Valentin Vodnik kot turist in turistiški pisatelj
| Valentin Vodnik kot turist in turistiški pisatel Fran Orožen |
Spisal Fr. Orožen.
| |||||||||||||
I.
[uredi]|
„Redila me Sava, |
Dne 20. avgusta tega leta bode minilo sto let, kar je. poskusil priti na Triglav naš slavni pesnik Valentin Vodnik. Hodil je na orjaški Triglav z grofom Fr. Hoeheinwartom in s slovečim jezuvitom Pinhakom, župnikom pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Dospeli sicer niso na najvišji vrh, a prav zadovoljni so se vrnili, ker so imeli prekrasen razgled z Malega Triglava in s Kredarice. Doslej je bilo še premalo znano, da je bil naš znameniti slovenski pesnik tudi vnet turist in turistiški pisatelj. Zaradi omenjene stoletnice priobčujemo torej naslednji spis slavnemu Vodniku v spomin.
Valentin Vodnik so je rodil dne 3. februvarija 1758. l. v Gornji Šiški na Jami »pri Žibertu«. Po končanem devetem letu popusti ,,igre, luže in drsanje na jamenskih mlakah" in gre v šolo v Novo Mesto, kjer mu je bil prvi učiteij njegov stric Marcel Vodnik. Potem je izdelal v Ljubljani šest latinskih razredov ter vstopil v red frančiškanski, črez nekaj let pa ga je poslal škof Herberstein kot duhovnega pastirja na Gorenjsko. Zelo se mu je prikupila Gorenjska, kjer jo služboval kot duhovnik na Sori, v Blejskem gradu in na Koprivniku, kamor se je preselil meseca februvarija 1793. l. Pri tej priliki se je natančneje seznanil z obče čislanim baronom Žigo Zoisom, kateri je mnogo pripomogel, da je postal Vodnik tako slaven pisatelj.
V Koprivniku se je Vodnik najbolj navduševal za turistiko. Zanimal bode torej gotovo pred vsem kratek popis tega kraja. „Do neba kipeč trivrhni mejnik in varh domovine, snežnikov velikan — Triglav je vsakemu znan. V podnožju ga obdavajo odprte in zakrite naravne krasote. Večja in manja jezera, kviške strmine, stisnjene doline, šumeči slapovi ga ospenjajo, in na dveh straneh mu izvirate Savici, bohinska in dolinska, kakor iz kamnitega srca dve žili živi. Višje in nižje gore in gorice ležijo ponižno pred njim. Razdeljujejo se na več manjih vrhov in vršičkov. Kakor da bi bil prijel stvarnik z mogočno roko nekoliko jih, in bi jih bil strgal zvrhoma, da so postale obrobljene kviške planine — planjave, take se mi zdijo — Gorjuše in Kropivnek, dve gorski ravnoti, dve prijazni vasi. Držite se skup. Popolnoma ravni niste. Mnogo kotjjev ali kont (po kropivniško) je v dolinah. Nabira se voda v kontah, da postanejo včasih mala jezerca. Krog in krog dolin je potegnjen rob, čez kterega ne seže tvoje oko na planjavo in tudi ne na Triglav; le v nebo te zvišuje in oblivajo te čisti, prečisti zrakovi. Vendar pa molé sledeče planine in gore čez rob. Na južni strani: Črna prst, Lisec, Veliki in mali Raskovec; na zahodno-severni : Javorski vrli in Jele; na severni: Jelinek; na severno-vzhodni : Rob. Med Gorjušami in Kropivnekom stoji ob robu Jarski vrh. Če prideš od Bohinske Bele, ki pol ure za bleškim jezerom leži na bregu Savice, tako se ti na visočini 3200 stopinj čez morje odprejo najpred Gorjuše in potem Kropivnek. Vasi ste si podobni. Hiše so v obeh ob robu posamno postavljene, sicer snažne ali zidane ali lesene. Na Gorjušah jih je 55 in na Kropivneku 48. Duš v obeh je krog 700. Prebivalci so sploh delavni, pridni ljudje, bistre glave, krepkih udov, pristnih šeg in prostih navad. Jezik govoré lep in imajo mnogo lastnih izrekov. Živež in premoženje jim daja živinoreja : zraven pa kopljejo rudo in kuhajo oglje za bližnje fužine. Starost dosežejo veliko. Škoda, da že tudi njih dosega stavljeno izobraženje, o kterem zgine pristnost in prostost. So med njimi še kteri, ki imajo Vodnika v spominu in pred očmi. Govoril sem z možem, ki me je s svojimi dolgimi lasmi spominjal na Vodnikovo podobo, in je jedno drugo vedel povedati „od gospoda Balanta". Zvedli so nekteri, da imam Vodnikovo podobo. Prišli so jo gledat k meni na dom. Pokazal sem jo in venec, ki ga v gledišču je položila Slovenija na glavo. Velika radost jim je sijala z obrazov.
