Pojdi na vsebino

Vrnitev (Leonid Nikolajevič Andrejev)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Vrnitev
Leonid Andrejev
Izdano: Kres, 1/11 (1922), 169–171
Viri: dLib 11
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nato smo govorili o sanjah, v katerih je tako mnogo čudežnega; in čujte, kaj mi je pripovedoval Sergjej Sergjejič, ko so vsi odšli in sva ostala sama v veliki poltenim sobi.

———

Do danes ne vem, kaj je bilo. Seveda, da so bile to tudi sanje, za to govori preprosti življenski zmisel, vendar je bilo pri tem tudi nekaj drugega, nekoliko preveč podobnega resnici ali halucinaciji z njenimi prevarljivimi prikaznimi; toda to vem, da nisem bil v postelji; hodil sem po celici, ko sem imel to prikazen, in da so bile moje oči odprte, se mi zdi. Na vsak način pa zavzemajo v mojem spominu na prošlost te sanje ... ali slučaj? — prav tako trdno mesto, kakor vse, kar se je dogajalo v resnici. Ali pa mogoče še krepkejše.

To se je dogodilo o mraku. Že tretje leto sem sedel zaradi nekega političnega dogodka v peterburški začasni jetnišnici v svoji celici, o tovariših in njihovi usodi nisem vedel ničesar in polagoma sem se pogrezal v ono hladno in topo turobnost, ko umira v tebi življenje in se ti ustavi štetje dni. Bral sem malo, več pa sem hodil po pet aršinov dolgi celici, stopal sem počasi, da bi se mi ne zvrtelo v glavi in sem nedoločno mislil — vrtil vedno isti val obtirajočih se slik, davno minulih dogodkov, daljnih polpozabljenih obrazov. En obraz pa sem pomnil jasno, dasi se mi je zdel bolj oddaljen in bolj nedosegljiv kot vsi drugi: to je bil obraz moje neveste tam v svobodi, Marje Nikolajevne. Bilo je zelo lepo dekle. Posrečilo se ji je ogniti se zapora, o njeni nadaljni usodi pa nisem vedel ničesar. Mislil sem si, da je pač še živa, toda to je bilo tudi vse.

In v tem jesenskem peterburškem ranem mraku sem mislil o Marji Nikolajevni; počasi sem stopal po asfaltnem tlaku sem in tja in mislil nanjo. Bilo je jetniško tiho, temačno, enakomerno in polagoma so se obračale sive stene, dokler se mi ni začelo zdeti, da stojim popolnoma mirno na mestu, da pa se celica neslišno vrti okrog mene; in nenadoma — znašel sem se v Moskvi — stopam dalje z istim korakam po Tverski ulici navzgor k bulvarjem. Zimski dan je okrog mene, na ulici je svetlo, polno ljudi in zelo živahno radi dirjanja sani izvoščkov. Pogledal sem na uro -— vendar je bilo že štiri; »V Peterburgu se prej stemni,« sem pomislil in se nenadoma vznemiril. Z Marjo sva prišla v Moskvo po političnih opravkih, ustavila sva se kot mož in žena v stari Loskutni gostilni in sedaj je ostala sama v sobi. Sicer sem ji dejal, naj se zaklene in naj ne pusti nikogar v sobo ... toda kaj se ve? Lahko, da je kdo prišel; lahko, da jo je kdo poklical iz sobe, lahko, da jo je kdo zvabil v past; takoj moram nazaj!

Vzel sem izvoščka do Loskutne; tam sem hitro stekel po stopnicah in dveh hodnikih in sem se z olajšanim srcem ustavil pri svoji sobi; na žeblju ni bilo ključa, to pomeni, da je Marja Nikolajevna doma. Potrkam na dogovorjen način na vrata, čakam — molk; trkam glasneje, tresem kljuko, kličem — nič, ali se ji je kaj pripetih), ali pa je odšla. K sreči prihaja sluga Vasilij, pravim mu:

»Vasilij, ne veste, je žena doma, ali je odšla? Ali ni bilo nikogar k nji?«

Vasilij se ni mogel takoj domisliti, po sobah je mnogo ljudi; končno se je spomnil:

»Seveda, seveda, Sergjej Sergjejič, gospa so se odpeljali, saj sem jih videl, ko so odhajali iz sobe; tudi ključ so si vzeli seboj.«

»Sama?«

»Ne, z nekim vašim znancem; tak velik gospod s kožuhovinasto kučmo.«

Bolj podrobno mi Vasilij neznanega gospoda ni mogel opisati, ni si ga ogledal.

