Pastir (Matija Valjavec, 1)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Pastir (Valjavec)
Matija Valjavec
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 1944
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Tak je bila stara mati,

ni imela žive duše

razen sinčeka edinca.

Ta je pasel kravo dimko

po gozdeh in občnih pašah,

zraven bral je suho šibje

ter naprodaj nosil v mesto.

Kar pa za suhljad je skupil,

dal za kruh je vse denarje,

da živil je s tem zaslužkom

sebe in pa staro mater.


Dogodi se, da je nesel

ko navadno šibje v mesto,

ga prodal in kruha kupil

in domov ga starki nesel.

Pa prišel je do pastircev,

ki so tolkli mlado ščene.

V srce se mu pes zasmili,

gre k pastirjem pa jim reče:

»Čujte, ne morite psička,

ne morite, mar ga meni dajte!« 

Tako mu reko pastirci:

»Koliko pa daš za njega ?« 

On jim reče: »Kaj čem dati ?

Saj nič nimam ko ta kruhek.« 

»Daj nam kruh,« reko, »za kužka!« 

Kup je gotov, da jim hlebček,

oni pa mu dajo psička.

Vzame ga in nese s sabo.

In ko k domu pride,

vpraša po navadi stara mati:

»Ali si prinesel kruha ?« 

»Nisem, ali psa sem kupil,

moral zanj sem ves kruh dati.« 

Posvari ga stara mati:

»Tega nama je še treba,

komaj midva jesti imava,

s čim še bova psa redila ?« 

»No, bo že kak,« sinček reče,

»pa le pojdem brat suhljadi

in ponesem jo naprodaj,

spet dobil bom zanjo kruha,

spet imeli bomo jesti

vi in jaz in tudi psiček.« 


In nabral je spet šibovja,

nesel v mesto ga naprodaj,

za denarje kruha kupil,

materi domov ga nesel.

Ali spet se mu nameri,

da jo pride do pastircev,

ki so tolkli majhno mačko.

Tudi mucek se mu smili,

gre k pastirjem ter jim reče:

»Čujte, ne morite muce,

ne,morite, mar jo meni dajte!« 

»Koliko pa daš za muco?« 

»Tale kruhek, če bo dosti.« 

»Naj pa bo,« reko pastirci

in za kruh mu dajo mačka.

In ko k domu pride,

vpraša po navadi stara mati:

»Ali si prodal šibovje

in si kaj prinesel kruha ?« 

»Nisem; kupil sem to muco,

moral zanjo kruh sem dati.« 

Posvari ga stara mati:

»Tega spet je bilo treba!

Komaj midva jesti imava,

s čim še bova to živila?« 

»Bo že bog dal,« sinček reče,

»pa le pojdem v les po drva

in ponesem jih naprodaj,

pak imeli bomo jesti

vi in jaz in pes in mucek.«


Pa je le nabral suhljadi,

nesel v mesto jo naprodaj,

za denarje kruha kupil,

materi domov ga nesel.

Ali spet se mu nameri,

da jo pride do pastircev,

ki so tolkli majhno kačo.

Tudi kača se mu smili,

gre k pastirjem in jim pravi:

»Ne morite reve kače,

ne morite, mar jo meni dajte!« 

In pastirci mu rečejo:

»Koliko pa daš za kačo ?« 

On odgovori pastirjem:

»Kaj vam morem zanjo dati,

i, kaj neki? Saj nič nimam!« 

Al odgovore pastirji:

»Mi zastonj nič ne dajemo,

al ne veš, da so Zastonja

bogve kdaj že pokopali ?

Daj nam tisti hlebec kruha,

potlej ti pa damo kačo.« 

Da jim kruh, a kačo vzame

pa jo nese proti domu.

Al ogovori ga kača

in mu reče po človeško:

»Ljubi dečec, bog ti plati,

da si rešil me pogube

in o tem pastirjem hudim!

Kar te prosim, še mi stori,

k materi me moji nesi,

v našo hišo, v skalni dular!

Moja mati bo vesela

in te dobro nadarila,

da si ljubo hčer ji rešil.

Ponujala ti srebra bo,

ponujala ti zlata bo,

a ne jemlji nič od tega,

ne od srebra ne od zlata,

prosi le za tisti prstan,

ki leži tam na zapečku.

Prstan ta je čuden prstan:

s členkom obenj boš potrkal

pa ti pride to minuto

dvanajst junošev pokornih vprašat,

kaj boš zapovedal;

in ta hipec, prej ko veja

k veji udari, zagotovo

spolni se povelje vsako.« 


In na dom on kačo nese

k materi v čerovni dular:

»Tu sem vam prinesel hčerko,

kupil sem jo od pastirjev,

ki so jo pobiti hteli;

ona pa me je prosila,

da na dom bi k vam jo nesel.« 

In vesela kačja mati reče:

»Bog ti stokrat vrni!

