V Pariz!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V Pariz!
(Po dnevniku.)

Ladislav Koželj
Izdano: Nova doba št. 62–72, 1930
Viri: dLib 62, 63, 64, 65, 67, 68, 69, 71, 72
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Beograd. Krasno poletno jutro. Prvi solnčni žarki poljubljajo zemljo in se iskreč odbijajo od kovinastih streh. Kolodvor je poln občinstva. Nekateri čakajo na prihod vlakov, drugi so pospremili svojce, odhajajoče v tujino. Tudi mi željno pričakujemo vlak. »Fidac« nas pošilja na svoje stroške v Pariz (kot nagrado za najbolje izdelane naloge o miru). Orient-Ekspres pridrvi. Vstopimo v 2. razred. V brzem elanu zavozi vlak hip nato s postaje, in kmalu smo sredi prostranih žitnih polj. Pogled na okolico je kaj enoličen. Povsod, kamor se ozreš, sama ravnina, le tuintam se iz nje vzdiguje kak nizek holmec. Ustavimo se le na večjih postajah. Mesta imajo tipičen vzhodnoslavonski značaj. Razsežna so, a imajo kljub temu razmeroma malo prebivalcev. Kmalu smo v Brodu. Tu se pričenja pokrajina spreminjati. V dalji se pokažejo položna pobočja Dilj-gore, onstran Save nas spremlja siva Matajevica planina. Pri Jasenovcu se zapeljemo čez Savo, ki je tu že precej široka, vendar pa znatno ožja, nego pri izlivu v Donavo. Na njej opazimo manjše brode, vozeče tovor od Siska, kjer postane reka plovna. Zdaj teče železnica preko zgodovinskega Turopolja. Prebivalci so pri spravljanju žita. To so visoki, ponosni ljudje, saj so bili dolgo časa plemeniti kot naši Teharčani. Oblečeni so še pretežno vsi v bele, z rdečimi trakovi obšite narodne noše. Možem je v tej vročini prav prijetno v tem ohlapnem odelu, nikakor pa menda ne ženam, ki nosijo tudi po pol ducata kril, če ne še več! V teh krajih se je rodil znameniti Šenoin »Turopoljski top«.

V Zagrebu se vstavimo le za hip. Le toliko časa še imamo, da si potolažimo neznosno žejo s svežim sadjem. Že drvimo proti lepi Sloveniji. Kar bolj domačega se počutim. Na željo razkazujem sopotnikorn okolico, ki jih zelo zadivlja. Zlasti je s prvimi vtisi zadovoljen neki vseučiliški profesor slavistike iz Sofije, ki potuje prvikrat v Rogaško Slatino.

Solnce krvavo tone onstran triglavskih gora, ko se približamo naši beli Ljubljani. Tu pustimo prijetnega družabnika, Japonca, ki potuje na esperantski študij v Švico. Za spomin podari damam fine pisemske škatlje pristnega japonskega izdelka. Že v mraku smo prispeli na Jesenice, kjer nam pregledajo potne liste. Naši jugoslovenski uradniki se pri tem obnašajo prav vljudno, kar tujcem očividno prija. Kmalu za njimi pridejo avstrijski. Ker smo bili od vožnje že močno utrujeni, smo si takoj poiskali ležišča, ki jih je bilo dovolj, kajti v Beljaku je izstopilo precej potnikov, namenjenih v gornje-italijanska letovišča. Pospali smo. Le v sanjah smo gledali našo nesrečno koroško zemljo.

Zazvonilo je dan, ko smo prispeli v dolino reke Salzach, ki se pri mestu Simbach izliva v Inn. V kupejih je bilo neznosno mrzlo, kajti, ko smo se vozili preko razvodja, je v Alpah snežilo. Dolino pokriva gosta megla, ki nam zagrinja razgled po okolici. Tu smo opazili, da smo zamenjali parno lokomotivo z električnim strojem. Nad tirom je razpeta cela mreža električnih vodov. Dasi se vzpenjamo vedno više, vozi vlak z običajno brzino. Tik pod progo, kakih 10 metrov globoko, se vali peneča Salzach. Izgleda kakor razljučena, ker jo je priroda uklenila v ta tesni gorski svet. Kmalu krenemo proti severu. Na desni se prikaže od prvih solnčnih žarkov krasno ožarjeno Zellsko jezero. Lahen jutranji vetrič boža njegovo površje, da izgleda kot nagubano starkino lice. Tam na oni strani se strmo iz jezera vzdiguje precej visoka gora. Njeno, s planinskimi pašniki poraslo pobočje je kar posejano s planšarskimi kočami. Zgrajene so večinoma iz lesa, strehe imajo zelo položne, krite z lubjem in obtežene z velikimi kamni, da jih vihar ne odnese. Vrhovi gora so pokriti s snegom, od katerega se solnce prav žarko odbija. Daleč na jugu se vidi skupina Velikega Zvonarja. Tako divna je bila ta pokrajina v tem poletnem jutru, da sem si zaželel ostati tu vsaj nekaj časa. Pa žal, da nam le prehitro izginja izpred oči. Kmalu zavozimo v strmo gorsko sotesko. Predor se vrsti za predorom. Vendar dima ni niti malo. Na obeh straneh nam visoke gore zapirajo razgled. Le za hip se razmaknejo, da strmo doli v dolini zapazimo peneči se hudournik. Tudi lahno deževati je pričelo. Dolgčas smo si tedaj preganjali z ugibanjem, kako bo v Parizu, o katerem smo že vsi toliko slišali in čitali in ki je bil vedno predmet našega hrepenenja. Največ nam je vedela o njem povedati naša spremljevalka, soproga dvornega kancelarja generala Stefanovića, ki je bivala v Parizu več let.

