Pod križem trpljenja

Pod križem trpljenja Povest iz povojne dobe Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.

Izdano:	Domovina 15/7–13 (1932)
Viri:	dLib 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Bilo je pozno v jeseni. Delo na polju je bilo že končano. Ljudje so se bližali topli peči, čeprav še ni bilo zunaj posebnega mraza. Vsakdo si je poiskal kako opravilo, zakaj večeri so bili dolgi in luči je bilo škoda, da bi zastonj gorela.

Streharica je sedela pri peči in robkala koruzo. Nova pisana ruta ji je zakrivala čelo, na katerem so se kazale prve gube skrbi in trpljenja. Njen obraz je bil bled in oči objokane; komaj so se še poznali sledovi pravkar odcvetele mladosti.

V sobi je bilo tiho in prazno. Čuli sta se počasno tiktakanje lesene stenske ure in ropotanje zibke, v kateri je mirno spančkal prvorojenček. Okna so bila zastrta; odgrnjeno je bilo le okno pri vratih, kamor se je mlada žena večkrat ozrla. Pogled so ji spremljale solze in bolestni vzdihi.

»Ali ga še ni?« je vprašala iz kamre stara mati. »Deset je že ura ...«

»Ne vem, kod hodi ...« je vzdihnila sinaha. Beseda ji je onemela v tihem ihtenju.

»Lojza, pogledat bi šla ... Ali boš mogla mirno zaspati?«

»Nocoj je tema ... Kam naj grem ponoči?«

»Seveda, kam neki!« je godrnjala Ana, Streharjeva sestra. Stanovala je z materjo v izgovorjeni kamri.

»K Povirku pojdi!« jo je silila starka. »Tam se navadno ustavlja.«

»Bogu bodi potoženo!« Streharica si je obrisala s predpasnikom solzno lice.

Ana jo je pričela zbadati z vso strupenostjo sovražne duše: »Hinavka! Vsaj Boga bi pustila pri miru. Kdo pa je kriv, da se Nande ne odvadi pijančevanja?«

Lojza se ni mogla premagati, da bi je krepko ne zavrnila. Odgovorila je prav plašno z nenavadnim pogumom: »Kriv je tisti, ki je pustil, da se je privadil ...«

Mater je zadel živo ta očitek. Lojze ni mogla videti, ker je prišla v hišo brez njene volje. Takoj po poroki sta se ostro sporekli. Hujskala in podpihovala jo je njena hči Ana, ki se je ponašala z dolgim in strupenim jezikom. Kogar sta se lotili, tega sta raztrgali, da je bilo groza. Celo vrag bi ga ne bil povohal.

»Saj so pravili, kakšna ptica si«, sta jo pričeli obdelovati. »Vsem si bila na ponudbo, pa te ni nihče maral ... Sam hudobec te je prihranil za našo hišo ...«

Lojza je milo zajokala. Tega, kar sta ji očitali, ni bila nikdar zaslužila. Z Nandetom sta se poznala dlje časa ter se mu ni nikoli ponujala. Pač pa ji je rekel nekdo, ki je poznal Streharico in njeno priletno Ano: »Lojza, rajši vzemi vrečo, pa pojdi od hiše do hiše ...«

Pa ga ni poslušala. Gnusile so se ji take opazke, saj ni mogla verjeti tega, kar so ji pravili izkušeni sosedje. Videla je samo eno – s cvetlicami posuto pot v zakonsko bodočnost. Navezala se je na mladega ženina z vso ljubeznijo dekliške duše. Vedela je, da je nagnjen nekoliko k pijači, pa se je zanašala, da se bo poboljšal. Nekaj časa je sicer držal besedo, potem pa ga je premagala izkušnjava.

Morda bi se bil bolj junaški upiral, ako bi ne bilo pred nosom zanke, kjer je tolikokrat obtičal. Povirkova gostilna je stala ob poti kakor zapeljivka, ki se nastavlja zato, da omamlja in privlačuje. Do tja so že še držali trdni sklepi, tam pa sta mu odpovedala razum in volja.

Lojza je svarila, a njene besede niso nič izdale. Mož je začel odhajati od doma: sprva se je odstranil vsak tretji ali četrti večer, naposled pa že ni bilo večera, da ne bi bil odšel od doma. V začetku ni dolgo izostajal, pozneje pa se mu ni več mudilo. Žena je morala opraviti živino.

Domov je prišel bolj ali manj nadelan. Kadar ni bil preveč vinjen, tedaj je bil vesel in zgovoren. Neprestano je hotel pripovedovati ter ni mogel priti do konca. Ko se je naveličal, je zapel, da se je treslo ozračje. Žena mu je morala pomagati. Ako se je branila, jo je ozmerjal.

V popolni pijanosti pa se je kamorkoli zavalil ko snop ter obležal tako, kakor je padel. Zavedel se je šele proti jutru, potem ga je žejalo in mrazilo. Pijača mu je očitno škodovala.

Tisti večer je bila Lojza čedalje bolj v skrbeh, ker se mož ni tako dolgo vrnil. Delati se ji ni več ljubilo. Privila je luč, da je le še motno brlela. Nato je dvignila iz zibke otroka in ga stisnila v naročje. Naslonila se je s hrbtom na peč in poizkušala dremati. V spanju naj bi utihnila njena bolečina.

Motilo jo je neprestano mrmranje. Mati in Ana sta pihali od jeze, ker Lojza ni hotela iti po Nandeta v gostilno. Tudi to jima ni bilo po volji, ker se ni hotela prepirati.

»Lenoba zanikarna!« jo je pikala nadležna starka. »Jaz sem pa šla za pokojnim, kamor je bilo treba ...«

»Tak gnoj in za nobeno rabo«, jo je poniževala Ana. »Pri peči sedi kakor kup nesreče ...«

Lojza je kljubujoče molčala. To je sitnici še bolj jezilo.

»Celo govoriti se ji ne ljubi«, je tožila mati. Želela je besedičenja, ki pa ne teče, ako nasprotnik ne odgovarja.

Ana je vsa razkačena začela modrovati: »Taka žena ni vredna svojega imena. Mar ji je, kod hodi in kaj dela mož, da je le sama pri topli peči.«

»Oh, ta nadloga!« je dostavila mati. »Zakaj se je sploh omožila? Služila naj bi za kravarico.«

»Mhm, milostiva! Kdo bo pa delal?«

Starka je vzdihovala: »Ančka, boš videla, kako se bo vse to končalo. V dolgove lezemo, v dolgove ... Bog se nas usmili!«

»Zaradi naju naj bo, kakor hoče. Stanovanje imava in ga ne moreva izgubiti. Priboljšek v denarju je vknjižen na prvem mestu. Nič nama ne bo odtegneno, čeprav bo prodano.«

»Ančka!« Starka se je začela čmeriti. »Ako pride na boben, bodo tudi naju prodali ... Oh, kaj nas še čaka na stara leta!«

Hčeri se je starka zasmilila in jo je tolažila: »Mati, tako daleč pa še menda nismo! Kje je še razprodaja!«

»Nande pije, Povirk pa piše ... A naposled bo treba plačati ... O Bog, kaj bomo počeli!«

»Sebi bo zapil in otroku, ki ga bo klel, ko dorase ...«

Ana je na pol sedla v postelji in se zavila v odejo. Obe sta molčali nekaj časa. Nastala je mučna tišina.

Lojza je dremala ob peči z detetom v naročju. Čula je pretiravanje. Na take prazne čenče ni bilo vredno odgovoriti. Zbadanja je bila že vajena kakor vsakdanjega kruha. Mati je zmeraj sitnarila, povsod je hotela imeti besedo. Njej sicer ni toliko zamerila – starci imajo pač svoje nadloge, s katerimi je treba potrpeti. Huje je bilo prenašati Ano, vzgojeno v trmi in izobilju. Vse življenje ni okusila pravega trpljenja, zato ni poznala usmiljenja in sočutja. Čim bolj se je starala, tem bolj je bila prevzetna in hudobna, zraven pa potuhnjena in zvita ko lisica. Njena pobožnost je bila le navidezna in ni imela v srcu nikake korenine.

Kazalec stenske ure je počasi prelezel polnočno strmino. Streharico je čedalje bolj skrbelo. Mož je bil ob tem času že vselej doma, nocoj pa ga ni od nikoder. S strahom se je vpraševala, kaj se mu je pripetilo.

Nekaj ji je odgovorilo, da se ji ni treba ničesar bati. Mož je obsedel v gostilni pri Povirku, kjer se razgovarja z možmi, ki so prišli s sejma. To jo je sicer pomirilo, toda begalo jo je, da so se v pijanosti sporekli. Nande rad kaj zine in kadar je vinjen, neprestano sili v človeka. Kdor ga ni vajen, mu zameri.

Mati in Ana sta začeli zopet kramljati. Lojza je trdovratno molčala. Ana je po tihem vstala in pogledala v sobo. Radovedna je bila, zakaj se gospodinja nič ne oglasi.

»Kaj pa dela?« jo je vprašala mati.

»Nič«, je odvrnila in dostavila: »Od lenobe bo segnila.«

»Molila naj bi, molila!« je vzdihnila mati. »Oh, molitev je šla iz naše hiše!«

Ana je snela raz steno molek in sedla k materi. Pričeli sta moliti: mati prav iz srca, hčeri pa se je poznalo, da ne čuti tega, kar izgovarja. Črtila je oba – Lojzo in brata.

Odmolili sta nekaj očenašev in pričeli ponovno besediti. Njuna molitev ni bila uslišana – Nande se ni hotel vrniti. Mati ni mogla ne sedeti ne ležati, tako jo je skrbelo.

»Svečo bi prižgala na čast sv. Antonu«, je svetovala hčeri. »To bo pomagalo.«

»Eh, kar Lojza naj jo prižge«, je zavrnila. Brž pa se je premislila in odprla omaro, kjer je hranila blagoslovljene sveče. Ni pa mogla najti vžigalic, kar jo je ponovno vznejevoljilo. V kuhinjo pa ni hotela iti mimo Lojze.

»Kar dober namen obudiva«, se je spomnila starka. »V sili bo tudi veljalo.«

Tedaj je zaropotalo zunaj pred hišo. Nekaj nerodnih korakov in Nande je potrkal na vrata.

»Ali slišiš?« se je radovala mati. »Sveča je pomagala.«

Ana je spravila svečo in legla v postelj. Vpričo brata se ni upala sitnariti, ker se nista dobro razumela. Kadar je bil doma, je imel on besedo.

Lojzi se je odvalil od srca težek kamen. Brž je položila otroka v zibko in šla odpirat.

»Kod pa si hodil?« ga je nagovorila. Njen glas je bil mehek in skoro otožen.

»Koliko pa je ura?« Mož je bil popolnoma trezen.

»Polnoči je že davno odbilo. Menda se bo pričelo že daniti.«

»Nekje sem moral zadremati«, se je počasi opravičil. Nato je sezul čevlje in se poravnal za peč, zakaj ves je bil trd od mraza.

Žena ga ni dramila. Legla je na klop poleg zibke in zaspala. Marsikako noč je prebila na trdem ležišču.

Strehar je vstal drugo jutro, ko se je že zdanilo. Najprej jo je ubral k škafu, kjer se je napil vode in si pogasil žejo. V veži sta se srečala z Lojzo, ki je pripravljala zajtrk. Pogledala ga je od nog do glave.

»Nande, kakšen pa si?« se je zgrozila. »Za božjo voljo!«

»Tak kakor zmeraj«, se je nasmehnil in se pričel ogledovati.

»Saj ni res!« Žena se je tresla od strahu. »Ali te je kdo udaril? Zato me je tako skrbelo ...«

Mož je zapazil, da mu je predpasnik oškropljen s krvjo. Prav tako je bila krvava druga obleka.

»Nekdo te je z nožem ...« se je prestrašila in kriknila: »Nande!«

»Nihče se ni prepiral, kaj šele mesaril z nožem ... Ves večer smo se menili o kupčiji ...«

»Jaz sem pa mrla od skrbi in groze ...«

»Povirk je nastavil novo vino in ga dal pokusit. Zapravil nisem ničesar.«

Lojza je nejeverno kimala z glavo. »Odkod je potem kri? Ali si padel?«

»Pa res ne vem, kod sem kolovratil ... Nekje sem moral obležati ...«

»Morda te je opraskalo trnje?« Žena ga je pregledala prav natanko. Izmila mu je madež na roki, pa ni zapazila rane. Tudi pod strdeno kapljo krvi na obrazu koža ni bila načeta. To jo je pomirilo; najbolj se je bala, da bo našla rano.

»Nande, povej mi, kaj si vendar delal«, je bila nestrpno radovedna. »Krvav si, pa naj bo kri od človeka ali živali.«

»Tekla mi je najbrž iz nosa.« Tipal se je povsod: po rokah, po nogah in po obrazu, a nikjer ga ni bolelo. Začel je resno premišljati: »Prepirali se nismo, domov sem hodil sam; ako bi bil kam padel, bi se mi poznalo ...« Čedalje bolj se je čudil in skomigal z ramami.

