Zadnja večerja od Leonarda da Vinci
| Zadnja večerja od Leonarda da Vinci. V. Apolonij |
Po V. Apoloniju posl. J. Gomborov.
| |||||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. • dno |
I.[uredi]
Miren in zadovoljen smehljaj je igral na ustnicah bolanega starčeka, ki je ležal na mehki postelji. Beli kodri, neredno po modrem svilnatem vzglavji raztroseni, bili so podobni lahkim tanjkim meglicam na jasnem ponočnem nebu. Svetlih zvezdic tudi ni manjkalo: dvoje prijaznih oči se je zasvetilo in zalesketalo izpod črnih obrvi, kolikorkrat je starček medle trepavnice vzdignil. Starček pa svojih oči ni obračal na krasno dragoceno pohištvo, razpostavljeno po prostorni sobi, ampak po vrstah krasnih podob, ki so visele po stenah, žive priče njegove rajske umetnosti in srčne pobožnosti.
„Hvala ti, moj Jezus“, šepetal je bledi starček, „hvala ti zato, da si ohranil in poživil mojo vero in ljubezen, kajti zdaj, ko se mi bliža zadnja ura, kali iz njih trdno upanje — drevo, ki bo mi rodilo sad večnega življenja. — Vem, da me boš k sebi vzel — in ta misel me razveseljuje. Miren in potolažen pričakujem zadnje ure, ker zgubiti nimam nič, dobiti pa veliko. Oh, srečna nada!“
Med tem, ko se je starčekovo srce v tako sveti navdušenosti povzdigovalo v nebo, povzdignil se je tudi njegov glas od tihega šepetanja do razločnega govora. S tem opozorjen je pogledal iz sosedne izbe pri malo odprtih vratih kodrast mladenič.
Bolnik ga je zapazil in poklical: „Leonard!“ svojo trepetajočo desnico pa je stegoval proti krasnemu mladeniču, čigar duhovite oči je skrivna solza skalila. Dozdevalo se je, da je Leonardo ta klic že pričakoval; ko bi trenil, je bil pri postelji, prijel roko starčekovo, pritisnil jo na svoje ustnice ter žalostno ogledoval bledi obraz svojega ljubljenega učitelja.
„Leonardo“, začne bolnik, „tvoja usta molčijo, a tvoje oči mi govorijo razumljivo, kaj se v tvojem srcu godí. — Ne jokaj zdaj; jaz te sicer moram zapustiti, ker me Gospod kliče, a rad zdaj zapustim tebe in vse, ker vem, da boš ti ostal zvesto vdan svoji sveti veri in umetnosti. Tvoj čopič je že zvršil podobe, ki popolnoma nadomestujejo podobe starega Andreja Verrocchia. — Madona, ktero sem že zadnjič v delavnici opazoval, zdi se mi tvoje mojstersko delo. — Pojdi in prinesi še mi jo pokazat, sinko!“
Mladenič je odbežal in kmalo veselega obraza prinesel podobo „Vnebovzetja Marije Device“. Mojster je pogledal najpred zadovoljni obraz svojega učenca, potem je vzel podobo ter mu razkazoval umetniško vrednost posameznih delov podobe. Hvalil je nježno ubranost barv, lahko vzdigovanje glavne osebe, tudi žive in mične angeljske glavice, in ni se mogel nagledati pravilnih gib plahetajoče obleke in ličnosti telesa. Ko je tako Leonardovo dušo napolnil s pohvalo, spremenil je starček svoj glas ter z veličastno resnobo nadaljeval: „Ta Madonin obraz, plemenit in lep, kaže miline, ki je črez-nj razlita, vendar nekako mehkužnost, da ne rečem pohotnost, ki nasprotuje predstavi, kakoršno ima kristijan o njej. Skoz to oko jasno in pozorno vidi se na dno srca, v kterem se lahko odseva ravno tako zemlja kakor nebo.“
Zdaj mojster utihne in potegne z roko črez čelo, kakor je imel navado, kedar je kaj nameraval. Leonardo je pomnožil svojo pozornost in ni zgrešil, kako se je notranja bolnikova razburjenost v žarnih očeh razodevala.
„Naj bo to“, nadaljuje Andrea s slovesnim glasom, „naj bo to zadnja graja, ki je zadela ktero tvojih del. — — Da ti pa ta moj zadnji poduk ostane vedno v spominu, združim z njim svoj zadnji čin.“
Te besede je spremljal resk, ki je Leonarda z mrzlim potom oblil; — mojster je bil vso svojo moč zbral in podobo na dvoje razčesnil. Kosa sta ležala pred nogami osupnjenega učenca.
„Tako!“ pregovori zopet Andrea, ko se je popravil v postelj. „Od zdaj ne pripuščaj nikoli na svoje umotvore človeških strasti; če hočeš, da bodo tvoja dela obstala na sodbi pravih umetnikov, da bodo neumrljiva, ne smeš ž njimi človeškim čutom vgajati, — neblagi nagibi so rane umetnosti“.
Pri zadnjih besedah, ktere je silno počasi izgovarjal, zgubil se je njegov glas v šepetanje. Starček je bil spehan in vidna slabost se ga je polastila ter mu medle oči zaprla.
Leonarda je čudno obnašanje in resni govor mojstrov bridko zadel, zato je okorno stal in strmo pred-se gledal, dokler ga nastala tihota ne zdrami. Prestrašen pristopi k postelji svojega ostrega, pa vendar ljubljenega učitelja in njegovo mrzlo roko primši, govori ginjen:
„Mojster, oh mojster, ali boste me res zapustili?“ in bridke solze so mu zalivale oči.
