Satanov smeh
| Satanov smeh Gregor Koritnik |
| |||||||||||||
Satan se je zbudil tisto jutro izvanredno živahne in dobre volje. Vstal je s postelje z bogatimi, svilnatimi zavesami in je napravil par korakov po elegantno opravljenem kabinetu. V nos mu je udaril prijeten vonj vijoličnih in rosetnih parfumov. Pogladil si je smrček in je stopil pred zrcalo ...
In takrat se je zgodil čudež: hipoma se je pojavila v srebrnem zrcalu njegova črna postava v najmodernejši salonski obleki. Drugače silno zoprno in pohujšljivo lice se je prevleklo z nežno, belo kožo, gladko kot hermelinov mah in celo neestetični smrček, iz katerega je sicer dišalo po peklu in grehu, se je prelevil v krepak, ostrozačrtan, orlovski nos. Takrat se je zadovoljno nasmejal črni kavalir in vihajoč si košate brke je govoril sam seboj sladko in samozavestno: »In zdaj naj še reče kdo, da nisem človek iz mesa in duše, kakor jih hodi na tisoče po tem vražjem svetu. Laž je tisto, kar se govori o meni in mojem kraljestvu ...« Krepko se je zasmejal in v očeh mu je zagorel čuden, nadnaraven ogenj ... Kdor ne pozna satana in njegovih zlobnih načrtov in skrivnostnih naukov, bi mislil v tistem hipu: Postaven človek je, ampak preveč je lep, delal bo spletke in prepir, sejal bo pohujšanje in zapeljeval nežno žensko mladino. Vsaka lepota mora biti podvržena kritiki, ker popolnost sama na sebi je za nepopolni človeški rod kvarna in zapeljiva. Enakost je prvi pogoj za prospevanje človeške družbe, ali pa vsaj približnost ...
Satan je bil že od nekdaj velik opozicionalec in revolucionarec. Ne samo, da se je že v rani mladosti navzel trme in kljubovalnosti, spozabil se je v svoji idealni navdušenosti celo tako daleč, da se je uprl celo Stvarniku samemu in napovedal boj njemu in njegovim legijam na življenje in smrt. Nič ni koristilo, da so ga strmoglavili iz njegovih fantastičnih sanj v zadušno peklensko brezdno in ga zalili s smolo in smrdljivim oljem. Kljubovalen kakor je bil, je hitro prebolel svoj padec in je začel svoje delovanje izven ožjih mej svoje nove domovine in je prišel na svet ... Kakor pričajo svete knjige in nam poroča tudi ustmeno izročilo, je pričel svoje delovanje pri ženski. Ženska mu je bila takoj pri prvem pogledu silno simpatična in dopadljiva. In kako tudi ne? Satan je bil tisti čas še dosti mlad, čutil je v sebi življenjski nagon in v svoji mladostni ošabnosti je hotel poskusiti svojo moč na slabem stvoru ... Posrečil se mu je prvi poskus in zmagoslavno se je smejal za rajskimi vratmi Adamu in Evi. Spoznal je, da bo njegovo delovanje obrodilo pri Adamovih potomcih stoteren sad in da bodo neštevilne legije pokorno stopale pod njegovim nebolomnim praporom. V njegovi naravi je bila že od nekdaj skrita tajna želja za bojem in osvajanjem in od tod iznajdljiva strategičnost njegovega duha, ki se dandanes opaža na vseh poljih in žanje vsestransko priznanje in naklonjenost. Prva stvar dobrega osvajača je, da ne izbira sredstev. Izbirčnost in obzirnost je pri vsakem velikem in dalekosežnem podjetju najbolj škodljiva zapreka in satan, ki drugače ni neumen, je hitro spoznal, kateri klin je treba izbiti. Brezobzirno, škodoželjno in samovoljno je nastopil svojo pot med človeštvom in ni ga danes človeka, ki bi mu odrekal moč in talent ... Da, celo njegovi najbolj zagrizeni nasprotniki, ki so sicer pošteni ljudje, se skrivajo pred njegovimi skušnjavami v zaprte stanice in blagoslovljene halje. V vsej svoji navdušenosti in bojevitosti se skrivaj strahoma vprašujejo: »Kaj bo z nami?«
Napuh in upornost je torej tista sila, ki spremlja satana na njegovih zmagoslavnih potih, iznajdljivost v osvajanju njegovo najhvaležnejše sredstvo ... To je jako dobro vedel črni kavalir, ki se je gledal tisto jutro v zrcalu v ovčji obleki ... Kdor bi ga videl v tistem trenutku, ko je jemal iz dragocene, žametne škatljice, solnčnočiste bisere, krasne smaragde in krvave rubine, bi nehote priznal, da mora biti to najsrečnejši človek na svetu, ki ga je narava obsula z bogastvom, lepoto in zadovoljstvom. Obstal bi pred njegovim globokim, laskavim pogledom in šel za njim na konec sveta. Tak bo človek v tistem trenutku, ko bo stopal med pisanimi množicami nebeških svatov zveličan v kraljestvo, ki mu je sojeno od vekov ...
