Tihotapec (Josip Jurčič)

Tihotapec Josip Jurčič

Viri:	Zbrano delo Josipa Jurčiča, druga izdaja.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Tik Gorjancev, ki ločijo kranjsko deželo od hrvaške, stoji v zatišju med vinskimi goricami prijazna vasica, ki šteje komaj deset hiš. Dasiravno se gospodarji med seboj različno imenujejo, vendarle imajo vaščanje večidel eno in isto ime v krstnih bukvah zapisano, kar potrjuje pravljico najstarejšega strica v vasi, da se je bil svoje dni v ta žleb en sam mož z juga čez mejo priselil in potem svojo veliko lastnino med sinove razdelil; tako je bilo kmalu iz enega deset gospodarjev, iz enega selišča cela vas.

Bilo je okoli božiča. Zvečer ob osmih je bila že tema kakor opolnoči. Vrata po vasi so povsod že pozaprli in skrbno z zapahom zavarovali. Po nekaterih hišah so bili že celó luči pogasili in se spat spravljali, ker se jim je škoda zdelo svečave ali pa ker niso imeli silnega opravka.

Pri Štivrniku, ki je imel konec vasi svojo ponižno hišico postavljeno, vendar še niso odvečerjali, torej je bila še vsa družina na nogah. Če pa rečemo vsa družina, ne smemo si misliti kope otrók, starih in mladih, in trume hlapcev in dekel, temveč vedeti nam je, da Štivrnik ni premogel več ko pol grunta, kajti drugega pol je bil že njegov praded sosedu v last prodal. Ker se pa grunt tako loči od grunta kakor veliko in majhno, treba je dalje vedeti, da je Štivrnik v primeri z drugimi kmeti gosposki le malo davka plačeval; zato je tudi lahko obdelal vse svoje zemljišče z malo svojo družinico, ki je štela ž njim vred samo tri glave.

Stari Štivrnik je sedel na oglu klopi pri peči in je odrival za to, kar dela sploh svečnik. V roki je držal dolgo hrastovo trsko in jo je vedno obračal in utrinjal, da je lepše gorela in sinu Francetu svetila, da se ni usekal, ko je iz debelega polena trske cepil. Izba je bila ena tistih, ki čedalje bolj ginejo v naših krajih in ki nas spominjajo starih časov, ko so se naši kmečki očetje, zidaje si svoja selišča, vedno še bali, da jih delajo samo zato, da jih čez malo let zopet Turki poderó, in so jih zato stavili le bolj okorno in slabo.

Na pol otesani tramovi, ki so v svoji skupnosti steno delali, bili so od mnogoletnega dima črno ukajeni in obiti z mnogimi klini, na katerih je viselo vsakovrstno orodje. Po kotih je bilo veliko razlake: prazne posode in polne vreče in druge stvari, tako da je človek skoro težko zapazil konec postelje, očetovega ležišča, malih duri v stransko stanico, spalnico Štivrnikove Rezke.

»Kaj, mar misliš še kam iti nocoj, France, da tako fudlaš in hitiš? Kam se ti mudi, saj ne gori voda?« spregovori stari Štivrnik in izpod sivih las vprašaje upre oči v krepkega sina, ki je res naglo tolkel in sekal poleno.

»Kaj vi veste, če se mi ne mudi!« odgovori sin. »Precej po večerji pojdem, naj poleno scepim ali ne.«

»Kam pojdeš?«

»K Rebrniku moram iti na Stene.«

»V krčmo moraš iti? E, Francek, Francek, kaj bi tvoja mati dejala, ko bi bila dočakala tebe takega, kakršen si zdaj. Kaj ti je treba okrog hoditi? Lačen nisi doma; če si žejen, pij vodo; in če le hočeš vina, pa grem gor v goro; saj veš, da hram še ni ves prazen. Kaj boš delal pri krčmarju Rebrniku?« Tako je govoril oče in resno lice se mu je še bolj pooblačilo.

»E, kaj!« zareži sin nejevoljen, »zmenjeno imam, da pridem.

Če se na glavo postavite ali pa molčite, oče, to je vseeno pri meni. Jaz sem obljubil, pa je proč.«

Štivrnik vzdihne: »Saj sem že dostikrat dejal, da imaš ti svojo glavo in svojo trmo, ki mora zmerom veljati. Pa naj bode, kakor hoče; dolgo mi ne boš ugovarjal, Francek! Le dobro me pomni, dolgo ne, dolgo. To ti pa rečem: le glej, da ne boš ti in jaz zavoljo tebe pogubljen.«

Te besede očeve so sina vendarle malo zbodle. »Lepo vas prosim,« reče, »ne bodite tako sitni. Zakaj, vraga, boste zavoljo mene pogubljeni? Sam hudir vam razloži, kaj javkate nad menoj, kakor bi me že z deveto verigo pripetega imel. Kaj je to tak greh, če grem k Rebrniku in se z dvema Hrvatoma zmenim, da jima culo tobaka prenesem čez Gorjance po kravjih stezicah, koder leblajtarji in biriči pota ne poznajo, in če mi za to vsak kak groš vržeta. Ali pa mi denarjev dajte, da ne bom v nedeljo brez božjaka in bora kakor sveti Gol. Obleko imam tudi skoraj za petek in svetek ravno tisto; zaslužiti moram nekaj, naj bo s kontrabantom ali z vragom.«

»Saj prav praviš: z vragom boš zaslužil, kar boš s kontrabantom. Pa še po glavi jo boš dobil, ako te graničarji dobodo,« pravi oče žalosten in obrača brlečo trsko.

»Graničarji naj se varujejo, da jim jaz prek glave ne dam,« godrnja France ter skloni svojo velikansko postavo od klopi pokonci in zatakne široko sekiro med dve bruni v steni, kajti sestra Rezka je prinesla večerjo na mizo.

Medtem ko ta domača trojica tiho pri večerji sedi in le deklica včasi kako zine, hočemo vsaj mlajša dva bolj natanko ogledati.

Štivrnikov France je bil med vsemi fantini največji, kar jih je v farni cerkvi stalo vsako nedeljo za stoli. Da je tudi močen, to so vedeli njegovi vrstniki že od mladih nog in celo njegovi sovražniki so morali pritegniti, da ga v okraju ni, ki bi se Francetu mogel v bran postaviti. France si je bil pa te svoje moči tolikanj bolj v svesti, ker je videl in vedel, da so ga dekleta, ki skrivaj in med seboj marsikaj uganejo, obsodile, da ni nič kaj posebno lep, sosebno ker je bil kozičav. Ker mu je bila mati zgodaj umrla in ker je očetu čisto manjkalo moškega značaja in odvažne besede, postal je mladenič kmalu svojeglav. Že od nature živ in nagel, bil je ravno v letih nerodnih brez vajeti in brez krepke vodilne roke, skoraj sam sebi prepuščen. Vendar je imel dobro srce, bil je pošten po svojem in svojih sosedov mnenju in zlasti svojo sestro Rezo je neznano ljubil.

Nasprotnega značaja je bila Rezka, njegova tri leta mlajša sestrica. Dasi najlepša dekle v vasi in v okolici, vendar še skoraj vedela ni za to svojo prednost, tem manj pa, da bi se bila zavoljo tega prevzela. Kakor je bil njen brat precej v ognju, bila je ona tiha in najrajša je gospodinjila doma in stregla in pomagala očetu. Le težko jo je prisilil brat včasi v nedeljo med druge deklice na plesišče, kjer naj bi znanje storila z Godeževim Tončkom, premožnim kmečkim sinom, ki je pošten namen imel, Rezko v zakon vzeti, kadar mu oče kmetijo prepusté.

Kakor brat njo, ljubila je tudi ona njega. Marsikaterikrat, ko očeva svarilna beseda ni nič izdala, pregovorila ga je ona, da ni iskal hrumeče družbe in veselih tovarišev.

Ko je nocoj videla, da se oče malo na jezo držé in da tudi France molči, jenjala je še ona praviti in vpraševati svoje reči.

Ko je oče Štivrnik zadnji požirek v usta založil in žlico po mizi poveznil, velik križ storil in kučmo čez ušesa potegnil, rekel je Francetu: »Povej mi po pravici: ali si bil one dni tiste denarje tudi od Hrvatov tobakarjev v kontrabantu zaslužil?«

»Kje pak!« sin kratko odgovori.

»Jaz pa tega nočem, da bi ti po takih potih hodil. Kaj ti je tega treba?! Doma bodi, pravim,« govori oče.

»Le vi doma bodite — brez denarja,« reče France. »Pa mi kaj dajte, da ne bom brez nič ko deseti brat, ki brez malhe k hiši priberači.«

»Kje bom vzel, prismoda!« reče Štivrnik, ki je pri vsem drugem tudi to lastnost imel, da je rajši v skrinjo spravljal in zaklepal kakor pa izdajal.

»Kaj, mar niste prašičev prodali?«

To je bilo potrpežljivemu starcu vendar preveč. »Kaj praviš?

Ti merkaj ti! Ti malopridnost ti! Tako meniš, da moraš ti po grlu pognati, kar sem jaz težko pridobil? Bog me ne kaznuj!

Ali boš morda ti plačal štivro, ali boš ti plačal desetinsko tele grajskemu gospodu, ker letos vrsta pride na našo hišo?

O, ko bi bila rajnka mati tega doživela!«

Vzdihne in vstane stari mož izza omizja ter kobaca na klop in še eno stopnjo više v zapeček. Tam je na žebljičku visel velik molek. Oče Štivrnik ga sname, poišče in potiplje, kjer je »vera«, potem pak se na pol uleže na trebuh in na prsi in jame moliti svojo večerno molitev, ki ni bila najkrajša.

Ko France moško korači iz hiše, tudi Rezka pobere žlice in sklede ter hiti za njim, da bi brata v veži pri ognjišču pogovorila in pregovorila.

»Lepo te prosim, France,« jame sestra z milim glasom in ga ljubo pogleda s svojimi velikimi, plavimi očmi, »ostani doma, ostani! Lej, oče so stari, ne bodo dolgo, pa jih še zmerom jeziš in malokdaj jim storiš tako, kakor bi radi.« Solze ji zapró besedo.

»Beži, beži; le še ti mi neslanari in puščobe ne prodaj,« odgovori brat malo mehkeje. »Kaj, vraga, sem zato slabejši, če grem malo povasovat.«

»Povasovat? Kaj meniš, da ne vem, da si ti bil tisti, ki je graničarje v vinogradu otepel? Le nosi Hrvatom tobak čez mejo, še zaprli te bodo gosposka ali pa ustrelili.«

»Menda je vaju z očetom nocoj hudi duh obsedel!« zadere se brat.

»Pa to ti bom tudi povedala,« govori sestra šepetaje. »Ljudje se menijo in meni se zdi, da je res. Ti zavoljo Mice zahajaš k Rebrnikovim v krčmo. Pa to ni prav, France! Lej, če se ravno Mica meni s teboj, vendar lahko veš, da ti je Rebrnikovi ne bodo dali, ker so bogati, mi pa nismo. Za nos voditi je pa tudi ne smeš; že ko bi ne bilo greh, pa je slabo za Mico; saj veš, da bodo ljudje še potlej, ko bo drugam omožena, kazali s prstom za njo in dejali: Glejte jo, za onim je tudi hodila, pred ko je tega imela.«

»Kako si pa zgovorna!« reče France, ki je, ob dimasta vežna vrata naslonjen, ves govor mirno poslušal. »Kdo te je pač tako podučil?«

»Veš kaj, jaz se ne šalim,« pravi Reza na to resnobno.

»No, ker resno govoriš,« odgovori čez nekaj časa brat, »pa še jaz tebi eno brez šale povem. Jaz pa ne bom govoril tega, kar ljudje govoré, ampak to, kar vem sam.

Jaz vem, da je že tri noči leblajtar ali, če rajši slišiš, graničar Peč — tisti, ki pravijo, da je tako lep — po vasi sleparil.«

Rekši, sestrici ostro v obrazek pogleda. Zdi se mu, da je malo zardela.

»Naj!« odgovori mu Reza. »Kaj meni mar?«

»Ali ti res nič mar?«

»Meni ne!« odgovori Reza naravnost ter hiti skledo pomivati.

»No prav, če je tako. Ali jaz tudi vem, da je biriški hlapec Peč, tista glista, vzel na našem tnalu leseno kobilo in jo prislonil k tvojemu oknu, da je tebe klical.«

»Kaj morem jaz pomagati, če je revež neumen!« reče sestra.

Francetu se čelo zgrbanči.

»Povej mi po pravici, to ti rečem, če se zlažeš, le glej! Povej mi, ali si se mu oglasila ali se nisi?«

»E, ne bodi tako čuden, France! Kaj meniš, da sem neumna!«

»Povej, ali si se mu oglasila ali ne?«

»Nisem se, ne.«

»Nobenkrat ne?«

»Nikoli.«

Oba molčita.

»Verjamem ti,« reče potem France, »samo toliko ti povem: meni nič mar, nosi se in bodi, kakor se ti prav zdi, jaz ti ne bom na poti nikoli. Vendar rajši vidim, da imaš hudiča ko biriča.«

»Za božjo voljo, ne kolni tako!« pravi sestra.

»Pa to: če ga jaz dobim, da bo tod lazil okoli hiše, premlel in pretresel mu bom koščice, tiste drobne, da bode tri dni in tri noči name mislil; pri moji duši, da tako naredim, če smolo prinese le-semkaj.«

»Saj pravim,« reče sestra na jok, »nekaj boš napravil s svojo naglostjo in jeznoritostjo, da te kaj prav hudega zadene, ali koga ubiješ, ali pa kako drugo neumnost napraviš; popred ne boš jenjal.«

»To naj te ne skrbi,« odgovori France. »Le pojdi molit pa spat. Če te kdo kliče pri oknu, ne oglašaj se mu, če se mu ne pravi Godežev Tonček. Biriča se pa varuj ko hudiča!«

Po tem poduku stopi Štivrnikov France čez vežni prag na plano. Zunaj je bilo mrzlo, sneg je pokrival z ledeno skorjo vse, kar ni bilo pod streho. Vse se je bilo skrilo pred mrazom, le polna luna je zmrzovala sredi neba in razsvetljevala nočno praznoto, ko je France, zavit v svojo mrzlo obleko, koračil skozi vas.

II

Ko je France prišel iz žleba, v katerem stoji vas, bil je na veliki strmi rebri, ki ni imela niti rodila drugega ko kamenje in leščevje Bil je to vaški spašnik poleti. Ako je hotel človek v bližnji trg, moral je po tem kamenju kobaliti navzdol proti zahodu; ako je po rebri počez šel kakor France, prišel je do pota, po katerem so hodili čez Gorjance in na katerem je stala krčma Rebrnikova na Stenah. Sneg je bil vse križem razgažen, ker so tudi po snegu vaški pastirji koze pasli po leščevih mladikah. Bilo je torej težko hoditi iz gazu v gaz, s pota na pot in se vendar zmerom v pravi kraj obračati. Toda France je bil takim potom in skalam od mladega navajen.

Z isto skrbnostjo, ki jo imajo vsi kranjski fantje, ako ponoči štramajo okrog, da bi namreč popred koga opazil v temi kakor pa oni njega, stopal je tudi France tiho in počasi, dasitudi se ni varno okrog oziral, ampak strmo v tla gledal in premišljeval.

Zdajci začuje neko rovštanje in mrmranje med skalami nad seboj. Hitro postoji in posluša. Mesec je svetil dovolj, da bi videl, kaj je; kajti bilo je po glasu razločiti prav blizu, toda zaslanjala sta mu dva grma. »Morda škrat denarje seje,« pravi mladenič in upogne na lahko grmovje ter stopi nekoliko korakov navzgor. Zares bi si bil lahko potrdil ono misel, da škratlja vidi pred seboj, ko zagleda čudno podobo.

Na najbolj špičastem kamnu je sedela črna, precej velika kepa kakor skrčeno sedeč deček in je milo jokala.

France, ki se treh parov pesti ne bi bil ustrašil, zbal se je vendar te prikazni in hotel pobegniti. Pa v tem hipu se stegne kepa na kamnu, glava in dve roke ste bili videti.

»O ti pretegnjena luna ti, ti spak ti, da bi te nocoj Bog ne bil obesil gor, ampak da bi te v lužo vrgel žabam!« tako je klela podoba na kamnu, s suhim prstom žugaje mesecu na nebu, z glasom pol na jok, pol na jezo.

Glas človeškega jezika ima neko čudno moč do nas. Že usta, ki sama na sebi nimajo nič sosebno pravilnega in krasnega v svoji podobi in obliki, prikupijo se nam, ako iz njih govori miloglasen, ubran jezik; nasproti pa se nam odurijo tudi najlepša usta, ako čujemo iz njih glas, ki se vedno grdo zadira in hriplje. Tako čakamo tudi ponoči, ako koga začutimo, najpred, da se nam oglasi. Šele potem se nam nekaj olajša strah, ki ga prizadevajo dostikrat vraže ali ostanki kake prazne vere, brez katerih je malokdo, četudi si jih še sam ni v svesti.