Med temi pogovori nismo niti opazili, kdaj smo prispeli v Innsbruck, glavno mesto Tirolske. Leži na obeh bregovih reke Inn in je važno železniško križišče ter kulturno žarišče Tirolcev. Postaja je vsa v zelenju in zastavah. Napis nad izhodom: »Pozdravljeni naši gostje!« priča, da pričakuje mesto obiska. V tem nas potrdi tudi množica ljudi, zbirajoča se na peronu. Možje nam v pozdrav mahajo s klobuki, ko se pomaknemo naprej. Srečno! Tirolci.

Tudi ostale postaje so v zastavah. Svet postaja vse bolj gorat. Ves čas nas spremijajo dolge gorske vrste, pokrite z bujnimi smrekovimi gozdovi. Ozračjo je prenapolnjeno s kisikom. Ni čuda, da so si tu pozidale svoje domove mnoge plemenitaške rodbine. Njih gradovi, zidani v mešanem gotsko-renesančnem slogu, ponosno kraljujejo po višavah nad Innom. Najinteresantnejšo lego ima gotovo zgodovinski grad Landeck na strmi skali nad izlivom rečice Trisanne v Inn. Tu krene Inn proti jugu, železnica pa zavije preko prelaza St. Anton am Arlberg proti severozapadu, proti Švici.

V Feldkirchu pride v vlak obmejna avstrijska kontrola, ki brzo opravi svoj posel. Kmalu nato zavozimo čez Ren in že smo v švicarski republiki. Zdaj se nam predstavijo švicarski uradniki. Nekoliko pogledajo po prtljagi, kar v vozu revidirajo potne liste in gredo.

Ozka soteska, v katero smo zavozili pri Sergansu, se počasi razmakne in kmalu se pred nami razgrne lepo gorsko Wallensko jezero. Poseljeno je prav redko, le vodne ptice imajo tu svoja domovja po skalah, ki štrle iznad vodne gladine. Z visokih pečin onstran jezera pada hudournik v veličastnih slapih v jezero in povzroča velikanske kroge, v katerih se krasno zrcalijo snežni gorski vrhovi.

Veličastne so te švicarske planine v svoji visokosti in resnosti. Dvigajo se kot mogotci nad vse nizko in vsakdanje in se ozirajo s svoje hladne, snežne višave na malenkostno življenje pod seboj. Njih teme je prvo in zadnje, ki ga poljubljajo solnčni žarki. Kako brezmočen se počuti človek napram njim!

Železnica je speljana tik ob jezeru. Na tej strani ni niti ene hiše. Premalo prostora je; celo za železnico, ki mora večkrat skozi predor. Čim smo zapustili to jezero, se nam odpre razgled na še večje, a ne tako krasno Curiško jezero. Ob njem se vozimo gotovo celo uro. Dasi je precej hladno, je na jezeru vendar mnogo izletnikov. Obala jezera je posejana z lepimi vilami, med katerimi so speljane belo posute pešpoti. Od daleč izgledajo kakor stezice med gredicami. Tik ob obali vodi gladka asfaltirana cesta, po kateri se vrši živahen avtomobilski promet med posameznimi naselji in Zürichom, znanim zlasti po borzi in modernih letoviščarskih hotelih, ki jih je toliko, da niti ob največjem pritoku tujcev ne zmanjka sob. Mesto ima dve postaji, na katerih se pa ustavimo le toliko, da se izmenja stroj, ki se je nekaj pokvaril.

Proti večeru prispemo v Basel. Stojimo precej časa, ker je to obmejna postaja. Ogromna množica tujcev, govorečih vse mogoče jezike, ki se preriva mimo, nas spominja, da smo daleč, daleč v tujini. Ko opravila obmejni kontroli, švicarska in francoska, svoj posel, odrinemo proti Franciji. Električni pogon se v Baslu neha, v vlak so zopet zapregli parni stroj.

Nekaj časa vozimo vzporedno z Renom, ki je tu že ploven, pri Mulhousu pa zavijemo proti zapadu. V tem je legel mrak na zemljo. Kmalu pa se prikaže bledi mesec in v njegovi svetlobi se pokrajina zdi skoro še lepša. Gore so izginile v daljavi. Sama valovita planjava. Večjih mest srečujemo le malo. Mimogrede opazimo trdnjavo Belfort, katere obrambni stolpi se mračno odražajo v noči. Vsi že nestrpno pričakujemo cilj svojega potovanja.

