Tat (Ivan Tavčar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Tat: Podoba iz življenja
Ivan Tavčar
Izdano: Ivan Tavčar: Povesti [2. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1897, 195–218
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. dno

Leta 18** in tudi že več let poprej je ležal v mestu B. polk ulanov. Zapovednik temu polku je bil polkovnik Albert vitez T-ski. Krasna vojaška postava, v cvetu življenja, in tudi živ­ljenja vesela! Da je bil ženskim priljubljen, je jasno. Ali moški spol ga je zavidal čez vse meje, ker je imel krasno, prečudovito krasno ženo. To svojo ženo je ljubil z vso strastjo svojega srca. Živel je v blesku ter moral imeti obilno premoženja. Vsaj govorilo se je, da ima nekje tam na Češkem ali Poljskem obširna posestva. O nji pa se je vedelo, da izdaja vsak predpust silno denarjev za bogate toalete. In kadar je prišla v gledališče, je bila obsuta z dragimi kameni.

Sploh sta ta dva človeka živela v hrupu, dajala koncerte, vabila k sebi plemenitaše ter napravljala vsak predpust sijajen ples v svojih prostorih. V gledališču in operi pa sta imela lastno ložo.

Kadar pa je polkovnik Albert jezdaril na čelu svojemu polku, sedeč na konju, s penami pobeljenem, ter plesal z burno živaljo po tlaku in smejé se pozdrave delil proti oknom, svoje bele zobe kazaje, dejalo se je v obče, da je to srečen človek. Če se mu je pa časih pridružila tedaj gospa, tudi na konju sedeča in opravljena v dolgo žametasto obleko, mu jezdarila na strani in koketno obračala poglede na okrog, se je reklo pač tudi, da sta to dva srečna, in prav krasna človeka.

V polku je služil tedaj neki grof iz sosednje tuje države, major Artur G. Imel je neizmerna bogastva ter veljal med prvimi veljaki v sosed­njem kraljestvu.

Zapustil je svojo domovino, ker je bil ondi prišel v nemilost pri dvoru. A tedaj je ležal s polkom v B.

I.[uredi]

Bilo je predpustom. Po strehah je ležal debel sneg in po oknih je mraz risal najkrasnejše rože. Siromak je bil revež tedaj, in smrt v groznih podobah mu je pretila dan za dnevom. Ali usoda ni imela usmiljenja s siromaki! Dan za dnevom so brlele snežene zvezdice izpod neba, in dan za dnevom je delal mraz zmedene svoje podobe po oknih. Ali kaj je bilo to mar bogatašu! Njemu se je kurilo v peči! In takisto v gorki sobi na mehkem sedežu sedeti ter zreti skozi okno v mraz, je prijazno in vabilno!

Bilo je torej predpustom, in noč se je narejala. Polkovnik Albert je sedel na mehkem stolu. Tik njega v kaminu je plapolal plamen ter prijazno gorkoto razširjal po sobi.

Skozi okna so se lesketale poulične svetilnice. Tu v sobi pa je bilo temotno, ker polkovnik je odločno rekel slugi, da luči ne potrebuje. Hotel je v temi biti, sam, čisto sam! Podpiral si je težko glavo ob mizo, pri kateri je sedel. Kup papirjev je ležalo pred njim. In te listine je sedaj pa sedaj krčevito z roko pograbil in premešal.

»Številke so resnične in resnico govore! Vse je zapravljeno!«

Ječaje je planil kvišku ter prekoračil nekolikokrat sobo.

»Kaj mi ostaja? Beračija — ali pa smrt!«

In zopet sede.

»Smrt — in Helena! Da bi jo zapustil?« 

Zamisli se.

»Nikdar ne! Pomoč se mora dobiti! Do­voljena ali nedovoljena!«

Hudobne misli so mu napolnile dušo! V polkovni blagajnici je imel na tisoče denarjev, katere je dobil za nakup remont! Zle misli so mu napolnile srce!

In zopet je letal po sobi ter ječal pod demoničnimi vplivi goreče ljubezni, katera mu je napolnjevala srce do te ženske, ženske, ki ga je uničila ter pripravila do beraške palice, pripravila morda do — hudodelstva!

Ali denes, ko je bil s številkami preračunil svoje imetje, denes mu je prišlo spoznanje v dušo, da je občutil vso težo — izgubljenega življenja.

