»Aristide Briand in nikdar več!«

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Aristide Briand in nikdar več!«
Vladimir Levstik
Izdano: Jutro let. 13, št. 65, 1932
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V soboto, ob 8. zjutraj. Zadnjikrat so odprli občinstvu Salon d' Horloge v vnanjem ministrstvu.

Ljudje in venci. Venci in ljudje. Brez konca, brez kraja. Od ponedeljka se je poklonilo mrtvemu 135 000 oseb.

Bili so trenutki, ko je ostalo le malokatero oko suho. A pripovedovati je take reči težko. Morda so navzočnim kakor s kremplji zagrabile v dušo — in ko jih bereš, se ti zde tako vsakdanje, tako samoumevne.

Na primer: invalid. Slep je, sin ga vodi. Oči je pustil tam nekje ob Sommi … ob Marni … pri Verdunu … In stoji mož brez oči pred katafalkom … in gleda … in misli …

Kaj misli? … Njegove ustnice se gibljejo, mrmrajo. Košček tega, kar misli, se utrga in plane na dan:

»Vanj smo zaupali.« pravi slepi mož. Dokler je bil živ …«

Še bi rad nekaj rekel, pa ne more, glas mu zakrkne v grlu. Z roko mahne in gre. A njegove izstreljene oči vidijo Aristida Brianda vso pot ga bodo videle, in še nekateri dan in nekatero noč.

Mnogo bolje o toliko bolj ga vidijo te slepe oči od tistih bistrih in živih, ki te dni preštevajo zmote velikega idealista.

Ljudje imajo vse polno majhnih skrbi. Ljudje ne vedo, kolikanj je že vse eno.

In ugibljejo, ali je čisto prav, da bo imel Aristide Briand cerkveni pogreb?

Sorodniki sporočajo časopisju, da ni določil v oporoki ničesar drugega kakor to, da naj ga pokopljejo v Cocherelu … Kardinal-nadškof pa s svoje strani izjavlja, da je »določil svoje stališče glede na pogreb g. Brianda v popolni svobodi in da ne odgovarja za to nikomur drugemu kakor papežu«. Dolžnost mu veli pripomniti, da bi se morali vsi ljudje dobre volje skloniti pred veličanstvom smrti.

Na žalost so »ljudje dobre volje« povsod enaki. In veličanstvo smrti lahko fabriciramo z današnjimi sredstvi tako na debelo, da se mu nihče več ne klanja …

Ob 11. so zaprli občinstvu dostop v palačo na Quai d'Orsayu. Množica se zbira okoli tribun na nabrežju in daleč, daleč na okrog.

Mikrofoni. Zvočniki. Ves Pariz bo poslušal žalni govor g. Tardieuja. In ves svet.

Ob 13.30 se pripelje g. Doumer. Visoko uradništvo parlamentarci, vse državniške veličine, tuja diplomacija. Od nas g. Spalajković in pet gospodov iz Ženeve. Od Društva narodov sir Eric Drummond in drugi. Menda je ni mednarodne ustanove, ki ne bi bila poslala svojega zastopstva.

Ob 13.45. Kardinal-nadškof pariški je opravil mrtvaški obred. Krsto vzdignejo in odneso iz ministrstva, po velikih stopnicah, na katafalk. Presunjena množica se odkrije. Trenutek, ki nas pri vsakem pogrebu tolikanj pretrese s spoznanjem nepopravljive dokončnosti, je prišel.

»Aristide Briand — in nikdar več!« Never more! Ali slišite pesem Poejevega vrana?

G. Tardieu se vzpne na govorniški oder.

G. Tardieu je našel marsikatero besedo, ki je bila na višini njegove grenke naloge in vredna pokojnikovega spomina.

»Bil je socijalist in borec. A kakor hitro je prišel v poslansko zbornico, si je določil nalogo. Posvetil se je najtežjemu miru, miru duhov in vesti, ki ga je proglašal za najpotrebnejšega, češ: kadar bo ta sklenjen, ne bo več veljavnega razloga za bratomorne boje …«