Tako je tudi Franceta minil ves strah, ko je slišal, da zna mala pošast na kamnu tudi govoriti. Pogledavši bolj natanko, je videl, da namesto škrata sedi na kamnu majhen možiček silo šaljive postave. Bil je suh kakor goba; na mali glavi je čepel klobuk, velik in širok kakor reta; rdečkasti lasje so gledali vse križem po vratu dol in mahali po kratki raztrgani kamižoli; na nogah pak je imel irhaste udelane hlače do kolen, potem je bila za veliko záplato vrednosti gola noga, kolikor je ni pokrivala snedena in razcefrana golenica rjavega njegovega čevlja, katerega se je držalo še predlansko blato.

»O ti spak ti!« klel je možiček dalje, ne zapazivši, da je kaka živa stvar blizu, »kdo mi ga toliko prizadene ko burja in mraz in pa stari mesec. Še v palce bom ozebel ali pa po členkih me bo trgalo kakor hudiča, hu-hi!« začne mala postava na kamnu zopet jokati ter skrči kolena na usta, tako da je klobuk vsega moža pokril.

»Kaj kolneš tod, koza!« zavpije France.

Dedec na kamnu se ustraši nenadnega krika, da pade zviškoma na zobe s svojega sedeža. Ali ravno tako naglo se zopet pobere na svoje kratke noge in plaho ogleduje, kdo je ta, ki ga je prestrašil.

»Dol pojdi k meni, koza! Če ne greš, pa bom lasé in ušesa od tebe kupil brez denarja,« pravi France.

Počasi in kislo držé se pride dedec bliže. Ogleduje pa Franceta z malimi očmi od pete do tal.

»Nikarte, boter! Lasajte in uhljajte me nikar, saj sem božji človek, ne pa živinče,« hriplje dedec.

»Kaj pa hodiš tod po kamenju? Ali morda nimaš pameti?« vpraša mladi vaščan.

»Jaz sem Frtnatek Tekmec,« odgovori mož pogumneje.

»Bodi, kdor češ; jaz te vprašam, kaj hodiš tod ponoči?«

»Spak, jaz pa tebe vprašam: kdo si pa ti?« vpije Tekmec ter stopi dve stopinji bliže in prime Franceta za prsi, kajti do vrata mu ni dosegel.

»I, ti koza, kaj bi pa rada od mene?« govori mladenič, ubere z eno roko Frtnatka za vrat ter ga zasuče ko prazno vrečo okrog sebe. Mali Tekmec bi bil kolovratil po rebri navzdol, ko bi ga bil France spustil iz pesti.

»O boter, pustite me, pustite! Povedal vam bom, povedal!« kričal je mož.

»No, le govori; kaj iščeš tod?«

»Jaz sem Frtnatek Tekmec,« pravi dedec zopet in sopiha na debelo, kakor bi pljučem privoščil malo več zraka, ker so ga popred v strahu le malo uživala. »Veste kaj, boter, ali kdo ste, vi ste pa hudi ko sršen; vsa rebra ste mi pretrli. Ko bi jaz usmiljen ne bil, precej bi šel tožit in s tožbo bi jaz nakanil in napravil, da bi zaprti sedeli štirinajst dni in trinajst noči zato, ker ste mi rebra polomili, da ves svoj živi dan ne bom lahko hodil po svetu.«

»Do zdaj ti še ničesar nisem polomil,« odgovori vaščan, »če mi pa ne poveš, kar te vprašam, potlej te ukrivim ko klobaso in zalučim po dolini, da boš kopéti in betico skupaj nosil do drugega leta.«

»Jaz sem Frtnatek Tekmec,« govori dedec.

»To si že v tretje povedal.«

»Zakaj me pa ti tikaš, kdaj si mi kruha rezal? Kdaj sva krave v eni ograji pasla?« vpraša Tekmec, ki je, pozabivši, kako trde so mladeničeve pesti, zopet nekaj poguma dobil. »Spak, jaz sem gotovih petdeset let star mož, kdo si pa ti? Smrkavec si, da ti povem.«

Vsakemu drugemu, ki bi ga bil s takim imenom počastil, skočil bi bil France za vrat; zdaj pa mu vroča kri ni razkipela; samo nasmejal se je, bodisi da se mu je vse vkup grozno šaljivo videlo, ali pa da je spoznal, kako čuden je ta človeček.

»Od kod ste pa?« vpraša France z lepo.

Ko je Tekmec videl, da ga mladenič viče in da ga vpraša z lepo besedo, bil je naenkrat ves drug.

»To pa to, boter, to vam pa že povem, to,« začne praviti.

»Jaz sem Tekmec iz Suhe krajine nad vodo Krko doma. Moj oče so po vsem svetu po sejmih hodili in za krave mešetali.

Vsak, kdor je kak rep v hlev kupoval, vsak je poznal mojega rajnkega očeta.«

»Kaj tudi vi za krave mešetate?«

»Ko bi ravno kup narajmal, znam že, znam. Pa vendar jaz sem barantalec, nisem mešetar.«

»S čim pa kupčujete?«

»S čimer bodi. Ali morda kupite tobaka, en mehur ali dva?

Prav dober hrvaški tobak je, nič moker, legak, rad gori. Vzemite ga. — A spak, v palec bom ozebel, že se mi je zanohtalo, zebe me ko spaka.«

In vnovič jame Tekmec z zobmi šklepetati, tresti se in javkati.

»I, kaj za devet zlodejev pa iščete tod po mrazu?« vpraša še enkrat Štivrnikov sin.

»Gor sem menil iti k Rebrniku, ali kako se spaka pravi pri le-oni hiši na Stenah, ki sama stoji. Pa ti hodim in blodim že od sinoči po tem snegu zmerom po poti in vendar ne morem iz tega spakovega kamenja. Saj vem, da me nihče drug ne slepi in moti kakor tale gori, ta debeli mesec.«

»Tako vas luna trka?« vpraša mladi vaščan.

»Koga trka?« povzame mož jezno. »Kdo je dejal, da mene kdo trka. Jaz bom vas tožil v kanclijah, da boste zaprti, kakor sem le-onemu Antonu Debelemu nadelal, če ga poznate, tistemu vinščaku, ki nosi grdo bradavico na nosu. Primojduha, pili smo pri eni mizi. Nazadnje pa jaz nisem mogel hitro denarja dobiti iz mošnjička — imel sem pa tačas denar, eno manj ko trideset šmarnih petic sem imel; ni treba misliti, da jih nisem imel — pa me oni polh debeli začne mikastiti in suvati in drezati, tako da me pod mizo stlači, kamor se mačku kosti lučajo.

Tako mi je dajal, da sem bil mrtev, prav mrtev.

Primojduha, pa sem šel drugi dan precej k zdravniku po spričilo, da sem res obtolčen in udarjen, primojduha, pa sem šel štemplje kupit in sem tako dolgo lazil okrog gospôde — —«

»Kako? Saj ste dejali, da je vas bil do mrtvega potolkel.«

»Spak, kajpak da me je bil, ali drugi dan sem spet oživel, zastopite me,« razlaga Frtnatek Tekmec. »In lejte si, boter, Anton Debeli, tisti vinščak, ki ima bradavico na nosu, baje šteje križavce na stotine, jaz pa imam komolec raztrgan — glejte, luknja se mi je izvrtala —; in kako sem ga bil naparal?

Zaprt je bil osem dni in osem noči. Še dandanašnji me noče pogledati, ako se v krčmi snideva. In tako bi jaz z vami lahko naredil, ker ste me ozmerjali, da sem mesečen, in ker ste mi rebra potrli; primojduha, da ste mi jih, boter! A nikarte se ne bojte; jaz sem usmiljen, ne hodim rad okrog gospode, ker vem, da se je denar prerad prime. Če mi pokažete pot do Rebrnika, pa vam vse prizanesem, boter, in še pohvalil vas bom povsod, koder bom hodil, ponoči in podnevi.«

»Zakaj pa hodite tod, če res mislite k Rebrniku?« vpraša France.

»Ljubi moj,« odgovori Tekmec, »jaz sem bil že nekaterikrat gori v le-oni krčmi. Pa vendar se mi je nocoj pot zmešala, da spak vedi, kod štramam. Vem, da mi ni nihče drug tega naklonil ko mesec in pa coprnice. Boter, lepo vas prosim, spravite me do Rebrnikove kašče — od kašče do hiše je samo deset stopinj, od tod bom zlahka našel stezo — in, boter, jaz nisem tako umazan, da vam ne bi dal za pet poličev vina, tistega rumenega; res, primojduha, za pet poličev bom dal ali pa za šest.«

Precej po tem pogovoru sta koračila naša dva moža, stari Tekmec z majhno culo na rami in mladi Štivrnik, po stezi, ki je držala med skalami rebri napošev.

»Kaj pa imate opravka gori?« vpraša čez nekoliko časa mladenič.

»Tega vam pa ne povem, boter! Dva moža me tamkaj čakata,« odgovarja Tekmec in hiti svoje kratke noge premikati, da ne bi zaostal za svojim korenjaškim tovarišem.

Kmalu sta se izgubila naša dva moža med drevjem Rebrnikovega vrta. In daleč po strmi rebri, po poljanah, ki so se raztezale v dolini, in po zaraščenih vrhovih je bila zopet tista tišina, ki vlada v mrzlih zimskih nočeh In luna je sama v svojo pot plavala na širokem obnebju, ne bojé se niti mraza niti kletve Tekmečeve, da bi jo Bog v lužo vrgel.

III

Hiša po vsem tamošnjem svetu znanega krčmarja Rebrnika je stala sicer sama pri pešpotu čez Gorjance, vendar je bilo gotovo, da Rebrnik več veder vina potoči ko marsikateri krčmar ob veliki cesti. To je bilo pa zato, ker je Rebrnik že po očetu umetnost podedoval, da je znal goste k hiši privabiti, tako da, kdor je dobro kapljico pri njem le enkrat pil, oglasil se je prijaznemu krčmarju vdrugič gotovo, ako ga je le pot mimo ali vsaj blizu njega pripeljala. Veljal je mož v okolici za premožnega, vendar je stanoval in točil v leseni, le ometani in pobeljeni hiši.

Tistega večera je bilo v Rebrnikovi krčmi vsakovrstnih pivcev.

Pri prvi velikanski mizi so sedeli domačinje, postarni možje, hudi vinski bratje. Ti so govorili glasno, da so prevpili vse druge, večidel potujoče, tuje ljudi, ki so bili namenjeni čez Gorjance. Med poslednjimi sta posebno tiho sedela dva Hrvata, eden pri šestdesetih, drugi pak za štirideset let mlajši.

Vendar kakor sta onadva bolj svoje razgovore imela, pustili so ju tudi drugi v miru.

»He, kaj bi prazno posodo na mizi gledali!« spregovori izmed pivcev pri prvi mizi pikast mož, Dlek z Griža. »Tone, bodi bodi ti enkrat po volji božji in moji in daj sam za poliček, za drugega bode pa že kako, in prinesi ga še en bokalec! Pa pomni me, ne privijaj pipe popred, nego bode zvrhoma polno.

Mera in vaga v nebesa pomaga; rajnki stari Strme je pa dostikrat rekel: ‚Krčmar ne bo nobeden v nebesa prišel.’

Tako, glej, da mu boš vsaj ti to sramoto storil, rajnkemu Strmetu, da prilezeš gor.«

»I kaj, ljubi moj Dlek! Prijatelja sva si, kar se poznava; jaz vem, da, če ti gor prideš k svetemu Petru, da ga boš nadlegoval noč in dan, da še mene gor potegnejo,« odgovori krčmar Tone Rebrnik. »Na, deklina, prinesi ga še en bokal.« In pride iz drugega kota rdeča, debela deklica po prazno steklenico, da bi polno prinesla.

»Hehe, Tone, kaj me ne poznaš? Saj pijem in pijančujem že, kar sem mleko pustil. In kdo ga je več popil ko midva vkup. Torej te ne bom zapustil nikoli, hehe,« pravi Dlek.

»Tega ne, tega,« oglasi se vmes stari Golman, sivoglav mož podolgega, nabranega lica. »Dober prijatelj je boljši od gotovega denarja, pravijo ljudje, in Dlek je dober prijatelj, dostikrat sva že vkup sedela.«

»Stara pijanca,« reče Dlek.

»Tega ne, tega,« pravi Golman. »Pijanca pa nisva. Jaz res pijem, pa pijanec nisem in ne bom. Jaz sem vse otroke preskrbel, pa sem jih jaz devet imel, moja babnica pa devet.«

»Osemnajst jih ni bilo, glej hudika dvakrat,« momlja drug starikav pivec, ki je na leseni nogi stal.

»Devet sem jih preskrbel. Kaj jih nisem jaz devet imel, moja baba pa tudi devet, šentaj, saj sem se le en pot ženil,« reče Golman in se smeje lastnemu ostroumju.

V tem hipu se vrata odpró. Hrum po izbi malo potihne; vsak se ozre, da bi nova dva prišleca ogledal, ali sta znana ali neznana. Bralec bode gotovo uganil, da ni bil nihče drug na vratih ko Tekmec in France.

»Na, France, tukaj pij!« klical je eden mož prišlega mladeniča ter mu molil napolnjeno kupico.

»Ne bodi taka mrzlica ko tvoj oče, da bi se vina bal in ogibal.

Pretegnjeno, Bog ga je nam dal tudi, da bi ga pili, ne samo za prodaj. Pri mišji duši! Ko sem bil jaz mlad, kakor si ti zdaj, nesel sem vedro vina v želodcu, dve vedri sem ga pa še lahko na ramo zavihtel in še sem šel v ravno kakor kolesnica.

Zdaj na stare zobe ga imam pa že kakove poliče zadosti, da švedram po cesti kakor švedra.«

Tako je govoril drugi sosed, ki so ga klicali za Silvestra.

»Koga si pa s seboj pripeljal, France?« vpraša drugi pivec.

»Aha, jaz ga že poznam, to je tisti Tekmec iz Suhe krajine,« pravi Dlek.

»Slišal sem, da rad pije, pa nerad plača,« reče krčmar.

»Bode moral plačati, če bo pri nas pil,« pravi Golman ter kliče malega možička pit. »Na, Tekmec, pij pa k nam sedi, boš dal za kake tri poličke, če te denarji kaj razrivajo.«

»Spak, denarja ko pečká na jablani,« reče Tekmec, pogumno vzdigne kozarec in ga sprazni, ko bi mignil.

»Ti si bil žejen,« pravi Golman.

»Slišite me, boter, žejen sem bil pa ko kepa ob ajdovi setvi!« odgovori Tekmec ter se usede za mizo k možem, kjer je ves večer pridno vase vlival, kadar je vrsta nanj prišla.

France je bil medtem popustil domače može in pridružil se Hrvatoma, ki sta v temnem kotu nekaj bolj sama zase bila in pila. Kmalu so videli Franceta v živem pomenku s tujcema; toda govorili so natihoma, hrup po izbi je bil velik, razumeti ni mogel nihče, o čem preudarja le-ona trojica.

»Kdo je pa oni stari, ki s Štivrnikom govori?« vpraša mlad vaščan na drugem koncu izbe svojega soseda.

»Ne vem, nisem ga še videl v zobe; mora biti kak tihotapec, ki tobak s Hrvaškega semkaj vlači, ali kaj takega,« odgovori mu drugi.

»Kaj?« čudi se tretji. »Ali ne poznate tistega hudega Ivana izpod Karlovca?«

»Kaj, to je tisti? Aha, zdaj ga poznam; slišal sem že nekatero o njem,« govori prvi.

»I, ta je že nekateremu biriču in leblajtarju glavo belil,« pravi drugi.

»In imeli so ga že v kleščah, zlodej vedi kolikrat, pa jim je vsem dal po nosu in jo je potegnil. A zvit je, zvit. Kaj ima pač Štivrnik ž njim vkup. Ta bo nekdaj še tudi tako vrtoglav ali pa še hujši, to vam povem; če boste živeli, spomnili se boste mojih besedi,« pristavi še eden.

»Štivrnikov France? Le verjemite, ta že zdaj tobak nosi čez mejo. Hrvatom pot kaže. Plačajo mu res dobro, ali nevarno je, nevarno. Lahko da se spotakne in leblajtarjem v pest pride,« rekel je četrti.

»S hudičem se pa ni veliko bratiti in pečati.«

»I, hudirjevo malopridni so tisti ljudje,« prestriže jim besedo sosed Dlek, ki je prišedši slišal, da se možje menijo o graničarjih ali, kakor so jih sami imenovali, o leblajtarjih. »Jaz sem imel tako lepo mošnjo iz jelenove kože, da je fajmošter in šolmošter nimata enake in je ne bosta imela. Še rajnik moj oče — Bog jim daj večno luč! — bili so jo podedovali po tistem gospodu Lavščku, če ste ga poznali. Lepa in močna mošnja je bila, primojduha! Jaz grem po cesti in srečam te hudiče vse štiri. Tista mala potegnjena palica, tisti Peč, me ustavi: ‚Stoj!’ — ‚Kaj bo zlod'ja,’ pravim jaz. ‚Tobak pokažite,’ pravi on.

‚Kdaj si ga spravil pri meni, svoj tobak,’ pravim jaz.

‚Nič,’ pravi, ‚vi imate pipo v ustih, torej tobak kadite, mi smo cesarski služabniki, moramo vedeti kaj in kako, ali puhate pošteni opaldarski ali pa kontrabantarski tobak.’ In za pet hudirjev ni se mi jih bilo odkrižati. Pokazal sem jim mošnjo tobaka in trdil in prisegal, da imam opaldarski, cesarski tobak.