Zdihovaje se je zgrudil na stol ter rekel: »Bog, kako si me kaznoval s to žensko!«

Glavo je naslonil na mizo in s svojim srcem je bojeval boje srdite!

Krog njega pa je nastala tema. V kaminu je bil ugasnil ogenj, in hipoma se je izhladila soba, da je bilo mraz v nji.

Ali polkovnik tega ni čutil. Notranji ogenj je gorel v njem, in strasti so mu razsajale po duši!

***

Ta čas pa je bila Helena v svoji sobi. Bil je to kraj, kakor vzet iz kake arabske prav­ljice! Sredi zime poln cvetja in zelenja! Po tleh pisane tapete, in po sobni opravi razpostavljeno polno tiste drobnjave, ki jo ženska tako rada nakopiči krog sebe, in katera nima druzega namena, kakor da moti oko in da stane mnogo denarja! V mali beli peči v kotu je pojemal ogenj, ali vendar je bila prijetna gorkota raz­širjena po vseh prostorih!

Helena pa je šumela po tapetah, v dolgi, široki, svilnati obleki. Bila je že pripravljena za ples, ki je bil isti večer, kakor vsako leto, pri guvernerju. Krasna ženska je bila! Lasje so se ji usipali na beli tilnik; med njimi pa so se ji, kakor iskre, lesketali dragi biseri. Obrazek se ji je žaril v prečudnem ognju in oči so ji kar plamenele! Obleka krog prsi pa je bolj odkrivala, nego zakrivala krasoto njenega telesa.

Hodila je torej po mehkih tapetah ter sedaj pa sedaj v zrcalu pogledovala po svoji podobi in občudovala samo sebe, kakor je že tako navada pri ženski.

Pri mali peči, v mraku skoraj (ker žarki svetilnice na mizi stoječe so ga le medlo zade­vali) je slonel grof Artur. Glavo si je bil naslonil pri peči na rob, roke pa si je dejal križem čez prsi ter tako kakor kip stal zamišljen! Samo tu in tam mu je šinil blisk iz očesa ter zadel njo, ženo prijateljevo!

Bil je prijatelj polkovnikov ter je pogostoma zahajal v hišo njegovo. Tudi denes je bil prišel, da bi ju spremil na bal.

In tu je slonel ter bil sam z ženo svojega prijatelja! Molčal je!

Končno pa je Helena obstala pred njim in dejala skoraj jezno: »Povedati Vam moram, grof, da ste denes zelo dolgočasni!«

Zaspano je obrnil pogled proti nji.

»Kaj bi govoril, premilostiva? Tiste vsakdanje fraze, katerih bodete denes še na stotero pretrpeti morali? O mojih nazorih govoriti, tega mi pa ne dovoljujete, premilostiva! Torej rajši molčim!«

In molčal je. Ona pa je zopet pričela hoditi, in življenje se je vnelo v nji in sedaj pa sedaj ji je prsi dvignil globok vzdih.

»Ali ne čutite, gospod major,« in zopet je obstala pred njim, »da je naše življenje sila — pusto in dolgočasno!«

»Kakor se uredi to življenje! Mnogo je tudi ležeče na nazorih, po katerih živimo!«

In leno se je pogladil z roko po belem čelu in krog drobnih ustnic se mu je naredila sati­rična proga.

»Vi, gospa, morda si ne veste urediti živ­ljenja! Bog ve! Morda tudi pravih nazorov nimate!«

Zopet je umolknil in zaspano gledal za njo, ki je jezno odhitela po sobi.

Pa prišla je zopet k njemu in z razžarjenim licem dejala: »Mon dieu! Artur, govorite tedaj o — svojih nazorih!«

Onemu pa se je dvignilo telo in bledo lice se mu je napolnilo s krvjo. In dejal je s prečudno mehkim glasom: »Kot uvod, Helena, naj Vam povem, — da Vas ljubim! Ali saj ste to že vedeli poprej!«

In molčé je stala pred njim in telo se ji je treslo. »In vidite, moji nazori v življenju so ti!«

Obraz mu je postal nekako demoničen, v oko pa mu je šinil moker blesk. Kakor Mefisto je bil videti, ko je slonel ob peči ter si z malo roko gladil brado.