„Kropivnek" ima ime od lastnosti kraja. »Ropa« ali rupa je cela dolina. Tudi vodica „Kropa", ki spod Kropivneka priteče, ima od „rope" ime. Nekteri tudi govoré in pišejo Koprivnek, ali to je napčno. Pa poglejmo Kropivnek. Na severno-vzhodni strani obhribja, ki opasuje dolino, snažna cerkvica, zraven prijazen farovž, krog in krog na venec raztresene bele hišice, vmes senožeti in vrtički, na sredi vodnjak, za hišami smrečje in drugo drevje, to nenavadno selišče, ta za se odločen svet je Kropivnek. Zdaj ga pokriva beli sneg, vse je mrtvo krog, tih mir ga obdaja. Spomladi se pa zbudi tisoč in tisoč pevcev po gošči in vse se ozeleni in duhti. „O cvetju in petju je — raj." Tako je opisal ta kraj dr. Lovro Toman v „Vodnikovem spomeniku" leta 1859.
Vodnik je bil zelo priljubljen pri svojih župijanih ter je z njimi prav prijateljsko občeval. NazivaIi so ga navadno „Gospod Balant", in pri Koprivničanih se je ohranilo več mičnih pripovedek o njem. Tako je nekoč obiskal visoko v hribih bivajočega črevljarja, da bi pri njem zvedel več slovenskih izrazov. Povprašuje ga za vsako posamezno črevljarsko orodje, in črevljar mu jih imenuje slovenski. Ko pa Vodnik omenja, da temu in onemu orodju drugače pravijo v drugih krajih, odgovori hladnokrvno črevljar, ki ni poznal Vodnika: „Prav lahko mogoče: vi morate pa bili posebno imeniten črevljar".
Gotovo je bilo bivanje na. Koprivniku odločilno za Vodnikovo pesniško in pisateljsko delovanje. Tu v svežem gorskem zraku, v bližini orjaškega Triglava in idilskega Bohinjskega jezera, sredi čvrstega bohinjskega rodil se je navduševal Vodnik za priodne krasote naših planin in nabiral snov za najboljše svoje pesmi. Omilile so se mu Bohinjske planine, Bohinjska dolina in sploh vsa prekrasna Gorenjska, katero slavi J. Bilc:
|
»Kaj pa o tebi čem reči, deželica krasna gorénjska? |
Vodnikovo turistiško delovanje in potovanje po gorenjskih velikanih poznamo najbolj po Hochenwartovom dnevniku in iz pisem, katera je Vodniku pisal baron Žiga Zois, lastnik bogatih rudnikov na Gorenjskem. Ta vrli mož je bil po vsem Kranjskem znan po svoji dobrodelnosti in plemenitosti, našemu Vodniku pa je bil iskren prijatelj in veledušen podpornik. Zois je bil sloveč rudninoslovec; sicer ni bil Kranjec po rodu, vender pa po svoji ljubezni do prelepe dežele zelo vnet za procvit in blagostanje Kranjske. Z Vodnikom sta si marljivo dopisovala, in Zoisova izredna naobraženost je mnogo vplivala na Vodnikovo pisateljsko delovanje. Žal, da so se pogubila Vodnikova pisma, v katera je baje neka Ljubljanska prodajalka zavijala slanino, iz Zoisovih pisem smo posneli najvažnejše podatke, kateri pričajo, kako rad je Vodnik lazil po gorah.
Zoisovo pismo iz Ljubljane dne 4. avgusta 1795. l.: Zois poroča Vodniku med drugimi stvarmi o dogovoru z grofom Hochenwartom, ki dojde 12. avgusta na Javornik, 13. v Belščico, 14. na Bohinj in si bode 15. ogledal fužine v Bistrici in slap na Liscu. V nedeljo dne 16. bode počitek in zvečer jo krene v Stare Fužine, 17. k izviru Savice in v Lokanico, 18. črez Suho na Dedno Polje in najbrž do druge botanične koče v Jezerce pri jezerih. Tam se bi mudil grof dva dni, da si ogleda okamenine in druge znamenitosti. Potem pa pojde črez Vršac na Velo Polje, kjer bode nočeval — dalje črez Tolstec k velikemu skladišču okamenin na Draški Vrh, na Tolstec v gorenjem in spodnjem Prevalu, na Konjščico in, če mogoče, do rudarske hiše na Rudnem Polju. Odtod pa krene na Gorjuše, in prosim Vas, da popeljete grofa v Laze, Gorjupovce in Jereko, kjer si bode ogledal kremenske okamenine. Tudi ima oskrbnik Kolar potrebne ukaze zaradi stanovanja, konj, živil i. t. d. Potovanja smer sem Vam narisal v glavnih potezah, izvršitev pa prepuščam Vam, in ne dvomim, da ste še vedno pripravljeni udeležiti se tega planinskega potovanja in staremu čestitljivemu Triglavu poljubiti brado.