»Ali vam je kaj naročila zame?«

»Ne, Sergjej Sergjejič, ničesar.«

»Ni mogoče, pozabili ste, Vasilij!«

»Nikakor ne, Sergjej Sergjejič, ničesar niso naročili. Vprašajte še vratarja, mogoče so njemu kaj dejali.«

Šla sva k vratarju. Vasilij z menoj — razumel je, da sem vznemirjen: nikakršnih znancev nisva mogla imeti v Moskvi in veliki gospod s kožuhovinasto kučmo je vzbujal v meni velikanski strah. Toda tudi vratarju ni Marja Nikolajevna ničesar naročila; stvar je postala popolnoma neprijetna.

»Morda vsaj veste, v katero stran sta šla?« sem poizvedoval od vratarja; prav nič nisem vedel, kaj naj začnem in kje naj iščem.

»Stojte, stojte, Sergjej Sergjejič, kako da sem pozabil: saj sem jim vendar najel izvoščka, seveda!«

»Kam?«

»Kam, ne vem, ampak izvoščka sem jim poklical; glejte no, tamle stoji, vrnil se je torej. Prav ta je, spominjam se!«

Pri teh besedah smo bili že na ulici pred vhodom; vratar je poklical izvoščka, in ta je povedal, da je res ravnokar odpeljal dva, gospo in gospoda, peljal jih je daleč; ulice, kjer sta izstopila, izvošček ne pozna, ker redko vozi v ono stran in je vozil po navodilih. Kaj torej storiti?

»Mogoče jo pa najdeš, tako ulico, po spominu?,« je vprašal vratar, da bi mi pomogel: »saj ne voziš prvo leto!«

Izvošček je pomislil in pritrdil:

»Najdem jo že, najdem, ampak konj je truden. Ne vem, ali bi peljal ali ne.«

No, izvoščka sem pregovoril, obljubil sem mu, da mu dobro plačam, pa smo krenili; spominjam se še, kako me je vratar v saneh zavil v odejo in kako je kriknil za nami v sled:

»Dobro srečo, Sergjej Sergjejič! ...«

In v začetku se je bilo čisto prijetno peljati: našli smo sled, to je glavno, drugo je pa samo vprašanje časa, pol ure ali v skrajnem slučaju ure; tudi po ulicah je bilo veselo. Svetiljke še niso bile prižgane, v trgovinah in prodajalnah pa so že povsod gorele luči, bilo je šumno in obljudeno, na križiščih smo morali čakati in tedaj se mi je vlegel skoro prav name gobec fiakarskega konja za nami s svojim kadečim se dihanjem. Po veseli živahnosti me je ulica spominjala na predbožični mrak; saj tako se je tudi izkazalo — in kako sem mogel pozabiti! — na Teatralnem trgu je temnel na snegu cel gaj mladih jelk, gosto zelenih, dišečih, prav nič niso bile podobne posekanim. Okrog njih so hodile neke temne postave v kratkih ovčjih kožuhih in dolgih suknjah, in tudi od njih je prav tako vejalo po gozdni dalji, ne po mestnem vzduhu.

