Skrivnostna neznanka
| Skrivnostna neznanka Rado Murnik |
| |||||||||||||
Vseh svetnikov dan je bil. Žalosten dan je že zaradi običajnega slabega deževno-snežnega vremena ter blatnih cesta, žalosten pa tudi zaradi turobnega zvonenja zvonov, mrtvaških pesmi po pokopališčih in cerkvah in zaradi rosnih obrazov ljudi, katere sem srečeval. Nekaj težkega, okornega je ležalo na teh obrazih, nekaj odurnega v njih besedah, nekaj nečloveškega v njih izrazih. Bilo me je že strah med njimi, tajinstvena groza me je obhajala. Gledal sem, da sem se jim oddaljil v kraje, kjer ni bilo nikjer take zoprnosti.
Prišel sem v park zunaj mesta. Težke kaplje so visele kot solze z iglastih dreves, tupatam se je pa spustil rumenkast list z višave in loveč se po zraku padel na tla, po njem so pa kapale ostre kaplje, kot bi ga hotele ubiti v peskovita tla. Nikjer ni bilo nobenega človeka, nikjer žive duše. Duh se mi je vtopil v davno preteklost, ko sem še kot otrok užival iskreno ljubezen ljubljene matere, katero pa pokriva že dolgo vrsto let črna zemlja z vso brezobzirnostjo in krutostjo.
Mehanično so se mi premikale noge, brez volje so mi begale misli po že pozabljenih dogodkih. Težke so bile te misli, tlačile so me k tlom, stiskale so mi dušo s silo, da sem se vzdramil.
Prišel sem na konec parka in razširjal se je pred menoj gozd. Dasi se je že začelo mračiti, vendar me ni nič vleklo nazaj v mesto. Gozd se mi je zdel kot ljub prijatelj, v katerem se mi razprše težeče me misli in zavil sem po udirajoči se poti.
S pojemajočo močjo je sijala zadnja dnevna svetloba skozi visoka in ozka okna dreves v mé. Med vejevjem sem menil opaziti njene oči, ki so z globokim ostrim pogledom zrle vame govoreč mi: »Kaj te je zaneslo nocoj v to samotno puščobo?«
Dospel sem na ovinek. Pot je bila tembolj črnikasta, kolikor oddaljenejša je bila od mene. Tam na koncu poti, kjer je bil drug ovinek, sem pa zagledal človeka, ki je stopal počasnih, premišljenih korakov proti meni. Skoraj da bi me bila obšla groza. Vendar kdo če biti, kogar bi me naj bi bilo morda strah?! Odšel sem proti osebi tam v poltemi.
Kmalu sem spoznal, da je ženska. Prisedsi bližje nje sem videl, da je zavita v črno ogrinjalo, na glavi pa da ima črn robec. Obraz njen je bil pa bled in kaplje krvi ni bilo v njem.
Sešla sva se.
Neznanka je uprla žive oči v me in nekako ostro rekla:
»Kam greš?«
Osupnilo me je to vprašanje. Tika me! Skoraj bi bil odvrnil z grobim naglasom, če bi me ne bila omamila lepota, ki jo sijala iz vsake poteze njenega obraza.
»Sprehajam se in razvedrujem se!« sem odgovoril.
»Pojdiva skupaj!« je velela. Nisem imel moči upirati se ji.
Ko sva stopala drug poleg drugega, je moja neznanka molčala. Na vprašanja mi je odgovarjala kratko in dvoumno in nekaj grenkega je bilo v njenih odgovorih.
»Koliko si star?« me je vprašala nenadoma.
»Petindvajset let!«
»Res je!«
»Kako veste to?« sem vprašal z največjim začudenjem.
»Ne sprašuj tega!« je odvrnila neznanka, »tvoje življenje mi je znano vse in bolj nego tebi samemu.«
In pogledala me jo tako skrivnostno, tako presunljivo, da se mi je zaplašila duša.
»Kdo ste vi?« sem vprašal in glas se mi je tresel. Zeblo me je in zdelo se mi je, da prihaja od moje spremljevalke oster mraz kot od stvari, ki nima nobene lastne gorkote.
»Kaj sprašuješ?«
Oči so se neznanki zaiskrile pri teh besedah kot od jeze, zakaj da hočem izvedeti njeno ime. Bile so te besede izgovorjene z ukazom na molčanje in jaz, ki sem vendar pri ženskah bil znan kot človek, ki si ne dam zapovedovati in določati, kdaj in kaj naj govorim in kdaj mi je molčati, sem bil pod čudnim vplivom skrivnostne neznanke, da je nisem več spraševal, kdo da je.
Bila je popolna tema. Z visokih dreves so padale bodeče kaplje in se zapičale v tla, od vzhoda je pa jela pihati mrzla burja in prinesla tu pa tu kak oster snežni kosmič v premrti obraz. Neznanka moja se pa ni nič brigala za mraz, dasi njeno ogrinjalo ni bilo videti ravno kako toplo. Nekako nervozna je postajala, kadar je zapihal veter. Kolikorkrat se je pa ozrla name, presunil me je njen pogled: te oči sem videl že nekoč, že zdavnaj, a kje, tega si nisem mogel domisliti.
Nemo sva šla nekaj časa drug poleg drugega in dospela sva na mesto, kjer je bilo posekano drevje na obeh straneh pota. Tu je bilo nekoliko svetlejše kot preje med drevjem.
Moja neznanka je obstala. Oko ji je zrlo v daljavo tja proti gorenjski strani, kjer je stal nekdaj dom moj in moje matere. Kmalu se je pa ozrla v me in rekla:
»Dolgo sem te zadrževala, zadnji čas je, da grem. Predno se ločiva, povej mi, kaj misliš postati?«
Zadnji stavek me je osupnil. Neznanko, ki mi noče povedati, kdo da je, zanima, kaj bo iz mene?
Pogledal sem jo ostro v obraz.
»Vi ste —?« sem vzkliknil in hotel zgrabiti za njeno roko.
A ona mi jo je odtegnila.
»Ne dotikaj se me!« je ukazala sicer odločno, a iz njenih besedi je zvenelo nekaj trpkega, grenkega.
Pogledal sem jo še enkrat v obraz. Da, to so njene poteze, ona je! In blaznega veselja poln sem bil vzkliknil: »Oh, mati!« ter planil k njej, da jo objamem, njo, ki me je najbolj ljubila.
A nje že ni bilo nikjer. Izginila je v trenutku, ko sem jo poklical ...
Koliko časa sem stal na onem mestu, vtopljen v globoke misli, ne vem. Tudi ne vem, kako sem prišel tisti večer domov. Le toliko je gotovo, da sem bil drugo jutro čuden, podoben bolj mrliču nego človeku.
In če se zdaj spomnim na vse to, kar sem ravnokar napisal, ne morem reči, ali so se dogodki s skrivnostno neznanko, ki je imela obraz rajne moje matere, v resnici vršili ali pa je bila vse le halucinacija, sad prerazgrete moje domišljije in zunanjega vpliva, kateremu je podvržen človek na predvečer spomina naših rajnih.