Racko - vrhohodec

← Pravljica o lutki Lepuški

Racko - vrhohodec Bogomir Magajna

Ananas →

Mama in Racko sta se ustavila na cesti pred širokim letakom, po katerem so se vile med rumenimi in rdečimi pasovi velikanske črke. Mama je rekla:

»Sedaj je že april in ti bi se pač moral že nekaj naučiti v prvem razredu. Racko, beri!«

Racko je bral počasi, toda hrabro in glasno, tako da so se celo nekateri ljudje ustavili in ga občudovali z dobrovoljnim nasmehom.

! SLAVNI VRVOHODEC !

Doktor Peter Vratolomnik

nastopi s svojo hčerko Zvezdico

na vrvi visoko pod nebom

v nedeljo ob desetih zvečer med realko in univerzo.

Rakete! Ognji! Živ vrag!

Vstopnina dinarjev pet.

»Komaj je na svet prišel, pa že zna brati mali, lepi deček!« so rekli ljudje. Mami so se od veselja razširila usta skoraj do ušes.

Racko pa je dvignil velike črne oči k njej. »Saj končno pet dinarjev ni toliko,« je dejal.

»Pa pojdiva, da boš videl, kakšni junaki so nekateri ljudje,« je odgovorila mama.

Drugi dan, v nedeljo, sta se torej napravila, da bi šla. Racko pa je rekel:

»Mamica, včasih pa je tudi pet dinarjev mnogo, namreč, če jih človek nima, kajne, mamica?«

»Seveda,« je odgovorila.

»Lija namreč nima pet dinarjev. Lija je revica, pa bi vendar strašno rada videla vrvohodca. Lija čaka pred vrati na cesti. Ali bi hotela kupiti vstopnico tudi njej?«

»Dam ti pet dinarjev, pa ji kupi ti, kajti človek mora biti kavalir!« je odgovorila mama.

Tako so šli vsi trije — veseli Racko, radostna Lija in srečna mama — gledat vrvohodca. Mama je kupila vstopnici sebi in Racku. Racko pa Liji.

Ej, kako je hodil vrvohodec kakor čarovnik visoko pod nebom po vrvi z realne gimnazije na univerzo in nazaj!

Sedem tisoč ljudi je strmelo vanj s široko odprtimi usti. Racko je držal z eno roko mamo za krilo, z drugo Lijo za zapestje in srce mu je z navdušenjem vztrepetavalo. Podnebni čarovnik je hodil kakor po zraku z dolgo palico, spuščal je rakete v črno noč, se obdal z ognjem kakor vrag, se peljal po vrvi s kolesom...

»Kaj, Lija, če bi vrvohodec telebnil na trdo cesto, bi se mu glava razletela na tisoč kosov?« je rekel Racko.

»Na tisoč kosov!« je vzdihnila Lija, kateri je sapa zastajala od strmenja.

Sedem tisoč ljudi pa je kričalo: »Živel, živel doktor Vratolomnik!«

Toda, ko je Vratolomnik pripeljal prelepo hčerko Zvezdico na vrv, so v strahu vsi onemeli.

Vratolomnik je bil oblečen kot vrag, Zvezdica, prelepa Zvezdica pa je imela svileno belo krilo in srebrne perutnice.

Zvezdica-dušica je zbežala po vrvi, oče-vrag pa jo je lovil. Vsem gledalcem je zastala sapa. Vrag je streljal na dušico ognjene strele. Dušica pa je zbežala, jokala pred vragom in ognjem, ki se je usipal okrog nje. Toda naposled je vrag dušico ujel in z njo zakrožil po zraku, da bi jo treščil v globino. Ljudje so vzklikali v grozi, Lija je zajokala — toda glej! — hipoma si je oče-vrag posadil dušico na ramo in odpotoval z njo na streho univerze. Ljudje so pričeli navdušeno kričati.

»Vidiš, Racko, tak junak se rodi komaj vsakih sto let enkrat,« je rekla mama, ko so šli proti domu.

Drugi dan je Racko takoj napeljal vrv, na kateri je mama sušila perilo, s hruške na češpljo. V roke pa je zgrabil kolec, okoli katerega je navadno rasel fižol. Gledala ga je Lija in deset drugih dečkov in deklic. Sicer je bilo vse skupaj meter visoko, toda Račko se je napotil po vrvi in srečno dospel od hruške do češplje in nazaj.

Tudi drugi so poskušali potem, toda vsak se je prevrnil v travo. Zato je tembolj zraslo začudenje in občudovanje, ko je Racko še Lijo pripeljal od debla do debla.

»Saj sem rekla, da ti vse znaš!« je vzkliknila Lija.

Racko je odgovoril zamišljeno:

»To ni nič, to je navadna igrača! Ko bom velik, bom vrvohodec. Peljal te bom z realke na univerzo in sedem tisoč ljudi naju bo občudovalo. Ne moreš si misliti, kako bo to lepo. Vsa Ljubljana bo govorila o tebi in meni.«

Široka, svetla luna se je bleščala na črnem nebu. Od Napoleo-novega spomenika do Zvezde je bilo na tisoče ljudi in nepopisno je bilo njihovo strmenje. Med njimi je korakala mama in nabirala svetle dinarje v košaro. Na strehi realke je sedela Lija — prelepa dušica — in strmela v Racka, ki je drvel na kolesu po napeti vrvi visoko nad cesto. Ognjene strele in bliske je spuščal Racko v nebo. Glava mu je bila v ognju vsa rdeča. Ljudstvo je grmelo od navdušenja in vednobolj so deževali dinarji v mamino košaro. Še svetla luna se je veselo smejala na globokem črnem nebu in razsvetljevala letake, ki so se lesketali tam doli na zidovih in kjer je pisalo:

SLAVNI RACKO VRVOHODEC in LIJA DUŠICA

In na mah je pritekla sama Lija z realke na vrv. Oj, kako je bila lepa ta Lija-dušica v svilenem krilu in s perutnicami. Racko je divje streljal z raketami vanjo — Racko — ta vrag! Lovil jo je po vrvi — ujel jo je — zavihtel po zraku in hipoma je Lija — Racko je zatulil v grozi — zletela iz njegovih rok na trdo cesto in se razbila na tisoč kosov. Racko je obupano zakrilil z rokami — še enkrat se je milo ozrl na mamico, ki je vsa odrevenela stala tam sredi ljudi — in potem je telebnil v globino še sam.

Bum!

Mamica je planila k postelji, k Racku, ki je tulil na tleh poleg svojega ležišča. Ravno na nos je padel in iz nosa se je cedila rdeča kri. Skozi okno se je smejala široka, svetla luna. Mamica ga je dvignila, mu povezala nos z belim dolgim zavojem in ga tolažila. Toda kljub temu se je drugi dan spremenil nos v debelo bunko. Racko si ni upal na cesto, da bi se mu Lija ne smejala. Tri dni je sedel v sobi in v debeli knjigi gledal leve, tigre, krokodile in žirafe. Pa ga je Lija obiskala sama.

»Kaj je s tabo, Racko, da te toliko dni ni na spregled?« je rekla in se ozrla sočutno na njegov nos.

»Ah, sanjalo se mi je, da si padla ravno, ko sva bila tik univerze,« je rekel Racko, »pa sem še jaz skočil za teboj in sem se pobil. Mama pravi, da je kriva luna, ki me je nosila, in da bo odslej vsako noč zagrnila okna.«

»Nič ne maraj, Racko! Ta bunka bo kmalu splahnela in potem bo vse dobro. Ti ne veš, kako te imam rada,« je rekla in ga objela okrog vratu.