»Captain Jack«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Captain Jack«
Ivan Molek
Izdano: Proletarec, Chicago, 1908.
Viri: Proletarec, 1908, št. 23.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Takrat — nekaj let je tega — sem bil že dalj časa član takozvane delavske rezervne armade.

To je armada brezposelnih delavcev, kteri dan za dnevom, teden za tednom nosijo svoje kože na prodaj. Ponujajo jih po tvornicah, raznih delavnicah in okrog rudnikov. Velika je ta armada, velika in zmiraj polnoštevilna. Če se posreči enemu »rezervistu«, da kje stakne kakšno delo in tako proda svojo delavno moč, odpuščen je navadno na drugem mestu drugi delavec, kteri potem dopolni število v rezervni armadi. Kapitalistični sistem že skrbi, da se v ti rezervni armadi ne zmanjšajo vrste.

Kot rezervni delavec, nosil sem tudi jaz svojo kožo na prodaj. Ponujal sem jo možu ki jv nastavljal in odstavljal delavce v velikem bakrenem rudniku.

To je bil captain (kapitan) Jack.

Mož je dolg, koščat, suh, s precejšnjo črnojavkasto brado in drobnimi sivimi očmi. Hodi pokončno, rekel bi oblastno, kakor da bi se s ponosom zavedal, da vodi rudnik z okrog štiristo rudarji, za kar ima tristo dolarjev mesečne place. Saj slišal sem, da ima toliko. Drugače je pa captain Jack — zlasti napram rudarjem — redkobeseden, pust in neznansko grdogled človek.

Ko sem šel prvič v njegov »Office« in ga poprosil za delo, pogledal me je grdo in se kratko zadrl: ne!

To me je vjezilo. Sklenil sem, da ne grem nikoli več k njemu ponujati svoje kože. Toda prijatelj rudar, ki je delal pod Jackom in ga menda tudi dobro poznal, me je osrčil rekoč, da naj bom potrpežljiv. Captain Jack – dejal je – ni še nikomur dal dela na prvo besedo. Treba ga je prositi in prositi vsak dan, potem se te šele usmili.

A tako! — sem si mislil. Vsak dan se mu moram predstaviti in mu kazati svoje ude, da se jih nagleda pošteno — predno me in ga moledovati za ceno kupi. Vsak dan iti s svojo kožo iste. Vsak dan pred tega grdogledca! Prokleta barantija!

In šel sem vsak dan . . . Ampak ne sam; bilo nas je več — rezervistov. Sprva smo se gledali nekako nezaupno, zavidljivo, konkurenčno . . . Na obrazih bi jim bil lahko čital: kaj pa je še tebe treba tu, saj vidiš, da nas je itak preveč. Toda to ni trajalo dolgo. Približali smo se drug drugemu, kakor da bi se zavedali, da smo si bratje . . . člani velike rezervne aramade. . . . da smo vsi blago na delavskem trgu kjer izbira in odbira delodajalec. Nikdar se še nismo videli v življenju, a vseeno smo si bili najbližji. Polegli smo v gruči v travo blizo rudnika in se razgovarjali o dolgočasnem brezposlu, za željenem delu, naših zadnjih delavskih postojankah itd. Vmes smo pa pridno obirali captaina Jacka. Nazvali smo ga tepca, suhega dolgopetca in lopova, ker ne da dela . . . Pri vsem tem smo pa pa imeli vsak pri sebi le eno srčno željo: prikupiti se Jacku, da bi nam dal zaslužka.

Ko je prišla določena ura, smo vstali in odkorakali pred office. Tam smo se postavili v vrsto na kratke stopnice in čakali. V par minutah je primahal captain Jack Spoštljivo ga pozdravimo, a on nas bliskovo premeri z ostrim pogledom — kakor premeri prefrigan mešetar tovorno govedino na živinskem trgu — in izgine v svojo pisarno.