Tedaj zamiglja pred nami morje luči, odbijajočih se v valovih Seine, preko katere nas vozimo — in že smo v Parizu, metropoli sveta!

Že ob prihodu je naredil Pariz name mogočen vtis.

Na postaji so nas kljub pozni uri pričakovali odposlanci Fidaca. Prisrčno smo se pozdravili. Za prtljago nam ni bilo treba skrbeti. Postajni uslužbenci so nam jo zanesli v avtomobil, ki nas je pričakoval pred izhodom. Kmalu se odpeljemo. Drvimo po široki, gladko asfaltirani ulici, Boulevard de Sebastopol. Električne svetiljke motno odsevajo na opranem tlaku. Iz lokalov, mimo katerih se vozimo, nam zvene na uho zvoki vesele godbe. Pred našimi očmi se vrsti toliko novega, da ne vemo, kam naj pogledamo. Dasi je že čez polnoč, so ulice še polne življenja. Na križiščih je cela gneča avtomobilov. Občudovanja vredna je spretnost našega šoferja, s katero se izmotava in prehiteva, zdaj zopet v hipu ustavi, ko tik švigne avto izza ogla. Že smo ob Seini. Tu zavijemo nekoliko na levo in nato po ulici Sv. Jakoba navzgor. Kmalu smo na cilju. Licej Louis-le-Grand. Veliko, mračno poslopje, nekoč jezuitski kolegij. Nasproti nam prihiti vratar in nas odvede v spalnico. Utrujeni kmalu pospimo ob zvokih orkestra, svirajočega nekje v bližini.

Pariz, nar. praznik, 14. julija.

Državni praznik je danes. Francozi obhajajo obletnico padca Bastille l. 1789. Ob tej priliki se vrši na Elizejskih poljanah velika vojaška parada. Letos smo ji prisostvovali tudi mi, jugoslovenski dijaki. Ker smo bili v narodnih nošah, smo vzbujali povsod mnogo pozornosti. Prostor nam je bil odkazan baš na mestu, kjer se avenija razširja v mal trg. Od tod smo imeli lep razgled po vsej 1880 metrov dolgi ulici, od trga la Concorde do Arc de Triomphe. Ob obeh straneh ulice se je kar trlo ljudstva, ki je napeto pričakovalo pričetka parade. Zdajci pridrvi doli od slavoloka v lahnem diru Republikanska garda na konjih, oblečena v slikovite uniforme. Za njo se prikaže kolona avtomobilov z vladnimi predstavniki in drugimi odličniki. Hipoma se začuje ploskanje. Narod pozdravlja hrabrega maršala Gourauda, ki je v vojni izgubil eno roko. Ko pregleda maršal vojsko, se ta začne pomikati, četa za četo proti trgu la Concorde. Najprej kopna vojska, zatem mornarica. Majhen presledek. V tem vsi zro navzgor, kjer leti dolga skupina 64 aeroplanov, komaj kakih 500 metrov nad nami. Nato obrne pozornost nase oddelek vojske, opremljen natanko tako, kot je bila opremljena vojska za Napoleonove vlade. Na čelu je korakala godba, svirajoča Marseillaiso. Mnogo občudovanja je vzbudil bradat kapelnik, ki je v velikem loku metal svojo palico v zrak in jo hip nato zopet varno ujel. Sprevod je zaključil oddelek kolonijalne vojske z alžirskimi šejki na čelu. Šejke je povabila vlada v Pariz ob priliki 100-letnice obstoja Alžerije. Vsa parada je trajala okoli 2 uri. Predočila nam je moč in silo francoske armade.

Ob 10. smo bili sprejeti vsi dijaki in dijakinje iz raznih držav, ki smo nagrajeni za temo »O miru«, pri predsedniku francoske republike g. Gastonu Doumergueu. Sprejel nas je v Elizejski palači. V bogato opremljeni sprejemni dvorani smo čakali na njegov prihod. Nestrpno smo pričakovali predsednikovega prihoda. Mirno in dostojanstveno je vstopil. Pozdravil nas je zelo prisrčno, dajoč izraza svoji veliki radosti, da nas vidi zbrane iz raznih držav Evrope. Svoj govor je izvršil z besedami: »Danes ne obstoja več niti Francija, niti Jugoslavia, niti druge države, danes obstoja le velika Evropa.« Zatem se je obrnil najprej k nam rekoč: »Voici les braves jeunes Jougoslaves!« in nam vsakemu posebej toplo stisnil roko, izražajoč veselje, da smo tudi mi prihiteli v oddaljeni Paris. Nato je pozdravil še druge odposlance. Ko je godba odsvirala marseljezo in »Bože pravde«, se je za pozdrav zahvalila predsednica ženske sekcije Fidaca princeza Cantacuzène.

