Povest v pismih
| Povest v pismih Ana Fabijan |
Spisala Sonja
| |||||||||||||
Draga Pavla!
Rada bi videla Tvoj obraz, ko prebereš ta list. Kakšen vtis napravi pač nate novica, da sem že štirinajst dni „srečna nevesta?“
Zakaj te nisem obvestila že prej?
Verjemi mi, da me stvar vznemirja tako malo, da niti domov še nisem pisala o tem.
Kdo je srečni izvoljenec?
Ugani!
Menda sem ti pravila, da me je že lani zasnubil profesor dr. L. O tisti priliki sem ti najbrž tudi opisala njegovo vnanjost. Te dni mi često prihaja na misel dogodek, ki se ga gotovo spominjaš tudi Ti.
Bilo je lani na pustni torek, ko sva bili na čitalniškem plesu. Zaigrala je mazurka in prišel je pome koncipijent R, čeden, simpatičen fantiček. Toda odbila sem ga radi smešne kaprice: češ, kako čudno bo videti, če plešem s tem fantkom, ki mi sega komaj do nosa!
Vidiš, zdaj sem angažirana za dolgo mazurko, ki utegne trajati vse življenje. Plesalec pa ni nič večji od tistega koncipijenta, samo da ni tako čeden in simpatičen ...
Ej, časi se izpreminjajo! In naposled človek res ne sme bit preveč zbirčen. „Devištvo je blago, ki je tem neznatneje, čim dalje je v zalogi“, pravi Shakespeare.
Vidim, kako prihaja resen tvoj obraz, živo so pokazale na njem pedagoško stroge poteze in skoro me povprašaš začudeno: Ali ti ne bo žal nekoč, ti lahkomiselno dete?
Mogoče! Ali zdaj sem tako sita tega životarjenja, da bi šla čisto hladnokrvno makar iz dežja pod kap!
Zdrava! Tvoja Marija.
Prijateljica!
Vprašuješ me, kako je to prišlo. Bogme, stvar res ni vredna zanimanja!
Bilo je menda danes tri tedne. Popravljam po šoli zvezke, kar priteče dekle, ki je plelo na vrtu.
— Kaj je hudega? — jo vprašam. — Nekak stranski gospod je zunaj in je vprašal za vas. —
— Kakšen je? — eksaminiram dalje. — Majhen, droban, no ... — dekletcu se je pokazal škrat v očeh; rado bi bilo še dostavilo nekaj.
— No? — jo ojunačim.
— Da pihnem, odletel bi kot kurje pero — se je zasmejalo dekle.
Aha! — se mi je zasvetilo. Pogledimo.
Že je stal na pragu. Vidno razburjen mi seže v roko.
— Gospodična, menda slutite, kaj me je privedlo semkaj!
— Pogledam ga vprašaje. Bogvedi, kako lepo si je bil sestavil besede, ki mu niso hotele ta trenutek iz ust. Molče stopiVa v sobo.
— Ali ste že pozabili, kar ste mi obljubili lani? — Težko je spravil te besede na dan.
Bogvedi, kaj mi je bilo lani, da ga nisem mogla odločno odsloviti!
Potolažila sem ga, naj še počaka. Doslej se še nisem naveličala službe. Morda se premislim za leto dni.
— Prišel sem, da ponovim prošnjo. Vse dolgo leto sem čakal, ali zdaj mi je vendar ne odrečete! —
— Priznati vam moram, da sem čisto pozabila nanjo! — mu velim malomarno.
— Pomislite vendar, ali vam ne bo žal nekoč, da ste tako lahkomiselno odklonili mojo odkritosrčno ljubezen? —
Tisti trenutek se me je lotila želja, da ga mučim.
— Dobro! Morda se celo odločim naposled, da vam izpolnim željo. Ali evo vam v pomislek nekaj odkritosrčnih besedi. Vzamem vas edino radi tega, ker se mi na vaši strani obeta udobnejše življenje. O ljubezni niti govora. Ne morem si misliti, da bi vas kdaj utegnila imeti rada. Da ne dobim niti vinarja dote, in koliko umejem gospodinjstva, sem vam povedala že lani. Ali ste zadovoljni? —
Razmišljal ni niti trenutek. Ves srečen mi je poljubil roko.
Zgodilo se je vse tako naglo in iznenada, da pravzaprav še danes ne vem, kako je prišlo iz šale do istine. Vidiš, to je zgodba originalne zaroke
tvoje Marije.
Pavla!
Praviš, da sem se prodala. No, naposled je res! Ali pomisli lepo, komodno življenje, ki me čaka! Komedijca o srečnem zakonu, ki jo bo treba igrati pred svetom, je vse, kar me plaši. Za glumačico resnično nimam talenta.