Še enkrat je odprl starček svoje steklene oči ter z bledimi ustnicami na pol razumljivo šepetal:
„Sinko, ti si sam sebe premagal! — Bog ti pomozi dalje. — Bodi priden in pobožen. — Kadar boš v največi sili, kliči: Andrea! — jaz bom ...“ mojster je bil mrtev.
Dolgo še je stal Leonardo pri postelji umrlega Andrea. Kaj je ondi čutil, kaj mislil, tega ne vemo, ker je ostalo shranjeno v njegovih prsih; le eno vemo, kar je klečé glasno prisegal: „da hoče ljubljenega učitelja modre nauke zvesto spolnovati“.
II.[uredi]
Ni li Andrea Verracchio mladega Leonarda da Vinci precenil, ker ga je imenoval mojstra v slikanji, kaže zgodovina umetnosti. Leonardo ni bil mojster le v slikanji, ampak pridobil si je slavo v stavbarstvu, muziki in mehaniki. Ne mislimo pripovedovati, kako je napeljal vodo iz Adde v Milano in iz Arna od Pize v Elorenco, kako je vstrojil 200 milj dolgi vodotok od Mortesane v doline chiavenske in v Veltlin, tudi ne, kako je po svojem mehaničnem talentu izdelal leva, ki je majestetično korakal, z repom majal, oči obračal in na določenih toriščih se na tla vrgel, prsi odprl ter pokazal francoski grb; le kot slikarja ga hočemo občudovati zlasti na tem, kar je bil izdelal v Milanu.
V Elorencu je tekla Leonardova zibelka; a to lepo mesto je bilo njegovemu živemu duhu že pretesno, ker jo je poznal vso z vsemi umotvori in znamenitostmi; njegov duh je poželel nove hrane, zato ga je gnalo v staro Milano: prijazno povabilo vojvode Ludovika Sforza s priimkom „il Moro“ bilo mu je prav ugodno.
Sijajni sprejem, kterega mu je Ludovik pripravil, odkritosrčna prijaznost, s ktero ga je vojvoda pozdravil in blaga naklonjenost, ktero mu je skazoval — vse to je ugajalo Leonardu na vojvodovem dvoru, zlasti ker so tudi dvorniki svojega gospoda posnemali v prijaznosti do odličnega umetnika, a nekteri ga celo prekosili. Leonardo je tukaj našel srečo in slavo in pridobil si prijaznost in ljubezen Ludovikovo; in ta prijaznost ali naklonjenost vojvode do njega je rastla od dne do dne, kakor je njegovo vrednost spoznaval. Vsaka nova podoba umetnikova je Ludovika navdušila, pa tudi obudila v njem željo, vedno več enakih umotvorov iz Leonardove roke videti.
Kako se je toraj vojvoda čudil, da je nasproti svoji želji vedno redkeje kako novo podobo videl. Leonardu se je moralo nekaj prigoditi. Včasih ga ni bilo videti cele dni na dvoru; hodil je po samotnih krajih ali se je zaprl v svojo sobe.
Bitje, ki je Leonarda motilo in njegovo življenje grenilo, bil je Teofilo, vojvodov svetovalec in prijatelj. Kedar je Leonardo zagledal kje šetati suho podobo z mrševimi lasmi in lokavim smehom, zdelo se mu je, kakor da bi ga kača pičila. Sicer je Leonardo ta sumljivi čut proti Teofilu premagoval, ker je tudi Teofilo proti njemu bil silno prijazen, vendar iz srca si ni mogel izpoditi te neprijaznosti in zle slutnje do njega. Ta čut je bil tako močan, da se je kazal tudi v njegovih delih. Kedar je sedel pri slikarski deski, postavila se mu je pred oči mršava glava kot strašilo, in potem mu je roka omagovala, kolena so se mu tresla, pot mu je stopil na čelo in ni mu bilo mogoče dalje risati. V takih trenutkih se je večkrat prigodilo, da je Leonardo ves nevoljen in jezen raztrgal in pokončal podobo, ktere je vojvoda že dolgo nestrpljivo čakal.
Nekoliko časa je Ludovik prikrival nevoljo, da mora vedno le kose mojstrovih podob gledati, a dolgo tega ni mogel prenašati. Morebiti ga je tudi Teofilo proti Leonardu šuntal, kajti rekel je: „Zakaj imam slikarja na svojem dvoru, pa nimam veselja na njegovih delih svojo dušo pasti; od zdaj mi mora delati, kar in kakor jaz hočem“.
S temi besedami je stopil vojvoda s Teofilom v Leonardovo delavnico. „Mojster“, nadaljuje potem, „rad bi spet enkrat videl kako podobo iz vaše roke; zato vam ukazujem, da zdaj mene naslikate. Samo se razume, da moje podobe ne boste pokončali.“
Preplašen vstane Leonardo s stola in začuden gleda vojvodo, ga je li slišal prav; a ko zagleda dvornika zraven njega, ve, da ga uho ni motilo, zakaj zviti smeh na Teofilovih ustnicah se je spremenil v hudobno kremženje. Mojster ni mogel besede spregovoriti, zdelo se mu je, da je to njegova smrtna obsodba, če bo moral slikati odurnost samo.
Mršavi lasje, steklene oči, bledo raztrgano obličje, rudeče brke, bradavica na vratu vojvodovem — vse to se je mešalo v čudni zmesi pred umetnikovimi očmi. Kaj mu je storiti? Bi li naj njegov čopič požlahtnil razuzdane gube na vojvodovem obrazu? Bi li naj z ometom hinavstva zakril odurnost ter lepoto narisal, kjer je božji prst narisal ostudnost? Tedaj bi pa sam postal kak brezznačajen hinavec; tedaj bi Leonardo zadnje besede svojega učitelja nezvesto prelomil in svojo sveto umetnost oskrunil. — Ali naj vojvodo zvesto naslika, kakoršen je? Tedaj mu je pa gotovo plačilo za njegov trud — vojvodova jeza. — Strašna osoda! Kako bi se odločil?