»Po vojni je zahteval mednarodno pomirjenje, da bi mogel vsak narod živeti v svojih mejah … Med toki in nasprotnimi toki domačega in mednarodnega javnega mnenja je hodil od upanja do razočaranja, od obupa do okrepljenja, od okrepljenja do dejanja, ne da bi odtrgal pogled od cilja … To, gospoda, je bila tragična drama — drama, ki ni samo drama posameznika, ampak pokolenja: tistega pokolenja, ki je doživelo predvojni čas, vojno in čas po vojni in zaradi tega do današnjega dne ni moglo najti ne ravnotežja, ne prilagoditve.«

»Šestdeset milijonov mož mobiliziranih; deset milijonov ubitih; trideset milijonov ranjenih; sto deset milijard uničenih, ne vštevši izgube devetdesete milijard delovnih dni; stare hijerarhije strte; trideset velikih in majhnih prestolov porušenih; tri sto milijonov ljudi izročenih grenkobi poraza ali preizkušnjam svobode; zemljevid Evrope popolnoma izpremenjen; človeška občutljivost povsod prežeta s čuvstvom krhkobe in nestalnosti — to je bila vojna, in naša naloga je, da ozdravimo svet vsega tega. Sredi te drame vidim Brianda …«

»Naj bo današnje človeštvo še tako potlačeno, vendar stoji pred neogibno izbero: ali zbrati vse potrebne pogoje za trajen in zanesljiv mir, ali pa se sprijazniti s tem, da teh pogojev ne more izpolniti in da bo nekega dne spet doživelo opustošenja vojne. Francija se zaveda, da je v teh trinajstih letih storila za uresničenje prve možnosti vse, kar je mogla. Aristidu Briandu je dolžna priznanja, da je bil tolmač njene enodušne volje.«

Obrnjen k zastopnikom DN in tujim predstavnikom:

» … Naj bi, gospoda, narodi, ki jih predstavljate, vpričo te krste spoznali, za kaj gre poslej: za to, da vsi skupaj pripravimo mir v stvari s tem, da ga najprej uresničimo v duhovih in srcih!«

Čete defilirajo. Meči se dvigajo pred katafalkom v pozdrav, vrste obračajo glave. Vojaška posadka Pariza izkazuje poslednjo čast možu, ki mu je bil edini namen življenja večni mir na zemlji.

Pesek škriplje pod umerjenimi koraki. V veličastnem okviru nabrežij, mostu in trga de la Concorde, kamor se je natrlo na tisoče in tisoče ljudstva mimo gorečih s črnino obstrtih kandelabrov, se jame pomikati dolgi izprevod proti malemu Passyjskemu pokopališču.

Med dvojno trumo ljudi vseh stanov, žensk, mater, otrok, delavcev v jopičih in bivših bojevnikov, vseh združenih v isti žalni ganjenosti, vleče šestorica vrancev mrtvaški voz …

Spredaj vozovi, ki se lomijo pod bremenom vencev. In godba republikanske garde; delegacija 300 bivših bojevnikov; dva oddelka republikanske garde.

Okoli voza častno spremstvo bivših bojevnikov. Za vozom sorodniki in bližnji sodelavci Aristida Brianda; zastopnik predsednika republike.

Predstavniki tujih držav; predsednika obeh zbornic, predsednik ministrskega sveta; zastopstvo DN, člani francoske vlade in tujih vlad diplomatski zbor itd., itd …

In za oficijalnimi osebnostmi in odposlanci neskončna vrsta udruženj bivših bojevnikov, udruženj za DN, mednarodna liga proti antisemitizmu in mirovnih udruženj …

Po aveniji des Champs Elysées, trgu Etoile. Kléberjevi aveniji in mimo Trocadéra je prišel izprevod do pokopališča. Množica se razhaja.

Samo sorodniki, zastopnik predsednika republike, zastopniki tujih vladarjev, predsednik ministrskega sveta in člani vlade spremijo krsto k začasnemu grobu, nedaleč od vhoda.

Blizu so mu, visoka gospoda. A bliže so mu tisoči, ki gredo širom Pariza vsak svojo ponižno pot. V srcu slehernega izmed njih se leskeče, kakor utrinek pokojnikove duše, njegova najdražja misel in zapuščina:

Misel Miru …