Z vodnikoma Kosom in Arhom se strinjam, da prihodnji teden osnažita botanične koče, jih preskrbita s svežim senom, popravita okna in vrata, kolikor je v naglici mogoče, potem pričakujeta grofa in dobita podrobna naročila od Vas in jih tudi izvršita. Ker bode Kos še ta teden končal košnjo, Vam je lahko potem na razpolaganje dva tedna do sv. Jerneja. Prosim Vas tudi, opominjajte njega, Arha in druge služabnike, da ne sprejmejo nikake napitnine. To sem si izprosil od grofa. Sam hočem dobro plačati svoje ljudi in tako s svojimi prijatelji shajati v čast Bohinjcem. Bog daj lepe dneve! Vse drugo pripravi nam mnogo veselja in opazovanja.
|
Ostajam od vsega srca |
|
Vaš pravi prijatelj Sigm. Zois. |
Na Gorjušah mora grof videti tudi vse na prostem ležeče rudnike, kremensko skladovje na Kamenovcu obiskati i. t. d. Nadejam se, da se bode pač nekaj dni mudil v tamošnjem kraju. —
O tem potovanju tudi poroča znani naš turist grof Franc Hochenwart v spisu: „Auszug aus meinen Alpenreisen-Tagebüchern über die krainischen Hochgebirge". Beiträge zur Naturgeschichte, Landwirtschaft und Topographie des Herzogthums Krain 1838. — „Jedva je prišel g. baron Karol Zois I. 1795. (napačno 1794.) v svoje Bohinjske planinske koče, sem že dobil prijazno vabilo, da rešim lani mu dano besedo in ga obiščem. G. baron Žiga (Zois) mi je svetoval g. Šentjakobskega župnika Pinhaka vzeti za sopotnika. Peljala sva se na Javornik, kjer nas je pričakoval tedanji Koprivniški župnik Vodnik, da naju spremlja po Bohinju. Kot pesnik in spisatelj nedosežnih pesmi za brambovce tedaj še ni bil znan, a sprejela sva ga iskreno, ker so se njega blagosrčnost in kipeča vroča čutila v neprisiljeno veselih besedah izražala o lepih krajih in krasnih mestih stvarjenja. Kmalu se je nama prav priljubil, in zelo sva se veselila, da je postal nama popotni tovariš".
Drugega dne so bili z vodnikom Andrejem Legatom na Belščici, na Velikem in Malem Stolu ter so se zvečer zopet vrnili na Javornik. Črez Bled in Bohinjsko Belo so šli v Bohinjsko Bistrico, odtod pa k izviru Bistrice. Po vrnivši se v Bohinjsko Bistrico, so si morali sami za večerjo naloviti postrvi, in nalovili so jih obilo. Skoraj potem pa je šel Vodnik na Koprivnik, ker jo bil drugi dan praznik Velike Gospojnice in dan pozneje pa nedelja.
Črez dva dni se povrne zopet Vodnik, kateri se je sopotnikoma vedno bolj dopadal, in po kratkem nočnem počitku se napotijo dne 17. avgusta v Stare Fužine in k slapu Savice. Od tam pa pridejo v poldrugi uri na Dedno Polje, kjer se malo odpočijejo. Pot jih vodi naprej na Ovčarijo, kjer uživajo krasen razgled v dolino Jezerce pri jezerih. Potem gredo v Zoisovo planinsko kočo, kjer jih srčno pozdravi baron Karol Zois. Zvečer občudujejo, pred kočo sedeč, solnčni zahod, in Vodnik zloži, po tem prizoru navdušen, tri kitice neke pesmi, katera je vse očarala. „V pesmi poje slavo stvarniku, in na navzočne je napravila enak vtis, kakršnega vzbuja Klopstockova Mesijada pri vsakem čutečem človeku". Hochenwart je poslal pesem Žigi Zoisu v Ljubljano, a je potem na njo pozabil. Ta pesem se je najbrž izgubila s Zoisovo ostalino vred.
Drugi dan so počivali in si ogledali bližnje okamenine. 19. avgusta pa zapuste zarana gostoljubnega Karola Zoisa, da bi splezali na Kopico, kar se jim pa navzlic velikim naporom ni posrečilo. Po drči se spuste v dolino Jezerce. Potujoč po dolini, pridejo do Vršaca [1] in po drči med Vršacem in Knavzom v štirih minutah zopet v dolino. Tolstcu na levo gredo proti Velemu Polju in zapazijo nasproti Šmarjetni Glavi dolgo zaželenega orjaka Triglav. Dve uri občudujejo velikana in njega obližje in v mraku dospejo na Velo Polje, kjer prenoče v planinski koči Zoisovi, kateri je že prej preskrbel popotnikom prenočišče in obilo obloženo mizo.
