Sanje (Franc Ksaver Meško)
| Sanje Ksaver Meško |
| |||||||||
»Kaj strmiš tako zamišljeno v cerkvico na gori, otrok moj ljubi?«
Ker sem sanjal nocoj o njej tako čudne sanje, da moram še sedaj podnevi vedno misliti nanje in se čudim, da cerkvica še stoji na gori.
»Kakšne sanje pa, otrok moj?«
Zdelo se mi je, da sem romal tja gori k cerkvici na gori.
Pomislite, čisto sam sem romal, tako daleč in tako visoko.
Pač mi je mamica obljubila že mnogekrati, da poromam kdaj z njo tja gori, če bom priden in bom lepo ubogal. Jaz pa, pomislite, sem se napravil na pot kar sam.
»V sanjah, kaj?«
Seveda v sanjah.
»Kakšna pa je bila pot?«
Čudna, zelo čudna. — Pomislite, brez kruha in brez jabolk sem se podal na pot, pa vso pot nisem bil nič lačen.
Pokrižal sem se, kakor me pokriža mamica, kadar grem v šolo ali kam drugam, in sem rekel: »V božjem imenu!« Tudi ata reče tako, kadar se poda na daljno pot.
In sem šel.
Šel sem po vasi, in pomislite, ne en pes me ni oblajal. Še mesarjev Tiger ne, ki je največji in najhudobnejši v vasi. Komaj da je glavo privzdignil, ko sem šel mimo mesnice, in je ležal pred njo. Še zarenčal ni, le z repom je pomahal, kakor bi me prijazno pozdravljal.
Oddahnem si in kar brzo dalje, da ne bi prihitela mamica še koncem vasi za menoj in bi me poklicala: »Ti, ali pojdeš takoj domov!«
Grem tako, pa pridem do velikega gozda. Temen je bil, skoro kakor naša klet, kadar so vsa okna zabita, in tih, kakor je tiha noč, če se zbudim opolnoči. A kaj, ali se naj bojim, se naj morda vrnem? Ko pa vem dobro: Ie skozi ta gozd gre pot proti cerkvici.
Pa se pokrižam še enkrat, zmolim molitvico k angelčku varihu in pogumno v les. Kaj ne, še vi bi se bali takega tihega, mračnega gozda? Jaz pa se ga nisem nič več; saj je bil angelček varih z menoj.
Ne hodim še dolgo, kar mi stopi izza drevesa nasproti velik, kosmat razbojnik. Puško ima na rami, v rokah mogočno gorjačo za pasom mu tiči svetlo bodalo.
»Denar ali življenje!«
Kaj ne, vi bi se hudo ustrašili? Ubežati bi poskusili ali bi prosili tolovaja, naj se vas usmili in vas ne umori — kaj ne?
A jaz — pogumno in odločno pravim: »Kje naj bi imel jaz denar, ko pa sem star šele sedem let!«
Na tihem pa sem razmišljal: »Kje je le moj angel varih? Ali spi? Nili slišal moje molitve? Ali se je bal, stopiti z menoj v to črno šumo?«
A glejte, bil je pri meni. Zakaj gotovo je on pomiril rokomavha, ki me je nekaj časa nemo gledal, potem pa me vprašal mnogo bolj prijazno:
»Kam pa greš?«
»K cerkvici na goro romam.«
»Tako? Pa sam?«
»Saj je angelček varih z menoj.«
Tedaj se je divji mož čudno zasmejal. Zakaj, ne vem.
Premišljeval je nekaj časa, pa mi je rekel:
»Ker imaš tako imenitnega spremljevalca, pa grem Se jaz nekoliko časa s teboj, da bodemo trije.«
Greva, pa me izprašuje, kje da sem doma. O ati in mamici hoče vse vedeti, in kako dolgo že hodim v šolo.
»Niti eno leto še ne, pa si upaš sam na goro? Ti pa si res junak!«
Tako me hvali. Čisto drugače govori nego prej, ko je bil stopil izza drevesa. Tudi obraz njegov je ves drugačen nego prej; tak skoro je ko našega ate.
Tako greva lepo brezskrbno skozi gozd. Prideva do konca šume, pa mi pokaže pot čez polje in pravi:
»Srečno hodi! Pomoli na gori tudi zame!«
»Bom. In Bog vam plačaj, da ste me spremljali skozi to veliko hosto. Sam bi bil težko našel pot.«
Grem čez širno polje, čudno, nikjer ne ene hiše. — »Ali tukaj ne žive ljudje?« — Le mislil sem tako, vprašati nisem mogel nikogar, ker nikogar nikjer bilo ni.
Pa pridem spet do lesa. Stopam malo vanj, pa ni bil tako mračen in nevaren kakor prejšnji. Skozi veje se je od daleč že svetilo nebo.
Kar zaslišim šum vode. Še malo, in pri široki reki sem.
Mogočna in deroča je reka; a kamor gledam, nikjer mosta, nikjer broda.
Gledam, gledam ... Tam, glej, med drevjem na drugem bregu stoji kočica.