Ana je prisluškovala znotraj pri zaprtih vratih. Taka je bila njena navada, kadar je hotela kaj izvedeti. Čim je ujela nekaj besed, jih je nesla v kamro materi in pristavila škodoželjno: »Naposled jo je pa le iztaknil ... Menda so ga naklestili ...«

Mati je kar planila iz postelje, tako se je prestrašila.

»Nevarno menda ni, sicer bi bil ostal na peči.« Ana je popravljala, ker se je bala, da bo materi škodovalo nenadno poročilo.

Starka je vzdihovala: »Moj Bog, pretepal se je! Kakšna sramota!«

Rada bi bila šla pogledat, a hči ji ni pustila. Prijela jo je za roko, češ: »Kadar bo kaj hudega, bodo že povedali. Drugo naju ne zanima.«

Materi je bilo hudo pri srcu. Hčerine besede so bile močne, a ljubezen do sina je bila še močnejša. Vzlic prepovedi je lezla k vratom. Že je iztegnila roko, da bi zagrabila kljuko.

Prav tedaj je prišumela Koprivka. Ko je zagledala Streharja, se je na vsa usta začudila. Mati ni več silila v vežo, ker sta se nedavno sprli s sosedo.

Koprivka je bila sitnica prve vrste. Vse je hotela videti in slišati, pa tudi otipati z rokami. Kar plesala je okrog Streharja in ga milovala: »Ali so te, revček, te grdobe? Moj Bog, kako si razmesarjen! Hitro po zdravnika!«

Ko je izvedela, da je Nande s krvjo le oškropljen in ga ni nihče ranil, ga je obsula z vsemi mogočimi vprašanji. »Kje si bil? Kod si hodil? Kam si padel?« je hitela, kakor bi bil mešal orehe.

Strehar ji je komaj sproti odgovarjal. Pomagala mu je Lojza, kakor je vedela in znala. Povedala ji je, kdaj je prišel Nande domov in kako jo je prej skrbelo. Tudi zaradi matere in Ane ji je potožila. Menili sta se po tihem; mati je še vedno poslušala, pa ni mogla ničesar razumeti.

»Vsaka hiša ima svoje križe in nadloge«, je vzdihnila Koprivka. »Vidiš, Likarja še tudi ni domov in ga bodo zdajle pričeli iskati. Včeraj je gnal vole na sejem, pa se še ni vrnil. Sodijo, da se mu je kaj pripetilo.«

Nande se je odstranil, čim se je žena zapletla s sosedo v pogovor. Tako se je izognil neprestanemu vpraševanju. Koprivki je ugajalo; ni se zadovoljila le s poizvedovanjem, tudi sama je hotela govoriti. Vedela je marsikaj, kar je zaupala le onemu, s katerim se je menila. »Pa molči!« je vselej skrivnostno naročila.

Tisto jutro je obredla vso vas, zakaj povsod je imela kako zaupno osebo. Tu je pošepetala z zgovorno teto, tam s prijazno mamico, pa je skoro vedela slednja hiša, kaj je doletelo Streharja, ko je prenočil pod milim nebom.

Pri Likarju se ni oglasila. Prav za prav so ji zaprli vrata, zakaj domači so odšli na vse strani poizvedovat po izgubljenem očetu. Pridružili so se jim tudi sosedje – vsak, kdor je le količkaj utegnil. Ob potrebi so si v Zapotju radi pomagali medsebojno.

Strehar se je umil in preoblekel. V krvavi obleki se ni hotel pokazati sosedom. Kdo ve, kaj bi se vse izmislili in kam bi ga poslali na koline ...

Lojza mu je povedala, da Likar še ni prišel s sejma. »Takšni ste, dedci!« mu je oponesla. »Od doma že še greste, domov pa več ne znate. Vse to se bo še maščevalo ...«

»Praviš, da ga ni?« Počasi si je domislil, da sta bila sinoči z Likarjem pri Povirku. Natančno pa ni mogel vedeti, kdaj je odšel iz gostilne. Toliko se je še spominjal, da je prodal vole na Selišcu. Kar je doživel v pijanosti, je navadno pozabil.

Krčmar Povirk je dal podrobno pojasnilo. Likar je bil prejšnji večer zelo dobre volje. Napravil je dobro kupčijo, zato si ga je nekoliko več privoščil. S Streharjem sta odšla skupaj iz gostilne, zunaj pa sta krenila narazen, vsak po svoji poti. To je zapazil, ko jima je posvetil čez prag na dvorišče. Kod sta potem hodila, ni vedel, ker ju ni več videl. Odhajala sta z nerodnimi koraki.

Spomini na prejšnji večer so bili Streharju čedalje bolj megleni. Kakor v sanjah se mu je dozdevalo, da sta z Likarjem res odšla drug za drugim iz gostilne. Prav nič pa ni mogel vedeti, kdaj in kje sta se ločila. Osramočen je moral priznati, da je nekje obležal. Prebudil se je v bližnjem gozdu. Kako je prišel tja, pa si ni znal razložiti. Malo je manjkalo, da ni rekel: »Čarovnice so me vodile.«

Likarja so ves dan nepretrgano iskali. Vaščani so se razdelili v manjše skupine zato, da so več obhodili. Sprva so krožili le bolj okrog vasi, zakaj Povirk je trdil, da se pogrešanec ni tako daleč odstranil. Morda se je zaril kam v seno, iz katerega bo nenadno prilezel.

Drugi dan je sličil prejšnjemu: isto iskanje in ponovni neuspehi. Likarja ni bilo od nikoder. Sosedje so postajali pred hišami in ugibali, kam je izginil. Nihče ni mogel dati pravega pojasnila. Nesrečna družina je begala po vasi kakor čreda brez pastirja. Mati je jokala, nikjer ni našla tolažila. Otroci so milo klicali izgubljenega očeta. Upanje, da se vrne, so podirale strašne slutnje.

Iskalci so ves tretji dan oblegali strugo vaškega potoka. Verjetno je bilo, da je vinjeni sosed zašel v strugo in utonil. Najprej so pregledali grmovje in visoko bičevje, nato pa prebrodili vodo z grabljami in z drogovi. A zaman je bilo naporno delo.

Šele četrto jutro je prineslo usodno razkritje. Korenov pastir je odšel na vse zgodaj v gozd po že poželo praprot za steljo. Gospodar mu je naročil, naj delo hitro opravi. Postavil je koš pred večji kup, ki ga je mislil naložiti. Čim ga je načel od vrha, mu je nekaj zasmrdelo. »Ali je kje v bližini poginila kaka žival?« se je vprašal in vohal okrog sebe.

Smrad je bil nenavaden in se je vedno bolj širil po okolici. Pastir je vzlic temu začel nakladati. Privzdignil je večjo plast stelje, pod katero je zdajci zagledal človeško truplo. Sprva je menil, da je našel nekoga, ki je tukaj prenočil. Opogumil se je in ga od blizu pogledal. Spoznal je Likarja – pogrešanega soseda. Truplo je že trohnelo. Fant je zatulil od strahu, pustil koš poleg kupa in bežal domov z glasnim vikom in krikom.

V Zapotju je nastalo nepopisno razburjenje. Vse je hitelo proti gozdu. Likarica se je zgrudila od žalosti, otroci pa so jo z glasnim jokom ubrali za sosedi.

Korenov gozd je bil oddaljen komaj četrt ure od Zapotja. Tjakaj je držala razdrapana vozna pot, po kateri so vozili drva in steljo. Pod redkim gozdnim drevjem je rasla visoka divja trava, pomešana s praprotjo, katero so pokosili vsako leto. Mlado drevje ni moglo rasti, ker ga je sproti uničevala kosa.

Truplo pogrešanega Likarja se je pričenjalo že razkrajati. Glava je visela nekoliko navzdol, zato je tembolj široko zevala na vratu globoka rana, ki je segala od levega do desnega ušesa. Zadana je bila s sekiro ali z ostrim nožem ter je morala smrt nastopiti takoj. Krvavi sledovi so bili skrbno pokriti s steljo in se od daleč niso poznali. Vaščani so odstranili travo in molče opazovali mrliča.

Prispela je naposled tudi Likarica in se vrgla na tla. V obupu si je trgala obleko in klicala morilca, naj jo umori, ker brez moža ne more živeti.

Otroci so plakali in prosili: »Oče, vstanite in pojdite domov! Tako dolgo smo vas že čakali!«

Likar, ki je bil v življenju tako skrben in delaven, pa ni več odgovoril. Molčal je na klic svoje žene in ni več dvignil rok, da bi božal otročiče. Srce, ki je le ljubilo in ni poznalo sovraštva, je obstalo pod morilčevim udarcem.

Mrliča se ni nihče dotaknil prej, dokler ni prispelo orožništvo z županom. Odkriti je bilo treba tajne sledi, katerih ne vidi vsakdo, pač pa jih najde pozorno oko postave. Ljudstvo je nestrpno čakalo uspeha preiskave.

Vpričo orožnikov je župan mrtvecu preiskal žepe in našel izpraznjeno denarnico. Slutnje so se uresničile: zločinec ga je umoril zaradi denarja, ki ga je Likar dobil za vole. Storil je dva zločina, ki sta vpila glasno po maščevanju.

Nastalo je zagonetno vprašanje: Kje se je našel človek, ki je oskrunil svojo dušo s krvavim zločinom?

V prvem razburjenju so bila mnenja dokaj različna. Sum je bil zaradi sejma soglasno izražen: Ob takih dneh se pritepejo na Selišče sumljivi postopači s hudobnimi naklepi. Likarja je zalezel kak capin, ko mu je kupec odštel denar za vole. Pri belem dnevu seveda ni mogel izvesti svojega zlobnega namena. Zalezoval ga je vso pot do Zapotja, kamor je prišel Likar še pred mrakom. Počakal ga je nekje v bližini Povirkove gostilne in ga zahrbtno napadel. Tako ga je umoril in oropal, truplo pa zavlekel v gozd in ga pokril s steljo. Nato je neopažen pobegnil.

Tako ugibanje pa se ni dalo podpreti s pravimi dokazi. Manjkalo je krvavih sledi na poti do gozda. Šele tam, kjer so našli umorjenca, so zapazili kri, ki je bila na več krajih pokrita s travo. Kako je zašel Likar v gozd, ko je bil vendar skoro že doma, tega ni mogel nihče pojasniti. Ako bi bil umorjen zunaj vasi, bi se bilo moralo tam poznati. Zemlja se napije krvi in sledov ni tako lahko odstraniti. Morilec se ni ukvarjal ponoči s takim delom.

»Kaj pa Strehar?« Koprivka je bila prva, ki je to izrekla. »Ali ni prespal tiste noči nekje zunaj vasi in prišel domov šele pozno zjutraj? Vsa obleka mu je bila okrvavljena, celo na obrazu je imel krvavo liso ...«

»Strehar? Ni mogoče!« so ugovarjali vaščani. Poznali so ga kot mirnega moža, ki je imel samo to napako, da se ga je včasih rad nalezel. Ni pa bil nasilen, čeprav je semintja nekoliko positnaril. Nihče se ni spominjal, da bi mu bil napravil krivico. Mladi mož je bil bolj boječ ko pogumen. Imel je občutljivo srce, vsaka neprijetnost ga je naglo potrla. Kadar je bil nejevoljen, ga je lepa beseda čudovito pomirila in okrepčala.

Kri na njegovi obleki pa je vendar morala nekaj pomeniti. Zlobni jeziki se ne ozirajo na dobre lastnosti ter oglodajo človeka do kosti brez zadostnega povoda. Drugi zopet premalo premislijo, preden izrečejo sodbo. Nekaterim je bilo znano, da leze sosed počasi v dolgove. Začeli so ga krivično soditi.

Mrliča so naložili na voz ter ga odpeljali domov med glasnim plakanjem žalujoče družine. Orožniki pa so se napotili z županom k Streharju zaradi preiskave. Sledilo jim je nekaj radovednih sosedov, ki niso mogli dočakati, kam bo padla krivda zagonetnega umora. Ali bo sprejel osumljenec krivdo in priznal zverinsko dejanje?

Nande je popravljal orodje, ko so ga presenetili možje postave. Sosedje so morali na orožnikovo povelje ostati za plotom.

Zasliševanje se je pričelo brez običajnega uvoda. »Kod ste hodili na sejmski večer? Kje je okrvavljena obleka?«

»Lojza!« Strehar je poklical ženo, češ, naj jim prinese njegovo obleko. Ostal je miren, saj je imel čiste roke in vest mu ni ničesar očitala. Niti mislil ni na to, da bo zaradi tega kdaj poklican na odgovor.

Streharico pa je obšla neka tajna groza. Kar je prijela, ji je padlo iz rok, ničesar ni mogla najti. Hodila je okrog kakor brez glave in razuma.

»Obleko prinesite!« je zahteval orožnik. Videlo se mu je sumljivo, ker se je žena predolgo mudila. Drugi orožnik je medtem zastražil vrata na drugi strani hiše.

Lojza je zagrabila v naglici naročje cunj in jih stresla pred orožnika. Med temi je bila tudi moževa obleka. Orožnika sta jo začela pregledovati.

»Kdaj ste prišli domov tisto jutro?« je prijel Streharja orožnik.