Satan je bil tisto jutro nenavadno vesel in samozavesten. Vzel je iz škatljice nekaj dragocenosti in je stopil ven. Sveži, jutranji zrak mu je udaril v nos, kihnil je v zlatožarko sonce in stopal za sladkim ciljem ... Ko je šel mimo znanega okna, se je zlobno zasmejal in govoril sam seboj: »Evfronija še spi in sanja o črnem gospodu ... Ženski pamet, meni pa novo žrtev!«
Z zlobnim smehom je izginil za vogalom.
Evfronija se je prebudila tisto noč zelo zgodaj. Tema je še bila v sobi in na zastrtih oknih se je komaj opazilo, da se na vzhodu prebuja nebo v rumenkastosivem svitu. Poleg njene postelje je smrčal na podviti preprogi pritlikavi pes in se na njen šum zdajpazdaj vzdramil kakor v nemirnih sanjah.
Deklica je vstala in prižgala svečo.
Mlado, polno telo je dihalo strast in toploto, bela, svilnata srajca se je tesno oprijemala mehke kože, ki je bila vsa znojna in soparna. Lasje so se ji vsuli čez prožni vrat in ji padali preko širokega hrbta prav do pravilno izklesanih bokov. Iz gostega mraka kipečih, črnih las so se blestele gole roke silno sladko in vabljivo ... V črni noči je bila njena bela postava kot vitka lilija, vsa mlada in nedolžna ...
Postavila je svečo na omaro poleg postelje in se vsedla na posteljo. Bledorumena luč je padala na bližnjo steno in je razsvetljevala v nepravilnem četverokotu sliko, ki je visela nji nasproti v pozlačenem okvirju. Bila je slika, ki jo je dobila Evfronija pri prvem svetem obhajilu, slika Brezmadežne. Vsak večer in vsako jutro je klečala Evfronija pred svetim obrazom in je molila toplo in odkritosrčno kakor otrok. Ko je bila še v samostanu in pozneje, ko je živela zopet doma pri starših, ji je bila ta slika v najdražjem spominu in sladko čuvstvo neznane ljubezni je napolnilo njeno srce, ko je klečala na kolenih in gledala Brezmadežni zaupno v obraz. Mlado življenje se ji je zdelo silno veselo in prijetno, sladka nedolžnost ji je sijala iz globokih, črnih oči in svežega, tihega obraza ...
Evfronija je mislila postati redovnica. Mirna, tiha narava združena z duševno mehkobo in samozatajevanjem je bila za ta poklic kakor ustvarjena. In čestokrat, ko je klečala tako pred sliko Brezmadežne, zatopljena v otroško nedolžne misli, je obdajalo njeno lice nekaj kakor svetniška gloriola. Pohotne oči bi se tisti hip strahoma obrnile od nje in umazana roka starega grešnika se ne bi upala dotakniti njenega pobožnega telesa. Ko se je v svojih najlepših letih poslovila s samostanskimi zidovi zaradi slabega zdravja, je zunaj v zdravem, svežem ozračju oživela in razcvetela, kakor bujna, južna roža pod toplimi, sončnimi žarki. Izginila je z njenih lic bleda zamišljenost in življenje je pognalo na njenem obrazu bogate, razkošne cvetove. In ker je v njeni fiziognomiji ostala še vedno nekdanja samostanska pobožnost, je nehote ušla marsikakemu njenemu oboževalcu nepremišljena, dvoumna opazka »svetnica«. Dasi je bil ta naziv izrečen kar tako mimogrede, vendar je Evfroniji laskal in bila je ponosna na svojo lepoto in nedolžnost ...
