Tragični junak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Tragični junak
Fran Košir
Avtor se je podpisal Fr. Košir
Izdano: Slovenski narod 14. september 1906 (39/210), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil je bled, suh in visok, veličastnih poz, zamišljene fiziognomije, bil je tragičen junak. Pisal sem že nekoč o njem, in dobri fant je zavohal moj sobotni feljton in se čudil svojemu portretu. Mnogo lepih lastnosti sem mu dal in opisal sem ga kot vrlo delavnega, bogu in ljudem dopadljivega mladega moža, le eno sem mu očital, ali pravzaprav ne njemu, ampak njegovi izvoljenki, lepi in čudo premeteni Fifi. Očital sem ji na zelo mil in galanten način, da je še šolarica in nedolžna kot letošnja gos. On pa, moj tragični junak, je bil užaljen; njegova kavalirska dolžnost je to bila.

Njegova kavalirska dolžnost! Užalil sem mu bil ljubico Fifi, torej sem užalil tudi njega, ker sem bil oskrunil njegov ideal. Rekel sem ji, da je gos, ali vsaka vrla gospodična bo ob tem nazivu tako zavihala nos, da bos takoj rekel: „Ne, to ni gos, ampak nekaj drugega!“ Rekel sem bil ljubici Fifi, da je Še otrok, da ne more umeti ljubezni in zaljubljenih besed, ker misli, da je ljubezen na ta način sladka kot med — kar sicer pesniki trdijo — in da se poljubi berejo kot bonboni. Kratkomalo, tisti tragični junak je bil užaljen. Razjezil se je nad menoj, ker sem pisal resnico. No, to naj bo pozabljeno, ali njega, mladega moža, svojega junaka — Marcipan naj bo njegovo ime — kličem za pričo, ako se ni drugi teden po zgoraj opisanih dogodkih, t. j. po tistem dnevu, ko sem bil razžalil ljubico Fifi, pripetilo naslednje:

Marcipan, tragični junak, je stopal po mostu in prebiral lažnjivozaljubljena pisma, ki mu jih je pisala Fifi. „Moj dragi ljubček, kot da je udarila strela v moje srce, tako me je presunila tvoja ljubezen. Srce mi gori, srce mi je rdeč ogenj s plamenom,“ o katerem zna lepo pesem črevljar Frona, srce mi je velika, goreča krogla, ki si jo prižgal Ti, moj predragi ...

Pismo se je nadaljevalo na ta način, v tem bobnečem slogu, polnem pretiranih fraz, predrznih in smešnih podob. Ampak vidi se že iz pisma, da ljubica Fifi res ni bila letošnja gos; bila je nekaj drugega.

Gospoda moja, ako bi jaz dobil takšno pismo, bi šel brez odloga k dotični svoji čestilki in bi ji rekel:

„Poljubi me, Fifi, objemi me, Fifi, ker ženske poljube in objeme imam rad.“ — Res to mi zelo dobro de in hasne mojemu zdravju.

Ako bi Fifi to storila, bi ji verjel, ako ne, bi ji pa ne verjel in jaz bi jo zgrabil močno za obe lici in bi jo poljubil. Tako!

Takšno pismo je torej prejel Marcipan, ali na koncu je stal pripis: Ps.: Govoriti moram s Teboj. Stvar je nujna in tajna! Zvečer ob 10. uri na pokopališču pri Sv. Krištofu, glavna steza.

Marcipan je strmel. Rendezvous pri Sv. Krištofu! Kjer se shajajo mrtvi, tja poj de nocoj živ človek z drhtečim, rdečim srcem in bo pričakoval svoje ljubice. Ure bodo odbile deset, Fifi še ni, pač pa se bodo začele plaziti med križi bele sence, iz groba se bo pokazala suha, koščena roka, vstala bo glava in votle oči se bodo srepo uzrle v zaljubljenega mladeniča, ki je prišel na pokopališče čakat svoje ljubice. Ciprese bodo drhtele, majali se križi, pokala zemlja, a Marcipan bledi in čaka ...

Bil je bled, suh in visok, junak tragične postave. — Zvečer ob 10. uri na pokopališču pri Sv. Krištofu, glavna steza.

Ob določenem času je stal Marcipan na svojem mestu. Ravno je bil zaprl za seboj velika železna vrata in se ustavil sredi pota. Oziral se je na levo in desno ter naprej, kjer stoji veliki križ. Skozi glavo mu je letelo nekaj groznih spominov, videl je v duhu sloko postavo umrlega strica, a takoj mu je šinil zopet mimo spomin na ljubico Fifi. In mislil je nanjo, lepo in vitko, bujno in koprnečo, a tako čudovito! Napovedala mu je rendezvous na pokopališču! Ako je mislila, da ne poj de tja, ako je poskusila njegovo srce, naj vidi, da je Marcipan junak, da jo ljubi brezumno. Zanjo gre v smrt, zanjo gre na boj z mrtvimi sencami, ki ustajajo opolnoči in začno divji in grozni ples v belih prtih po groben.

Marcipan se je zagledal v temno senco za visokim kamenitim spomenikom, na katerem je bil urezan mašni kelih. In tedaj se je spomnil povesti o mrtvem duhovniku, ki hodi ponoči nazaj maševat brezglavim vernikom. Pretresala ga je groza.

„In če poginem!“ je dejal Marcipan, se obrnil na levo med grobe in se vil med spomeniki ter skakal čez gomile. Sedel je na mašnikov grob in Čakal svoje ljubice.

Ura je bila pol enajstih, a Fifi od nikoder. ,,Počakam do polnoči, do tedaj me ne bo konec, do tedaj mrtvi nimajo pravice do mene. Potem odidem.“

Tako je sklenil Marcipan, se naslonil na križ in mislil na svojo ljubico.

Čez nekaj časa se mu zazdi, da se gomila pod njim maje, da se ruši prst in dviga zemlja, kakor bi ril krt pod njim. Vedno večja je bila moč, gomila se je trgala, križ se je prevalil in grob se je odprl.

Marcipan je strahu umrl in videl belo senco, ki se je sklonila nad njim in ni slišal glasu, ki mu je zatulil na uho: „Kaj me budiš iz mrtvaškega spanja!“ Blagor Marcipanu!