"Oh, ne dajte mi pištole…"
| »Oh, ne dajte mi pištole ...« Fran S. Finžgar |
Iz Prešernovega življenja.
| |||||||||||
»Kjer si poišče dom, nadlog jezero
nabere se okrog – –.« Prešeren
Na pragu je stala Micka. Majhna, pa okrogla in polna. Žive, zapovedujoče oči so gledale kranjske sejmavce in iskale znancev. »Tržni dan, pa nikogar!«
Roki je oprla ob boke, ozrla se gorindol po cesti.
»Nikogar!«
Zasukala se je na pragu in hitela po stopnicah. Tedaj prikrevsa po njih berač. Raztrgan jopič je bil prevezan z vrvico čez prsi. Pod vratom je kazal osmojene gole prsi. V levi kljukasto palico, v desni bel Zavoj.
»Vidiš, deklič, pa so mi jo le dali dohtar, in si rekla, da nimate srajc!«
Berač je oprijel tesneje zavoj, stisnil ga pod pazduho in romal vesel svojo pot.
Micka – šestnajstletna se ujezi in skoči po stopnicah.
»Za božjo voljo, striček, kaj pa vendar mislite?«
Striček Prešeren se ji je hudomušno namuznil in je bil vesel njene jeze.
»Ali veste, da imamo samo to srajco še, ki jo imate na sebi? Kaj bo pa za nedeljo?«
»Nedelja je še daleč, Micka! Ná cvancgarico in pojdi na semenj!«
Ko je dobilo dekle denar, se je naglo utolažilo. Zadonele so stopnice pod urnimi nogami in živahni deklič se je pomešal med sejmarje – –
Prešeren je potisnil od sebe započeti akt in se naslonil ob mizo.
Oči so strmele na popisani papir. Pa niso videle črk. Velika prazna poljana je ležala pred njim, pusta in suha. Nikjer zelenja, nobene divje rožice, vse požgano in usehlo. Tudi drevesa ni bilo, ki bi reklo popotniku, naj leže v senco, naj se skloni k studenčku in se napije ...
Pusta in prazna poljana pred njim.
Znana mu je bila ta poljana. Od nekdaj je romal po njej. A vendar ni bila nekdaj tako otožna njegova pot. Večkrat je sijalo nad njo solnce, v daljavi je videl mesto, po katerem je hrepenel. Par tovarišev je hodilo z njim.
Ali sedaj je pusta stepa. Nad njo ni solnca. Mrak ... Do mesta, nad katerim je sijala luč upanja, se ne vidi. Ob levi in desni se dviga gomila in v njej počivajo prijatelji.
Pusta stepa, groze polna!
Domislil se je dneva, ko je sredi tovarišev napovedal program svoji bodočnosti, ko je s trpkim sarkazmom očital Erosu in Afroditi, da jima je delal dolgo časa tlako ter jima zažigal kadila. Nič več! Drug program si je zapisal:
»Iz pravd koval bom rumenjake,
Zvečer s prijatli praznil bom bokale ...«
Rumenjake!
Njegova velika duša je vztrepetala. Še bolj se mu je nagnilo telo proti mizi. Začutil je vso težo usode na plečih, pred seboj zagledal temo – in v temi je zevalo črno brezdno.
»Nobene rešne poti? V to žrelo moram ... Šestnajstletna deklica sme prepovedati advokatu – doktorju, naj ne daje revežu srajce – ker je ne sme, ker je ne more ... Rumenjaki! – Torej tud tu brez nade – revež vedno, povsod in v vsem! Beda – moj delež!«
Njegova velika duša je vstrepetala. Objela jo je noč. Nikjer majhnega kotička, da bi se odpočil, nikjer prijatelja, da bi se naslonil nanj – povsod tema, povsod pusta stepa, polna groze.
Rumenjaki – haha – beda, beda, beda!
»Komur je sreče dar bila klofuta,
Kdor je prišel ko jaz pri nji v zamero,
Ak' bi imel gigantov rok stotero,
Ne spravi vkup darov potrebnih Pluta.«
»Julija – ti moje solnce, zakaj si mi zatonilo! Upal sem in sem se bal – in sedaj ni upa, ni strahu! Tvoje oči so se obrnile proč – zasijale so te zvezde drugemu – name je padla noč! Julija
vso srčno kri sem poškropil zate, Julija, vso dušo sem žrtvoval tebi – in ti si me zavrgla, ti me strla in pahnila v morje – utopljenca ... In zakaj si mi tedaj prišla na pot – Netka, ti drobna stvarca, bilka v roke utopljenca! Prijel sem te, ko sem tonil v obupu, mislil sem, da me dvigne bilka iz valov! Ana, ko bi našel pri tebi drobtinico tega, kar iščem! Da, ti bi mi to dala, vse – vse. Ali česar nimaš, mi ne moreš dati – in jaz to vem in vendar držim, pogrezajoč se, v roki bilko, vsak dan tesneje, in z bilko vred se pogrezam vsak dan globlje! – Ana, rumenjakov bi ti nastlal na pot, sedel bi daleč proč od tebe; poslušal bi tvoj smeh, veselil bi se, ko bi se ti veselila v burni radosti, in predte ne bi stopil utopljenec z žalostnimi očmi, ne bi stopil, da bi ti ne skalil veselja. – Ana – pa ne morem! V morje bede padam, duša se plazi boječe po tleh, pokopane so visokoleteče misli – Ana, izgubljen sem – in s seboj vlečem tebe – bilko.
