Radoslav Štrboncelj
| Radoslav Štrboncelj anonimno |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. • dno |
I.
[uredi]Gospod Radoslav Štrboncelj — ali gospod Jaka Štrboncelj, kakor bi ga nazival v tistih barbarskih časih, ko se ni še vsak Luka spremenil v Svitoslava, in ne vsak Jur v Oroslava — gospod Rado Štrboncelj torej — je bil uradnik pri visoki c. kr. deželni vladi. Če je človek pri vladi nekaj, ali ima saj upanje, da bo enkrat nekaj »ratal«, je vendar jasno, da ne more nositi tako zavaljenega imena, kakor je n. pr. Jaka, ki niti izgovorjeno iz najnežnejših ustic najdivnejše krasotice ne izgubi kaj dosti na svoji rovtarski provenijenci. Kot estetično čuteč in tudi družabno na vrhuncu izomikanosti stoječ c. kr. deželno vladni praktikant, čigar mesečno plačo si mogel žalibog vedno hitrejše prešteti, kakor pa njegov visokobobneči naslov pravilno in dovolj spoštljivo izgovoriti, — kot tak človek zgražal se je g. Radoslav Štrboncelj pri vsaki priliki nad odurnim svojim krstnim imenom, in se jezil nad nesrečno usodo svojo, ki mu je utisnila ta sramotni pečat na njegovo sicer povsem neomadeževano ime.
Ta nestvor, ta gorjančad, ta smola, ta butastoča, s kratka ta bedasti praenomen Jaka je zagrenil g. Radoslavu marsikatero sicer prenesljivo urico njegovega življenja. Celo njegova gospodinja ga je časih, če tudi nehotoma, žalila, dasi je bila skoro popolna ženska, nahajajoča se, potem ko je v mladih svojih letih zadovoljivo absolvirala svoj deviški prvi in svoj malo manj deviški drugi stan, momentano v tretjem stanu ali redu sv. Frančiška. Ime Radoslav ji ni šlo nič kaj rado izpod jezika, in parkrat se ji je pripetilo, (morda pod vplivom nepriklicanih reminiscenc), da ga je spremenila v nič manj lepše — »Gardoslav«. Časih pa se je le izpozabila in velela svojemu »cimrherju« — gospod Jakob! Tedaj pa bi imel gospod Jakob raji, da bi mu magari njegov šef dodelil takoj še takó dolgočasen akt v prepis in povrh še 10 statističnih tabel v nadaljno uradovanje, kakor pa to, da je izpostavljen takim neprijetnostim. A vi tega niti ne veste, kaj so to ti večni prepisi, koncepti imenovani, in te logaritmom podobne statistične tabele. Ah, ti akti in te tabele, to so grenkobe mladega življenja — a to je potrebno, da se mladi uradnik priuči vladati: sebe in druge; sebe, kar se tiče jeze, druge v toliko, da postane stvar taka, kakor je bila, oziroma, kakor je sama na sebi — das Ding an sich, — kakor se izraža filozof Immanuel Kant.
Obojno nalogo je vršil g. Radoslav Štrboncelj z duševnim darovom njegovim primerno potrpežljivostjo in marljivostjo. Dà, gospod svetnik izrazili so se o njem, in to nekedaj, ko so jako slabo kosili, in vrgli prvi košček sladkorja v črno kavo — einn ssehhr fähhigger Beammte tisser Herr Jaccopp Sterrponzell!
In v istini g. Radoslav je bil skoro vseskozi uzoren človek. Komaj 30 let star, — a povem vam, da se je nosil že tako dostojanstveno, da bi človek hodeč za njim, prav lehko mislil, da je kak direktor, svetnik, prof. VII. činovnega razreda, ali kaj takega. Da ni bil izmed višjih glav, poznalo se mu je pa le, če prav indirektno: premalo ljudij pozdravilo ga je namreč naprej, in on je še previsoko dvignil klobuk pri svojih odzdravih. Salutiral sploh ni nikoli. Torej ga tudi ni bilo mogoče zamenjati s kakim slovenskim prvakom.
Če ste pa g. Radoslava Štrbonceljna pogledali od spredaj, tedaj pa ni bilo več dvojbe, da je mož c. kr. deželnovladni konceptni praktikant. Šest gumbov na vsakem rokavu, ovratniki po najnovejši modi v približni višini petnajst centimetrov, in na njih v najsvežejših barvah vsak dan druga, vsak dan individualnejša kravata, katere ogenj bi na ženske nekako tako vplivati moral, kakor vpliva prijatelja Jakopiča slika št. 38 »svinjak v poldanskem solncu« na njegovega kritika: navduševalno, vznešujoče, velikansko! Tako bi morala vplivati taka kravata — žal, da sem moral napraviti koncesiv, kajti — in tu se začne šele prava tragika g. Radoslavovega življenja — g. Štrboncelj je imel nad kravato brado nad brado usta, nad ustami brke, fine lepe elegantne brke, nad brkami pa nos, tako mogočno zasnovan in izpeljan, kakor kaka monumentalna, imponujoča stavba. — Navzlic temu pa le ni bilo mogoče s tem nosom doseči pravega veličanstvenega efekta — kakor ga naprimer neovrzno dosega deželni dvorec na Ljubljanskem Kongresnem trgu.
In vendar! sam na sebi, kako lep je bil ta nos! Fine črte, krasne oblike, živahne barve, tako nekaj ponositega, izrazovitega, energičnega, prodirljivega, pomirjevalnega, zapovedujočega, vladajočega — kratkomalo imeniten vladen nos je bil ta nos g. Radoslava Štrbonceljna. Zadostiti bi moral vsakogar: impresijonista, estetika, parfümerja, anatoma, in kar je še drugih takih ljudij, ki se zanimajo za nosove.
A kakor rečeno: nos sam na sebi! V okrožje ostalega obraza žal ni spadal, bil je sam zase nekaj celotnega, naravnost rečeno: individualnost, in se kot tak ni mogel prilogoditi drugi ostali individualnosti njegovega posestnika.
Ker pa žalibog velika večina ljudij ni dovolj modroslovno izobražena, da bi znala povoljno razmotrivati in misiti, godilo se je g. Radoslovemu nosu, kakor modernim slikam, in umotvorom sploh. Razni filistri, slepci, bebci in idijoti, so mislili, da ta nos ni lep, filozofi pa so rekli, da je neharmonično vzrastel, in da je sploh neharmoničen.
Prosim vas, neharmoničen! O tem naj bi sodili glasbeniki — kedar je imel g. Radoslav nahod, tedaj je sviral na svoj nos, kakor bi bil navzoč cel vojaški orkester, in bi proizvajal kako secesijonistično uvertiro. Ali če je gospod Radoslav kihnil — čih, čih, čih, čeh — khrmm — potem še malo pohrskal — (smrkanje in pljuvanje na tla odvadil se je bil že kot dijak v VIII. gimnazijskem razredu) — nastala je cela rapsodija. In to naj bo neharmoničen organ, g. Radoslava Štrbonceljna nos!
A kaj se hoče! Z volkovi je treba tuliti — veliki večini ljudij je bil g. Radoslava nos v spodtiko in basta, gospod Radoslav je to vedel, čutil in tudi občutil, posebno v prejšnjih letih, ko je bil navaden študent, in je marsikak brezobziren dovtip podivjanih njegovih kolegov obregnil se ob to njegovo drugo nesrečo. Kolikokrat so ga izpraševali, če samo duha s svojim nosom, in jeli ga ne rabi tudi pri tipanju, pikali ga; kaka sreča zanj, da ne šnofa, ker bi imela sicer c. kr. tobačna režija izvanredne dohodke, on pa grozne stroške, in konečno zatrjevali mu, kako ga zavidajo, njega, ki si brez vsakega napora vedno lehko z jezikom obliže — svoj »horizontalno podaljšani obraz«.
Da so bile vse te šale plitve, zoprne, surove, nedostojne, in neduhovite, je jasno. Jezile so pa g. Radoslava le, jezile globoko v dno njegove duše. Časih jezil se je radi tega svojega nosu nad seboj in nad celim svetom, najbolj pa nad justico, ki se ni še povspela do tistega potrebnega §-a, ki govori o nosni časti.
A končno bi vse to še prebolel g. Radoslav, če ne bi bil opazil, da je prav ta njegov nos kriv, da nima pri ženskah tiste sreče, kakor to prav za prav gre vladnim uradnikom. Vladni organi so vendar državo vzdržujoč stan, in so brezdvomno za vojaštvom najpotrebnejši faktor vsake države. Ker ima nežni spol vedno občne koristi pred očmi, kedar koli voli in izbira svoje prihodnje soproge, ni se čuditi, da je za lajtnantom, prav konceptni praktikant najbolj poklican najti milost v očeh razsodnih meščanskih, da celo aristokratskih gospodičen.