»Moji nazori, milostiva, so ti! Človek živi, kakor si ravno sam naredi svoje življenje! In življenje je kakor neizmerno nebo in mi smo zvezde, ki plavajo po njem. Kratek je nam dan čas in potem moramo ugasniti, in pepel smo in brez sledu izginemo! Ker pa je naša usoda taka, bi bilo v istini nespametno, ko bi si te pedi življenja ne izkušali olepšati, ko bi tega življenja ne uživali kolikor najbolj mogoče! Ker potem ugasnemo in izginemo brez sledu! Človek pri smrti le toliko velja, kar je užil! In bedak je vsak, kdor je nesrečen, ako je lehko srečen — ker potem, vidite, ugasnemo in izginemo brez sledu! Moji nazori so ti, da si iščem sreče, kjerkoli se mi prikaže, in da trgam rože, kjer­koli mi cveto — ne meneč se za tuje plote in tuje pravice! Ker človek le toliko velja, kar užije!«

Mirno ji je govoril satanske te besede, kakor da bi ji pripovedoval kaj vsakdanjega.

»In sedaj, milostiva, sedaj Vam pa moram povedati, da ste Vi k moji sreči neogibno po­trebni. In ker so stvari take, povedati Vam moram še, da Vas priborim, ker Vas pri­boriti moram! Bedak le je nesrečen, kjer je lehko srečen!«

In oko, polno oko je obrnil v njo.

»In jaz Vam povem, kako pride. Zapustite dolgočasni stan sedanji, razbijete trde okove ter z menoj pobegnete v prostost in srečo. Čemu bi pač idealne igre igrala? Čemu naj bi bila kakor dve zvezdi na nebu? Edna v večnem severju, druga na večnem jugu! V ljubezni sta se vneli in ona na jugu hrepeni k tej na severju in le-ta zopet k oni na jugu! Večne poti veslata po neskončnem nebu — ali ljubezni želje se jima ne izpolnijo nikdar. Oj, take poetične lju­bezni jaz ne bodem gojil, Helena, ker moje življenje se bode z Vašim združiti moralo!«

Pristopi k nji ter jo prime za voljno roko. In ni se mogla upreti pregrešni ljubezni in zgrudila se mu je na prsi ter ondi počivala, polna goreče sreče!

Polkovnik Albert pa je tičal v svoji sobi in mislil in mislil, kako bi si pridobil denarja, ter nji ohranil mehko brezskrbno življenje, — nji, katera ga je v istem trenutku zatajila ter čisto pozabila!

Ko pa se je bil grof Artur napil njenih poljubov, je pristopil zopet k peči, se naslonil ob nje rob, ter gledal trudno proti stropu.

»In ako vprašate, Helena, kaj bode iz tega, in koliko časa ostaneva skupaj, Vam moram povedati, da sam ne vem! Človeško srce je čudno orodje. Sedaj vzplamti ljubezen v njem, ali hipoma pride vihar in ugasne vse! Mogoče je, da mi čez noč več ne dopade krasna Vaša podoba, Helena, in morda mi čez noč ugasne ljubezen do Vas — ker jaz sem mož trenutka, mož se­danjosti, in malo me skrbi, kar skriva prihodnjost v svojem krilu! Ali toliko Vam povem, da tedaj, ko se začnem dolgočasiti pri Vas, da tedaj Vas takoj izpustim od sebe, kakor list, ki ga človek v misli pogreznjen utrga pri poti ter potem za­vedajoč se lahkomišljeno vrže od sebe.«

Ako bi bila nosila v sebi le nekoliko moralične vrednosti še, sedaj bi ga bila morala ona pehniti od sebe, sedaj bi ga bila morala zaničevati! Ali ravno v tej strašni odkritosrč­nosti ji je dopadal bolj kot poprej! Vendar pa ji je v dušo prihitela grozna tišina, da je morala sesti. Krasno glavo je podprla z roko ob mizo in dejala grenko: »Greh je, da Vas ljubim, Artur, greh, ali tudi strašna — brezumnost! Pomagati pa si ne morem!«

Nastala je tihota. Oba sta molčala dotlej, da je prišel polkovnik Albert ter opomnil, da je čas oditi, in da voz že čaka!

Grofa pa je mož srčno pozdravil, potem pa se obrnil proti ženi rekoč: »Življenje bi stavil, da ti je ta flegmatični naš prijatelj ves večer slonel tu pri peči, in da ni skoraj bese­dice izpregovoril!«

»V istini — skoraj ničesar ni govoril!« In Helena je zavila lehko oblečeno svoje telo v bogati bašlik.

