»Dvanajsterim večerom« zadnji dodatek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
„Dvanajsterim večerom“ zadnji dodatek
Anton Mahnič
Izdano: Slovenec let. 13, št. 136-140, 1885
Viri: dLib 136, 137, 138, 139, 140
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Ljubi Mirko!

Rekel sem sicer zadnji pot, da o glasoviti pesni besedice več ne spregovorim. Zatoraj se ti bo zdelo morda čudno, da sem že spet prijel za pero v obrambo stvari, ktero zastopam. Sklep omajal mi je g. pesnik, ki se je v „Slov. Narodu“ proti meni oglasil. To je res častno, možato; čemu pa vedno le druge za lastno stvar v boj pošiljati. A prav zarad tega sem tudi jaz smatral za dostojno s pesnikom samim malo pogovoriti se. Vendar pa hočem biti ta pot kratek.

I. Očita mi gosp. pesnik, da se ne brigam za avtentično razlago. Ni res. Dokazal in vtrdil sem svojo sodbo o pesni „Človeka nikar!“ prvič iz naslova, kterega je on sam pesni načelo postavil; g. pesnik o tem dokazu še besedice ne črhne, toraj mora biti gotovo prepričevalen in trden. To isto sem drugič dokazal tudi iz njegove „obrambe“, a tudi to tako evidentno, da g. pesnik se nikar ne drzne zavračati me. On sicer trdi, da omenjenega citata in Gen. VI. ni vzel „sensu proprio“, toda kaj mu pomaga, ko sem jaz iz teksta mnogovrstno dokazal, da ga je vendar-le vzel tako. Trebalo bi verigo mojega dokazovanja pretrgati, ne pa ž njo le rožljati, s tem se ne damo še splašiti.

II. Gosp. pesnik trdi, da njegove besede niso ne svet, ne ukaz, ampak gola pohlevna prošnja. Tudi tu sem jaz ne le trdil, ampak dokazal iz avktoritete, iz teksta, konteksta, z izgledi, dovolj in jasno dokazal, da njegove besede so resnično svèt; toda mojih dokazov se g. pesnik skrbno izogiblje; morda niso vredni, da bi se lotil enega za drugim pobijati? Pač pa g. pesnik vedno trdi in ponavlja, da so besede njegove prošnja; v verzu: „A eno te prositi smem“, da je povdarek na besedi „prositi“. Trdi dalje, da beseda „smem“ ima omehčevalno, oblaževalno moč, oni vers, da je isto to kar bi rekli v latinščini: liceat tamen rogare, ali nemški: sei mir gestattet. „No, ali nisem tudi jaz enako razlagal: ich darf, es ist mir erlaubt. Sprejmem, ako hočete, tudi pesnikovo razlago: es sei mir gestattet. A to je le, kakor sem dokazal, le evfemistično rečeno za: ich habe das Recht; tako dvorljivo in spoštljivo, v obliki ponižne prošnje, se bližamo višim, hoté jim kaj svetovati ali opominjati jih. Bodi tedaj v omenjenem stavku beseda „smem“ še tako oblaževalna, bodi izražena še tako ponižna prošnja, vendar gosp. pesnik ni s tem ničesa pridobil. Dokazal sem namreč na drobno in široko, da taka prošnja bi bila blasfemija. Toda g. pesnik se tudi tu ne potrudi moje dokazovanje omajati. Res, lahka kritika je taka!

III. Gosp. pesnik trdi sicer, da je taka prošnja dovoljena, kar opravičuje z mnogimi svetopisemskimi izreki, ki so pesnikovim besedam podobni. Naveda pred vsem Gen. VI., kjer beremo, da se je Bog kesal, da je človeka stvaril. O teh besedah sem v drugem dodatku dovolj govoril, moč onega dokazovanja ostane do tadaj, dokler ga g. pesnik ali kdo drug od vrste do vrste ne ovrže, in to, mislim, se mu ne bo tako lahko posrečilo.

Daljo omenja g. pesnik ecclesiasta IV. 2. 3., kjer g. pisatelj bolj srečne šteje mrliče nego žive, a srečnejše od obeh tiste, ki niso rojeni, in niso videli zla, ki se godi pod solncem. Te besede naj bi opravičile „Človeka nikar!“? Nikako ne, g. pesnik! V teh besedah se ne dolži Bog Stvarnik kot kriv človeškega zla, še manj pa se mu svet ali ukaz daje, kakor v pesni „Človeka nikar!“ Dalje nam je pri ecclesiastu še eno pomisliti. Naloga, ktere rešitev je g. pisatelj v tej knjigi prevzel, obstoji v tem, da odgovarja na razne ugovore in dvome. Knjiga ima pa to posebnost, da si take ugovore pisatelj sam stavi, in tako se večkrat zdi, kakor da bi sam res učil krive nazore; temu pa ni tako, temuč pisatelj se, tako govoré, v duhu postavi na stališče posvetnjakov in sovražnikov resnice. Zatoraj pa enakih izjav nimamo smatrati za njegovo lastno prepričanje niti za resnico od Boga razodeto, marveč za krive nazore, ktere pobijati in popraviti je namen pisateljev. Ni to moje mnenje o ecclesiastu; sv. Gregor Véliki piše dial. IV, 4. o tem tako-le: „Quot sententias (ecclesiastes) per inquisitionem movit, quasi tal in se personas diversorum suscipit. Alia sunt, quae per inquisitionem moventur, atque alia, quae per rationem satisfaciunt; alia, quae ex tentati profert animo atque huius mundi delectationibus dediti, alia vero, in quibus, quae rationis sunt, disserit, ut animum a delectationibus compescat ...“ In učeni Welte piše ravno v tem smislu: „... Es erhellt aus dem Gesagten sattsam, dass die etwaigen Anstössigkeiten in demselben nicht Lehren und Ueberzeugungen des Verfassers sind, sondern nur Unrichtigkeiten, die beseitigt, oder Schiefheiten, die nachher im Verlaufe des Buches zurechtgestellt werden.“

In res, kaj bi sledilo, ako bi vse, kar ecclesiastes govori, vzeli za njegovo pravo prepričanje, za resnico razodeto od Boga! Glejte, le pet verzov pred onimi besedami, ktere g. pesnik naveda v opravičenje svoje pesni, modruje ecclesiastes: Ideirco unus interitus est hominis et iumentorum, atque aequa utriusque conditio ... et omnia pergunt ad unum locum ... Quis novit, si spiritus filiorum Adam ascendat sursum ... Ni to izrečen materijalizem in skepticizem? Tako vendar ne more učiti Bog po svojem pisatelju, ampak to je nauk onih, kterim bog je trebuh, materijalistov pravim, ki tudi dandanes ravno tako govoré. A, kakor sem rekel, kmalo spodaj za onim govorom, nahajamo besede, s kterimi me hoče g. pesnik zavračati, ter rešiti svojega „Človeka nikar!“ Čegave so pa te besede? So besede onih pesimistov, ki so izgubivši vero in upanje na prihodnje življenje že takrat javkali in obupovali, kakor pesimisti naših časov, saj so si bili in si bodo vedno enaki. Toda veste, kako modri ecclesiastes take in enake ljudi zavrne in posvari? — Deumtime, tako sklepa svojo knjigo, et mandata eius observa, hoc est enim omnis homo; et cuncta, quae fiunt, adducet Deus in iudicium ... Ne pa da bi k Stvarniku klical ali prosil: Človeka nikar! Vidite toraj, g. pesnik, da ecclesiastes ne le ne opravičuje Vašega pesimizma, temveč ga odločno obsoja; zatoraj bi bili vendar morali malo premisliti, predno ste svetega pisatelja klicali na pomoč, da bi ž njim zagovarjali svoje zmote.