Žalibog pa se je moral g. Radoslav Štrboncelj že parkrat prepričati, da se daje drugim stanovom niže kategorije prednost pred njim. Tako mu je n. pr. zdravnik dr. Farbar prevzel gospodično, kateri je g. Radoslav poslal pretekli predpust za 14 gld. 70 kr. buketov, (postreščeka ustevši). Ta človek je imel ob jednem tudi nesramnost meni nič tebi nič vzeti jo v zakon, in ž njo tudi razne tisočake, s katerimi je g. Radoslav v duhu že nekako disponiral, in sebe lepo gospodarsko rešil.
Ker ni bilo drugega zunanjega in notranjega vzroka takim nečuvenim pojavom najti, je prišel g. Radoslav z apodiktično sigurnostjo na misel, da je gotovo njegov nesrečni nos kriv vsega zlega. Ko pa je nekdaj dekelce, nesoče velikansko mapo z napisom »Musik« nasproti svoji spremljevalki, ravno ko jih je srečal g. Radoslav, s čudnim naglasom izrekla besedo »Veilchenfresser« — tedaj je mož vedel, kaj mu je storiti. —
Prišel je domov v svojo sobico, približno v takem razpoloženju, kakor ga mora imeti maček, če je požrl grižavo podgano. Bilo mu je, da se določneje izrazim — v splošnem in specijelnem jako »mis«. »Mis« je bil avancement, »mis« uradno delo, »mis« počutki »mis« plača, »mis« nos — s kratka: vse je bilo »mis«.
To slabost pa je imel g. Radoslav, da si je na svoje oči nekoliko domišljeval, vzlasti na topli ton njihov, kakor mu je nekdaj jasno razložil priznan estetik. Umetniško čuteči mož je dejal tedaj, da bi se dalo g. Radoslava prav lahko portretirati z zelenim obrazom in cinobrastordečimi očmi; vsled toplote v barvi pa bi te oči vendar vsakdo moral videti temnorjave, seveda, če ima sploh pravi čut za moderne umotvore, in če prav gledati zna.
Zato se ni čuditi, če je g. Radoslav, vstopivši se pred zrcalo, takoj in prve poiskal oči v svoji stekleni sliki. A pod njimi zažarela je istočasno kajpada tudi njegovega nosu gorostasna pošast, in takoj korenito zagrenila skromni užitek, katerega si je mislil g. Radoslav na tako cen način ravnokar pripraviti občudujoč izrazovite svoje oči. — —
In sklep je bil storjen! Mahoma, kakor prihajajo vse ženijalne misli! Gospod Radoslav ni bil več prejšnji slabič, postal je ta hip samovesten, energičen filozof, z jasnimi smotri, s krepko določenimi inicijativami.
»Če gremo iz tega stališča, da je moj nos napaka, potem je naravoslovno ali medicinsko vzeto, moj nos bolezen. In bolezen se da zlajšati, odstraniti, popraviti ali kar koli že. V tej točki mora biti moje zastavišče, če se hočem znebiti tega neprijetnega apendixa svoje individualnosti.«
Ali filozofi so teoretiki, in radi teh meditacij ni bilo še najmanjše spremembe opaziti na g. Radoslavovem nosu. Šlo se je torej zato, iskati zdravnikov in sredstev, da se prestavi teorija v prakso. Zdravniki pa so ljudje, kakor drugi, zlobni in hudomušni, in kdo jamči, da tudi ne indiskretni. O zdravnikih Radoslav ni imel nikdar bogvekako visokega mnenja. Prvič nimajo ti ljudje navadno nič uradniškega na sebi, in so iz večine nagneni na tisto stran, kjer so vsi zakonodajalci postavili planke, preko katerih ne velja solidnemu državljanu na sprehod voditi niti ne svojih misli.
Že to je uvaževanja vredno. — Drugič je takle doktor — si je mislil g. Radoslav — tako nekak prevzeten kramar — brez rešpetka vladnim organom nasproti, impertinenten, rad briskira in ne pozna niti trohice obzirnosti. Kakor jesenska pajčevina, komaj opazno, komaj zaznatno pa je prepregala vsa ta razmišljevanja tista ponesrečena ljubezen in izguba 14 gld. 70 kr. za šopke.
Zato je g. Radoslav sklenil, da se previdno ogne direktni zdravniški pomoči, a da sondira osebne znance-medicince na skrajno diplomatičen način, in izve tako pota in sredstva, po katerih pride do svojega namena. Odloči se torej, da se napoti še tisti večer »k rujavi žabi«, znani predmestni gostilni, kjer se je zbirala razuzdana in podivjana družba, pred katero ni bila še ženska prav varna, kaj pa še embrijo prihodnjega deželno-vladnega svetnika.
V tej družbi zbiral se je cvet vseh tako rekoč državi nevarnih elementov. Toliko, da niso bomb delali, in denarja kovali: sicer so se pa vršila tu vsa ostala hudodelstva, ki so le sploh mogoča, od razžaljenja Njenega Veličanstva kraljice Drage-Drage pa do čitanja in priporočanja skrajno pohušljive Pierre Luys-ove Aphrodite.
Gospod Radoslav pripravil se je primerno za to družbo. Iz kanclije si je dal prinesti svojo delavno suknjo, oblekel si hlače, katere je oblekel samo tedaj, kadar mu je v poznih nočnih urah nezaželjena peristaltika svoje gibanje reflektorično zanesla v noge, in obšil si pošvedrane škarpete na noge, katere si je obdržal za spomin na svoja stradanja polna dijaška leta. Radi kravate je bil v resnični zadregi; nobene tako slabe in razcapane ni imel, da bi mogel ž njo k žabi«. To pa je vedel, da bo gotovo predmet neslanih dovtipov, ako vstopi s svojo najslabšo. Konečno se odloči, da oddide brez kravate.
Kar mu je še preglavico delalo, je bilo to, da so vse njegove obleke dišale po primernem parfimu. Gospod Radoslav je dajal sicer prednost »Essence de Viole« — a njegov šef je nekoč dejal, da je »Patschouli« najdiskretnejši parfim. V g. Radoslavu se je tačas sicer porodila revolucijonarna misel, da se je zgodila uradna pomota — navzlic temu se je uklonil, in se od tedaj škropil jedino le z »diskretnim pačulijem«.
Ta duh pa je bilo treba za nocojšnjo družbo odstraniti, in šlo se je za to, kako bi se to v naglici doseglo. Jodoform je imel sicer g. Radoslav pri rokah — ali recite kar hočete, jodoform je brezdvomno jako indiskreten parfum. Tabak — pa premalo zakrije, in kadilcev sploh premotiti ne more.
Ker je bila konečno družba »pri žabi« ekskvizitno narodna, odločil se je g. Radoslav za česen in čebulo, velel gospodinji prinesti oboje, ter se potem nadrgnil ž njima, kar in kolikor se mu je zdelo potrebno.
II.
[uredi]Pri nunah je ura udarila ravno devet, ko je g. c. kr. deželnovladni konceptni praktikant svojemu stanu skrajno neprimerno opravljen korakal k »rujavi žabi«. Ko se je približal gostilni, čuti je bilo že od daleč krik te skrajno nedostojne ponočnjaške družbe, med krohotanjem pa je režala harmonika in cvilila kitara v nočno tišino. Tam na voglu ulice dremal je stupiden policaj, in prav nič ni storil, da bi razjasnil tem ljudem stališče, in jim povedal, da živimo v pravni državi.
Ko je g. Radoslav pritaval po vsemogočih stopnjicah in koridorih in se potoma pošteno skregal z gostilničarjevimi kužoni, ki so živeli v divjem zakonu z neko moralno popolnem propalo domačo raco, ter odprl vrata v to shajališče državni varnosti skrajno sumljivih elementov, sprejel ga je huronski krik!
G. Radoslav je premeril družbo, in takoj z veseljem opazil, da medicinci prevladujejo v njej. Bilo jih je namreč troje Aeskulapovih činov: dr. Rodi, dr. Rudi pa dr. Ridi. Dr. Ridi se je v navadnem življenju sicer pisal Sedej, a ker sta imela onadva slična imena, nadeli so še tretjemu podoben priimek. Dr. Rodi, ki je sploh rad veliko trdil, trdil je tudi to pot, da je uprav in in samo »Ridi« primerno ime, ker tiči v imenu samem nekaj važnega, dr. Ridi pa, da je golobradec in da ima sploh babjo dušo — od 8.—10. ure zvečer. Takrat je namreč za žensko emancipajo, za dobro večerjo, za sentimentalno ljubezen in za monoganijo.