»Proti jutru je bilo«, jo povedala žena. Mož je samo prikimal.

»Kaj ste delali tako dolgo zunaj? Kje ste se zapoznili?«

»Ne vem. Menda sem nekje obležal ...«

»Ali se spominjate, kje ste prenočili?«

Strehar je odgovoril odkrito: »Kam sem legel in kdaj, tega vam ne morem povedati. Toliko pa vem, da sem se prebudil v gozdu ...«

»Koga sta videli zraven sebe?«

»Nikogar. Tema je bila in ves sem se tresel od mraza.«

»Vso noč mi je bilo tako nekam tesno pri srcu«, se je vmešavala Lojza. »Od skrbi nisem mogla zaspati ...«

»S čim ste okrvavili obleko?« je poizvedoval orožnik.

»To bi tudi jaz rad vedel ... Tri dni že premišljujem ...«

»Strehar, spomnite se natanko, kje ste obležali. Kakšno je bilo tisto mesto? Ali ste videli v bližini kakšno drevo, katero bi mogli opisati?«

»Prebudil sem se tam, kjer je Koren pokosil travo ...«

»To se ujema«, je dejal orožnik samemu sebi. Nadaljeval je glasno: »Tam smo našli vašega soseda s prerezanim vratom ...«

Strehar se je ustrašil. Ne zaradi krivde, marveč zato, ker se mu je zasmilil umorjeni sosed. V prvem hipu pa ni mogel reči drugega kakor: »Torej so ga vendarle našli ...«

»... čeprav ste ga skrili pod travo ...« mu je presekal orožnik.

»Kdo?« Strehar ga je začudeno pogledal.

Orožnik ni hotel naprej po tej poti. Začel je na drugem koncu: »Kdaj sta šla tisto noč s sosedom od Povirka?«

»Bog ve ...« Nande si ni mogel domisliti. »Pozno je že bilo ...«

»Najprej sta hodila skupaj ... Kaj vaju je privedlo do prepira?«

»Ne spominjam se, da sva sploh kaj govorila.«

»Čemu ste rabili nož? Kaj vas je zapeljalo?«

»Ali menite, da sem ga jaz?« je porasel Strehar v pravični jezi. Žena je milo zajokala.

»Kri na vaši obleki dokazuje ... Ni treba drugih dokazov ...«

Lojza se mu je ovila okrog vratu, kakor bi ga hotela skriti posledicam grozeče obdolžitve. Nande se ji je izvil z besedami: »Pusti, naj naredijo, kar hočejo ... Jaz sem nedolžen.«

»Pa recite, odkod je kri ...« mu je prigovarjal orožnik. »Kako je prišla na vašo obleko?«

Strehar je ponovil: »Tega vam ne morem povedati. Lojza je prva zapazila krvave madeže in me je s strahom opozorila.«

»Kje imate nož, s katerim ste izvedli morilno dejanje?«

»Nimam noža in ga tudi nisem imel pri sebi.«

Orožnik ga je nezaupno pogledal. Začel je obračevati žepe pri okrvavljeni obleki. Našel je nekaj drobtin in prahu in pest časopisnega papirja. Vmes je bil stlačen bankovec, s krvjo onesnažen. Kri se je držala tudi žepnega roba, kamor se je dotaknila krvava roka. Strehar ni zapazil tega madeža, ko je slačil obleko. Tudi žena ga je prezrla.

»Zopet nov dokaz v notranjem žepu suknjiča«, je mežikal orožnik. »Čigav je ta denar? Govorite!«

Strehar je odvrnil brez pomišljanja: »Nekdo mi ga je podtaknil ... Pri sebi nisem imel denarja ... Kdo se je predrznil? O, nečuvena hudobnost!«

»Kam ste shranili ostali znesek? Likar je prodal vole in imel pri sebi več denarja ...«

»Lahko ga je imel zaradi mene. Kakor resnično živim, se denarja nisem dotaknil ...«

»No, potem vam je bankovec sam priletel v žep kakor pečeni golobček v usta v deveti deželi ...«

»Gospod, rekel sem, da vam tega ne morem pojasniti. Ako bom zaradi tega obsojen na smrt, bom moral umreti ...«

»Torej nočete priznati ...«

Orožnik je segel v torbico. Verižica se je zasvetila v njegovi roki.

»Nastavite roke! V imenu zakona!«

Nande se ni hotel braniti. Pohlevno je iztegnil roke in se dal ukleniti. »Toda vedite, da sem nedolžen!« je izrekel in pogledal proti nebu. »Pravica bo pokazala, kdo je odložil krivdo na mojo ramo ...«

»Nande, kam greš?« je zarjula Streharica od žalosti in groze. »Kdo te je oškropil s krvjo? Kajne, da si nedolžen?«

»Lojza, kakor v zibki najino dete. Prinesi mi, da ga poljubim. Oh, kaj sem storil, da sem zaslužil toliko kazen ...«

Prinesla mu je otroka, katerega je poljubil in pobožal. »Revček, ti še ne veš, kaj je trpljenje«, mu je govoril. »Angelček naj te varuje!«

Obrnil se je k ženi in rekel: »Lojza, vdano trpi in moško prenašaj! Odpusti, ako sem ti kdaj provzročil grenke ure. Kadar se vrnem, bo drugače ... Pravica mi pripravlja zadoščenje ...«

»Zbogom, Nande!« je ihtela žena in stiskala otroka.

»Zbogom, Lojza!« Mož jo je hotel poljubiti, a Lojza je zbežala v vežo. Skozi okno mu je zaklicala mati: »Nande, daleč si se izpozabil! Koliko bom morala prestati!«

Tudi Ana je stala ob oknu, a ni izpregovorila nobene besede. »Bog že ve, kaj dela«, je siknila, ko je brat odhajal z orožniki po vasi. »Ošabniku morajo stopiti na prste ...«

Župan se je nekoliko pomudil. Potolažiti je moral Streharico v silni bridkosti. »Vem, da ni kriv«, ji je hladil bolečine. »Nedolžnost mu je zapisana na obrazu.«

»Kdo mu bo verjel?« je odvrnila s pojemajočim glasom. »Zaprli ga bodo kot hudodelca ...«

»Krivda mora biti dokazana. Brez dokazov ga ne bodo obsodili.«

To je rekel in jo obral za orožniki, ki so zavili na Likarjevo dvorišče. Videlo se je v sobo, kjer so postavljali mrliški oder. Daleč naokrog je odmeval jok nesrečne družine.

Orožnik je povedel osumljenca v mrliško sobo. Hotel ga je geniti in mu zbuditi kesanje. Pokazal mu je umorjenca in rekel z občutkom: »Poglejte, kaj ste naredili!«

Strehar je stopil z zvezanimi rokami prav blizu mrliča in govoril s pretresljivim glasom: »Likar, ti veš, da nisem položil prsta nate! Ako bi mogel govoriti, bi izpovedal slovesno, da so me obdolžili po krivici. Zato pa me ne pozabi v večnosti in izprosi, da mi vrnejo poštenje. Ne daj, da bi trpel zaradi tebe!«

Njegove besede so segle globoko v srca vsem prisotnim. Nihče se mu ni upal očitati krivde, katere je bil osumljen. Na njegovem obrazu je bilo izraženo nesnosno trpljenje. Šele ko so ga odvedli, so začeli nekateri po tihem dvomiti.

Te je zavrnil župan, češ, naj se nihče ne prenagli. Strehar ni kriv, kar se bo kmalu pokazalo. Tako se ne more vesti zločinec, ki je zagrešil dva zločina.

Žal, da so se našli ljudje, ki niso marali njegovih opominov.

II.

Tedni in meseci po skrivnostnem umoru v Zapotju niso prinesli nikake novosti. Sodišče je zbiralo podatke, orožniki so marljivo poizvedovali. Zaslišani sosedje so slikali Streharja kot mirnega in poštenega moža, čigar edina slabost je bila, da je bil nekoliko vdan pijači. Županstvo je potrdilo njegovo neoporečnost.

Proti nesrečnemu obdolžencu so nastopale neme priče – krvavi madeži na njegovi obleki in bankovec s krvavim odtisom. Preiskava je dognala, da je bila obleka oškropljena s krvjo umorjenčevo in madež na denarju – odtisek Streharjevega prsta. S tem je bila zapečatena obdolženčeva usoda. Sodišče je določilo porotno obravnavo.

Streharica je bila prepričana, da je mož popolnoma nedolžen. Za to je bila pripravljena dati življenje. A zaman je trdila in dokazovala. Pred sodiščem je izpovedala, da je prišel domov tisto jutro takšen kakor po navadi. Miren in prav nič razburjen, komaj je čakal, da je legel na peč in kmalu zadremal. Ako bi bil moril in ropal, bi mu bilo zapisano na obrazu. Pri sebi ni imel ne noža ne kakega drugega orodja.

Sosedje so jo tolažili, da bo Nande oproščen pri sodni razpravi. Tudi zagovornik ji je obljubil, trdno je upala tudi sama. Upanje v oprostitev jo je držalo pokonci, ko je medlela pod križem trpljenja. Nade, da bo dokazana njegova nedolžnost, so ji sladile dolge ure, ko je bil mož v preiskovalnem zaporu.

Obtožnica proti Streharju je bila kratka in je temeljila na neovrgljivih dokazih. Obdolženec ni mogel navesti, kako se je nalezel krvavih madežev in kje je dobil denar, ki so ga našli v njegovem žepu. Čedalje bolj je bil zmeden in ni mogel več pravilno odgovarjati. Naposled je omagal in umolknil. Zapustil ga je spomin in razum mu je začel slabeti. Kmalu bi bil izjavil, da je res kaj takega izvršil.

Za sodno obravnavo je zavladalo veliko zanimanje. Porotna dvorana je bila polna do slednjega kotička. Porotniki so potrdili krivdo in zanikali druga vprašanja. Strehar je bil obsojen na petletno ječo, poostreno s postom in trdim ležiščem. Razen tega je moral plačati vse stroške in vrniti denar za prodane vole. Kazen je bila izredno nizka, ker je bil obsojenec kaznovan le zaradi suma umora. To je dosegel zagovornik, ki se je z vso silo zavzel za nesrečnega očeta.

Streharica, ki je bila navzočna pri sodni razpravi, se je skoro onezavestila, ko je čula obsodbo. Nadejala se je, da pojdeta z Nandetom domov, a se je bridko varala. Paznik ga je odvedel zopet nazaj v ječo. Samo za hip se je ustavil zunaj na hodniku – toliko, da se je mogel obsojenec prav na kratko posloviti.

»Lojza, ali se bova še kdaj videla?« ji je bolestno zaklical.

Žena se ga je oklenila okrog vratu in ihtela:

»Oh, kaj bom počela! Kako bom mogla nositi tako težek križ trpljenja?«

»Lojza, vedno in povsod naj te tolaži zavest, da sem nedolžen. Bogu v nebesih je znano, da nisem ne ropar ne morilec.«

»Nande, kar je zapisano, se ne bo dalo več izbrisati. Nihče ne bo hotel verjeti ...«

»Trpiva, da bo večje zaslušenje in lepši mučeniški venec.«

Paznik je namignil, da se morata ločiti. Še enkrat sta si stisnila roko in odšla prepričana, da bo za tužnimi dnevi posijalo solnce pravice. Čim hujše je trpljenje, tem lepše mora biti povračilo.

Streharica je vsa objokana zapustila sodišče. Bridko se je ozrla nazaj na sivo zidovje jetnišnice. Tam so ostale vse njene misli; nobene ni mogla odtrgati od nedolžnega jetnika. Zakaj ji ni dano, da bi mu mogla pomagati. Še nikdar ni občutila toliko ljubezni do svojega moža kakor prav sedaj, ko mu je usoda naložila kazen za tujo krivdo. V njenem potrtem srcu je prekipevala ena sama želja: naj bi vmes posegla višja sila in čudežno pokazala njegovo nedolžnost.

Odšla je po samotnih potih, ker ni marala, da bi jo bil kdo srečal ali dohitel. Želela si je miru in samote; tukaj se ji je bolj kakor kje drugje pridružilo upanje v neskončno pravičnost.

Tedaj, ko je od daleč zagledala domačo streho, se je ponovno pogreznila v prejšnje bridkosti. »Nande v ječi ... ona žena morilca ...« Srce ji je znova krvavelo.

Doma jo je čakalo trpljenje – dolga vrsta muk in vsakdanjega truda. Mati jo je sprejela z jokom, Ana pa s strupenim godrnjanjem. Hoteli sta jo požreti; vsemu je morala biti kriva, čeprav ni ničesar zagrešila. Začeli sta jo neusmiljeno obdelovati.

»Ali veš, zakaj smo tako nesrečni?« Ana jo je srepo pogledala in odgovorila: »Prav zaradi tebe ...«

Lojza jo je zavrnila: »Zato, ker se trudim in delam. Ti pa lenariš ...«

Tedaj je bil ogenj v strehi. Mater in Ano je zbodla resnica in sta završali kakor raglja: »Midve sva ti že vse naredili ... Najino delo pri tebi je za vedno končano ...«

»Potem pa vsaj molčita«, je želela Lojza najmanj, kar je mogla želeti.