Slednjič opravičuje g. pesnik „Človeka nikar!“ z besedami Zveličarjevimi: „da bi mu bolje bilo, da bi rojen ne bil tist človek“. Vendar pa se jaz drznem trditi, da je pomen teh besed bistveno različen od „Človeka nikar!“ Razložimo jih. Kakor vemo, govoril je Gospod tako o Judi Iškarjotu, svojem izdajalci. Zakaj? Ker je videl, da je vkljubu tolikim naukom in opominom in tolikim čudežem nespokoren ostal in da bo ravno tako trdovraten do smrti ter da bo vsled tega večno zavržen. Naravno toraj, da je Kristus izrekel o njem, da bi bilo bolje, ko bi nikdar rojen ne bil, kar isto tako veljá o vseh zavrženih v peklu: bolje, da bi nikdar rojeni ne bili, da bi sploh ne bili, ker bolje je ne biti, kakor večno nesrečnemu biti. Toda s tem se ne dolži Bog kot kriv Judove in druzih zavržencev nesreče, češ, saj je on pustil, da so se rodili ali sploh vstvarjeni bili, marveč v tem, da so prosto grešili proti volji Božji ter si tako sami pogubo nakopali. To gotovo tudi g. pesnik sam z menoj priznava. A ravno zarad tega se on sklicuje na ta rek Gospodov, češ, ako se morejo in morajo te besede tako razumeti, zakaj bi ne bil opravičen tudi moj klic: Človeka nikar!“? Zato ne, ker v stiku omenjene pesni nekaj povsem druzega pomenijo. Jezus Kristus o Judi tako govore Stvarniku ničesa ne očita, najmanj pa nesrečo Judovo; ker iz tega, da je Bog rojstvo njegovo pripustil, ne sledi še, da je kriv tudi njegovo nesreče, vzroka tej nesreči je drugod iskati. Juda, kot rojen ali vstvarjen, bil je dober. Ko bi n. pr. dobroten gospod daroval beraču sto goldinarjev in bi ta vse zapil ter pijan ženo ubil, bi no rekli tudi mi: bolje, da bi ta človek nikdar ne bil denarja dobil? Bi morda li s tem dobrotnega gospoda dolžili krivega tolikega zločinstva? Nikako ne. To isto veljá todi o Kristusovih besedah.

Drugo pa, bistveno drugo je Bogu Stvarniku svetovati, kaj ima stvariti, česa ne. To pomeni toliko, kakor priznati mogočnost, da Bog zamore neprav delati. In Bog je po stiku pesnikovih besed že s tem neprav delal, da je nesrečnega pesnika stvaril. To je eno in isto, kakor indirektno tajiti pravega Boga in priznavati usodni fatalizem. In v tem je, g. pesnik, Vaš „corpus delicti“. Zatoraj je bistveno različen od besed Zveličarjevih. Ta je namreč o Judi tako govoril le glede njegove nespokornosti do konca in večnega pogubljenja, ki je morala iz one slediti. Zatoraj pa ga je skušal še med tem in po tem, ko je tako govoril, k pokori omehčati. Kako milo ga je vabil še celó v onem trenutku, ko ga je izdajal: „Juda, s poljubom izdajaš Sinu človekovega?“ Zakaj tako? Zato, ker je bil prepričan, da Juda, akoravno rojen ali vstvarjen, vendar ni še zarad tega pogubljen dokler živi, ker ima prosto voljo k Bogu se vrniti in je zatoraj od njega odvisno, da uide večni nesreči. Da se ni spokoril, je toraj njegova, edino njegova krivda, ne Stvarnikova.

Naš pesnik pa v zadnjih verzih svoje pesni izraža željo raje ne biti, kakor biti, to je z drugimi besedami, popolno obupnost. Njemu ni najmanjšega upa več, toliko se vspeti, da bi mu bilo bivanje veča dobrota kakor ničevost; za Juda to življenje ni bilo še pekel, pesnik pa s svojim obupom prinese pekel iz večnosti v življenje; ker življenje brezupno jo pekel. V tem je toraj izražen najhujši pesimizem, a obsojen ob enem Stvarnik, ki je dal človeku tako življenje, iz kterega ni upa rešitve. Nadalje ni Jezus Kristus v onih besedah nič druzega izrekel, kakor nesrečo pogubljeuja Judovega, ki se je imelo vsed njegove nespokornosti kmalo vresničiti. Izjava njegova se toraj nanaša na konkreten slučaj in spada kot taka v vrsto zgodovinskih izjav. Vse drugače naš pesnik. On se v pesni postavi v stvarnico Božjo in tù premotruje stvarjenje in sodi: vse prav, le človeka ne. On se ne izjavi o konkretnem slučaji, ampak modruje, kako bi se imelo zgoditi. On govori kot misleč filozof in besede njegove imajo, da govorim v smislu g. Levca, filozofičen pomen; zarad tega izražajo splošnje nazore o vstvarjenji Božjem v obliki prošnje, ki je pa v resnici svet ali nauk, nekaj blažen sicer, a bistveno vendar svèt ali nauk. Dalje se rek Gospodov nanaša le na eno osebo, na Juda, pesnik pa izjavi se o celem človeštvu, vstvarjenem od Boga. Vemo pa, da posamnega človeka nesreče je kriv človek sam, nesreče človeštva pa, v kolikor je vstvarjeno od Boga, drug ne more biti kriv, nego Bog Stvarnik sam. In res, to slednje sledi ne le iz pesni, ampak iz razlage pesnika samega.