„Andrea, Andrea!“ zdihoval je Leonardo spominjaje se zadnjih besed svojega mojstra, „pomagaj svojemu učencu v njegovi preveliki stiski!“
Zastonj, Andrea ga ni slišal.
„Svojega gospoda moram ubogati“, pravi sam pri sebi, „moram ga slikati in hočem ga tako naslikati, kakoršen je, če me potem tudi sovaraži“.
Leonardo vzame v roke čopič in paleto in začne risati — zvesto po natori.
Le enkrat še je moral vojvodo videti, da je mojster podobo dovršil. Jutri bo dovršena, in mojster bil je mož-beseda.
Leonardo si jo je na steno obesil, da bi jo še enkrat ogledal — vsaka črta, vsaka pika je podobna vojvodi. Umetnik se prestraši te podobe in glasno zavpije: „Kaj je to? — Karikatura človeške podobe, pod ktero naj bi na veke stalo ime Leonarda da Vinci? — To podobo bi naj svetu izročil? — Ne, nikoli ne —“ Z naglim skokom brcne z nogo podobo, da se je raztrgala na kose.
„Aj, aj!“ zasliši se glas za Leonardom. „Imate ravno imenitno opravilo, tedaj vas ne smem motiti“ — samo basiliskove oči in mršavo glavo Teofilovo, ki je naglo odhajal, še je videl. Teofilo je bil prišel vprašat, ali že sme vojvoda priti gledat svojo podobo — ter je bil priča ravno omenjenega prizora.
Da Teofilovo poročilo o tem prizoru za-nj ne bo ugodno, vedel je Leonardo, saj je sam spoznal, ko se malo zave, da ni prav storil in da še sebi o tem ne more dati računa, kako ga bo vojvodi.
„Kaka besnost me je popadla?“ zdihuje sam pri sebi. „Kaj sem naredil? Svojega gospoda sem razžalil — hudo razžalil, dasiravno mi je tako prijazen in dobrotljiv. Osramotil sem svojega dobrotnika, ker sem njegovo podobo raztrgal. Gorjé meni zavoljo te nehvaležnosti.“
Potem je po podu ležeče kose zbral ter se namenil naravnost k vojvodi, da bi očitno svojo krivico pred njim spoznal.
III.[uredi]
Dolgo je moral Leonardo čakati, preden je smel k vojvodi iti, ker ta je bil vse dvornike poprej pred-se poklical. Ko so se vrata odprla, moral je toraj Leonardo stopati med dolgimi vrstami dvornikov, kjer ga vsi z radovednimi pogledi opazujejo. Nihče ni vedel, kaj se ima zdaj goditi; le vojvode temno čelo in Teofilove bliskajoče se oči so naznanjale nevihto, ki bo menda ubozega Leonarda zadela.
„Danes bi morali vi, mojster Leonardo, mojo podobo dogotoviti, in nadjal sem se, da mi jo prinesete kazat,“ začne vojvoda z resnim glasom.
S pobešenimi očmi odgovori Leonardo: „Pač je bila vaša podoba zgotovljena, a prinesti vam je ne morem“.
„Kaj pravite, da je bila zgotovljena? Tedaj je res, kar sem slišal, da ste spet —?“
„Da! odpustite milostljivi gospod“, pretrgal mu je Leonardo besede, „spet sem pokončal, kar je moj čopič za vas dovršil!“
„Pokončal?“ naglasi ostro vojvoda ter vstane s svojega sedeža. „Pokončal?“ ponovi, „spet pokončal! — Kaj to pomeni, mojster, da nekaj časa vse svoje umotvore uničite? In zakaj ste zdaj vkljub moji prepovedi uničili tudi mojo podobo?“
„Prizanesite, milostljivi gospod, težko se mi je zagovarjati, ker zastonj iščem vzrokov, ki bi me izgovarjali. To djanje sem storil brez premisleka v trenutku, ko je le dražljiv čut umetniški v meni govoril, — v napadu besnosti“.
Po teh besedah je nastala globoka tišina. „No, če tega niste storili iz hudobije, ne da bi svojega gospoda žalili“, pravi vojvoda, „je vaše dejanje krivica, pa ne hudobija, in odpuščam vam, ako — — “ Beseda „odpuščam“ je uzročila v vrsti dvornikov začudenje in razločno so se slišale besede: „blag“, „milostljiv“, po dvorani; a na obrazu Teofilovem, ki je za vojvodom pri oknu stal, igral je čudno zaničljiv smehljaj, ki se ni vjemal z vojvodovim pomiloščenjem.
Leonardo ni opazil, da še vojvoda vsih besed ni izgovoril, kajti nepričakovana beseda „odpuščam“, je njegovo rahlo srce tako zadela, da je s solznimi očmi izkliknil: „O vojvoda, kako ste mi dobrotljivi, čeravno jaz vaše dobrotljivosti ne zaslužim. Jaz sem vas žalil, vi me pa z milostjo obdajate. Od zdaj se pa hočem vrednega skazati vaše milosti; vse hočem storiti, karkoli mi zapoveste, pošljite me v sužnost ali v smrt, jaz bom ubogal, če je vaša volja.“
„Moja volja je“, dostavi Ludovik, „da za kazen svoje krivice naslikate nebeško podobo: zadnjo večerjo, v obednici dominikanskega samostana „Santa Maria delle Grazie“. Črez leto dni jo morate dokončati; — pa ne pokončati!“
IV.[uredi]
Kako je Leonardo iz dvorane prišel, sam ni vedel; ves omamljen od milosti vojvodove zavedel se je spet v svoji delavnici, kjer je pred kosci raztrgane podobe stal, in z nova si bridko očital svojo nehvaležnost. Čim dalje je svoje dejanje premišljeval, tim veča se mu je zdela vojvodova velikodušnost.
