|
|
"Planinskih piparjev" izlet na Kum
|
|
delo brez podpisa
| Izdano:
|
Planinski vestnik (1896), letnik 2, številka 4, 53-54
|
| Viri:
|
dLib
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Po daljšem razmotrovanju, kako bi porabili letošnja velikonočna praznika za kak večji izlet, smo se odločili »planinski piparji«, na velikonočni ponedeljek poleteti na Kum, najvišjo goro na Dolenjskem. Po dogovoru smo se sešli, pri-vabivši s seboj še 2 člana »Slov. plan. društva«, imenovani praznik zjutraj točno ob 5. uri na južnem kolodvoru ter se peljali do Trbovelj. Čeprav je bilo vreme otožno, vendar smo upali, da se polagoma razvedri, a ta up nam je hitro splaval po vodi; kajti že na postaji Sava je pričel sneg naletavati. Izstopivši v Trbovljah, smo jeli ugibati, bi li ne bilo boljše, da ostanemo v dolini, ker je začelo prav hudo mesti; toda hitro smo se odločili, da stopimo vsaj do Dobovca, tam pa sklenemo, kakor bode vreme kazalo. Po kolovozni poti, ki se začne že dobrih 10 minut od Trbovelj vzdigovati, in ki postaja polagoma vedno bolj strma, krenemo torej v hrib. Snežiti je ponehalo in že je bilo kazno, da prodre sonce oblake; čim više smo prišli, tem bolj smo upali, da se prevedri. V eni in četrt ure smo dospeli do Dobovca. Dobovec je lepa, 674 m visoko ležeča vas, ima lepo župno cerkev, v katero smo stopili in si jo ogledali, in tudi šolo. V tem prijaznem selu smo se v čedni in prav dobri gostilnici blizu cerkve odpočili, se oskrbeli z jedili in pijačo ter radostno pripravili za daljnjo pot, ker se je med tem zjasnilo. Ob četrti na deset smo odrinili po lepi poti, ki vodi do vasi Kamne (803 m) po ravnem, potem pa se kmalu začne vzpenjati proti vrhu na Kum. Vso pot od Trbovljske postaje do vrha je vzgledno zaznamenovalo »Slov. plan. društvo«. V višini 1000 m do vrha smo našli še star sneg; bil je na nekaterih krajih nad meter debel in trd, tako da se nam ni udiralo, ko smo po njem hodili. Po poldrugi uri hoda smo prišli na vrh Kuma. Kum je 1219 m visok, znamenit zaradi krasnega razgleda in božje poti, na katero prihaja vsako leto na tisoče romarjev. Na vrhu sta 2 cerkvi; ena je posvečena sv. Neži, druga pa sv. Joštu. Žal, da nismo imeli nič razgleda, ker se je nebo zopet pooblačilo in so megle začele legati po dolinah. Gostilnice na Kumu ni; ena edina hiša, kjer stanuje cerkovnik, je zavetišče romarjem in hribolazcem. Tu smo se ustavili tudi mi, se okrepčali s pijačo in jedili, katera smo bili s seboj prinesli, ter se vpisali v spominsko knijgo »Slov. plan. društva«, katero hrani cerkovnik. Ob 12 in pol uri smo odšli po drugi poti, katero je tudi zaznamenovalo »Slov. plan. društvo«, mimo vasi Završje v Zagorje. Okolo 4. ure smo dospeli ob slabem vremenu v Zagorje. Tu smo se v znani gositilmici g. Medveda odpočili ter z večernim vlakom mešancem vrnili prav dobre volje navzlic temu, da nam je neugodno vreme pokazilo izlet, v belo Ljubljano.
