Zakaj se topol (trepetlika) vedno trese?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Zakaj zasajamo lipe k cerkvam? Zakaj se topol (trepetlika) vedno trese?
(Zakaj? Zato!)
Anton Brezovnik
Zakaj se orehi drevesa otepajo?
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


<poem>Mati božja rajskomila Iz nebes je šla na Zemljo In kjerkoli je hodila, Vse ljudi je in živali Ljubeznivo pozdravljala, Vsem je stvarcam z belo roko Sveti blagoslov dajala. Glej, in vsaka stvar pod nebom Nji naproti je hitela, Priklanjala se je k zemlji, V slavo pesem ji zapela. Ptice glasne v senčnih vejah, Slavca milega iz gaja, In skrlico izpod neba Jedna misel le obhaja, Da z nižave in višave Pred popotnico hitijo, In ji tamkaj z galdkim grlom Sladke pesmi žvrgolijo. Iz pečevja divja koza, Iz goščave brzi jelen, Slon in tiger iz puščave, Vse, kar ima gozd jih zelen, Vse zveri hite do Deve, Do Marije blagokrasne. Tam klečijo na kolenih, Molijo molitve glasne. Iz potokov in studencev, Iz morja, iz rek šumečih, Stezajo glavé na suho, Kar je manjših rib in večih, Krog in krog se Zemlja smeje, In glasno ji svet prepeva; Krog in krog narava uka, Da od gor do gor odmeva. Hrast kamniti, hoja mlada Pripogibljeta mladike; Vekovite krepke cedre Vrh klonijo velike. Ni je šibe, ni cvetice, Da se ne bi priklonila. Glej, in božja Porodnica Vse jih je blagoslovila. Samo topol kraj potoka Glave neče upogniti, Iz napuha v trdem srci Neče Blažene častiti, Ampak drzno pregovarja: »Jaz, ki dvigam se v nebesa, nikdar se ne bom klanjala; naj se druga ji drevesa, ki so brez peres srebrnih.« Bliža se ji božja Mati, Tako milo jo pogleda, Da začne vsa trepetati, Trepetati kakor rosa Na cveticah pomladanskih.

Topol se je tresti jela, Vstaviti se pa ne more; Zato nje peresa bela Gibljejo od dne do zore, Večno bodo jih gibala, Dokler tu na Zemlji pela Bode se Mariji hvala.«

M.Vilhar