„Kako je dobrotljiv“, je zaporedoma govoril, „kako blago srce ima, čeravno mu je obraz oduren in neprijazen. — Zato pa ga hočem razveseliti z nebeško podobo: Gospoda, ki je svojo sveto kri za svoje sovražnike prelil, in dvanajstere, ki so bili priče njegove večne daritve, hočem slikati, — tako jih hočem slikati, kakor so pred 1450 leti sedeli v svetem mestu Jeruzalemu.
Bil je veliki četrtek.
„Še danes hočem svojo sveto nalogo začeti“, nadaljeval je navdušen Leonardo snovajoč idejo, kako bi najdostojniše s svojim nevrednim čopičem poslavil vstanovljenje nebeške hrane našim dušam.
Šel je na polje, a njegov duh se je vzdignil v mesto sijonsko, gledal je majhno družbo Jezusovih prijateljev in občudoval ljubeznjiv in mil obraz Gospodov v megli svoje domišljije. — Umetnik je hotel podobo ohraniti v svojem duhu, zato si je prizadeval prezreti meglo, ki je podobo kalila, — pa podoba se mu naglo umakne in zgine. A za njo je zagledal nove podobe, nove skupine, pa še manj jasne od prvih. In drugi načrt je spodbil spet tretji, ravno tako meglen in nejasen. Tako so plesale v omamljivi igri ideja za idejo v njegovi živi domišljiji. Pa kaj je to, — strah ga že obhaja, da nobene ideje ne more v svojem duhu ohraniti; vsaka zgine spet kakor megla brez sledu. Je mar mlada spomlad, ki s svojimi lahnimi hlipi mojstrov duh v neomejenih prostorih mami? Je li krasnih cvetlic vonjava, ki ga moti ter mu odjema navadno moč? Mar ga večerna zarija zahajajočega solnca blešči ter mu jemlje jasni pogled?
O ne! Pod težo čudovite slutnje se trese duh Leonardov, in ta strah se vedno množi, ker je naglo stopila pred dušo umetnikovo neljuba podoba Teofilova.
Zakaj se treseš, Leonardo, pred podobo tega dvornika? Zakaj se vzbudi zla slutnja v tvojem srcu, kedar se spomniš Teofila? V kaki zvezi je on s tvojo sedanjo nalogo, da njegova podoba splaši in spodi vse podobe tvojih načrtov? — Pozabi enkrat vso jezo, zapodi ves sum! Kako bi inače v duši, v kteri zel skrivne jeze bohota, mogla pognati nježna cvetlica verske ideje? — Tako je premišljeval Leonardo sam pri sebi ter se krepko boril zoper sovražnika v svojem srcu.
Ubogi Leonardo! ko bi vedel, da je lokavi Teofilo v tvoji nalogi, naslikati zadnjo večerjo, postavil ti zanjko, bi si pač lahko razložil nezapopadljivo slutnjo svoje duše. Zviti dvornik je mislil: Ako naslika podobo izvrstno, spolnil bo mojo željo; ošabni umetnik le meni služi, ker obljubil sem svojemu bratu v Santa Maria, da mu bom priskrbel za obednico poseben lišp, — ako pa je ne naslika izvrstno, pokličem mladega Michela Angela, da Leonarda osramoti.
V.[uredi]
Ves razburjen vsled hudega notranjega boja in spehan vsled dolgega pota, ki ga je nevede obhodil, vrnil se je spet domov. Nenadno je stal pred dominikanskim samostanom in orgelj glas mu je čarovno donel na ušesa. Pobožno petje menihov se je mogočno vzdigovalo pred sedež božji ter sililo s seboj pevcev in poslušalcev duše — navzgor v domačijo rajske dike. Kar je Leonardo tu obstal in poslušal, vselil se je rajski mir v njegovo srce.
„Tukaj bom tedaj delal“, pravi sam sebi. „Bratje so v koru, nikdo me ne vidi, toraj si lahko zdaj končni prostor ogledam, kjer bom slikal podobo zadnje večerje.“
Tiho je stopal po praznih in mračnih lopah. Večerne zarje svit mu je svetil in melodično petje antifone: coenantibus autem illis accepit Jesus panem (ko so večerjali, vzel je Jezus kruh) spremljalo je njegove stopinje.
„To je evangelista živo popisajoče poročilo“, šepetal je Leonardo navdušeno sam s seboj. „Ah, ko bi mogel te žive črte njegovemu piseku odvzeti — ko bi mogel čudež ljubezni božje tako živo naslikati! — Kaj še? To dejanje ljubezni — je dejanje božje, in človek je nezmožen kaj enakega včiniti, bodi si tudi le z barvami. — O neskončno mogočni Bog, ki poznaš mojo voljo, dodeli mi srečno izvršitev!“
Srce mu je rahlo bilo — še enkrat je posluhnil rahlo doneče glasove petja in razumel še je besede: deditque discipulis suis (in dal je svojim učencem) — takrat odpre vrata v obednico — a črez prag ni stopil, obstal je kakor okamenel —. Umetniku se je zdelo, da je nebeška vrata odprl, kajti kar je videl, ni bila več zemeljska, bila je rajska podoba zadnje večerje z Jezusom in njegovimi ljubljenimi učenci.