»Oho! Ali ti vzbujava vest?« se je Ana zlobno zarežala.

»Zakaj? Meni ne moreta ničesar očitati.«

»A tako!« Starka je namrdnila čelo in dostavila mrko: »Plačala boš Likarjeve vole ...«

»Saj jih bo lahko s krvavim denarjem«, je Ana prehitela Lojzo, ki je hotela nekaj odgovoriti.

Starka je sklepala roke, da so pokale členi: »Oh, kam smo prišli! Vsa sreča in ves blagoslov pojde iz naše hiše ...«

»Ali vam nisem pravila, da bo tako?« Jara devica je hinavsko zavila oči proti nebu. »Vse to mi je bilo razodeto ...«

»Jsss!« se je prestrašila starka. »Razodeto ...?«

»Razodeto po rajnem očetu. Prikazal se mi je trikrat zaporedno; videla sem ga celo podnevi, ko sem šla od maše.«

»Ali je rekel, da je Nande kriv?« je zanimalo starko.

»Mhm, položil je prst na usta ...« Tako se je izognila odgovoru, ker se ni upala potrditi.

»Strašno!« je begalo starko. »Celo mrtvi nimajo miru zaradi njega ...«

»Kdo ve, kaj vse se mi bo še razkrilo, kadar se bom ponovno zamaknila ...«

Lojza je ni mogla več poslušati. »Meša se ji«, je rekla sama pri sebi in odšla iz sobe.

Mati pa se je kisala in čemerila: »Sram me je, ker je moj sin ... Več ne maram biti njegova mati ...«

Ana je kar divjala: »Tudi jaz nimam več brata ... Naša hiša ni več poštena ... Kri se je bo držala na večne čase ...«

Kakor orgle petje je spremljal jok nadložne starke njeno divjanje. Čulo se je daleč po vasi in napravilo različne vtiske. Dokler ni bil Strehar obsojen, je bila večina sosedov na strani mlade gospodinje. Z materjo in z Ano so držale le stare ženice. Po obsodbi pa se je mnenje izpremenilo. Marsikaj se je šepetalo za plotovi in ogli. Streharica je morala požreti marsikakšno grenko opazko.

Prve dni je bila revica vsa zmedena in ni vedela, kam bi se dejala. Čakalo jo je vse delo: doma in na polju. Kadar je šla na njivo, tedaj je pustila otroka doma in mu dala v roko kako igračo. Nekaj časa se je igral, potem je začel jokati. Mati in Ana nista nič delali, a nobena ga ni vzela v naročje. Kadar sta bili v sobi, tedaj sta si mašili ušesa in mrmrali: »Morilčev otrok ... sodrga ... roparsko seme! Kam bi se človek dejal, da bi ga ne bilo treba poslušati?«

Vsako jutro sta vstali na vse zgodaj in odšli na Selišče. Tam je bila farna cerkev, kjer je župnikoval gospod Andrej, moder in skrben pastir svoje črede. Mož je bil odločno med tistimi, ki so trdili, da Strehar ni kriv umora. Trdno je bil prepričan, da se bo prej ali slej izkazala njegova nedolžnost. Zaupal je v neskončno pravičnost, kateri nihče ne uide. Gorje mu, nad komer se bo maščevala.

Župniku se je Streharica smilila in jo je prišel osebno tolažit. Njegova pastirska dolžnost mu je velela, naj jo okrepi pod križem trpljenja. Slišal je, koliko mora prestati in da njeno trpljenje ni le telesno, marveč tudi duševno. Izkušeni duhovnik je vedel, da je bolj kakor telo potrebna zdravila potrta duša.

Našel jo je pri napornem delu. Odkar je ni videl, se je silno izpremenila.

Rekel ji je ljubeznivo in sočutno: »Lojza, varuj se! Pomisli, da imaš otroka ...«

»Delavcev ni, pa jih tudi ne morem plačati«, mu je potožila. »Delo pa sili, da ga opravimo ob svojem času.«

»Kaj pa mati in Ana? Ali nič ne pomagata?«

»Oh!« je pritajeno vzdihnila. Rekla pa ni nobene besede.

Duhovnik jo je razumel. Domače razmere so mu bile dobro znane. Poučil jo je, kako naj ostane trdna pod udarcem nesreče. Njegova beseda je tekla kot zdravilno olje na skelečo rano.

Materi in Ani ni ugajalo, ker se je župnik razgovarjal z gospodinjo, njiju pa je popolnoma prezrl. Domišljali sta si, da sta tem bolj nesrečni, ker sta prisiljeni bivati pod morilčevo streho. Lojza je zaslužila in naj obrne za pokoro, njima pa se plete trnjev venec.

Z maščevalnimi naklepi sta jo ubrisali drugo jutro na Selišče. Ako jima župnik ni privoščil duhovnega zdravila, si ga bosta pa poiskali sami pri kakem nebeškem priprošnjiku. V ta namen sta kupili svečo in jo prižgali na stranskem oltarju.

Skrbnemu župniku ni bilo všeč, ko je zapazil, da je pogrinjalo na oltarju pokapano od sveče. Pograjal je cerkovnika, zakaj ne skrbi za snago na svetem kraju. Sam se je odločil paziti in res je našel neko dopoldne na oltarju prižgano svečo. V klopi pred oltarjem pa je dremala Streharjeva Ana.

»Kdo je prižgal svečo na oltarju?« je vprašal s trdim glasom.

Ana se je ustrašila. V cerkvi se ni upala glasno govoriti. Celo duhovnik nima te pravice, ako ni na prižnici ali pred oltarjem.

»Pregrinjala je vendar škoda in bi se lahko užgalo«, je nadaljeval z vso resnobo.

Ana se je počasi opravičevala: »Mežnarja sem prosila, naj jo dene na svečnik, pa mi je to odrekel.«

»Cerkovnik sme storiti le tisto, kar jaz dovolim ...«

»Tega mu vendar ne boste branili ...«

»Prižgal jo bo takrat, kadar bom jaz rekel ...«

»Pa mu recite.« Jara devica je zardela od jeze. Z obraza se ji je kar kadilo.

»Svečo proč!« je zagrmel duhovnik. »Nikdar več naj je ne vidim na tem prostoru.«

Ugasnila je svečo in jo spravila v žep. Medtem je nejevoljno mrmrala: »Pa še vbogajme ne bomo dajali ...«

»Saj ne daješ meni«, jo je užaljen zavrnil.

»V cerkev bom pa vendarle hodila ...«

»Prav je, da moliš; napačno pa je, ako hodiš v cerkev zato, da se izogneš domačemu delu. Lojzi pomagaj, pa boš storila veliko dobro delo. Bog ti bo obilno povrnil.«

Pričela jo je obirati: »Gospod Andrej, Lojza je taka in taka ...«

»Revica je, da bi se razjokal kamen nad njo. Ako vdano prenaša, si bo zaslužila nebesa. Vsi ljudje imamo svoje napake. Nikar jo ne obsojaj!«

»Gospod, sovražim jo zaradi greha ...«

»Ako sovražiš greh, moraš grešnika ljubiti. Bog nas bo sodil.«

»Gospod župnik, Lojzi ne bom nikoli odpustila ...«

»Ana, vsa tvoja molitev je prazna, ako se ne znaš premagovati. Prave pobožnosti ne kažemo v cerkvi, ampak izpričujemo jo zunaj cerkve. Ali ne veš, kako pravijo: ‚V cerkvi svetnica, doma pa satan‘. Take ljudi ima vrag posebe na verigi.«

Hinavka jo je dobila po grbi. Toliko resnice ji še ni nihče povedal. Pogled modrega gospoda ji je šel skozi oči kakor smrekov storž skozi grlo. Dobila je ‚uroke‘; takoj jo je zabolela glava. Posledice so se naglo pokazale. Zaman se je umila pri kropilnem kamnu z blagoslovljeno vodo in pljunila trikrat čez glavo. Župnik je opazil njeno počenjanje in zakričal: »Ali misliš, da je kropilnik vaško korito?«

Doma je tožila o hudih bolečinah. Materi je zaupala, kaj se ji je pripetilo. »Le brž v posteljo!« ji je svetovala. Na tihem pa je dostavila: »No, sedaj pa še v cerkev ne bomo smeli hoditi.«

»Na Selišče ne pojdem več!« Tako je sklenila Ana in si ovila glavo z mrzlimi obkladki. Z materjo sta ugibali to in ono. Potrdili sta soglasno, da je seliški župnik nevaren človeškemu zdravju. Obe hkratu sta vzdihnili: »Oh, naposled bo začel sejati še krivo vero.«

»Ne veste, kako me je nahrulil«, je pretiravala Ana. »Pa prav tedaj, ko sem bila zamaknjena v nebesa ...«

»Prenaglil se je, prenaglil«, je vedela starka. »Gospod, ne prištevaj mu tega greha!«

»Priporočila ga bom vsem dobrim duhovom. Da bi se le preveč ne maščevali!«

Namišljena bolnica je bila drugi dan zdrava ko riba. K maši je šla v sosednjo župnijo, kjer je niso toliko poznali. Bilo ji je predvsem za to, da pokaže seliškemu župniku svojo upornost. Zarekla se je, da mu ne bo nikoli pozabila. Zanjo ni veljala molitev: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom ...« Imela je svoje posebne nazore.

Gospod Andrej jo je kmalu pogrešil. V početku je mislil, da so zalegle njegove besede. Hotel se je prepričati, zato je zopet odšel v Zapotje. Pohvalil jo bo, ako se je uklonila.

Ana ga je zagledala, ko jo je mahal po vasi. Zavila si je glavo v predpasnik, da bi jo ne začela boleti. A prepozno! Župnikov pogled jo je dosegel in ji šinil skozi obleko. Glavobol je bil neizogiben, že je čutila prve bolečine.

Lojze ni bilo doma, zato se je moral župnik pogovoriti z materjo o vsem, kar je imel na srcu. Na vso moč se je zavzel za Lojzo, češ, da ne zmore sama vsega dela. O Nandetu je mislil, da je obsojen po krivici. Pride pa gotovo dan, ko bo prejel zadoščenje. Bog je pravičen in bo odstranil madež zločina.

»No, kako pa vi?« jo je vprašal naposled bolj prijazno.

»Eh, stara sem, stara«, mu je potožila. »Rada bi umrla.«

»Ali ste pripravljeni?«

Starka se je ognila odgovoru: »Delati ne morem ... Lojza pa misli, da ji bom za deklo ...«

»Kaj malega že še odrinete. Lojza vam bo hvaležna, ako pazite na otroka ...«

»O, seveda!« Stara mati je nejevoljno smrčala. »Gospod, pri nas je vse narobe. Poglejte, kakšno je po sobi. Že več dni ni bilo pometeno ...«

Župnik se je pošalil: »Nekoč je bila metla, ki je sama pometala ... Zdaj pa so potrebne roke in nekoliko dobre volje ...«

»Ne morem. V križu me uščipne, kadar se pripognem.«

»Pa Ana?« Župniku se je zresnilo lice.

»Hm. Dekle ima svoja opravila ...«

»Doma naj pomaga. Vaša dolžnost je, da jo k temu navajate.«

V starki je zahreščalo. Spomnila se je, da je župnik razžalil hčer, ker jo je v cerkvi brez povoda ozmerjal. Rada bi mu bila oponosila, a se je bala, da bi se preveč ne zaletela. Naposled je dejala: »Gospod Andrej, Ano pa kar pri miru pustite! Zadnjič je od žalosti zbolela.«

»Zakaj?« je bil radoveden. Gospod je bil spravljiv in miroljuben. V hipu je pač izustil kako trdo besedo, a je zamero hitro pozabil.

»Zato, ker ste jo ošteli«, mu je odvrnila. »Motili ste jo v cerkvi pred oltarjem ... Zamaknjena je bila ... Dekle vidi stvari, ki jih celo vi ne vidite ... Z duhovi se pogovarja ...«

Župnik je skomignil z rameni. »Uboga Lojza!« je vzdihnil sam pri sebi. Zdaj se je prepričal, da je res, kar so mu pripovedovali. S takimi ženskami ni mogoče shajati. Bog jih mora očitno kaznovati.

Ana je prilezla iz skrivališča takoj po župnikovem odhodu. Držala se je za glavo in čutila bolečine v hrbtu. Mater je tiščalo v želodcu. Obe sta si domišljali, da jima je bilo ‚narejeno‘. Župnik, ki zagovarja Lojzo, jima hoče škodovati. Brž sta poiskali blagoslovljeno vodo in kropili za odhajajočim duhovnikom.

Nato sta se zaprli v kamro in zakurili železno pečico, tako zvani ‚Gašperček‘, ki je že marsikaj nakuhal in napekel. Začelo je prijetno dišati. Ko sta se napasli, sta legli v posteljo. V sobi se je zbudil otrok in začel ječati. Zunaj je sijalo solnce ...

Lojza se je vrnila s polja šele proti večeru. Za kljuko pri vežnih vratih je našla zataknjeno veliko pismo – poziv na sodišče. Likarica, vdova umorjenega soseda, je tožila za odškodnino. »Rubili bodo! Kje naj vzamem toliko denarja?« Nesrečnica je bridko zajokala.