Dne 20. avgusta že vstanejo ob 3. uri in odrinejo po zajutrku od koče na Ledino pod Triglavom, kamor dospejo brez posebne težave. Ko se odpočijejo in okrepčajo, odpravi se Hochenwart s svojim vodnikom na ostrino Ledine, Vodnik in Pinhak pa s svojima vodnikoma na levo proti Triglavu. Spočetka ni bilo posebnih ovir, ko so hodili proti Malemu Triglavu: čim više pa dospejo, tem več je bilo težav. Z vrha Malega Triglava gredo črez malo globel in začno potem plezati na Triglav med blizu skupaj stoječima pečinama, kjer bi pač potrebovali lestvice. Pinhak je bil spreten turist in jo plezal v nepodkovanih in lahkih črevljih popolnoma lahko in varno. Spleza torej na skalo, odkoder bi moral naprej po zelo ozkem prostoru. Ogleduje si pot in osvedočen, da ne bo izvršil svojega namena, se vrača vznak k Vodniku, kateri ga je čakal pod skalo. Ob eni popoldne se zopet snidejo naši trije turisti in se vrnejo na Velo Polje, kjer jim zopet Zoisovi služabniki prav dobro postrežejo.
Utrujeni ležejo in drugega dne splezajo še na Tolstec, kjer so šest ur opazovali razsežni razgled. Pri povratku na Velo Polje jim pove kuhar, da so dekline, katere so nosile živila iz Bohinja, pri hoji padle, in da se je vse pokvarilo; gospodje naj bodo zadovoljni s polento, sirom in močnato jedjo, ker je petek. A ta vest ni zbegala naših turistov, in Vodnik je takoj zložil pesemco na ta neljubi slučaj. Obilni obed pa jih je prepričal, da je bila ta vest popolnoma izmišljena.
V soboto jo krenejo z Velega Polja na Koprivnik, kamor dospejo opoldne. Tudi na Koprivniku je preskrbel Žiga Zois v župnišču izvrstno pojedino. V nedeljo 28. avgusta pa sta maševala Pinhak in Vodnik v Koprivniški cerkvi za zdravje preblagega barona Žige Zoisa. Potem odslovijo svoje vodnike Kosa, Legata in tretjega, kateri je bil najbrž Arh. Popoldne pa se poslovita prav ginena Hochenwart in Pinhak od ljubeznivega Vodnika in se napotita v Radovljico. Hochenwart pravi o svojih sopotnikih: „Globoka žalost me prešine, ko se spominjam mož, katera sta moje mlado srce razveseljevala in me poučevala na prvem planinskem potovanju z veselostjo, blagosrčnostjo in učenostjo".
V pismu z dne 5. septembra 1795. l. piše Zois Vodniku: „Prečastiti gospod ! Od vsega srca Vas zahvaljujem za tako prijazno preskrbljeno planinsko potovanje in za njega tako natančni popis. Grof Hochenwart in abé Pinhak sta se vrnila zelo vesela. Oba sta Vam prav hvaležna in ne moreta dosti pripovedovati. Gorovje, priroda, prijateljstvo so zelo močne stvari". Nadalje govori pismo o okameninah na Vršacu in njega okolišu in o pripravah za raziskavanje na Ledini pod Triglavom, in prosi Zois Vodnika, da ukrene, kar je potrebno v to svrho.
Žal, da se ni ohranil omenjeni natančni popis Vodnikovega potovanja na Triglav. Pri neki drugi priliki piše Vodnik: „Dne 14. avgusta smo dospeli s Koprivnika v devetih urah na Velo Polje. Dne 15. smo šli črez Sterišico med Krmo in Triglavom na Kredarico. S te višine smo videli Tržaški zaliv, tirolske in švicarske gore. Na Kranjskem se vidijo na prosto oko Golovec, Sava, Ljubljansko polje, Krim in Snežnik. Ob 11. uri smo zopet odšli s tega kraja in se vrnili proti domu".
Ker se v tem poročilu ne ujemata dan in smer potovanja s Hochenwartovim poročilom o potovanju na Triglav leta 1795., sodim, da se je vršilo Vodnikovo potovanje na Kredarico že leta 1794. l. O Triglavu pa pravi v „Veliki pratiki" za leto 1795.: „Triglav leži med Bohinom in Bolcem ter je najmenj 1400 sežnov visok ino jeden najvišjih hribov v Evropi. Iz njega vrha se vidi na Tirole, Hrvatsko in v Benetke. Mornarji ga na Beneškem morji najpoprej zagledajo, kader se proti naši deželi peljejo ino ga dobro poznajo po imeni".