Zakaj si mi prišla na pot ? – – – –«
Njegova velika duša je vstrepetala ! Zanjka na njej se je zadrgovala, nikjer izhoda, vse železno, vse trdno in brez nade ...
Prešeren se je dvignil. Vse je bilo trudno v njem – vse potrto – sama zima, polje po toči.
Mehanično se je obrnil do predalnika. Vrhnji predal, polno popisanih in zmečkanih listov. Tam v kotu pa nekaj črnega. Pogledalo ga je z enim črnim in groznim očesom. Ali pogledalo ga je usmiljeno – – – Tresoča roka je segla po črni mrzli stvari – in v globoki žep je utonila – pištola ...
»Micka, pazi na pisarja, da bosta pridna!«[1]
»Kam greste, stric?«
»Važno pot grem, Micka! Le dobro pazi!«
Nebo je padlo v blejsko jezero. V zlatih tančicah se kopljejo nedolžne zvezde. Poskakujejo na dnu jezera. Brez čolničkov veslajo po valovih. Šmarni križ leži na dnu kakor bi padel s turna, veliki voz plove proti njemu ...
V grmovju in bičju je nenadoma zašumelo. Visoke bilke so se pripognile, kakor bi golobček pil vodo. Gladina se je prestrašila. Zvezde so zbegane vstrepetale in se za trenotek skrile, kakor bi se prikazal povodni mož kopajočim se deklicam.
V grmu na bregu se je prikazala črna soha. Strmela je v prestrašene zvezde na dnu jezera. »Boje se me zvezde ... Utonile so – zame vse utonile do zadnje – Moje življenje ječa ... Noč brez zvezd, grozna stepa brez poti ... Sam, zapuščen, beden ... Trpljenje in obup – hlapca zvesta ... Kes – čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi ... Ljubezen zvesta – prazne sanje – srce, ki bi me ljubilo in umelo – gradovi v oblakih ... čast, priznanje – prazna pena – darovi Pluta – sreča meni vedno laže ...«
Pesnikova velika duša je drhtela kakor drobni slavček v zanjki. Jasna noč se je izpremenila zanj v temo in vihar. Ginilo je vse, kar je bilo za njim – ugasnile so oči prečistega plamena, le iskra, ki je padla od njih v srce, gori in peče – gori – pa ne sveti. Krog njega praznota, pred njim brezdno – brezup prihodnjih dni ...
Njegovo oko se je trudno ozrlo preko valov do otoka, na katerem se je belilo zidovje. Bogomila – Julija! Črtomir on sam – ob jezeru ... Da bi bil Črtomir! Razmaknila bi se mu noč, Bogomila bi prišla, roke bi razprostrl in glavo naslonil na srce, ki bi ga ljubilo ...
»Vse končano! Prijazna smrt predolgo se ne mudi ...«
Pesnik je segel v globoki žep. Tresoča roka se je oklenila mrzlega kopitka. Žrelce v cevi ga je gledalo s črnim očesom – tako usmiljeno.
»Nobeno drugo nima več usmiljenja, samo ti, – samo ti. Pridi torej, pogled vpri semkaj, svoj črni pogled v noč, ki vlada tu notri, razjasni jo – preženi jo ...«
Ob sencu je obslonela mrzla cev, petelin je škrtnil – roka je izpustila pištolo ...
V grmovju je zašumelo in zajokalo. Veje so se pomočile v vodo, bele jelšove veje, kakor pota trudni galebi. Mir ...
Pesnik se zdrami. Ali so bile sanje? Zvezde so se vrnile na nebo – veselo so ga gledale, pa polne usmiljenja in sočutja. Kakor bi se odvalilo nekaj strašnega od njega. Napotil se je. Noga je zadela ob pištolo na tleh. – Pesnik se je pripognil.
Torej se nisi izprožila? Ni mi še usojeno ... Bodi:
Čez tebe več ne bo, sovražna sreča,
iz mojih ust prišla beseda žala ...
Jezerska voda je plusknila – pištola je utonila. Utopljeni jezerski zvon se je oglasil ob polnočni uri, in pesniku se je zdelo, da zvoni njegove stihe:
— srečen je le ta, kdor z Bogomilo
Up sreče unstran groba v prsih hrani.«
- ↑ Omenjam to, da mi je dotična oseba starica Micka – pripovedovala, kako je znala posnemati doktorjevo hojo. Kadar ni bilo Prešerna v pisarni, so pisači lenarili in kvartali. Tedaj se je ona prigugala po stopnicah in pisarji so brzo hiteli na delo, misleči, da gre Prešeren.