Vsa obupana je hitela k županu in ga prosila, naj ji pomaga. Obljubil ji je, da bo storil vse, kar je mogoče. Nadejal se je, da bo pregovoril Likarico, naj ustavi tožbo. Ako mu bo spodletelo, pa bo poskusil dobiti posojilo. Ali pa si bo še kaj drugega domislil.

Streharjeva Ana ni šla drugo jutro k maši v sosednjo faro. Z materjo sta zaležali; ni se jima ljubilo vstati, ko je že sijalo solnce ... »Kar leživa«, je silila Ana. »Jaz bom danes in jutri bolna ...«

»Jutri naj bom jaz«, je ugovarjala mati. »Bolje je, ako se vrstiva ...«

Tako je bilo prav obema. Molitev sta začasno opustili, češ, župnik naj moli, ki je kriv, da sva zboleli.

Pismo s sodišča je ležalo odprto na mizi, kamor ga je bila Streharica položila. Mati in hči sta ga opazili skozi vrata. Lotila se ju je silna radovednost.

Čim je Lojza odšla na delo, je vstala Ana in šla pogledat. Pismo je prebrala in povedala materi. Obema je bilo silno prav, ako bo morala Lojza vse plačati. V svoji vražji hudobnosti sta uživali zadoščenje.

Pri tem se jima je rodila zlobna misel: pognati po svetu Lojzo in otroka. Ana je sklenila: »Ako bo izterjala Likarica, tedaj bova še midve zagnali. Denar ni v kmetiji več varen. Kdo ve, kaj še pride. In četudi ne – svoje človek lahko vedno zahteva. Zdaj je priložnost, katere ne smeva zamuditi.«

Mati se je strinjala: »Tožili bova. Za vsoto in obresti.«

»Štela bo, pa naj vzame, kjer hoče.« – Zlobnica je nenadno ozdravela. Treba je bilo iti na sodišče in vložiti tožbo. Lojza je prejela nov poziv, naj izplača materi priboljšek in Ani izgovorjeno doto. Povabljena je bila k razpravi.

Streharico je zaskelela nova rana. Kdo se bo usmilil in ji posodil toliko denarja? Župan ji je sicer naklonjen, a je dvomila, da bo mogel kaj doseči. Posojilo bo veliko – kdo ji bo zaupal? Kje naj bi še potrkala na vrata?

Spomnila se je gospoda Andreja, ki ji je izkazal že marsikako dobroto. Potožila mu je svoje težave in ga prosila pomoči. Ni ga rada nadlegovala, a jo je primoral strah pred beraško palico.

Župnik in župan sta se trudila, da bi našla posojilo, pa sta slabo naletela. Najprej je bilo treba dobiti poroka, ki bi jamčil za varnost posojila. To pa ni bila lahka stvar; vsakdo se je branil in upiral.

Župan je skoro že obupal in župnikovo prizadevanje ni moglo najti izhoda. Previdno sta ji namignila, naj se pripravi na najhujše – na prostovoljno ali na javno dražbo.

V skrajni stiski se je Streharica ponižala pred materjo in Ano. S solzami v očeh ju je prosila, naj počakata in ustavita tožbo. Pa ju ni mogla omehčati.

Sklicevala se je na nedolžnega otroka in ju skušala geniti. »Vsaj njega se usmilita ... Kaj bo počel, sirota, brez doma? Kadar dorase, vaju bo preklinjal ... Vse se bo maščevalo ...«

»Sam naj si pomaga«, jo je mati brezčutno zavrnila.

Ana pa je strupeno dostavila: »Bo pa zopet koga oropal ... Jabolko ne pade daleč od drevesa ...«

Tolike hudobnosti Lojza ni pričakovala. V sveti opravičeni jezi je zavila oči proti nebu in zaklicala: »Neskončno pravični Bog, stoj mi na strani! Udari, ako je tvoja sveta volja!«

Njen klic je podiral oblake in vpil po maščevanju ...

Tisti dan je izgubila Streharica vse upanje v življenje. Telesno in duševno izmučena se je zgrudila pod križem trpljenja. Zavedla se je strašnega položaja. Tedni in meseci potekajo – skrbi in bridkosti pa ni ne konca ne kraja. Vsak dan ji odpre kako novo rano. Zaželela si je smrti, ki bi jo vsaj rešila; od življenja pa ne more nič pričakovati. Ali naj izpije poslednjo kapljico bridkosti in počaka, da odrežejo ud za udom z njenega telesa?

Toda otrok, njeno drago edino dete? Sirota brez skrbne matere? Kdo bo maral otroka, čigar oče je zaprt zaradi ropa in umora, mati pa si je vzela življenje? Dokler bo živel, se ga bo držal madež sramote. S prstom bodo kazali za njim in mu očitali očetovo in materino krivdo.

V srcu se ji je spočela grozna misel. »Ako umrje mati, mora umreti tudi otrok – nedolžna žrtev. Tesno drug poleg drugega naj zaspita; tedaj bo gluho uho in srce ne bo več čutilo udarcev usode. Trudno oko bo iztisnilo zadnjo solzo, rane na mrtvem telesu se bodo ohladile. O, blaženo spanje, ki traja na večne čase!«

Obupana žena je šla k spovedi v sosedno faro. Domačemu župniku ni mogla razodeti svojega namena. Čez dan je obiskala sosede; nihče ni slutil, da se pripravlja na pot iz življenja.

Napisala je samo dve kratki poslovilni pismi. Svojemu dragemu možu je povedala, kaj jo je gnalo v smrt, in ga prosila odpuščanja. Domačemu župniku pa se je priporočila v molitev. Trdno je upala, najti pri Bogu milost, katero je pri ljudeh zaman iskala. Silno breme nezasluženega trpljenja ji je vzelo upanje v življenje.

Mati in Ana sta sedeli v kamri in obirali sosedi. Vedeli sta za vsako skrito napako. Čudno se jima je videlo, zakaj se odpravlja Lojza tako zgodaj počivat. Preden je odšla z otrokom, jima je celo zaklicala: »Zbogom!« česar že dolgo ni storila. Seveda ji nista odgovorili.

S tresočo roko je odgrnila posteljo in položila otroka zraven sebe. Na mizi je gorela blagoslovljena sveča. Večkrat je plašno pogledala lonec, napolnjen z žerjavico. Pust dušeč dim se je širil po sobi.

Pokrižala se je in se zatopila v premišljevanje. Kmalu bo prenehalo trpljenje. Še nekaj vzdihov in vse bo prestano. Obstala bo kakor ura, kadar se izteče. In potem? Vztrepetala je in vzdihnila: »Gospod, ne prištevaj mi tega greha!«

Nato je dvignila glavo in poljubila otroka. Božala mu je mehko ličece in govorila: »Spančka in smehlja se ... Kakor bi slutil, da se bo prebudil med angelci ...«

Zrak v tesni sobici se je čedalje bolj mešal s strupenim plinom. Obupanko je oblival mrzel znoj, v obraz ji je pihal dih rešilne smrti. Videla je njeno koščeno roko, ki ji bo skoro zatisnila trudne oči v večno spanje. Kaj porečejo sosedje, ko bodo našli zjutraj mrtva – njo in nedolžnega otroka? Kdo jo bo opravičil pred svetom, kakor se bo opravičila sama pred sodnim stolom ...

Tesno je privila k sebi speče dete in mu šepetala: »Blagor ti, ki nisi še okusilo trpljenja! Kdo ve, koliko bi bilo moralo prestati ... Nocoj pojdeva mimo vseh težav – čez široko morje solz ... Izognila se bova sramoti in zaničevanju.«

Tedaj je potrkal nekdo zunaj na zaprta vežna vrata. Lojza je planila s postelje, glava ji je bila težka od dušečega dima. Brž je pograbila otroka, ki se je prebudil in zajokal. Nato je pihnila svečo in odprla okno.

Trkanje se je ponovilo. Nekdo jo je poklical po imenu, pa je bila toliko zmedena, da ga ni poznala. Šele ko je odprla vrata, je videla domačega župana. Gledala ga je osuplo. Ali je vedel, kaj je namerjala storiti? Kaj ga je privedlo ob pozni uri?

Župan ji je sporočil veselo novico. Povedal ji je, da ji je posojilo zagotovljeno. Za varnost sta se odločila jamčiti on in seliški župnik. »Pa ne zameri, ker sem te prebudil«, je dejal in dostavil: »Vedel sem, da te je skrbelo.«

Streharica se mu ni mogla dovolj zahvaliti. Rešil jo je gospodarskega poloma in ji otel življenje. Privedel ga je sam rešilni angel. Ako bi bil župan počakal dneva, tedaj bi bilo že prepozno. Pomoč je prišla ob pravem času.

Oddahnila se je, kakor se oddahne človek, ki po silnem naporu srečno prestoji nevarnost. Verovala je, da se je zgodil čudež. Res bo morala še trpeti, a znebila se bo dveh bremen. Poravnala bo krivični dolg pri Likarju in izplačala materi poboljšek, Ani pa izgovorjeno doto. Vsaj zaradi tega je ne bosta več nadlegovali.

Ana bi bila rada naložila denar v domači hranilnici, a se je bala župnika, ki je imel pri denarnem zavodu prvo besedo. Prepričana je bila, da tiči v njegovem pogledu vzrok njene bolezni. Kadar ga je videla, je bežala. Nikdar ni šla od doma brez blagoslovljene vode; z njo se je pokropila, kadar je zagledala seliškega gospoda.

Postarna devica je veljala odslej v okolici kot najbogatejša ženska. Z denarjem pa se ni ponašala; bala se je, da bi jo kdo ne okradel. Kadar sta ga preštevali z materjo, takrat sta se zaklenili v kamro in zagrnili okna. Držale so se ga solze nesrečne gospodinje, zato je čakala njuno bogastvo grenka usoda. Proti njemu se je stegovala nevidna pohlepna roka ...

III.

Zapotje je po dveh letih napredovalo za eno stavbo. Na koncu vasi je zrasla nova hišica, ki jo je postavil Lužar, Povirkov hlapec. Po dolgih tridesetih letih neprestane službe si je zaželel miru in počitka. Prihranil si je toliko denarja, da je začel graditi dom na zemljišču, katero mu je podaril Povirk, njegov dolgoletni gospodar. Merilo je le nekaj oralov in je preostalo od stavbišča še zemlje za njivico in vrtiček.

Ko mu je zmanjkalo prihrankov, se je obrnil na sosede, ki so mu radi pomagali. Ta mu je dal lesa, drugi ga je pripeljal, tretji mu je opravil kako delo. Vsak ga je podprl, kolikor je mogel; nihče ga ni robato odslovil. Zapotci so bili dobri ljudje in so radi podpirali drug drugega v potrebi.

Hišica je bila zunaj lično pobeljena in krita z opeko. Sobe je dal celo poslikati – dokaz, da je imel Lužar precej denarja. Kje ga je dobil, pa sosedje niso vpraševali. »Prislužil si ga je«, so menili in to je držalo.

Lužar je svojo hišico hitro izdelal in jo opremil s čednim pohištvom. Manjkalo mu je samo še pridne gospodinje. Na ženitev doslej ni mislil, ker ni imel svojega ognjišča. Pri Povirku je imel vso oskrbo kakor član družine. Zdaj pa je bil sam in si je zaželel tovarišice, da bi mu kuhala in prala. Brez gospodinje si ni mogel misliti pravega doma.

Prve dni se je v svoji hiši silno dolgočasil. Tedaj je v duhu prehodil vso okolico in ugibal, kje bi našel pripravno gospodinjo. Deklet je bilo na izbiro; najti pa ni mogel takšne, kakršno si je bil zamislil. Mlade ni maral, pa tudi stare niso bile po njegovem okusu. Ogreval se je za žensko srednje starosti, ki bi imela tudi nekaj pod palcem. A težko je bilo priti do take neveste.

Tedaj se je spomnil Streharjeve Ane. Videl jo jo je vsak dan, ko je šla od maše. Ta ima denar že na kupu in po materi bo podedovala. Res ima že svoja leta, a vendar je še čedna in kar je največ – takšna, kakršna je, bo ostala. Mlade cvetke hitro ovenejo, ako jih potrgaš in deneš na solnce. Stare pa kljubujejo mrazu in vročini. Mladi ljudje so navadno nežni in mehki. Čim bolj se človek stara, tem bolj se utrjuje.

Streharjeva Ana je skoro že prekoračila srednjo starost. Glava ji je lezla že nekoliko naprej, tudi hrbet se je pripogibal. Tako je vsaj hodila iz cerkve – morda tudi zato, da bi bolj slovela njena ponižnost. Vedela je nekaj modrih izrekov, po katerih je urejala svoje življenje. Ponosna je bila, ako ji je uspelo, in prezirala je druge, katere je vzela na piko. Kdor se ji je zameril, temu ni mogla pozabiti. Celo pri domačem župniku ni poznala izjeme. Bila je zelo čudna ženska; težko ji je bilo ustreči in jo zadovoljiti.