Dne 4. oktobra 1795. l. piše Zois Vodniku: „Vaša vnema za proučevanje gora presega vsa pričakovanja. Bil sem res presenečen, ko sem zvedel, da ste romali po težavnem potu na Veliki Rog in Mali Triglav in v kraje velikega vrha nad Ledino, na še tnalo znano Kredarico i. t. d. Zelo sem zadovoljen z zbirko, katero ste prinesli s seboj, in Vam kar tu izražam svoje priznanje po teh le številkah". Tu našteva od Vodnika poslane rudnine in poroča, da ima na Ledini najdeno kamenje tudi kremensko zrnje v sebi, in nadaljuje: „Vaša opazovanja o Triglavu in Kredarici z velikim veseljem zabeležim v svoj bohinjski rokopis in bodem rad obogatil te zbirke s sličnimi opazkami, katerih sem več izpisal iz Vašega poročila — tudi jim priložim načrt o Triglavu, da si ga lahko ogledujem, kadar je o njem govor, in lahko pokažem, katera pota so doslej obhodili i. t. d. Sličnih predmetov sem že od l. 1776. precéj nabral in sem vedno bolj radoveden".
Nadalje piše Zois o znanem vodniku na Triglav, o starem Kosu: „O Kosu pa sodim, da ne bode pred svojo smrtjo opustil hribolastva in nabiranja. On ni samo iz denarstvenih ozirov, ampak tudi iz prave častihlepnosti na to navezan. Jaz sam mu pa želim, da ne bi se bil lotil tega rokodelstva v svojo škodo, in vedno premišljujem, kako bi mogel njega in rodbino dostojno poplačati in stalno odlikovati. O tem pa bodeva nekoč še obširneje govorila. Ker se pa boji, da bodo letošnje mezde zanj in njegove pomagače previsoke, razvidim najprej iz tega, da je v zadregi, navadni račun predložiti mojemu uradniku, ki ne plačuje rad, kjer ne more razvideti neposredno koristi. Prosim Vas s tem, prečastiti gospod, dajte si po Kosu predložiti in izračuniti račun z dninami vred, katere se še bodo izvršile. potem pa mi pošljite ta račun koncem jeseni po njem samem, da ga tukaj na lici mesta izplačam. Pri tej priliki Vas prosim, da mi sporočite svoje mnenje o zadovoljitvi tega dobrega moža".
V pismu z zadnjega dne novembra meseca 1795. I. priporoča Zois Vodniku znanega nadplavžarja Žerovnika, kije bil leta 1792. drugič na Triglavu s starejšim in mlajšim Kosom in z dvema rudarjema z Gorjuš. „Žerovnika Vam zopet priporočam. Seveda mu primankuje višje omike; do nje ga mora dovesti vkus, katerega sem mu skušal vcepiti za geognozijo in znanstveno zvezo montanistiških vednosti. Ne bodem opuščal, kolikor mogoče vzpodbujati v njem ta vkus z vsakovrstnimi sredstvi in lagotnostjo za domačo rabo. Željno pričakujem njega poročilo, ker sem že odobril dotični predlog. Kakor veste, ljubim in čislam njegovo nadarjenost, Pomagajte mi, da ga kolikor mogoče osrečim". Iz teh pisem tudi razvidimo Zoisovo in Vodnikovo zanimanje za turistiko in prirodoslovje. V Zoisovi službi bivajoči možje so bili najboljši gorski vodniki. Zois in Vodnik sta tem vodnikom rada in izdatno pomagala ter s tem in na druge načine pospeševala turistiko. Mnogo časa bolehavi baron Žiga Zois ni mogel biti turist, a s krepkim zdravjem obdarovani Valentin Vodnik je mnogo lazil na hribe, in ker se je zelo zanimal za rudninoslovje in rad nabiral rudnine, je prišel v najlepše slovenske kraje. Vodil ga je pot zdaj strmo navzgor, zdaj zopet nizdolu, tu skozi gosto obrastene gozde, tam zopet črez cvetoče zelenice, katere oblega večni sneg in led. Na svojih potovanjih je vestno zabeležil rudninoslovne opazke v slovenskem, latinskem in nemškem jeziku.
V Vodnikiani (to je zbirka Vodnikova v Ljubljanskem muzeju) nahajamo tudi pismo nekdanjega Vodnikovega učenca, Srednje vaškega kapelana Jakoba Dežmana, kateri je pisal Vodniku 29. septembra 1808. I. o svojem potovanju na Triglav. V tem pismu omenja, da se je vodnik sam že prej trudil, da bi se prepričal, je li mogoče priti na Triglav. Pismo se začenja: „ Ker ste se, velečastiti gospod, o priliki sami hoteli prepričati, je li mogoče priti na Triglav, o čemer so skoraj vsi dvomili, hočem Vam kot pravemu prijatelju geognostike svoj poskus, eden najdrznejših činov, zaupno popisati". Potem popisuje svoje potovanje na Triglav. Tudi to pismo dokazuje, kako zelo se je Vodnik zanimal za turistiko.
(Dalje prihodnjič.)
II.