Istina je! Mojster sedi v sredi dvanajsterih aposteljnov. Purpurni žar zahajajočega solnca, ki je skoz srednje okno vrat izveličarjev čarovno obseval, razliva trepetajoče svoje žarke črez njegove dolge zlate lase, kakor odsev svetosti. Oči Sina božjega gledajo resno pa vdano na mizo, čeravno so sveta usta ravno bila izgovorila besede: „Resnično vam povem, eden izmed vas bode me izdal“. — Gibanje leve roke kaže: „To je volja mojega Očeta“, z gibanjem desne pa dostavlja: „Za vas bom to trpel“.
Zveličarjeva preroška beseda najpred zadene bridko njegovega ljubljenega učenca Janeza, ki se mu od desne strani nasloni na prsi. Pa onemogel skloni se nazaj, zapre oči in nježno glavo na desno ramo naslonivši razodevlje se mu na obrazu žalost, ki se ga je vsled teh besed polastila; toda tudi on spozna v tem voljo božjo, toraj sklene vdan svoji roki na mizi. Njemu ni treba opomina iskrenega Petra, ki se je vzdignil in mu za Judeževimi ušesi razumljivo rekel: „Boš že videl, da bo njegova moč vse nakane izdajalceve uničila“. — Judež to slišati povzdigne hitro glavo in na pol proti Janezu, na pol k Jezusu obrnjen z drzno potuhnjenostjo vpraša: „Gospod, sem jaz?“ — Ni zapazil, da z desno roko, v kteri pregrešne srebernike krčevito stiska, poln kozarec po mizi razlije. Jakob Alfejev mi zdi se strahu ves dreven; z obema rokama se brani take sumnje, ki jo je ravno Gospod izgovoril. Mirni Matevž kakor tudi Filip, ki je na desnem koncu mize vstal ter se naprej pripognjen z obema rokama ob mizo vpira, molčé strmita in čakata, kaj bodo drugi rekli; kajti na nasprotnem koncu mize se kaže velika osupnjenost. Jakob, brat Janezov, je skočil po koncu in živo z obema rokama kazaje na učitelja vpraša pobitega Andreja in pobožnega starčeka Jerneja: kaj ona dva o besedah Jezusovih mislita. — „Jaz nisem, to veš mojster“, zagotovlja zaupno Tadej. — „Poglej sem v moje prsi, če ima tukaj izdajstvo prostora!“ — „Tvoj sem, gospod!“ kliče Simeon Kananejec, ter raztegne roke, kakor bi hotel svojemu mojstru ves prostor na svojih prsih dati. — „Kako moreš tako svojim prijateljem govoriti?“ vpraša Tomaž držeč sključen kazalec proti Gospodu.
Kakor žejen jelen na hladnem izvirku z dolgimi požirki gasi svojo žejo, tako je napajal Leonardo svojega duha v kreposti te prikazni. Kaj so bile vse njegove ideje v primeri s tem, kar se je tu njegovemu očesu razodelo? Kaj so vse podobe, vsi umotvori največih umetninikov proti tej rajski podobi?
„Ah, ko bi te mogel obdržati, rajska podoba!“ vskliknil je Leonardo v največi navdušenosti. „Oh, ko bi vas mogel vtelesiti, zvesti učenci, in tebe božji Sin in zveličar moj!“
Prevelika razburjenost ga je prevzela in zvrnil se je brez zavesti po tleh.
VI.[uredi]
Kako so se menihi začudili, ko so našli slavnega umetnika brez zavesti ležati v obednici na tleh.
Prijor sam se je skrbno pečal ž njim, in veliko truda je stalo, preden so ga k zavesti spravili. Začuden je odprl oči, ali mesto da bi se prijoru dostojno zahvalil, odbežal je urno iz samostana. Še le, ko je že daleč od samostana bil, ozrl se je, če ga kje Teofilo ne sledi, kajti resnično se mu je zdelo, da ga je videl v samostanu v meniški obleki. Ni imel poprej miru, dokler mu prijatelj Ottavio ni te uganjke rešil. Prijor tistega samostana je bil namreč brat Teofilov, po licu sicer njemu jako podoben, nikakor pa ne po duhu.
„Hvala Bogu“, pravi Leonardo, „če ni ondi Teofila, kjer bom svoje delo slikal. Njegov pogled bi mojo roko motil in podobam živost in življenje jemal, saj že tako ne vem, kako bi začel, da bi vtelesil idejo, ktere se je moj duh navzel. Gorko čutim, da moja umetnost in moja moč tega ne morete doseči.“
V svoji sobi je Leonardo padel na kolena pred sv. razpelom ter je srčno prosil Boga za pomoč. Pobožna molitev ni ostala brez vspeha; čudovito okrepčan se je podal takoj po velikonočnih praznikih na svoje delo.
Kako dobro mu je bilo pri srcu, ko je bil sam v obednici! — sam zamišljen v svoje podobe zadnje večerje. Na vojvodovo prepoved ni smel nihče tačas v obednico. Kako zadovoljen je bil ondi Leonardo! Niso ga motile druge misli, kajti le eno misel je imel: kako bi Gospoda in njegove ljubljene učence najlepše poslavil. To dično društvo je imel vedno pred očmi in vsaka narejena črta ga je živeje spominjala rajske prikazni; kajti od pike do pike je videl nebeško prikazen rasti v barvah na steni: motna luč, nježne barve, lehke gube v oblačilu in živi obrazi — vse je bilo tako popolnoma, kakor da bi višja moč vodila roko umetnikovo. „O vi izvoljeni prebivalci nebeški“, nagovoril je včasih Leonardo podobo, „ko bi pač mogel zmerom pri vas bivati! Ako sem že zraven vaše duhovne predstave, zraven vaše podobe srečen — kaka sreča še le je, od obličja do obličja vas gledati in z vami živeti!“
Ni bilo brez uzroka, da Leonardo ni rad zapuščal obednice, kajti zunaj pred vrati je često naletel na Teofila. Ali tolikokrat brata obiskuje, ali hoče na mojstrovem obrazu zvedeti, kako mu delo napreduje, tega Leonardo ni vedel. Nek notranj glas pa mu je pravil, da Teofilov zviti smehljaj ni znamenje prijateljstva. Čim večkrat je tega dvornika srečal, tim veči je bil nepokoj v njegovih prsih in tim veča mržnja zoper tega oprezovalca se je polastila njegovega srca.