Potem pa so se odpeljali na ples.

II.[uredi]

Tiste dni je bil guvernêr v B.— knez A.— pri dvoru močno priljubljen plemenitaš. Bil je ud stare rodovine in še mlad. Oženjen je bil z mlado, a ne krasno aristokratinjo, ki pa je bila v sorodu z domačim vladarjem. Za doto mu je prinesla veliko bogastvo, in silno — kariero. Že tedaj je bil knez A. vladni za­stopnik v skoraj najlepši deželi domače države. Ali prihodnjost mu je obetala še Bog ve kaj.

Pri guvernêrju je bil torej tisti večer veliki bal. Povabljeno je bilo vse, kar je v B. le količkaj imenitnega imena nosilo. Vse je prišlo ter se trlo po širocih, jasno razsvetljenih prostorih. Prišlo je tudi mnogo vojaštva v tesnih oblekah in s silno namazanimi lasmi. Prišli pa so, da so se pri buffetu najedli ter si napolnili žepe s sladkarijami.

Krog polnoči se je plesal kratek kotiljon. A tedaj se je prigodilo, da je domači princesinji med plesom odpadel nakit, katerega je nosila krog vitkega vrata. Nakit, ki je veljal prilično lepo premoženje, in ki je tisti večer zbujal za­voljo prečudne krasote veliko občudovanja in pri ženskem spolu tudi neizmerno nevoščljivost!

Takoj je ponehal ples, in guvernêr sam je prihitel, da je dragocenost pobral, potem pa jo je odnesel v sobane, katere so se iz plesnih dvoran dalje vlekle.

Polkovnik Albert je plesal kotiljon s svojo ženo Heleno. Grof Artur pa je vodil ples, in v istini spretneje kot svoje eskadrone.

Po tistem kratkem prenehljaju, katerega je bil kneginje nakit pouzročil, se je ples, to se ve, takoj zopet pričel.

Polkovnik je sedel tik svoje žene, ki je bila srečna in radostna. Tedaj pa ga je pre­šinila misel na revščino in beraštvo, ki sta ga pričakovala doma! In kaj da bode Helena počela potem, ko se bode morala odpovedati vsem prijetnostim, katere podaja bogastvo?

In obrnil se je proti nji s sladkim, smejočim obrazom. In naslonivši se ji na uho, je vprašal tiho: »Helena, kaj bi počela, če bi čez noč iz­ginilo tvoje bogastvo in bi ničesar več ne imela?«

Začudena je dvignila obraz proti njemu in dejala skoraj osorno: »Kako, da to vprašaš?«

Ali prej ko ji je mogel odgovoriti, je prihitel grof Artur po njo. Potreboval jo je pri svojih krasnih plesnih kombinacijah.

In lahno ko srna je odhitela ž njim ter zašepetala tako, da je čulo samo njegovo uho: »Moj mož je postal dolgočasen bedak!«

»Bedak je vsak, kdor ne išče sreče, kjer jo lehko najde!«

Blisk iz njenih oči — in moral jo je za­pustiti sredi dvorane ter odhiteti po drugo plesavko.

Polkovnik pa je sedel sam, s temnim srcem. Ali godba je svirala mehke, lahkoživne melo­dije, ki so se rahlo zibale po dolgih prostorih. Vse je le življenje dihalo, a le on sam, le on sam je nosil pekel v svoji duši. Kaj bode sto­rila Helena potem, Helena, ki mu je bila živ­ljenje, edino upanje, in njegovi duši glavni steber? Ali ga bode zapustila morda? A to ni mogoče, to bi pregrozno, prestrašno bilo!

Ko pa je zopet sedela na njegovi strani, se je s strastjo nagnil k nji: »Helena, v istini, kaj bi počela, če postanem čez noč — berač?«

Kako čudno se je čula ta beseda sredi tega bogastva krog in krog!

Ali nje ni pretresla! Mirno je odgovorila: »Moj Bog, kako si dolgočasen, Albert!«

Bledega obličja je sedel tik nje, pozabil vsega ter dejal trepetaje: »Za življenje, odgo­vori mi, Helena!«

In sladko se je zasmejala: »Ali veš, kaj je ribi voda?«

»Življenje!« je zaječal on.

»Torej veš tudi, kaj je meni bogastvo?«

»Življenje!«

»Da, življenje! Brez bogastva poginem — ali — «

»Ali?«

In oko se mu je napelo in kri mu je v srcu zastala.