[uredi]|
„In tam, kjer Savica |
Leta 1796. je prišel Vodnik v Ljubljano za kapelana in beneficijata k sv. Jakobu. Pozneje je postal učitelj na Ljubljanski gimnaziji, za francoske vlade 1810. I. pa ravnatelj te gimnazije, vodja umetelske in rokodelske šole in nadzornik začetnih šol. Po odhodu Francozov leta 1818. pa je dobil bornih 200 gld. pokojnine.
Vodnikovo pisateljsko delovanje je bilo mnogostransko. Poleg mnogih drugih proizvodov nahajamo pri njem tudi nekaj v turistiko in zemljepisje spadajočih spisov. „Velika Pratika" za leto 1795. objavlja Vodnikov spis „Popissuvanje Krajnske dežele". Vodnik je večinoma peš prehodil kranjsko deželo, katera mu je torej bila dobro znana.
Nameraval je celo spisati slovensko zemljepisje, kar mu pa je odsvetoval Zois, češ, slovenski narod še ni goden za tako delo. V „Veliki Pratiki" za leto 1796. je spisal članek „Popissuvanje te zemlje". Zois je pisal Vodniku o tem spisu, da je sicer lep, a prekratek. „Potrebno bi bilo, da bi ta popis tudi za pratiko bil obširnejši. Dobro bi bilo, da bi se umevno razložilo, kaj sta tečaja (pola), kaj je ravnik (ekvator), da bi se povedalo razmerje med suho zemljo in morjem (kakor 1/3 in 1/2), — omeniti bi bilo 5. dela sveta, da nima še v obče veljavnega imena, da obstoji iz več otokov, da edino Nova Holandija je večja (?) kakor naša Evropa i. t. d," Tako sodi Žiga Zois o tem spisu. Zadnja leta se je Vodnik marljivo bavil s starinoslovstvom in nabiral starinske spomenike. „Laibacher Wochenblatt" je začel priobčevati Vodnikov spis „Römische Denkmähler in Illyrien 1818", a le eden list je prinesel večji odlomek; nadaljevanje tega spisa je izostalo vsled Vodnikove smrti.
Ljubljanski muzej hrani Vodnikov rokopis „Itinerarium 1808 in 1809", v katerem na kratko omenja svoja potovanja po Kranjskem in Štajerskem. Večinoma jo popotoval peš. Pri posameznih krajih navaja zlasti rudninske najdbe in rimske spomenike. Nabral je na svojih potovanjih tudi mnogo narodnega blaga, kakor n. pr. pesmi o Pegamu in Lambergarju, o kralju Matjažu, o Ravbarju i. dr. Leta 1808. aprila meseca je bil Vodnik v Zalogu, v Kamni Gorici, v Rudniku, na Orljem, v Podmolniku, na Lesnem Brdu, v Logu in v Lukovici. Maja meseca ga najdemo v bližini Šmarne Gore v Mednem, v Vikerčah, v Rucinu in Vapleniku. Oktobra pa jo udari peš iz Ljubljane črez Savski most, Boldin do Krašnje. To pot je hodil 6 ur. Od ondod pa gre v Šent Ožbolt, na Vransko in mimo Kolenca v Celje 10 ur. 8. oktobra popoldne je prišel v dveh urah v Laški Trg. Nadaljeval je pot v Rimske Toplice, na Zidani Most, v Radeče, v Hotemež, na Videm in v Krško. Iz Krškega krene v Novo Mesto, kjer ostane v gostilnici pri Košlinu v Kandiji in potroši 51 kr. Mimo Poganic in Mehovega je prišel v 6 1/2 urah v Metliko. Leta 1809. je bil avgusta v Trojanah, Hrastniku in v Šent Ožboltu, 4. septembra pa na Igu, kjer si je ogledal in zabeležil rimske spomenike. Ime Ig (Jig, Jih) razlaga Vodnik od juga (juh), ker je kraj južno od Ljubljane. 14. oktobra je sel z g. Villeneuve-jem v Kašelj. Potoval je pa tudi po drugih slovenskih krajih.
Po vsej pravici pač trdimo, da je ravno veselje do prirode in vnema za planinski svet, v katerega je Vodnik tako rad pohajal, vzbujala v njem pevski duh in odločilno vplivala na njega pesniško delovanje. Vodnik je prvi opeval v prav narodnem duhu mnogobrojne prirodne krasote naših planin, v nebo kipeče vrhove, liki srebrne niti po razpadlem kamenju se vijoče slapove in cvetlične preproge zelenih travnikov.