„Ta Iškarjot“, zamrmra enkrat nevede, ko sta se ravno srečala. „Za svoje izdajalske namene mora dobiti svoje plačilo“ — in pri teh besedah prešine drugače plemeniti obraz mojstrov čuden izraz škodoželjnost, ki se je ponavljal, kedar je Teofila zagledal.
Odkar je bil izgovoril besedo: Iškarjot, vzbudila se je v njegovi duši strašna želja osvetiti se nad njim. Strastno je hitel vselej v delavnico; dnevi so mu bili prekratki, čeravno je tako marljivo delal, kakor da bi še tisti dan moral podobo dokončati. Edenajst podob apostolovih je bilo že krasno izdelanih, veliki četrtek pa je bil še daleč; a Leonardo si ni dal miru, dokler še Judeža ni dovršil. Videlo se mu je, da je zadovoljen čopič na stran djal, ker Judež je bil — živa podoba Teofilova, čigar hudobno dušo je vsak v lokavem obrazu spoznal.
„Zdaj bomo videli“, pravi umetnik sam pri sebi, „čegava bo zmaga. Veči sramoti bi ne mogel izpostaviti svojega sovražnika. Zato miruj zdaj srce, ker imenitno delo še me čaka: slikati neskončno svetost, Gospoda Jezusa Kristusa.“ Zaupljivo se je lotil umetnik zadnjega dela: dodjati svoji podobi najžlahtniši biser. Saj je v globočini svojega srca še hranil zaklad, kterega je dobil kot nebeški dar v oni rajski prikazni. Ta zaklad je zdaj hotel iz globočine vzdigniti ter ga s svojim spretnim čopičem izročiti potomcem. Pa gorje — kako skrbno je tudi Leonardo najskrivnejše kote svojega srca preiskoval, vendar ni našel, česar se je bil nadjal. Pač je spoznal obrise telesa in obleke, pač še je videl v meglenih črtah podobo presvete glave, a obraz — obličje božje mu je čisto izginilo.
Tedne in mesece je stal Leonardo pred nedovršeno podobo upajoč, da bo z natančnim opazovanjem svojemu spominu na pomoč prišel, pa vsi poskusi so bili zastonj in ves trud brez vspeha. Kako bi moglo tudi drugače biti? Tema strasti je umetnikovo dušo ovila, da ni mogla niti gledati, niti zapopasti Najsvetejšega v njegovem blesku.
Že so gorski vetrovi vlekli črez italijansko zemljo. Povsod so jih veselo pozdravljali kot oznanovalce bližnje spomladi, le mojstru Leonardu niso bili prijetni. Njihovi okrepčavni hlipi so mu iztiskali goste potne srage in v prsih bilo mu je tako tesno — zdelo se mu je, da bo omagal pod težavo, ki mu tlači srce, in ta stiska se je množila z naglostjo hitro begočih dni in tednov; vedno dalje se mu je umikala nada razsvetljenja, nasproti pa se je bližal strah, da podoba ne bo dogotovljena do določenega časa. Duh Leonardov je slabel, pa tudi njegova telesna moč je pešala.
Bled in pobit, medlih oči in negotovih stopinj je hodil svoja pota; Teofil pa ga je povsod skrbno opazoval.
Zviti dvornik je kmalu vganil vzrok Leonardove skrivne žalosti in očitnega slabljenja. Od zdaj se mu je še češče nastavljal, in očitno se mu posmehoval, kar je bila umetniku naj veča muka. Zdelo se mu je, da se je vse zoper njega zarotilo, še Bog ga noče uslišati, je mislil, zakaj, dasi je tudi cele noči prosil Boga na pomoč, je ni dosegel. In ko začne vojvoda vedno bolje nadležno popraševati, kedaj bo podoba dogotovljena, bil bi lehko obupal „Andrea, Andrea!“ je klical. „Pomagaj mi, zdaj sem pač v največi sili svojega življenja!“ — A mojster Andrea mu ni prišel pomagat.
Že se je veselo razlegalo „hosana“ v spomin veličastnega vhoda Jezusovega v Jeruzalem, a v Leonardovi duši je odmevalo tužno kakor „križaj ga,“ zakaj zanj se je začel teden bridkega trpljenja.
Zvečer na cvetno nedeljo je prišel prijatelj Ottavio, straha bled, s plašljivim poročilom: „Veš že Leonardo, da si izdan? Ta potuhnjeni Teofilo je vse izvedel; ve, da ne moreš Kristusove glave naslikati in je to vse vojvodu poročil. Po celem dvoru gre šepet, da bodo Mihela Angela pozvali, naj bi tvoja dela dovršil in tebe osramotil. Tvoje ime izgovarjajo le v zvezi z obsodbo, ječo in smrtjo. — Dragi Leonardo! beži, beži s tega pogubnega kraja!“
„Bežimo — proč iz te jame spletke in hinavstva,“ dostavi strastno Leonardo. „Proč od tega trinoga! Ah, kako mi je zdaj ljuba domačija moja! Kako veselo in prosto bi dihal v tvojem varnem obzidju!“
V tem trenutku pa Leonardo ni bil več svoboden, vojvodova straža ga je obstopila in ni več odstopila od njega. V svoji sobi je bil jetnik; in kedar je šel v samostan, spremljali so ga oboroženi vojaki, kakor so rekli, v varstvo, da ne bi kdo umetnika pri dokončevanju njegovega umotvora motil ali nadlegoval. Naravno je, da se bo on, ki prost s svojo umetnostjo ni mogel Gospoda zobraziti, zdaj v ponižanju sužnosti še manj mogel povzdigniti k nebeškemu predmetu svojega dela.