Sicer je bil pa dr. Ridi hud in prepričan narodnjak, namreč, če mu je kdo rekel nemškutar. Kot vojak dosegel je svoj čas ponižno šaržo »asistenc-aretštelfertretarja«, torej človeka, čigar pogreba se vojaška banda sicer udeleži, a kar tako — brez ta »velkga« bobna. Še ne streljaljo mu ne!
Rodi in Rudi sta bila nekoliko starejša kolega, tako v sredi med tistimi, »ki še nič ne vedo, in tistimi, ki so že vse pozabili«. Ridi je trdil, da sta še iz stare šole, ker ne vesta, da je »resorein« najnovejša univerzal medicina. V takih trenotkih je dr. Rudi pomilovalno pogledal svojega mlajšega tovariša, potegnil dvakrat dim iz svoje viržinke k sebi, in neskončno zaničljivo pripomnil »špitalar!«.
Dr. Rudi je bil šele par večerov stalen član dičnega gremija pri »rujavi žabi«, odkar je ostavil svoje prejšnje zahajališče »pri umobolni sraki« vsled neprijetne afere z grajščakom Krivcem, afere št. 62 ex 1902. Ta afera pa je bila v tesni zvezi z njegovo afero št. 61, ko ga je bil namreč zapriseženi lovski čuvaj imenovanega grajščaka zalotil brez dovoljenja lovečega v revirju svojega gospodarja, ga na pristno kranjski način ozmerjal, mu vzel puško in ga, ker se je nekaj ustavljal, za nameček še parkrat sunil s kopitom tje v lakotnico s tako silo, da je dr. Rodi dobil po dolgem času zopet pacijenta v roke: samega sebe, in si je lahko svojih čudotvornih zdravil zapisal, kolikor je hotel. Še isti dan zvečer pa se je temeljito sprl z grajščakom Krivcem, ki je tudi zahajal k »umobolni sraki«. Slednji, poštenjak stare korenine, je namreč pričakoval, da opraviči dr. Rodi s par običajnimi frazami svoj samolastni poseg v tuj lov, in stvar bo pokopana; ali doživel je čisto nekaj drugega. Lokavi dr. Rodi je namreč, — svest si svoje krivice, — iz procesuvalne previdnosti, kakor pravijo juristi, takoj poprijel ofenzivo, zahteval od grajščaka, da brez odloka spodi iz službe dotičnega čuvaja, in ko je začuden grajščak to nepričakovano zahtevo odklonil, izjavil je dr. Rodi, da njega, grajščaka, ne smatra več za kavalirja. Na te besede je grajščak sicer rekel, da ga »lovski tat« ne more razžaliti, ali to je bila laž, kajti razžaljenima sta se čutila oba, on in dr. Rodi, in sta drugi dan dva sveže podtemplana poročnika skoz in skoz prebrusila svoje nove podplate, toliko sta imela letanja, predno se je afera sicer na nekrvav a vendar za obe strani časten način rešila. Škodovala je ta afera zgolj nedolžni »sraki«, ki sta jo oba zapustila.
Pri »rujavi žabi« se je hitro udomačil in je s svojo krepko in brezobzirno individualnostjo že teroriziral krčmarja, kuharico, natakarico in omizje, slednje pač ne brez odpora. Bil je vsestranski izobražen, vendar v nobeni stroki tako temeljito, da bi imel kaj predsodkov, in govorilo se je lahko ž njim o vsem: O regulaciji valute, o prosti volji, o ženskih možganih, socijalizmu ali dunajski modi. Vendar se v zadnji tema mož iz katerihkoli vzrokov ni nič kaj rad spuščal, osobito ne, kadar je bila njegova milostna blizu. Mož je bil namreč v svojih prostih urah, to je celi božji dan oženjen; kakor hitro je vstopil na večer k »rujavi žabi«, je postal pa takoj »ledek in frej«, ter ostal tak do one ure, ko se zapirajo ljubljanske kavarne, od koder je moral na svoje veliko obžalovanje že zopet domov, kjer so se potem za njegovo soprogo začele proste vaje v govorništvu.
Lepe umetnosti je zelo čislal in jih ljubil. Pel je tenor, sicer takozvani »kurji tenor«, a tenor vendarle je, — slikal je pse, ki so bili podobni cvetlicam in cvetlice podobne psom, in pred pol letom se je celo lotil glasovirja ne brez uspeha: c dur škalo je že imenitno izpeljal z enim prstom, ako je le pri pravi tipki pričel. Zadnji čas je tudi gojil intimnejše znanje z muzo, ki žal ni ostalo brez sledu in je precej škodovalo njegovemu ugledu pri uredništvih.
Vrhu tega obsežnega delokroga se je seveda pečal tudi še z vesolnjim zdravilstvom, — kakor so prijatelji trdili, manj iz poklica nego iz hudomušnosti.
Zaradi popolnosti naj le še omenimo, da je bil dr. Rodi vnet sulčar; lovil je — in ne da se tajiti — tudi potegnil marsikakega korenjaka iz Ljubljanice ali Save; mej svojega revirja seveda pač ni baš ozkosrčno rešpektiral: nad take malenkosti je bil vzvišen. Njegovi ribiški vspehi so najmanj ugajali njegovemu tekmecu v trnkarstvu doktorju Poljancu, kateri se je kaj rad imenoval, (seveda popolnem nezasluženo) »prvega kranjskega sulčarja«. Dr. Rodi je o takih prilikah vedno dejal, da polnomočno pritrjuje temu naslovu, a samo v nemškem besedilu: prvi kranjski špisar!
Dr. Gregor Poljanec se je svoj čas posvetil sodniškemu poklicu, a ker je bil poseben jurist, in tudi sicer zato poraben, odločil se je še pravočasno in postal advokat. Kot tak mešal se je kajpada v politiko in je bil vedno zvest in trden pristaš narodne misli. Z jedno besedo, v vsakem pogledu izvrsten, in vse hvale vreden človek je bil ta dr. Poljanec. To je priznala ne samo »rujava žaba«, temveč celi svet.
Sicer je bil ta dr. Poljanec neverjetno ponižen in pohleven, da si oblagodarjen z lepimi darovi bodečih, posebno dr. Rodiju neprijetnih dovtipov itd. Če še pristavimo, da je bil dr. Poljanec rodbinski oče prve vrste, podali smo precej popolno sliko o njem.
Poleg njega gugal se je v naslonjaču akademičen slikar Martin Koklja. Bil je to kakih 40 let star dedec, pa že ves siv, ki je mislil, da je svet samo za to ustvarjen, da ga malarji malajo. Njegova preteklost je bila jako burna. Pred leti je pobegnil z neko evropsko princezinjo v Kino, kjer je potem zatajil sv. vero, in se s tisto žensko po kinezarsko poročiti dal. Posledica tega zakona je bil deček, v zadnji Kitajski vojni mnogo imenovani mladostni gene-Hiko-heko, čigar čepinjo so Nemci vzeli seboj v svojo domovino ter dali napraviti visokemu omnipotentu po vzorcih slavnih pradedov bokal iz nje. Na njem je baje zapisano: nemška kultura XX. stoletja.
A ta žalostni slučaj ni Martina Koklje prav nič nemilo dirnil, kajti on je bil mož brez srca in priznan cinik. Od tiste princezinje se je pozneje namreč za težek denar ločiti dal, njen portret je visoko prodal, in vse vkup popisal v posebni brošuri pod naslovom »Postillon d’ amour«, katera mu je tudi nesla lep denar. Mož sedi danes na tisočakih, in nič več ne »mala«, k večjemu še sem in tija hvaležne predmete farba.
Glavni grešnik rujavožabiške beznice pa je bil — žalibog c. kr. — sodnijski pristav Verče Brumen. Manir ni ta človek nobenih niti poznal, niti pripoznal, in o Kniggeju je s tisto spoštljivostjo govoril, kakor govori n. pr. dr. Tavčar o dr. Šušteršiču. Bil je visoko vzrastel, slok človek, s krasnimi navzdol visečimi brkami in temnomodrimi očmi. Posebno lepo je znal skozi zobe pljuvati; če je hotel, je pljunil 2 m 30 cm daleč. Redkev s kimlom in oljem je posebno rad jedel, pa tudi kvargelni so mu bila dokaj priljubljena večerja. Ženskam je bil posebno nevaren, in pred še nedavnim časom govorile in pisale so se o njem take stvari po mestu, da se je zgražalo nad njim vse od njega še nezapeljano ženstvo.