Govorivši g. pesnik o pregrehah in hudobijah človeškega rodú piše nadalje tako-le: „Človek, ki vidi napake, želi jih videti popravljene (od njega samega podčrtano). In na to meri moj zdihljej.“ Pesnik toraj želi videti napake popravljene! Toda, kako? S tem, da Boga prosi, človeka ne vstvariti. Res, to je najzdatniše sredstvo greh zabraniti; da bi Bog človeka nikdar vstvaril ne bil, gotovo bi tudi nikdo ne bil grešil. Toda ali ne vidi g. pesnik, da dela s tem stvarnika krivega napak človeških? Ako se pregreha ne dá drugače popraviti, nego z vničenjem človeka, je gotovo vsega zlega kriv le Stvarnik, njemu samemu nezaupnica podpisana. Kak Stvarnik ta, ki je človeku tako bivanje dal, da mu ni drugače rešitve iz greha in nesreče, kakor v vničenji? Ne g. pesnik, jaz bi na drug način skušal popraviti napake človeštva; opominjal bi tako-le: Ti, o človek, imaš prosto voljo; res sicer, da ti je od Stvarnika dana, toda on ti je ni dal za to, da se njemu vpiraš in si tako nakoplješ časno in večno nesrečo, ampak on sam hoče, da se prosto zanj odločiš in tako večno srečo dosežeš. Zatoraj pa popusti napake in greh ter spolnuj Božje zapovedi, o človek! Tako bi jaz opominjal nesrečnega človeka na tej zemlji, ne pa klical k Bogu: Človeka nikar! A toliko bolje umemo pesnikovo „popravljanje“ Božjega vstvarjenja, ako premišljamo, kaki so njegovi nazori o prosti volji, ktero v nekterih pesnih tako všibi, da jo skoraj popolnoma taji. O tej točki sem že govoril in znam še govoriti.

In čujmo, kaj dalje g. pesnik piše: „Jaz ne prosim, naj Bog ne vstvari nobenega človeka, ampak le takih ne, kot sem jaz,“ In kak je pesnik? Nesrečen, popolnoma obupen. In kdo je tega kriv? Morda pesnik? Kratko nikar! O svoji krivdi še ne črhne ne, pač pa povdarja spet in spet: o Bog ne vstvari, ne vstvari! Tú tiči vir vsega zlega. Ne ve li g. pesnik, da ako je tak, t. j., nesrečen, zamore postati drugačen, ako le hoče, ker naša sreča in nesreča je v naši oblasti; čemu bi sicer Bog še poživljal nas, naj izberemo, kar hočemo, dobro ali slabo? Kakor sam spričuje, je g. pesnik ves pomen pesni stlačil v stavek: „O gospod, vstvari dobre in srečne stvari, dobre in srečne ljudi!“ Vprašam, čemu ta prošnja? Vstvari dobre ljudi, a ne takih, kakor sem jaz. Kakih? Gotovo slabih. Bog tedaj vstvarja tudi slabe ljudi?! Res sicer, da je dosti od Boga vstvarjenih ljudi slabih, toda slabi niso, ker so vstvarjeni, ampak ker so se, dobri vstvarjeni, sami sebe slabe naredili. A potem pa ne kličimo: Bog stvari dobre ljudi, ker to je toliko, kakor priznati mogočnost, da Bog zamore slabih ljudi vstvariti; ampak recimo: / O človek, ki si dober vstvarjen od Boga, ne delaj sam sebe prostovoljno slabega! / Jasno toraj, da se Jezusov rek o Judi bistveno loči od pesnikovega pesimističnega klica. Pomislite vendar, g. pesnik, kam ste zabredli! V vsaki izjavi pokažete, kako krive in napačne nazore imate o najviših resnicah, nazore, ki resnično močno dišé po panteističnem pesimizmu.

Da, i pesen i to, kar je pesnik v nje obrambo spisal, vse diši po panteistični spaki, ktero nam je Stritar v slovstvo zanesel. Še nekaj. One „zmote“, o kterih govori pesen, pravi g. pesnik, da so „pregrehe in hudobije“ in te „zmote“, da so glavni motiv njegovega vsklika. Nekako čudno se zdi, kako zamore pesnik pregrehe in popačenost človeško kar kratko imenovati „zmote“. Zmote zadevajo um, zatoraj pa se zdi, kakor da bi pesnik grehu vzroka iskal ne v prosti volji, ampak v razumu. No, res, sicer, da se večkrat greh imenuje zmota, grešiti večkrat se pravi tudi zmotiti se, in znane so prerokove besede: omnes nos erravimus. (Mi vsi smo se zmotili.) Vendar pa se tako nazivanje greha godi v nepravem, v prenesenem pomenu, tako zovemo greh, ko hočemo bolj evfemistično govoriti o človeški hudobiji, to nazivanje ima vzrok v tem, da se res kdaj greši deloma iz nevednosti ali zmote, vendar pa ta zmota ni pregrešna ako ni prostovoljno zakrivljena, zatoraj pa greh kot tak ima svoj edini vzrok v prosti volji in je le v toliko greh, v kolikor je v prostem hotenji. A prav zato je čudno, kako zamore pesnik govoré o pregrehah človeštva sploh, te imenovati „zmote“; s tem vso pregrešnost in popačenost človeško speljuje na nevednost uma, a ne na zlobnost volje. Na nevednost uma, res, ker on sam piše, da te „zmote izvirajo iz „dvojb“, ki človeku razrivajo srce, ga priženó na razpotje med dobrini in hudim, med čednostjo in grehoto. Toraj: pregrehe in hudobije-zmote, te pa iz dvojb, t. j. vsem hudobijam vzroka iskati je v umu, a ne v volji. In ako obrnemo reč na drugo stran: da bo človek ravnal prav in ne grešil, zadostuje, da le z razumom pravo in dobro vsprejme, kdor ima pravo spoznanje, ni mogoče, da bo slabo delal, ker volja nima pri tem ničesa opraviti. In ta nauk —po čem diši? Oj že zopet po idealističnem panteizmu, kteri druge realnosti ne pozná, nego idejo ali misel, po tej se duh spoji s svetovnim pojmom, tako, da kdor v spoznanji tega useže, je nepremično, bistveno združen z božanstvom, zatoraj pa absolutno grešiti ne more! To je bil nauk vseh panteistov do današnjega dné; zatoraj se pa tudi — v našem veku vpijanjenem od tega duha vedno le kliče: luč! prosveta! Dovolj spoznanja in človeštvo bo dobro. In v šoli moderni se na drugo ne ozira, nego na znanost, kakor da bi od te same imeli nadjati so odrešenja, vzgoja srca pa in volje se popolnoma prezira.

Tako tudi nevedé g. pesnik. Zatoraj pa človeka zarad trpljenja in zmot ne zná kakor „pomilovati in obžalovati“. Naravno, ako vsa njegova pregreha izvira le iz zmot in dvojb, a ne iz proste volje, ki ga edino naredi odgovornega in krivega iz zatoraj ne le pomilovanja, ampak tudi obsodbe vrednega. Ne, ne, ta zadnja pade le na Stvarnika, on naj jenja vstvarjati, a ne človek grešiti!