»Ali — pa tebe zapustim!«

In zopet se je sladko smejala. Potem pa je z gorečim obrazom padla grofu v naročje ter ž njim odplesala po dvorani.

»Ona me zapusti!« In vse se mu je vzdig­nilo pred očmi. Ali to je vedel in čutil, da ga zapustiti ne sme!

Kotiljon je bil že davno končan, a polkovnik Albert je še vedno stal v zatišju pri oknu ter mislil in mislil. In mislil je na daljno Ameriko, na pobeg čez mejo, na novo življenje v tujini, na novo srečo, na novo bogastvo. Tedaj pa si je izruval vse dobre rastline iz svojega srca, in ko je od okna zopet stopil med hrup, mu je počival mir na bledem obrazu. Ali bil je to mir hudobnosti!

Grof Artur pa je vodil tedaj Heleno po dvorani in govoril sladko ž njo. Ona pa je sesala v se strup njegovih besedi. Opazil ju je polkovnik Albert. Ali opazil je tudi njene po­glede, opazil srečo njegovo, opazil goreče njeno lice — in kakor blisk ga je prešinilo, in po­dobe mračne in strašne so se mu vzdigovale iz vseh kotov temne duše. Kaj ji govori tako vestno? In ali je bil slep do sedaj, da ni opazil, da mu je ta grof zahajal vsak dan v hišo? In če ni več bogastva, hoče ga ona zapustiti! In s kom pojde, če ne s tem človekom? Ne­izrečena bolest mu je preobdala dušo, in le to je čutil, da mora ž njo iz tega mesta. In sicer takoj! Jutri!

Ko pa je v duši boril tako, ni se mu na jasnem obrazu videla najmanjša meglica. Sredi hrupa je stal, in znanci so se usipali krog njega ter mu prijazno stiskali roko. Krasne ženske pa so ga koketno opazovale — ali denes brez vsacega uspeha.

Ko pa je godba zopet zaigrala, je hitel iz dvorane. V gorkih prostorih mu je bilo tesno postalo, da ni mogel prenašati ne hrupa, ne sladke govorice. Preril se je torej iz dvorane ter odhitel po dolgem hodniku. Dospel je do odprtega okna, ondi se je naslonil ter zrl v mraz, v noč, na snežene strehe in na ledene sveče, viseče od kapov. In čutil je, da je sam taka ledena stvar, ki jo najmanjša usoda odbije ter pahne v propad, nad katerim vedno visi.

»Kaj je usoda?« je mrmral, »človek si jo sam naredi, kakor si hoče! In kdo je še moralen dandenes, ko je svet že toliko in toliko sto let star?«

V mislih je odšel od okna in v mislih je odprl tudi prva vrata. Hotel je sam biti. Hotel je hrupu uiti. Odprl je torej prva vrata ter stopil v sobo, katera niti razsvetljena ni bila. Ali luna je sijala skozi okno in opazil je, da je zašel v delovno sobo ekscelence. Tu je bila pisalna miza in vse polno aktov je ležalo po nji. Med njimi pa je ležal tudi nakit, ki je bil pri plesu odpadel princesinji. Kakor solze, svetle in jasne, tako so se lesketali dragi kameni, ko so padali lunini žarki na nje. In kakor vroče iskre so šinile te solze v dušo njegovo! Tu je ležalo premoženje pred njim in »le bedak bi ne posegel po rešilni tej veji!« In kdo ga je videl, kdo je mislil sedaj še na ta nakit! — In roka se mu je iztegnila, in pred obraz mu je stopila soproga, ki brez bogastva živeti ni mogla.

V istem trenotku pa je bil oberst Albert tat, prav vsakdanji tat!

Ko pa je zopet stopil med plesavce v svetli dvorani, mu je počival na bledem obrazu mir, in na visokem čelu je kraljevala zadovoljnost. In takoj se je pridružil ženskemu krogu in pričel govoriti takšno lahko govorico, ki se sama ob sebi siplje iz ust, brez jedra in kakor penasto zlato.

Šele v pozni noči se je dvorana izpraz­nila. Pogasnili so svetle luči, in gostje so odšli zaspani in trudni. Ali vendar srečni!