Po sprejemu so nam priredili pariški študenti malo zakusko v kavarni Bery, nakar smo se podali na grob Neznanega vojaka. Okrasili smo ga z venci in svežim cvetjem. Na grobu brli noč in dan medel plamen — plamen spomina. Grob neznanega vojaka tik slavoloka Arc de Triomphe. Idejo za postavitev tega slavoloka je dal Napoleon I. Izprva brezpomemben, je dobil kmalu zgodovinsko vrednost. L. 1840. se je pod njim pomikal sprevod s smrtnimi ostanki Velikega Napoleona. Leta 1919. so korakale pod njegovim obokom delegacije zmagovitih armad. Lansko leto je videl pod sabo mrtvo telo nepozabnega maršala Focha. Zdaj pa neprestano čuva nad grobom Neznanega vojaka ...

Po tej svečanosti nam je priredil predsednik Fidaca M. Abot svečan banket v restavraciji Langer. Na banketu je bilo izrečenih več zdravic. Po končanem obedu smo dobili v spomin dragocena darila. Dijaki lepe namizne urice, dekleta krasne ogrlice.

Zatem smo posetili narodni muzej v palači Grand Palais. Pročelje te palače je okrašeno s krasnimi jonskimi stebri. Nad vse lepa sta kipa nad portalom, predstavljajoča Umetnost in Mir. V notranjosti je vse polno raznih kipov. V veliki dvorani so razstavljene slike, predstavljajoče pokrajine in prebivalce Francije. Žal, da nam je bil čas tako kratko odmerjen.

Tovariši so odšli nato na stanovanja, jaz pa sem si medtem ogledal nekdanji znameniti samostan Klinijevcev, v katerem je sedaj nastanjen muzej. Vsebuje mnoge krasne marmornate skulpture, starodavno pohištvo iz renesančne dobe in drugo. Obiskal sem še kapelico Sorbone, znamenite pariške univerze. Pred glavnim vhodom stoji kip njenega velikega ustanovnika kardinala Richelieuja, ki počiva v kapelici. Dasi je bilo že nekoliko pozno, mi je cerkovnik za malo napitnino vendar razkazal grob.

Zvečer, ko se je jelo mračiti, smo se odpeljali k Seini, kjer smo se vkrcali v ladjo, da prisostvujemo velikemu ognjemetu, ki je završil proslavo padca Bastille. Oba bregova reke sta bila polna ljudstva. Ljudje, dasi v prazničnih oblekah, so posedli kar po tleh. Znočilo se je. Tedaj zabobni. Visoko v zraku se razleti svetlobna granata, naznanjajoča pričetek. Program je bil izbran. Ena stvar nas je bolj zadivila ko druga. Najveličastnejši pa je bil gotovo prizor, ko je začelo na vseh koncéh grmeti in je bil zrak naenkrat poln v barvah plamenečih zvezd, ki so polagoma padale druga za drugo v vodo. Publika je bila vzhičena. Začulo se je gromko ploskanje. Zelo navdušeni so bili zlasti alžirski šejki na sosednji ladji, ki kaj takega z nami vred gotovo še niso videli. G. prezident Doumergue, ki je bil v naši sredi, je bil očividno zadovoljen, da je prireditev napravila na nas tolik vtis.

Paris, 15. julija.

Tega dne smo si ogledali Louvre. Louvre je bil nekoč rezidenca kraljev, od revolucije pa je v njem muzej, sloveč kot najbogatejši na svetu. Nele znamenite zbirke, ki so shranjene v njem, temveč tudi zgradba sama, delo znamenitih arhitektov, zasluži vso pozornost obiskovalca. Ves Louvre moremo razdeliti v dva dela: v Stari Louvre, okoli glavnega dvorišča in v Novi Louvre, ki oklepa trg Carousel. Vhod je na strani, ki meji na Seino. Ker nimamo na razpolago mnogo časa, se ne ustavljamo nikjer dolgo. V pritličju je najpomembnejša dvorana Milske Venere z znamenitim kipom, ki so ga l. 1820. našli na Milu. Zanimiv je tudi oddelek s kipi iz srednjega veka in renesančne dobe. Ugaja zlasti kip Madone z detetom, umetnost 14. stoletja. V oddelku za antične znamenitosti, prinešene iz Egipta, vzbuja pozornost kip Ramzesa II. Izklesan je iz rožnatega alabastra. V prvem nadstropju je muzej slik. Pozornost vzbujajo predvsem velike oljnate stenske slike nesmrtnih slikarjev Michelangela, Van Dycka, Rubensa, kopija Leonarda da Vincija »Zadnje večerje« in dr. Zgodovinsko znamenite so slike Davida, predstavljajoče razne momente iz Napoleonovega življenja. Krasne so tudi simbolične Prud’honove slike, kot n. pr. »Pravica« in »Maščevanje božje«. Ko je zazvonilo v bližnji Nôtredamski cerkvi poldan, smo morali končati ogledovanje.

