Sin jež (Fran Milčinski)
| Sin jež Fran Milčinski |
| |||||||||
Živela sta cesar in cesarica, imela sta dosti sveta in blaga, pa nikogar, komur bi zapustila bogatijo: Bog je že vedel, zakaj jima ni dal poroda. Pa bolj ko sta prihajala v leta, bolj sta koprnela po otroku.
Neki dan se je sprehajala cesarica po gozdu, zamišljena je smukala z belimi prsti zeleno perjiče z leščevja ob poti in ga trosila po tleh, pa ji je prilezel gladko stezo droben jež.
Cesarica ga je ugledala in se ustavila in izvil se ji je vzdih iz dna srca: »O, da bi dobila sina, ni treba, da je večji kakor ta jež!«
Kakor si je želela, tako se je zgodilo: cesarju in cesarici se je porodil sin in je bil tolikšen kakor jež in bodeč po vsem drobnem životu.
Zdaj ko sta ga imela, ga nista bila več vesela cesar in cesarica. Sram ju je bilo, skrivala sta ga pred svetom, in ko je bil star štirinajst let, sta se zmenila in ga poklicala predse. Rekla sta mu: »Dovolj dolgo let sva te gojila in gledala, pa za našo svetlo cesarsko hišo nisi in nikdar ne boš. Hodi z Bogom v šumo, tja spadaš! S sabo si vzemi, kar hočeš, ali nazaj nama ne pridi prej kakor čez sedem let!« Mislila sta, v gozdu ga že kaj poje, ali volk ali lisica ali druga zver.
Sin jež ni rekel nič, niti si ni izbral druge stvari, da jo vzame s sabo, kakor šest suhih svinj in velikega petelina. Petelina je zajahal, svinje je z vejko gnal pred sabo in - šli so v gozd.
Gozd je bil bolj usmiljen kakor rodni starši: prijazno je sprejel ježa in mu dajal varno zavetje in ga zalagal s hrano, pa tudi šest suhih svinj in petelinček niso pogrešali ničesar. In suhe svinje so se kmalu odebelile in se leto za letom množile, da jim mali njih gospodar kmalu ni vedel števila. Pa se je zgodilo, da je prišel prek gozda sosednji kralj, sam je bil na lovu in je izgubil stezo in ni vedel ne naprej ne nazaj. Splezal je na drevo in pogledal na štiri plati, na vse strani: kakor daleč mu je neslo oko, sama hosta, nikjer hiše, nikjer obdelanega polja. Spustil se je zopet z drevesa. Nagibalo se je sonce, noč je prihajala, tulil je volk in kralja je zaskrbelo za življenje. Kar zagleda čredo svinj. Ozre se po pastirju, pastirja ni. Pa zakliče: »Svinje so tu, kje si svinjar, da mi pokažeš pot?«
Zakliče vdrugič, zaprosi vtretjič, pa se mu izpod hrasta oglasi tenek glas: »Ne upam se. Pobil bi me, ker sem majhen.«
Kralj je velel: »Nikar se ne boj! Nič žalega ti ne storim. Še pol kraljestva ti dam, če me rešiš iz gozda, in rodno hčer za ženo, samo pridi in pokaži mi pot!«
Zdaj je izpod hrasta pokukal jež in je rekel: »Tako, tako, če mi zares obljubljaš hčer, še svoj podpis mi daj, da ne pozabiš obljube!«
Kralj, kaj je hotel, se je podpisal: pismo je nataknil ježu vrh hrbta na bodež in jež ga je srečno izpeljal iz gozda.
Tako je minilo sedem let, osmega pol. Cesar in cesarica se že nista več nadejala svojega sina, mislila sta, kdo ve, kje trohne njegove bele koščice. Neki dan sta slonela v lini in gledala čez polje in plan, kar zagledata, daleč na cesti se vali oblak prahu. Ugibala sta, kaj bi pomenil oblak, pa je prihajal bliže in bliže in večji je postajal in večji, zdaj sta razločila: vsa cesta je bila polna rejenih svinj.
Zavzela sta se in se menila: »Kdo in odkod je bogati kupec, da ima toliko in take živali, in kam jo žene?«
Čreda je prišla do gradu, glej! S ceste je zavila. čez grajski most na grajsko dvorišče.
Cesar se je začudil: »Mar hočejo pri nas nočiti?« Cesarica pa je rekla: »Vse črno jih je, pa še prihajajo in ni videti konca.«
Šele k večeru je ponehala dolga vrsta. Za čredo pa je možato stopal petelin in na petelinu je sedel. jež in je vihtel vejko.
Cesarica je vzkliknila: »Najin sin je.«
Cesar pa je rekel: »Lep ni, ali bogat! Morebiti nama kaj podari.«
Hitela sta po stopnicah navzdol. Razjokala sta se in pozdravila sina, velela sta mu v hišo in se drug nad drugega sukala okoli njega in mu stregla. Sin jež je bil ginjen in vesel, verjel je, da se je staršema spreobrnilo srce. »Nate,« je rekel, »vse je vaše, kar sem prignal!« Bilo je pa toliko živali, da so napolnile vse hleve, pode in kleti, pa še jih je polovica stala na dvorišču. In so jih nagnali kar v grad, ker se je cesar bal, da jih kdo ne ukrade, in sta se jim nazadnje umaknila še cesar in cesarica in sta šla spat v svisli, le da so svinje vse prišle pod streho. Sin jež pa se je zaril pod ognjišče.