Pa ti ga je nesel prgišče pod nos, tisti dolgi rilec, in ima ti menda smolo hudičevega poduha, precej je bil uganil, da sem tobak od Hrvata kupil. Vzel mi je mošnjo in še za dva goldinarja sem pečat dobil. Da vam povem, tako sem bil jezen, da bi bil tisto glisto, leblajtarja Peča, kar z vilami prebodel in v mejo na križišče obesil ko slepca.«

»Kaj pa mošnja?« vpraša eden.

»Nikdar je nisem več videl.«

»Ali s Francetom Štivrnikovim bodo še vse drugače naredili, če ga dobodo, ko bo kaka dva centa hrvaškega kontrabantarskega tobaka cijazil in nosil čez Gorjance,« sklene naposled drugi mož.

»Kakor je trden, slabo se mu bo godilo,« pravi Dlek.

»Komu se bo slabo godilo?« vpraša France, o katerem so govorili, ko je bil, zaslišavši svoje ime v pomenku drugih ljudi, naglo popustil svojo tovarišijo in z jeznim čelom stopil pred sosede.

»Nič hudega ne govorimo, nič, France,« tolažil je Dlek, toda težko bi se ga bil iznebil tako naglo, da ga ni bilo nekaj drugega odvedlo na druge misli. Zagledal je namreč France, da za vrati stoji lepa Mica, krčmarjeva hči, rdeča v lice ko rak, in da mu silno miga in kima bliže priti. To je učinilo, da je pozabil zabave s sosedi in da je naglo stopil do Mice. »Lej jo, lej, še videl te nisem nocoj; pojdi, boš pila mojega vina, greš?« pravi France s svojim najljubeznivejšim glasom, vendar natihoma.

»Zdaj ne,« odgovori deklina, »drugo pot, France! Zdaj sem ti prišla povedat, da so leblajtarji zunaj. Zdaj zdaj pridejo v hišo. Varuj se, France, morda te poznajo, in pa Hrvatoma reci, naj se skrijeta. Brž!« Rekši, steče deklica iz izbe, da bi v veži nove prihajalce še malo zadržala. France pak se naglo obrne in pove starejšemu Hrvatu, katerega so kmetje za Ivana klicali, nekaj na uho. Ta je dobro spoznal, da je po njem, ako ga graničarji dobodo tukaj, kajti posla ni imel nobenega, znan je pa bil že povsod kot zvit tihotapec s tobakom. Iz izbe uiti ni bilo moč, ker slišati je bilo vrage njegove že v veži.

»Žuri se, brate!« reče mlajšemu svojemu tovarišu ter ga v rebra dregne s silnim komolcem, »hajdi na peč, skrij in odeni se, izpij, a gledaj na vse i name.«

Na skok je bil mlajši tihotapec na peči, kjer se je ulegel ob zidu in s plaščem ogrnil tako, da je zakril narodno svojo nošo, katera bi ga bila precej izdala.

Stari Ivan pak je vzel enemu izmed svojih sosedov kranjsko kučmo z glave, porinil luč na drugi konec mize, zavil se v plašč ter se v dve gubi usedel v temni kot.

»Koji me izda, onomu razbijem glavu!« pravi Ivan pol glasno, pol tiho po izbi in pogleda z malimi, globoko v lice vtisnjenimi očmi po pričujočih, kakor bi že zdaj iskal izdajalca.

»Kaj pa je?« vprašujejo eni.

Zdaj stopijo štirje možje v izbo, v vojaški obleki, s puškami in sabljami, z dvema jermenoma na križ in dolgimi brkami pod nosom razen enega in kmetje si šepečejo od ust do ust: »Glej hudiča, leblajtarji!

Kaj jih zlodej nosi tod!«

Cesarski služabniki, ki so se sami graničarji imenovali, imeli so tačas skoraj vso redarstveno oblast v svojih rokah, dasiravno so zlasti po dolenjem Kranjskem ob meji hrvaški s skrivnimi prekupčevalci tobaka največ posla imeli. Nobenih oblastnikov pa ni ljudstvo bolj sovražilo kot ravno nje, menda že zato, ker so rabili svojo moč tolikanj prevzetno, da narod ni mogel spoznati, da so zavoljo občnega reda postavljeni.

Sovraštvo to je ostalo še zdaj, ko jih že več ni, v slovenskem narodu, tako da, ako hočejo kakemu dvomljivemu, na pol gosposkemu postopaču kaj posebno hudega reči, rekó mu: »Ti leblajtar ti!«

Ti štirje, ki smo jih bralcu pripeljali pred oči, bili so pri gosposki na glasu, da so jako skrbni varovalci javnega mira in natančnega spolnjevanja cesarskih postav, med kmeti pa niso imeli nikjer kaj posebne hvale. Zlasti njih načelnik, Peč imenovan, ni imel nobenega prijatelja med ljudstvom, izvzemši dekliče.

Peter Peč je bil komaj poldrugo leto v tej službi in vendar je bil prvi izmed treh svojih veliko starejših tovarišev, dasi je gola in gladka njegova brada pričala, da je spolnil komaj dvajseto leto. Iz tega in pa iz obilega denarja, ki ga je potrosil, sodili so umni možje, da mora Peter Peč biti kakega gosposkega rodu. Tudi je govoril več jezikov, znal je gladko pisati in še več reči. Nekateri so celo trdili, da ume točo narejati, ki čez sedem far polje pobije. Ta govorica jih je menda tudi napeljala na to, da je Peter Peč bil dijak črne šole, da so ga pa iz šole izvrgli, ker je neke skrivnosti razodel, katere mora vsak črnošolec tajiti. Pa naj bode to že, kakor hoče, to je lahko vsak na lastne oči videl, da je Peter Peč najčednejši mladenič, kar jih dekleta v okolici poznajo in včasi od strani pogledajo.

Bil je leblajtar Peč popolnoma pravilnega obraza, belega lica, velikih oči, visokega čela, bolj šibkega telesa in srednje postave. Njegovi trije tovariši so bili starejši možje, katerih zaraščeni in rjavi obrazi so kazali, da so prečuli že nekatero mrzlo noč pod milo luno.

Puške postavijo v kot. Peč gre kake dvakrat po izbi gor in dol, mencaje si roke, pa se še ozre ne po drugi druščini, ki je bila v hiši. Poslednjič se usede še on k mizi za vrati, kjer so si njegovi pajdaši prostora našli. Hrvatov tihotapcev ni zagledal nobeden.

Kmalu nastane med pivci zopet poprejšnje vretje in vpitje.

Dva pa dva sta imela govorico med seboj, včasih se naglo pobogala in preskočila v pomenku na druge reči, včasih pa trdovratno svoje misli pritrkavala in, pri sosedih pomoči iskaje, še druge v svoj pogovor vpletala. Zopet drug je pravil mlajšim skušnje in spomine iz svojih mladih let.

Vsega tega se ni udeležil France. Tiho je sedel na oglu in ognjeno gledal leblajtarja Petra Peča, ki se je neka hotel kratkočasiti s krčmarjevo hčerjo Mico. Vrtel se je kakor vrtavka in jo zdaj lovil za roko, zdaj za obleko, morda še toliko rajši, ker je videl, da draži dolgega mladeniča, ki ga tako pogleduje.

Krčmar Tone Rebrnik je bil nekako čisto utihnil. Bal se je, da ne bi v njegovi hiši Hrvatov dobili in bi tako še njega v zamero in zadrego pripravili pri gosposki. Frtnatek Tekmec se je bil precej že vina nalezel in je vedno pravil svoje čudovite tožbe, kako je tega in onega v ječo posadil, je mnogo pil in vedno vina klical, rekši, da ima »denarja ko pečká«.

Graničarji so se menili med seboj večkrat po nemško.

Zlasti Peter Peč si je v nekako čast štel, da je mogel kaj svojim trem tovarišem povedati tako, da ga kmetje okoli niso razumeli.

Tudi zdaj je del kapo na glavo, smejé se nekaj pravil in kmalu potem odšel ven.

Med kmeti je bil star, doslužen vojak, ki je s silo ujel nekoliko besedi tujega jezika. Ta je nekoliko razumel, kam gre graničar.

»Slišiš, France!« klical je ta. »Ali hočeš sam sebi dobro?«

»Kaj pa je?« vprašal je France nevoljen že zavoljo pričujočnosti graničarjev.

»Jaz te vprašam, če hočeš sam sebi dobro?«

»To se ve!«

»Poleno znaš tudi pobrati na drobnem koncu, z debelim pak po buči mahniti?«

»Znam, menim. In še svojo zastavim, da ti bode počila, če je ravno kamenita.«

»Rajši verjamem, kakor bi jo poskušati dal. Midva se ne bodeva tolkla, Bog obvaruj, France! Midva sva prijatelja. A za drugo betico vem, ki jo gre razbiti, in ti jo boš, če nisi kukavica.«

»Katero?«

In Francetov tovariš, stari vojak, se nagne do njegovega ušesa ter mu skrivnostno na uho pove: »Leblajtar Peter Peč je šel gor v vašo vas k Rezki, sestri tvoji. To je dejal, jaz sem dobro razumel.« Rekši to tiho, pogleda Francetu v obraz in pravi: »Kaj boš ti dejal na to?«

France Štivrnik ni odgovoril nobene besede. Pobesil je glavo, v lice je obledel ko smrt, ugriznil se je v spodnjo ustnico, svetlo pogledal, vstal in odšel.

»Kaj si mu za pet hudirjevcev izpod klobuka povedal, da je tako ozelenel in precej šel?« vprašal je Dlek, ki je Franceta opazoval.

»Tiho bodi, stričev, tiho! Jutri boš slišal nekaj, česar ne povedó vsak dan stara babiščeta; pa molči!«

IV

Prestavimo se s častitim bralcem v majhno in nizko stanico.

Pohištvo te izbice kaže čeravno ne pomanjkanja, vendar siromaštvo; kajti vse, kar tu vidimo, je velika, rdeče pobarvana skrinja in majhna postelja s slamnatimi blazinami in rjuhami debelega domačega platna. Vse pak je čedno in snažno. Vendar hrani ta ubožna stanica dragocen biser, ki ga dostikrat zastonj iščeš po bogato okinčanih mestnih sobah, hrani nedolžno deklico. Bila je to spalnica Štivrnikove Rezke.

Dolgo je že, kar je Reza pogasila luč in se ulegla na trdo postelj. Dolgo je še ležé molila večerno molitev in vendar ni hotel spanec zazibati trudne glavice. Zrla je v leseni strop, mesečina je sijala skozi malo, z železno mrežo zavarovano okence, čudne misli so jo obhajale. Videla je svojeglavega, drznega brata v nevarnostih, ni ga mogla udržati doma. Mislila si je, kako ga bodo ljudje sodili, imenovali ga tihotapca, na pol razbojnika; kako ga bodo biriči iskali — in ni si mogla kaj, solze so se ji ulile. Jela je zopet moliti. Molitev dá tolažbo, človeka razmisli. Tudi Reza je naposled zadremala.

Ko se zbudi, mesečina ni več sijala v izbico, a nekdo je trkal na okno in na pol šepetaje klical njeno ime. Čuden mraz jo spreleti po vseh udih. Bilo je je strah, potegne odejo čez oči in ušesa.

»Rezka!« šumelo je zopet od okna.

Glas je bil lep, mehek. Zazdelo se je Rezi, da ji ni čisto neznan, nekoliko jo mine strah, usede se na postelji, da bi natančneje poslušala; vendar si ni upala dihati.

»Reza, lepa moja Reza! Zakaj se mi ne oglasiš?«

To je bil glas lepega graničarja Peča, ki je enkrat ž njo od maše šel in ki je prišel že večkrat brez uspeha pod okno.

»Tako vsaj bliže okna pridi, da ti nekaj povem; saj vem, da ne spiš, ljuba moja deklica!« zdihoval je Peter Peč.

Zdajci se domisli Reza grožnje bratove, da bode graničarja ubil, ako ga blizu hiše dobi. Brat je bil nocoj zunaj, to je vedela.

Kaj, ko bi prišel zdajle, ko bi našel tega človeka tukaj, ko bi v jezi res kaj hudega storil! To je Reza pomislila v enem trenutku, v drugem pak je skočila iz postelje, šla bliže okenca, vendar ne prav do line, ter dejala: »Kaj bi radi? Bežite!«

»Nič se ne boj, Reza, nič. Kdo ti pa kaj hoče? Samo govorila in menila se bova, pojdi bliže, rožica moja zlata!« javkal je mladenič.

»Midva se nimava kaj meniti, gospod! Ako bi vas moj brat dobil tukaj, moj Bog, bežite, lepo vas prosim,« govori deklica s tresočim se glasom.

»Nič se ne boj, jaz se ga tudi ne bojim. Bog ve, kje je zdaj tvoj brat. Meni se zdi, da sem ga videl v krčmi, še četrt ure ni tega; pijan je bil, gotovo ga ne bode,« pravi Peč.

»Je že tukaj!« zavpije Rezki znan glas strahovito graničarju za hrbtom. Obenem trešči debelo poleno po Pečevi glavi, da se na mah in brez glasu zvrne ob hiši na tla.

Deklica zakriči na ves glas. Oče Štivrnik v stranski izbi se zbudi in plane na noge.

»France, stoj, France!« kliče deklica.

»Kaj ti je pa?« vprašuje oče iz druge izbe.

»France bo nekoga ubil zunaj, ah, oče, ven! Brž ven pod okno!«

Starec leti nato ven, na pol opravljen. Toda zunaj je bila tema. Oblaki so se podili po nebu in le malokdaj se je majhno mesec pokazal. Vse je bilo tiho, nikjer nobenega šuma.

»Neumna si,« godrnjal je starec hčeri, ki mu je bila prišla za petami z lučjo. »Kje je France in pa še kdo? Sanjalo se ti je, pa vpiješ.«

»Lejte, lejte!« kazala je Reza proti kozolcu s prstom. Tam se ji je zdelo, da je videla človeka, ki je nesel drugega na rami ko hlod. Zdel se ji je grozovito velik, tako da je dvomila, ali je to France ali ne. Zginil ji je pa v temoti v tem hipu, ko ga je zagledala.

»Bog nas obvaruj vsega hudega,« rekel je Štivrnik, potem pak se je obrnil k hčeri in, videvši jo na pol razpravljeno na mrazu stati, dejal je skrbljivo: »Deklica, le v hišo pojdiva, da ne prezebeš, bode že Bog tako obrnil, da ne bo nič hudega.«

Nerada je Reza ubogala očeta, vendar je šla.

»Kaj imajo pač ljudje okrog naše hiše? Zakaj se ne pobijajo drugod?« reče oče ter dene črno, ubito svetilnico na mizo.

Hči ni mogla odgovoriti. Skoraj gotovo se ji je zdelo, da je brat bil tisti, ki je udaril po Peču in katerega je videla ob kozolcu izginiti z butaro na rami; ah, morda je nesel človeka, ubitega z lastno roko. Že je videla ljubega brata v železju pred krvavo sodbo — in tesno ji je bilo pri srcu, mrzel pot ji je tekel po čelu.

»Ali Franceta še ni?« vprašal je stari dalje.

»Ah, ni ga ne,« odgovori hči, »in ravno zavoljo tega me skrbi.«

»Nič ne maraj, nič, France bode že prišel; da se pa dva tepeta pod našo hišo, kaj nam tega mar,« reče stari, vendar glas se mu čudno spremeni, tudi njemu misel pride v glavo: »Kaj, ko bi bil France imel pretep?«

Deklica ni mogla molčati. Solze ji zalijó oči.

»Oče, meni tudi tako vest pravi. Zdelo se mi je, da sem čutila tistega graničarja Peča na tnalu. Ravno sinoči mu je France zapretil. Ah, oče, lepo vas prosim, vžgite še enkrat svetilnico in oblecite se, pa pojdite pogledat malo po potu ob kozolcu dol, morda se tako velika nesreča odvrne. Gotovo je bil France, pojdite, lepo vas prosim. Meni se je zdelo, da sem ravno njegov glas slišala.«

Starec resnobno premišljuje trenutek, potlej pak urno natakne velike čevlje namesto coklastih copat, obuje kožuh in pokrije retasti klobuk na sivo glavo.

»Le duri zapahni, da te ne bo strah, deklica, pa potrpi malo; moli roženkranc ali božje čednosti, jaz malo pogledam, pa pridem zdaj zdaj nazaj.« Rekši vzame svetilnico v eno roko, v drugo drenovo palico iz kota pri vratih in gre iz hiše.

Komaj pride do kozolca, zagleda na snegu rdeč madež — kri, za dve stopinji zopet več in več kapljic. Tudi stopinje je razločil po gazu, sledí velikega čevlja, kakor ga je nosil France.

Staremu je postalo tesno pri srcu, hitreje in hitreje stopa, zmerom po krvavem sledu. »Moj Bog, oče nebeški in ljuba mati božja! Da bi vsaj on ne bil kaj storil! Oh Jezus, Jezus!« molil je oče Štivrnik, pa le še bolj je bil nemiren. Bil je že na strmi rebri, na potu, ki je držal do Rebrnika, že dobre četrt ure od doma; pa vrniti se mu ni dalo, na vsak način je hotel vedeti, kaj je. Krvavi madeži na snegu so bili sicer vedno bolj redki, pa gotovo je bilo, da je pobojnik šel k Rebrniku, kajti že je videl mož luč izmed sadnega drevja samotne krčme in, ko ne bi bil od starosti že malo gluh, čuti bi bil mogel že tudi divji krik vinjenih pivcev.