Tako sva preletela še dve, tri vesele in šumeče ulice; končno so vzplamtele svetiljke in postalo je popolnoma praznično, lahko in radostno kakor v detinstvu; toda ulice so se vlekle in vlekle, nekatere so bile popolnoma nemogoče dolge, in že smo se znašli v nekem delu Moskve, ki ga sploh nisem poznal. V početku je izvošček že še imenoval nekake ulice z nenavadno in čudno zvenečimi imeni, dalje pa, v stranskih ulicah, je umolknil: nastopilo je neznano tudi zanj. Sploh se je neprijetno voziti po mestu, ki ga ne poznaš: tedaj izgube ti lomljeni, zamotani in čudni, prehodi med hišami svojo smotrenost in pomen ulic, javlja se čustvo negotovosti v smeri in obenem ž njim nejasni odtenek nekakšne brezizhodnosti; ko pa sem uvidel, da mi je Moskva, o kateri sem mislil, da jo dobro poznam, tako nepoznano mesto, mi je postalo zelo, zelo neprijetno, naravnost strašno! Iz temnih vrzeli brezmejnih ulic, v katere smo se pogrezali, je vejalo po nekaki opasnosti — po prevari, izdajstvu.

Nasilno sem se spomnil Marje Nikolajevne in onega neznanca v kožuhasti kučmi; zahotelo se mi je hiteti, dirjati, izvošček pa se je vlekel in vlekel z isto trudno počasnostjo, zavijal, krožil, molče in neuverjeno natezal vajeti. Njegov nepremični hrbet je priklepal pogled, in že se mi je jelo zdeti, da sem vse svoje življenje videl samo ta hrbet, da ga poznam z nekakim poslednjim, najpopolnejšim poznanjem kot nekaj večnega, usojenega, vedno enega in istega. In vedno redkejše so postajale svetiljke, in vedno manj razsvetljenih prodajalen in razsvetljenih oken v hišah sva srečavala: kakor da je tu že noč in vse že spi. Na nekem ovinku se je izvošček ustavil.

»Kaj je? Konj ne gre — zakaj si se ustavil?« sem ga vprašal z nemirom.

Izvošček je molčal. In naenkrat je ostro obrnil nazaj, tako da bi se kmalu vrgel iz nagnjenih sani.

»Ali si zašel?«

»Tukaj sva že bila. Kaj ne vidite?«

Ogledal sem se in res sem spoznal — ravno tole kombinacijo svetiljke, tlaka s kupčkom snega poleg njega in zidane temne dvonadstropne hiše: da, tukaj sva že bila! In tu se je začelo najneznosnejše: počela sva neskončno dolgo krožiti po ulicah in cestah, na katerih sva že bila — in mogoče ne enkrat. Presekala sva veliko obljudeno cesto s svetlimi trgovinami — in spoznal sem jo; a malo nato jo presekava znova in isti stražnik stoji na križišču.

»Mogoče bi vprašala koga!« sem dejal neodločno.

»Ali kaj vprašati?« je mrko odgovoril izvošček po kratkem molku. »Peljemo se, kam, pa sami ne vemo.«

»Ti si vendar rekel ...«

»Seveda sem rekel ...«

»Potrudi se, golobček! Zame je to ... zelo važno, zelo.«

Izvošček je molčal. Ko pa smo prešli že pol ulice, je nehote odgovoril;

»Saj se trudim! Kaj pa delam!«

Končno sva se nekako iztrgala iz kroga: te-le ulice z dolgim plotom še nisem videl; in izvošček je bolj uverjeno nategnil vajeti in je celo dejal kratko, ne da bi se ozrl:

»To je.«

»Bo kmalu?«

»Ne vem. Ne še, ne še kmalu.«

In tedaj je zame nastopila nova groza: skoro popolne teme in neskončnih plotov, nekakih starih vrtov, do sredine poti visečih vej in ogromnih dreves, nekakih praznih prostorov, nekakih temnih, zlokobnih hiš, brez vsake lučke, kot da so neobljudene. Kako je mogla sem Marja Nikolajevna? — in kaj so ji mogli tu storiti? Brez dvoma past, brez dvoma — kako strašno in kruto izdajstvo. Kdo je ta veliki tujec, ki jo je odvede!? Midva nimava v Moskvi znancev in jih ne moreva imeti.