Priznam, da so nazori jako prozajski. Ali praktični so. In bogvedi ali se ne bi res kesala nekoč kakor meni Feliks. (Vidiš, privadila sem se že njegovemu krstnemu imenu.) Učiteljsko življenje je pravzaprav vendar silno mizerno.
Šla sem letošnjo pomlad nekoč k sosednji koleginji. Dobim jo v zaguljeni reformn-obleki s ščipalnikom na nosu in s čopičem v roki, ko beli kuhinjo.
— Višek ženske emancipacije! — se zasmejem. Odloži vsaj ščipalnik, drugače si videti preučena! Sicer pa prijateljica v Gospodu, čemu se spravljaš na tak posel? —
Odložila je čopič ter ceremonijozno privlekla iz žepa raztrgan portmoné, katerem je samotarilo šest vinarjev. — Poglej , ali dovoljuje minister, da najmem delavca? —
— Eh, kaj bi, jutri bo prvega! — ji odvrnem.
— Da, ljubica moja, ali pozabila si, do sem bila radi bolezni tri mesece na dopustu! Plačaj zdravnika, privošči si boljšo hrano, a denar izkoplji iz tal! Čudež bi bil, da človek ne zabrede v dolg. Neznatna vsotica sama na sebi, ali dosti velika, da ti dela skrbi, kako se je iznebiš. —
Pa naj bo človek idealist! Muči se, daj zdravje in če si lačen, se nasiti z mislijo, da delaš za blaginjo naroda! Kako že pravi nekje Cankar, Bog mu žrtvuj zdravje! „Lačen človek se še nikoli ni navduševal za domovino.“ Ne obsojaj torej prestrogo
svoje Marije!
Duša!
Ne moreš si misliti mene kot „srečno nevesto“! Dopoldne v kuhinji s širokim predpasnikom in s kuhalnico v roki, popoldne ob šivalnem stroju. Predstavljaj si!
Ne moreš, za ves svet, kaj ne!
Doma se mi smejejo. „Kot bi vola vpregel h kočiji,“ me draži brat. Svoj živ dan mi ni bilo do gospodinjstva in ročnega dela! A zdaj delam vse od kraja, samo da bi pozabila nesrečno poroko, ki prihaja vedno bliže.
Vrstnice po trgu me zavidajo . „Ne zasluži take partije!“ Oče se izprehaja po sobi gor in dol, se praska za ušesi in godrnja: „Čemu se možiš, budalo? Čemu sem te pa dal študirat? Ali bom zopet dajal denar zate, ko sem te komaj postavil na noge?“
Moj „dragi Feliks“ prihaja vsako nedeljo. Strahovito resen je in vselej prinese s seboj nešteto lepih naukov zame. — Fina ženska malo je, vina celo ne pije, — je vzkliknil zadnjič, opazivši moj kmetiški apetit. Zadnjo nedeljo me je zalotil, da nisem bila pri maši. O prvi priliki je začel: Pobožnost je neizogibno potrebna dika sleherni ženski.
In tako dalje v takem tonu.
Vsakikrat mi zatrjuje, da ima še vse polno napak korigirati na meni, da me mora še vzgojiti zase. Vederemo! Joj, draga moja, za leto dni bom tako fina dama in tako vzorna gospodinja, da ne boš več spoznala
svoje Marije.
Pavla!
Včeraj mi je pisal Ivan. Čisto lakonsko: Tudi jaz ne smem zaostati s čestitko. Torej: Nezvesta bodi zdrava, sto tebi sreč želim! ... To bi mi bil tudi lahko prihranil!
Vedno mi je pred očmi zadnji dan v R. Vse leži križem po sobi, Ivan mi pomaga pospravljati in zabijati zaboje. Prišel je bil nalašč radi mene domov.
Odkrito povedano, da sem se ga ustrašila, ko je stopil predme.
— Ura ločitve je torej prišla! —
Segel mi je v roko čisto ravnodušno.
Toda mene je minil pogum in nisem se mogla ubraniti solzam.
Ali Ivan je bil trd. Pokaral me je naravnost strogo: — Ne budali, prosim te! Priti je moralo prej ali slej. Bog zna , kdaj pridem do poštene službe! A tak egoist vendar nisem, da bi zahteval, naj devičuješ radi mene na stare dni.“
Jutri bo poroka! ... Pomisli, jutri že! ...
„Ne delaj mi zdaj nikakršnih neumnosti!“ kriči oče. „Saj bi človek mislil, da so te obsodili na vislice, če te pogleda.“
Resnično, tako mora biti pri duši obsojencu na smrt, preden je nastopil poslednji pot! ...