»Tam notri bo sv. Krištof.«
Zaploskam z rokami, zavpijem: »Sveti Krištof, hej!«
In glejte, komaj sem poklical, že je stopil iz bajte. Velikan, vam pravim, da res ne vem, kako je mogel stati v nizki kočici.
Pa kar v vodo in brede sem proti meni.
»Kaj pa hočeš, mali?«
»Čez me ponesi, lepo te prosim, moj dragi sveti Krištof, kakor si ponesel ljubega Jezuščka.«
»Pa ti to veš?« se čudi orjak.
»O, ata mi zvečer v mraku dostikrat pripoveduje o tebi. To si naredil res lepo, da si ponesel ljubega Jezuščka čez vodo, dasi si bil tedaj še črn pagan. Prav res te imam rad.«
Sv. Krištof se smehlja In vpraša: »Po kaj pa hočeš čez reko?«
»K cerkvici na goro romam.«
»A, tedaj pa že.«
Dvigne me, dene me na ramo, pa zabredeva v reko. Niti kaj prida upirati se mu ni treba ob palico, s tako lahkoto me nese.
Gladim mu lase, zakaj razoglav je. in mu pravim:
»Kako si ti srečen, o sveti Krištof, ki si videl in nosil Jezuščka.«
On pa se smehlja in smehlja.
»Pa je bil težak?«
»Težji že nego ti.«
Prenese me, postavi me na kopno.
»Srečno hodi in pomoli še zame na gori.«
»Bom. Mali Jezušček pa naj ti poplača, da si me prenesel.«
Grem po stezi med njivami. A naenkrat, glej, tri poti. Pred menoj pa spet lesovi, še cerkvico na gori mi zakrivajo.
Kam zdaj?
Stojim, gledam, premišljujem. In zaprosim: »0, angelček božji, pokaži mi pot!«
Komaj zaprosim, priskaklja na pot predme drobčkana, prečudno lepa ptičica. Zapoje, in je mi, kot da me vabi: »Pojdi za menoj! Pojdi za menoj!«
Razveselim se: »Kako si dober, angelček moj! Spet si mi pomagal.«
Grem za njo, ona venomer lepo pred menoj. Skaklja sem in tja, da jo je veselje gledati; poje, da jo je radost poslušati. Vmes se vedno ozira name, ji li res sledim ali ne.
Do lesa, skozi les gre pred menoj, do roba šume, da že spet vidim cerkvico na gori. Tam sfrči na vejico tik ob meni. Iztegnem roko, da bi jo pobožal, ker mi je bila tako blizu in ker je bila tako dobra, da mi je kazala pot in mi je tako sladko pela. A v istem hipu utihne — nikjer je več ni.
Čudo, kaj ne? Le eno je bilo vendar dobro: da ni bila tista rajska ptičica, ki mi pripoveduje včasih ata o njej. Tista, ki je pela popotniku v gozdu. Pa je po potok mislil, da jo je poslušal eno uro, v resnici pa nad sto let. Ko se je vrnil domov, kako se je začudil: ves drugačen dom, vsi drugi ljudje, njegovi že vsi pomrli! Pomislite, kaj bi počela mama in ata, če bi mene več domov ne bi bilo! Mamica bi jokala, da bi umrla... Sreča, da je bilo vse to samo v sanjah, kaj ne?
Stopim iz gozda. Glej, gora tik pred menoj, na gori se beli cerkvica. Brzo stopam navzgor, še ozreti se nikamor ne utegnem.
A čudno, ko pridem na goro, cerkvice ni več tam. Na sosedni gori je.
»Kako vendar to?« se začudim. »Ali so me oči tako zmotile?«
Pa se takoj spet lotim angela variha: » Pomagaj mi tja! Kar naglo, dragi angelček moj!«
Zatisnem oči, stopim – en korak, kakor mož, ki je imel čudežne čevlje, pa je prišel kar mahoma v deveto deželo – in že sem na sosedni gori.
A čudo prečudno, cerkvica, glej, je spet na sosedni, še višji gori.
Pokličem spet angelčka, malo nevoljen že nanj, stopim – na tretji gori sem. A čudo nerazumljivo: cerkvica je na četrti, še višji gori.
Tako sem se razburil in razžalostil nad tem neumljivim, da sem se v hipu zbudil.
Tako, glejte, sem romal k tile lepi cerkvici na gori, a dosegel je nisem.
- - -
Romal si k tile lepi cerkvici na višavi, a dosegel je nisi, otrok moj.
Poslušaj, kaj ti pravim, otrok moj – zdaj pač še ne moreš docela umeti mojih besed, a morda se jih boš spomnil kdaj v poznejših letih in boš razumel njih pomen in njih resničnost.
Glej, kako boš romal k vsemu lepemu in velikemu življenju – romal dolgo pot, pot polno nevarnosti in zaprek. In ko boš mislil, da si dosegel zaželjeno lepoto v višavah, se ti bo izmuznila, kakor ti je izginila ptička izpred rok; oddaljevala in oddeljevala se ti bo, kakor je zbežala ta lepa, solnčna cerkvica pred teboj dalje in dalje, čim bliže, si mislil, da si ji, čim bolj si hrepenel po njej …
Življenje si sanjal nocoj, otrok moj …