Vodniku, prvemu slovenskemu hribolazcu v spomin, ob stoletnici njegovega prihoda na Triglav dne 20. avgusta 1795

Vodniku, prvemu slovenskemu hribolazcu v spomin, ob stoletnici njegovega prihoda na Triglav dne 20. avgusta 1795 Josip Ciril Oblak

Pesem je objavljena pod okratičenim avtorjevim imenom J. C. O.

Izdano:	Planinski vestnik 25. avgust 1895 (1/8), 114–115
Viri:	dLib 8
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Naš rod duševna krila je temina;
Stoletno je Slovenec spanje spal,
Stoletja v sužnjih sponah vzdihoval.
Ni v čislih njemu bila domovina,
Jezika ne domačega milina,
A glej, tam daleč izza temnih gor
Pripelje solnce dneva zlati zor!
Vse oživi, zbežo ponočne sence,
Vesel na delo vsakdo pohiti. —
O pač tako si vstal, Vodnik, jim Ti!
Prebudil iz stoletnih sanj Slovence,
Pregnal kot solnca zgodnji žar temino,
Oživil vso slovensko domovino.
Zapel domač je glas ... Bila je luč! ...
Rojakom si pokazal pot kreposti,
Pokazal pot duševne visokosti,
Podal do hrama si Modric jim ključ.
Čarobne glase struna Ti zapela,
Slovenec vzdramljen vstajal je na dan.
Srcé mu pesem Tvoja je prevzela, —
Prišel vstajenja dan je, dan krasan!
Bila je luč ... Začul domač se glas
Po širni domovini, v slednjo vas
Prekrasne pesmi, ki si Ti jo peval
In z njo otrpla srca nam ogreval! —
Redilo Te polje Ljubljansko, Sava,
Navdale snežne Te kopé Triglava,
V Savici bistri pesmi slast si pil,
Naš jezik, naš slovenski svet slavil.
Odprl rojakom si pogled mračan,
Pogled v slovenske kraje čarokrasne,
V slapove glasne, v dole, gore jasne. —
Oj v rajski svet, v planinski svet krasan! —
Kjer po skalinah divja koza skače.
Sred sivih pleš rod žlahtnih rož cvetè,
Oziraš z vrhov v kraje se domače.
Prekrasen svet pred Tabo se odprè:
Bliz polje vidiš Korotana,
Oràt tam vidiš Štajerca,
In bližnji sosed ti Ljubljana,
Tirolska, Ziljska majer'ca.
In glej! Tja tudi naš pogled hiti,
Rod vzore tiste, kakor Ti, goji:
Za gorski svet Sloven se navdušuje,
Za svet, kjer sklad na skladu se vzdiguje.
Spomin nam Tvoj globoko v srcu vstaja,
In ista do prekrasne domovine
Ljubav plamteča srca vsem obhaja,
In isti vzvišeni nas vodi vzor,
Kot Tebe vodil, gori na planine.
Zakliči mu planincev krepki zbor,
V najlepšem kraju zbranih domovine,
Od Stola naj odmeva do Triglava:
„Buditelju Vodniku slava, slava!" —

J. C. O.