»Močvirne ptice« v svetovni vojni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Močvirne ptice« v svetovni vojni
Manica Koman
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 37
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. dno

I.[uredi]

Hladen, poletni večer ...

Pavel Martinak, odličen ljubljanski trgovec, je stal pred »Glavno pošto«, ter se razgovarjal s svojim prijateljem, hranilničnim uradnikom Gajem.

Po Šelenburgovi ulici je promeniralo občinstvo. Civilistov je bilo bore malo, a toliko več si videl oficirjev, vodeč pod pazduho razne namalane, našminkane, napudrane in parfumirane goske, ki so te, v kričečih barvah in raznovrstnih šemastih krojih spominjale na pravcati pustni dan.

– Martinak je bil očividno zelo zaverovan v pogovor s prijateljem, ker se nijedenkrat ni ozrl za mimoidočimi »mavricami«. A vendar je prav tisti hip, ko sta se imela s prijateljem že raziti, švignila mimo njiju ženska, oblečena v tanko, prozorno svilo in našemarjena, da bi se je kure splašile.

– Ni čuda torej, da sta sel tudi omenjena možakarja ozrla za njo in Martinak je smejé se, polglasno šepnil Gaju:

»Ali jo vidiš? Ta je brezdvomno oficirska – – – – –!«

– Ali je Martinak te besede izgovoril nekoliko preglasno, ali je imela ženska izredno tanka ušesa – slišala in razumela je.

– Na mah se obrne, stopi par korakov nazaj in pravi ostro, skoro zapovedujoče Martinaku:

»Kaj ste sedaj rekli gospod?«

Martinak je bil v zadregi.

»Nič gospodična, saj nisem nič rekel. Jaz se le tu razgovarjam o kupčijskih zadevah –«

»Gospodična, vi se motite. On mi pripoveduje o svojih naročilih,« ga je skušal izgovarjati Gaj.

»Ha, ha, kaj si bosta še izmislila. Jaz sem predobro čula. Sicer pa nič zato. Ne mislim vama delati neprilik. Čujta gospoda, vidva sta govorila resnico, a ni me sram. Tu poglejta!«

To rekši, vzame iz pompadure dvoje knjižic.

»Tu v tej knjižici berita policijsko dovoljenje, da sem postala cesarska. Ta, druga pa je hranilna knjižica in notri so zabeleženi prihranki od zaslužkov. Poglejta, pravim!«

Nehote je Martinak prijel za odprto knjižico, pogledal vanjo in vzkliknil začudeno:

»Kaj, 35 tisoč, to je veliko.«

»Jaz tudi mislim, da je. In vrhu tega dobro jem in pijem ter se oblačim, kakor grofinja. Pred vojsko sem bila revna kontoristka, sedaj pa imam vsega v izobilici in živim kakor ptiček. Bog daj, da bi bila še dolgo vojska!«

Martinak ji je vrnil knjižico, Gaj pa je pripomnil z gnjevom:

»Zaslužite res veliko, toda tak zaslužek je prokleto žalosten.«

»Kaj bo žalosten! Denar je denar in naj si ga potem zaslužim kakor si bodi.«

»Beživa,« je dejal Martinak in potegnil prijatelja v bližnjo vežo.

Za njima pa je odmeval ostuden smeh poulične ženske ...

II.[uredi]

Antonija Poček, trgovka s specijalnimi bluzami, je bila vsa zatopljena v najnovejši dnevnik, ko vstopi v prodajalno elegantno oblečena gospodična.

Trgovka Poček vrže časopis na klop in se prikloni:

»Klanjam se gospica! Izvolite prosim?«

Vstopivša je nekaj časa prezirljivo ogledovala po trgovini češ: saj ne vem, če bo kaj zame in potem še le vprašala ošabno:

»Ali vam je došlo kaj novosti z Dunaja?«

»Da gospodična,« je hitela trgovka, »ta oddelek tukaj, so samo zadnje, izbrane novosti.«

»Ne vem če bo res. Jaz bi rada nekaj finega, nekaj takega, kar lahko rečem, da je res specijaliteta.«

»Gospodična, to vse dobite pri meni. Ako med mojo ogromno izbiro ne najdete povoljnega blaga, potem ga boste drugje še manj. Vse kar vidite, je izborna, prvovrstna specijaliteta.«

Nato se je pričelo izbiranje, prerekanje, hvalisanje in grajanje, kakor je to že sploh navada med prodajalcem in kupcem.