IV. Očita mi g. pesnik, da sem iz druzega nejasnega dela pesni razlagal prvega, ki je dovolj jasen, čisto krščansk; moral bi bil, pravi, iz prvega drugi del razlagati ter najti v njem misel krščansko. A jaz trdim, moje razlaganje vršilo se je strogo po vseh pravilih eksegetičnih. Vprašati se mora pred vsem, kje je glavna misel, v prvem ali drugem delu? Pesnik sam na to odgovarja z naslovom pesni, v kterem je ob kratkem izrazil glavno misel pesni: Človeka nikar! To misel pa najdemo izraženo v drugem delu, na koncu. Dalje pa uči hermenevtika, da so vse druge misli glavni misli podrejene, ker ne služijo v drugo, nogo v dokaz in pojasnilo glavne, zatoraj pa se morajo vse razumeti in razlagati po glavni misli. To je naravno; saj vendar moramo čevlje meriti po nogi, ne pa nogo po čevljih, ker ti so zarad one. Ker je pa v pesni drugi del glavni, prvi pa drugemu podrejen, moramo prvega iz druzega razlagati, ne pa narobe. Zatoraj sem tudi jaz pred vsem razlagal drugi del, in ker se nekterim ni zdel jasen, razjasnil sem ga; to razjasnjenje pa je bilo potrebno zato, da se je razgnal oni polumrak, v kteri je poezija sploh zavita; govor pesniški je sam na sebi na prvi pogled nejasen, posebno prozaičnemu (navadnemu) človeku, zatoraj treba ga je s treznim razumom razmotriti; a brž, ko sem pesniško meglo razgnal, upoznala se je brez siljenja in nenaravnega zavijanja ona misel, ktero sem glasovitim verzom zasodil. Sicer pa se ne more trditi, da je prvi del jasnejši od druzega. Nikakor ne. Res sicer, kar pravi g. pesnik: „V prvem delu stopim v duhu pred Boga in gledam v njegovo delavnico, recimo v stvarnico božjo. Že ta situvacija kaže, da moj Bog ni bog panteistov. Jaz ločim delavca od delavnice, stvarnika od stvarnice. Tukaj je toraj osobni Bog. In ž njim govorim (ločim sebe od njega), občudujem itd.“ Res sicer, a kaj pomaga vse to? Tako ali enako, rekel sem, govoré tudi večkrat oni, ki tajé direktno ali indirektno pravega, osebnega Boga. Berimo naslednje verze:

Oh, v bolečinah hčerka se krivi;
S pestjo nemilo smrt ji grlo davi!
Pogleda me — in ta pogled mi pravi:
Trpim, zakaj mi ne pomagaš, oče! —
Oh, dete, eden te lahko ozdravi,
On vidi te, a pomagati noče!
Jaz srčno kri prelil bi zate rad ...
In trpko mi bridkost srce zalije,
Obup in srd se mene polastita;
Užaljena mi duša v nebo vpije,
Pregrešni človek stvarniku očita:
„Ti oče? — jaz sem oče, gledati
Ne morem jaz trpečega otroka!
Ne čuješ-li, kako zdihuje, stoka?
Nedolžni glas v nebo ne najde pota?
Ti mirno gledaš, meni srce poka,
Kako je razžalila te sirota? —
Ne! ne poslušaj mene, ženo glej,
Kleče te moli, grenke solze toči.“

Glejte no, gosp. pesnik, ali ne loči pesnik Stritar tudi tukaj stvarnika od stvari in sebe od Boga, ne priznava li osóbnega Boga, ne govori ž njim? In vendar, kaj bote rekli o tej pesni? Ni li v njej izražena največa blasfemija, najhujši pesimizem? Tako govoriti o Bogu, mar li ni toliko kakor pravega Boga tajiti? Ne veste, da beseda in stavki imajo lahko več pomenov, a kterega izmed teh imamo izbrati, da določi kontekst? Govore o kontekstu pa voditi nas mora glavna misel, ktero ste Vi sami že v naslovu jasno izrazili. In ravno zato, ker ste v drugem glavnem delu izrekli pesimistične nazore o Bogu in stvarjenji, sem tudi jaz izmed dveh mogočih razlag prvega dela sprejel tisto, ki se z drugim ali glavnim delom zlaga. In to sem storil, da bi zavrnil Briško politično-katoliško društvo, ki je posebno iz onega prvega dela sklepalo na katolišk značaj cele pesni, in tudi druzega dela, kjer je izražena glavna misel. Reči sem hotel s tem, da omenjeno društvo nima pravice tako sklepati, ko pesnik v drugem delu v zadnjih verzih vzame pesni vse. kar bi znala imeti katoliškega v prvem delu. S tem pa nisem hotel ob enem reči, da pesnik ni katoliško mislil, a očital sem mu nedoslednost, ktero je zakrivilo nezadostno, površno poznanje katoliške resnice in zmot pesimističnih, ki imajo večkrat res lice navidezno krščansko, tako, da se dá lahko vsakdo preslepiti, ako si ni pred očesa ubistril s katoliško resnico.

V. Gosp. pesnik svojo obupnost in otožnost opravičuje s tem, da hoče vzbujati sočutje in sicer dejansko, o tem da pričata dva zadnja odstavka njegove „obrambe“. Tu jo staknil gosp. pesnik važno vprašanje, kterega razpravo prihranim za drug pot, ker hočem o „sočutji“ temeljito razpravljati ter pokazati, kako se ima sočutje vzbujati. Le eno mu tù odgovorim. Sklicuje se g. pesnik na pismo profesorja prijatelja, češ, da temu so bile njegove poezijo vir tolažbe. A kaj veljajo, g. pesnik, taki dokazi, sklicavati se na privatno pismo! Pridite k meni in jaz Vam hočem pokazati druzega profesorja prijatelja, ki mi je, ne pismeno, ampak z živo besedo trdil, da se ga beročega dve ali tri Vaših pesnij vselej poloti otožnost in potrtost.