Pa glej, nekaj podolgega je ležalo na potu. Bil je človek.

Suknja in jermen na križ sta pričala, da je graničar. Iz gladkega lica je Štivrnik spoznal Peča. Naglo poklekne stari mož tik trupla, postavi svetilnico predse v sneg in se spogne čezenj.

Lice Pečevo je bilo bledo, zmrznjena kri se mu je las držala, sicer pa je bil gorek, srce je bílo in dihal je globoko. Tudi ni bilo nikjer velike rane videti, le na lahko je imel glavo prebito.

»Hvalo Bogu, temu ne bo nič hudega,« reče stari in precej se mu olajša pri srcu. »Kmalu se bode zbrihtal, pa bo vstal.

Jaz pa lahko grem proti domu in po poti zabrišem krvave sledi, da ne bo svet vedel, da se je zgodilo pod mojim oknom, sosebno če je moj trpoglav to storil; hvalo Bogu, da ni huje.«

Taka je bila prva misel starčeva, ko je bil graničarju glavo pretipal in videl, da je samo malo udarjen, čeravno še na pol v nesvesti. Vendar Štivrnik je bil dobra duša, usmilil se mu je ranjenec in, kakor je že nerad sam sebe in svojo hišo v sitnosti mešal, sklenil je naposled pomoči iskati ubogemu človeku.

»Mrzlo je, morda bode prišel kdo kmalu iz krčme tod po potu ali pa ne; pijanec je živina, ne spraviš ga z lepo od vina ko medveda od uljnjaka. Revež bi morda še zmrznil na mrazu.

Stoj, Rebrniku bom povedal, on naj ga na gorko znese, da bo prišel zopet k sebi. Drugo pot pa naj ne lazi okrog, mlada norost!«

Godrnjaje te besede, približa se krčmi.

Krik in vpitje se je slišalo iz hiše. Ko je prišel do praga, postal je malo, ker znan glas mu je donel na ušesa, glas Francetov.

Toda ni bil navadni glasni govor, ampak divje, hripavo grlo je hreščalo izmed množine drugega šuma.

»Zopet tepež!

Za pet Kriščevih ran, pod zemljo me bo spravil,« vzdihne stari in z močno pestjo jame trkati na vežna vrata. Dolgo je moral nabijati, preden se na vratih prikaže krčmarjeva hči z brlečo lučjo v roki, vsa prepadena in uplašena. Zagledavši očeta Štivrnika, vzklikne: »Oče, le brž stopite v hišo, branite, pobili se bodo. Pomirite Franceta, če ne, graničarji ga ubijejo ali pa on koga, le brž, oče, za božjo voljo!«

»Moj Bog, moj Bog, to ti je križ ž njim! E, France, France!« javkal je stari ter hitro stopil čez vežo. Ravno je hotel kljuko pritisniti, ko se vrata majhno odpró in boječe smukne iz krčme mali Tekmec. Zagledavši starega Štivrnika, je menda menil zopet kakega sovražnika imeti pred očmi, zato je tik stene na pol počenil. Ko se je pa na prvi pogled prepričal, da mu ta ni nevaren, obesil se mu je na roke in klepetal: »Boter, ljubi moj boter, ne hodite v hišo, beživa, zakaj vrat vam bodo zavili, kakor so ga meni hoteli, kakor bi bil neumno živinče, resnico, boter, nikarte ne hodite!«

»Pustite me, prijatelj,« dejal je stari in, palico stisnivši v pest, je odprl duri.

V

Morda je malo dežel, kjer bi prebivalci primerno toliko lastno pridelanega vina popili, kakor ga Kranjci, sosebno Dolenjci, popijó. Kadar je sedel kmet k vinu, ne pusti ga z lepo. Z mladih let te močne pijače vajen, popije je nekateri toliko, da bi bil marsikje drugod zgled nezmernosti in čudo vinopivcev. Pa tudi nastopki tega vinopivstva se vidijo očito. Le primerimo olopivca, nemškega Bavarca, vinščaku slovenskemu Kranjcu: tam najdemo debelega, trebušnega moža rdečih lic in na videz zdrave barve, tu pa vidimo sesušenega, koščenega kmeta, čigar obraz je sicer od sonca zatemnel, vendar bolj na bledo vleče, ker je podoba, kakor bi bil iz kosti in kože. In vendar, ko bi ju, primerjaje njuno telesno moč, postavil iz oči v oči, kateri bi pač ognil se drugemu?

Pri vsem tem pa, da slovenski kmet rad vino pije in rad zanj dá, vendar popolnoma ne pozabi, kako težko je denar pridobil. Redko se dobode med pivci tako gostoljuben človek, da bi za neznanca plačal, dasiravno skoraj vsakemu človeku v kupici piti ponudi, ako se ne boji zamere.

Frtnatek Tekmec sam je moral omenjeni večer to skusiti, če mu že tudi staremu slovenskemu pijančku ni bilo treba te skušnje. Prišel je bil k Rebrniku z malo denarja, žejen je pa bil za veliko. Upal je tukaj kaj tihotapcev dobiti in zmeniti se ž njimi za kakov zaslužek. Toda to mu ni šlo, ker edina dva pričujoča sta se zmenila s Francetom in sta Frtnatku precej od kraja povedala, da ga ne potrebujeta. To je Tekmeca tolikanj bolj ugriznilo, ker je za gotovo pričakoval kakega zaslužka.

Tiho se je usedel za ogel na prejšnje mesto k drugim možem, odvezal z zobmi in nohti trikrat zavozlani mošnjiček, preobrnil vse čisto, pa nikakor ni mogel več najti, nego kolikor je bilo plačati za prvo pot. Kranjski pijanci so namreč prepametni, da bi se dali svojim krčmarjem opehariti, in, četudi zaupajo njihovi poštenosti, vendar jim rajši vzamejo še priliko in skušnjavo, ki bi jih utegnila zapeljati: in sicer tako, da plačujejo večkrat račun.

Za prvi račun je bil tedaj Tekmec naštel nekaj malega denarja, potem pak, ko so se drugi možje Golmanovega nasveta poprijeli, da bi namreč še in še pili, jel je skrbno premišljevati, kaj bi storil: ali bi se zavlekel na peč spat ali pa bi še pil, predrzno upaje na tuje mošnje. Ko si je bil kaka dva pota ustnice obliznil in ko je čutil, da je grlo zmerom bolj suho, sklenil je z velikim pogumom piti, za plačilo bo že, kakor bode.

In ravno ta nesrečni sklep malega moža Tekmeca je bil vzrok, da se večer ni po krčmarjevi volji izšel in da je vstal velik hrum in šum po izbi.

Kmečki možje so imeli navadne pogovore o letošnji kapljici, primerjaje jo lanski, o pridelkih, o davku in desetini, če bode stari Trpotec hčer omožil in ako mu kaže zeta jemati, in druge navadne reči, v katere je Frtnatek tudi katero pametno bleknil, potegnivši globoko iz kupe. Vedno težja in težja je bila Tekmečeva glava, vendar je dobro vedel, da ga bodo kmalu prijeli ljudje pri duši za denar, in skrb ga je malo treznega držala. Bal se je pa bolj za svojo kožo, da se ne bi pobratila s kakovo ljudsko pestjo, kakor pa za pošteno in častno ime.

Ko so bili celo graničarji prišli, Hrvata pospala in France odšel iz hiše, izginil je Frtnatku zadnji up, da bi srečno mleko pojedel, v katero je tako nepremišljeno kruh zadrobil.

Najbolj pa si je bil v strahu pred graničarji, da ga ne bi uklenili in zaprli.

Dolgo misli revež, kaj bi storil. Nazadnje pomakne klobuk na glavo, vzame malo culico pod pazduho in tiho šepéta ven.

Toda bila je že nesrečna luna to noč, zagleda ga mlad vaščan izmed pivcev ter mu grmé zapove, naj počaka, da plačajo; če ne, pa mu bode cepeli raztegnil. Moral je torej nazaj, s počasnimi koraki je šel na ogel in mislil drugače pomagati si iz neprilike.

Zopet vstane, gre tiho na stran in starega v kotu spečega Hrvata pocuka: »Boter, o ljubi boter!«

»Odnel te vrag, človeče, što češ!« zarežal je tihotapec šepetaje.

»Posodite mi petico denarja, boter, precej jo vam vrnem; bodite tako dobri, boter, lepo vas prosim, malo manj ko Boga,« šepeče Tekmec.

»Odlazi!« dejal je stari Ivan.

»Kaj me ne poznate, boter s Hrvaškega? Jaz sem tisti Tekmec, ki sem včasih krivonogemu Petru tobak nosil, jaz vas tudi poznam, vi pa krivonogega Petra in tako na pol tudi mene.

Pomagajte, boter Ivan, pomagajte in posodite mi petico.«

»Odlazi!« dejal je tihotapec in jezno z zobmi zaškrtal, roko dvignivši, kakor bi ga hotel pod rebra suniti. Tu se ni dalo torej nič opraviti, to je Tekmec previdel, zato se je obrnil na milost krčmarjevo in še njega na tihem poprašal, ali zastonj; tudi Rebrnik mu hrbet obrne. Žalosten in brez tolažbe se Tekmec zopet usede in, vdan v vsakršno usodo, pričakuje, kaj bo iz tega.

Ni mu bilo treba dolgo čakati. Možje so hoteli skleniti pijančevanje za ta večer in vsak je položil svoj del na mizo. Zastonj je Tekmec obetal, da bode že še on dodal pozneje, pivci so hoteli račun plačati skupaj. »To je navada med nami, da vkup pijemo in vkup plačamo. Daj, ali boš pa klobuk zastavil in kamižolo, če ti bode krčmar kaj upal na vse to blago,« rekel je Dlek. Tekmec se ni hotel vdati, da denarja nima, in je zmerom obetal. Jezilo ga je, da so tudi graničarji jeli se smejati s kmeti vred njegovi zadregi. Stopi še enkrat k Hrvatu, naslonjenemu na mizo, in reče potiho: »Boter, o, lepo vas prosim petice!« Ali Hrvat, ki se je bal, da ga ne bi zagledali služabniki orožene pravice, odgovoril je samo s svojim: »Odlazi!« in je dalje, v mizo uprt, delal se, kakor bi spal.

»Ali vam tudi tisti mož noče dati, očanec?« vpraša najstarejši graničar smeje se Tekmeca. »Kogá? Kaj sem ga kaj prosil? Boter cesarske postave, pri miru me pustite, jaz ne prosim ničesar ni vas ni drugih,« odgovori jezen Tekmec ter se nasloni na mizo, uprt v dlan, klobuk s širokimi krajci nazaj pomaknjen, da so se videli dolgi, sivi lasje v redkih kodrih viseti po nagubanem čelu. Začnó siliti vanj bolj za šalo ko za resnico, naj izvleče mošnjo. Zdaj in zdaj ga prime kdo izmed vinskih tovarišev za ramo in ga vrlo potrese: »Plačaj, Tekmec!« Tudi najpotrpežljivejšemu je enkrat preveč. Tako Frtnatek ni mogel dolgo trpeti teh nadlog in krivic, nehal je vpiti: »Boter, saj bom plačal, zdaj se še ne mudi!« in dal je enemu izmed svojih sitnih sosedov precej neprijazno klofuto po zobeh. Toda ta se ni dal vsaki pesti biti, prijel je tedaj malega možička za vrat in ga je trdo kakor v kleščah stisnil v kot. Za prvega revež ni mogel do sape priti, z zadnjo in največjo močjo se je upiral, da bi roko, ki ga je tiščala za vrat, od sebe spravil.

Težko bi se mu bilo to kdaj zgodilo, ko bi ne bil njegov sovražnik sam malo popustil, da Frtnatka ne zadavi.

»Na pomagaje!« klical je Tekmec.

Trije graničarji, za vrati sedeči, jeli so se pomenkovati, ali bi pomagali revežu iz rok pijancev. Smilil se jim sicer ni, vendar vedeli so, da jih kmetje sovražijo, in nič jim ni bilo spreti se ž njimi, ker so pri vsem drugem zaupali na glasovito svoje ime, pa najbolj na svoje orožje. Zdelo se je pa, da nočejo brez privoljenja in povelja svojega načelnika Peča ničesar storiti.

Tekmec je zastonj poskušal vstati in svojega nasprotnega soseda po mačje nenadoma napasti. Ves njegov trud je bil zastonj; le še bolj je bil tepen. Zdajci ga maščevalni duh popade.

»Hrvat bi me bil mogel rešiti teh nadlog, ko bi bil petico dal, pa je ni; le čakaj me, stara lisica hrvaška!« Tako je mislil in, ko je nekoliko miru dobil, odprl je velika usta svoja in zakričal, da je njegov glas donel čez vse drugo vpitje v krčmi: »Vi, gospodje cesarski! Branite me in jaz vam bom povedal za dva kontrabantarja, v resnici vam bom povedal, pomagajte mi!«

Ko bi mignil, bilo je vse tiho. Do zdaj so kmetje imeli večidel šalo s Tekmecem; da je Hrvata očito izdal, zdelo se je vsakemu več ko resnobno in kaj takega ni nihče pričakoval.

Precej vstanejo graničarji. Najstarejši prime puško in se ustopi na sredo hiše, rekši: »Možje, jaz vam zapovedujem, pustite tistega moža, ki mu pravite Tekmec, precej pri miru, naj stopi sem in pove, kje ve za tihotapce, ker je očitno spoznal, da mu je znano, in ker je obljubil povedati zanje.«

Toda Tekmecu ni bilo treba kazati tihotapcev, stari Hrvat je sam vstal iz kota pri stranski mizi, zagrabil debelo, z železom okovano palico, ki je ležala po klopi, in strahovito mahne po Tekmecu. Ko bi ga bil zadel, po Frtnatku bi bilo za vselej, nikdar več ne bi bil za tuje denarje pil. Ali mala žaba je imel toliko urnosti, da je ob pravem času smuknil pod mizo.

Graničar, videvši starega znanega tihotapca, kateri ga je že nekatero krat izpeljal, odstopi dve stopinji nazaj, da ga ni dosegla Hrvatova palica, napne puško, mignivši svojima tovarišema, katera tudi orožje pograbita, ter reče glasno: »Palico iz rok in vdajte se cesarski postavi, če ne, pri priči te ustrelim!«

Medtem se zbudi tudi mlajši kontrabantar, ki je bil zaspal na peči. Na skok je na tleh, napne pištolo in palico zavihti, kričé: »Bogme, dajmo se!«

Boj bi se bil vnel zdaj, za Hrvata ne ugoden, ker sta bila samo dva nasproti trem dobro oroženim; v hišo pa stopi v tem trenutju France Štivrnikov, v lice bled in krvav po obleki.

Vendar nihče ni poslednjega znamenja zapazil, vse je bilo zamaknjeno, kaj bode pač iz tega Ko France tihotapca zagleda graničarjem nasproti, sprevidi hitro, kaj pomeni vse to. Naglo iztrga puško najmlajšemu pri vratih stoječemu graničarju, ki si od te strani napada ni bil v svesti, in skoči na stran k Hrvatoma.

Zdajci stopi krčmar mednje in zavpije: »Stojte, kdo je gospodar tukaj?«

»Dokler cesarski služabniki tu stojé, so oni gospodarji vsaj tako dolgo, da se polasté hudodelcev. Vdaj se, stari! Ti, mladi mož, pa odstopi in daj orožje nazaj!«

»Tja v rebra, če hočeš,« odgovori Štivrnik.

»Kaj? Jaz nisem gospodar v svoji hiši?« hudoboval se je krčmar.

»Mar ne plačujem davka in ne oddajam desetine, kakor gre? Stoj, vrag! Povem vam: kdor bo v moji hiši prvi strelil, temu jaz prvi glavo ubijem, naj bo cesarjev ali hudičev služabnik. Če so ti možje kaj hudega storili, zvežite jih, odpeljite, kakor znate svoje pravice; pa vedite dobro, v svoji hiši ne dam nikogar ubijati. Potlej ne pride živa duša k meni; ne in zopet ne, streljali ne boste; kakor gotovo nam je Bog roke dal, znesemo vas ven; kajne možje?«

»Res je tako, znesemo jih ven z ubitimi bučami, ako ne mirujejo,« oglasé se kmetje, ki so bili po Francetovem prihodu in po Rebrnikovem hrabrem ugovoru nekaj pogumnejši postali.

Tretji graničar, kateremu je bil France izpulil orožje, našel je Pečevo puško in se zopet pridružil tovarišema. Vsi trije so tikoma z ramo pri rami stali z vzdignjenimi puškami. Videlo se je pa tudi njim, da jim ni nič posebno volja začeti boj z močnimi, obupnimi ljudmi in pa še celo, ko se je kazalo, da bi krčmar in kmetje nasprotnikom pomagali.

»Pustimo jih,« rekel je najmlajši.