Leta 1806. je izdal Vodnik svoje pesmi v posebni zbirki: „Pésme za pokúšino". Ta knjižica ima za ilustracijo priprost obris Savice, onega veličastnega slapa, kateri je našega Vodnika tako zelo vnemal. Imenovati smemo torej Savico „kastalski vir narodnega pesništva". Kakor je bila grška Kastalija ob obronku Parnasovem blizu Delf bogu Apolonu in muzam posvečen studenec, iz katerega so zajemali grški pesniki navduševalno moč, tako je tudi Vodnik srkal iz Savice pesniško navdušenost. Kdor je videl slap Savice v Bohinjski dolini, bode razumel Vodnikovo navdušenost, ko je pel:
|
„Grem visoko pit Savico, |
Kakor požir iz hladnega vira divne Savice, tako tudi povzroča slap „Bohinjske Bistrice" v Vodniku velik vtis. Bohinjska Bistrica, katera v lepem slapu pada z visočine, vzbuja Vodniku pesniški duh, in zavzet po tej krasoti, opeva šum tako le:
Bohinjska Bistrica.
[uredi]1.
'Zpod Lisca skaka
Bistrica,
Pevska se vnema
Iskrica.
2.
Pojd' in obrazi
S črtami.
Živo mi piši
Z barvami.
3.
Da se vpodobi
Beli slap,
Spénjen'ga 'zvirka
Puh in hlap.
4.
Zláta po njemu
Ribica,
Igra po šumu
Póstrvca.
5.
Pó steni pleza
Skalni sin –
Objema zelen
Jo bršlin.
6.
Na robu séd'va
Vrh dobráv,
Kdó b' se po méli
Drknit' bal?
7.
Zná se še gladka
Drčica,
Pobča k' je vzela
Bistrica.
8.
Smukne po vodnje —
kósovo,
But'co si prasne
Nosovo.
9.
Vódica vanj za-
gledana,
Stóje prestreže
Ljubega.
V Vodnikovem rokopisu je k tej pesmici pripisan pristavek v prozi (katerega pa jo pozneje prečrtal): „Pet bistro tekočih potokov poznam na Kranjskem: je Bistra v Ribnici, ki izvira v kotu nad Sódražico pod Blokami, se izgublja v rupe blizu pod trgom, teče bistrejše, Ribnica pa leze voljno; je Bistrica med Pivko in med Čiči, na Krasu dobiva ime, daje Reka, se izgublja pri Škocijanu, menim, da izvira pod Duinom, tukaj pravijo izvirku, daje Timav; dve Bistrici izvirati v snežnikih, ena nad mestom Kámenikom, edna nad Tržičem: bohinjska pa je peta, — v Bohinju puha iz Lisca hriba, ki se drži snežnikov tolminskih. Tri poslednjo ústuvajo v Savo. — Dobrave so visoko senožetno brdo, zad imajo strmo steno, ki je pod njo videti srebrni šum dvojega izvirka z viškega v strugo. — Vincenc Dorpmaster je učenik postavljen v Ljubljani, mladeniče uči živo-pisati". Levstik tolmači to pesem in Vodnikov pristavek ter pravi, da je bil Dorpmaster (Dorfmeister) učitelj risanja v Ljubljani in Vodnikov prijatelj. Samo to ni dognano, ali ni uže poprej Dorfmeister načrtal izvira Bistrice, kakor bi se utegnilo soditi po pravem zapisku na 53. listu, ali ga morebiti pesnik samo v duhu (kakor govore popravljene besede vseh rokopisov) kliče k temu delu, videč Bistrico „puhati iz Lisca hriba". Levstiku se zdi, da bi utegnilo biti prvo resnica. Nadalje Vodnik popisuje vodo in breg, potem z Dorfmeistrom „sedeta na robu vrh dobrav".
V pesmi „Klek" pripoveduje o copernicah[2] in na kratko opisuje goro Klek v Veliki Kapeli v tej kitici:
„Kader se iz Senja mesta
Gréde proti Karlovcu,
Karolinška kaže cesta
Vsakemu hrib Klek v okó;
On je ojster in visòk,
V meglo skriva se globòk."
Pravi biser Vodnikovih pesmi je pa brez dvombe oda „Vršac". V kako lepih verzih nam opisuje v glavnih potezah prekrasni razgled s slovenskega „Parnasa", in kako vzvišeno opeva prirodne krasote naših planin! Vsaka kitica nas navdušuje, in zopet in zopet nas miče, da prebiramo ta pesniški umotvor, ki se tako le glasi:
Vršác,
[uredi]po Triglavu narvišji snežnik med Bohinjem in Sočo.
1.
Na Vršác stopívši sédi,
Neznan svet se ti odprè,
Glédaj ! sivili pleš v sredi
Zárod žlahtnih zél cvetè.
2.
Sklad na skladu se dviguje
Golih vrhov kamen zid;
Večni mojster ukazuje:
Prid' zidár se les učít!
3.
Divja koza prosto skače,
Od muh daleč je govéd,
Plánšar z Mino po domače –
Lovec išče v snegu sled.
4.
Ak' vihar dreví valove,
Zbegne v skale plašni trop,
Strésa votel glas bregove,
Grom majè nebeški strop.
5.
Kmalu solnce čisto séje,
Iz jézer stokrat bleščí,
Star mecesen redi veje,
Vetru, zimi v bran stojí.
6.