III.[uredi]

Prišlo je jutro. Gosta megla je ležala po ulicah ter pokrivala vse tako, da se je komaj videlo korak predse. Prav zgodaj je še bilo, ko je bil že vstal poročnik Robert K. Prvo, kar je na vse jutro podaril svojemu stvarniku, je bila silno robata kletev. Potem pa se je počasi napravil, pretipal vse svoje žepe, premedel z roko razmršene lase na glavi ter končno uprl oči na strop in mislil. Misli te pa so morale žalostne ali vsaj neprijetne biti, ker krog ustnic se mu je naredila poteza nevolje.

»Oj, to je prokleta usoda, v istini prokleta!«

Potem pa je pričel žvižgati in hoditi po sobi.

In ko je sluga, uboga stvar, prišel, da bi očedil obleko, se je začudil močno, videč svo­jega gospoda že oblečenega. Ta pa se je zadri nad njim, da pride tako pozno. In bič je pograbil ter ga urezal čez pleča. A sluga je dobro poznal to vreme in vedel, da je gospodu poročniku pošel — denar, in da odtod izvira hudobna njegova čemernost. Kaj je hotel? Po­trpeti je moral!

Poročnik Robert pa je tudi dobro vedel, kaj mu je storiti denes. Saj je takih dni do­živel že dokaj ter je upal, da jih bode doživel še več. Pripetilo se mu je čestokrat, da je dobrodejni stvarnik očetovo srce zaprl in utrdil tako, da sam oče ni hotel plačevati sinovih dolgov, ne poslati denarjev za nje.

»Pomagaj si, kakor si veš! Toliko me že staneš, da bi me ne bil več, ko bi te bil poslal na vse univerze starega in novega sveta!«

Tako je bilo zapisano v pismu, katero je bil prejel ravno včeraj.

»Tudi prav!« je mrmral, premišljevaje očetove te besede, »moj oče postaja sumnjivo star in vsa previdnost je pošla v njegovih možganih!«

In lahkoživno si je opasal orožje ter hitel na ulico in po ulici k židu skopuhu, ki mu je v tacih stiskah življenja že mnogokrat bil pomagavec, toseveda za velikanske procente. Ali te je moral tako ali tako vselej oče po­plačati, ako ni hotel sina spraviti v nečast in sramoto.

Neizmerno prijazno je sprejel Lazar N. mladega vojaka ter mu delal poklone, kakor da bi si sam on hotel kaj izposoditi pri mladem človeku.

In že je bil poročnik prijel za pero, da bi podpisal dolžno pismo ter se zavezal s častno besedo, toliko in toliko posojila Lazarju v tem in tem času povrniti, in že je iskal žid denarjev, da bi jih ječaje odštel dolžniku v roke, kar se začujejo v prvi sobi koraki in glasna govorica.

Nekdo je bil hitro vstopil ter pri slugi osorno povprašaj, če li lehko z »gospodom« govori.

»Vrag! To je moj polkovnik, da bi ga tisoč strel zadelo!«

In poročnik Robert je z grdo kletvijo vrgel pero iz roke, pograbil dolžno pismo ter planil v stransko sobo, ondi se skril ter priprl duri za seboj.

Takoj za njim pa je k židu vstopil človek, nevojaško oblečen. Bil je polkovnik Albert. Plašno se je ozrl po sobi okrog in potem ostro vprašal, sta li sama.

Ko je žid pritrdil, da sta sama, je vprašal oni še ostreje: »Ali me poznate?«

Lazar se je zvijal kot kača, a krog ustnic se mu je nabral zvit smehljaj.

»Bog! Bog! Kdo more vsakega poznati! Jaz Vas ne poznam, gospod; prisežem, da Vas nisem poznal, niti videl še nikdar! Sploh pa jaz nikogar ne poznam, s komer kupčujem; nikogar, to mi lehko verjamete!«

»Jaz potrebujem denarja!«

»Bog! Moj Bog! Kdo časih denarjev ne potrebuje? Še kralji in cesarji jih potrebujejo časih!«

»Jaz potrebujem mnogo denarja, na tisoče!«

»Dobi se, dobi se! Pri meni se dobi! Na tisoče se dobi! Seve, če se mi da mala, prav mala varnost! Dandenes so slabi časi!«

Oni pa je bil izlekel med tem zavitek iz svojega žepa ter ga pred judom razvil. Dragi biseri so se zalesketali, da je skopuh od samega začudenja skoraj otrpnil.

»Moj Bog, kaka vrednost!«

In z umazanimi svojimi prsti je premetaval biser za biserom, ga obračal proti luči, tehtal težo njegovo in potem kazal zobe, kakor divja zver, kateri si vrgel kos mesa pred gobec.