To je bistveno vse, kar mi g. pesnik odgovarja. Res malo je; pričakoval sem veliko veče, obširniše protikritike. A vidim, da se je g. pesnik mojih najtrdniših dokazov popolnoma izognil. Koliko sem jaz n. pr. o bistvu molitve govoril in jasno dokazal, da pesnikova molitev ni prava molitev, ampak blasfemija. Ni bilo toraj vredno, g. pesnik, vsaj nekaj se ozreti na moje dokazovanje? Ne veste, da dokler ali Vi ali kdo drug za Vas ne podere, kar sem sezidal, je Vaša pravda zgubljena pred trezno mislečim razumništvom? Komaj peti del od tega, kar sem jaz spisal, odgovorilo se mi je in še o tem je polovica, kar ne spada v stvar. Ali si li res g. pesnik obeta, da me je ugnal s kopico fraz in sarkazmov? Čudna obramba taka! A medtem, ko se g. pesnik skrbno izogiblje mojega dokazovanja, skuša z druge strani mojo logiko in eksegezo, moje nazore o liriki in kaj vem kaj še smešiti, sploh orožje, s kterim sem ga pobijal, skuša mi iz rok izviti, češ, da ga ne znam rabiti, moja kritika je vsa prisiljena, nenaravna! Kako da jo z lirskiini pesnimi, pravi, da ne umém in nikoli no bom umél, ker mi manjka organ za to! No, res li misli g. pesnik, da moram sam lirik biti, predno se predrznem lirike kritikovati? Ne dam se lahko o bistvu lirike od druzih podučiti, tako da teorijo o pesništvu lahko bolje razumem kot vsakteri pesnik? Koliko imamo narodnih pesni, kterih lepoto po pravici občudujemo, in vendar da bi enega njihovih skladateljev, morda priprostega kmeta, vprašali, naj nam razloži najložje poglavje o estetiki, kako bi nas začudeno pogledal. In, ali ni Aristotel pisal o poetiki, in sicer dosti resničnega, a komu bo le na misel prišlo velikega filozofa za to ne poslušati, ker sam ni bil poet! Sicer pa Vam vprašanja o liriki ne bom ostal dolžan.

Sploh, da ponavljam, kar sem že v drugem dodatku omenil, naši pesniki bi hoteli biti polubogi, kterim bi se zemljan ne smel bližati nego na kolenih, z očmi v tla obrnenimi, nedosežni, podeljeni nam le v malikovanje. Pesnika, da se ne smé kritikovati, kakor druge ljudi, zanj je drugo merilo! Take in enaki nezmisli mora človek zopet in zopet slišati. In ker že o tem govorim, omenim naj še nečesa. Nedavno mi je pisal predrag prijatelj, da je dosti takih ki se, kakor menim, bistveno z menoj zlagajo, dosti takih toraj, ki pravijo, da sem v drugem dodatku postopal pretrdo, „kajti poezija se ne dá meriti in ocenjati po strogih modroslovnih posledicah.“ Kaj nam je o tem misliti, razložil sem že v prvem dodatku. Jaz se s takim mnenjem nikako zlagati ne morem, ter je smatram za popolnoma napačno. Pesniku namen je človeka povzdigniti, ublažiti. Človek je pa razumno bitje ter se kot tak le z resnico dá pooblažiti. Sanctifica eos in veritate. Zatoraj je pa pesniku prva naloga in najsvetejša dolžnost resnico vpodabljati in učiti, ako tega ne stori, je kriv učenik in zapeljivec. Razloček med umetnikom in drugimi učeniki in blažitelji človeštva obstoji le v obliki, le v obliki, da še enkrat povdarjam. Pri teh, kterim prištevamo filozofe, matematike, zgodovinarje in sploh druge učenjake, je oblika vsakdanja, brez zunanje olepšave, zatoraj ne zavzema toliko domišljije, ne vnema čutov, ampak trezno govori naravnost k razumu; pri umetnikih je oblika nenavadna, praznična, gizdava, zatoraj vpliva najpred na domišljijo in čute, te pred vsem očara, potem še le prodré do razuma.

Zatoraj, kakor vidimo, i tu i tam pri umetniških umotvorih kakor pri znanstvenih, vse nazadnje meri na razum, v teh kakor onih hoče se človeku predstaviti kaka misel, ideja, da jo vsprejme in se tako duševno sovrši in blaži, razlika je le v obliki. Ta ideja pa, ta misel je ali prava ali napačna. Zatoraj se pa tudi pri pesnikovem umotvoru, kakor pri vsakem drugem mora pred vsem vprašati, vpodablja li pravo ali napačno idejo, se li zlaga z resnico ali ne. Vem dobro tudi jaz, kaj je „licentia poetica“. Toda vedeti nam je, da ta licentia pesniku ni dana, da bi ga izvzela od zakona večne resnice, kteremu se ne more in ne sme odtegniti nobeno razumno bitje, ne angelj, ne človek. Da, raztegnimo ono licencijo, kolikor nam ljubo, dovolimo pesniku vse, toda nikdar ne bo smela presegati mej oblike; čez te meje nikoli in nikdar; kakor brž stopimo v kraljestvo resnice, kakor brž se vpraša, kaj je pravo, kaj je napačno, kaj dobro, kaj slabo, pesnik bodi še toliko visok in nedosežen, stopiti mora s svojega Parnasa, in vstopiti se z nami, pustimi prozaiki, na eno in isto stališče. Tukaj je nam popolnoma enak, „sicut unus ex nobis“, tukaj mora tudi privoliti, da se mu premerijo čeljusti z enim in istim merilom, kakor vsem drugim mislečim Adamovim sinovom. To merilo je logika, ali recimo sploh, filozofija. Merilo, sicer strašno vsem onim, ki nočejo spokoriti razuma pod nevpogljivi jarem resnice, vendar odtegniti se mu ne more nikdo, nikdo. O logiki lahko rečemo, da je kraljica med vedami. Saj ona zasega vse, v čemur se karkoli javlja človeška razumnost. Razumnost se namreč dejstvuje po stalnih duševnih zakonih, tako da še dveh pojmov ni vstani človek spojiti v sodbo, da ne bi se to vršilo po enem ali drugem duševnem zakonu. Ona veda pa, kteri so ti zakoni predmet, je logika. Ta nam toraj podaja ključ do vsega mišljenja človeškega; ona se nikomur ne uklanja, ampak vsem brezobzirno preiskuje razum, razmotruje vse skrivnosti človeškega srca, vse zasega, vse sodi: zgodovinarja, moralista, politika, postavodajalca. No vem, zakaj bi tudi pesnika ne? Saj hoče tudi pesnik biti razumnik? Prav; toraj naj se podvrže logičnemu merilu; ako ne, naj se odpové časti razumnika, potem se pa nikdo več ž njim pričkal ne bo. Še več. Trdil sem in še trdim, da pesniku se še manj smo prizanesti, ako greši proti resnici, in to zarad prikupljive, domišljijo in čute očarajoče oblike, vsled česar se čut in srce navadno že vname za ideje pesnikove, predno jih razum razmotri in za dobre ali napačne spozná. Vemo pa, kako težko se je odtegniti vplivu idej, za ktero se je srce vnelo in čuti se razburili, akoravno kasneje razum presodi njihovo napačnost.

