»Veš, poet, svoj dolg?«
| »Veš, poet, svoj dolg?« Črtomir Šinkovec |
| |||||||||||||
»Veš, poet, svoj dolg?«
[uredi]Ko je aprila 1941 italijanska vojska zasedla Ljubljano in njene pokrajine: Notranjsko, Dolenjsko in Belo krajjno, je kvestura fašistične policije najprej naperila svoje kremplje, proti komunistom, španskim borcem in drugim politično osumljenim protifašistom, ki so jih že imeli na svojih seznamih. Prav posebno pozornost pa je ta policija obračala proti kulturnikom in umetnikom, zlasti književnikom. Kvestura jih je začela zapirati že v maju. Seveda so se mnogi že takoj umaknili v ilegalo in pozneje odšli med partizane. Vsakogar, ki so ga aretirali in ga stlačili v zapore, so nekaj dni zasliševali in nato izpustili, razen tistih s Primorskega, ki so bili že prej pred fašizmom pribežali čez mejo. Le-te so kar zadržali v zaporu in jih pozneje odgnali v internacijo, konfinacijo ali ječe v notranjost države.
Najhujši trn v peti pa so bili italijanskim oblastnikom književniki, zakaj najbolj so se bali resnice, ki naj bi jo izražala ilegalna tiskana beseda. K temu je književnike silila močna ogroženost narodovega obstoja, ki je bila tako grozljiva, kot doslej še nikoli v njegovi zgodovini. Književniki, velika večina se je bila pridružila kulturnemu molku, ki ga je oklicala Osvobodilna fronta, so se zato tembolj udejstvovali v ilegalnem tisku. Z ostrimi in odločnimi besedami so obtoževali in obsojali okupatorjevo barbarsko početje in ravnanje s še pred nedavnim svobodnim slovenskim človekom. Seznanjali pa so javnost tudi z gnilim vladajočim vodstvom stare države, ki se je umaknilo v tujino, a je v znatni meri nosilo krivdo za nastali položaj. In končno se je za prvo izpovedjo ilegalne besede skrivala upravičena slutnja o oboroženem uporu.
Ljubljana je bila osrednje mesto za književno delovanje v prvem obdobju narodnoosvobodilnega boja. Prve idejne osnove takemu delu je dal program Osvobodilne fronte. Pobudo za to je dal Boris Kidrič. Iz nje se je septembra 1941 izoblikovala pri izvršnem odboru Osvobodilne fronte kulturniška organizacija. Tako so bile plenumu slovenskih kulturnih delavcev zaupane naloge bodočega literarnega ustvarjanja. V tem plenumu so bile zastopane vse zvrsti umetniškega udejstvovanja. Plenum je vodil akcijski odbor, ki ga je spočetka vodil znani komunist in pisatelj Prežihov Voranc, za njim Ignac Koprivec, nato pa Filip Kumbatovič.
Italijanski oblastniki so dobro vedeli, kje se narodu izpodrežejo korenine. Prežihov Voranc, ki je že od začetka okupacije živel v ilegali, je postal žrtev izdajstva. Zaprli so ga v ljubljanske zapore, od koder je romal v nemška koncentracijska taborišča. Nad pisateljem Francem Finžgarjem, avtorjem romana Pod svobodnim soncem, je visela grožnja talstva. Jezikoslovec Fran Ramovž je na italijanski komandi, kamor so pozvali kakih petdeset kulturnih delavcev in jim s hinavskim zavijanjem dali razumeti, da jih imajo pravzaprav za talce, vrgel pred italijanskega oficirja rokavice, razpel suknjo in dejal: »Kaj pa uganjate to komedijo? Postrelite nas! Ako nam pobijete sto najboljših kulturnih delavcev, ste narodu odsekali glavo!«
In narodu so hoteli odsekati glavo. Nad trideset slovenskih kulturnih delavcev, mož in žena, je plačalo svoje prepričanje in ljubezen do domovine z življenjem. Padli so kot partizani, kot talci ali shirali v taboriščih smrti. Ko je padel v roke sovražnikom partizan in pesnik Ivan Rob, rojak s Primorskega, jim je še pred ustrelitvijo v Dantejevem jeziku pogumno izrekel prezir nad lastno usodo: »Kdor umre za domovino, je živel dovolj!« Pri znanem slikarju, grafiku in karikaturistu Hinku Smrekarju so ob raciji našli Slovenskega poročevalca. To je bil zanje zločin in smrtni greh. Odpeljali so ga naravnost na pokopališče in ga ustrelili.