»Počakajmo vsaj še Peča, vsak čas bode prišel, nekega dekleta je šel klicat gor v vas,« šepetal je drugi. Tudi stari graničar je hotel počakati še četrtega pajdaša, zatorej je zdaj, kakor je vedel in znal, kmetom in krčmarju govoril, kako jim je dolžnost, pomagati cesarski postavi, polastiti se hudodelcev.

»Tu ni nobenega hudodelca, če ti nisi, stara sraka!« dejal je France.

»Možje, dajte si dopovedati,« govori graničar, »skrivno kupčevanje s tobakom in drugo rečjo je prepovedano. Kdor torej to reč podpira, da kupuje kaj takega blaga ali da prekupčevalce zakriva ali celo brani, zapade ostri kazni.

Sami si torej pripišite, ako vas postava prime ostreje, kakor si mislite, ako se ustavljate njenim služabnikom in ne pustite spolnjevati, kar jim dolžnost veleva. Premislite, kaj delate, možje!

Ako precej odjenjate, hočemo molčati in pozabiti, kar se je zgodilo že do zdaj, sicer pa vas moram opomniti, da težka in dolga ječa vsakega čaka, kdor cesarskemu služabniku le en las skrivi.«

»Saj vam nihče nič noče, hudir!« oglasi se eden kmetov.

»Jaz nikogar ne branim in se nikomur ne ustavljam, samo tega nočem, da bi se streljali v moji hiši,« odgovori krčmar.

»Umor braniti je vsak dolžen,« reče drugi kmet.

»Ven z leblajtarji!« kričal je tretji in ob mizo bil.

»Položite puške na stran in zvežite jih, tega vam ne bom branil,« reče Rebrnik.

»Gosposka nam je v roko dala orožje, da ga rabimo v sili. Fant!« vpil je graničar Francetu, »puško iz rok in ven se poberi, če ne — pri moji duši, prvi boš ležal.«

»Boš pa ti pred,« vpije France in nastavi, ali stari Golman prime za cev in jo pobesi, rekši: »Stoj, neumnež! Ali ne veš, kaj je gosposka?«

»Za priče vas pokličem, da je on prvi name pomeril,« kriči graničar in sproži.

Strašno je zadonel pok po zaprtem prostoru, dim se je zakadil, boječe so se eni pomaknili v zadnji kot. Bodisi pa da je enkrat napak merilo izurjeno, staro oko graničarjevo, ali da je nalašč tako streljal, krogla je le prasnila Francetu ramo in se potem zadolbla v leseno steno. Mladenič vrže puško iz rok in ko blisk nagel je pri graničarju, prime ga za prsi in ga trešči ob tla, preden so drugi priskočili in ju razdvojili. V trenutku pa pade trda palica po hrbtu krepkemu mladeniču in, ko se je razkačen ozrl po novem sovražniku, videl je svojega starega očeta pri sebi, kako je srdito svojo palico vihtel, kričé: »Ti kajon ti, ti pretepilnik ti! Povsod nepokoj dela in poboj!«

Imel je toliko spoštovanja do očeta, da se mu je na mah uhladila kri in da se je samo ognil očetovi togoti. Težko pa da bi bil še boja konec, kajti stari graničar se je bil s tal pobral, njegova dva bolj boječa tovariša sta bila sablje izdrla, Hrvata pak sta tudi imela gor jače pripravljene.

»Kaj se bijete tu,« kričal je stari Štivrnik. »Zunaj leži leblajtar.

Peč menda že mrtev. Na gazu leži in se ne gane.«

Te besede so storile, da so vsi trije graničarji pozabili tihotapcev in Franceta ter grmeli ven pogledat za tovarišem.

Hrvata in kmetje so porabili ta čas in ubežali vsakršni sitnosti skozi druga vrata. Franceta sicer ni bilo volja pobegniti, vendar, ko ga je oče dobro ozmerjal in mu hudo zažugal, ako ga ne posluša, dal se je tudi on pregovoriti in je šel domov.

VI

Mrak se je delal. Sneg, ki se je bil podnevi nekoliko stajal, jel je zopet škripati pod nogami, ko so nekaj tednov pozneje trije možaki korakali čez Gorjance navzgor z južne strani. Vsi trije so oprtav nosili velike vreče na hrbtu, opiraje se na grčave podkovane palice. Dva sta imela hrvaško obleko, eden pak, vodnik trojici, bil je opravljen po kranjski noši.

Poslednjega lahko spoznamo po dolgi, čvrsti postavi in predrzni hoji, da je Štivrnikov France.

Od tistega večera, kar je cesarske služabnike tako nespametno pestil, ni ga bilo več doma; kajti bati se mu je bilo po vsej pravici, da bode gosposka hotela imeti odgovora za tako samooblastno ravnanje. Tudi si je bil v svesti, da bi konec vseh njenih vprašanj bil le-ta, da bi ga v ječo in potem še v vojake vtaknila, česar si pa nikakor ni želel. Zopet je rajši nepostavno životaril po domačih gorah, pečaje se s tihim, nevarnim tihotapstvom in obupnimi tovariši, kakor da bi bil sedel v železju ali da bi puško nosil po tujih deželah. Sicer se mu je večkrat malo težko storilo, kadar se je domislil na starega očeta in na ljubo sestro, na sramoto, ki jo je njima nakopal na glavo, da jima lahko sosedje očitajo njegov kontrabant: vendar zginile so mu vse te boljše misli, ako je pomislil, da ga je vroča, nagla kri že tako daleč zapeljala, da se že ne sme povsod očitno pokazati.

Ta misel, ki vsakega hudodelca na zlem potu priklepa, govoré mu, da je prepozno povrniti se na pravi pot, navdajala je tudi Franceta; sklenil je biti tihotapec, glasovit in poznan po vsej deželi.

Trudni prisopó trije popotniki na vrh. Govor jim je bil že potekel, tiho so stopali po strmi stezi, vsak je zase premišljeval. Kakor morje se je bila razlila zimska večerna megla po veliki krški ravnini, ob deroči Krki tjakaj do šumeče Save. Tudi luna je priplula na nebo. Tiho je sijala po nočnem zraku zdaj čista, zdaj zopet na pol zatemnela v letečem oblaku.

»Kmalu pridemo do kraja,« govori France Ivanu, ki je svoj ‚bogme’ klel med zobe, »tukaj precej v vežini se začnó vinogradi; na hramih vem za suho seno, ležalo se bo prav dobro na njem. Jutri zjutraj pa vstanemo še ob noči in gremo v dolino. Tudi je varneje zjutraj začasa hoditi z Gorjancev ko pa zvečer.«

»Dobro!« rekel je stari tihotapec.

»Ako bi nas vragi zalezovali, čakali bi nas gotovo o takem času, ko je zdajle. Saj veliko bi ne opravili, ako pridejo. Zanič so vsi štirje. Ste li videli, Ivan, kako smo jih bili oni večer ugnali v krčmi? Povem vam na mojo dušo in na fajmoštrovo besedo, če se tukaj na samoti snidemo, še slabeje se jim bode godilo, zlasti tisti drobtini, Peču, katerega sem že imel enkrat pod pestjo, pa sem ga premalo mehčal; popravil bom, ako se mi nastavi še kdaj.«

Hrvat se namuzne, ne reče pa ničesar. To je tudi Franceta utišilo in molčé so stopali med vinogradi, ki so se zdaj stezali navzdol zmerom gostejši.

Prišedši do velikega vinskega hrama, ustavijo se in odvržejo v podstrešku težka bremena s pleč. France prinese iz drugega ogla polomljeno lestvico, pristavi jo do male luknje nad hramom in mož za možem so zlezli trije tihotapci v suho mrvo, zarili so se in odeli si dobro utrujene ude in kmalu potem ni bilo slišati drugega okrog ko lahko pihljanje severne sapice in glasno hrčanje spečih popotnikov.

Niže v dolini pak srečamo drugo druščino. Šest možakov se je namenilo po ozkem potu v Gorjance, ne bojé se noči in mraza. Prvi v vrsti je bil majhna podoba, v raztrgano plahto zavit, naš znanec Tekmec. Ker ga je v noge zeblo skozi raztrgane podplate, stopal je jako na gosto in naglo, tako da so ga morali za njim hodeči večkrat opomniti, naj korači bolj tiho in polagoma. Prvi za petami mu je bil brljavi birič Špuntek, ki je nosil staro, krivo, zarjavelo sabljo opasano in uklepnike v rokah. Za njim pak so se svetile graničarske puške, štiri cevi, izmed katerih je vsaka naglo smrt pretila tistemu, kdor bi se Peču in njegovim tovarišem hotel ustavljati.

»Kje pa je tisto gnezdo, vi možek?« vpraša birič Tekmeca.

»Kmalu pridemo do njega. Ko bi le tako spakovo ne mrazilo!« odgovori Tekmec.

»Če nas za nos vodite, mož, vržemo vas v prvo rupo, ki do nje pridemo, ali vam pa hrbet zravnamo,« reče Peč.

»Koga?!« togoti se Tekmec, »mene bo v kotanjo vrgel, kdo? Vrzite me, vrzite! Anti nočete imeti tožbe pri gosposki, ki bo leto in dan trpela in tako nehala, da vas bodo zaprli ponoči in podnevi, za kolikor bo sodba stekla. Da, pač, botrov, to vam povem z lepo, če ste prav gospod, jaz sem že nekaterega nadelal. Kaj menite, da bi vam jaz kazal nocoj pot v skrivališče Hrvatov, ko bi se mi ne bili zamerili ti možje?«

»Kako so se vam zamerili? Ali vam ni zadosti, da ste dolžni gosposki pomagati in da vam postava plačilo obeta?« pravi birič Špuntek.

»Kaj? Jaz vam pomagal?« rekel je Tekmec. »Ovbe, to ne bo nič; jaz vam že ne bom pomagal. To si izgovorim, da bom devet dobrih stopinj na strani stal, vi sami se pa mikastite in lasajte ž njimi, kakor hočete. Jaz vem, da ima tisti fante hude zobe; in skusil sem tudi že hrvaške pesti, poznam jih, le sami jih uklepajte, samo glejte spaka, da vas po nosu ne cvrknejo, kakor so vajene. Pomagal vam pa jaz ne bom in vam nisem obetal tega. Samo kraj bom vam pokazal, ni pike več ne.«

»Kako ste pa izvedeli za to luknjo, možec?« vpraša birič.

»Jaz bi vam lahko rekel: to vam nič mar,« pravi Frtnatek, »pa nočem in rajši povem naravnost. Vidite, boter cesarski, to je tako, jaz sem že dosti sveta in dosti ljudi skusil, tudi kontrabant poznam — a Bog ne daj kaj hudega misliti! — in nekdaj sem bil zraven, ko smo — ko so spali kontrabantarji gori zidanici na senu. Zdaj oni teden sem bil zdoma in izvedel sem za gotovo, da so naložili trije tobaka na Hrvaškem: tisti France in tisti hudi Ivan pa še eden.«

»Ali jih poznate?«

»Bog te nadleguj! Kajpak da jih poznam. Komaj teden dni je, kar sem onega sršega spaka ogovoril, onega Ivana, in sem se mu ponudil, da bi mu jaz odnašal čez goro, pa me je začel uhljati, lasati in tepsti, da nisem še enakega dočakal, kar me je moja mati rodila, in to vse zavoljo ene besedice, ki sem jo bil pri Rebrniku zinil in s katero sem povedal to, kar je res: da je Ivan kontrabantar.«

»In vi niste nič boljši!« reče Peč. »Veseli bodite, da vas ne zapremo, ker ste sami priznali, da pomagate tihotapstvu, kadar vas kdo hoče. Če nocoj ne dobimo nikogar, pojdete vi z nami.«

Tekmec se ustraši. Ujel se je bil v lastne besede; zato jame tajiti in izgovarjati se.

Medtem so bili prišli do hrama. Birič je prižgal svetilnico, graničarji pak so napeli puške. Luč je čudovito obsevala tihe oborožene može, stara bruna vinskega hrama in golo stoječe in poveženo kolje po vinogradu, nasajenem daleč po rebri.

Tekmec zagleda tri cule tobaka za podstreškom in kaže: »Glejte, gospodje, kaj sem vam pravil; da ne boste rekli: Tekmec iz Suhe krajine iznad Krke ne ve nič.«

Graničarji pak se jamejo posvetovati, kaj in kako bi začeli.

Na vsak način ni bilo varno enemu na hram plezati; ako se tihotapci zbudé, vržejo ga dol na glavo ali pa mu kratko porinejo nož pod rebra. Da bi šli vsi štirje naenkrat gor, to ni bilo mogoče, ker luknja v steno, iz protja in srobota spletena, bila je tako ozka, da ni mogel več ko eden zlesti vanjo; pri vsem tem pa so lestvice bile tako trhlene in šibke, da ni bilo gotovo, ali držé dva moža. Graničarji in birič so bili enih misli, da morajo iti vsi štirje na seno in povezati tihotapce v spanju vse kmalu. Toda prvi ni hotel biti nobeden. Poslednjič se pokaže, da je najmlajši med njimi bil tudi najpogumnejši.

Peter Peč vzame v roko svetilnico in si pripravi puško na strel ter tiho in skrbno stopi na lestvo. Dva trenutka in izginil je bil pod streho. Nobenega glasu ni bilo slišati razen hrčanja tihotapcev, ki v spanju niso vedeli, kaka oblačica se čeznje nabira.

Drugi graničar ravno tako varno spleza gor, za njim tretji in četrti. Špuntek pa se na prvi klin pri lestvi ustopi, staro sabljo po sebi obesi in strahoma vsakega glasu pričakuje, ki bode s sena dol prišel.

Tekmeca pa vse te priprave niso čisto nič zanimale, kar je bil zagledal tri velikanske cule tobaka.

Začel je bil tako razbirati v svoji bistri glavici: »Da bi te spak! Frtnatek, tukaj imaš priliko, obogateti v eni urici z najlažjim trudom. Gosposka te bo slabo plačala za to, da si svoje stare tovariše izdal. Hajdi, Frtnatek, leblajtarji bodo imeli opravka čez in čez, tačas pa ti lahko cule v kraj spraviš, vsaj dve, če treh ne, in tobaka boš imel za šest tovorov, kakršni so kdaj tvoj hrbtiček jezdili po Kranjskem iz vasi do vasi in hišne očete, hlapce in pastirje s tobakom preskrbljevali.«

S tako mislijo se je Tekmec tiho k culam splazil in potem, ko se je po dolgem prizadevanju prepričal, da je ves trud, celo culo odnesti, zastonj, prerezal jo je s krivcem čez pol in odnesel polovino kakih deset stopinj proč v vinograd, kjer jo je vrgel v grm zapletenih neobrezanih trt, in je potem še po drugo šel. Cesarski birič Špuntek je tako zamaknjeno na lestvici pričakoval, kaj se bode gori na mrvi zgodilo, da ni čisto nič opazil, kaj Tekmeček počenja. Tako je bil možec že iz druge cule tobak znesel, ko zasliši krik in kletve od hrama le sem, kar ga je za čas motilo v njegovem trudu, da bi tobak zagrebel v sneg in trte.

Graničarji so bili dosti tiho zlezli na hram. Tihotapci jih niso čutili popred, kakor so se jim zdrgnile vrvi na rokah.

Lahko si je misliti, da se ne more veliko braniti človek, ki je v sladkem spanju menil pokrepčati trudne ude, ki pa se strmé zbudi v rokah sovražnikovih, držečih mu smrtno strelbo na prsi. Zato sta se vdala Hrvata brez upora. Stari Ivan je svetlo gledal, grizel sive brke in dva pota vraga poklical in molčal; njegov rojak je sicer nekaj bolj brcal z nogami in rokami, videvši pa, da ne opravi nič, obmolkne še on.

Pri Francetu niso bili zaprva graničarji tako srečni. Njega si je bil Peter Peč izvolil, da ga zadrgne v uklepnike, preden se zbudi. Pa bodisi da je Peč, prevzeten na svojo moč ali pa iz maščevalnosti zavoljo prejšnjih dni, predolgo obiral se in oprezoval pri svojem poslu, ali pa da se je mladi tihotapec, sluté svojo usodo, že v spanju popred zbudil, preden se je Peč popolnoma pripravil — kakor blisk naglo je odpahnil France graničarja in se zaletel v steno, da se je odtrgala in padla biriču Špuntku na glavo. Špuntek se je sicer zvrnil z lestve, morda bolj iz strahu nego pod težo spletene stene, ali ohrabril se je bil na mah, pobral se s tal in, ko je France skočil z višine tik njega na zemljo, vzdignil je svojo skrhano sabljo in udaril tihotapca s tako močjo po glavi, da je obležal na mestu in da ga je kri oblila. Po sreči pa je bil zamahnil z neostrim robom, zato mu ni bil črepinje preklal, le kri ga je oblila in zvrtelo se mu je v glavi.

Pol ure potem so koračili graničarji in birič, ki je veliko pripovedoval, kako se je njegovo junaštvo zgodilo, s hriba v dolino, v sredi pa so imeli Hrvata uklenjena in Franceta sta vlekla dva pod pazduho. Glavo so mu bili obvezali, onemogle roke pa na hrbtu z železom sklenili.

Frtnatek Tekmec se je bil usedel pri hramu na hlod blizu tretje cule tobaka in gledal za graničarji in tihotapci v dolino.