Tudi to noč so bile njene misli pri Brezmadežni. Ali neki strah jo je prešinil vsakokrat, ko je obrnila nemiren pogled na sliko. Neko nerazumljivo očitanje in pritajeno žuganje se je skrivalo za njenimi očmi in jo hotelo šiloma odtrgati od slike na steni. Že nekaj dni ni bila njena molitev nič več tako zaupna in iskrena, kakor v prejšnjih letih in večkrat se ji je sanjalo, da ji je nekdo ukradel sliko s stene in jo razbil in zamazal ... Kolikokrat se je zbudila v nemirnih sanjah in vstala, da se prepriča, če je slika z Marijino podobo še na steni. Visela je vedno tam, kjer je bila, mirna in nepoškodovana. Odkar se je zaljubila v tistega sladkega, črno oblečenega gospoda z obritim obrazom in skrivnostno lepimi črnimi očmi, so se godile v njeni duši velike izpremembe. Nič več ni bila tako otročje zadovoljna in razposajena, v nekem neumljivem ognju so gorele njene prsi in nekak očitajoč strah je seval plašno iz njenih oči, ko se je pogledala v zrcalu ... Na misel so ji prihajale knjige, ki jih je čitala v samostanu. Velike, zlatovezane knjige so bile, okrašene s starinskimi slikami in debelimi, umetnopisanimi začetnicami. In kakor so bile nenavadne tiste knjige na zunaj, tako so bile tudi po vsebini silno čudne in nerazumljive. Debele liste so napolnjevale čudežne zgodbe o izvoljenkah božjih, ki so se junaško upirale skušnjavam in svetnim slastem in si tako priborile častni sedež v nebeškem kraljestvu. Device svetnice, ki so bile v samostanskih letih njen najlepši vzor, so ji vedno in vedno prihajale na misel in večkrat ponoči, ko se je v nemirnih sanjah zbudila, je pokleknila pred Brezmadežno in molila ... Često je slišala v samostanu o zapeljivih ljudeh, ki iščejo žrtev med nedolžnimi dekleti, ki jih s sladkimi in umetno vabljivimi besedami in obljubami preslepe ter jih pahnejo v telesno in duševno smrt ... Bala se je tistikrat moških in stresla se je do dna srca, ko jo je kje na cesti zadel globok, sladak moški pogled ... »Skušnjavec je!« Odkar je pa živela med svetom, je pozabila na pobožne zgodbe v samostanu in privadila se je ljudi, ki se ji niso zdeli več taki zločinci kot so jih slikale pobožne knjige in redovnice. Privadila se je tudi na moške poglede, besede in obljube in tako se je zgodilo, da se je Evfronija zaljubila, kakor se zaljubi vsako dekle, ki je idealno in neizkušeno ...
Lepa in strašna obenem je bila njena ljubezen. Čutila je, da ji je tisti sladki gospod osvojil telo in dušo, in da je v njegovi bližini sirota in brez moči. Izpočetka si je bila še popolnoma v svesti svojega ravnanja in duševnega ravnotežja, potem je pa polagoma izginjala moč iz njenega telesa, volja je pešala kakor sveča, ki bo vsak čas ugasnila in njena duša je prehajala bolj in bolj v oblast nekega drugega, neznanega ... Strah jo je bilo včasih, ko je bila ponoči sama in se je prebudila. Zdelo se ji je, da bo zdaj in zdaj prišel tisti sladki gospod z jeznimi očmi, temnim čelom, da jo bo sunil od sebe, jo pahnil v blato in zbežal dalje s satanskim smehom ... Takrat je sklenila, da bo pretrgala vse zveze z njim. Tudi on je hudoben, kakor so drugi ...