Med laskavimi besedami, s katerimi je Počkova obsipala kupovalko, jo je vendar škilila precej nezaupno. Počkovi je bila namreč kupovalka dobro znana. Vedela je, da je to zloglasna postopačica, ki rada živi na račun drugih ljudi. Zato je trdno sklenila, da ji brez denarja nikakor ne da izbranega blaga.

Slednjič je kupovalka izbrala kar tri bluze: živo - rdečo, žolto - rumeno in belo, vse iz finega svilenega blaga.

»In sedaj, koliko bo stalo vse to?«

»Gospodična, najzadnja cena, kakor med sestrami, ena k drugi po 60 kron, drugače ni mogoče!«

Trgovka je pričakovala, da se bo kupovalka najprej silno zavzela nad toliko ceno, potem pa se začela pogajati. Toda v njeno začudenje je gospodična kar molčé izvlekla denarnico in jej pomolila pod nos bankovec za 1000 K.

Sedaj je bila trgovka v zadregi, ker toliko drobiža ni imela v blagajni. Treba ji je bilo iskati hipne pomoči v bližnji trgovini. Zato reče:

»Prosim, samo par trenutkov potrpljenja, grem k sosedu menjat!«

»O prosim!«

Ko je bila trgovka že na cesti, se kar naenkrat porodi v njeni glavi silna radovednost, odkod vendar ima ta ženska toliko denarja, ko je splošno znano, da po navadi tiči vsa v dolgovih.

Onkraj ceste je postaval policaj. Kaj, ko bi mu razodela svojo sumnjo ...!

Urno švigne k njemu in mu ob kratkem vse razloži.

Čez trenutek se je trgovka vrnila s policajem, ki je kar brezobzirno vprašal na stolu sedečo gospodično:

»Gospodična, odkrito mi povejte, kje ste dobili tisočkronski bankovec?«

Lepa kupovalka je začela spreminjati barve.

»Kje sem ga dobila –, ha, ha, ukradla ga pač nisem. Drugo vas ne briga!«

»Nisem rekel, da ste ga ukradla. A toliko me vendar briga, da vas vprašam še enkrat, kje ste dobili denar?«

»No, če ravno hočete vedeti, dal mi ga je major Bauer. Ta bo tudi izpričal mojo nedolžnost!«

»Dobro torej, ga bomo vprašali. A vi morate za sedaj z menoj na policijo!«

»Zakaj pa ne! Le pojdiva!«

In odpravila sta se proti policijski palači.

Na policiji so se potem pismeno obrnili na majorja Bauerja, ki je stanoval v kazini in prejeli od njega odgovor, pisan seveda v nemškem jeziku:

»Potrjujem, da sem gospodični, katero omenjate, ravno sinoči podaril bankovec za 1000 kron. Toda to ni bilo prvič in upam, da tudi ne zadnjič, ker se mi deklina dopada. Sicer pa res ne vem, kaj radi tega prav za prav hočete deklini, saj tisoč kron je za nas višje avstrijske oficirje taka malenkost, da ni vredno besede,

major Bauer.«

Policija je žensko kajpada takoj izpustila ...

Zvečer istega dne, sta se sprehajala po »Zvezdi« dva policijska uradnika, katerima je bil ta dogodek seveda dobro znan.

Tik kazine je stal nabiralnik »Rdečega križa«, v podobi velike granate. Tu pa tam je kak mimoidoči vrgel vanj svoj težko prisluženi vinar.

»Poglej to beračenje na vseh koncih in krajih,« pravi prvi kažoč na nabiralnik. »Ti sestradani ljudje, ki še za kruh nimajo, pa se tako pritiska nanje. Veruj mi, da se mi to početje kar studi!«

»Prijatelj, saj veš, da to mora biti,« šepne drugi tovariš. »Ubogo ljudstvo mora darovati svoje pristradane vinarje, da zamorejo potem oficirji kar po tisoče razmetavati.«