In tako sem tudi jaz z merilom logičnem premeril pesnikovega: „Človeka nikar!“ Dokazal sem, da nazori v njej vpodobljeni so pesimistični, napačni. Zatoraj pa ne vem, kaj hoté reči oni, ki sicer priznavajo zmote pesnikove, vendar pa se jim zdi, da sem pretrdo ocenil ga. Oni sami z mano trdé, da je pesnik zabredel v zmote. In ako jih vprašam, v kake zmote, mi enoglasno odgovoré: v pesimistične. Prav; ako so res pesimistične zmote, potem pa tudi jaz nisem mogel, nisem smel drugače soditi; saj vendar se ne dá med resnico in zmoto posredovati, kakor pri druzih rečeh, češ, jaz odstopim malo, ti ravno tako, pogodiva se, da bo tvoja veljala in ob enem moja. Ne, resnica kot taka izključi zmoto, zmota pa resnico, tù se ne dá pogajati, tù je, kar je, in to ni ne pretrdo, ne premehko.

Res sicer, da mi g. pesnik očita, da stvar, ki potrebuje toliko dokazovanja, ne more biti dobra. Jaz pa odgovarjam, da kdor resnice vsprejeti noče, se ne dá ne s kratkim ne z obširnim dokazovanjem prepričati. O prvi izdaji pesnikovih poezij zaslišalo se je več glasov, ki so pa le bolj kratko in površno izražali dvome o njegovih nazorih, tudi jaz sem nekje v latinskem jeziku prav in direktno in prizanesljivo v tem zmislu pisal. Upalo se je, da bo tako postopanje g. pesnika opozorilo. Ko pa to ni nič pomoglo, prijel sem spet za pero in v dveh dodatkih obširno dokazal ravno to, kar se je bilo pred tremi leti le površno pesniku očitalo. A tudi s tem nisem vgodil. Onikrat je bilo premalo, zdaj je preveč, onikrat zarad pičlosti nevažno, zdaj zarad obilnosti nevarno! Tako je: kteri noče videti, ta ravno ne vidi.

Še nekaj, in sicer o „zdravem razumu“, čudno, da se v boji, ki se nekaj mesecev sèm bíje med menoj in mojimi nasprotniki, o filozofiji tako pomišljavno in nezaupno govori in se proti njej tako rado sklicuje na zdravi razum, na „nepokvarjeni okus“, češ, s tem pobije najprostejši kmet najbolj učenega filozofa, toliko bolj pa mene, ubogega doktorja. In kaj, g. pesnik me zato, ker sem se, da govorim ž njegovimi besedami, ker sem se oborožil z orožjem filozofije in glavo pokril si s čelado logike, primerja z ošabnim Goljatom, sebe pa s pastirčkom Davidom. Zato ker se bojujem z orožjem filozofije, zato sem ošaben Goljat!? Kaj se pa hoče s tem primerom reči? Se imamo li filozofije braniti, sramovati se je! Menda saj ne bote hotli reči, da zamore resnico bolje spoznati in braniti zdravi razum prostega kmeta, kakor pa filozofično izurjen učenjak? Ne veste, da filozofija zbistri naravni razum in ga sovrši? Ali spadate morda tudi Vi med one, ki pravijo, da je bolje nevednemu ostati, brezzavestnemu, kakor učiti se in likati? Vém, da taki nauki so se v slovenskem slovstvu že izjavili. Toda, ako so pravi, potem moramo zavreči vso filozofijo in vse vede kot slabe, zapreti šolo, sežgati vse knjige in knjižnice ter iti na polje in v gojzde, da tam živimo brez drugih viših skrbi, nego za telo „ut prisca gens mortalium“, da govorim v zmislu Stritarjevem. Toliko povdarjati zdravi razum proti filozofično olikanemu! Morda imate v mislih modêrno skeptično filozofijo nemško? No, potem imate prav, ker res je bolje ostati pri zdravem razumu, kakor pa osvojati si tako modrost, ki dosledno pelje do tajenja vsake resnice in vede. Toda vedeti morate, da filozofija, ktero jaz spoznavam, je ona, ktera se zlaga s krščanskimi principi (načeli), ktera je od sv. cerkve priznana in priporočena. In te se ne bom sramoval, ker sem prepričan, kako strašna je vsem sovražnikom resnice, kako vspešno in zmagovito se ž njo zmore boriti. Res sicer, da gosp. pesnik sam ni filozofično premotroval, kar je v svojih pesnih izrazil. Tudi priznavam, da se s filozofijo sploh ni dosti bavil, ker bi bilo sicer nemogoče zabresti v tolika protislovja, ko bi bil le količkaj filozofično izobrazil se. A to mi ne jemlje pravice modroslovno ga kritikovati; ker akoravno ne on so pa toliko bolj oni, iz kterih se je krivih nazorov navzel, filozofično premislili, kar so pisali. Zatoraj pa sem hotel tudi jaz pesnikove zmote bolj filozofično razmotriti, da bi jih tako dovedel do njihovega pravega vira, ter bi se tako bolje razjasnilo njegovo sorodstvo s početniki najnovejšega našega slovstva. In ravno zato sem tudi pred govoril tudi o druzih Stritarjevih zaveznikih, potem še le sem prišel na našega pesnika, kterega se brez prejšnjih ne more do dobra razumeti.

Kar se pa tiče tega, da me g. pesnik primerja z ošabnim Goljatom, sebe pa s pastirčkom Davidom, zdi se mi ta primera zeló neopravičena. Moti se mislè, da ga je zmagal David velikana le z zdravim razumom in priprostostjo. Ne, nekaj druzega naredilo ga je nezmagovitega: „Jaz pridem k tebi v imenu Gospodovem ... ker Njegov je boj in on vas bo dal v naše roke!“ Tako je govoril David. Zdaj pa vprašam: kdo se bori v imenu Gospodovem, kdo zastopa njegovo reč? Kdo se bojuje v taborju neverskih Filistejcev, a kdo na strani vernih Izraelcev, jaz ali gosp. pesnik?!

Zadosti. A le za ta pot. G. Stritar in za njim naš pesnik očitata mi, da pobijaje njun panteistični pesimizem maham in udriham po domišljeni prikazni. S tem je rečeno, da moje razumenje in razlaganje njunih poezij, oziroma spisov, je prenapeto napačno. Vidim toraj, da njima in njunim sorodnikom ni zadostovalo, kar sem do sedaj pisal.

Drugič stavil sem v drugem dodatku pogoje, ktere imajo moji nasprotniki spolniti, ako hočejo, da peró odložim. Med temi prvi je bil, da imajo oni sami molčati in se moje kritike javno nikdar več ne dotakniti. Te pogoje stavil sem resno, ne le v prazno strašilo. A ker se že prvi ni spolnil, naj se mi ne zameri, ako mislim v prihodnje še govoriti.

