»Vij«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Vij«
Maksim Gorkij
Izdano: Književnost 7-8/2 (1934), 271-272
Viri: dLib 7-8
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
V pričujoči zgodbici nam Maksim Gorkij pripoveduje brutalen način kazni nad ženo, ki je bila nezvesta. Srednjeveška teina se očituje v tem dogodku, ki dokazuje, kako so včasih temne sile vladale življenje ruskega kmeta. To je bila tista »moč teme«, ki jo je opisal Lev Tolstoj v svoji drami.


Po vaški ulici, med belimi, z ilovico zamazanimi lesenimi kočami, se z divjim vpitjem pomika čudna procesija.

Kopa ljudstva gre, gosto gre in počasi, – pomika se kot velik val, pred njo pa koraka kljuse, smešno-hrapavo kljuse s čmerno povešeno glavo. Kadar dvigne prednjo nogo, tako čudno strese z glavo, kakor da bi hotela s hrapavim gobcem zadeti v cestni prah, kadar pa prestavi zadnjo nogo, ji ves križ omahne k tlom in je videti, da bo vsak čas padla.

K prednjemu delu voza je privezana z vrvjo za roke majhna, Popolnoma naga ženska , skoro deklica. Hodi nekako čudno – postrani, glavo, z gostimi, razmršenimi, temno plavimi lasmi, nese kvišku in malo vznak, oči so debelo odprte in gledajo nekam v daljavo s topim pogledom brez vsebine, v katerem ni nič človeškega ... Njeno telo polno modrih in škrlatno rdečih lis, okroglih in podolgastih, leva stran prožnih deviških prsi je razklana in iz nje curlja kri ... Napravila je temnordeč trak na trebuhu in niže po levi nogi do kolena, na kolenu jo pa skriva rjava skorja prahu. Videti je bilo, kot da bi bil tej ženski odrt s telesa ozek in dolg pas kože in gotovo so to žensko dolgo tepli po trebuhu s polenom, – čudovito je zatekel in ves je strašno moder.

Noge te ženske, vitke in majhne, komaj stopajo po prahu, vse telo je strašno upognjeno in se maje in nikakor se ne da razumeti, zakaj se še drži na teh nogah, ki so popolnoma kakor vse njeno telo pokrite s klobasami; zakaj ne pade na zemljo in se viseča na rokah ne vleče za vozom po prašni in topli zemlji …

Na vozu pa stoji visok kmet v beli srajci, s črno, ovčjo čepico, izpod katere se je vsula kita svetlordečih las in mu prerezala čelo; v eni roki drži vajeti, v drugi – bič in poka ž njim sedaj konja po hrbtu sedaj po telesu majhne žene, ki je bila že brez tega pretepena, da je izgubila človeško podobo. Oči rdečega kmeta so zalite s krvjo in se lesketajo od zlobnega zmagoslavja. Lasje senčijo njihovo zelenkasto barvo. Do komolcev zavihani rokavi pri srajci so razgalili čvrste, mišičaste roke na gosto porastle z rdečo dlako; usta ima odprta, polna ostrih, belih zob, in od časa do časa hripavo zakriči:

»N-no … čaro-ovnica! Hej! N-no! Aha! Ena! … Tako, prijatelji? …«

Za vozom in za žensko, privezano k njemu, se pa vali tropa, in prav tako kriči, rjuje, piska, se dere … draži … Dečki se pode … Včasih zleti eden od njih naprej in zakriči ženski v obraz cinične besede. Takrat prasne množica v smeh, da zagluši vse ostale glasove in rezko žvižganje biča v zraku ... Ženske gredo z razburjenimi obrazi in z lesketajočimi se očmi od zadovoljnosti ... Gredo moški in kriče nekaj zoprnega tistemu, ki stoji na vozu ... Ta se obrača nazaj k njim in se zakrohoče s široko odprtimi usti. Udarec z bičem po ženinem telesu … Bič, tenak in dolg, se ovija okrog ran in pravkar je švrknil pod pazduho … Takrat kmet, ki tepe, močno potegne bič k sebi; ženska cvileče zakriči in omahnivši nazaj pade s hrbtom v prah … Mnogo iz množice jih skoči k njej, se skloni nad njo in jo skrije pod seboj.

Konj se ustavi, toda za trenotek gre iznovič in vsa premlačena ženska se kot prej pomika za vozom. In revež konj počasi koraca in ves čas motovili s svojo hrapavo glavo kot da bi hotel reči:

»Kako nizkotno je biti živina! Prisilijo nas lahko, da se udeležujemo vsake ogabnosti ...«

Nebo, južno nebo, je pa popolnoma čisto, – niti enega oblačka, in z njega pošilja poletno nebo radodarno svoje žgoče žarke ...

– – – –

Tu nisem alegorično predelal preganjanja in mučenja resnice – ne, žal, to ni alegorija. Temu pravijo »vij«.

Tako kaznujejo možje žene za nezvestobo; to je resničen opis, običaj – in to sem videl 15. julija 1891. leta v vasi Kandibovski, v hersonski guberniji.