Ko jih ni mogel več videti v temi, poišče v žepu izmed druge ropotije male pipe, mehurja suhega tobaka, kresila in suhe gobe. Ko si tobak napravi, ogenj ukreše in pipo v brezzobe čeljusti vtakne, nasloni se s komolcema v koščena kolena in jame premišljevati, kaj in kako bode začel s svojim novim bogastvom, ki so ga mu tihotapci pustili.

»Pač so spakove prismode, ti leblajtarji, za dedce se zmenijo in toliko trpé, da jih dobodo, tobaka pa še ne pogledajo; in vendar je ta tobak več vreden ko vsi Hrvatje, ki so ga kdaj nosili, in vsi Kranjci, ki so kdaj ž njimi hodili — to se ve, Tekmeca ne mislim. Pa kaj bo, ako se jutri domislijo na tobak?

Ponj pridejo, pa ga ne bo. Ha, ha, tačas bo že spravljen.«

In v veselju si jame mož roke mencati, da mu pipa iz ust pade. Ko je dolgo klel in jo poslednjič vendar dotipal, usede se zopet na mesto in na debelo dim poteguje.

»Ali da bi te sto spakov!« govori Tekmec dalje, »kaj pa, če jim na misel pride, da sem jaz tobak spravil? Tajil bom res, ali kaj, če me zalezavajo in zalezejo, da ga bom nosil? Hudika, zaprt bi bil, dve leti bi vina ni žganja ne pil. To bi bilo žaltavo!

Kako bi se dalo reči, da je tobak drugače proč prišel?«

To važno vprašanje je Tekmec dolgo pretresal.

Kar skoči pokonci, vtakne še gorečo pipo v žep, popade tretjo culo in hiti jo odvleči v kraj.

Kmalu pride nazaj, stopi brzo po lestvi, prinese s hrama pest suhega sena, ukreše gobo, vtakne žarečo iskro v sredo in v krogu jame mahati in razpihavati. Ni bilo dolgo in suha mrva se jame kaditi in žariti se. Tekmec nese tleče seno na hram in ga zakoplje v mrvo.

Potem jo naglo ubriše v dolino, med potom pak se večkrat ozre nazaj na hram, kjer se je zmerom gostejši dim vzdigoval.

V dolu so stale na samoti tri kmečke hiše. Tiho je bilo vse okrog teh poslopij, le veliki pes, ki je v stelji za hlevom prve hiše spal, priletel je Tekmecu naproti in lajal zmerom glasneje in huje, kolikor bliže domovja je prišel. Ko se je Tekmec celo oknu bližal, bil je pes tako razjarjen, da je večkrat možička za hlače ubral.

»Vstanite, boter, hišni oče, vstanite!« vpije Tekmec in bije na mala okna.

»Kdo pa je?« vpraša zaspan glas iz koče.

»Jaz sem; Tekmec iz Suhe krajine; vstanite, pravim vam, in brž vstanite, gori, pravim vam, s plamenom gori! Bog vam pomagaj in svetnik sveti Florijan!«

»Ogenj, ogenj!« kričali so po hiši gospodar, mati, ded in otroci in precej se odpró vrata in ven plane vsa drhal na pol razpravljena na mraz.

Ko pa je gospodar ogledal streho svojo in sosedovo, pa ni zagledal nikjer nič gorečega, obrnil se je z vso jezo proti Tekmecu: »Stoj, potepin stari, te bom že učil, kaj se pravi poštene ljudi za norce imeti in iz postelje strašiti!« Rekši, je bil palico pobral in šel nad Frtnatka.

»Nikarte, boter, nisem rekel, da hiša gori, ali hram vam bo zgorel, če brž ne tečete gasit. Vinski hram, vino in več ko pet centov tobaka,« dejal je Tekmec in vlekel kmeta na ogel hiše, kjer se je videl vinograd.

Svetel dim se je valil proti nebu, zdaj in zdaj se je utrgal plamen iz strehe in daleč v zrak posegel, iskre pak so letele daleč okrog.

»Bog in sveta pomagalka, ob vino sem!« reče kmet in hitro teče v kočo, obuje čevlje in kožuh, medtem pa drugi domači sosede skličejo.

Stari, sivolasi ded, ki ni mogel v vinograd z drugimi možmi, stal je na vrtu z otroki in s Tekmecem in gledal, kako je plamen požiral poslopje, ki ga je on pred petdesetimi leti s trudom postavil.

»Veste, stari oče, kdo je zažgal?« jame Tekmec starcu. »Jaz vam bom povedal. Trije kontrabantarji so ležali gori v mrvi.

Pa so prišli leblajtarji in birič Špuntek ž njimi ponje in so imeli gorečo luč s seboj.

Povejte mi, stari oče, ali je treba nositi luči v seno? Kontrabantar ni majhen kakor šivanka, da bi ga moral z lučjo iskati po mrvi. Lahko ga v temi dotiplješ, kaj ni res, oče? Oni so pa nesli gorečo luč v suho seno in so tako poštenim ljudem hram zatrnili.«

»Kaj hram! Hram se dá drugič postaviti, ali vino, pridelek dveh let, vse bo šlo. Ne verjamem, da bi ga kaj oteli,« odgovori starec.

»Pač je to spak,« odgovori Tekmec. »Namesto da bi se božjim ljudem po grlu posušilo, požrl ga bo ogenj. In tobaka je notri veliko, kontrabantarji so ga toliko pustili, da bi ga imeli vi in jaz vse življenje dovolj kaditi.«

»Hvala Bogu, da je daleč od hiš!« reče ded.

»Veste kaj,« pravi dalje Tekmec, »gospodar, vaš sin, naj toži gosposko in njene služabnike, te leblajtarje, in iztožil bo v pravdi, da mu bodo morali plačati v gotovem denarju vso škodo ali pa bodo zaprti.«

Medtem je bilo videti, kako so v gori možje krotili ogenj in valili sode iz hrama. Večidel so vino rešili, le en sod jim je ušel izpod rok in se grmé valil v dolino, preskočil čez jarek in se razbil; in zlato kapljico, ki jo je zemlja dala, popila je zopet zemlja.

Že se je v jutru danilo, ko je Frtnatek Tekmec, vrečo tobaka na plečih, koračil po kremenasti stezi v stransko vas. Veselo je pete vzdigoval in govoril sam s seboj: »Pač, spak, lepo sem jo upeljal; zdaj bodo mislili, da je tobak zgorel, jaz ga bom pa prodajal. Zraven tega me bo gosposka plačala, da sem one kajone hudirjeve prodal, ti pa me niso nič videli; še vedeli ne bodo, da sem jim jaz desko izpodmaknil, ker bati bi se mi jih bilo, ako kdaj pridejo na beli dan; zlasti tisti vaški sršen bi me iz kože dejal.

Ha, ha, še gosposko sem nadelal; kmet jo bo tožil, da so mu hram zažgali, in biriči bodo nazadnje sami mislili, da so ogenj zatrosili.

I, kaj umetelno sem jo ubral!«

VII

Bister in jasen je bil nebni obzor pomladanskega jutra.

Močnejši sončni žarki so bili sneg pregnali s polja in travnika, le še v kakovem zasenčju je ležala bela plahta, ki se je pa tudi od ure do ure tajala in manjšala. Zemlja je bila še malo mehka in mokrotna, vendar je trava že tu in tam zelenela in prvi lepo rumeni jagelčki ali trobentice so se med zvončki videli in naznanjali ljubo pomlad. Vesel je deček, kozji pastir, pel na skali vrh rebri in gledal na travnik v dolino mlado deklico, ki je korakala po gladki, mehki stezici.

Sama in žalostna je stopala Štivrnikova Reza proti fari.

Zanjo ni sonce sijalo, niso rože rastle, niso ptiči prepevali.

Glavico je pobesila in je tiho mislila in gledala v tla. Včasih jo je moralo kaj posebno bridkega obiti, ker obrisala si je z belim robcem debelo solzo z lepega lica; včasih pak se je menda hotela ohrabriti, kajti povzdignila je glavo in jela brže stopati.

Ne lastna sramota in zavest slabega dejanja, niti nezvestoba zapeljivega mladeniča, ne smrt koga izmed dragih domačih, niti uboštvo, vse to ni trlo devici srca; ampak skrb za ljubljenega brata ji je tesnila in pelénila čute, prepodila ji dolgo ohranjeni mir in pokoj, odvzela ji nedolžno zadovoljnost in ožemala grenke solze iz njenega očesa.

Deklici ravno nasproti je prilezla stara, dolgopeta pa suha ženska s košarico na komolcu.

Ko jo Rezka ugleda, otrne in obriše si oči, ker znano ji je bilo, da je kokošarica Mica Obrščakovka huda klevetalka in jezična kakor Adamova kača, da je torej bolje skriti pred njo čute in misli.

»Ovbe, lej jo! Kam pa kam?« začne kokošarica, prišedši do deklice, ter postavi košarnico, napolnjeno z jajci in več kosci raznovrstnih kruhov, na sredo pota. »In pa kaj vidim? Nič nimaš v rokah. Ali ne veš, da so zvečer, ko sonce zahaja, in v pomraku kakor tudi zjutraj vsi duhovi zunaj in da deklič ne sme nikdar na polje sama ali pa da nima ničesar v roki, ne šibice ni kakovega orodja? Pa — kaj sem hotela reči? — bila sem gorile pri Rebrnikovi materi, prodali so mi petdeset jajc, prav drago, pet za groš; pa sve se pomenkovali vsake reči. In kaj mi je povedala žena, kaj meniš?«

»Jaz ne morem vedeti,« odgovori deklica.

»Jeminasta! Uganila bi lahko! Precej sem dejala: čakaj, vprašala jo bom, ali je res ali ni res.«

»Kaj je bilo o meni kaj?«

»Ovbe, Bog ne daj, ne žal besede ne. Samo o tvojem bratu Francetu mi je pravila, kako huda mu bo pela. Ti, povej mi sama, ti najbolj veš, ali so ga res zaprli? In pa, ali je res tri leblajtarje do živega in mrtvega poturčal, preden so ga ujeli? In pa, pravijo ljudje, da je tistega porednega Tekmeca, ki je včasi tobak nosil, včasih mešetaril, ravno tisti dan zmanjkalo; za to tudi vašega Franceta dolžé. Eni pravijo, da so ga te dni videli, drugi pa trdijo, da ga je France pretepel in da je šel v krtovo deželo. Ali bo res sodba tako sklenila, da bo France obešen?«

Tega deklica ni mogla več poslušati. Od jeze ji zardé lica in reče babnici: »Kaj ti mar drugi ljudje?! Nikomur ni nič storil, tebi pa še najmanj, čemu ga tedaj čez zobe vlečeš od hiše do hiše? Vem, da si vse to le ti izmislila.«

Rekši, gre dalje po poti.

»Jaz izmislila! I, ti srditost prevzetna ti, pošastna ti!« vpije kokošarica klevetalka za deklico. Bleda in rumena od jeze pobere košarno in, vedno gibaje s svojo naprej stoječo špičasto dolenjo čeljustjo, ki je kakor prosena drož visela pod širokimi usti, švedra in godrnja Mica dalje do prve hiše, kjer si v glasnem samoprepiru in vrlem opravljanju jezico ohladi.

Odmaševavši, je sedel tistega jutra fajmošter Dominik Domicelj na klopi pred svojim domovjem na soncu in je ravno brevir molil, ko je Reza prišla za mejo po poti proti njemu.

Sivolasi mož častitljivega obličja bil je že malo gluh od starosti, zato ni popred deklice zapazil, da mu je, dobro jutro voščivši, poljubila roko. Gospod fajmošter je poznal skoro vse ljudi svoje na široko raztresene fare, ker mlajše je vse on podučeval v važnejših resnicah svete vere, s starejšimi pa je živel v enem istem kraju. Zato je tudi Rezko spoznal že na glasu, tem laglje, ker je vedel, da je ena najčednostnejših deklic.

»Bog daj tudi tebi dobro jutro, deklica! Kaj bi rada?«

»Ah, gospod fajmošter —,« spregovorila je Reza, dalje pa ni mogla, jok ji zapre besedo.

»No, no, pomiri se! Že vem, kaj si prišla. Zavoljo brata Franceta, kajne? Slišal sem že vse. Ne jokaj! Usedi se tukajle, pa boš povedala, kako ti morem jaz pomagati, in, kar bom mogel, storil bom z veseljem zavoljo tvojega poštenega očeta in zavoljo tvojega dobrega vedenja. Usedi se!«

Reza se usede in, ko svojo žalost ukroti, vpraša jo gospod fajmošter: »Kako ste pa izvedeli doma? Veste, zakaj je zaprt?«

»Nič ne vemo, ne. Ljudje so povedali vsake vrste reči. Oče ne morejo nikamor, ker so vedno bolehni že od božiča, kar so morali neko noč za njim iti, ko je imel nekov pretep.

Dejali so mi davi: ‚Pojdi, Reza, dol h gospodu fajmoštru in poprosi jih, da bi bili tako dobri in bi nam dali kakov svet, kaj hočemo in moremo storiti.’«

»Kdaj je bil France nazadnje doma?« vpraša fajmošter.

»Po božiču je imel nekdaj poboj z graničarji. Ker so se mu grozili, da bo za to zaprt, ni ga bilo domov. Ne vem, kod je hodil; eni pravijo, da je hrvaški tobak prodajal, saj to menda ni tak greh?«

»Ljuba moja, to je po postavi prepovedano. Bog je gosposko postavil; kar nam ona zapove, zapoveduje nam on sam.

Kajne, ujeli so ga zdaj na Gorjancih pri kontrabantarjih?«

»Pravijo tako in še druge reči: da je ljudi pobijal.«

»To ni res; meni tega ni nihče poročil. Ljudje klatijo. Česa se pa bojita z očetom?«

»Pravijo, da bo hudo kaznovan ali vsaj dolgo zaprt. Oče bi pa radi kaj plačali, da bi ga izpustili in da bi potlej doma ostal,« reče Reza in znova se ji uderó solze.

»Kaj meniš, da bode potlej zopet dober in pošten?«

»Gotovo, gospod fajmošter! Jaz ga bom na kolenih prosila, on ima pa dobro srce in rad bo doma ostal kakor popred.«

»To je vse lepo in prav. Še jaz ti svetujem, da greš k njemu v zapor; ti ga boš laglje pregovorila ko kdo drug. Jaz ga poznam.

Ne bom tajil, da ima dobro srce, ali ravno tako dobro vem, da je svojeglav in trmast, da dela brez premisleka in prenaglo. Že deček je bil tak. Kar se pa kazni tiče, mislim jaz, da bode najbrž nekaj dobil jih s palico, zato ker je kontrabantoval, potem ga bodo pa v vojake silili, ker je mlad in močen, zato ker se je upiral služabnikom cesarske postave. A oče vajin je star in bolehen, ne more že lahko zemlje obdelovati.

Zato bom jaz skušal izprositi pri gosposki, da ga bodo z majhno kaznijo domov spustili, in, ker popred ni bil napačnega življenja, upam, da moja prošnja ne bo zastonj.«

»O gospod fajmošter —« spregovori Reza.

»Tiho, dekle, tiho! Poslušaj, kaj bom še zraven pristavil.

Vse to storim le tedaj, ako France obljubi pošteno pri domu živeti. To pa mora tebi obljubiti. Zato pojdi kmalu k njemu.

Jaz svoje besede ne smem in ne morem na laž postaviti, kajti ako hočem, da bi mu kako milost izprosil, moram obljubiti zanj vse drugo življenje. To bom pa storil, če bom videl, da ga je v resnici volja poboljšati se.«

»Saj ga bo gotovo.«

»Povej mu tudi, naj se mirno in potrpežljivo vede v ječi in naj nikakor in po nobeni ceni ne poskuša, kako bi si sam pomagal in ušel. Zakaj potlej so vse prošnje bob v steno. — Zdaj pa še kaj drugega povej!«

Povpraševal je stari fajmošter še marsikaj drugega o domu, o očetu, o sosedih in druge reči, deklica pa mu je rada in lahko odgovarjala, ker obljuba njegova, pomagati in prositi za Francetovo svobodo, olajšala ji je srce in upokojila jo popolnoma.

Ko je fajmošter naročil, naj rada moli in naj ostane še dalje pridna in bogaboječa, odšla je Rezka zopet po stezi znotraj veselejša in zadovoljnejša ko že dolgo popred.

Pot od fajmoštra do njenega doma je bila uro hoda dolga.

Med mnogovrstnim premišljevanjem je bila prišla čez travnik in je začela zopet navkreber iti in bližati se mali hosti, preraščeni z jelševim grmovjem in belokožimi brezami. Mislila je, kako bode, kadar pride France zopet domov, kako se bode oženil, eno njenih prijateljic vzel, kako bode stari oče lahko brez težkega dela počival in srečne starosti dočakal, in še marsikaj enakega ji je vrelo po glavici.

Zdajci zasliši stopinje za seboj. Ozre se in zagleda — graničarja Peča. Čuden čut jo spreleti. Vedela je, da hodi za njo, a vedela je tudi, da je kolikor toliko ravno on kriv bratovega zapora. Prvo bi mu bila morda še odpustila v drugih razmerah, saj že neka naravna postava devici brani sovražiti mladeniča, ki jo ljubi; tudi zunanja podoba Pečeva ni bila ena tistih, ki ožje sočutje bližnjega odbijajo. A nasproti ni verjela, da bi imel Peč poštene namere ž njo, in, ker je pri vsem tem bil graničar, zato bi se ne bila tudi v drugačnih okoliščinah hotela pečati ž njim.