Še enega gospoda ne smemo pozabiti, namreč prof. Petra Pike. Profesorja so ga imenovali, tudi je v istini podučeval na prihodnji višji trgovinski šoli, v resnici pa ni bil noben profesor. Ne samo, da je čital takozvane moderne, prav dostikrat socijalnodemokratično navdahnene revije, navadno je celo ž njimi soglašal; potem je tudi samo v šoli podučeval, po gostilnah in kavarnah pa ni nikdar predaval, nadalje ni imel vedno prav v svojih trditvah, da o kakem monopolu na nezmotljivost, vzlasti o metodiki in pedagogiki niti ne govorim. Posebno rad je jedel krvave klobase, še rajši pa je puhal tobak iz svoje starinske brezpokrovne pipe, ter pri tem opravilu metal pepel in iskre v taki meri od sebe, da bi prav lahko tekmoval z vsako boljšo lokomotivo. Semtertja pa le ni mogel zatajiti samega sebe, in je ponižno opomnil družbo na svojo eksistenco: enkrat na mesec popravil je temu ali onemu izmed družbe kako posebno grdo slovnično napako; enkrat na leto pa na splošno zahtevo gostom razložil in utemeljil lepoto in potrebo različnih slovniskih konstrukcij.
Med te ljudi, v tako družbo zašel je c. kr. deželnovladni konceptni praktikant g. Radoslav Štrboncelj. Grozno! Navzlic prijaznih pozdravov, ki so ga sprejemali na vseh koncih in krajih, ni se mogel g. Štrboncelj ubraniti skrajno neprijetnih občutkov. Zdelo se mu je, da opravlja službo policijskega agenta, ki pretika ravno nevarne beznice v razupitem predmestju zadimljenega Londona.
— Dolgo rabiš, predno cel ustopiš — je planil takoj in medias res adjunkt Brumen — tvoj nos je bil že pred pol ure med nami. —
— In kako lepo dišiš. Brezdvomno prideš v poljedelsko ministrstvo, če si ta duh po česnu še nekaj let ohraniš.
— Pa kakšen prihajaš! Kje imaš pa »pinto«? V lepi uniformi zastopaš visoko vlado! S teboj ne bo nič!
G. Radoslav se je smejal, dasi so mu v istini te zafrkacije silno neprijetne bile. Sicer pa je vedel, da je sploh nemogoče opraviti se primerno za to družbo; kajti naj pride v katerikoli toaleti, prave ne zadene nikoli.
Prisede torej med zdravnike, svest si svojega namena. Ali dr. Rodi izvohal je takoj, da mora to spoštovanje medicinske fakultete imeti kak poseben namen, in brezobzirno mu je zastavil vprašanje:
— Ali se misliš zastonj zdraviti?
— Tega sicer ne — a želodčen katar imam pa res. —
— Za to je samo eno sredstvo — poseže vmes dr. Rudi.
— Tako je — samo eno — pritrdita oba kolega.
— In to je? vpraša s prodirljivim pogledom preiskovalnega sodnika adjunkt Brumen. —
— Solna kislina — se odreže dr. Rodi.
— Kaj še! Bismut — oporeka dr. Rudi.
— Smešno! Edini resorcin! — trdi Ridi.
— Na, alsten, — pripomni porogljivo Brumen, sedaj vemo za jedino sredstvo. Prijatelj Štrboncelj tisto kupi, ki najmanj košta, in je postavi na okno kakor parkeljna o sv. Miklavžu. Katarji ozdravljajo se najbolje simpatičnim potom.
Rodi vrnil je Brumenu zabavljico, in mu je rekel z zategnenim glasom duhovito: šema! Rudi koncentriral jo svoje zoologične vednosti v jedino besedico: žolna! — Ridi pa je strupeno pripomnil, da imajo juristi še manjše možgane, kakor ženske.
Gospod Rado Štrboncelj pričel se je bati, da utegne zanimivi medicinski tema preiti na bogsigavedi kako polje, zato se je obrnil na advokata Poljanca in vprašal s skrbnim glasom:
— Kaj pa vi gospod doktor, ali še bolehate na želodcu?
Gospoda Poljanca je predramilo to očetovsko vprašanje iz potrebnega dremanja; kajti poleg opisanih lastnosti, je imel g. Poljanec tudi še dvoje drugih: on je namreč bral, kedar so drugi jeli, in takrat spal, kedar so drugi bdeli. Da je tudi takrat spal, kadar so drugi spali, je jasno. A predno je g. Poljanec izrahljal se iz svoje komoditete, oglasil se je že tudi Rodi in dejal:
— »Ah, kaj želodčna bolezen, to je že prestano. A ta zaspanost, ta je predhodnica božjega žlaka.«
Božjega žlaka in muh, padlih v juho, pa se je g. Poljanec jednako bal. In to tudi opravičeno. Neka njegove tete tete stara mati ohromela je baje v nežni starosti 74ih let vsled kapi; kedar je bilo vroče, je postal ubogi bolnik rdeč v obraz; in nekdaj, ko je sedel v kočiji zaspala mu je leva noga. Vest mu ni dala miru, in potožil je svoje gorje prijatelju Rudiju. Rudi je seveda vedel takoj, koliko je ura bila, in v prirojeni svoji zlobnosti ga je potolažil z besedami: Prijatelj dan plačila se bliža! Naredi testament! Tvoji dnevi so šteti — božji žlak visi nad teboj!
Gospod Poljanec pa je dvignil žalostne svoje oči k nebu, ter prav iz srca vzdihnil: »O preljubi sv. Jožef, še par lepih sulcev naj vjamem, čim več tim rajši, in prav naj se spokorim, potem pa magari!«
Ne vemo, ali se je takrat g. Poljanec šalil, ali ne, toliko pa je bilo znano, da je tozadevne pripombe vedno ogorčeno s kako polomljeno zafrkacijo ali »retur kučo« zavrniti skušal. Tako je tudi tisti večer odvrnil:
— »Božji žlak je huda stvar, saj vidite mladeniči, kako se godi dr. Rodiju, ki je brez žlaka — udarjen!«
»Mladeniči« bil je Poljancev glavni argument, kedar se mu je nekako slabo godilo, in je bil mož v stiski, katero »returkučo« bi privlekel iz ogromne svoje remize na dan. Mož ni seveda pomislil, da javno s tem proglaša, kako zelo mu pomanjkuje čilosti in živahnosti mladostnega duha.
Vsled tega prehoda na polje tistih bolezni, ki niso gospoda Radoslava prav nič zanimale, jel se je le-ta že bati, da bo v ti družbi ostala vsa njegova diplomacija na cedilu, in da ne bo za njegovo stvar niti koraka pridobljenega.
— Kaj ne g. Štrboncelj — to je huda družba, v katero ste zašli nocoj. Peče kakor paprika v očeh, ali poper na jeziku! — posegel je vmes skromni prof. Pika.
— O prosim — obotavljal se je s svojo sodbo g. Radoslav, ali med tem naskočila je že globoko užaljena armada nesrečnega filologa. —
— Ali je to dogma ali samo tvoje osebno mnenje? Ali govoriš ex kathedra ali si pijan? interpeliral ga je Brumen.
— Prekliče naj, čemu pa molči sedaj, kakor špitalska vrata?
— Če ne prekličeš takoj, postavimo te mesto tistega moža k sv. Florijanu, ki vodo bruha. Ob enem avanziraš za ravnatelja dotične okrožne šole! — določal je prijatelj Brumen.
In prof. Pika je pod moralnim pritiskom, nad katerim se tako blagodejno zgraža § 99 kazenskega zakonika, malodušno a svečano zagotavljal, da vse prekliče, kar je, in tudi kar bo sploh v prihodnje še govoril.
S tem je bilo omizje zadovoljeno, in v nekako spravo je še pripomnil inkvizitor Brumen:
— Vemo, da si junak, prijatelj Pika, in znano je, da si se nekoč celo drznil nastopiti proti našemu katehetu. — Ali proti nam, prijatelj — pomisli vendar, to bi ne bilo niti taktno, kolikor se jaz razumem na te stvari. Izvoli pa se v razsodbo obrniti na gospoda Poljanca, ki se med nami skoro najbolje razume na bon-ton. O finesah, kedaj se imaš komu pokloniti z naslovom »mrha«, kedaj »kanalja«, o tem se ti še niti ne sanja.
Gospod Radoslav in g. Poljanec, ki sta se zabavala ravnokar o neki važni narodno-gospodarski zadevi, in sta razpravljala ali so kure boljša jed ali vampi s parmezanom in citrono, postala sta čuvši zadnje besede Brumnove nekoliko pozornejša na družbo: Poljanec, ker je čul iz tujih ust citirati lirične svoje apostrofacije, gospod Radoslav, ker se je moral s silo zopet zagotoviti, da je pri »rujavi žabi« in ne morda v Abruzzah ali kje drugod, kjer še cvete roparska romantika.
