Slovanski boji o Metodovem času

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Slovanski boji o Metodovem času.
Anton Umek Okiški
Izdano: Slovenec 1876
Viri: dLib 2, 3, 4
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Svet apostelj širi med Slovani
Luč resnice večne; iz dežele
Jutrove prišel je na Moravsko,
Slavljeno ime mu je Metodi.
Glas njegov beside svete pravi,
Sveti se mu križ srebern v desnici,
Glavo mu ovija zlata mitra,
Radostni ga slušajo Slovani.

V Velehradu Ratislav vladuje,
Dolgo sije mir slovanski zemlji,
Velehrad slovi po vseh deželah.

Kakor pa nevihta v hudi uri
Se nenadoma iz brezdna vzdigne
Ter zakrije zemlji svitlo solnce,
Po planjavah blisk in strele meče:
Tako nagloma iz nemške zemlje
Zašumé Sovražne mnoge trume
In se pridrvé v slovanske zemlje.

Vendar Ratislav se ne prestraši,
Na vse kraje pošlje glas Slovanom.
Kakor zvon bi pel o hudi uri,
Tak razlega se od Velehrada:
„Sim od Rena, iz dežele nemške
K nam šumé protivne črne trume,
Urno se zberimo vsi Slovani,
Da premagamo sovražno silo!“
In zberejo urno se Slovani
Iz Moravske, Česke in Panonske,
Njim pridružijo se hrabri Sorbje.
Vsi hité sovražnikom nasproti,
Ratislav jih vodi s Svatoplukom.
Kakor se žrjavov urnih vrste
Krepko sučejo po sinjem zraku
In jih vodi ptica najkrepkeja:
Tak pomičejo slovanske trume
In pred njimi viteza junaška
Dirjata pogumna, kakor leva.
Hude vojske zbral vladar je nemški,
V rokah nesejo pogin Slovanom,
Sužnosti ropočejo verige,
Svetijo strupene se puščice.
Prehitijo pa Slovani Nemce,
Boj na potu grozovit se vname,
Ostrih strel se vsuje smrtna toča,
Padajo pod njo junaške glave,
Kakor trava pod jekleno koso.
Dolgo lomi boj se siloviti,
Zmagati ne more stran nobena;
Kot viharja jezna se drvita,
Tak se koljete obojni vojski;
Razkopano zemljo kri zaliva,
Kakor bi povodenj se razlila.

Zdaj Slovanom Ratislav zakliče:
„Hej junaci! vse moči zberimo,
Zadnjikrat se vrzimo na čete,
Naša mora biti častna zmaga.
Ako pa jo sreča nam odvzame,
Naj nas ostri meči pokončajo,
Boljša je junaška smrt pod jeklom,
Kakor grenke sužnosti verige
In sovragov ljutih sramovanje.
Toraj bratje! vse moči zberimo,
Bog pomagal srčnim bo junakom.“