Ker je pa ravno Pečevo ljubezen do nje imela za poglavitni vzrok, zakaj je France jel sovražiti vse graničarje, iskal prepira in pretepa ž njimi in vdal se tihotapcem, sovražnikom njihovim; ker je, dalje, Peča imela za vir vse nesreče, bil ji je zoprn in v tem trenutju bi bila rajša ob bog ve kaj, kakor pa sešla se s tem človekom na samem.

Začne na vso moč hitro stopati, da bi je Peč ne došel. Ko pa se po strani ozre, vidi, da je tudi graničar požuril korake in da ji je že na streljaj blizu. Steči je mislila naprvo, precej pa se je ohrabrila, mislé: »Kaj mi more, jaz grem svojo pot!«

»Kam tako naglo, rožica zlata?« reče lepi graničar. Reza ne odgovori, lice ji zardi in hiti dalje. Peč ji je na strani in jo skuša za roko uloviti.

»Ah, lepota moja, to ni prav, da me še ne pogledaš. Ko bi ti vedela, kako jaz težko čakam in želim, da bi te videl! Tako si se mi v srce zasadila ko puščica. Ali ni to žalostno zame, da ti ne smem v krasne črne oči pogledati, da ne smem še zraven tebe iti?«

»Nisem vas vabila, lahko sama grem,« reče dekle.

»Počasi, rožica bodeča, pomenila se bova kaj.

Moje srce je polno; razen ljubezni do tebe, moja lepota, ki presega vse, tiči še marsikaj v njem, kar bi ti rad povedal.«

»Bolje bi bilo, da bi počakali, gospod, dokler vas ne vprašam. Menim, da se nimava kaj meniti, torej pojdite svoje reči drugam pravit, mene pa pustite na miru,« reče ona in mu izvije roko iz roke.

»Meniš, da bi ne mogel iti drugam iskat si deklice? Deset jih dobim na dan, pa nočem nobene razen tebe. Ti moraš moja biti, če se nebo vrhu naju podere in če se ves svet zoper mene zakolne!« Rekši, so se mu strastno oči zablesketale, tako da je bilo deklice strah.

»Pustite me, za božjo voljo vas prosim. Kaj bodo ljudje rekli, ako kdo pride po poti le-sem,« prosi deklica.

»Ne pustim te, poslušati me moraš, zdaj ali nikdar.«

Prišla sta bila ravno na razpotje v hosti. Graničar je deklico trdno držal za roko in udržaval jo. Strast mu je sijala iz oči.

»Povejte mi brž, ako mi imate kaj povedati, samo svojih neumnosti mi ne česnajte. Če se pa upate dotakniti me, udarila vas bom po zobeh, kakor gotovo tu stojim,« pravi deklica in pogumno stegne desnico.

»To je grenko za mene, rožica zlata, da se moram bati tvoje pesti. Povej mi vendar, ljubica srčna, ali sem tako grd, ali sem tako poreden in hudoben, ali sem tako ubožen, ali kaj mi je, da se od mene obračaš,« dejal je Peter Peč otožno.

»Le dobro me pomnite in pojdite potlej svojo pot,« reče Reza; »ko bi bil kdo lep ko sonce, dober ko nedolžen otrok in bogat tako, da bi deželo preplačal, pa bi bil sovražnik, preganjalec in zapiralec mojega brata, jaz bi ga ne mogla ni ne hotela rada imeti. Zdaj veste!«

»Kaj? Jaz sem preganjalec tvojega brata? Ah, ljuba deklica, saj sem vedel, da me ne poznaš,« reče Peč s svojim najmehkejšim glasom. — »Le stoj, dokažem ti, da jaz tvojega brata ne sovražim, zavoljo tebe ne. Zdaj ga ne dolžé ničesar drugega, kakor da je bil tihotapec. Da je mene pobil tisto noč, ne ve nihče, ker jaz nisem pravil nikomur. Da se je cesarskim služabnikom ustavljal, to se ve le povrhu, ker sem jaz reč potlačil, in vse to zavoljo tebe. Meni se ima zahvaliti, da ga bo majhna kazen zadela. In kaj imam jaz za to? Nič drugega, kakor da me pogleduješ z navajenim zaničevanjem.«

Deklica ni dejala nič na to.

»V mojih rokah je njegova usoda. Kakor se boš ti spremenila proti meni, tako se bom jaz obrnil proti njemu. Bodi mi prijazna, daj mi srce, in obljubim ti, da ga bom rešil, ko bi bil v treh ječah. Če pa ostaneš trdosrčna in neusmiljena, potem me boš poznala od druge strani. Jaz sam bom tožnik njegov, jaz bom skrbel, da bodo njegova dela še krivičnejša na videz, kakor so v resnici. Izbiraj, kaj hočeš rajši, mojo vročo ljubezen ali moje mrzlo sovraštvo?«

»Ne maram nobenega,« odgovori deklica. »Mojemu bratu bodo že drugi pomagali in ne mislite, da me boste s svojim žuganjem pridobili. Motite se, če menite, da bodete z obrekovanjem in opravljanjem kaj opravili. Morebiti vas bom še na drugem mestu opomnila vaših besedi. To vam pa povem: rajša vidim, da je moj brat pol po nedolžnem zaprt, kakor da bi jaz vdala se vam v nespodobno in pregrešno življenje.

Pustite me, precej!«

»Pregrešno življenje?« ponavlja Peč čudé se. »Moj Bog bodi mi priča, da jaz tega ne terjam niti hočem. Prijazen pogled od tebe, poljub tvojih ust in zavest, da kdaj misliš name, to bode moje rane ohladilo, to je vse, česar si želim. Samo enkrat me poljubi, predraga, in za Boga ti obljubim, da bom bratu pomagal na vse moči.«

Deklica je zardela, morebiti se ji je smilil strastni mladenič, ki je bil morda res dobra duša, ali morebiti je mislila: en poljub ni še greh in tukaj vendar veliko učini.

Peč je videl, da je deklica mehkejša, da omahuje, hotel je porabiti trenutek, prijel jo je čez pas in poljubil jo na ustnice.

»Stoj!« zagrmi zdajci glas za njima. Naglo po pusti Peč deklico in se ozre preplašen.

»Jezus, France!« zavpije Reza in kakor vraščena se ne gane.

Izmed brez po resi je z dolgimi koraki stopal dolg mladenič.

Na levi roki so mu viseli ostanki železnega uklepnika, znamenje, da je ravnokar iz ječe ušel, v desni pak je imel suho, od hrasta odtrgano poleno. Bledo lice, stisnjene ustnice in ognjeno, nemirno oko, celo tresoče se telo je jasno govorilo, kako dušni boj bojuje. Stisnjena pest in strašni pogled, zdaj na sestro, zdaj na graničarja, sta pričala, kako vre jeza v njem, kako samo ne ve, nad katerim bi jo izpustil najprvo.

»Taka si tedaj ti, deklina, katero so po vsej fari imeli za najpoštenejšo, najčednostnejšo?« reče Rezi. »To je torej tvoja čednost, da se shajaš z biriči na samem in skrivaj.«

»Za božjo voljo, France, ne misli kaj takega!« trepeče Reza.

»Misli?! Kaj je treba tu misliti, če sem na lastne oči videl?

Da, kontrabantar sem in hočem ostati, a pošten sem in hočem ostati, in nepoštena deklica, ki se z biriči peča, ni moja sestra. Hajdi, poberi se mi izpred oči, da ne grem pravit sramote svoje sestre po vsem svetu!«

»Ah, daj si dopovedati,« prosi deklica in se ga oklene krog kolen.

On pak jo sune od sebe in se obrne k Peču.

»Kaj sem ti povedal, ti pes biriški, ko sem te v jeseni dobil za hruško stoječega pod vasjo? Ali ti nisem povedal, da bode moja sestra pred hudičeva ko biričeva? Ali ti nisem letos okrog božiča prek glave znamenja del, da nimaš kratko ni malo hoditi okrog njenega stanovanja in nimaš še misliti nanjo?

Pa mislil si, pasja duša: brata sem spravil v trdno shrambo, zdaj mi velja še sestro pripraviti na to, da bodo s prstom kazali za njo. A dobro si zapomni: še sem jaz tukaj in, kakor gotovo sem še ob pravem času uskočil iz ječe, tako gotovo je ne boš več videl, tako gotovo je ne boš več poljuboval, in ko bi ti bila ona že goré in vodé obljubila in ko bi te vse postave in vse sablje varovale, kar jih je na svetu.«

Peču je roka že večkrat silila do sabljinega ročnika. Ko pa zdaj vidi, da France desnico, v kateri je držal kratek kij, po njem steguje, izdere sabljo, nasloni se na star gaber in pravi: »Fant, imej pamet, ne hodi mi blizu!« Dasi pa so bile te besede še precej pogumno in trdno izgovorjene, videl se mu je vendar z obraza smrtni strah.

»France, pojdi domov in pusti ga, doma ti bom vse po pravici in resnici povedala. O, za Kriščevo voljo te prosim!«

»Proč!« kričal je brat, zavihtel poleno in treščil ga v Peča, da mu je žvenčé sablja odletela.

Reza se zgrudi na tla. Še je slišala in videla kakor v spanju, kako sta dva Hrvata po isti poti prilomastila kakor France, kako sta klela, vidé Peča, in kako so ga vsi trije podrli na tla.

Zdelo se ji je pozneje, da ji še na uho bije milo proseči glas ubogega mladeniča, njegov klic na pomagaje, ki je neslišan odmeval iz grmov.

Ko se je zbrihtala, ležala je na trati zunaj domače vasi, zraven nje pak je klečala kokošarica Obrščakova Mica in javkala

in Boga in sveto pomagalko na pomoč klicala, kaj je pač deklici, da hoče umreti. Ko se je Reza postavila zopet na noge, pravila ji je Mica, da jo je velik človek iz hoste prinesel na rami do tega mesta, da je pa, njo zagledavši, vrgel svojo butaro in čez polje šel v goro za tremi drugimi, ki so bili že daleč daleč naprej.

VIII

Drugi večer po omenjenih prigodkih so se bili v Rebrnikovi krčmi na Stenah zopet zbrali stari pivci, sosedje iz okolice, okrog omizja. Toda niso imeli veselih pogovorov o letošnjem pridelku in o spominih prejšnjih časov kakor druge krati, tudi ne o resničnih fajmoštrovih besedah iz nedeljske pridige, kakor je pobožnim in vendar vinoljubnim slovenskim kmetom sicer navada: ampak govorili so o resnobni, v tem kraju že davno neslišani novici, o umorstvu in poboju.

Razširila se je bila namreč strahovita novost, da so graničarja, lepega Petra Peča, našli v grmovju za vinogradi — ubitega.

»Lejti si groze,« dejal je sosed Dlek, »nerad sem vselej videl in jih še zdaj nerad vidim teh graničarjev, pa vendar smrti, in še take neznanske, nikomur ne privoščim — tudi leblajtarju ne.«

»Kaj pravite, možje, kdo je to storil, Bog nas varuj greha!« pravi dolgolični stari Golman.

»Jaz ne in ti ne, hvala Bogu,« momlja lesenonogi pivec in si oči briše. »Bog ga je videl, našel ga bo in sodil ga bo. Nama nič mar, saj sodbe ne bova delala. Hvala Bogu, da ga midva nisva.«

»To se ve, da midva nisva pobila še drugega ko kakovo muho ali kakega gada; pa vendar bi rad vedel, kdo je bil tak, da mu ni bilo več za človeka kakor meni ali tebi za muho,« odgovori Golman.

»Jaz bi pa ne rekel dvakrat in uganil bi ga, možje,« dostavi tiho in skrivnostno četrti sosed.

»Imenuj ga in za dva poliča bi stavil, da mi boš besedo iz ust vzel,« reče Dlek.

»Jaz bi ga že rekel, ako mi obljubite, da med nami ostane moja beseda.«

»To se ve, saj smo možakarji, ne babe,« ugovori Golman. »Štivrnikov France ga je ubil!«

»Ste li videli? Ravno tega sem jaz imel v mislih,« šepeče Dlek.

»Križ božji!« strmé nekateri.

»To ni mogoče, sosedje,« pravi eden, »Štivrnikov ima tako pobožnega očeta in tako pridno sestro; Bog bi ne pripustil, da bi se tak hudobnež bil v le-oni hiši rodil.«

»Očetova pobožnost in dekličina pridnost gor ali dol,« pravi Dlek, »ravno France je bil zraven pri tej reči. Zakaj to je gotovo, da so ga kontrabantarji. Drugim že dolgo ni nič prizadel kakor Štivrnikovemu in tistima Hrvatoma, ki sta bila pozimi enkrat ž njim tukaj, tačas ko smo imeli tisto sitnost.

Nekaj pa je moral Peč tistemu krivde prizadeti, ki ga je poturčal.

Zato jaz tudi sodim, da ga je on.«

»Najimenitnejše reči si pa pozabil,« dostavi drugi pivec.

»One dni je bil Peč Franceta, tistega hudega Ivana izpod Karlovca in še enega Hrvata pri kontrabantariji v gori ujel. Vsi trije so ravno tisti dan uskočili, ko je Peča zmanjkalo. Kako bi človek potlej koga drugega sodil!«

»Jaz pa še nekaj vem,« pravi mlad mož. »Leblajtar je Štivrnikovo Rezo zalezoval in meni se zdi, da je tudi dekle imelo malo očesa zanj. Zato ga je France za žive in mrtve sovražil.

Kaj menite, da ga je bil ondan pozimi kdo drug mahnil po buči ko France? Jaz pravim, da ga je bil kje v vasi dobil.«

»Glejte, možje, kaj jeza stori!« pravi lesenonogi pivec.

»Srdorit je bil zmerom ta fantin in jaz sem vedno pravil, da iz njega ne bode nič dobrega,« reče Dlek.

Zdajci se vrata odpró in v hišo prileze mala, suha podoba Frtnatka Tekmeca. Široki retasti klobuk mu je čepel na zadnjem delu glave in pokrival dolge, osivele lase. Čez čelo je imel obveznico, umazano ruto, na kateri so se krvavi sledi videli; usta pak so bila na kislo obrnjena.

»Ohe, Tekmec, ti boš kaj povedal, žaba, ná pij!« klicali so ga brž eni.

»Tekmec kaj ve o kontrabantarjih!« rekó drugi.

»Vem, vem,« pravi možec in v svesti, da je zdaj pri zvedavih možeh on imenitna in potrebna oseba, moško pogleda z malim očescem po družbi, ki ga je nekdaj tolikanj nadlegovala zavoljo uboštva pri vinskem plačevanju. »Vem, vem, še preveč vem, zraven sem bil. Vi, Rebrnikov boter, dajte mi ga pol polička na upanje, dajte mi ga; prvi krajcar, ki mi bo v mošnjiček padel, bode vam namenjen, boter!«

»Upam ti ga ne, zastonj ti ga bom dal,« reče krčmar in kmalu prinese pijače.

»Nu, povej, ali si bil res zraven, ko so Peča ubili?« vpraša Dlek.

»Spak, kaj Peča, mene bi bili kmalu ubili, mene; kakor se slepec potolče s smrekovo vejo, kadar leze čez plot, tako bi bili mene potepli do mrtveca, ko ne bi bilo tistega Štivrnikovega Franceta, Bog mu daj milost božjo in sveta nebesa z menoj vred.«

»Štivrnikovega?« vprašajo eni. »Kaj ti je ta pomagal?«

»Ta, ta!« vpije Tekmec. »Ta je več vreden ko vsi kontrabantarji, ki s tobakom tapajo po deželi, več je vreden, ko vi vsi in še jaz zraven. Zato ima pa polič vina pri meni, kadar se snideva — ali tukaj pri Rebrniku ali v drugi krčmi.«

»S čim ga boš pa plačal, šleva; ali si pozabil že, da zastonj piješ?« pravi smejé se Dlek.

»Kaj?« huduje se Tekmec. »Koliko vam pa mar, stric, če jaz brez denarja pijem? Saj mi vi ne boste plačali bora ne, ampak oče Rebrnik. Kaj se spaka spačjega ujedate!«

»No, le tiho,« pravi krčmar, »jaz sem ti vina dal, da boš kaj povedal, ne pa, da bi se kregal.«

»No, saj vam pripovedujem, da so me tako polomili, potrli, potepli, nabili in premikastili, da ne bom živ dan več belega pljunka pljuval iz ust. Tri rebresa so mi zdrobili najmanj, kolena so mi pošibili, goltanec zadrgnili za pol požirka.«

»To bo dobro, bodeš pa manj pil,« reče tiho eden sosedov.

»Kaj bo?« povzame brž Tekmec. »Ali mi zabavljaš, stričev?«

»Nič, nič,« popravi oni, »povej dalje, kako so te zdelali.«

»Tako sem trpel, da je kaj. Vem, da so mi ti hudirji nakanili, da ne bom nikdar več prav zdrav in da bom tri in trideset dni prezgodaj umrl.«

»Kdo pa te je tako in kje in zakaj?« vpraša eden sosedov.