Slovenski poročevalec je bil med številnimi ilegalnimi tiski osrednje glasilo Osvobodilne fronte. V njem je 6. septembra 1941 izšla prva slovenska odporniška pesem neznanega pesnika VEŠ, POET, SVOJ DOLG? Pesem je vzbudila splošno pozornost in ugibanje, kdo je njen pravi avtor. Morda je po stilu pesmi komu dalo slutiti pravega avtorja Otona Župančiča, ki je bil kot pesnik dosegel evropski sloves. Toda Župančič je bil tih, dokaj vase obrnjen človek, ki doslej kot pesnik ni imel vidnejšega političnega posluha. Ljudje so sicer poznali njegove socialne motive, kot, na primer, Kovaško, Žebljarsko, pa Dumo, v kateri je hodil po naši zemlji in pil nje prelesti, prav tako so poznali njegovo nacionalno bolečino, ki jo je izrazil v pesniški zbirki Zarje Vidove. Toda v zadnjih letih pred vojno ni mnogo pisal za javnost, sicer pa je na tihem pripravljal zbirko Ostrnice, pa ga je prehitela vojna in kot taka ni bila nikoli objavljena.
Pesem Veš, poet, svoj dolg od verza do verza kaže silno pesnikovo bolečino ob temni usodi svojega naroda, hkrati pa sveto jezo, da je z žolčnim gnevom kriknil v svet obtožbo in protest in poziv: »Zob za zob in glavo za glavo!«
Bolečina, ki jo je Oton Župančič nosil v sebi, bolečina ob prostaškem in barbarskem okupatorjevem nasilju, je seveda morala na papir in v ilegalni tisk. Pesnik je bil ob tem, ker ga je opazovala in zasledovala policija, razumljivo, previden. Ko je poleti 1941 napisal pesem, jo je najprej dal prebrati svoji ženi Ani, ki mu jo je morala prepisati s svojo spremenjeno pisavo. Ta prepis je na skrivaj položil na mizo Josipa Vidmarja v pisarni Slovenskega narodnega gledališča. (Župančič je bil upravnik tega gledališča, Vidmar pa dramaturg in hkrati predsednik izvršnega odbora Osvobodilne fronte). Tako je pesem prišla v prave roke in seveda tudi v Slovenski poročevalec.
Pesem Veš, poet, svoj dolg je, kot že rečeno, vzbudila veliko pozornost. Zato ni prešla le v železni repertoar partizanskih mitingov, temveč je bila mnogokrat ponatisnjena. Drugič je izšla v Slovenskem zborniku 1942. Če pa primerjamo ponatis v zborniku 1945, zlahka ugotovimo, da je imel prvotni natis precej tiskovnih napak ter da je pesnik dal pesmi šele zdaj dokončno obliko. Tako dopolnjeno pesem tudi objavljamo.
Župančič je skril svoje avtorstvo tudi za nekatere značilnosti. To je storil v četrtem verzu zadnje kitice, kjer je uporabil tožilnik »pojde lovce klat«, namesto rodilnika »pojde lovcev klat«, kakor je delal običajno, po navadi v svoji rodni Beli krajini. Zaradi tega verza je tudi potožil svoji ženi, češ da je misel pesnika nevredna, da pa v teh časih ne more drugače ravnati.
V pesnikovi zapuščini je ostalo izredno veliko osnutkov, zapiskov pa tudi pesmi, kar vse kaže, da je pripravljal zbirko, ki naj bi izšla ilegalno kot Borova Previharimo viharje. Literarni zgodovinarji so šele po vojni ugotovili, da je Župančič prvi pisal odporniške pesmi, pred Borom in Kajuhom. Dušan Pirjevec, urednik Župančičevega Zbranega dela, pa med drugim pravi: »Leta okupacije in vojne so bila za pesnika nenavadno plodna. Napisal je izredno veliko število pesmi. Reči bi smeli, da ni v nobenem obdobju svojega življenja ustvaril hkrati takšne množine stihov. Vse, kar se je v tem času dogajalo izven njega in v njem, je bilo tako silno in boleče, da je kljub težki in mučni bolezni nenehoma pisal.«
OTON ŽUPANČIČ
Veš, poet, svoj dolg
Veš, poet, svoj dolg!
Nimaš nič besed?
Kaj zagrinjaš se v molk!
Vrzi pesem v svet,
pesem za današnjo rabo;
vsi jo bomo povzeli za tabo.
Vem, o vem svoj dolg,
v prsih tu me žge;
naj se mi grlo odpre,
bom zavijal ko volk,
na vse štirih bom stal vrh planine,
škripal in hlipal med pečine.
Vrh Možaklje bom stal,
pesem svojo rjul,
Blegaš jo bo čul,
Krim odmev bo dal;
v vse vetrove jo bom tresel,
eden jo bo na Pohorje nesel ...
Gozd in gora poj,
silen ženimo hrup;
boga gmajna, le vkup
le vkup, le vkup z menoj
staro pravdo v mrak tulimo,
da se pretúlimo skozi to zimo.
Še bo kdaj pomlad,
še bo napočil zor;
tákrat volčji zbor
pojde lovce klat:
plani čez Savo, plavaj čez Dravo
zob za zob in glavo za glavo!