Gospod Poljanec je postal v tem precej zgovoren, ker je našel na svoji strani g. Radoslava, ki se je njemu nasproti tako vedel, kakor je to zahtevala splošna olika, in socijalna stopinja, na kateri je prestoloval g. Poljanec. G. Radoslav pa je vedel, kako se treba n. pr. že g. svetnikom nasproti obnašati, vedel pa tudi, kaj gre dostojanstvenikom in visokim glavam sploh. Tega finega takta pa manjka žalibog dandanes naši mladini, čemur je krivo najbolj čitanje slabih časopisov, ki spodkopujejo vsako avtoriteto, potem pa tudi to, da se po naših boljših srednjih šolah uči dogmatika samo po eno leto.
G. Radoslav pa je znal, kaj zahtevajo družabni oziri, znal je, kaj je disciplina, kaj služba, in kar je še takih fundamentalnih potrebščin za človeka, ki misli napraviti karijero.
Za to se je tudi od visokih ljudij vedno rad poučiti in posvariti dal, posebno očetovski ton ugajal mu je izredno; za kako obljubico samo na sebi zahvaljeval se je s srčno udanostjo, priznaval in potrjeval je iz principa, soglašal vedno, oponiral nikdar, pred vsem je pa tuje mnenje spoštoval, in kar je posebno potrebno za vladnega človeka: stal je pri vsem tem vedno nad strankami.
Navzlic vsem tem prednostim in vrlinam pa se le ni posrečilo priti g. Štrbonceljnu do zaželjenega smotra in do pomenka, kako bi se dala odpraviti njegova najstarejša in ob enem tudi najnovejša bolezen. Od teh ljudij kaj zvedeti, saj tedaj, kedar so bili v družbi, bilo je naravnost nekaj nemogočega, to je že uvidel g. Radoslav Štrboncelj. Odločil se je torej, da počaka ugodne prilike, ko dobi tega ali onega izmed zdravnikov samega in ga morda le spravi v resen pogovor.
In glejte tedaj — ura je bila že čez enajst — se je zgodil »slučaj, ki ni bil slučaj«, ali kakor bi se reklo v dobro vernih krogih, pojavil se je ‚čudež‘.
Pri »rujavi žabi«, kjer je tičala razen vedno živahnega Poljanca cela družba, kot pribita do polnoči, domislil si je nakrat prijatelj Brumen, da bi bilo spodobno, ko bi se napravil izlet k bratski družbi, zbrani pri »slovanski barki«, k slavnoznanim Tartarjem. Tudi ura poseta bi bila primerna, ker je ravno pol dvanajstih ko delajo ljudje etiketne posete.
Brumen je imel tehtne razloge za svoj predlog. Opazoval je namreč, da postaje diskusija med dr. Rodijem in prof. Piko vznemirljivo živahna in da skoraj krene na pota, ki vodijo v zračno dvorano št. 38 nove justične palače, na borzo klofut in psovk: pred kazenskega sodnika. Vsestranski dr. Rodi je bil namreč končavši velezanimivo poročilo o neki vrsti epidemične influence med jerebicami marijadeviškega revirja in o nalogah deželnega odbora napram temu vznemirljivemu pojavu prestopil na glasbeno polje, izrekel z dvema besedama svojo sodbo o Wagnerju, razveselil potem omizje z vestjo, da je uglasbil tri svoje lastne pesmi za samospev s spremljevanjem bobna in kitare; aforistično se je še dotaknil protialkoholskega gibanja, podal poslušalcem svoje mnenje o bodočnosti »Zvona« in slednjič se lotil nazmotrivanja v ustroju današnjih gimnazij, ogorčeno obsojajoč srednjeveški način poučevanja na njih. Njegova predavanja so torej bila zelo mnogolična, a vsa so imela eno skupno dobro lastnost, da jih je namreč vsakdo lahko poslušal ali pa tudi ne, in v istini do tedaj niso znatno motila splošne zabave. Ali na zadnji predmet, gimnazije, se mu je vendarle vjel profesor Pika kakor sede senica na limanice. Čutil se je poklicanega, da se zavzame za napadeni učni zavod; temeljito pa tudi s čutom je zagovarjal zaničevane latinske in grške preparacije in končal s pikro opazko, da očividni nevspehi gimnazijske vzgoje pri »nekaternikih« še ne opravičujejo po dr. Rodiju izrečne obsodbe, ampak jih je smatrati zgolj za tisto izjemo, ki potrjuje pravilo. Dočim je omizje s hrupnim krohotom pritrjevalo koncu profesorjeve polemike, je dr. Rodi zgolj prezirljivo nakremžil obraz in si hladnokrvno naročil klobaso z zeljem, posnemajoč petelina, ki tudi v najhujšem boju ne pozabi jesti.
V tem štadiju je stavil Brumen svoj gorenji predlog.
Debeli Poljanec, nenaklonjen slehernemu razburjenju in vrhutega vsaj tudi slabe volje, ker ni dobil svoje vsakdanje večerje, okisanih vampov, markiral je zdehanje, izjavil da gre spat, ponovno še parkrat zagotovil Ridija in gospoda Radoslava, da ga ni takega sulčarja na Kranjskem, kakor je on, potem je odkrevsal počasi in ponosito, kakor se spodobi to za dostojanstvenike druge vrste, katerih se pri pogrebih, misijonih, romanjih, procesijah in drugih takih prilikah še imenoma po časopisih ne omenja, ampak se ga na tihem uvrsti med mnoge druge »neimenovane odličnjake«.
Brumen je silil k odhodu, ali baš dr. Rodi in Pika sta bila gluha za njegove besede in sta sedela kakor prilimana. Dr. Rodiju si je bila pravkar prinesla domorodna delikatesa; porinil si je odličen kos klobase med zobe, odgriznil polovico žemlje in potem slastno cmakaje z nedolžnim pogledom na prof. Piko malomarno izjavil: »Sploh pa smatram vse klasične filologe za imbecilne.« In z veliko slastjo nesel je na nožu lep kupček zelja v usta.
Takega napada se prof. Pika ni bil nadejal. Potrkal si je s kazalcem desne roke na prsi, pogledal dr. Rodija tako uničujoče, kakor da ga hoče pri tej priči zapisati v razredno knjigo in s povzdignjenim in žugajočim glasom rekel: »Prosim gospod doktor, jaz sem klasičen filolog!«
Ali dr. Rodi je zgolj jednakomerno premikal čeljusti, skomignil z rameni, rekel: »Obžalujem, da ste!« in si privoščil izdaten požirek Puntigamskega.
Tačas pa Pika po konci: »Vi ste sploh neizobražen človek, barbar, saj niti jesti ne znate! Nož nosi v usta!!«
Dr. Rodi ni tisti hip nič bolj obžaloval, nego da je imel baš prazna usta, in mu je vsled tega onemogočen veledramatičen trik; storil pa je, kar je bilo mogoče v istih okoliščinah. Vzel je s krožnika pred seboj ostanek klobase in ga zadrsal čez mizo proti Piki: »Pa jo požrite no, če mi res ne privoščite niti te uboge »večerjice«.
Brumen, Koklja in dr. Rudi so nato kakor blisk švignili iz sobe in niti časa niso imeli za seboj zapreti duri, ki sta skozi nje se takoj pridrvila noter domača dva psa meneča, da je njuna navzočnost neobhodno potrebna pri slehernem prepiru.
In prišla sta ravno prav! Pika ujevši klobaso z obema rokama jo zabrusi nazaj v dr. Rodija, psa pa se zapodita za dragocenim »aportelnom« in ga resnično ujameta, predno je zadevši dr. Rodija baš v novo batistno kravato, padel na tla. Pri silnem naskoku pa sta bila podrla dr. Rodija na tla in tako definitivno končala zanimivo diskusijo o gimnazijah z Rodijevem porazom.
Pri odprtih durih se je bilo nabralo precej radovednih gostov iz drugih sob ... Profesor Pika je hitro vzel suknjo in klobuk in odšel, koj za njim pa je odkuril dr. Rodi prevdarjajoč potrebne korake vsled te svoje najnovejše afere 63 ex 1902, in — pri »rujavi žabi« sta ostala sama — dr. Ridi in Radoslav.
III.
[uredi]G. Radoslav je bil ves preplašen vsled nevajenih prizorov, ki jih je bil pravkar doživel, in skoraj je pozabil na namen svoje nocojšnje navzočnosti. A kmalu ga je potolažil dr. Ridi, ki je oddahnivši se po krčevitem krohotanju si obrisal solze in se useknil, potem pa rekel, da se ni že dolgo časa tako izvrstno zabaval kakor nocoj, in da ga je skorej od smehu nehal trebuh boleti.
