»Revije«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Najlepša Ljubljančanka »Revije«
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Pismo o tomboli in šipi v trebuhu, o grlici in konkurzih
Spisano: 13. marca 1927
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Mislim, da se jim pravi tako in da je zanje dobra letina. Za druge reči ni, za revije pa je, vsak hip katera požene in mi jo potem prijazno pošljejo po pošti.

Staremu človeku dobro de prijaznost, da se ga še kdo spominja, in sem jako hvaležen.

Mislim, da se ne motim, da se te reči, ki mi jih prijazno pošiljalo, imenujejo revije. Tiskani zvezki so ali sešitki ali snopiči in so notri tiskane kritike in socialne razmere in sploh vsakovrstni nazori onih gospodov, ki revije izdelujejo.

Kakor rečeno: kadar izide taka revija, me počasté in mi jo pošljejo. Gospodom sem jako hvaležen za prijazno pozornost, zapisana imam njih imena, in če bi se pripetilo in bom jaz naredil kako revijo, sigurno se bom revanžiral. Pri Bogu ni nič nemogoče, vem pa tudi, kaj se spodobi.

Kar se pa tiče branja, je pač taka, da ne berem ne teh revij.

Mislim, da ni da bi jih moral. Mislim, da kaj takega ne ukazujeta ne ustava ne zakon o tisku. Mislim, to je jasno.

Pa vendar lahko nastajajo nesporazumljenja. Lani npr. so mi pošiljali neko rdečo revijo — ne vem, kaj je bilo notri. Kajti je nisem čital, prvič, kakor rečeno, ker spoštujem ustavo in zakon o tisku, drugič, ker sploh ne utegnem, ampak moram skrbeti za ženo in štiri otroke. Tudi mi je svetoval zdravnik, naj štedim svoje duševne sile, ki so itak že bolj pičle. To se mi pozna na telovniku. Kadar si zapenjam telovnik, vsakikrat mi navzkriž hodi z gumbi, ali je na koncu eden preveč ali eden premalo — včasih nisem bil tak in ni to dobro znamenje.

Gospodje od rdeče revije so mi torej prijazno pošiljali rdečo revijo, konec leta pa so mi poslali račun, da sem jim dolžan naročnine 70 Din, in me opomnili, da jo plačam v osmih dneh, sicer da me bodo izročili odvetniku.

Z odvetniki ne maram imeti posla in sem plačal. Trda mi je šla za denarje, nisem vedel, kje bi si jih odtrgal; slednjič sem se odločil in sem naročil krojaču da mi naredi nove hlače za sedemdeset dinarjev krajše. Toda — plačal sem.

Ne želim si pa več takih nesporazumljenj, kajti mi nove hlače segajo komaj do kolen, kar ne vem, če ustreza zahtevam Bonega tona!

Ko so mi torej letos zopet pričeli pošiljati novo revijo, tako v zelenem ovoju, sem bil previden in je tudi žena rekla, naj bom, ker čisto brez hlač me policaji ne bodo gledali po cestah. Sklenil sem, da prijaznim gospodom od zelene revije položaj razjasnim, da ne bo neljubih nesporazumljenj.

Najprej sem zeleno revijo čital. Podnevi nisem mogel, podnevi imam dovolj opravila za vsakdanji kruh, čital sem zvečer.

Žena bi se po večerji rada razgovarjala z menoj, kaj ta pravi in kaj ta. Rekel sem: »Ali ne vidiš, da berem revijo?« Nato je vzela aspirin in šla v posteljo. In otroci so morali biti tihi in niso smeli skal igrati na klavirju in vaj — zamudili so eno lekcijo ali dve.

Toda kar mora biti, mora biti in sem revijo prebral. Potreboval sem za branje pet večerov in bi jih bil potreboval še več, pa sem bil izpustil štiri strani — polne so bile samih številk in je bilo povedano, da so tiste številke statistika.