Iz Louvra smo se odpeljali v Sénat. Prejšnje čase se je imenovalo poslopje Luksemburška palača, ker stoji tik ob Luksemburškem parku, priljubljenem pariškem šetališču. »V šolski dobi kar mrgoli dijaštva, ki se tu uči,« mi je pravil moj tovariš Parižan. Sénat izgleda na zunaj kakor šolsko poslopje. Na pročelju je velika ura. Vstopimo. Na stopnišču časti nas je pričakoval senator Lascal, ki nas najpreje povede na malo zakusko. Zatem si pogledamo posamezne dvorane. Glavni senator gosp. Louscas nam govori o zgodovini palače in nam razkazuje slike: Napoleona, Vojno in Mir. Nato nas povede v Biblioteko, preko katere teče pariški poldnevnik. Vračamo se skozi galerijo Des Bustes. Ime je dobila po številnih doprsnih kipih senatorjev in diplomatov. Za pisalnimi mizami sede v službi osiveli gospodje, ki radovedno motre naše obleke. Mojega tovariša Srba baš povprašuje neki gospod s srebrno verigo okoli vratu, čemu imajo opanke tako dolg »kljun«! Za spomin nam še razdele celo kopico razglednic.

Po obedu smo se odpeljali s tramvajem v Versailles. Vozimo se dobre pol ure. Kmalu smo v Versaillesu. Prostorno dvorišče je polno tujcev, ki so prišli sem z istim namenom kakor mi. Za malo napitnino dobimo vodnika.

Ta nam najprej raztolmači zgodovinski pomen versailleskega gradu, nato nas pa vodi po posameznih dvoranah, opozarjajoč nas na najpomembnejše znamenitosti.

Versailleski grad je postal svetovno-znan za vlade Ludovika XIV. Temu vladarju je bil procvit palače prav posebno pri srcu. Umljivo je, da so jo odslej izbrali mnogi kralji za svojo rezidenco. Po izbruhu velike revolucije je postal grad plen podivjane množice. Propadal je, dokler ga ni kralj Ludovik Filip pretvoril v historični muzej. Sicer ne vsebuje posebnih vrednot, pač pa je znamenit po zgodovinskih spominih. L. 1871., po zavrženi nemško-francoski vojni, so v Zrcalni galeriji proglasili Nemci Viljema Pruskega za svojega vladarja. V isti dvorani je bil leta 1919. podpisan versailleski mir, ki je uklonil »nepremagljivo« Nemčijo. Pač ironija usode!

Za gradom se razprostira prostran park z mnogimi bazeni in različnimi skupinami kamenitih kipov grških mitoloških bitij. Zeleni nasadi dajejo okolici zelo prijeten vtis. Na uho nam ves čas udarjajo zvoki plesne godbe. Kaj čuda, da se večkrat zavrti po taktu staro in mlado. No, saj to so Parižani, ki tako radi plešejo. Mi Jugoslovani smo seveda zaplesali le običajno kolo. Po zakuski, ki nam so je priredila neka gospa v bližnji restavraciji, smo se vrnili v Pariz.

Zvečer smo bili kot gostje g. prezidenta pri predstavi Wagnerjeve «Valkire» v Grand Operi. Pravijo, da je pariška opera po svoji razsežnosti največja na svetu. Tudi lepa je in zelo razkošno opremljena, saj so jo gradili najslavnejši francoski arhitekti umetniki. Mogočen vtis napravi široko mramornato stopnišče, ki vodi k ložam in v gorenje prostore.

Razume se, da nastopajo v pariški operi le najboljši pevci in igralci. Kljub temu nas je igra utrujala, zlasti proti koncu, saj je znano, da so Wagnerjeve opere zelo težke. Zato so bili tudi odmori temu primerno precej dolgi.

Operi smo prisostvovali na željo Fidaca v narodnih nošah, ki so vzbujale več pozornosti nego krasne toalete mladih pariških krasotic. Koder smo hodili, se je čulo za nami: »Voici les jeunes Yougoslaves! Ah, des beaux costumes!« in slično.

Ko smo odhajali, so nas prisrčno pozdravljali, izražajoč svoje simpatije do prijateljskega naroda.

Pariz, 16. julija.

Po obedu smo si ogledali Trocaderski akvarij, ki leži onstran Seine, nasproti stolpu. Ob vhodu so nas pariški tovariši opozorili na hrast, ki ga je l. 1921. zasadil ameriški general Pershing v znamenje francosko-ameriškega prijateljstva.

Podzemeljski bazeni akvarija so razvrščeni v velikem polkrogu tako, da prihaja dnevna svetloba v temne hodnike skozi vodo. V posameznih predelih vidi obiskovalec raznovrstne družine rib in drugih vodnih živali. Dasi je ta akvarij mnogo večji nego splitski, mi je vendar slednji vsled svoje izbranosti bolj ugajal. Nismo si še dodobra vsega razgledali, ko nas je glas sirene opozoril, da je prispela ladja, ki naj nas popelje v St. Cloud. To pariško predmestje je znano po gradu, kjer je bil kronan Napoleon I. z Marijo Luizo.