Vse to je Lužar o nji že slišal, a ga ni prav nič motilo. Znano mu je bilo, da se doma ne razumejo – tudi na to ni polagal posebne važnosti. Ostal je samo denar, vse drugo se je umaknilo. Tudi ljubezen – saj ni vajen, da bi ga kdo vedno lizal in božal. Česar mož ni okusil, tega tudi ni znal prav ceniti. Petdeset let je dočakal brez objemanja in poljubovanja. Koristilo mu je le to, kar si je bil prihranil. In tako pojde tudi naprej po stari poti.

Ana je rojila Lužarju vedno po glavi. Izdelal je bil že načrt, kako se ji bo dostojno približal. Zaleteti se ne sme, da se ji ne zameri. Preveč vode ni varno spustiti na mlin – kolo se mora počasi zavrteti. Beseda mora dati besedo postopno brez usiljevanja. Tako bo hitro izvedel, koliko je ura.

Nekega jutra je šla Ana pozno od maše. Z Lojzo sta se zvečer zopet ostro sporekli, zato je morala iti zjutraj k spovedi in k obhajilu. Ne zaradi odpuščanja, marveč iz pristnega hinavstva. Čim bolj je sovražila Lojzo, tem više je dvignila roke in molila: »Gospod, zahvalim te, da nisem taka ... Udari jo tja, kjer bo najbolj občutila ...«

Lužar se je nastavil pred hišo na stezo, koder je hodila Ana od maše. Brskal je z grabljami po pesku, ki ga je nasul okrog hiše. Brez dela ni hotel stati, da ne porečejo: »Nalašč jo je čakal ...« Prezgodaj se ne sme pokazati, da mu ne bodo strgali ‚korenjčka‘. Nerodno bi se mu videlo, ako bi mu takoj prvič spodletelo.

Ana je prišla mimo in mu voščila dobro jutro. Gledala je potuhnjeno v tla, kakor je bila njena navada. Obraz ji je tičal globoko v senci pisane rute. Potegnila jo je navzdol na oči, s tem je hotela prikriti svojo zvedavost. In vendar je videla vse daleč okrog sebe. Vsak dan je prinesla domov nove marnje.

»Pa si dolgo molila«, je dostavil Lužar potem, ko ji je odzdravil.

»Jutranje ure naglo minejo ...«

Ana ni rada govorila o svojih opravkih. Brž je obrnila besedo in rekla: »Čedno hišico si napravil.«

»Pa me tudi stane«, je odvrnil. »Koliko truda in denarja!«

»Hišo pa le imaš. Oh, ko bi jo jaz imela!«

Lužar jo je sočutno pogledal. Toliko da ni rekel: »Smiliš se mi, sirota!«

Kdor se je znal obnašati, ta se je Ani hitro prikupil. Med temi je bil tudi Lužar. »Boštjan«, ga je poklicala po imenu – dokaz, da mu zaupa. »Kako bi bila srečna, ako bi imela hišico, da ne bi bila drugim v napotje ...«

To so bile besede, iz katerih je šinila iskra v srce priletnemu Boštjanu. Star panj se je vnel in pričel goreti. Svojih občutkov seveda ni mogel spraviti v besedo. Jezik mu je bil okoren, z ženskami ni znal občevati. Od samega veselja ni mogel govoriti.

Ana je morala zopet začeti. »Boštjan, kdo bi bil mislil, da nas boš tako posekal!«

»Nič posebnega ni ...« se je ponižal, da bi bil povišan.

»Hm, kaj da ni? Najlepšo hišico imaš in na najbolj pripravnem kraju.«

»Vsega pa le nimam ...« je žalostno omenil.

»Moj Bog, kaj pa še vendar hočeš?« se je vznejevoljila.

»Pridne gospodinje mi je treba. Sam ne morem biti.«

»Oženi se! Čemu pa čakaš?«

»Hm, čakam ... Moram ...«

»Zasuči se, zasuči. Nikar ne odlašaj!«

»Ana.« – Boštjan se je opogumil. »Ali ti hišica res ugaja?«

»Res, res«, je potrdila. »Ne bom ti lagala ...«

»In pa da hrepeniš po tihem in mirnem kotičku ...?«

»I seveda. Čemu me vprašuješ?«

»Zato, ker ...« Ni se upal popolnoma izgovoriti.

Ženišče je zaslutilo. Pobožno je povesilo glavo in nekoliko zardelo. Boštjan pa se je osrčil: »Ana, ali hočeš biti moja žena?«

»Ne vem«, je zategnila v namišljeni zadregi.

»Odloči se, ako ti ugajam. Prva si, katero sem zasnubil ...«

»Prva!« To ji je prijetno zazvenelo. Popravila si je ruto, zakaj na obrazu so se ji risale poteze tihega veselja.

»Ali hočeš?« je ponovil vprašanje. »Reci, kar misliš ...«

»Matere ne morem zapustiti ... Kdo jim bo stregel?«

»K nam naj pridejo. Dovolj je prostora ...«

»O tem se moram z njimi pomeniti ...«

»Prav. Pa se kaj oglasita!«

Ana je pospešila korake. Hoja ji je bila lahka in gibčna, tudi hrbet si je zravnala. Doslej še ni šla iz cerkve s tolikim ponosom.

Na pragu je srečala Lojzo in se jo lotila: »No, zdaj boš pa sita! Sama se boš šopirila ko petelin na gnoju ...«

Lojza je bila radovedna zakaj, a jo ni hotela vprašati. Zvedela je šele potem, ko je Ana glasno pripovedovala materi: »Proč pojdeva. K Lužarju v novo hišo ...«

Trajalo je precej časa, preden ji je dopovedala. »Boštjan me je vprašal, ali bi hotela ... Moder človek je in prijazen ... Hišica je kakor škatlica ... Tam bo mir in zadovoljstvo ...«

»Oho, glej no, glej!« Mati je bila kar zadovoljna. »Kdaj pa sta se pogovorila?«

»Ustavil me je, ko sem šla iz cerkve ...«

»Kdaj bosta pa zavezala?«

»Kadar bom hotela. Ali pojdete z mano?«

»Oh, kako rada! Pomisli, kolika milost! Bog je naju uslišal ...«

»To sem izmolila ... Ne veste, kako me je nagovarjal ...«

»Kako pa je rekel?«

Hči ji je morala iznova pripovedovati.

Sosedje so stikali glave, ko sta krevsali mati in Ana proti Lužarju v skrivnostnem pomenkovanju. Menili sta se o denarju. »Lužar je pameten in prebrisan«, sta ga hvalili. »Terno je zadel, terno ...«

»Pa še kakšno! Obe odtehtava najbogatejšo nevesto ...«

Tako se je ponašala Ana v zavesti svojega bogastva in v nadi, da bo po materi vse podedovala. Stari ljudje so vajeni skromnosti in si niti potrebnega radi ne privoščijo.

Boštjan jima je prišel nasproti. Lizal se je Ani pa tudi starki, kar se mu ni podalo. Govoril je, kot bi vezal otrobe. Kar je povedal narobe, mu je popravila mati, ki je vedno prav zasukala. Hišo je ogledala od zunaj in od znotraj in neprenehoma hvalila. Starica je znala hvaliti pa tudi grajati, kakor je pač kazalo.

Blizu Lužarja je stala stara Povirkova hruška. V njenem visokem vršičju se je ves čas drla vrana in gledala pred hišo. Boštjan se za to ni zmenil; jezilo pa je Streharjevo mater, češ, da oznanja nesrečo ...

»Bežite, bežite!« – Tudi Ana ni mogla tega verjeti.

»Če pa rečem, ker imam izkušnje.« – Starka se ni dala ugnati, čeprav je ugovarjal Boštjan, kateremu se ni rada zamerila. Saj jo bo rešil iz brloga, kot je imenovala Streharjevo kamro. Tam je tako tesno in vlažno, tukaj pa vse novo, zračno in prostorno. Da bi le vrana kaj ne pomenila!

Ano je skrbela samo še pot v župnišče. Župniku Andreju še ni pozabila, kako jo je ozmerjal zaradi sveče. Od takrat ga ne more videti; kadar ga pogleda, ji udari kri v možgane. Celo ako se ga spomni, jo napade kaka bolezen.

Vse to je bilo treba premagati, ako hoče postati samostojna gospodinja. Tudi Lužar se ni rad sukal okrog gospodov. Vendar sta se morala odločiti. Nekega jutra po maši sta jo ubrala v župnišče. Župnik se je začudil, ko sta mu razodela svoje želje. Rekel pa ni nič; Bog varuj, da bi razdiral. Zaradi Lojze se je zdržal vsake opazke. Sitnica ji je neprenehoma grenila življenje.

Župniku ni bilo težko uganiti, kaj je zbližalo ta dva človeka. Boštjan se je polakomnil denarja. Morda je zabredel v dolgove in se ne more drugače rešiti. Ako bo morala Ana zaradi tega trpeti, naj obrne za pokoro. Nekaj kazni je pač zaslužila.

O Boštjanu niso ljudje nič slabega govorili. Njegova prva mladost jim ni bila znana, ker je prišel v Zapotje kot dorasel mladenič. Dokler je služil pri Povirku, ni mnogo govoril. Nikdar se ni nastavljal, da bi mu bil kdo ponudil kozarec vina. Šele ko se je osamosvojil, se je pridružil sosedom. Hiša mu je dajala veljavo.

O Lojzi so med oklici ugibali to in ono. Vaške zgovornice je skrbelo, kakšna bo Ana, ko bo omožena. Ali se bo oprijela dela? Ali bo zopet sitnarila in delala zgago? Kako se bo ujemala njena trma z moževo mehkobo? Kdo bo nosil hlače? Med sosedi je nastalo mnenje: »Boštjan bo res nekaj priženil; zato bo pa vsako jutro na tešče jezen, za kosilo lačen, za večerjo pa ozmerjan. Bolje bi mu bilo, da bi zaprl hišo in šel s trebuhom za kruhom.«

Lužar je o vsem tem najmanj razmišljal. Štel je v duhu samo denar, ki ga bo priženil. Na ženitovanje mu ni bilo treba misliti, ker sta z nevesto sklenila, da ne bosta nikogar vabila. Pač pa ga je skrbelo, kako bo vozil balo. Pri Povirku si je izposodil voz in konja. Mati in Ana sta mu pomagali naložiti. Kmalu je bila na vozu vsa ropotija. Velika omara za obleko in stara orehova skrinja je bila zametana z obrabljeno šaro. Vmes je bilo mnogo orodja, ki sta si ga skrivaj prilastili. Lojza ga je opazila, pa je molčala. Ni se hotela prepirati; že mnogo hujšega je morala prestati.

Mati in Ana pa tudi v poslednjem trenutku nista mirovali. Zbadali sta jo, kot bi jima šlo za stavo.

»Skrinja je skoro že strohnela«, je javkala mati. »Od vlage v tem brlogu.«

»Zakaj pa niste zračili«, se je oglasila Lojza. »Okna ste zapirali in jih zakrivali z odejo ...«

»To te prav nič ne briga«, je pihnila Ana kot razkačena mačka.

»Vrata ste zaklepali kakor pred tatovi ...«

»Zato, da nisi brskala po shrambi ...«

»Povejta, koliko sem vama izmaknila?«

Tatvine ji nista mogli očitati, zato ji je Ana oponosila: »Grdo si ravnala z nama. Bili sva ti trn v peti. Zdaj boš imela dovolj prostora. Lahko boš delala, kar boš hotela.«

»Samo, da bo mir«, je pripomnila Lojza.

»Mir pa, mir«, je ponovila Ana. Mati pa je dostavila: »Živa ne pridem več nazaj, toda kadar umrjem, te bom pa že potresla ... Tisti večer po pogrebu me lahko pričakuješ ... Zdrobila te bom kakor suho hruško ... Takrat ti bom povrnila ...«

»Mati, ali je vredno?« jo je ustavila Ana. Pljunila je pred Lojzo in rekla zaničljivo: »Tak izvržek človeštva!«

»Molči, hinavka!« – Lojzo je pogrelo kakor še nikdar v življenju. Komaj se je premagala, da jo ni udarila po čeljustih.

Zlobnici je upadlo srce in se je plaho odstranila. Pri tem je mrmrala: »Tega ti nikdar ne pozabim. Koprivka se mi je zamerila, pa so ji poginile kokoši ... Jastreb pa je odnesel petelina ...«

»Dokaz, da si zmenjena z vragom ...«

»Ali jo slišiš?« je namignila starka Boštjanu, ki je stal zunaj pred konjem. Držal je očitno z Ano; saj se je zadovoljno namuznil, kadar se je dobro odrezala. Nasprotno se je ugriznil v ustnico, ako jo je Lojza krepko zavrnila.

Ana se je bala, da bi jo naposled res ne izkupila. Zato je pribežala k ženinu, kjer je začela zopet psovati. Boštjan jo je opomnil, naj molči, zakaj pričkanja res ni mogel prenašati. Tudi mati ji je pošepnila, naj se premaga zaradi sosedov.

Z Lojzo še Lužar dozdaj ni spregovoril nobene besede. Morda se ni upal zaradi Ane, ki je kar pihala od jeze. Ko je odšla z materjo v kamro, jo je vprašal po Nandetu. »Ali ti kaj piše?« je bil radoveden.

