Spisal A. Stres
| Izdano:
|
Planinski vestnik 25. februarja 1897, leto 3, štev. 2, str. 25-27
|
| Viri:
|
dLib 2,
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
„Če ne ubogaš pokličem Rezijana, da te dene v krošnjo!" — tako strašijo matere svoje malčke. Še se spominjam, kako sem se ga ustrašil, kadar se je prikazal v veži s pojočim glasom: „Imate kaj strojiti?" Ker sem vsakega Rezijana videl le s krošnjo na hrbtu ter piskre vezati, žlebove ciniti, pokrovače delati, dežnike popravljati i. dr., sem mislil, da je to delo Rezijanom prirojeno in da tega drugi sploh opravljati ne morejo. Tako mislijo tudi vsi naši otroci. Če je morda tudi kak domačin piskrovezec, vendar mu rekajo: Rezijan.
Rezijo sem si predstavljal kot neko čarobno deželo, kjer pred vsako hišo vežejo le lonce in krpajo kotle, ženske pa ena drugi igle, niti in pipce zamenjujejo za cunje in kosti. Pipce sem videl kar po grmovju rastoče, kakor pri nas lešnike. Da bi videl to lepo deželo, je bila moja želja — spojena s strahom, da bi me morda tam ujeli in zaprli v krošnjo. Lani šele ko sem bil že toliko zrasel, da sem bil gotov, da nima nobeden Rezijan tako velike krošnje, ki bi me držala, sem se odločil, da si ogledam Rezijo.
Določiti je bilo še, kod iti in kod se povrniti. Za nas „Soške turiste" je najprikladnejša pot z Žage (pri Bovcu) ob potoku Učja. Po tej stezi nam je hoditi, kakor po soteski med samimi visokimi hribi, celih 8 ur, da pridemo do rezijanskih vasi. Jaz pa in moj brat sva hotela imeti tudi kaj razgleda; krenila sva torej iz Breginja (vas v kobaridskem Kotu) po lepih senožetih na Molzec (1618 m). Od tod, pravijo, je tak razgled, da se z dobrim dalekozorom vidi celo doli na Sicilijo! Kdor ne verjame, naj gre sam gledat.
Dospevšemu na vrh, se ti zdi, da si prestavljen na drugi svet. Do sedaj je oko gledalo le pogozdene ali s travo obrasle hribe, tu pa zagleda nešteto vrsto golih velikanov. Občudovati moraš velikanska gola rebra Kanina (2582 m), katera ti molijo tako blizu, da bi jih skoraj dosegel z roko, ko bi bila dovolj dolga.
A namenila sva se v Rezijo, ni torej časa, da bi dolgo občudovala Tirolske in Koroške Alpe, pa prekrasno Beneško ravnino. Natrgala sva si še pečnic (teh je tu prav dosti in lepih) v znamenje, da prideva z visokih hribov. Še enkrat sva vsak pogledala skozi tisti daljnogled, ki se ne deva na oči, ampak na usta, in hajdi po gostem gozdu navzdol proti Učji! Za dve uri hoda sva bila že na stezi, ki vodi z Žage. Tu po podnožju Kanina, je raztreseno nekoliko čedno zidanih in pobeljenih hiš. Dve sta krčmi. Stopiva v eno, a glej kleka! — vrata odprta, na ognjišču ogenj, krčmarja pa nikjer. Čakava in čakava, a žive duše od nikoder. Ko se še čez obilne 3/4 ure nihče ne prikaže, pričneva udrihati z gorjačama po leseni strehi, da je kar streljalo — a brezuspešno. Naveličala sva se tega dela in krenila dalje. Precej lepa steza vodi ob Učji, večinoma po produ, deloma pa tudi ob strmih pašnikih ali po gozdu. Vzdiguje se prav polagoma.
Hoja je tod kaj dolgočasna — rezijanska Huda Luknja. Učjo stiskajo hribi tako, da bi skoraj lahko stal z eno nogo na enem, z drugo pa na drugem bregu. Kjer je kaj bolj ravnega, je posejano polno lesenih koč (senikov). Na eni sami ravnici sem naštel 45 takih rezijanskih letovišč. Rezijanke priganjajo tu sem, čez poletje, svoje kravice.