S parnikom po Seini je vse prijetneje in udobneje potovati nego s tramvajem po brezkončnih predmestnih ulicah. Na obeh obrežjih reke se vrste krasne zgradbe. Vožnja nam tako prav hitro mine. V pristanu Auteuil se izkrcamo. V bližini stoji dvorec, v katerem preživlja poletje g. Marin, bivši predsednik republike, ki nas je bil semkaj povabil. Po prisrčnem pozdravu nas je gostitelj bogato pogostil. Pri zakuski je nazdravil vsem državam, katerih delegati smo bili tu zbrani. Zlasti prisrčne zdravico je izrekel Jugoslaviji, »ki je stala vedno ob strani Francije, kadar se je šlo za interese miru!« Pri odhodu smo bili g. prezidentu vsi zaporedoma predstavljeni. Prijazno nam je stiskal roke, zanimajoč se za naše razmere. Dobro pozna letovišče Bled in našo belo Ljubljano, kjer smo lani ob priliki velikih ilirskih svečanosti odkrili spomenik Neznanemu vojaku. Za vse se je zanimal; tudi katere šole obiskujemo in da-li imamo Francoze za profesorje francoščine.

Zvečer smo se odpeljali z avtomobili v Cinéma. Pariški tvorničar avtomobilov Citroën nas je povabil, da si ogledamo premijero nekega zvočnega filma. Mnogo navdušenega aplavza je prejela neka Parižanka, ki je tokrat prvič nastopila.

Pariz, 17. julija.

Ker smo prejšnji večer šli zelo pozno spat, smo danes nekoliko »nategnili«. Šele pozno dopoldne smo se odpeljali v licej Dury, kjer so bile nastanjene deklice. — Na tem mestu moram omeniti, da nam je pariška občina stavila ves čas našega bivanja v Parizu svoje avtomobile na razpolago. — V veliki sejni dvorani liceja nam je princesa Cantacuzène razložila, da želi Fidac osnovati mladinsko sekcijo, katere prvi člani naj bi bili mi. Ko nam je prečitala še pravila, so se vršile volitve odbora. Za predsednika je bil izvoljen mladi belgijski pisatelj, abiturijent Florimond Dirck. Po skupščini smo se vpisali v člansko knjigo. V spomin na ta pomembni dan so nam razdelili lepa darila.

Nato smo posetili na domu predsednico Fidaca Mme Brémard. Po mali zakuski smo se odpeljali na naše poslaništvo v aveniji de Villiers. Tu nas je sprejel naš poslanik minister Spalajković. Ostal je z nami dalje časa v razgovoru, izražajoč svoje veselje, da smo se spomnili tudi svoje domovine v tujini. Zanimal se je predvsem za naše vtise ob prvem posetu prijateljske države in šumnega velemesta. Nam je bilo zelo prijetno, da smo po daljšem času slišali zopet domačo govorico. Žal le, da nisem tu našel Slovenca g. Kuharja, ker je malo poprej odpotoval v domovino.

Popoldne smo si ogledali katedralo Nôtre-Dame na otoku la Cité. Že v 3. stoletju je stala na tem mestu cerkev. Katedrala je poleg one v Reimsu ena najlepših umetnin gotskega sloga. Nekoliko je trpela med revolucijo, ko so podivjane množice brezobzirno razbijale kipe. Tudi svetovna vojna ji ni prizanesla. Vendar škode ni napravila veliko.

Ko hodim sem in tja po mračni cerkveni ladji, razgledujoč med masivnim stebričjem vzidane grobove raznih cerkvenih in posvetnih knezov, kar nehote pozabim na hrupno velemestno življenje, ki vrvi zunaj in se za hip zatopim v čase, ko so še vsi ti knezi živeli.

Rektor cerkve nas pel je tudi v znamenito zgodovinsko zakladnico. Razkazuje nam posamezne znamenitosti. Tu vidimo plašč, ki ga je nosil Napoleon pri kronanju, dragoceni kelih, ki ga je cerkvi podaril Ludovik XIV., srebrn pečat Izabele Aragonske, bogato z dijamanti okrašeno skrinjo za relikvije svetnikov, dragoceno monštranco, ki se sveti dragocenega kamenja.

V zakristiji smo videli tabelo z reliefi vseh papežev. Nad njo visi dragoceno slonokoščeno razpelo. V ozadju je vzidana plošča v spomin Britancem, padlim v svetovni vojni.

Oko se je zasolzilo mojemu tovarišu Angležu, ko je tu čital ime svojega prerano izgubljenega očeta ...

Toda že je čas, da gremo. Zunaj nas pričakujejo avtomobili, da nas zapeljejo v Hotel de Ville (magistrat). Ta zgradba je s svojimi šiljastimi stolpiči in s premnogimi kipi okrašenim pročeljem gotovo v velik kras Pariza.

Pri vhodu nas pričakuje g. Castelan, prefekt seinskega okrožja. Vodi nas v veliko sprejemno dvorano. V pozdrav nam godba zaigra marseljezo. Po bogati zakuski nas g. prefekt povabi v manjšo dvorano, kjer podeli ob navzočnosti celokupnega občinskega sveta in mnogih drugih odličnikov dijakom in dijakinjam, ki so razpisane naloge najbolje izdelali, krasne medalje z napisom: »VERS LA PAIX PAR LA CONCORDE ET LA PIETE DU SOUVENIR! PARIS, juillet 1930«. V svojem govoru je povdaril, naj nam bodo medalje v nagrado za naše delo in v spomin na srečne dneve, ki smo jih preživeli v Parizu. V imenu odlikovanih se je najprej zahvalila princesa Cantacuzène, nato pa vsi posamezno.