Ograje pa se vlečejo in vlečejo in ni jim konca; in jaz ne razumem ničesar več: ali so to druge ograje, ali pa sva tudi tu zašla v brezkončni krog in se ničemur ne bližava, mogoče se celo oddaljujeva. Vse se zdi znano 'n neznano in srce začenja biti s silnimi, redkimi gluhimi utripi, naenkrat pa pravi izvošček:

»Tukaj bo.«

»Kje?«

»Tam onale ograja. Tam so vrata.«

Da, tu je ograja, tudi vrata so v njej: tema je, toda vrata vidim. Ustavili smo se. Razmotam odejo, hitro skočim iz sani, zlezem čez kup snega in stopim k vratom. Zaprta so — in niti sledu ne o zvoncu ne o kljuki, ki bi jo mogel prijeti in potresti. Nad ograjo se sklanja gluho, staro, zasneženo drevje, in tiho je. Zagonetka, kakšna usodna nujnost je privedla Marjo Nikolajevno sem, postaja jasna in strašna. Mučno predčustvo gorja in zla mi jemlje sapo, noge slabe, drgetajo in se šibe v kolenih.

Oprezno trkam — nikakega odgovora, vse ista tišina in gluhe, kakor kače vijoče se veje, kakor da so pobarvane po eni strani. V ograji je špranja —gledam skoz njo: steza, očividno pometena, za njo v globini temna, strašna, prihuljena hiša, brez najmanjše lučice. Toda v njej so ljudje, nekaj se godi v njej — čutim to, vem, preveč javen izraz izdajstva ima strašna, prihuljena hiša, z lažnjivo temnimi okni!

Na nič več se ne oziram in začnem z vso silo biti s pestmi po vratih. Kričim: odprite! Posamezni udarci se izlivajo v en sam splošen ropot, vsa ulica s svojimi golimi ograjami odgovarja na ta ropot, sam se potapljam v njem in ne slišim več svojega krika. Roke me bole, toda jaz bijem vedno bolj besno, vrata, ograja, cela ulica grmi kakor lesen most, po katerem dirja požarna bramba — in glej, blisknila je rumenkasta luč, prodira skozi špranjo, drsi po vejah in neenakomerno koleba. Gredo s svetiljko!

Jenjam biti. Luč je vedno bližje. Že slišim korake in tihe glasove — prihajajo! Srce utriplje od strahu in pričakovanja: nekaj plašečega je v tihih glasovih, v kolebajoči neenakomerni luči. Ustavili so se za vratmi, nerazumljivo se obotavljajo: zdaj zvene ključi, cel šop. grmi zapah — in jarka luč mi udarja v oči, vrata so odprta.

Vrata so odprta in za pragom — stoji moj jetniški paznik s svetiljko v roki in poleg njega njegov pomočnik. Moj paznik! Odkod on tukaj? — v početku si ne morem ničesar razložiti, ničesar ne razumem. Kam sem se vendar pripeljal? Kam sem pravkar tako trkal? V moji celici je tema, paznik in njegov pomočnik, oba pa sta jarko osvetljena in za njima se odpira jarko osvetljeni hodnik, meni pa se še vedno zdi, da nisem v celici, temveč na oni ulici, in da se niso odprla vrata moje celice, temveč ona strašna in tajinstvena vrata. Zdi se mi, da sem zakričal:

»Kdo je?«

Oba onadva pa še vedno stojita v luči za pragom in me začudeno gledata. In paznik pravi:

»Kaj pa delate, Sergjej Sergjejič, kaj pa tako razbijate? Nesem vam svetiljko, naenkrat pa slišim — kakšen ropot! Vzemite svetiljko, tudi čaj bo takoj. Ne razbijajte tako, to ni prav!«

In glej, svetiljka je v moji roki, in z navadnim šumom se zapirajo vrata — da, to je moja celica! Da — v svoji celici sem — in nikjer drugje.

... Tak je bil moj sen ali ono, kar se imenuje sen. Tako sem odšel in se — vrnil; tako sem po dolgi in mučni blodnji po krogih završil svoj poslednji krog — in potrkal na vrata svoje lastne celice.