Za tri ure hoda sva prišla do prehoda, hribčka, ki tvori mejo med porečjema Soče in Taljamenta. Kmalu sva zapazila izvir Učje. Ker pa je kakih 100 korakov pod stezo, ni naju posebno vabil in mikal; vendar sva napravila še onih par korakov, da vsaj lahko rečeva, da sva z vodo Učjo gasila si žejo, tam, kjer izvira pričetek nje tira.
Po kratkem odmoru sva jo mahnila dalje. Želela sva čim prej priti iz te dolgočasne soteske. Kmalu sva bila vrhu prelaza, kjer so tri hiše („Krnica"). Še enkrat sva poiskala steklenko, potem pa zavriskala, in hajdi po strmem klancu navzdol! Teči sva morala, ker po samem grušču ni mogoče hoditi počasi — nobena stopinja ni trdna. Na misel mi je prišla zabavljica:
Kdor če v Rezjo v vas iti,
Mora metlo s seboj nesti;
Da pred s pomede i.
In se v prali ne zagrebe.
Zapela sva jo. Pod nogami pa je hreščal in rožljal razžaljeni grušč, češ: „Kaj, jaz, da sem prah? Le prinesita metlo, videl bom koliko opravita!"
Prirožljala sva v ozko podolnico, ki se vedno bolj širi. Prikazale so se vasi; med njimi je največja Njiva. Zdelo se nama je, da bodeva kmalu tam, a po ravnem je šlo počasneje nego s hriba. Konec te podobice preseka potok Rezija, na katerega desnem bregu stoji mala vas Rezija ah Travnik (Prato di Besia). Cerkev ji slovi po svojih lepih oltarjih. Ker ni bilo druzih znamenitosti, sva odšla po lepi cesti skozi Št. Jur (S. Giorgio), kjer sva pila dobro vino, v Bezijuto. Grede sva dotekla jako zgovorno ženico. Pravila nama je, da bi bila raje „pod cesarjem" nego „pod kraljem". „6 vrst mladeničev" — pravi — „odženo v Afriko, nazaj pošljejo pa revčke. Moj sin je prišel brez leve roke. Pa tudi tobak za v nos imate pri vas, pod cesarjem, boljši in cenejši kot pri nas". Še več druzga nama je pripovedovala, tako da bi se kmalu navadila po rezijansko majati jezik.
Kjer se Rezija izliva v Belo, stoji Bezijuta (po domače „na Beli"), čeden in velik trg. Prebivalci ne govore več rezijanski, ampak-furlanski. Tu je železniška postaja, a tudi nama je bila postaja. Tu sva prenočila. Drugo jutro sva se hotela odpeljati z vlakom do Žmina (Gemone), a ker sva spala predolgo, ni naju hotel čakati. Tolažeč se, da pravi turisti hodijo peš, sva ubrala tudi midva pot pod noge. Cesta se vije še vedno med gorami, skozi lepa in čedna mesteca: Možmca
(Moggio, na desnem bregu Bele), postaja za Karnijo (Stazione Carnia), zgodovinsko znana Vencon, kjer sva si ogledala nepreperele mrliče, Žmin (Gemona), kjer se pričenja velika Beneška ravan, Tarčet (Tarcent) in Neme, kjer sva zopet prenočila. Drugo jutro pa sva zapustila cesto ter krenila po stezi čez nizke hribčke, zadnje odrasleke Južnih Alp, proti domu. Steza naju je vodila skozi več vasic z nizkimi, nepobeljenimi hišami in pognojenimi ulicami. Poznati je bilo, da je tod revščina, a tudi nemarnost doma. Dovolj nemarnosti, ako morajo prebivalci hoditi skozi dimnike v hišo (dim gre skozi vrata, ker nimajo dimnikov). Taka so bivališča ubogih, zapuščenih Beneških Slovencev.
