Velikonočna roža
| Velikonočna roža Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Ko je po dolgem času zopet videl svojo zaročenko, se je zresnil. Njegove misli so postale nejasne, nekaj hladnega, neskončno žalostnega je dihalo iz njih. Vso zimo ni videl svoje zaročenke in sedaj je začutil v svojem srcu do nje veliko usmiljenje. Po prvem pozdravu je uprla Marija vlažne in tihe svoje oči na zaročenca. Hotela mu je pogledati v dušo, kaj se skriva v nji. A njegovo obličje se je zopet razvedrilo in vesele besede so mu zatrepetale na ustnicah.
"Ah, Marija, kakšna visoka gospodična si postala. Daj mi ustka, da te poljubim!"
Nasmejala se je in dela dlan na usta. Stopil je k nji, ji narahlo odstranil roko in se ji bližal. A nenadoma se mu je zopet zasmilila.
"Anton!" Samo poklicala ga je, plaho je izrekla njegovo ime.
"Glej, kako sva sentimentalna, za naju pa sije sonce! Na sprehod greva!" Sedela sta na divanu in si zopet gledala v oči.
"Na sprehod greva! Kako ljubeznivo je zapel tvoj glasek, o, ti moja Marija!"
Sedaj se je sklonil ves k nji in ji začel poljubljati roko. Skozi okno je padel val pomladnega sonca in takoj sta vstala in se odpravila.
Zunaj je dihala zemlja in v polnih požirkih srkala vase gorkoto. Življenje je plulo iz nje, zdravo, mlado življenje, beli zvončki so pozvanjali pomladi, rdeči cveti so se bliščali v soncu kot rožna kri.
Vsa sta oživela pod soncem, ki je prve poljube stlalo na polje. Govorila sta o samih lepih stvareh. Anton je pripovedoval o svoji mladosti in o velikonočnih zvonovih.
"Nekaj bi ti povedal, dogodek iz mladih dni, a ti si danes prezamišljena."
"Zakaj? Seveda, ker je tvoje srce tako tuje."
"Ne, res, jako zanimivo," je zopet začel, ne da bi jo poslušal. "Kadar se tega spomnim, sem vedno zelo razburjen. Pomisli!"
Govoril je kot sam zase, ni se več menil zanjo in šel naglo dalje. Komaj ga je dohajala.
"Daj, poslušaj, ti si me poznala še dijaka. Bil sem tedaj mlad, zelo mlad in razposajen. O Veliki noči sem bil doma in na Velikonočno soboto smo se domenili trije prijatelji, da pridemo v zvonik takoj po polnoči in zvonimo velikonočno jutro. Velika sobota je minula. Bila je ena ura ponoči, ko me pride prijatelj klicat. Potrkal je na okno, vstanem in grem z njim. Tretjega še ni bilo. Imela sva svečo in šla sama po temnih stopnicah stare naše cerkve. Prišla sva v zvonik in čakala. Tretjega prijatelja še vedno ni. Postajala sva nemirna, zakaj po drugih cerkvah naokoli so se že oglašali velikonočni zvonovi in v pokojni noči so se razlegali krasno ubrani zvoki.
Tedaj nenadoma se pojavi pred nama tretji prijatelj, ne da bi ga bilo prej slišati na stopnicah. Stal je pred nama tako nem, tako bled in ne da bi izpregovoril besedico, je planil skozi lino iz zvonika. Potegnila se je svetla nit na zemljo, in vse mirno in vse tiho. Naju je objela groza, v strahu sva se spustila po lestvah navzdol in po stopnicah v cerkev in ven. Nisva si tega niti upala tolmačiti, zakaj drugi dan je tretji prijatelj naju pričakoval pred cerkvijo. Povedala sva mu, kaj sva videla, postal je zamišljen za trenutek. Bili smo še jako mladi.
Tako nekako čez osem dni pa je ta moj prijatelj umrl. Kako in zakaj, ne vem; bil sem že v mestu in več nisem izvedel nikoli."
Zaročenec je končal in se zopet ozrl na svojo gospodično.
"Kaj je to bilo, ne vem; zanimivo je ..."
Marija ga je pogledala. "Zakaj pa mi greš to pravit?"
Poln očitanja je bil njen glas, da se je Anton prestrašil.
"Ah, kaj misliš, sebi v zabavo sem to pripovedoval. Ne misliva dalje na to, mogoče, da ni bilo vse nič res, kaj naju briga!"
Nasmehnil se je in prijel njeno roko. Tako hladna se mu je zdela, kot da je brez krvi.
Tik pred njima se je vzdignil iz polja škrjanec. Pognal se je v zrak, kot da ga je omamilo pomladansko sonce, zažvrgolel in utihnil. Vedno višje je letel in tam gori se je razlila njegova pesem.
"Prvi škrjanček, ki ga slišim letos," je omenila Marija s tihim glasom. Stala sta sredi pota in strmela navzgor, kjer je plavala in trepetala črna točka, od koder so zveneli zvoki, čisti in jasni.