Prebral sem revijo in se na svoje oči uveril in lahko sedaj z mirno vestjo izjavim, da ni z moje strani prav nikakih pomislekov zoper revijo. Z nobenega stališča nič pomislekov, ne z moraličnega ne s pravopisnega, in jo naj gospodje mimo izdelujejo naprej. Moja oseba naj ne bo njihovi reviji prav nikakšna ovira! To podpišem z vsemi štirimi.

In ne le to! Ako gospodje morebiti žele, da bom njihov list, tako rekoč revijo, čital tudi še v naprej, sem drage volje pripravljen tudi v to.

Seveda — čisto zastonj ne.

Nego me oziri, ki sem jih rahlo že omenil, silijo, da bom za čitanje zahteval nagrado. Pošten sem in povem to kar od kraja; ne pa, da bi čital in čital vse leto, potem pa koncem leta nenadoma poslal račun in zagrozil z bridkim odvetnikom! Meni se kaj takega ne bi zdelo prijazno.

Oficial Nace je moj prijatelj in sem ga vprašal, kaj misli, koliko naj zahtevam, pa mi je sestavil račun, kolikor bi znašal za vsak zvezek ali snopič, in je dejal, da je račun po tarifi.

Račun se glasi


Prejmem listDin 1.—
Ga prerežemDin 1.—
Ga čitam pet večerov po tri ure, vsaka ura po Din 80. — vkupeDin 400.—
10% povišek zaradi nočnega časa Din 40.—
3-krat šel gledat v konverzacijski leksikon Din 15.—
10-krat pogledal v slovnico in pravopisDin 50.—

VkupeDin 507.—

Dejal je Nace, ako pa sodniji dam odmeriti račim, bo še višji.

Toda ne iščem koristi, le izgube ne maram in nisem zaračunal niti aspirina niti klavirja.

Vse to sem sporočil prijaznim gospodom od zelene revije in jih prosil, naj me za čitanje prvega zvezka priznajo z zneskom Din 507.— in da sem jim enako na razpolago tudi za naprej z odličnim spoštovanjem.

Prejel sem odgovor, ki me je, odkrito povedano, presenetil. Ton tega odgovora ni bil bon — nikakor ne. Nego so me vprašali, ali brenčim. Očitali so mi, da sem cinik, izdajica, barbar in da nisem vreden kulture in socialnih razmer in statistike in nazorov.

Ta izvajanja ne le niso vljudna, nego tudi nestvarna.

Jaz ne brenčim, ker nisem čebela. Niti nisem to in ono, nego rajši narobe.

Gospodje od zelene revije stvari niso dobro preudarili, niti dovolj temeljito.

Res je: vsak človek ima svoje nazore — redko kateri je tako srečen, da jih nima. Toda ni, da bi vsak človek svoje nazore razodeval drugim in da bi jih razpošiljal tiskane. Mislim: če so nazori natisnjeni v reviji, samo zato še ni treba, da so boljši od nenatisnjenih. Sploh se mi ne zdi obzirno, da kdorkoli zahteva od mene ali od kogarkoli, da poslušava ali čitava kakršnekoli nazore o čemerkoli.

Njegovi nazori me ne zanimajo. Niso taki, da bi me mogli ali morali zanimati.

Ne rečem, da niso morebiti zanimivi za koga drugega, recimo, za strica, teto ali staro mamo!

Zame pa niso.

Ne morem se pečati z vsem, kar je v katerihkoli možganih. Naj se mi ne zameri: človek sem in vsega ne bom nikdar vedel in razumel, pa če bi ves dan in vse noči samo revije čital. In se ne morem za vse zanimati, nikakor ne.

Zastonj že ne!

Če gospodje mislijo, da zastonj ne morejo izdelovati revij, ne rečem, da nimajo prav. Jaz pa jih zastonj ne morem čitati. Pa smo bot!

(Jutro, 13. marca 1927)