Podoba je ostala nedovršena. Jutre bo velik četrtek. Že so začeli pripravljati za slovesno odkritje: odre so podirali, obednico venčali; le zagrinjalo, kterega se nihče ni smel dotekniti, še je prikrivalo podobo radovednim očem.
S prihajajočim mrakom polastovala se je Leonardove duše strahovita bojazen. Pač bi do smrti utrujeno truplo potrebovalo počitka, a dušna žalost mu ga ni privoščila. Zdaj se mu je zdelo, da je obsojen v večno sužnost, zdaj se mu je režal Judežev obraz s peklenskim posmehom, zdaj je videl Mihela Angela žeti sad njegov truda. Vsaka nova ura mu je prinesla novo muko. Naposled začne moliti. Na kolena je padel ter klical na pomoč Boga in Andrea — a nobenega odgovora, le petelin je pel oznanjajoč jutranjo zoro.
Ottavio, ki je vse s svojim dragim prijateljem trpel, tudi ni spal. Ker mu je v zaduhli sobi bilo pretesno, blodil je po tihi noči in zdihovaje taval ob mestnem obzidju. Nevedé kako prišel je do dominikanskega samostana. Okna v obednici so bila razsvetljena in velikanska senca se je gibala čaravno po visokih stenah.
Pri prvi zori ste zginili luč in senca; v Ottavijevo srce pa je ta prizor vlil nezapopadljivi mir, ki je ostal v njegovem srcu.
VII.[uredi]
Na vojvodovem dvoru je bilo danes vse živo; vse polno je bilo danes gostov od blizo in daleč.
Proti poldnevu so se vsi napotili v samostansko obednico. Zbralo se je bilo duhovnikov, plemstva, zbor meščanov in na stotine umetnikov in učencev prostih ved. Velika tihota je nastala, ko vstopi mojster, ki je mirno in trdno stopal skoz vrste radovednih gledalcev, ter obstal pri oknu, kjer se je pobešenih oči naslonil na steber.
„Vojvoda že gre“, zasliši se po dvorani, in Ludovik je prišel v bliščeči vojvodski obleki s trumo dvornikov. Teofilu na vojvodovi strani se je na zadovoljnem obrazu brala zavest gotove zmage.
„Ne puščajte nas dalje čakati“, nagovori vojvoda Leonarda, „vsi želimo videti, kako ste dovršili svojo nalogo: sliko zadnje večerje. Odgrnite zagrinjalo, da vidimo podobo in da tukaj zbrano društvo umetnikov izreče svoje veljavne sodbe.“
Tiho in ponižno se je mojster priklonil Ludoviku, nezmožen le besedo spregovoriti, in tako pripognjen je ostal, kakor bi pričakoval smrtne obsodbe.
Vojvoda dá znamenje, naj odgrnejo zagrinjalo — v tem trenutku ostrmi vsa zbrana množica. Z enoglasnim začudenjem so v posameznih navdušenih besedah dajali mojstru zasluženo hvalo.
Mojster ni znal, kaj to pomeni; vprašaje vzdigne težko glavo ter se ozre na podobo. A kar je videl, jemalo mu je pogled, mamilo duh, otrpnilo jezik in kri mu je zastajala v žilah. Je li videl prav? — Ni to slepivna sanja, ki mu le lažnjive podobe kaže? — Še enkrat je pogledal — napel je svoje oči in ko se je prepričal, da bedi, da dobro vidi, tedaj se mu vdere iz oči potok solz, priče ginjenega srca, jezika vez se mu razveže, novo življenje prešine vse ude, hiti skozi okoli stoječe k podobi, kjer na kolena pade, svoje roke proti podobi stegne ter veselo na glas zakliče: „O Andrea, Andrea!“
Podoba je bila namreč dovršena — popolnoma dovršena, tudi obraz Gospodov ravno tak, kakoršnega je gledal v svoji prikazni! „Mojster Leonardo da Vinci!“ pretrgal je z mogočnim glasom vojvoda klice začudenja in pohvale, „pred tem delom mora omolkniti vsaka kritika; vašega umetniškega duha čin bo najlepše oznanjal vašo pohvalo, zato vpričo vaše podobe moja pohvala ne more nič pridjati vaši slavi. Toda v znamenje moje prijaznosti vzemite tukaj-le to zlato verižico! — Ni li res, Teofilo, mojster jo je zaslužil?“ — A Teofila ni bile več med vojvodovim spremstvom. Med občudovanjem in strmenjem se je naglo zmuznil iz obednice, da se nikoli ni več prikazal, kajti vedel je, da zanj ne bo več tu obstanka, ker je tako osramoten.
„Tukaj je, ondi-le!“ slišalo se je od vseh strani in kazali so na Judeža.
Gromovit smeh se je razlegal in glasno veselje se razodevalo v dvorani, ker vsi so privoščili ošabnemu Teofilu to ponižanje.