Vžgó Slovanom srca se junaška,
Kot se svitli vnamejo kresovi,
In kot blisk po zemlji naglo švigne,
Planejo le-ti nad Nemce v tabor.
Strah in groza zdajci vse omami;
Malokdo poprime za orožje,
Malokdo odide silni moči;
Pasti mora Nemcev črna truma,
Ki je s smrtjo žugala Slovanom,
Potopí se v jezeru krvavem,
Tlačijo nesrečne jo verige,
Préd pripravljene za rod slovanski.
Zmagoviti tam stojé Slovani,
Ratislav in svatopluk junaka,
Peljeta domu pogumno vojsko,
Zlata se leskečejo bandera,
Mnogo njih sovragom so pobrali,
Vzeli so jim ščite in čelade,
Vzeli v strup pomočene puščice,
Vzeli jim bogatstvo in zaklade.
Jako se radujejo Slovani,
Da vojskó so dokončali,
In deželi svoji mir dobili.
Ali kakor hidra glav neštetih
Ne konča s stoterimi se vdarci,
Tako končana protivnikov truma
Sile ni zatrla pri sosedih.
Razsrdi se Ludovik, kralj nemški,
Urno zbere trume po deželi,
Ter udari ž njimi na Slovane.
Kakor trop kobilic, ak se vzdigne
Prot nebesom, zemlji solnce skrije,
In ko na zeleno polje sede,
Vse sočivje vjé do korenine:
Tak pogazijo neštete trume
Up Slovanom, zenlja posuši se
Za vojenstvom, kot da tekel zmaj bi
Od večerne zemlje proti vzhodu.
Nemcev, kakor listja je in trave,
Vzdigajo pred njimi megle sive,
Proti jutru se podé oblaci
In za njimi urno se pomiče,
Kar živi pod milim, zlatim solncem.
Tako grozo vidijo slovani,
Čutijo, da zmožni niso četam,
Toraj se podajo za meglami,
Za oblaci, ter hité prot’ jutru
Z vsem, kar díše pod rumenim solncem,
Prazne puščajo vasi in mesta.
Urno dirja vojska neizmerna
Iz dežele nemške na Slovane,
Pa zastonj se po stranéh ozira,
Žive stvari ni, da bi se uprla,
Vsa dežela prazna je in mrtva.
Čete pridejo do Velehrada,
Kjer so Ratislava svitli dvori,
Ki obdaja silna jih trdnjava.
Na-njo ljute čete se podijo,
S hlodi butajo v zidovje močno,
Bijejo z železom v trda vrata,
Kakor toča dela šum orožje,
Pod nogami zemlja se stresuje.
Al — ne gane se ozidje grada.
Kot na velikanskem hribu skale
Sive, nepremaknjene stojijo,
Ak se tudi strele v nje kadijo,
In v potresu zemlja se premiče:
Tako mesto slavno se ne gane,
Varni so v ozidji svitli dvoti
In zakladi kralja Ratislava.

Tridesetkrat zlato solnce vzide,
Tridesetkrat skrije se za goro,
Zbirajo se čete krog trdnjave,
Kot mravljinci pri debeli kladi,
Kadar se jim premakniti noče.
Kar prileze k zlom še zlo presilno;
S prstom huda Lakota požuga,
In gorjé neznansko jim prinese.
Naglo se odpravijo v domovje,
Zvesto ta tišči jim za petami,
Smrt najhuja jih po zemlji meče,
Ker ko cesta zemlja trda, pusta,
Brezi sadja suha so drevesa,
Ni studencev — zlatega klasovja,
Solnce kot ognjeni plamen peče,
Mesta in vasi stojijo prazne.
V taki stiski mož za možem pade,
Sila vklone čét preljutih trume,
Mirno pa se vrnejo Slovani
Od izhoda v domovje svoje,
Stoji mesto Velehrad mogočno,
Ratislav v njem zmagovit vladuje.

Tako zopet mir Slovanom sije,
Kar nevihta druga brž se vzdvigne.
Močen Svatopluk je, kralj slovénski,
Svitle dvore mu Nitráva brani,
Vendar Slava preveč ga podžiga,
Prvi hoče biti med Slovani,
Torej odpové se Ratislavu
In z vladarjem nemškim se sprijazni.