Da, slovenski pesimisti, meni se zdi, da ste dovolj kužili, in še kužite mlado našo inteligencijo; to moram vsak dan sam videti in britko skušati, bolj kakor marsikteri Slovenec; skušati in videti na mladini, med ktero živim, ktero vzgojujem; in to me tako močno boli, da dalje prenašati no morem. A ker vam še ni dovolj, kar ste do sedaj slišali, hočem vam še kaj povedati ter še bolj razkriti vas pred slovenskim svetom. Če vam je toraj mar za lastno čast, poživljam vas, slovenski pesimisti, na odločilen boj — pri Filipih! Na svidenje! Z Bogom!

Dr. Mahnič.


Opazka vredništva. S tem želimo, da bila bi končana ta pravda! prišli so dvanajsteri večeri z dodatki; potem replika in duplika; toraj menda nam nikdo ne more zameriti, če končno svoje misli razodenemo.

Najprej: Je li bilo tega treba, da se je potem občinstvo toliko vznemirjalo in razdražilo? Nepogojno odgovarjamo : Da — bilo je potrebno. I zakaj neki? Zato, da so se misli, krive in napačne misli in mneuja nekterih razodele; naj se duhovi odločijo. Naj so vsem: pisateljem in bralcem prava načela kot vodilo znana, po kterih se mora pisati, po kterih pisano tudi presojevati.

Na Nemškem in po Francoskem je zlasti drugo polovico preteklega stoletja neki nravni mrak jel duhove pokrivati, dotlej, da jim je jasen vid zatamnil. Mrak in tema se je razprostirala bolj in bolj po vsem olikanem svetu. Skrbeli so za to nemški umoslovci ali filozofi Kant, Fichte i. dr. Pisali so brez nravnih načel, Göthe, Schiller i. dr.; na Francoskem Voltaire, Rousseau in tovariši s svojim zaničljivim, vso resnico zasramljivim pisanjem tako dolgo, dokler niso bila poplavljena vsa, vsa nravna načela ter omračen ves razsojevalni razum tudi pri takih, kteri niso imeli niti hudobne volje niti slabega namena. In to se skuša zdaj med Slovenci in sicer čisto ravnosledno. Liberalizem (brezveren) se jo enkrat duhov polastil in čemu bi neki liberalci bili, če ne za to, da bi delali — po svojem misijonarili! Zato, kdor je liberalen postal, širil je svoja načela z dejanjem in pisanjem. Postalo je to k nesreči modêrno, lepo, imenitno. Brez tega ni bil nikdo gospôski, nikdo olikan. Kaj pak, da veljavo pred svetom ima vsaki rad, zato so oholi in slabotni duhovi strastno segli po taki obliki, da bi kaj pred svetom veljali.

Nektere je potem, ko so vero srečno otresli, oprostena mesenost gospodovala, da bili so gnjus vsem kolikaj poštenim; drugi so pa zarad vzgoje, navade ali sicer bolj nežnega čutila, redno živeli, a pisarili nič boljše, kakor prvi. In ti so bili sploh mnogo nevarniši kot uni prvi. Od nesramnežev se je vsak rahločuteči z gnjusom proč obrnil; z drugimi pa občeval ter si mislil: E, saj vendar ne more tako napačno biti, saj ta in drugi vendar redno živi, saj je poštenjak. In tako je potrkal na vrata uma najpred dvom; za dvomom krivo mnenje, za tem skrita brezvernost, ktere se je dotični komaj zavedal.

Ker je pa človek dan na dan kaj enacega čital in slišal, se je brezverno mnenje bolj in bolj vtrdovalo ter potem tudi v javnosti kazalo, nastopilo jo preziranje katoliških obredov ali pa celó očitno zaničevanje; še malo napuha zraven in pravi satan v človeški podobi je bil gotov. Vsi brezverni liberalci naj bodo s tem pozvani, da včasih v kakem tihem večeru malo pomislijo, če se brezvernost pri njih ni tako začenjala, tako dovzemala in kako se vtrdila! Čembolj je število takih rastlo, tembolj sprideno, bolj mračno je bilo javno mnenje, da zadnjič so že malokteri spoznali, da so na napačni poti; da bilo je le vnanje nekoliko pošteno, pa je bilo vse prav. Le spominjajmo se na čase janzenizma; saj se človek skoraj ni mogel znebiti krivih napačnih mnenj; le po dolgem prizadevanji se je začelo daniti ter je nastopilo boljše spoznanje. Kakor je bilo pri posameznih, tako tudi pri množici. Potem se ni čuditi, če se je tudi tako pisarilo in tudi marsikdo ni vedel, da je na napačni krivi poti. Bolj sprideni so pa take krive zaumene na vse mogoče načine po časopisih širili in trosili na tihem ali bolj javno, kakor jim je ravno kazalo. Da se je tega posebno mladina rada oklenila, ni treba praviti; po tem takem se pa lahko tudi vé, kako je pisarila in sicer javno postopala, potem ko je odrastla. Zato še ponavljamo, marsikdo je pisaril omračen po vzgoji, čitanji in javnem mnenji, in ni vedel da piše pesimistično, materijalistično in kaj vem kako še. Videl in čutil je to že marsikdo, a vse to kritikovati, dokazovati zmoto, zavračati jo, za to ni vsak. Marsikomu manjka vednosti, drugemu časa, poguma in kaj vem kaj še vsega. Zato ponavljamo: Prav treba je bilo, krvavo treba, da se je začela reč pojasnovati, naj bi se le tudi popolnoma pojasnila! Da marsikteremu ni bilo in ne bode všeč, zlasti prizadetim ne, se umé samo po sebi. Vselej je boleče, kedar se rana snaži in divje meso izrezuje, a biti mora to ali pa — smrt.

Pojasnovanje dr. Mahniča je in bode marsikterega, posebno mladino in novejše pisatelje hudo zadelo, je prav naravno — človek vselej težko odstopi od pridobljenega, priljubljenega mnenja, načelov in nazorov. Pa kaj se hoče; naj se duhovi ločijo in odločijo, tako bodo vsaj rešeni, kar jih je „dobre volje“. Toliko o potrebi dotične razprave. Dr. Mahniču smo prav hvalo dolžni, ter mu jo tudi na željo in poziv mnogo duhovnikov in tudi nekaj laikov tù javno izrekamo, da se je kočljivega in težavnega dela lotil. Proti navalu se je težko vojskovati, le velikan mu nasproti stopa: da, težko se bo oprostiti spon in verig, v kterih jo zdihovalo javno mišljenje in mnenje, a zaslužen je toliko veče. Gosp. doktor, Bog Vas blagoslovi in potrduj.