»Sedaj ali pa nikoli!« si je mislil g. Radoslav, in obraz se mu je pričel širiti v tiste radostne gube, katere je imel pripravljene samo za izvanredne prilike, pred vsem za občevanje z ljudmi od VI. činovnega razreda više. Sicer se tudi ne spodobi za kakega deželnovladnega konceptnega praktikanta, da bi zijal ali celo režal tja v en dan, kakor kak plebejec, kak kmetski avskultant ali zarobljeni notarski kandidat. Resno bodi vedno lice ljudskemu blagru noč in dan objektivno posvečene vladne osebe, in očetovske gube naj bodo na njenem čelu. Tako si tudi človek pridobi potreben respekt; vsak spreten opazovalec mora takoj uvideti, kako težka, skrbipolna in resna stvar je vladanje, koliko duševnega dela je prav za prav skritega tudi v najskromnejši odredbi, v navidezno najprimitivnejšem odloku! Če vse to prav premislimo, se ne smemo čuditi, da se tekom časa celo glas in govorica prilagodita temu napornemu poslovanju, da dobita resen, ublaževalno-miren odločno-svečanosten značaj, s tistim krasnim nazalnim timbrom, ki tako lepo dokazuje, kaj dobra vzgoja vse lahko naredi iz človeka!
Gospod Radoslav pa se doslej še ni dvignil do tiste višine, kjer bi lehko v nemškem jeziku staroslovensko goril, in bi pri »rujavi žabi« tudi v slučaji, da bi si bil že prisvojil to zavidanja vredno lastnost, bržčas samo to dosegel, da bi vsa družba brez vseh dokazov svojega pokoljenja in svojih grbov mahoma postala aristokratična. In končno, kdo naj se veseli se tako rinezmiranega glasu, če prihaja skozi tak nos, kakor je bil nos g. Radoslava Štrbonceljna!
Da, ta nos! G. Radoslav je bil zopet v zadregi, in čutil je, da mu gineva sigurnost v nastopu. Dr. Ridi je čepel v tri gube sključen na svojem stolu, ter zvečil plhko svoje pivo.
— Ah te še trebuh boli? popraša ga sočutno g. Rado.
— Kaj pa da! ta prokleti kostanj me napenja. Vrhu tega sem še popoldne bral Hribarjeve: »Popevčice milemu narodu!«
— Jaz takih stvarij ne berem — odvrne malodušno g. Radoslav.
— A je priporočljiva knjiga, ker je lepo vezana in ima tudi »pildek« spredaj. Posebne vrednosti pa je tudi za to, ker Stritarja na laž postavlja.
— Kako to? —
— Ker pravi Stritar, »pesnik za nas trpi, da se mi veselimo«. Pri Hribarju pa mi trpimo, da se on veseli. Vidiš, prijatelj Jakec, tako stoji ta stvar. Zato konstatiram z veseljem, da pesnik »Popevčič« se ne šteje še doslej med »mučenike«, kakor se to piše in bere o ostalih liričnih zrakoplovcih. A zato ti nimaš zmisla, moj ljubljeni dvorni svetnik! Kaj pa prav za prav ti čitaš? Pratiko in anonse!
— »Anonse!« zasmeje se prisiljeno gospod Radoslav — »posebno tiste, s katerim vi priporočate svoje tinkture in mazila!«
— Mi, kaj se to pravi mi? — zavrne ga na svoji stanovski časti globoko užaljeni Ridi — to so k večjemu lekarnarji in taki Ijudje, ki delajo s temi stvarmi profit — a mi? ljuba duša, tega ti sploh ne razumeš! to ni vladna zadeva!
G. Radoslavu se tudi ni šlo, jeli to stvar sploh razume, jeli ne, ampak študiral je kako bi lepo prišel s teh zdravilskih anons na to, kar je želel vedeti. Spomnil se je, da je nekdaj čital o objavljenem mazilu, ki vse izpuščljaje, vse pege, brazgotine in take neprijetnosti človeške kože ozdravi, in brez pomislika je nastavit Ridiju past ter ga ponižno vprašal, kako je soditi o tistih zdravilih. —
— Eh, kaj — odreže se Ridi — jaz sicer ordiniram od 2—3 doma v svojem stanovanju, prav nikjer pa ne zastonj — pa če hočeš že vedeti, vse take stvari so navadno pretkana sleparija! Obljubiš lehko, kar hočeš, makari žavbo, s katero si namažeš svoj nos, da se tako zmanjša, kakor bi ga dividiral s štirimi ali petimi! —
Gospodu Radoslavu je sicer sramu zalila kri obraz, a njegova stvar zasukala se je zanj tako nepričakovano dobro, da bi naj raje objel brezobzirnega svojega soseda.
— Moj nos, ta moj ubogi nos — vsklikne, ki vam je vsem na poti — kaj se res ne da nič popraviti na njem? —
Dr. Ridi je po strani pogledal g. Radoslava, in takoj opazil, da se za navidezno smešnim tonom nekaj resnosti skriva. Zamuzal se je prikrito, potem pa jako resno dejal:
— Hm, da se že narediti — a z mazili, in tako ropotijo ne.
— Kako pa? —
— Samo operativno! Z ognjem in mečem, kakor povsodi, kjer se drugače pomoči ne da! To je malenkost! Takih operacij dela se dandanes na tucate, česar seveda ti še doslej nisi slišal, pač, ker si kulturelno nekoliko zaostal!
Tisti trenotek odprla so se vrata in »oko postave« je stopilo v zakajeno beznico opominjat poznih gostov, da so kavarne nekaj časa še odprte za vse tiste, ki se po vsi sili ne hote odpovedati hudiču in njegovim skušnjavam.
— »To mi moraš pojasniti, dragi Ridi, te stvari o vaših operacijah« vsklikne odhajaje g. Radoslav. V svojem veselju je celo popolnoma pozabil, kako neskončno pomanjkljiva je njegova nocojšnja toaleta — Saj greva tako v kako kavarno!« —
— Ha! ha! smeji se Ridi — pomisli, kaj poreko Ijudje, če te vidijo v tej obleki! Mislili bodo, da so te pravkar rubili. A pa bodi! V naši kavarni smo tako med seboj, in navedne podučiti je dobro delo. Pojdimo si torej nebesa služit! Za zemeljske potrebščine skrbeti moraš nocoj ti. —
— Dobro, bom — odvrne gospod Radoslav.
— Tako se govori! Saj pravim, človek ni nikdar brez prakse in zaslužka — potrdi dr. Ridi.
Na vogalu ulic zavila sta prijatelja v absintsko zeleno meglo popolnem navadne dolgočasne noči ljubljanske.
IV.
[uredi]Popoludne drugega dne je ura na stolpu bližnje farne cerkve udarila ravno tri, ko se je doktorju Rodiju prav močno rignilo po še ne povoljno prebavljenem »špitalarskem« kosilu. Dr. Ridi je bil, kakor po dnevu vedno, tudi to pot slabe volje. Če se premisli, da mladega zdravnika ne teži navadno ravno prehuda praksa, in da je za svoje službovanje skoro sijajno plačan, je ta slabovoljnost precej neumljiva. Umljiva pa postane, če se zve to in ono, kar imenujemo potem vzroke. Take vzroke je imel tisti dan tudi dr. Ridi, in zato se je jezil na samega sebe in cel svet, in korakal s trdimi koraki po vseh štirih sobah od slavne mestne uprave nakazanega mu bolnišničnega stanovanja.
To stanovanje služilo je že nebroju mladih zdravnikov, in je bilo njihovim potrebam že po nekaki tradiciji prikrojeno in uravnano. Na tem redu tudi sedanji stanovnik njegov dr. Ridi ni hotel ničesar spreminjati, in tako je ostala prva soba sprejemnica, druga ordinacijska, tretja salon, četrta pa spalnica. Ker se je tekom let izkazalo, da treba, ustrezajoč raznim željam stanovnikov, povoljno potrebnega pohištva, nakupilo se je tudi to, da se zadovolji tudi najizbirčnejšega človeka. Zato se ne smemo čuditi, če vidimo nakopičenega raznovrstnega, deloma jako dragocenega blaga v tem bivališču: smirna preproge, težke baržunaste zavese, pozlačene mnogokrake lestence, itd. V spalnici pa je stala še vrhu tega v blagovoljno uporabo na zid prikovana težka kasa — Wertheimerica.