To pa v srce speče Ratislava,
In iz Velehrada urno jezdi,
Spremljajo junaci ga tovarši,
Do Nitrave urno pot jih pelje,
Da zasačili bi Svatopluka.
V svitlem dvoru Svatopluk z veselo
Družbo pri gostiji čase prazni,
Kar meglica prašna ga predrami,
Ki pod mestom se na kviško dvigne.
Zdaj strežaje zveste urne skliče,
V hipu ti mu belca osedlajo,
Ž njim na konjih jezdijo iz mesta,
Naglo dirjajo po skrivni poti
In se ustavijo pri gladki cesti,
Po kateri Ratislav prijezdi.
Ratislav tovaršem beseduje:
„Kadar v mesto pridemo Nitravo,
Dvor pred Svatoplukov vas popeljém,
Tesno krog in krog ga obstopite,
In iz nožnic meče potegnite,
Da, kar v njem živí, se ne izmakne,
Svatopluk nam mora v roke priti,
Ker izdati tujcem če Slovane.“
Tako Ratislav jim beseduje,
Kar se iz ovinka šum zažene,
Trop močneji zavrti se v krogu,
Svatopluk pridirja k Ratislavu,
In zvezati ga tovaršem reče.
Tako bila je osoda čudna,
Da slovanski kralj Slovana kralja
V trde zakovati dá verige!
Ali mera zvrhana ni groze;
Noče Svatopluk sam Ratislava
V temno ječo pod zemljo zapreti,
Ampak kralju nemškemu ga pošlje,
Jagnje volku izroči nedolžno.
Ratislava briči v Ratisbono,
V mesto donavsko v železji trdem
Priženejo k nemškemu vladarju.
V tamni ječi mnogo dni zdihuje,
Solze ga oblivajo krvave,
Ko nebesa prosi za rešenje.
Ali prošnje tiha noč odganja,
Nečloveštvo srca v prsih nema.
Zberejo sodniki se srditi,
Bero sodbo kralju Ratislavu,
Da pod mečem mora glavo dati.
Al prelahka nemškemu vladarju
Sodba zdi se, jezen sam ukaže:
„Dnevne luči Ratislav ni vreden,
Torej mu iztáknite očesi.“
Ljutost taka srca vse pretrese,
Rastislav omamljen na tla pade,
Vendar kralj, nečlovek, se ne gane,
Kar veli, storiti rabelj mora.
Groza tmine stisne Rastislava,
Več mu zlato solnce ne posije,
Zvezd nebeških žar mu ne posveti,
Radost nikdar v srce se ne vrne,
In zastonj ga v močnem Velehradu,
Čakajo Slovani s svitlo krono.
Ker kralj Ludovik z ošabno trumo
Na Moravsko naglo vdari,
Hudega se Velehrad ne nadja,
Rastislavu so odprta vrata.
Al vanj Ludovik nesramno plane,
Ter pobere blago Rastislava,

Pooblasti se dežele cele,
V Velehrad namestnika postavi,
Da dobljene varuje dežele,
Nihče v strahu v bran se ne postavi.

Vrne se z zakladi Rastislava
Ludovik ošaben v nemške zemlje,
Njemu lepa je Moravska sužnja,
Le v Nitrávi Svatopluk vladuje.
Al izdajstvo samo se maščuje,
Dolgo sreča temu ni prijazna,
Najmileja zvezda se mu skrije.
Tudi Svatopluka kazen čaka.

Ker se Nemcem zdel je prenevaren,
K sebi njihov ga vladar povabi,
Méni Svatopluk, da gre k prijatlu,
Al prepozno zmoto svojo vidi.
Ko do Nemcev pride, kralj srdito
Reče zakovati ga v verige,
Vržejo ga v pusto, temno ječo,
Kjer je izdihal Rastislav popreje.

Izvedó pa žalostni Slovani,
Kako Nemci kralje jim lovijo,
Da zapirajo jih v temne ječe,
In zaklade z zemljami jemljejo.

Jeza srca vžiga jim pravična
In povsod v deželi glas se čuje:
„Svatopluka moramo rešiti,
Maščevati mora se krivica!“
In zberejo urno se Slovani
Iz Moravske, Česke in Panonske.
Njim pridružijo se hrabri Sorbje,
Iz dežele zapodijo Nemce,
Tirajo na večer jih za solncem.
In ko prvi posel dovršijo,
Izberó si hrabrega vodnika,
Izberó duhovna Slavomira.
Tako njemu ljudstvo beseduje:
„Besni Nemci vzeli so nam kralja,
Ti pa rodovine si kraljeve.
Slavomir! junaško srce bije
V prsih tvojih, bodi nam voditelj,
Da oprosti se dežela sužnja,
Da se reši slavni kralj slovénski!“