»Piše«, mu je odvrnila in si otrla solzo.

»Pravijo, da ni kriv ...« Boštjan je govoril hladno; gledal je v tla in brskal z bičem po pesku.

Streharica je pričela zaupno: »Boštjan, ti si bil takrat pri Povirku ... Povej mi, kako je bilo v tisti usodni noči ... Ali si kaj videl ali slišal?«

Videlo se je, da mu ni bilo prijetno tako vprašanje. Naprčil je ustnici in rekel: »O tem ne morem nič govoriti. Tisti večer sem šel zgodaj počivat ...«

»K Povirku pride mnogo ljudi. Slišal si eno stvar ali drugo ...«

»Eh, saj veš, kaj vse preženejo v gostilni. Eni pravijo tako, drugi zopet drugače ...«

»Oh, nesrečni Nande! Drugo leto bo že minilo, pa še ni nobene odločitve ...«

»Prestati bo moral ... Še tri leta ...«

»Ali res ni več upanja?« Lojza je pričela milo jokati –

Ana je prinesla na voz naročje cunj in staro košaro. Čula je jokanje in zbodla: »Bog že ve, zakaj te je udaril.«

Lojza je dvignila roke in pogledala proti nebu. Zapretila ji je z opravičenim ogorčenjem: »Ana, boj se božje jeze! Bog je pravičen. Njegovi kazni ne uideš!«

Lužar se je zganil, oblila ga je rdečica. Streharica je osupnila. Zakaj se je ustrašil njene grožnje? Ali se ni morda premotila? Ne! Bila je čista resnica. Boštjan ji je obrnil hrbet zato, da ni opazovala njegovega obraza. Zameril ji je zaradi Ane. Takoj mu je bilo čas odpeljati. Dvignil je bič in pognal konjiča. Mati in Ana sta počasi krevsali za vozom.

Pred Lužarjem jih je zopet pozdravila vrana s Povirkove hruške. Kričala je tako, da se je s kljunom kar dotikala veje, na kateri je sedela. Ko so pričeli razkladati, tedaj je zletela prav na vrh drevesa in je upila navzdol proti hiši.

»Ti grda mrcina!« se je hudovala starka.

Boštjan je pobral kamen in ga vrgel v hruško. S tem je ustregel materi, vrana pa se ni zmenila za njuno jezo. Utihnila je šele tedaj, ko so odložili ropotijo.

Ana se je med oklici popolnoma spremenila. Župnikov pogled ji ni več škodoval, tudi z duhovi ni več občevala. Njena zamaknjenja so ponehala in svetniki se ji niso več prikazovali. Samo sovraštvo do Lojze se ji ni hotelo ohladiti.

K poroki se Lužarju ni mudilo, čeprav mu je bilo treba gospodinje. To je bilo nekaj, kar se ni dalo razložiti. Navadno se je vsaka poroka sklenila v sredo po zadnjem oklicu. Boštjan pa jo je odložil na prihodnji ponedeljek. Nevesta ga je prišla poklicat, kakor sta se dogovorila. Oblečena je bila v črno obleko; na glavi ni imela venca, ampak belo svileno ruto. Za venec je bila namreč že prestara, čeprav ga je zaslužila. Z materjo sta dognali, da se venec ne poda priletnemu dekletu.

Boštjan je bil še v postelji. Izgovoril se je, da je nekaj obolel. Ana je bila jako nejevoljna, a zaradi bolezni mu je prizanesla. Domenila sta se za nedeljo po prvi maši. Takrat ne bo veljal noben izgovor. Ako ne pojde peš, se bo moral peljati.

Sosedje so že šušljali, da bo Ana ostala na cedilu. »Kdo ve, zakaj?« so radovedno poizvedovali. »Pa se nista že sprla? Nerodno bo, nazaj voziti balo. To se bomo še smejali.«

Drugi so že dolžili vrano, da je zakrivila nesrečo. V Zapotju je še danes ukoreninjena vraža, da vrane napovedujejo nezgodo. Posebno stari ljudje so o tem globoko prepričani. Kdor jim ne verjame, ga smatrajo za nejeverca.

Tudi popolnost Streharjeve Ane je nekdaj pričarala pravično kazen. Celo župnik Andrej jo je nekoč izkupil, ker je provzročil Ani trganje v ušesih. Klečala je zamaknjena pred oltarjem, pa ji ni hotel podeliti obhajila. S tem je kaznoval njeno hudobnost. Na poti iz cerkve pa se je izpodtaknil in si nalomil nogo. Ana pa je dobila trganje v desnem in levem ušesu. Najhuje pa je bilo, ker tega ni smela nikomur omeniti. Čim je namreč izrekla župnikovo ime, se ji je na jeziku naredila pika.

Hrepenenje po sakramentu svetega zakona pa je čudovito ozdravilo njeno domišljijo. Župniku je odpustila; na njegovem blagoslovu je bila njena zakonska sreča.

Na dogovorjeno nedeljo je zopet oblekla poročno obleko. Belo svileno ruto je zamenjala z drugo, ki je imela na spodnjem robu pisan venec. Prva se je po maši pririla iz cerkve v skrbi, da ji ne uide ženin. Take sramote bi ne mogla prenesti. Treba se je bilo pobrigati, da ne bo prepozno. Po smrti ne pomaga več kesanje.

Boštjan je stal zunaj cerkve in gledal plašno okrog sebe. Najbrž je premišljal, kam bi jo zopet popihal. Nič ga ni še vleklo pred duhovnika, da bi zavezal, kar bo zavezano v nebesih.

Prehitela ga je Ana in mu zastavila pot od cerkve. Široko je stopila predenj in razprostrla roke, kakor bi hotela reči: »Nikamor mi ne greš!«

Ženin se je v zadregi oziral okrog sebe. Iskal je poti, da bi se izmazal. Ljudje so se po tihem norčevali; nekdo je celo zinil: »Ta človek se obnaša, kakor bi se sramoval samega sebe ...«

»Boštjan, kaj pa misliš!« ga je opomnila nevesta. »Vse je pripravljeno ... Gospod že čakajo v zakristiji ...«

Lužar je bil kakor v ograji, iz katere ni bilo izhoda. Popravil si je ovratnik in začutil, da je pozabil kravato. »Kaj bo zdaj?« se je navidezno ustrašil.

»Nič«, mu je odvrnila krepko, da se je kar popraskal za ušesi. »K poroki pojdeva. Naj bo kravata, kjer hoče – držalo bo tudi tako.«

»Pa vendar ...« se je še nekoliko upiral.

»Pojdiva!« ga je prijela za rokav. Kakor ovca za pastirjem, tako je moral oditi z nevesto proti zakristiji.

»Kje pa so priče?« se je spomnil med potjo. Na vsak način je hotel najti kako zapreko.

»Mežnarja sem naprosila«, mu je pošepnila že na cerkvenem pragu.

Stopila sta pred oltar prav tesno drug poleg drugega. Cerkovnik je prižgal sveče in poklical duhovnika. Nato se je postavil za pričo v bližino ženina in neveste.

Boštjan se je po poroki naglo pomiril. Saj ni nameraval razdreti ženitve; nekaj drugega je moralo biti, kar ga je zadrževalo. Ko je prišel iz cerkve, mu je bilo laže pri srcu. Zdaj je pripravljen na vse, kar se bo zgodilo. Mirno se je udal usodi. Morda mu bo prizanesla ... Gorje pa, ako se bo maščevala ...

Mati ju je čakala doma na pragu. Zopet se je hudovala na vrano, ki je vse jutro oznanjala nesrečo. »Sam vrag je v tej ptici!« je dejala in hitro dostavila: »No, ali sta zavezala?«

»Sva«, sta potrdila.

»No, vendarle!« – Starka je prijela ženina za roko in ga vedla v hišo. Videl se ji je nekam otožen, zato ga je morala razvedriti. Rekla mu je prepričevalno: »Boštjan, ne boš se kesal. Ti še ne veš, koliko si priženil!«

Odprla je skrinjo, iz katere je vzela debelo nogavico. »Tole je vajino«, je dejala in jo položila na mizo. Nogavica je bila natlačena denarja. Zavezana je bila z močnim trakom.

Prinesla je še drugo nogavico, ki je bila nekoliko širša in daljša. Zamahnila je z njo po zraku in rekla vabljivo: »To bo pa vajino, kadar umrjem. Vsega ne bom porabila.« – Nato jo je spravila nazaj v skrinjo in jo skrbno založila. Ključ je spustila v žep pri spodnjem krilu.

Ana je hranila svoj denar v debeli mašni knjigi. Skoro za vsakim listom je tičal bankovec, zravnan na polovico. Izložila jih je na mizo in preštela.

»Boštjan, to je moja dota«, mu je namignila na kupček denarja. »Ako imaš kaj dolga, ga plačaj; ostanek pa dajva v hranilnico.«

Mož se je zadovoljno obliznil. Vedel je, da ima Streharica denar, vendar ni mislil, da bo toliko priženil. Predvsem ga je iznenadila starka z debelima nogavicama. Eno mu je sicer podarila, drugo pa spravila nazaj v skrinjo ... Ključ nosi pri sebi v skritem žepu ... Ali se boji, da bi ji kdo kaj ne izmaknil? Vznemirile so ga čudne želje ...

Lojza je ostala sama z otrokom na svojem domu. Postarala se je in shujšala, dasi je minilo šele drugo leto njenega trpljenja. Od moža je prejela večkrat kako kratko pisemce. Poslednjič ji je pisal pred Anino poroko. Pismo se je glasilo:

»Draga žena! Dnevi nimajo konca, ako človek živi brez upanja v neprestanem hrepenenju. Dve leti sta že minili, pa ni nobene rešitve. Ali mi je res usojeno prestati težko kazen in zadostiti za greh, katerega nisem storil? Kako dolgo bom še čakal in koprnel po prostosti? Kdaj se bo zgrudil zločinec pod težo vesti in priznal svojo hudobnost? Vedno bolj sem prepričan, da ni več daleč čas, ko se bo to zgodilo.«

Drugi del pisma je razodeval skrb za gospodarstvo. Iz slednje vrstice je puhtela ljubezen do doma, katerega je bil primoran zapustiti. Vsaj za trenutek bi bil rad videl polje in travnike, gozd in živino. Kako rad bi bil stopil v hlev in pobožal kravico in voliča. Naposled je vprašal po materi in sestri ter ju prav ljubeče pozdravil.

Lojza mu je takoj odpisala. Potožila je, da je ostala sama, ker se je Ana poročila in vzela s seboj mater. Sporočila mu je, da je zrasla v Zapotju nova hiša, katero je postavil Lužar, Povirkov hlapec. Ana je njegova žena. Naštela je, kaj vse so vsejali in koliko so pridelali; pohvalila se je, da je Bog blagoslovil njeno delo. Tudi o najetem posojilu ni molčala. Razložila je natanko, kam ga je obrnila. Poravnala je Likarici zahtevano odškodnino, Ani izplačala doto in materi izgovorjeni priboljšek. Pismo je končala s težkimi vzdihi in vročimi solzami. O hudodelcu, ki je podtaknil njenemu možu dvojni zločin, ni bilo ne duha ne sluha. Tega, kar bi bilo ubogega jetnika najbolj vzradostilo, mu ni mogla sporočiti. Vse je bilo skrito kakor senca, ki nastane šele ob solncu ali ob prižgani luči.

Streharjeva mati se je pri Lužarju dobro počutila. Imela je svojo sobico in hči ji je postregla z vsem, kar je poželela. Zavedala se je, da si je v mladosti marsikaj pritrgala, kar je morala na starost nadomestiti. Večkrat je preštela svoj denar in računala, koliko bo smela še porabiti. Vedela je, da staremu človeku bolje postrežejo, ako se zanašajo na dediščino.

Starica je bila še krepka in zdrava, zato ni pričakovala, da bo kmalu umrla. Dokler je bila doma, je prosila smrti; tukaj pa je hotela živeti do skrajnih dni življenja. Tako je zavezala jezike vaščanom, ki so jo zavidali v pozni sreči. Menili so, da se bo še kesala, ker ni ostala na svojem domu. Pa so se motili. Koprivka je raznesla, da bo starka morala trpeti zaradi Lojze na onem svetu, ker ji bo tukaj prizanešeno.

V tej sreči in tem zadovoljstvu pa se je z vso naglico iztekala ura njenega življenja. Zdrava je popila nekega jutra skodelico kave, a takoj je začela tožiti o hudih bolečinah. Komaj je prilezla do postelje, na katero se je naslonila. Pred očmi se ji je vrtelo, noge jo niso več držale. Padla je v nezavest, iz katere se ni več zbudila. Duhovnik je prihitel z zadnjo popotnico, a jo je mogel le še maziliti s poslednjim oljem.