Nekteri so „Slovencu“ očitali nedoslednost, pomanjkanje gradiva in kdo vé kaj še vse, ker je tudi nasprotno razpravo, „repliko“ dr. Zorna sprejel. Čudni ljudje! Zakaj neki bi je ne bil smél sprejeti? Saj se s tem reč le pojasnuje. Le naravno je, da nastopi reakcija proti taki nenavadni, nravni sili. Zato smo pa tudi radi, brez obotavljenja sprejeli spis dr. Z., zlasti ker bil je pisan popolno z mirno krvjo brez vseh nedostojnih zabavljic. Po izjavi mnogo gospodov je tudi ta spis pripomogel k pojasnjenji, zlasti po „dupliki“ dr. M., kteri prostora nismo mogli odreči.

A popolno nepotrebno je bilo zagovarjanje g. Gregorčiča v „Slov. Narodu“. Kako, ali naj bi človek se še zagovarjati ne smél? Tega pač ne mislimo; vsaki se smé zagovarjati, včasih in po okoliščinah, se tudi mora. A tù je bilo pač več, kakor le nepotrebno. Storil mu je že to ljubav g. dr. Z., znabiti saj nekoliko po porazumljenji z g. G. Pojasnil g. G. s svojim spisom ni nič, kar bi že ne bil pred leti, ko so se prvikrat naznanili pomisliki zoper njegove pesni. Da si je pa g. pesnik s svojim dopisom v očeh vseh poštenih in nepristranskih mnogo škodoval, je gotovo, pa tudi naravno. Ker taka strast, tako oholo hvalisanje samega sebe, tako sramožljivo zaničevanje nasprotnika, to ni pisava poštenjaka, še manj pa vernega duhovnika. Ne in ne; naj nasprotuje tudi celi svet ter napravlja slavnostne obede in večerje, vse to ne vduši prislovice: „Si tacuisses ...“ Res ojstra sodba, kot zasebniki bi jo radi zamolčali, kot javni časnikarji je ne moremo zamolčati.

S tem bodi tudi obsojena zasramljiva, malo olikana pisava „Slov. Naroda“ et con. pred leti, ko so Gregorčičeve pesni prvikrat izšle in zlasti še grša pisava v isti priliki izdane knjižurice dveh duhovnikov (?). Dolgo nismo mogli vrjeti, da bi bil duhovnik zmožen take nagnjusne pisave, dasiravno sta se nam oba nesrečnika imenovala; odkar smo pa g. G. pojasnilo čitali, smo skoraj da prisiljeni vrjeti. No, bodisi — pozabljeno. Jeze tudi takrat ni bilo, sicer bi bil sledil tudi odgovor po tem, pač pa zavrgli smo še več dopisov, ki so se prav vrlo za vrednika „Slovenca“ potegovali. Naj gg. dopisovalci ne zamerijo, saj je bila le osebna reč bolj pomilovanja vredna zarad prečudnih nravnih načel dotičnikov, kakor odgovarjanja. Saj bi tudi zdaj no bili omenili, naj bi se nam ne bile večkrat ponovljale tožbe, da vse v koš vržemo in bi nam g. G. s svojim pojasnenjem zato sam ne bil dal povoda.

Sedaj še prav kratek odgovor na nekaj očitanj:

1. Čemu je „Slovenec“ to prinesel in razburil duhove! Čemu? Potrebo je zgoraj dokazal. Kadar je zrak prenapolnjen škodljivih, duhamorilnih sopar in tvarin, mora priti grom, tresk in ploha, da vse to prežene ter je potem zopet zdrav, poživljajoč zrak. Kakor v naravi, tako pri duhovih. To menda je jasno.

2. Zakaj tako obsojevati, g. Gregorčič je vendar-le pesnik. Gospoda, qui bene distinguit ... Da, Gregorčič je pesnik, nikdar mu tega nismo odrekali; vselej pa, če je bila prilika, smo pripoznali, da oblika in kar sploh je vnanjega pri pesniku Gregorčiču je izvrstno, s kratkem, da, g. G. je izvrsten pesnik. Prosimo, preglejte vse številke „Slovenca“ od 1883. leta in pokažite obsodbo, če morete.

3. To je nekrščansko, brez ljubezni do bližnjega, celó duhovnika tako obsoditi; g. Gregorčič ni tako mislil, ni bogatajec. Že zopet tako neumno. Smo li kedaj rekli, da je on vedoče, dejanski materijalist? Ne, nikoli ne; ravno g. dr. Mahnič ga je prav naravnost zagovarjal, da on ni tak v osebi, kadar mu je dokazal zmoto v pesnih. Zopet tù ponavljamo: Preiščite „Slovenca“ in pokažite nam, kje smo njegovi osebi očitali to, kar njegovim pesmom? Takoj in radi bomo spoznali: Mea culpa! ter odpuščanja prosili. „Slovenec“ ravno ni te misli, kakor drugi časniki in časnikarji, da božje zapovedi ne veljajo za politiko in časnikarje. Ne, ne; nam božje zapovedi veljajo za osebo in za časnik. A kjer gré za resnico, tam zgine oseba in vsak mora resnico zagovarjati, sicer je odpadnik.

4. „Naj bi bil g. Gregorčič kaj takega pisal v „prozo“ (nevezani besedi) resnično, vsi bi ga morali obsoditi; a v vezani besedi je pesnik navezan na mnogotere pesniške postave.“ Tako nam je neki gospod pisal ravno pretekli teden. Ne vemo, je li mislil gospod s tem pesnika Gregorčiča opravičiti ali nas nagniti, da o tem molčimo. Sicer pa je menda konečno oboje isto. Pravite: Naj bi to bilo v prozi, kar v pesnih, bi ga moral vsaki obsoditi, a tako ne. Nikakor nismo Vaših misli in menda jih na Vaši strani ne bode premnogo. Kaj mora biti vsebina „proze“? Gotovo resnica. In kaj mora biti vsebina „pesmi“? Zopet resnica in to brez vsega dvoma. Toraj eno in isto; toraj če morali bi obsoditi pisatelja v prozi, ga moramo tudi obsoditi v vezani besedi, v pesnih. Kdor resnico zapusti v prozi, je lahko to in drugo po okoliščinah: krivi prerok, zapeljivec, odpadnik itd.; in kdor v pesnih resnico zataji, je po istih okoliščinah isto. To je saj gotovo; tako gotovo, kakor 2 krat 2 je 4. Pač ima pesnik bolj proste roke, kar se tiče oblike, razstave besed itd., ali pa če hočete reči, da je tù bolj vezan na mnogotere pesniške postave; a kar se tiče resnice, tù so podvrženi vsi pisatelji enakim postavam — večne resnice.

S tem sklenemo: Qui habet aures audiendi audiat: et qui potest capere, capiat!