Pri odhodu nas je na stopnišču pričakovala množica novinarjev in fotografov. Par ur kasneje so naše slike izšle v vseh večjih pariških dnevnikih.

Na povratku smo obiskali Pantheon. Ta zgradba, zidana v obliki grškega križa, je bila izprva cerkev, kot priča vsa vnanjost. Posvečena je bila sveti Genovefi, varuhinji mesta. L. 1791. jo je komuna določila za poslednje bivališče za domovino zaslužnih mož. To nam pove tudi napis nad vhodom: »AUX GRANDS HOMMES LA PATRIE RECONNAISSANTE!« Nad napisom je vzidan relief, predstavljajoč Domovino, podeljujočo vence znamenitim možem, ki v Pantheonu počivajo: Mirabeauu, Lafayetteu, Voltaireu, J. J. Rousseauju, V. Hugoju, Zolaju.

Nad poslopjem je zidana ogromna kupola, s katere je lep razgled na Pariz in na okolico. Pod kupolo je Rousseaujev grob. Tudi Devica Orleanska je našla tu svoje zadoščenje. Pozornost vzbuja velika stenska slika sv. Genovefe, čuvajoče nad spečim mestom. Ob izhodu nas opozore na mesto, kjer počiva Gambettovo srce, ki so ga z veliko svečanostjo prenesli semkaj iz palače des Jardies.

Pariz, 18. julija.

Dopoldne smo se podali razgledovat mesto in krasne javne nasade. Predvsem smo hoteli obiskati širom znano pokopališče Pere Lachaise. Leži na malem gričku in izgleda oddaleč kakor prostran vrt, kjer se v bohotnem zelenju skrivajo beli nagrobni spomeniki. V tej posvečeni zemlji so našli med drugimi poslednji počitek mnogi slavni možje, kakor: Alfred de Musset, eden največjih francoskih pesnikov, La Fontaine, basničar, Molière, svetovnoznani mojster gledaliških iger, Alfons Daudet, romantik, Honors de Balzac in še mnogi drugi.

Na vzvišenem mestu sredi pokopališča stoji mala kapelica, od koder se nudi lep razgled na ves vzhodni del Pariza.

Nedaleč ob Seini vidimo Eiffelov stolp. Da si čitatelj lahko predstavi njega veličino, evo nekaj številk: visok je 300 m, sloni na štirih betonskih podstavkih, katerih vsak meri 26 m². Stolp je zgradil l. 1887. ing. Eiffel. Sprva je bila stavba mestnim očetom napoti, češ, da kvari estetiko mesta. Pozneje pa so spremenili svoje mnenje, videč, kako priljubljena razgledna točka je postal stolp. Razume se, da smo se tudi mi popeli nanj. Le žal, da nam je gosta megla ovirala razgled.

Parižani zahajajo prav radi na stolp ob solnčnem zahodu, ko poslednji solnčni žarki osvetljujejo nebo vse naokoli, da žari in plameni ...

Ko je nekoliko odnehala neznosna opoldanska vročina, smo se napotili v Hotel des Invalides. Kakor Pantheon je bila ta zgradba prvotno cerkev. Zgrajena je bila za vlade Ludovika XIV. in je eden najlepših monumentov renesančne dobe.

V sredi poslopja je okrogla odprtina, v kateri je grob Napoleona Velikega. Grob sam na sebi ni nikaka umetnina. Zunanja krsta, izklesana iz rdečega finskega granita, je dolga 4 m in približno toliko je tudi visoka. Okoli nje so v tlak vklesana imena krajev, kjer so bile Napoleonove zmagovite bitke, nad katerimi svet še sedaj strmi.

Neki tovariš me je prej v šali opozoril, da se mora Napoleonu vsak obiskovalec prikloniti. Pozneje sem mu moral pritrditi, kajti res sem se moral globoko skloniti čez ograjo, da sem videl krsto.

V neposredni bližini Napoleona, v stranski kapelici St. Ambroise, počiva slavni vojskovodja maršal Foch.

Počastivši spomin obeh velikih mož, smo se podali v spremstvu maršala Gourauda in generala Mariauxa v vojni muzej, ki je v istem poslopju. Razkazujoč nam posamezne predmete in opozarjajoč nas na njih zgodovinski pomen, nas vodita mimo baterij starodavnih topov in zmagovitih praporov Napoleonovih armad.

Mnogo pozornosti vzbudi v obiskovalcu marmornat sarkofag s truplom letalca-junaka. To je krasno umetniško delo. Obraz letalca je izklesan tako fino, da se zdi, da vidiš pred seboj obraz pravkar umrlega. Čelo nabrano v skrbeče gube, lica upadla, nos orlovsko zakrivljen, brada energično zaokrožena. Ves zunanji izraz izraža skrb, s katero se skuša letalec izogniti sovražnemu ognju. Kljub temu pa zre smrti neustrašeno v obraz.