»To je stalo solza, preden ste premilostivi iztrgali to dragocenost! Po mojem mnenju je ni ženske, ki bi dala tak nakit voljno iz rok!«

»Pustiva to! Koliko mi daste Vi?«

»In koliko zahtevate Vi?«

»Petnajst tisoč goldinarjev!« 

»Jaz Vam dam šest tisoč!«

A ko je oni pograbil ter hotel oditi, zatulil je leta: »Osem tisoč, pri moji duši, več ne morem! Imejte milost z mojo dušo! Več ne morem!«

A naredila sta deset tisoč, in polkovnik je spravil denar ter odhitel, kakor da bi ga bil piš odnesel!

Lazar pa se je zagledal v nakit.

»To bomo vse lepo razbili in nadrobno zopet poslali med svet!«

In mel si je roke ter preračunjaval svoj dobiček.

»Da je stvar ukradena, je jasno, jasno kakor nebo pri lepem vremenu! Ali Lazar N. je časih tudi slep, slep in tudi gluh, kakor hoče kupčija! Haha!«

Tedaj pa je stopil iz sosednje sobe poročnik Robert. Žid je bil čisto pozabil nanj. Ali sedaj je hlastno pograbil nakit ter ga bliskoma vteknil nekje v predal pri mizi.

Ali onemu se je v prvem trenotku dozde­valo, da je že videl nekje te kamene, te bisere; pa kje? Ali čemu bi si glavo belil? In lahkodušno je podpisal svoje dolžno pismo, vzel našteti mu denar, odšel domov ter se zopet položil v posteljo, da bi se odškodoval za neprespano jutro!

Proti dvanajstim pa sta prihrumela mu v sobo stotnik T. in poročnik Voldemar S. In s krikom in hrupom sta ga prebudila iz trdega spanja.

»Človeče, ti spiš, kakor da bi včeraj pri guvernêrju plesal ne bil!« je kričal stotnik.

»In kakor da bi na svetu avditorjev in ječ in kasemat ne bilo!« je pristavil poročnik.

Robert pa si je mel oči ter s kletvinami pozdravil prijatelja.

»Čemu me budita, hudiča! In tako zgodaj; denes, ko nimam ničesar opraviti?!«

»Silovite reči se gode in spati ni varno,« je dejal stotnik skrivnostno.

»Vse mesto je skipelo in ti — spiš!« je kričal poročnik.

»Povejta, česa želita?«

»Ali imaš čisto vest, človek?« vpraša pate­tično stotnik.

»Nikari me ne mučita!«

»Vidiš,« je odgovoril Voldemar, »stvar je tale. Včeraj na plesu pri guvernêrju se je iz­vršila prav vsakdanja tatvina!«

»Tatvina!«

»Tisti nakit, saj veš, ki je bil odpadel princesinji — je ukraden in denes ga ni. In sedaj ga išče policija.«

»In sedaj se vpraša,« pristavi stotnik, »kdo da je med toliko plemenitimi lumpi največji; kdo da je tat.«

Tedaj pa je poročnik Robert kakor besen planil s svojega ležišča ter v svojo obleko. Z obraza pa mu je izginila kri, in besedice ni mogel izpregovoriti.

Potem pa je jecljal: »Prosim, potrpita! To je pregrozno, pregrozno! Ni mogoče! Torej tat! In tak človek! Potrpita, vse vama povem! Torej tat!«

***

Opoldne tistega dne je prišel polkovnik Albert domov. Isti dan še ni videl svoje so­proge, ki je po vsakem plesu dolgo, dolgo spala. Sam je jedel, in da Helene ni bilo k mizi, se mu je čisto naravno videlo, tako da še povprašal ni po nji. Ali saj je moral druge reči premišljevati, ker čez noč je hotel poteg­niti čez mejo, v varen kraj. Ondi pa je hotel pričakovati Heleno. Da bi za njim ne marala priti, to mu še v misli ni prišlo.

Po jedi se je podal v svojo sobo, da bi ji napisal list. Pismeno ji je hotel povedati vse. Ko pa se je pripravil pisati, je dobil na mizi že pismo, pismo od svoje žene.

Takoj ga je odprl ter bral:

Albert!