Tukaj bistra Sava 'zvira,
Mati pevske umnosti,
Jézer dvanajst si nabíra,
Šola zdrave treznosti.
7.
Tje pogledaj na višave,
Kjer Triglav kipi v nebó;
Štej snežníkov goličave,
Kar dozrè nardalj' okó.
8.
Tamkaj ravno Furlanijo,
Benečansko zad morjé,
Dol' globoko Hrvatíjo,
Švajca bele gor' glavé.
9.
Bliz je polje Korotána,
Orat' vidim Štajerca,
Bliženj sosed mi Ljubljana,
Ziljska, t'rolska planšar'ca.
10.
Pod velikim tukaj Bogom
Breztelesen bit' želím,
Čiste sape sred' mej krogom
Menim, da že v neb' živim.
Za svojega bivanja v Ljubljani je V. Vodnik stanoval v Frančiškanskih ulicah v tako zvani Keršbaumovi hiši št. 12. v pritličju, kjer je imel v najemu dve sobi z razgledom na Marijin trg. Svojo blago dušo je izdihnil dne 8. januvarija 1819. l. Ob 9. uri zvečer ga je zadela kap. Spretni zdravnik in profesor anatomije na Ljubljanskem liceju Anton Melzer je sicer takoj potem prišel k Vodniku, a ni ga mogel več rešiti, in ob 10. uri je preminil ljubljenec slovenskega naroda, naš Valentin Vodnik.
Vodnik je bil vsestranski delaven: bil je bogoslovec, jezikoslovec, pesnik, starinoslovec, zgodovinar in prirodoslovec. Posebno vnet pa jo bil za prirodoslovje, kar ga je dovedlo v najlepše kraje slovenske. Vsekakor ga smemo prištevati prvim slovenskim turistom. Prehodil je najvišje gore slovenske in občudoval prirodne krasote, s katerimi je stvarnik ravno slovenski svet toli bogato obdaril. Levičnik pravi o njem v „Vodnikovem spomeniku: „Vodniku, očetu pevcev slovenskih, je bilo na, visokem in tihem Koprivniku še vse preglasno in prenizko. Tje gor na plešo Vršaca, v neposredno bližino starešine slovenskih gorá ga je pogostoma gnalo, od koder se je oziral daleč daleč okrog po sinji daljavi. Pregledoval je od tod široki svet, pa to mu ni bilo v omamljenje duhá, ker se ni do njega razlegal pozemeljski hrup, ampak samotna duša seje vsled strmečega občudovanja Stvarnikove vsegamogočnosti navzemala čutil, iz katerih so se izcimile slavnoznane slovenske pesni enako vodici, ki se nabira iz posameznih delov snega".
Leta 1858. so v Ljubljani in na Vodnikovem domu slovesno praznovali stoletnico njega rojstva. Izdali so tudi: „Vodnikov spomenik", v katerem so domači pisatelji v slovenskem in nemškem jeziku objavili večinoma Vodnikovemu spominu namenjene spise v vezani in nevezani besedi. Med temi spisi nahajamo tudi Fr. Svetličiča pesem
„Valentinu Vodniku v spomin."
[uredi]Gledal je mladenič verno s polja ravnega v goré,
Na katerih še Slovencev ni nobén bil, kar kdo vé;
In zavzet krasote vrhov, ki se zora svétijo,
Sklene priti na-nje, ako bilo bi še tak strmó.
Prek usadov brez držajev, čez potoke brez brvi,
Po skalovju brez stezice, skoz žamete brez gazi
Neutrudeno se vpira v sklepu zvest veliko let,
Da prileze na višave, in odpre se nov mu svet.
Čista sapa osuši mu potno čelo, in navdá
Z duhom pesniškim mu prsi, da veselja ne pozná
Razun petja, ki edino je hladilo srčnih ran,
Ktere seka sreča kriva pesnikom skor dan na dan.
Kar je ondi čutil, mislil, vtisne živo si v spomin,
Vrne zopet urnih nog se v ravno polje z visočin,
Stopi med rojake svoje, vbere strune, da doné,
Ino v vedno širjih krogih tje čez meje se glasé.
Roka gibčna mu zastane, ino pesnik — v grobu spi,
V lepih pesmih, ki jih pel je, pa njegov spomin živi:
In bo živel v vek iz veka — domovine naše kras,
Mojster pevcev — dokler koli stal slovenski bo Parnas. —
- ↑ Po mojem mnenju je Vodnikov „Vršac" v specijalnem zemljevidu Mišel Vrh (2346 m) imenovani vrhunec zahodno od Velega Polja. Hochenwart namreč pravi, da so potovali proti Velemu Polju pod Tolstcem (Tošč vrh v spec. zemljevidu), kateri jim je bil na desni, Vršac pa na levi.
- ↑ Na Kleku je baje shajališče slovenskih copernic, katere tam po noči letajo na ples, doma pa namesto sebe puste škopnik.