Slavomir duhovnik odgovarja:
„Žalostna osoda je Slovanske,
Mir in blagor jemljejo sovragi,
Al tud’ v krvi naši je krivica.
Kralj slovanski brata bil izdal je,
Svatopluka zdaj nesreča tare,
Ker je Rastislava izpodrinil.
Da je pa osoda ga zmodrila,
Da mu polno je srce kesanja,
Tega, bratje! zabiti ne smemo.
Toraj naj orožje gre v desnico,
V čvrste trume urne se zberimo,
Oprostiti mora se dežela,
Slava naj se v svet slovanski vrne,
Čete ljute pasti mora sila.
Prot’ sovražnim vas popeljem četam,
Zmaga bode naša, srčno, bratje!“

Na vse grlo zadoné Slovani:
„Zmaga bode naša, srčno, bratje!“
Tako zbrane so slovanske trume,
Vžiga srca jim pogum junaški,
Slavomir je hrabri jim voditelj,
V nemške so namenjeni dežele.

Zgodaj pa vladar je nemški zvedel,
Kaj godi po zemljah se slovanskih,
Torej zbere vojske neštevilne,
In jih nagloma v Moravsko pošlje.
Zbrani so Slovani v Velehradu,
Kar nad njimi vzdigajo meglé se,
Proti jutru se podé oblaci,
In za njimi urno se pomiče,
Kar živi pod milim zlatim solncem.
In zaprejo velehrad Slovani,
Hrabrost Slavomir jim priporoča,
Drugi dan peljati v boj jih hoče.
V spanje noč oči jim ne zatisne,
Krog in krog postavljene so straže,
V sredi množica se vrla méni,
Kakor more zmaga se dobiti,
Kar približa v poznem se večeru
Svatopluk na sredi Velehrada,
In za desno prime Slavomira.
Čudna je Slovanom ta prikazen,
Svatopluk pa te besede reče:
„Zdravi, mili bratje v Velehradu,
Odpustite mi, kar sem pregrešil,
Danes pa prinašam srečo, blagor.
Da sem bil vkovan v verige trde,
Da me je temnica dneva krila,
To ne more vam neznano biti.
Pa izpustil nemški me vladar je,
Ker na vesti nimam mu krivice;
Da bi čast mi vrnil za sramoto,
Izroči povelje trum vesoljnih
Roki moji, ter me ž njimi pošlje
V trde boje na slovansko zemljo.
Dirjali smo urno po ravninah,
Danes pridemo do Velehrada,
Čete neizmerne so pred mestom.
Ali, bratje mili v Velehradu,
Čet se neizmernih nam ni bati,
Zmago vam brez dvombe zagotavljam.
Vas nad Nemce v trdi boj popeljem,
Kar živi pred mestom, jutri pade,
Zmaga bode naša, srčno, bratje!“ —

Radostne Slovanom so besede,
Ki jih Svatopluk je kralj izrekel,
Kakor angelj bi prišel od neba,
Tako ljudstvo vse ga verno gleda,
In pogum se v srcih vsem podžiga,
Vsi želé, da skoraj dan zazná se.
Ko danica beli dan oznani,
Hrum in vrisk se Velehradu vzdigne,
Svatopluk pelja slovanske trume
Iz trdnjave pod ozidje sivo.
Tam razgrnjene so trume goste,
Nemške čete, ali brez vodnika.
Kot bi prišli kosci nad otavo
Zjutraj rano z ostrimi kosami,
Tak se vržejo slovanske trume
Nad sovražnika pred Velehradom.
Ostri meči režejo kot britve,
Vlivajo krvavi se potoki,
V njih topé se Nemcev besnih glave;
Kakor listje se v požaru zvija,
Kadar ga po bregu veter nese,
Tako zvirajo se Nemci v boji;
In ko vzplava solnce na izhodu,
Čete vse premagajo Slovani,
Oproščena krasna je dežela.