Vrana na Povirkovi hruški je kričala ves dan pred njeno smrtjo. Ana ji je pretila: »Ali si sita? Zdaj si jih spravila ... Boštjan, ustreli jo ... Saj ni vrana – hudoba je ... Bog ve, kaj se bo še zgodilo ...«

Boštjan je res pomeril in sprožil. Toda roka se mu je tresla, ni jo mogel pogoditi. Ana je rjula od žalosti in obupa. Videla je, da je mož nekam prepaden. S povešenim obrazom je hodil okrog mrliškega odra. Bala se je, da se mu bo kaj pripetilo. Kadar je bil sam, ga je čula nerazločno mrmrati. Nikamor se ni upal sam brez luči, čim se je zmračilo. Tako se ni godilo niti Streharici, kateri je mati obljubila, da jo bo po smrti obiskala. Svojih besed pa seveda ni uresničila – dokaz, da vlada v neskončnosti povsem drugačno mišljenje in ne drži, kar sklenemo zemljani.

Kmalu po pogrebu sta Lužar in Ana odprla materino skrinjo. Nogavica je bila šele komaj načeta. Boštjana je spreletela tajna groza. Prsti so se mu krčili, ni se je mogel dotakniti. Plašno je pogledal skozi okno na hruško, odkoder je še vedno donela pesem nesreče ... Na debeli suhi veji je čepela vrana z odprtim kljunom ...

»Vzemi!« ga je silila Ana in mu porinila nogavico.

»Nočem!« se je branil. »Uboga mati!«

»Hitro jih je spravilo ... Zdravi so bili in mrtvi ...« Ana se ni mogla utolažiti.

»Kap jih je zadela«, je vedel Boštjan. »Ali pa se jim je utrgala kaka žila ...«

»Lojze ni bilo pri pogrebu«, je omenila Ana med ihtenjem.

»Drži se, drži ... Gledal sem jo, ko jih je pokropila ...«

»Tak je prišla?« – Ana jo res ni videla, ker je bila takrat pri sosedu.

»Samo toliko, da se je oglasila ... Očenaša ni mogla zmoliti med tem časom ...«

»Čakaj, jo bodo že še postrašili ... Večkrat so ji obljubili: ‚Tretjo noč po smrti pridem ... Na drobne kosce te bom zdrobila ...‘ Vem, da ji niso prizanesli ...«

»Nič rad bi ne bil v njeni koži ...« Boštjana je skrivoma streslo, ko je to izrekel. Besede so se mu zatikale na jeziku.

»Lojzo je sram zaradi umora ...« Lužarica ji še ni odpustila. »Vest si hladi s tem, da je Nande nedolžen ...«

»Eh, kdo pa ga je drugi kakor on!« je prhnil Lužar. »Obleko je imel krvavo in denar so našli v njegovem žepu ...«

»Oh, zakaj je vendar moj brat! Vidiš, zato sem jo črtila in želela proč od doma ...«

»Prav si ravnala.«

Lužar se je ponovno ozrl na hruško. Vrana je kričala, da se je čulo v zaprto sobo. Mož je obledel; opotekel se je, ko je prestopil.

Ana je trepetala.

Pomirila se je in rekla čez nekaj časa: »Boštjan, ako ne maraš denarja, pa ga dajva v hranilnico. Čemu bi ležal tu brez obresti ...«

Boštjan pa ni bil zadovoljen. Zavrnil jo je z besedami: »Ali je treba obesiti na zvon, da sva podedovala? Zopet naju bodo zavidali zaradi denarja ...«

»Ali pa bi kaj kupila ... Kako njivico ali vrtiček ...«

»Potreboval bi lesa za podstrešno sobico. Koren ima naprodaj nekaj hrastov.«

Ana se je strinjala s pripombo: »Pa da ne bodo predragi ...«

»Ostalo bo seveda precej denarja. Tega bova shranila za dnevne potrebščine, da ne bova jemala iz hranilnice.«

»Prav, prav!« – Ana je bila varčna gospodinja. Vedno je gledala, kje bi kaj ostalo in kako bi si kaj prihranila. Boštjan sicer ni bil razvajen, vendar mu je včasih krulilo v želodcu. Kadar se ni mogel več premagovati, tedaj se je skrivaj zatekel k Povirku, kjer se je nasitil. Saj je imel denar – čemu bi stradal.

Ko so praznovali v Zapotju žegnanje, tedaj si nista Lužar in Ana ničesar privoščila. V peči je ležal ves dan maček. Ko je bilo čas malice, ga je vprašala: »Boštjan, ali hočeš kruha ali potice?«

Nasmehnil se je in rekel: »Nisem lačen.«

»Jaz tudi ne«, je bila zadovoljna. »A pečenko bi pa vendar spekla za večerjo ...«

»Kakor hočeš ...«

Tako sta govorila zaradi sosedov. Ana je šla za večerjo spat, Boštjan pa je našel izgovor in jo ubrisal v gostilno, kjer se je v naglici najedel. Nato je odšel, ne da bi s kom kaj govoril. Pivci so se dregali s komolci.

Lužar je kupil od Korena več hrastov. Ker ni imel denarja, sta se za ceno hitro pogodila. Boštjan je nabrusil sekiro in se odpravil sekat. Žena ga je opozorila, naj pazi, da se ne useka. Z divjo jezo je zapodila vrano, ki se je drla za odhajajočim možem.

Drevo, katero se je namenil najprej posekati, je stalo na ravnini blizu tam, kjer je bil umorjen sosed Likar. Deblo, porašeno z mahom, je bilo nekoliko nagnjeno zaradi močnih in dolgih vej, ki so ga vlekle na stran in pritiskale k zemlji. Čim ga je nekoliko zasekal, je pričelo pokati in se nagibati. Kar nenadno pa se je odtrgalo in padlo s silnim truščem.

Boštjan se je zavedel nevarnosti in plašno odskočil. Umaknil pa se je v napačno smer – dosegla ga je dolga veja. Podrla ga je na tla in ga pritisnila s tako silo, da se ni mogel več geniti. Tiščala ga je na prsi in mu zapirala sapo. Z nobenim udom si ni mogel pomagati.

Koren je gledal od daleč, ko je zagrmel hrast; videl je tudi, da je Lužar bežal, potem pa ga ni več opazil. Tedaj ga je zaskrbelo; nekaj mu je reklo, da se je ponesrečil.

Nemudno se je odpravil v gozd, kjer je našel soseda pod hrastovo vejo. Brž jo je odsekal in odstranil, nato se je sklonil k ponesrečencu, ki je komaj še rahlo dihal. Tresel ga je in klical, a mož se ni zavedel. Okrog usten so se mu nabirale krvave pene. Srce mu je počasi utripalo.

Spravili so ga domov in poskusili vse, kar so vedeli in znali. Toda ves trud je bil zaman, nobeno zdravilo ni pomagalo. Ana je vila roke in omagovala. Šele pred tedni so ji zagrebli mater, zdaj pa bo izgubila moža, s katerim je komaj pričela živeti. Spomnila se je Streharice, ki je nekoč zaklicala proti nebu: »Pravični Bog, udari jo, ako je tvoja volja!« – Ali je res napočil čas maščevanja?

Zdravnik je ugotovil težko notranjo poškodbo. Skušal ga je spraviti k zavesti, da bi mu vsaj za nekaj ur podaljšal življenje. Ako bi se mu bilo posrečilo, tedaj bi bila morda še edina pomoč – bolniščnica. Tako pa ponesrečenec ni bil sposoben za prevoz in bi bil najbrže med potjo izdihnil.

Nekaj sosedov je ostalo ponoči pri Lužarju, ker so pričakovali, da bo do jutra že ugasnil. Vso noč so mu polagali na prsi hladne obkladke. Ana je bila vsa zmedena; neprenehoma je vpila in jokala. Sosedje so se bali, da jo bo zmešalo.

Boštjan se je proti jutru nenadno zavedel. Počasi je odprl oči in bolestno vzdihnil. Prva beseda, ki jo je izpregovoril, je bila: »Pošljite po gospoda!«

Povirk je napregel konja in zamahnil z bičem. Miško je zmignil z ušesi in se spustil v tek proti Selišču.

»Ali se je zavedel?« je vprašal duhovnik.

Mož je prikimal in dostavil: »Hitite, da ne bo prepozno!«

»O, hvala nebesom!« – Gospod Andrej je hitel v cerkev po obhajilo. Čim je stopil pred oltar, je opravil molitev zahvale. Uslišana je bila njegova prošnja, ki je bila znana le Bogu v njegovi neskončni skrivnosti.

Duhovnik je sedel na voz in Povirk je pognal v silovitem diru. Vsaka minuta je bila dragocena.

Pred Lužarjem so bili zbrani sosedje s prižganimi svečami v glasni molitvi. V bolnikovo sobo so smeli stopiti šele po končani izpovedi, tedaj ko je podelil duhovnik ponesrečencu zadnjo popotnico in ga mazilil s poslednjim oljem. Nato pa so se morali zopet odstraniti. Ostali so le župan, Povirk in Koren, katere je župnik pridržal v sobi.

Ostali sosedje so čakali zunaj v veži in se skrivnostno spogledovali. Navzočni so bili že pri več bolnikih, ko jim je prinesel mašnik poslednje tolažilo. A vselej so smeli ostati v sobi po končanem opravilu. Zakaj jih je tukaj župnik odslovil brez vsakega povoda? Izbrani so bili le trije možje, ki bodo seveda morali molčati. Župan in Povirk ne bosta črhnila besedice ... Morda se bo dalo naposled kaj izvedeti od Korena ...

Župnik je čez nekaj časa odprl vrata in pozval vaščane v sobo. Obraz mu je razodeval nenavadno resnobo. Stopil je k postelji in pogledal bolnika, ki je ležal nepremično in poredko dihal. »Umira!« je rekel po tihem in pokleknil. Opravili so molitve za umirajoče.

Lužar je izdihnil. Tedaj se je dvignil gospod Andrej in stopil k mizi, kjer so ob razpelu gorele sveče. »Predragi sosedje!« je začel s tresočim se glasom. »Povedati vam moram strašno novico, ker sem obljubil pokojnemu sosedu, ki je pravkar stopil pred najpravičnejšega sodnika.«

Duhovnik si je otrl solzo. Beseda mu je zastajala in jezik se je upiral – dokaz, kako grozno je moralo biti naročilo nesrečnega soseda. Naposled se je ozrl na križ in nadaljeval ob grobni tišini: »Tukaj pred nami leži mrtev nesrečnik, ki je pokojnega Likarja pred dvema letoma umoril in oropal. Premotila ga je nepremagljiva pohlepnost po denarju. Odkrito in skesano mi je priznal svoj greh in prosil za nedolžnega soseda, kateremu je podtaknil svojo krivdo. Kar je izpovedal meni, je ponovil pričam in jim naročil, naj s prisego potrdijo.«

Grozen krik prestrašene Lužarice je presekal mučno tišino. Sosedje so jo prijeli; bali so se, da bo znorela. Naposled jo je pomiril duhovnik – pripraviti jo je moral na še strašnejšo novico. Boštjan je umoril tudi njeno mater ... Skrivaj ji je primešal strupa v skodelico kave ... »Zaradi dediščine«, se je glasilo njegovo priznanje.

Ana se je zgrudila in omedlela. Sosedje so jo hitro spravili k zavesti. Potolažil jo je župnik z besedami: »Odpusti, kakor mu je Bog odpustil. Umirajoči te je prosil odpuščanja.«

Vaščani so bili ginjeni do solz, ko je župnik končal: »Pokojnemu nesrečniku je bila dana velika milost, da se je vsaj skesano izpovedal. Svojih bolečin ni niti čutil, tako potrpežljivo in vdano jih je prenašal. Umrl je kot izpokorjenec. Ne sodimo ga po njegovih zmotah, zakaj zapisano je: ‚Ako so vaši grehi rdeči ko škrlat, vam bodo odpuščeni ...‘«

Vest o razkritju pravega morilca je prodrla še tisti dan v visoko obzidano trdnjavo – v tesne prostore deželne jetnišnice. Župnik Andrej je sporočil sodišču izjavo pokojnega morilca. Podpisali so jo priče in župan je prevzel posredovanje. Sam se je napotil v mesto, da reši nedolžnega soseda.

Strehar je izvedel, da je zadela kazen morilca prav na onem mestu, kjer je pred dvema letoma padla nedolžna žrtev. Sodišče je takoj izdalo nalog, da so ga izpustili iz ječe. Nande je dospel domov, ko je Lužar ležal še na mrtvaškem odru. Sosedje so mu stiskali roke in se z njim radovali. Skrila se mu je le sestra Lužarica, ker se je bala, da jo bo brat ozmerjal. To pa se ni zgodilo. Preveč je bil hvaležen, da je prejel zadoščenje. Ko je pokropil mrliča, se je njegovo maščevanje izlilo v tiho željo: »Bog mu daj nebesa! Zaradi tega mu ni treba trpeti na onem svetu.«

Mož se je v zaporu popolnoma predrugačil. Kazen, katero je prestal po krivici, ga je izmodrila. Slaba druščina in pijača ga nista več zapeljevali. Vse svoje moči je posvetil družini in gospodarstvu. Bog je blagoslovil njegovo delo.

Lužarica je morala povrniti bratu odškodnino, izplačano Likarici, in poravnati ostale stroške. To ji je izpraznilo denarnico in kaznovalo njeno ošabnost. Vse, kar je očitala Streharici, ko je medlela pod križem trpljenja, je veljalo njej ter je padlo s silno težo na njene rame.