Navzlic vsemu temu razkošju pa je bil, kakor smo že povedali dr. Ridi slabe volje. Prvič se mu še vedno ni povsem izgubil dopoldanski maček, dasi je vzel 2 gr. resorcina. Drugič pa je zvedela njegova momentana oboževanka, da je dr. Ridi pojem večnosti proti vsemu splošnemu pomenu te besede nekoliko po svoje si izvolil razlagati in pristriči, s čemur se pa komaj dobro najdeni vzor šentpeterskega forštata ni nič kaj skladal.
Uzrokov je imel torej dr. Ridi dovolj, da se je korenito jezil nad svojo usodo. Jedino ozir na večnost, ga je zadržal, da ni parkrat glasno zaklel. Bal se je že, da mu ta dan prinese še cel kup drugih sitnosti, in bil prepričan o tem, da se vleže še slabše volje spat, nego je bil davi vstal, ko mu prežene nenaden poset mahoma vse čmerne misli in mu spravi obraz v prostodušen usmev.
Zamišljen v svoje bridkosti in težave ni dr. Ridi čul večkratnega trkanja na vratih. A ozrši se, zagleda pred seboj ugledno osebo c. kr. konceptnega praktikanta gospoda Radoslava Štrbonceljna.
— A ti si, Jaka! Čisto sem bil pozabil na najino zadevo — Torej sedi! Ali si še tistih misli, kakor nocoj po noči?
— Kajpada, dragi prijatelj: Prišel sem radi potrebne operacije!
— Ah, operacije! — vsklikne Ridi — ha! ha! operacije — torej si hočeš dati na vsak način predrugačiti svoj nos! — Vsekakor, naj velja, kar hoče! Prosim ne smej se, stvar je resna! —
— Ali prijatelj, to je operacija na življenje in smrt — in tudi jako težka, v naših razmerah skoro neizvedljiva. —
— Neizvedljiva? Zakaj naenkrat neizvedljiva? Sinoči si dokazoval, da je povsem izvedljiva, da je malenkost.
— Hm, malenkost, res je malenkost — a potrebnega subjekta, ki bi dal tvoj nos — tega ni pri rokah. —
— Ne boj se Ridi — poizvedoval sem, in pripravljeno imam vse. Vzel sem že odpust in danes dopoldne sem kupil, kar ste mi naročili — in če hočeš, jutri po kosilu — dopoludne pripravite vse, ti, Rodi in Rudi, jaz pa pošljem že zjutraj ob 8.mih svojega »nosača« k tebi.
— Ridi se je smejal, da bi skoro počil smeha, in ni mogel priti do besede. To priliko pa je porabil razburjeni g. Štrboncelj, in zginil kakor maček skozi vrata.
Drugi dan kazalo je stanovanje Ridijevo povsem drugo lice. Vrata so bila trdno zaklenjena, na sredi ordinacijske sobe pa je bila postavljena operacijska miza, na kateri je v vznemirljivem pričakovanju trepetal c. kr. deželnovladni praktikant gospod Radoslav Štrboncelj.
Krog njega sukali, kuhali, in premetavali so po raznih mizicah in skledicah, Ridi, Rodi in Rudi razne instrumente pripravljajoči se na težko operacijo. Rodi prevzel je narkozo, Rudi je bil odločen za asistenta, Ridi pa naj bi bil odgovorni urednik celega podjetja.
Dr. Rodi je velevažno brusil velike škarje. Mimogrede bodi omenjeno, da je bila njegova afera od »rujave žabe« že običajnim častnim potom mirno poravnana, da pa je sedaj tičal že v novi aferi št. 64, ki je bila zaradi tega neprijetnejša, ker sta bila moža, s katerima se je bil pri njej spri, baš ona dva oborožena prijatelja, ki sta mu dosedaj na strani stala pri vseh častnih zadevah.
Pri današnji operaciji je imel važen nalog. Bilo mu je po dovršeni narkozi in glavnem urezljeju poseči vmes in podati operaterju novi nos.
Zato je primaknil tudi k sebi majhen zabojček, potem pa začel z novega brusiti ogromne škarje.
— Ali je vse pripravljeno? se zadere nakrat Ridi z gromovitim glasom, vrednim prvega kirurga vesoljnega sveta.
— Vse naš gospod in mojster, — odgovori ponižno Rudi. —
— Torej pričnimo. Alo, narkotiziraj!
Dr. Rodi vlil je takoj na masko par kapljic resorcin-kloroforma, ter velel g. Radoslavu:
— Sedaj pa mirno dihaj, in štej, ena, dve, tri itd. ...
— ... Ena, dve, tri ...
— Vraga, maska ne pokriva dovolj lica — zadnji čas, da odstranimo ta secesijonistični obelisk — ali boš štel! 19, sv. Jožefa, 20, 21 ...
— 21, 22, 23 — ali se res ne bo nič poznalo? Le fajn naredite! —
— Štej, pravim! Kaj te to skrbi — to ni vladna zadeva ...
G. Radoslav je štel nekaj časa, potem pa zopet radovedno poprašal. —
— Ali bo kaj bolelo? Pa naj magari! —
— Jaka, Jaques, Rado in Radoslav, štej pravim. —
In g. Radoslav je štel in štel, toliko časa, da je zaspal.
— Ali je dober — popraša Ridi.
— Dober, kakor bi se napil rebulje pri »Žabi«.
— Torej, Rodi — bodi pripravljen!
V tem hipu prijel je Ridi g. Radoslavov nos z levico, in v jednem samem potegljaju ga odrezal s svojim svitlim nožičem.
— Sedaj si ti na vrsti Rodi! —
Tedaj je Rodi odprl pokrivalec zaboja, in izvlekel iz njega žival, ki ni bila niti maček niti pes, ampak pristna opica, katero je g. Radoslav kupil v ravno tu bivajoči Kreutzbergerjevi menažeriji. Kakor bi trenil odrezal ji je s svojimi velikimi škarjami glavo, in jo pomolil Ridiju v nadaljno uradovanje. Ridi ji je odrezal potem primeren kos nosu in ga v kratkem času prišil na obraz v trenutku breznosnega gospoda praktikanta.
S tem je bila operacija zvršena; zdravniki so obvezali, kakor potrebno pacijenta, ter se pričeli umivati, ne zabeči hvaliti se drug drugega po svojih zaslugah.
Ko je bilo to delo opravljeno, so pričeli dramiti in buditi že vedno spečega bolnika, kar se jim je po preteku dobre četrt ure tudi posrečilo do popolnosti izvesti. Gospod Radoslav je odprl zvedave svoje oči, in pogledal po svoji okolici.
— Kje sem? bilo je njegovo prvo vprašanje.
— V naročju humanitete — odgovoril je Ridi v imenu vseh.
— Kje? — v naročju? — Čegave tete?
— So že precej stara tista teta, zato se ne razburjaj — ga pomirja dr. Ridi. A kako ti je?
— Hm — dobro! Kje je moj stari nos. —
— Tukaj-le. Le poglej ga. Kakor Memphisova piramida! —
— Bravo! bravo! Kar v špiritus ga deni! — Kako bo pa zdaj ? Ali se bo zarastlo?
— Brezdvomno, ljuba duša. Čez teden dni zopet pogledamo stvar, in prepričan sem, da boš sam vesel prestane operacije. —
Tedaj je postal g. Radoslav resnično hvaležen, in dve debeli c. kr. solzi vlili sta se mu iz očesa pa doli tja pod mestno zavezo. Na tihem se je sramoval svojega nekdanjega nizkega mnenja o teh dobrih ljudeh, in obujal vse vrste greveng, kolikor se jih je še spominjal iz katekizma.
Čez nekaj časa povzame zopet:
— Pa je to bil res najboljši modus, kar ste storili? Zadnjič ste mi pravili še o drugih metodah, o transplantaciji, o izrezkih iz čela, laktij in ne vem, kaj še vse. Kaj pa, če se novi nos ne prime? —
— Ne boj se, prime se! Saj si vendar že čul kaj o Darwinovi teoriji.
— Pač, v peti šoli, če se ne motim. Pa takrat se je reklo, da bi Darwin nikoli —
— ne postal kaj višjega pri vladi. To je res. A nič ne de — poseže vmes Ridi. Le teden dni potrpi. —
— Sedaj pa miruj — oglasi se Rodi, leži in trpi, če hočeš biti lep! V treh dneh že smeš poskusiti, kako se z novim nosom kaj kihati da.
In g. Radoslav je ponižno umolknil, trpel in sanjal zlate sanje o svojem nosu, ter težko pričakoval, da preteče usodepolni prvi teden, in da pride konečno rešitev.