Šli smo za njim. Lepo po vrsti smo šli, en za drugim in — nalahko smo stopali, da ga ne vznemirimo. Obisk je trajal po pet minut. Prvi se je vrnil s pobešenim obrazom in žalostno je odkimal — da ni nič. Drugi, tretji, čertrti ravno tako. Prišla je vrsta na me. Potihoma sem vstopil in obstal dva korake od mize kjer je premetaval Jack nekakšne papirje. Vzravnal sem svoje ude in stal kot steber, čakaje, da me ogovori. Nagovoriti sam se ga nisem upal, kajti lahko ga zmotim v njegovih računih in potem bi bilo bolje, da me — ni tu.

Končno se obrne in zarenči: »Mm!«

»Captain Jack, imate kaj dela za me?«

»Ne!«

Naj te pocitra vrag — sem si mislil in naglo odšel.

Tako se je ponavljalo dan za dnevom . . . teden za tednom. Vsak dan smo oblegali office, vsak dan napravili špalir Jacku in vsak dan slišali tisti renčeči: ne. Captain Jack je bil pa captain Jack: pust, dolgočasen in grdogled. —

Enega dne je pomnožil naše število nov rezervist, neki Šved. Šel je k Jacku z zaupnim nasmehom na ustnih. Captain Jack je namreč Šved po rodu in oni je menda mislil, da ima prednost kot njegov rojak. Toda prišel je iz urada z nagubančenim čelom, jezen in godrnjajoč.

»Naj vzame vrag še tako rojaštvo!« je rentačil Šved in se odstranil za vselej.

Zopet drugi dan je prišel neki Italijan. Visok mož je bil to, mišičast in širokopleč. Boječe smo ga pozdravili rezervisti in skoro zavistno opazovali njegovo korenjaško postavo. Ne zmeneč se za nas stopil je malomarno v office — in glej ga, zlomka! ni se vrnil običajnih petih minutah. To nekaj pomeni! In res; naša slutnja se je vresničila. Prišel je iz pisarne s smehljajočim obrazom in z rdečim listkom v roki, znamenje, da ima delo.

Moje tovariše je zgrabila jeza.

Cel mesec že čakamo tukaj — rekli so — in delamo ste o okrog te jame . . . pa nas tako nafarba ta dolgopetec! Delo je dal temu novodošlecu, kterega si je komaj enkrat ogledal. Ali smo mi res tako za nič?! O, da bi ga — —.

Jaz sem se pa smejal. Preslaba roba smo, tovariši, preslaba roba na delavskem trgu. Zakaj nimamo vsi tako mišičastih rok in širokih pleč? Zakaj — ?

Par dni pozneje smo opazovali rudarje, ki so prihajali na vspenjači iz jame. Kakšen pogled! Bledi, izsesani, zamazani obrazi, blatna, odrgnjena, strgana obleka . . . pobešeni klobuki s pritrjenimi lampicami . . . vpognjeni, zdelani životi . . . — Producentje milijonov s kterimi igrajo kapitalisti v Bostonu, so se nam zdeli — živi mrliči. Kakor da bi se vsuli mrliči iz grobnice. . Glej ga! zdaj je skočil iz vspenjače srečnež, ki je pred par dnevi tako lahko prodal svojo kožo. Kaj? – Ali je to on?? — Ta postava vpogojenih pleč, vdrtih oči in tresoče se roke, ki je držala posodo za jed, naj bi bil oni korenjak? Da. On je. Pogledal nas je boleče in pomenljivo, kakor da bi hotel reči: »Bodite veseli, da ste na površju; ne silite tu doli . . . .«