Pismeno ti povem, da te več ne ljubim. Ker pa te ne ljubim, bi bilo vesti nasproti, ko bi še dalje ostala pri tebi. Odšla sem torej za možem, ki ga ljubim. Nikar me ne išči! Lju­bezen se usiliti ne da!

Helena.


Planil je kvišku, divjal po sobi, divjal v sobo Helenino, a prazna in zapuščena je bila! Predirjal je stanovanje, premetal vse, kar mu je prišlo na pot, in potem še enkrat prebral nesrečni list, črko za črko. Pot mu je oblil čelo, a duša je one­mogla pod strašnim udarcem. Ječaje je sedel v stol in kakor blazen zrl predse, zrl in zrl ter v roki krčevito stiskal list hudobni. Dolgo, dolgo je tako sedel in besede nt mogel izpregovoriti.

»Sedaj si tat, goljuf! In sam ne veš, čemu?«

Končno pa se mu je odprlo srce. Pretreslo se mu je truplo, in mož, kije tolikokrat na bo­jiščih smrti gledal v oko, je jokal, pretakal solze kakor otrok.

In v solzah ga je videl sluga, ki je prišel povedat, da častniki, od polka poslani, ž njim govoriti žele.

Obrisal si je obraz ter pričakoval polkove poslance. Kaj so hoteli? Gotovo kaka neslana malenkost! In ravno sedaj morajo priti!

Ali oni so stopili v sobo. Bili so štirje znani častniki, a vodil jih je stari major vitez L.

Zaspano in trudno jim je polkovnik stopil nasproti ter jih leno pozdravil.

»Česa želite, gospodje?«

Glas mu je bil čudno tih, kakor iz groba doneč.

Poslanci pa so se vojaško postavili v vrsto. Major si je pogladil z roko čelo ter dejal skoraj v zadregi: »Gospod polkovnik! Polkovo častništvo nas je poslalo!«

»In česa hoče častništvo mojega polka?«

In zrl je čez nje, tja v kot, kakor da bi bil sam v sobi.

Staremu govorniku pa so se napravile debele kaplje na čelu ter mu rile čez lice.

»Gospod polkovnik! Polkova čast je bila silno oskrunjena!«

»Čast mojega polka?«

»Da, čast Vašega polka!«

Nekaj časa nastane tihota.

»Govorite, gospod major!«

»Med častniki našega polka — je tat!«

»Tat?«

In polkovnik se je stresel in obraz mu je obledel.

»Vsakdanji tat!« 

»In kako to?«

»Včeraj pri guvernêrju je bil ukraden nakit, in ukradel ga je častnik — našega polka!«

In ko polkovnik ni ničesar odgovoril, je rekel major še dalje: »Denes zjutraj je prodal ta nakit pri znanem skopuhu — in tedaj ga je videl nekdo izmed nas!«

Kakor okamenel je stal polkovnik, in na obrazu se mu ni premeknila ne edna črta. Počasi, mehanično je govoril za onim: »Nekdo izmed vas!«

»Da, reč je jasna! In sedaj mislimo mi, gospod polkovnik, da mora umreti, da se mora končati samega sebe!«

»Tako se mora zgoditi, tako se mora zgoditi!« je mrmral Albert in potem še dejal: »Ali mi imate še kaj povedati, major!«

»Ničesar več!«

»Prepričani bodite, gospodje, da bodem vse storil, kar mi je v moči, da se opere čast polkova!«

In hladno jih je spremil do vrat. Oni pa so potrti odšli. Po stopnicah hiteči pa so obračali oči eden proti druzemu.

»Žalostna usoda!« so zdihovali.

Ko pa so stopili iz veže na zrak pred hišo, je bilo že skoraj mračno. Tedaj pa je zgoraj v stanovanju počil strel ter se votlo po poslopju razlegal.

»Polkova čast je oprana!« je viknil major, potem pa hitro odšel s tovariši.

Polkovnik Albert pa je tedaj ležal na tleh v svoji sobi in srce je imel prestreljeno. A prestrelil si ga je bil s svojo roko!

***

Helena pa je bila pobegnila z grofom čez mejo. Čez nekaj let pa se je zopet prikazala v B., in sicer v družbi priletnega, a silno bogatega Angleža. Hotela je biti njegova žena, ali svet je trdil, da to ni res. Pa če je bila tudi istina, saj čez malo let je bila vdova! Tedaj pa je živela v stolnem mestu kot ženska, ki ni nosila nikake moralične zavesti več.