Kar ločiti se nisem mogel od te umetnine. Zganil sem se, ko je prišel póme turko, t. j. Alžirec, služeč v francoski armadi. Povedal mi je, da me zove g. maršal. Stopil sem za njim. Maršal, ki si je dobro zapomnil, da sem Slovenec, mi je pokazal železno viteško opremo, kakoršno so nosili koroški vitezi ob koncu 16 stoletja. Z zanimanjem sem si jo ogledoval.

Šli smo dalje. V sredi dvorane sedita na bojnih konjih dva viteza. V iztegnjenih rokah držita dolge sulice. Zdi se ti, da se bosta pričela vsak hip boriti.

Iz te dvorane smo prišli na prostrano dvorišče, kjer so razpostavljene med stebričjem stojnice s spomeniki. Mal doprsni kip Napoleona sem prejel v spomin. Generala sta se tu prisrčno poslovila od nas.

Hoteli smo se odpeljati na Montmartre, da si ogledamo baziliko Sacrè-Coeur. Pa neki poslaniški uradnik nas je opozoril, da nas v Domu belgijskih invalidov že pričakuje belgijski poslanik. Odzvali smo se vabilu. Že oddaleč smo videli lepo večnadstropno palačo, s katere je plapolala belgijska črno-rumeno-rdeča trobojnica. Poslanik nas je povedel v praznično okrašeno dvorano, kjer so nam priredili zakusko. V svojem pozdravnem govoru je poslanik naglašal, da je Belgija vedno stremela za tem, da se zbližajo evropski narodi, in da ga zelo veseli, da sledi tem stremljenjem tudi mladina. Pri odhodu smo vzklikali Franciji in Belgiji, nakar smo z razvitimi prapori odšli na grob Neznanega vojaka.

Kakor sem že zgoraj omenil, brli na grobu plamen — »plamen spomina« —, ki ga dnevno poživljajo člani Fidaca. Danes je ta čast pripadla nam. Predsednik naše mlade sekcije Florimond Dirkx je ob sviranju marseljeze in ob navzočnosti mnogobrojnega občinstva prilil olja. Na to se je v izbranih besedah poslovil v našem imenu od Neznanega vojaka. S to svečanostjo smo pravzaprav zaključili naše bivanje v Parizu.

Zvečer nam je princesa Cantacuzène priredila svečan poslovilni banket v Diplomatskem klubu. S tem nam je bila izkazana velika čast, ki so je sicer deležni le diplomati.

Velika klubova dvorana, v katero so nas povedli, je bila bajno razsvetljena. Sredi dvorane je bila miza, pripravljena za odlične povabljence, g. prezidenta, za častnike, za poslanike raznih držav in za nas. Na odru na gornjem koncu dvorane je sviral orkester. Zdaj pa zdaj je utihnil razgovor. Kapelnik, krepak tenorist, nam je zapel kako priložnostno napitnico. Sledilo je vselej burno odobravanje.

Meni je bilo ves čas nekam tesno pri srcu. Skrbelo me je, kako bom povedal poslovilni govor v imenu naše delegacije pred vso to odlično publiko. K sreči pa je vse dobro izteklo.

Ko je minul oficijelni del banketa, se je razvila živahna zabava. Z zanimanjem smo poslušali recitacijo znane igralke Comédie Francaise v čast Neznanemu vojaku. Nas Jugoslovane so naprosili, da smo zaplesali kolo. Izbrali smo Seljančico. Odrezali smo se menda dokaj dobro, ker so nam gostje živahno aplavdirali. Tudi Romuni so nastopili s svojimi narodnimi plesi.

Seveda nam bo tudi ta poslovilni večer v Parizu ostal trajno v najlepšem spominu. Ker so nekateri delegati morali že naslednjega dne odpotovati, je bilo ob koncu banketa mnogo pozdravljanja. Vsem nam je bilo težko, da smo se morali že ločiti. Pa spomin na te srečno prežite dneve v Parizu nas bo vezal vse življenje.

V soboto 19. julija smo si Jugoslovani še nakupovali spominov. Opoldne smo bili gostje »srbske tetke«, neke bogate Parižanke, ki je našim dijakom ob vsaki priliki v podporo. Mislim, da ga ni v Parizu dijaka-Jugoslovana, ki bi ne poznal te plemenite dame.

Zadnji večer sem si v družbi dveh mladih prijateljev, odličnih Parižanov še enkrat ogledal življenje po pariških ulicah. To je bil večer, ki ga morda ne doživim nikdar več. C’EST PARIS!

Pozno v noč sem prišel na stanovanje. Zaspati nisem mogel. Najlepši vtisi mojega bivanja v Parizu so se vrstili pred mojimi očmi. Doli po ulicah pa ie še dolgo čez polnoč vrvelo življenje in drvenje milijonskega mesta. Pariz je to, mesto v blesku nočnega življenja. On dit: Visiter Paris et vivre!

Zvoki godbe iz nočnih lokalov so me naposled zazibali v kraljestvo sanj.

Naslednjega dne smo v prvih jutranjih urah vzeli slovo od Pariza, kjer smo videli toliko lepega in smo bili priče iskrenega prijateljstva Francije do naše Jugoslavije. VIVE LA FRANCE!