Čudno! Trpini v podzemeljskih rovih bi se radi znebili svoje ječe; radi bi dihali sveži zrak na prostem — med tem ko je brezposlecem ta zrak mučen in želijo si težkega vzduha in teme globoko pod zemljo. Toda pod vlado boga kapitalizma morajo prvi ostati pod zemljo in drugi siliti za njimi. Pravim: morajo, ako hočejo imeti zaslužek in sredstva za življenje. O, svobodno jim je, svobodno trpinom tam doli . . . Pravico imajo, znebiti se svoje ječe za vselej; zato pa imajo tudi pravico — svobenlno poginiti lakote in mraza . . . Ker ni pa nobenden tako svobodno neumen, da bi svobodno poginil, mora biti priklenjen na kužni zrak in brlečo svetlobo v rudniku. Kapitalizem hoče tako. —

Številce nas, rezervistov, se je vsak dan bolj krčilo. Večini mojih tovarišev je že presedala trdosrčnost captaina Jacka in poslovili so se od stopnic njegovega urada — kakor so rekli — za zmirom. Šli so k sosednjemu delodajalcu, torej drugemu kupcu delavskih rok. Štirje, najpotrpežljivejši, smo še ostali. Zaljubili smo se tako v kljubovalni Jackov: ne, da smo sklenili nagajati mu magari celo leto. Počakaj ti kozel suhopeti! Ker ne daš dela, ko te toliko časa že lepo prosimo, dal ga boš, ko se naveličaš naših nagajivih obiskov.

Prijatelj rudar, ki je bil captainu sužnje udan in vsled tega imel tudi lažje delo v jami, mi je obljubil, da bo prosil za me pri Jacku. Res som ga videl skoro vsako jutro v uradu, kjer je nekaj mrmral s captainom in mu vselej stisnil roko. Toda jaz nisem bil tako nemaren, da ne bi opazil cigare, ki je ostala po vsakem takem stisku v Jackovi roki.

Ej, prijatelj, pameten bodi; ne dajaj cigar kajti vrniti ti jih nikoli ne. Ako ni moja delavna moč toliko vredna, da bi zadostovala moja prošnja — potem tudi cigar ni treba. Naj si jih kupi tepec sam, saj ima dovolj denarja.

Morda tudi cigare ne bi bile pomagale, da nam ni slednjič pomogel slučaj. Štirje metači bakra so enega dne nekaj »zagrešili« in captain Jack jih je neusmiljeno odslovil. Ko smo zvedeli za to rezervisti, zaiskrilo se nam je v očeh. Prilika je prišla. Zdaj vendar ne more lagati Jack, da ni dela, kajti štiri mesta so prazna in mi, brezposelni, smo pa ravno štirje. Lahkega srca smo korakali tisto jutro pred office. Na stopnicah, ktere smo neprenehoma vsak dan razen nedelj merili že dva meseca, srečamo štiri rudarje. Bili so pri Jacku, kteri jim je dal listke za izplačanje zaslužka. Da, to so bili oni štirje nesrečniki, ktere je Jack posadil na cesto. Žalostno so nas pogledali, kakor da bi hoteliteli reči. »Danes prepuščamo vam naša mesta v rudniku. Obenem vam prepuščamo tudi vse muke in zapreke pri delu, kjer se ravno tako lahko »pregrešite« morda že jutri in čezjutri pridete za nami . . .« Meni je bilo tesno pri srcu. Da imam delo, zato se mi mora umakniti mož in stopiti na moje mesto v rezervno armado. Zaslužek enega delavca mora plačati drugi delavec z brezposelnostjo. In ta delavec ima morda ženo, otroke . . . Zaslužka je morebiti bolj potreben, kakor jaz. Proklet tak sistem! – – Toda naprej! Tudi mi brezposleci moramo jesti. Captain Jack nas je sprejel uljudno, kakor še nikdar poprej, ko smo vstopili v pisarno. Prikimal je na znano vprašanje prvega tako malomarno, kakor je doslej vedno odkimal. Povedali smo mu svoja imena in po kratkem formalnem izpraševanju smo dobili rdeče listke, s kterimi nam je iti prvo v kompanijsko bolnico in potem v glavni plačilni urad, kjer se dobi celoletna mezdna knjižica.