Pred nekaj dnevi je bil zadnjikrat pri njej. Evfroniji ta dan ni šel iz spomina. Zelo sladko ji je govoril tisto popoldne in jo poljubljal čisto nespodobno. Skoro ni vedela, kako je prišlo do poljuba in kako se je stvar razvijala dalje ... Govoril je zelo samozavestno o svoji mladosti, o ljubezni in življenju, ki ga je Evfronija slutila samo v sanjah. In kadar je prenehal, jo je pogledal z nekakim divjim ognjem, da jo je bilo strah ... Bala se je njegovih oči, iz katerih je žarela ljubezen in strast, a ni se jim mogla ogniti. Tisti vroči plamen je polagoma absorbiral moč iz njenega mladega telesa in njena volja je prehajala kakor v hipnotičnih sanjah iz njene duše in se zlivala in izgubljala v neki mogočni, nepoznani volji moža ... In svojo moč in voljo je opetovano poudarjal črni kavalir. Ko se je nagnil k njej in jo z obema rokama privil nase, je njena volja izginila popolnoma, slaba in brez orožja je ležala v njegovem naročju ...
Evfronija je pokleknila pred Brezmadežno. Njena glava je bila težka od divjih sanj in nejasnih misli. Hotela je moliti, a besede so ji zastajale v grlu, nekaj umazanega se je bližalo iz teme in osvojil jo je iznova spanec. Vstala je, upihnila svečo in padla vznak na posteljo ...
Marija je gledala s stene kakor navadno, ljubeče in usmiljeno. Dolge, svilne trepalnice so bile kakor vlažne od solz, na ustnah je ležal izraz žalosti ...
Evfronija je jokala:
»Kaj hočete od mene, jaz ne morem, ne smem, pustite me ...«
Satan se je zlobno smejal.
»Vem, da ne moreš, ženska si, slab stvor ... O, revica, kako se mi smiliš. Niti toliko moči nimaš, da si odpneš pas, razgrneš krilo, o miserere ... In govorila si, da si močna kot jaz, da si vstanu vse storiti ... Vse ... odpeti pas ... malenkost ... o ženske, o revice ... ha, ha!«
Skušnjavec je slavil zmago. V ženski se je oglašal ponos, kljubovalnost ji je silila v glavo, prsi so ji tolkle in se nemirno dvigale. Ne zato, ker hoče on, ampak zato, ker hočem jaz, jaz slaba ženska. Da, vse sem vstanu storiti, tudi to, tudi greh ... Pokažem ti, da nisem slaba, da nisem revica, uničim te, ponižam tvojo oholost in ubijem tvojo moč. Jezno je zgrabila za pas, vrgla ga je v kot, odpenjala je krilo ... Že leži na tleh ... Zdaj potegnem belo srajco ...
S stene je pogledala Marija ... »Evfronija!«
Evfronija se je zbudila.
»Kdo me kliče?«
V sobi je bilo mirno in tiho kot prej. Pes ob postelji se je prebudil in je prestrašen skočil pokoncu. Sonce je stalo že visoko in s ceste je prihajal hrup in ropot ... Evfronija je stala ob oknu. Težko je dihala in bolestne poteze so se začrtale na njenem obrazu. »Morda so bile le sanje ...«
Gledala je skozi okno. V spomin so se ji vračali prošli dogodki, žalostni, umazani spomini ... »O, da bi bile le sanje ...« A niso bile sanje. Evfronija je čutila greh, ki je ubil njeno mladost in otroval njeno dušo. Spustila je glavo na okno in je jokala ...
V njeni duši se je smejal satan ... Kakor bučeč, razdirajoč hudournik je bil njegov smeh, poln zavisti in peklenske zlobnosti: »Ha, ha, ustvaril bom novo človeštvo na razvalinah vere in morale ... Ne take, kakor jih je ustvaril Jehova iz ilovice in blata. Moji ljudje bodo iz moči in volje!«
Evfronijo je pretresel nadnaraven strah. Vzela je dragoceni drobiž iz žametne škatljice in ga razmetala po sobi: »Za ta drobiž sem prodala dušo ...« Čutila je satana, ki je bil iz moči in volje in sram jo je bilo svoje človeške slabosti. Nič več ni molila od tistega trenutka in ko je z drtečimi rokami snemala s stene Brezmadežno, je začutila v svojih rokah moč, ki je stala izven greha in kreposti v nevpogljivi volji ... Brezmadežna je bila žalostna na smrt ...