Stokrat sem že sedla danes za mizo, da napišem Feliksu odpoved. Ali tisti hip se spomnim siromaštva, ki me čaka vse življenje. In zopet me ostavi pogum in list ostane prazen.
Zadnji dekliški pozdrav ti pošilja
tvoja Marija.
Draga Pavla!
Evo me na novem domu! Po razglednicah, ki sem ti jih pošiljala, ti je bilo lahko sestaviti smer najinemu potovanju. Ogledala sem si slovanski jug, in s tem se je realizirala najsrčnejša želja mojih dekliških sanj.
Pavla, ali se veš, kako sva delali včasih načrte za potovanje? Nekoč, nedelja je bila in če se ne motim, obenem zadnji dan v mesecu. Da, vsekakor je moral biti usodepoln zadnji dan! Zakaj spominjam se, da ti je prineslo dekletce košarico jajec na prodaj, a ti nisi imela beliča pri hiši.
— Ali imaš kaj drobiža? — si me vprašala hudomušno. — Pozabila sem denarnico doma, — sem odgovorila v istem tonu. Tedaj si oprezno vzela iz portmoneja star zdravniški recept ter ga varno skrila med prsti: — Glej, mala, tu ti je petak, ali gotovo mi nimaš vrniti iz njega! — Ne? — Tudi dobro; pa ti plačam jutri.
— Pa pravijo, da je učitelj siromak! Glej, na samegasvetega Zadnjega dan si lahko napravimo cvrtje! — Zaplesala si s košarico po kuhinji ... Eh, tebe ni izlepa ostavil humor!
Tisto nedeljo sva torej delali program za potovanje.
— Najprej jo ob dalmatinskemu obrežju udariva v Črno goro, odtod v Srbijo in potem po železnici nazaj. Morda bi šli celo na Bolgarsko ter napravili kratek skok v Carigrad — sva projektirali pogumno.
— Ali borno varčevali vse leto! Vsak dan močnik in krompir, ne obleke, ne klobuka, celo knjige si ne kupim nobene! — si sklenila energično. Potem sva se prepirali, ali obdrživa politični dnevnik, ki sva bili skupno naročeni nanj, — Pomisli, leto je dolgo! Človek popolnoma izgubi politični pregled po svetu, — si protestirala ti, ki si se strastno zanimala za rusko-japonsko vojno.
— Saj ne bo vse skupaj nič! — smo vzdihnila naposled jaz. In začela sem ti naštevati stroške, ki so bili neizogibni.
Ti pa si se razjezila: — Ah, brezsrčnica, vsaj en dan bi me pustila v teh lepih sanjah! —
Če se spomnim potovanja, bi skoro utegnila rada imeti Feliksa.
Ali bojim se, da bodo ti lepi spomini kmalu tako daleč za mano, da izgine tudi tisti mali košček ljubezni, porojen iz hvaležnosti ... Vidiš, včasih me že obhajajo dvomi, ali sem mu res dolžna hvaležnosti. Moja mladost, moja sloboda, ki mu jo žrtvujem, ali je to tako malovredno plačilo? Čemu še hvaležnost! —
Počitnice so že na koncu in ulice se polnijo. Mimo okna švigajo nekdanje tovarišice. Popotno torbo preko rame podjetno stopajo proti kolodvoru. Rdeča lica, samozavest v očeh. Počitnine so jim vrnile zdravje in pogum.
Hotela bi z njimi navklic vsemu siromaštvu, ki jih čaka! ...
Pa pustimo to! Take malodušne misli ne sodijo na ta jasni, solčni dan. — Kaj bi dala, da te imam danes poleg sebe! Tako rada bi se zopet enkrat nasmejala od srca. Pa saj se ne bi znala več! Odkar sem „gospa doktorjeva“, se samo smehljam ...
Bojim se, da me zopet ne napade sentimentalnost. Zato: dosti: Pošlji kmalu kaj sončnih žarkov v dolgočasno življenje
svoje Marije!
Draga Pavla!
Zakaj ti ne pišem? Res, pol letu je temu, kar si bila pri meni! No, videla si na svoje oči mojega življenja krasoto. Čemu naj ti pišem! Od tište dobe se ni dogodilo nič posobnega. Življenje je brez vsebine in monotono kot po navadi. Da že mesec dni pestujem malo Regino, je že zastarela in čisto neinteresantna novost. Imenu se smeješ, kaj ne! Feliksova želja! Ker mu je dete čisto podobno, niti ugovarjala nisem.