Ker se v g. Radoslavovem slučaju ni šlo za kako ulogo na ministrstvo ali kam drugam, kjer se tudi jednako hitro uraduje, prišla je konečno res rešitev. Rodi odvzel mu je po vseh pravilih svoje obrti ali umetnosti, (kar zdravniki mnogo rajše slišijo) — tiste obveze z glave, in sredi nekoliko upalega bolnikovega obraza blestel se je njegov novi čudežni nos, pritrjen še vedno na vse strani s potrebnimi vozli in nitmi, kakor kak balon, predno ga spuste v zračne višine.
Zdravniki so dognali, da je vse v redu in da se je rana »per primam« zacelila, to se pravi toliko, kakor da bi stvar završil kak saj 70 let star primarij. Torej izborno. Dočim so gospodje v splošnem občudovali svoje delo, nabralo se na čelu dr. Ridija vendar nekaj sumljivih gub, kar je pa takoj opazil g. Štrboncelj.
— Kaj pa ni prav? vzdihne bolnik. Dajte mi vendar kako ogledalo, da se pogledam.
Dali so mu ogledalo, ali gospod Štrboncelj komaj, da je obrnil svoje oči vanj, vskrikne:
— In kosmatine? kaj pa te? Saj je ves dlakast ta moj nos? —
— To se vse resorbira — ga potoloži Rudi. Te dlake izpadejo, in stvar bo dobra. Začetkom je to vedno tako, toliko časa, da se nova koža adaptira stari. —
Dr. Ridiju pa to ni bilo všeč, in odpeljal je svoje tovariše v prvo sobo, razkoračil se, kakor je to človeku treba, kedar docira, potem pa pričel:
— Stvar je taka, ne res. Če pridenemo kosec jedne kože na defekt druge kože, torej če transplantiramo, ali kedar koli tuj element spravimo v nadomestilo starega, tedaj se košček ali priraste, ali pa resorbira, če je stvar dobro iztekla. Ali z drugimi besedami: Nova, tuja tkanina, mora se novi prilagoditi. Tukaj, gospoda moja, pa po mojem mnenju stojimo, pred izredno znamenitim slučajem — zdi se mi namreč, da se je pričel adaptirati stari organizem novemu — in kar je znanost sicer neizmerne važnosti, za gospoda Štrboncelja pa morda vendar nekoliko sitno — — — zdi se mi, da ima cela stvar progresiven značaj, da napreduje.
Rudi in Rodi sta osupnela, kajti na to eventualiteto niti mislila nista.
— Morda se pa le motiš! ugovarja pomirljivo Rodi.
— Motim? motim! — odvrne skoro užaljeno Ridi. Prosim, odprita oči, in glejta sama.
Odšli so zopet k bolniku, kjer jima je dr. Ridi natančneje razkazoval nežno brazgotino, uprav dobro zarasle so ureznine.
In glejte! — onkraj ureznine, torej na licu poganjale so goste, če tudi še majhne dlačice, iste barve in iste razvrstitve, jednake onim na novem nosu. Za zdravnike bila je stvar jasna: nos se je prijel, vitalna njegova moč prešla je na bolnika, in sedaj se stvar širi — širi — širi — —
— Le zaupaj nam — potolaži konečno Ridi obupanega pacijenta, ki sicer ni vedel, za kaj se gre, a je vendar slutil, da ni vse v redu ž njim.
Nekaj dnij potem sukali so se zopet naši znanstveniki okrog izročenega jim pacijenta. A na njihovih obrazih ni bilo brati, da bi bili z uspehom svoje operacije kaj posebno zadovoljni, kajti bujne kosmatine razraščale so se preko lic in čela subjektivno prav zadovoljnega pacijenta.
Ridi je pretegnil s svojo desnico vsako ščetinico svojih mladeniških brk posebej, in jo zasukal med svojim palcem in kazalcem. Ko je bilo to važno opravilo končano, lotil se je bolnika, in mu pričel pretipavati glavo. —
— Ali še dvomita? — zarohni nad svojima tovarišima. Sedaj vidita, da proces napreduje, prešel je že na lobanjo — a tudi zunanjost! Za vraga — saj je že ves dlakast!
Tedaj je potegnil g. Radoslav s svojo dlanjo po novem nosu in starem lici, ter občutil mehkobo novo vzklilih dlak. —
— Kaj pa je to gospoda? Dlak pa res ne maram! Ali bo to ostalo? pripomni končno z milim glasom.
— Ne bo ne, potolaži ga dr. Ridi. Dlake ti že stran spravimo, le potrpi — a kako bo sicer, tega ne vem. —
— Kaj sicer — povpraša plaho g. Radoslav — kaj se vendar godi z menoj. —
— Kaj se godi? Ljuba duša! Nos se je sicer prijel, izborno prijel, da tako imenitno prijel, da se tvoj stari organizem prelevlja sedaj v novega —
— Znanstveno jako zanimivo — opomni Rodi nekaj izrednega, doslej še nečuvenega. — —
— Dokaz za sorodstvo ... utakne se vmes Rudi.
— Torej kaj se je zgodilo? povpraša ponovno g. Štrboncelj.
— Saj sem ti že povedal — odgovarja Ridi — prelevljaš se, spreminjaš se. —
— Spreminjam? prelevljam? Kako v kaj se spreminjam, Ljubi Ridi? —
— V kaj, v kaj — v novo bitje prijatelj — v opico ...
— Bog se usmili! Kaj ste naredili iz mene — vsklikne bolestno g. Radoslav — torej opica naj postanem — in moja služba — — — ali bom to še mogel opravljati? — — in moja karijera? — tarna ubogi g. Štrboncelj ali bo to kaj škodilo moji karijeri —?
— Kaj še — potolaži ga Ridi — še v ministrstvo lehko prideš, kakor uče to vsakdanje izkušnje. Pomisli vendar, saj postaneš samo — opica.
Gospodje napisali so potem nov recept, ter naročili bolniku, kako ima z novo žavbo ravnati, da ta preklicana izdajska dlaka zanesljivo izpade. Po kratkem slovesu je bilo za ta dan njihovo opravilo končano. Odšli so.
G. Radoslav je vzdihoval in klel nekaj dnij, ko je pa videl, kako krasno zapisano mazilo deluje udal se je v svojo usodo, smejal se anatomičnim pomislekom svojih zdravnikov, in prav samoljubno ogledoval se v zrcalu, katero mu je kazalo novodobljeni njegov obraz.
Zdravljenje vleklo se je še nekaj tednov, dasi je bila rana že popolnem in trdno zaceljena, in dasi se je bolnik izborno počutil. Ker je g. Radoslavu potekal dopust, moral je misliti, ; da stvar dožene do konca. Sedaj, ko so mu dlake odpravili z lica in nosu, bil je mož zopet povoljen, in se ni več, dosti zmenil za čelne gube prijatelja Ridija.
Tako pa je prišel dan, ko se je gospod c. kr. deželnovladni konceptni praktikant zopet napravljal za na cesto. Oblečen je bil po najnovejši modi in razun bedastega imena Jaka kazila ga ni nobena napaka več. Tako je nestrpno pričakoval zadnje vizite svojega operaterja in rešilca.
Proti dvanajstim ustopil je tudi res pričakovani dr. Ridi, držal se je kislo in zmajal z glavo. — Tega res nisem hotel, dragi Jaka — ali ti postajaš, ti si že res cela opica! —
Gospod Radoslav Štrboncelj pogledal je dobrohotno in pomilovalno ob jednem spretnega kirurga, potrkal ga na rame, ter mu skrivnostno pripomnil: Za honorar potrpi — v kratkem se oženim.
Par minut na to stopal je g. c. kr. deželnovladni konceptni praktikant Rodoslav Štrboncelj samozavestno po ulici. —
— Lepa znanost, ta medicina. Sedaj pravijo, da sem opica! Smešno! naravnost smešno!
Ravno isti hip je zavil gospod šef izza ogla in vladna moža bi se skoro trčila. —
Gospod Radoslav je zarudel do ušes, in s trepetom je pričakoval, ali bo bistroumni gospod svetnik opazil na njem to čudno preosnovo, to spremembo iz nekdanjega človeka v opico. — —
Ali med tem so že g. svetnik blagoizvolili vprašati svojega podložnika po počutkih in pristavili so:
Ijä, ssehr gut anngesschlaggen die Opperrattion! Ijä, grattuliere! Nase vorrtheillhatft aussgeffallen! — ssonst aber gganz der Alte, gganz der Allte! Khein Untersschid geggen frihher! Jjä, jjä!
Gospod c. kr. deželnovladni konceptni praktikant Radoslav Štrboncelj napravil je sijajno karijo. Kaj je bilo temu vzrok, ne vemo.