Delo imamo delo! Mojim tovarišem je sijala radost z obrazov. Sirote so se veselile, da se jim je vendar enkrat posrečilo prodati svoje kože. S kratkimi pogledi smo se poslovili od sobe, ktero smo tolikrat posetili; poslovili smo se od stopnic, ktere smo tolikrat prekoračili in od male zelene tratice v senci bližjega drevesa, kjer smo polegali brez posla. Ej, tratica, dolgo ne boš samevala. Drugi pridejo kmalo za nami; drugi iz velike rezervne armade.— Šli smo v bolnico. Zdravnik nas je tam lepo natančno preiskal če smo zdravi in — sposobni za delo. Pri tem poslu sem se spomnil na vojaški nabor v stari sužniški Avstriji, dasiravno sim se takemu naboru sam pravočasno odtegnil. Preiskava se je končala povoljno za nas in odtam smo marširali v glavni rudniški urad, kjer so nas vpisali v knjige mezdnih sužnjev in nam dali male knjižice, s kterimi bomo vsak mesec dobili majhen delček našega produkta v obliki mezde.

Drugo jutro smo šli v rudnik. Na sebi smo imeli debele kosmate srajce, plave platnene hlače in rujave platnene suknje s kosmatimi ovratniki, vse novo blago. Nov je bil tudi trd smolnat klobuk z lepo bliščečo se lampico od spredaj. Novi so bili tudi težki in okorni čevlji, kojih podplati so bili čez in čez podkovani s širokimi žeblji. Da, tudi jedilna posoda s skromnim kosilcem je bila nova. Ej, prodajalci rudarskih oblek delajo denar. Sramežljivo smo se pomešali med stare rudarje, ki so ob listju jame čakali vspenjače in se pogovarjali o delu v rudniku, o kterem pa nisem imel jaz niti najmanjega pojma. Delovodje so nam naznanili, da smo novinci nameščeni v 74. rov, kjer bomo polnili »baekete«. Kaj jaz vem, kaj se to pravi: polniti »bucket«. No, captain Jack že ve, kaj je za nas primerno in zato prepuščam vso odgovornost njemu če se kaj prav ne izvrši. Zagugala je vspenjača na debeli železni vrvi in poskakali smo noter. Kratko znamenje z zvoncem in vspenjača je zlezla po bliskovo v globočino. Zagrnila nas je črna tema in pošastno je šumela kapljajoča voda. Že v tistem trenotku mi je bilo srčno žal, da sem kedaj poznal captaina Jacka . . .

V detinskih letih, ko mi je napačna vzgoja narekovala marsiktero neumno fanatazijo sem nekoč živo sanjaril o peklu. Mislil sem si navpično luknjo globoko v zemljo, po kterej se z neznansko hitrostjo vozijo v pekel obsojene »duše«. Nikdar si ne bil takrat mislil, ta se bode moja otroška fantazija kedaj tako korenito vresničila. Po mnogih in mnogih letih sem se res peljal v pekel, ne oni fantastični pekel, s kterim plašijo bedaki male in odrasle ljudi, — temveč v pekel, kterega so iz naturnega bogastva nosečega vira naredili kapitalisti in v njega obsodili nas uboge proletarce. To je pekel naravne vročine in obenem mokrote, težkega vzduha in smodnikovega dima, pekel znoja, žuljev in živinskega dela. Velikansko je bogastvo, ki je nakopičeno v onem rudniku. Toda velikanska je tudi muka, s ktero se to bogastvo dviga na beli dan. Kapitalist, ki si je krivičnim potom osvojil to naturno bogastvo, je napravil iz delavcev tovarno živino. Nihče ne more tega znati bolje, kakor tisti, ki je to skusil sam. Lahko je pač uiti iz tega pekla. Prosta ti je vspenjača vsak dan, svobodna ti je pot na površje, kjer tako lepo sije solnce in blagodejno veje sveža sapica. Svobodno se smeš ogniti vseh rudnikov, tvornic in vsakega bossizma, ako hočeš svobodno — poginiti.