Ponoči cesar in cesarica od samega bogastva nista mogla spati, pa sta ugibala in se posvetovala vso dolgo noč. In je drugo jutro cesar rekel ježu: »Videli smo in smo veseli, da si pri dobrem zdravju. Zares, bolje je bilo tebi v šumi kakor nama v gradu. Zato idi nazaj, od koder si prišel! In s sabo vzemi šest koz; in če ti Bog da srečo kakor pri svinjah, čez sedem let se vidimo zopet.«
Sinu ježu se je storilo inako. Mislil si je: »Svinje obdrže, mene pode!« In je odgovoril: »Preljubi moji starši, nikarte tako, v gozd ne maram nazaj!« Oče je bil hud: »Kaj pa bi rad in kaj naj bo s tabo?«
Sin jež je rekel: »Dovolj imam že let, rad bi se oženil.«
Oče se je zasmejal, mati je vzdihnila: »Ljubi moj sin, katera na vesoljnem svetu te bo hotela, saj te še midva težko gledava.«
Sin jež je premilo pogledal mater in očeta; tiho se je obrnil in šel je po svojega petelina, opletel ga je s pisanimi trakovi, nanj sedel in odjahal brez slovesa.
Jaha, jaha, da prijaha pod mogočni grad sosednjega kralja, tistega, katerega je rešil iz gozda. Ta kralj je imel tri hčere, druga je bila lepša od druge: lilija dehteča,. purpela rdeča, ajdov cvet. Sedeli so v gorenji hiši pri malici, imeli so okna odprta in se veselo smejali. Pa pogleda kralj skozi okno in vidi po svatovsko opletenega petelina, na petelinu sedi jež. Spomni se svoje obljube v gozdu in prebledi. Hitro pokliče stražarja: »Holaj, straža, dvigni most, zapri duri, nikogar ne pusti v grad!«
Sinu ježu pa ni bilo mar duri. Ukazal je petelinu in petelin je ubogal; vzdignil se je v zrak in sfrfotal v okno, na polici se je široko razkoračil, stegnil je vrat, pozdravil »kukuriku« in se globoko priklonil. Kralj se je prestrašil, da mu je padla žlica iz rok, šlepeder z nog; hčere so ostrmele. Jež pa se je spustil z okna na tla, tekljal je pred kralja in mu pomolil pismo: »Ko je tulil volk in sem te rešil iz hoste, si mi obljubil in se podpisal, da mi daš pol kraljestva, za ženo pa rodno hčer: Prišel sem, da izpolniš obljubo.«
Kralj si je mislil: »Obljubiti in dati je preveč.« Podpisa pa vendar ni mogel utajiti in je rekel: »Ako te katera mara izmed mojih hčera, jaz ji ne branim.«
Najstarejša, lilija dehteča, je zagnala glasen smeh in je rekla: »Rajši si nož zasadim v srce, kakor da vzamem takega.«
Srednja, purpela rdeča, se je okrog zasukala in na glas zarežala: »Rajši kamen za vrat in čof v vodo, kjer je najbolj globoka, kakor tebe za moža.«
Sin jež je gledal in poslušal, kako ga kraljeve hčere zasmehujejo, ali nič ni rekel, le sram ga je bilo solz, ki so mu silile v oči.
Najmlajša kraljična pa je bila lepa in mila kakor ajdov cvet in dobrega srca. Ljubila je svojega očeta, objela ga je in je rekla: »Rajši vzamem ježa, kakor da bi bil ti, moj ljubi oče, poginil v hosti.« In še se je ozrla na ježa in je videla roso v njegovih očeh, zasmilil se ji je, rahlo ga je vzdignila s tal in ga poljubila, ki ji je rešil očeta, ko je tulil volk. Pa ko ga je poljubila, so jo ostri bodeži zbodli v rdeči ustni in kaplje gorke krvi so ji padle na ježevo kožo. Komaj pa se je gorka njena kri dotaknila mu kože, se j e koža razpočila in iz n j e se j e izlupil prelep mladenič, v svilo oblečen in v zlato, roko je poljubil najmlajši in rekel: »Zahvaljena bodi, preljuba navesta, s svojo milo ljubeznijo, s svojo rdečo krvjo si me odrešila.«
Takega zeta je bil zdaj vesel tudi kralj. V zlato kočijo je dal zapreči šest belih konj in mladi par se je peljal k ježevim staršem.
Ko se pripeljeta na dom, sta se jima cesar in cesarica priklonila do tal, cesar sam je odpiral kočijo in globoko je vzdihnil: »Zakaj nimam takega sina! Koj bi mu izročil cesarstvo!«
Lepi mladenič pa se je veselo zasmejal: »Saj sem vaš sin!« in je pokazal kožo.
In potem sta se cesarjev sin in kraljeva najmlajša vzela in svatba je bila taka, da je še ni videl svet. Na svatbo sem bil povabljen tudi jaz; sedel sem prvi pri zadnjem koncu pa sem iz pisane majolike pil žolto vino in sem pojedel pol prasca, pol teleta in pol vola. Plesali smo na trobento in na bas in vesoljno cesarstvo in kraljestvo je bilo židane volje. Le sester mlade cesarice ni bilo blizu: zakaj starejša si je nož zasadila v srce, srednja je v vodo skočila in se utopila, tako ju je grizlo, da sta zavrnili lepega ženina.