Vračala sta se proti domu, zakaj sonce je padalo v zaton, a škrjanček je utihnil in se skril v polje.
Velikonočni dnevi so vstajali in prinašali s seboj luči in veselje. Vsako jutro se je vzbudila zemlja, da prejme vase božji blagoslov. Življenje je kipelo iz nje v polnih, sočnih curkih. Temno zeleno je ogrinjala trate in gaje, višnjevo je sijala nebeška plan, in po njem se je sprehajalo sonce in vsenaokoli delilo zlate žarke, razsipalo bogastvo in se veselilo sreče. Tedaj je Anton zopet obiskal svojo zaročenko.
Našel jo je slonečo na divanu. Belo njeno lice je sijalo kot pomladna cvetlica in njene oči so gledale tiho in vdano.
V njem se je budila ljubezen, silna in močna, še nikoli ni tako ljubil svoje Marije, še nikoli ni videl na nje toliko nedolžne lepote in nebeškega čara.
"Anton, pripoveduj še enkrat, ko si šel zvonit velikonočno jutro. Ne gre mi iz spomina tvoja povest."
"Rajši pozabi, misliva na najino poroko!"
„Ne, glej, vedno vidim tvojega prijatelja..."
Vstala je, njena bela roka ja zatrepetala v zraku in njen glas, kot bi prihajal iz neznanih dalj.
„Dejal si... Tiho, nenadoma je stal poleg naju pod zvonovi in planil skozi lino. Od zvonika na zemljo se je potegnila bela blesteča nit. In čez osem dni je umrl prijatelj."
„Prosim te, Marija, pusti! Kaj hočeš s tem! Saj vse ni res, in bog bi znal, ali se nama ni sanjalo."
„Ni se vama sanjalo, ni se sanjalo."
"Kako je bilo ime tvojemu prijatelju?"
„Ti si ga poznala. Bil je iz gradu, govorili so, da je graščakov. Ime mu je bilo Marijan, vem dobro."
„Marijan, in jaz sem Marija."
Bili so Veliki dnevi, in Anton je bil nezadovoljen sam seboj. Mislil je na Marijo, pri nji je bila njegova ljubezen, pri nji njegovo srce. Sam pa ni več upal k njej. Sprevidel je, da jo njegova navzočnost vznemirja, da jo objame prečudovita ekstaza ob spominu na njegovo povest. Bila je svetla noč. Hodil je pod njenim oknom ves večer, ne da bi se slišal kak glas.
Bleda svetloba je lila iz oken njenega stanovanja, naokoli čudovit mir.
Hodil je po cesti in, se vračal v njeno bližino.
Kasno v noč je prišel domov, utrujen sedel k mizi in začel pisati Mariji.
Prosil jo je v pismu, naj mu oprosti, da je nevede porušil njen mir. Pozabi naj povest o nesrečnem prijatelju, ker to je bilo davno nekdaj v sanjah.
„Marija, misli na najino poroko, jo je prosil, „ti si moja velikonočna roža, čisti cvet mojih misli."
Naslonil je glavo na papir in zasanjal. Hodil je v sanjah ž njo po polju, ki je bilo vse posuto z belimi cvetlicami. Hodil je ž njo, in ljubila sta se kot nekdaj. Gledala je nanj s svojimi tihimi očmi, ga poljubljala in mu šepetala sladke skrivnosti. Nasproti jima pride prijatelj Marijan in stopi k Mariji. Prijel jo je za roko, in odšla je ž njim po beli poljani.
Zakričal je in se vzdramil. Solze so mu kapale na papir. Vstal je in šel k oknu. Zunaj je spala svetla noč, božji mir je plaval nad vrhovi in gori v jasnini so gorele svetle zvezde. Polnoč jo minula.
In že se je začelo velikonočno jutro. Zvonovi se še niso vzbudili, Bog je ležal v grobu.
Obrnil se je in šel po sobi. Pri vratih pogleda zopet proti oknu, in tedaj je Anton ostrmel in zatrepetal. Okolu njega je vse umrlo, in srce mu je zastalo.
Skozi okno je plavala k njemu Marija, jasna in prosojna. Obstala je tik pred njim. Razprostrl je roke, a tedaj je prikazen izginila zopet skozi okno, in bela, blesteča nit se je potegnila na zemljo.
„Marija, Marija." je zašepetal Anton in se zgrudil na tla. Zunaj so zmagoslavno in ponosno peli velikonočni zvonovi.
Zmagoslavno in ponosno so peli velikonočni zvonovi. Žuboreča, zvočna reka je plavala po zraku, vihrala je pesem, svetla, čista kot solnce.
„Marija je umrla," je slišal Anton drugi dan.
„Ko so velikonočno jutro zapeli zvonovi, ko so se vlili prvi zvoki čez zemljo, je zaspala in ugasnila."
Zvonovi so naznanjali vstajenja dan in peli zadnjo pesem velikonočni roži.
Jaroslav.