»Kdo pa pravi, da nisem že tega povedal? Ali na ušesih sedite, da ne slišite? Kaj me niso kontrabantarji?« vpraša nasproti z velikim vpitjem Tekmec.

»Zakaj pa?«

»I, zato, ker sem bil le-onemu Peču povedal zanje, ko so v zidanici na senu ležali, in pa zato, ker sem njih tobak prodajal. Povejte mi, možje, ali bi bilo bolje, da bi bil tobak zgorel v hramu, ki sem ga bil — ki so ga bili leblajtarji zapalili, ali pa če sem ga jaz prodajal? Saj sem jaz tudi človek, potreben in reven še bolj ko Ivan izpod Karlovca in vsi drugi kontrabantarji.

Jaz sem torej nosil tobak po vaseh, prodajal sem prav po pošteni ceni funtek in sem bil že veliko blaga zvel. Mislil sem, da sta Hrvata dobro zaprta in Štivrnikov — ali kakor mu pravite onemu poštenemu fantu — pa jih je zlodej prinesel, ravno ko sem čez neko mejo lezel. Prestrašil sem se, da nikdar nikdar takega. Dejal sem sam pri sebi: zdajle jo pa prasni in beži na vse moči. Pa je bil spak, da sem se za golenico zapel ob tisto prekanjeno mejo in padel sem. Za križe in težave, preden sem vedel, da prek meje visim, že sta bila hudičeva Hrvata za menoj in sta me za peto vlekla onkraj meje. Začneta me librati, kakor bi bil divja zver.«

»Kaj sta vedela, da imaš njihov tobak v culi?« vpraša eden pivcev.

»Kako bosta to vedela? Samo zato sta me, ker sta dejala, da sem ju bil izdal. Pa jaz nisem nikogar izdajal, samo pokazat sem bil šel, kje spita. — Jaz ju prosim in prosim tako, kakor se Bog oče prosi, pa nič ni pomagalo. Ubila bi me bila na smrt, tako sta me tolkla, ko sta še svoj tobak pri meni našla.

Moral sem jima ves skupiček iz žepa in mošnje dati in za tobak povedati, ki sem ga imel v vinogradu zakopanega. Kar po sreči pride tisti France — Bog mu daj dolgo živeti! — in samo on me je rešil. Glavo so mi res razbili in črepinjo ubili, da morda ne bom z lepo zdrav, pa bo že Bog popravil me in luknjo v glavi zamašil.«

»Pameti so ti še tisto malo izbili, kar si je imel, kajne?« pravi s smehom Golman.

»Veste kaj, vi stric,« zadira se Tekmec, »ko bi mi jo bila Hrvata res malo izbila, toliko bi je še vedno imel ko vi, menite da ne?«

»Težko!« odgovori ta. »Pa kje si videl graničarja Peča? Popred si dejal, da si bil zraven, ko so ga pobijali.«

»I, kdaj sem to dejal?« odgovori Tekmec. »Kako bom to dejal, da sem zraven bil, ker nisem bil.«

»Kaj nič ne veš o Peču?«

»O pač, vem pa vem, saj sem bil zraven, saj sem ga potipal in sem čutil, da je mrzel kakor vsak mrlič.«

»Tako si bil vendar zraven?« pravi Dlek.

»To je da! Pobral sem se bil tam izza meje in sem jo naglo brisal po brezju dol, rekši: ‚Morda se Hrvata premislita in še enkrat prideta nadme.’ Kar zagledam doli pri tisti široki vrzeli, da dve človeški cepeli iznad trnja visite. Pogledam, kar vidim, da je Peč. ‚Kaj ležiš tukaj, grdež,’ mislil sem in, namenjen prismoditi mu eno, grem bliže. Ko pa vidim, da je mrtev ko ustreljen vrabec, zato mu prizanesem.«

»Zakaj bi ga bil pa udaril, ko bi bil še kaj živ?« vpraša eden.

»Zakaj? Zato, ker mi je obetal, da mi bo nekaj dal, če mu pokažem, kje je Štivrnikov France in kontrabantarji. In ko sem mu res pokazal, kaj je storil kajon? Nič mi ni dal, ne toliko, kar se v oči brez škode dene. In kaj je še naredil? Hrvata je tako slabo zaprl, da sta ušla in meni rebresa zdrobila. Jeminesta, kako me bolé!«

»Veš kaj, Tekmec, ti si hudoben in malovreden človek,« reče lesenonogi pivec.

»Kdor pravi, da sem jaz hudoben, on je sam poreden,« vpije Tekmec.

»Le malo takih govori, sicer te nesem jaz pod kap,« reče eden mlajših pivcev.

»Kaj?!« zahrešči mala podoba, kakor bi hotel z glasom vse v kozji rog ugnati.

»Jaz sem enkrat v pridigi slišal, da človek ni nič vreden, ki mrtvih ne časti,« pravi lesenonogi pivec. »Molil bi za njegovo dušo kak očenašec, ne pa takih govoril.«

»Molil?« pravi Tekmec. »Vi boste mene moliti priganjali, vi, ki imate eno samo nogo? Jaz že molim, kadar zvon slišim, morda še bolj ko vi, boter z leseno nogo! Pa jaz molim zase, vi pa zase, leblajtar naj pa zase, če noče iti v pekel. Če ste vi slišali svoje reči v pridigi, jaz sem pa zopet eno slišal od pametnih ljudi, ki znajo na bukve brati, da vsak človek zase, Bog pa za vse. Za leblajtarje jaz ne utegnem nebes prositi, še jih sebi samemu težko.«

»Beži, reva, beži, saj ne veš, kaj čenčaš!« odgovori stari.

»Kdo je reva? Kdo je reva?« vpije Tekmec.

Toda kmetje so se ga bili že naveličali in, ker je čedalje bolj prepirljiv in zabavljiv postajal, prime ga krčmar za podpazduho in pol s silo, pol s prošnjo ga odpelje v slamo spat. Možje so se še dolgo pomenkovali o Tekmecu in njegovi pripovedi, sklepali so le-to s svojimi mislimi in marsikaj uganili.

Ko pa se je voznik na nebu nad hruško pokazal in naznanjal, da je noči že veliko preteklo, odpravili so se na dom.

Medpotoma so na poslednji sklep ukrenili, da ne bo Štivrnikov France nikoli pred gosposko varen, da bode hud tihotapec in gotovo še na vislicah visel ali vsaj »v čevljih umrl«.

IX

Kmečki možje so nekoliko prav ugibali. Devet let je preteklo in Štivrnikovega Franceta ni bilo nič domov v očetovo hišo. Preganjan po gosposki se ni upal v domači kraj.

Hodil je po kranjskih goricah od hrvaške do koroške meje in prodajal po hribskih hišah kmetom tobak, ki ga je skrivaj čez colno mejo nosil s Hrvaškega. V strahu pred graničarji, ki so ga vedno zalezovali, prenočeval je dostikrat pozimi in poleti v samotnih, zapuščenih gozdih. Od vedne hoje po soncu je bil v obraz zarjavel. Čeravno so ga povsod poznali in so radi kupovali od njega tobak v perju, vendar ga niso nikjer radi imeli, kajti njegova naturna srditost, temno, bleščeče oko in mrkla sovražnost do vseh ljudi, ki je bila, kakor se je človeku zdevalo, na vsem njegovem vedenju in govorjenju videti: vse to je bilo vzrok, da so se ga ljudje povsod naveličali in da so najrajši videli, če se je kmalu od hiše spravil. Kadar so se v daljni hribski vasi otroci na trati igrali in so od daleč zagledali tihotapca, kako je debelo, okovano palico v roki in rejeno culo na rami oprtano po stezi čez prelaz prikoračil s širokimi, trdnimi stopinjami, zbežali so v vežo k materi in plaho pravili: »Veliki Francé, kontrabantar, gre.« Prvo vprašanje tihotapčevo je bilo pri vsaki hiši, kdaj so bili leblajtarji tukaj, koliko jih je bilo, kam so se obrnili. Kadar so se kmetje s prižganimi pipami o tobaku in tihotapstvu pogovarjali in je govorica prišla na znanega »velikega Franceta«, pravili so si čudovite reči o njem, kako je tam pa tam graničarja ali s silo in palico ali pa z zvijačo ugnal.

V tihi vasici na Štivrnikovem domu se je bilo med tem dolgim časom že marsikaj predrugačilo. Stari oče Štivrnik je od žalosti, da mu je sin na take pote zabredel in da je bil celo pobojnik, dobil naduho in je umrl leto potem, kar ni bilo Franceta več na dom. Pred smrtjo njegovo pak se mu je dala hči Rezka preprositi, da se je možila in vzela Godeževega Tončka, ki ji je bil že davno namenjen. Čas, ki nekatero srčno rano zaceli, utolažil je tudi njeno žalost, da je pozabila nekoliko nesrečnega brata. Bila je dobra gospodinja, mati dveh cvetočih otrók in srečna v zakonu s svojim možem.

Vendar, če je govorica na ljubljenega brata nanesla, utrnila je vselej solzo z očesa in med molitvicami, katerih je svoje male učila, bila je tudi ena za srečno smrt stričevo. Vseh preteklih devet let ni brata nobenkrat videla, čeravno so ji večkrat ljudje pripovedovali, da je bil s tobakom v kaki bližnji vasi. Tudi poročila niti pozdravljenja ji ni nič poslal, samo enkrat, ko je bil Frtnatek Tekmec, ki je zdaj kakor navaden berač z vrečo hodil od praga do praga, prinesel od njega dragoceno svilno ruto za za vrat. Kakor jo je milo ganilo to darilo tihotapčevo, vendar ga ni mogla z dobro vestjo nositi, ker je menila, da je s krivičnim denarjem kupljeno. Zato je jokaje zavila ruto in jo dela v skrinjo. Frtnatek Tekmec pak ji je moral tačas na dolgo in široko praviti, kje je Franceta dobil, kakov je, kaj dela in druge reči. Novoskovani berač je to vse po svoji navadni, častitemu bralcu znani šegi storil in je bil zato eno noč in en dan pri hiši in pri skledi.

Bilo je jesenskega večera. Snega še ni bilo zunaj, ali huda, mrzla burja, ki je jablanam po farovškem vrtu vrhove pripogibala, ta je naznanjala, da pride zima in mraz vsak čas za njo.

Na nebu so se oblaki drvili in gosta tema je ležala nad zemljo.

V taki noči je človeku všečno pri gorki peči v zavetni izbi sedeti in premišljevati. Tako je delal tudi naš gospod fajmošter Dominik Domicelj. V dve gubi sključen je sedel na naslonjaču v svoji gorko zakurjeni stanici, kadil iz dolge pipe tobak in bral iz starih latinskih bukev. Čez nekaj časa se skloni, odloži knjigo, vstane in hodi premišljevaje po sobi gor in dol z redkimi in previdnimi stopinjami, kakor so starim nogam navadne. Ne ve se, kaj je bil predmet njegovih misli, ali je preudarjal, kako kratko je človeško življenje in kako malo človek za ta kratki čas v resnici potrebuje, ali je premišljal, kaj bode v nedeljo svojim vernikom povedal, da jih bode posebno presunilo. Samo to vemo, da ga je iz sanj prebudil veliki pes Sultan, ki je bil pri hlevu priklenjen. Lajal in zaganjal se je tako neznansko, da ga je še na pol gluhi gospod zaslišal.

Vzel je torej svečo in je hotel iti svojega starega brata klicat, ki je za hlapca in strežaja pri njem bil. Pa komaj je prišel do stopnic, zapel je zvonček na mostovžu, od koder je bila nit pred vežna vrata napeljana. »Sveto obhajilo!« šepeta stari in, dasiravno je zunaj slišal mrzlo burjo žvižgati, vendar ni bilo videti nevolje na njegovem starem licu, ni bilo čuti godrnjanja iz njegovih ust. Brž je taval klicat brata Tomaža in mu je velel: »Pojdi, Tomaž, pojdi, pogledi, kdo je in kaj bi rad. Najbrž je kdo nevarno zbolel. Jaz se bom opravil med tem časom.«

»Jej, Bog se usmili, da morajo ljudje ponoči zbolevati in ponoči umirati,« godrnjal je hlapec, gospodov brat. »Kaj, če se prehladiš?«

»Kakor je božja volja!« odgovori fajmošter in tava zopet po stopnicah gor v stanico. Zvon zapoje vdrugič, znamenje, da se mudi. Gospod ogrne plašč, obuje čevlje iz klobučine in dene kosmato kučmo na sivo glavo. Tomaž pride na vrata in pravi: »H Godežu bo treba iti obhajat. Hlapec je tukaj z vozom.«

»Ali si poklical cerkovnika?« vpraša fajmošter.

»Že, že,« odgovori Tomaž.

»Tako je vse dobro. Le varuj doma,« reče fajmošter in odide.

Žalostno je zapel cerkveni zvon po soseski, stanovalce budé in oznanjevaje, da se nese sv. Telo umirajočemu za poslednjo popotnico. Kmalu potem je drdral voz proti Godeževemu domovju, ki je bilo dobro uro daleč od fare.

»Kdo pa je bolan?« vpraša fajmošter šele medpotoma hlapca voznika, ki je vedno švigal in priganjal konja v buren tek.

»Noben domačih ni,« odgovori voznik, »ampak tuj človek je. Gospodar je bil šel vina skupovat čez Gorjance, pa ga je nekje dobil. Nisem utegnil vprašati, kdo je, samo to vem, da je prestreljen. Gospodar je stopil z voza, onega moža smo v hišo nesli, potlej so pa brž mene po vas poslali z vozom, še izpregli nismo.«

»Kakov je tujec?« vpraša fajmošter.

»Velik je,« odgovori hlapec.

»Ali si poznal Franceta, vaše gospodinje brata?« vpraša čez nekoliko časa fajmošter.

»To se ve, da sem ga poznal. Ovbe, nemara da je on!« vzklikne hlapec in švigne z bičem po konju, da je dirjal kakor strela.

»Le goni, da pridemo ob pravem času; več je človeška duša vredna ko žival,« pravi duhoven.

»Ves tak je ko France, samo malo prestar se mi zdi,« reče hlapec.

»Kmalu bomo videli, kdo je,« pravi fajmošter.

Nekaj trenutkov potem je postal voz pred Godeževim domovjem.

Jok se je slišal iz hiše. Stari duhovnik skoči z voza in gre s cerkovnikom v hišo. Reza je bila v solzah, njeni otroci so, vidé mater jokati, tudi plakali. Mladi gospodar Godež je brisal na postelji ležečemu možu kri s prsi. Na prvi pogled je stari fajmošter spoznal tihotapca Franceta. Bil je jako postaran, rjav in suh v lice, pod nosom obraščen, oči je imel zatisnjene, skozi prsi je bil prestreljen.

»Kaj se je prigodilo?« vpraša duhovnik.

»Vrh klanca,« pripoveduje gospodar, »sem z voza videl tri graničarje kakor lovske pse s puškami čez cesto leteti. Precej sem mislil, da morajo imeti kakega kontrabantarja na sledu.

Pridem pod klanec in srečam starega moža. ‚Ali si slišal strel?’ me vpraša. ‚Nič nisem slišal,’ pravim jaz in podim dalje, ker je bila noč čedalje temnejša. Komaj pridem dva streljaja dalje, vidim na cesti nekoga ležati. Stopim z voza in ga zadenem.

Šele ko domov pridrvim in ga v postelj denemo, spoznala ga je Reza, da je France. Kaj hočemo početi? Zave se nič, bojim se, da bo umrl.«

»Tiho, tiho!« pravi fajmošter, kajti ravno v tem trenutku je ranjenec na postelji oči odprl in srpo po izbi pogledal. Spoznal je sestro in lahko zaklical: »Reza.«

Mlada žena se mu približa, poda mu roko in mu reče: »Ah, ljubi France, morda boš šel še nocoj k očetu in materi gor, daj, pomisli na svojo dušo.«

»Kaj praviš, Reza? Jaz ne bom še umrl!« odgovori mladenič zamolklo.

»Ah, ljubi moj brat, lepo te prosim, največja in najlepša prošnja moja je ta, ne zametaj je: daj, spovej se, tukaj so gospod fajmošter.«

Bolnik se ozre. Ne reče nobene.

»Pojdite ven vsi,« reče stari dušni pastir.

Dolgo sta bila sama, fajmošter in France, do zdaj tihotapec.

Potem pokliče stari zopet gospodarja in gospodinjo v izbo.

France seže najprvo sestri v roko, potlej njenemu možu in skesan prosi odpuščanja. Prejme sveto obhajilo. Fajmošter ostane do jutra pri njem in ga tolaži in mu obeta milostno sodbo pred božjim stolom, ako se prav skesa in mu je iz srca žal božje žalitve. Ko pa se je v jutro danilo, preide bolniku pamet.

Zvonilo je v cerkvi mrliču. Ljudje so vreli vkup in so se izpraševali, kdo je umrl. Raznesla se je novica, da so graničarji v Gorjancih na smrt ostrelili Štivrnikovega Franceta in da je večno zaspal spovedan in obhajan v Godeževi hiši. Marsikdo izmed poštenih in pobožnih sosedov je stisnil klobuk pod pazduho, naredil križ in zmolil očenaš za odpuščanje grehov in milostno sodbo duši umrlega tihotapca.