Ali si čitala, da je Ivan nastavljen v našem mestu? Tudi „slučaj usode!“ Morda naposled res sam ni verjel, da pride tako kmalu do poštene službe.
Včeraj smo se sešli v kavarni. Morda je opazil mojo zadrego, zakaj poslovil se je čudovito hitro. Feliksu je bil všeč in povabil ga je, naj se kmalu oglasi pri nas.
— Bedak, ne vabi v hišo nesreče — bi mu bila zakričala v obraz, ali obenem bi mu bila od hvaležnosti poljubila roke. Tako pričakujem Ivana s srcem polnim strahu in veselja.
Včasih se oglasi vest: Ne ljubiš moža, ali varati ga ne smeš! Polno skrbi in siromaštva bi bilo tvoje življenje, da te ni rešil on. In takrat sklenem, da stopim pred Ivana hladnega, strogega obličja. Ne spominjam se, da bi se bila kdaj ljubila — mi bo zapisano v očeh.
Budalost! Nikdar v življenju se nisem znala pretvarjati. Prvi hip bo znal, da ga ljubim sedaj bolj, kot sem ga ljubila takrat.
Do vraga obziri in dolžnosti! Ali nima moja mladost tudi pravic? In če je ljubezen življenje, doslej niti nisem živela ...
Zdravstvuj!
Tvoja Marija.
Pavla!
Ivan prihaja malone vsak dan. Vmisli se v moj duševni položaj!
Vselej, ko odhaja, mi je, da bi se ga oklenila okrog vratu in zakričala: Vzemi me s seboj! saj vidiš, da mi brez tebe ni življenja! Ah, Pavla, vse tisto, kar pišejo in govore o kreposti, o samozatajevanju, je laž, ki si jo je izmislil človek brez temperamenta! Glej čisto pri kraju je moja moč, in nič več se ne morem ustavljati sama sebi! Morda bom že jutri tako brez energije in ponosa, da pokleknem predenj in ga zaprosim, naj me reši dosedanjega lažnivega življenja.
Da vendar ne ostavim otroka samega, mi porečeš.
Pavla, trenotki so, ko niti deteta ne ljubim tako, kot bi ga morala ljubiti! Morda zato, ker je sad prodane ljubezni in ker je vsak dan bolj podobno Feliksu.
Sicer se pa ne boj preveč, da se dogodi kaka senzacija! Ivan je silno „dostojen“ človek. Komaj da se mi upa seči v roko in mi pogledati v oči. Včasih celo dvomim, ali me res še ljubi.
Vrhu tega kroži po mestu vest, da se poroči s hčerjo bližnjega graščaka. Čisto mlado dekletce; ni lepo, neumno — ali bogato. Z menoj še ni govoril o tem. Morda ga ženira, da je tudi on tako hitro zašel med prozaiste.
Včasih si skušam predstavljati, kako bode, ko njega ne bo več k nam. Stala bom pri oknu, gledala po ulici, ali Ivana od nikoder ... Zblaznela bi že ob sami misli! In potem pridejo dnevi, tedni, meseci, ko bom sama s človekom, čigar ljubezen me ponižuje ... Bogvedi, kaj mi je bilo takrat, da sem tako lahkomiselno žrtvovala svojo mladost udobnemu življenju! Do vraga moje sedanje „udobno“ življenje. In ljudje me celo zavidajo zanje.
Ne zameri, da te nadlegujem s takimi dolgimi elegijami!
Tvoja Marija.
Draga Pavla!
Praviš, naj ti kaj pišem o Mariji. Kaj je z njo? — Joj, draga, me vprašaj me? Nič veselega ne vem povedati o njej. Menda veš, da se je Ivan oženil in preselil na Koroško. Od tistega časa je čisto uničena. Človek bi je ne izpoznal več. Ogiblje se družbe, ne občuje z nikomer. Samo v cerkvi jo je videti.
Vsak dan jo vidim, ko gre po cesti sklonjene glave, povešenih oči, molitveno knjižico v rokah. Ljudje postajajo in gledajo za njo ter se čudijo upadlim licem, bledim ustnicam in nagubanemu čelu. Nihče ne bi mislil, da je bila še pred tremi leti lepo, hrupno dekle, ki ga je bilo samo življenje.
In da jo vidiš v cerkvi! Kot da je zatopljena v skrivnostne vizije, tako moli, vzdihuje ...
Ali je res nevidni, breztelesni bog predmet njenim hrepenečim, strastnim molitvam? ...
Vidiš, taka pota hodi sedaj Marija; zato zastonj pričakuješ njenih pisem.
Pozdravlja te
tvoja Helena.