„To je izdajalec našega mojstra“, pravi vojvoda samostanskemu prijoru. „Zato ste vi menda tudi mojega mnenja, da se podoba ne sme spreminjati?“ Pobit je prijor pobesil oči ter z nježnim glasom na pol glasno rekel: „Oprostite me, milostljivi vojvoda, odgovora — če je vaša volja, naj pa tako ostane — vendar — —“
Ta „vendar“ je Leonardu globoko srce ranil, oči so se mu odprle in spoznal je svojo krivico do njega, kajti s Teofilom je naslikal tudi podobo brata prijora, ki mu je bil jako enak. Razen tega pa je bratovo srce pobožnega prijora ranil in postavil v sredi svetišča oltar strasti.
„Odpustite mi, gospod!“ prosi Leonardo „Moja kratkovidnost, ne, slepota moja je kriva, da sem vas —“
„Kar mene zadeva“, odgovarja prijor, „ne bodite v skrbeh. Mene nikakor ne žali, da je podoba Judeževa meni podobna, kajti mnogokrat sem že s svojimi grehi Gospoda Boga izdal; naj mi bo ta podoba od zdaj opominj k pokori. A to me žalosti, da je moj brat tako očitno na ogled postavljen in rad bi videl, ko bi to bilo inače —“
„Ne“, reče naglo vojvoda. „Jaz hočem, da vse tako ostane. Vaš brat si je pa tega sam kriv.“
To izgovorivši odšel je Ludovik z Leonardom. Potem še le so začeli umetniki in drugi gostje posamezne dele na sliki ogledovati. Vse so našli izvrstno, vse jih je navdajalo z občudovanjem in zmerom veča hvala se je pela Leonardu.
Ves Milan je bil po koncu; cele trume so vrele proti samostanu. Vsak je hotel videti Kristusa, Judeža, in mojstra Leonarda.
VIII.[uredi]
Leonardo celi dan ni imel miru: vsak ga je hotel obiskati in počastiti, zato je komaj čakal večera, da bi se oddahnil. In takrat v tihi sobi je pustil svojemu srcu govoriti najsrčnejšo hvalo in zahvalo Bogu in pokojnemu mojstru Andreju. Svojo molitev je končal z besedami: „Tvoje pomoči se hočem vrednega skazati s tem, da bom do zadnjega izdihljeja tvoje nauke spolnoval“.
Rahli spanec je premagal trudnega Leonarda. V zlatih sanjah pa je stopil pred-nj duh pokojnega mojstra, resen in veličasten, kakor ob smrtni uri, ko je bil z zadnjimi močmi razčesnil podobo Madonino.
„Leonardo!“ nagovori ga s povzdignjenim prstom žugajoč. „Je že tvoje srce prazno strasti? — Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kteri vas sovražijo in molite za nje, kteri vas preganjajo in obrekujejo. Tako se glasi zapoved tistega, kterega bi bil moral slikati, pa ga nisi mogel; zakaj preselil se je bil strup strasti iz tvojega srca na tvoje delo, ter na njem harmonijo, najlepši kinč vsakega umotvora tako skalil, da je zloglasje na podobi tvojo dušo žalilo in jo nesposobno storilo naslikati neskončnega svetost. Meni je bilo dovoljeno, tebi dano obljubo izpolniti; smel sem ti v največi sili pomagati in naslikati Sina božjega, kakor sem ga gledal v nedosegljivi bleščobi na desnici Boga Očeta: pa obstanka temu delu ne morem obljubiti. Zapomni si: dela, ki strastim služijo, ne morejo doseči neumrjočnosti! V tem je tudi vzrok, da se mora tvoje delo obsoditi: Tvoja zadnja večerja bo konec vzela. Ne straši se tega, ampak prenašaj srčno to kazen neba, zakaj to je mila kazen za te, ker bo to delo itak vekovito slavo pridobilo tvojemu imenu. Čeravno bo podoba hitro bledela in ginila, vendar bodo potomci še te blede ostanke občudovali; umetniki bodo se v poznih letih skušali podobo v prvotni krasoti popraviti, a naj se jim tudi vse posreči, Gospoda ljubezni ne bo nobenega umrjočega mojstra čopič mogel ponoviti in zavoljo tega bodo še bolj tebe in tvojo umetnost občudovali.“
„Jaz nočem te slave s teboj deliti, in nikoli me ne smeš imenovati pomočnika; le v svojem srcu ohrani to, da bo te moja pomoč k hvaležnosti, ne pa k napuhu spodbujala. Če te je volja, naznani v pismu to svojim potomcem, da bodo po tvoji smrti izvedeli, kako si le s pomočjo od zgoraj to delo dovršil.“
„Obvaruj te Bog, sin! Zgoraj se vidiva zopet, na zemlji ne boš več moje pomoči potreboval; žalost, ki jo čutiš v svojem srcu, da si čistim barvam rajskih idej bil primešal umazanih strasti, bode te čistila in obvarovala novih zmotnjav. Bog te obvari!“
Rad bi še Leonardo ljubeznjivo prikazen drazega mojstra zadrževal, pa Andrea je zginil.
V dominikanskem samostanu Santa Maria delle Grazie v Milanu se še dandanes vidi Leonardova zadnja večerja. Sicer je prvotne podobe le malo ostankov, tudi glava Kristusova je čisto izginila; čas je barvam živahnost vzel in nesposobne roke so še na teh pičlih ostankih veliko pokvarile, vendar na teh dragocenih ostankih še vedno lehko prvotno krasoto podobe opazimo.
Mnogo umetnikov je že stalo pred temi ostanki in jih občudovali, in mnogo jih je skušalo s kopijami delo Florentinca Leonarda da Vinci pomnožiti. Raphael Morghen, rojak Leonardov, naredil je najboljši bakrorez te podobe. Ta bakrorez je sam na sebi mojstersko delo.