S čim te pač bi nadarila ?« 

Pa srebra, zlata mu kaže

kupe kakor kope mrve:

»Tu si vzemi, kar si hočeš,

ali drugega kaj reci,

kar ti všeč je v naši hiši,

vse bom dala, kar izvoliš.« 

Ali on srebra ne voli,

tudi si zlata ne voli,

sem in tja po hiši hodi

in z očmi stvari prebira

pa zaprosijo za prstan,

ki ga spazi na zapečku:

»Tale prstan bi si volil.« 

Mati kača odgovarja:

»Kaj boš to malenkost volil ?

Voli rajši srebra, zlata!« 

Al on noče pa le noče

ino reče: »Mati kača,

ako čete, prstan dajte,

ako ne, pa kakor čete.« 

Kaj si hoče mati kača ?

»Kar sem rekla, to sem rekla,

mož beseda, na ga prstan!« 

»Bog vam plati, mati kača!« 

deček reče in odteče.

Ino kadar pride k domu,

vpraša brž ga stara mati:

»Kod si hodil tako dolgo ?

Jaz sem že neznansko lačna.

Ali si prinesel kruha ?« 

»Nisem vam prinesel kruha,

ali nekaj, kar je boljše.« 

Vzame prstan, obenj trkne,

in ko trkne, precej pride

dvanajst junošev pokornih:

»Vaša gnada, kaj bi rada?« 

»Jesti, piti vsake vrste,

kakor mi jedo gospoda

fajmoštri in pa graščaki

na največji letni praznik.« 

Kar je rekel, prec je bilo,

jesti, piti več ko dosti.

In gostili so se skupaj mati,

on in pes in maček

kakor žive dni nikoli.


Zdaj ni pasel nič več dimke,

več ni hodil zdaj po šibje,

več ni nosil drv naprodaj,

saj mu več ni bilo treba,

saj imel je vsega dosti.

A to dosti, ta obilnost

vsakršne zbudi mu misli.

On domisli se nečesa,

česar mislil prej ni nikdar.

Vidi lepo cesarično

pa se precej v njo zaljubi

in k cesarju pošlje mater,

al bi dal mu hčerko v zakon

Svetli cesar odgovarja:

»Pojdite vi, mati, k sinu

pa mu naročite tole:

Tako pravi svetli cesar:

Če mi skrčiš to lesovje,

ki sproštira se pred nami,

da se preobrne v polje,

ki rodilo bo pšenico,

da bo zrela jutri zjutraj,

in iz nje kolače umesiš,

da jih jedel bom za zajtrk,

pa ti hčerko dam za ženo.

Če pa tega ne napraviš,

dal te bom ob glavo djati

za predrznost, da si upal

dvigniti pokonci glavo

in zbuditi tako misel,

črv, ki viješ se po prahu!« 


Stara mati k domu pride

in pove odgovor sinu.

Sin pa reče: »Ljuba mati,

ne jokajte, vse bo dobro!« 

Pa potrka na svoj prstan.

Ko bi mignil, predenj stopi

dvanajst junošev pokornih:

»Vaša gnada, kaj bi rada ?« 

»Skrčite mi to lesovje,

ki ga vidite pred nami,

pa ga prebrnite v polje;

tam kali naj koj pšenica

in zori do jutri zjutraj.«

Drugo jutro vstane cesar,

vidi, da so gozdi polje,

ki ziblja se od pšenice ko

na jezercu valovje,

in na pragu starka čaka

že s pečenimi kolači.


Ali cesar le še noče

dati hčerke v zakon sinu

ino pošlje mater k njemu:

»Pojdite le, mati, k sinu

pa mu naročite tole:

Tako pravi svetli cesar:

Če razmečeš mi do jutri

te bregove, ki jih vidiš,

da postanejo gorice,

kjer rodi naj precej trta

in zori do jutri grozdje,

da bom pil iz njega vino,

rad ti dal bom hčer za ženo.

A če tega ne napraviš,

krokarjem te za kosilo

na viselnice obesim

za predrzne tvoje misli.«


Stara mati k domu pride,

solze toči, milo joka

in pove odgovor sinu.

Sin pa reče: »Ljuba mati,

ne jokajte, vse bo dobro!« 

Pa potrka na Svoj prstan,

junošem veli poslušnim,

naj razmečejo bregove,

spremene jih v vinske gore,

zasadijo vinsko trto,

ki rodi prežlahtno vince.


Drugo jutro vstane cesar,

pregleduje te gorice

in okuša sladko grozdje

in še slajši mošt iz grozdja,

ki prinesla ga je starka

in z njim čakala na pragu.


Ali cesar le še noče

dati hčerke sinu v zakon,

ampak pošlje mater k njemu

»Pojdite le, mati,

k sinu ter mu poročite tole:

Tako pravi svetli cesar:

Če napraviš na tej planji,

ki jo vidimo pred sabo,

tak grad, kakor jaz ga imam,

in krog grada lepe vrte,

nasajene z žlahtnim drevjem,

nekaj v cvetu, nekaj v sadu,

in po drevju lepe ptice,

ki pojo najslajše pesmi,

in pa pot od tod do grada,

vse do jutri, preden vstanem,

rad bom dal ti hčer za ženo.

A če tega ne napraviš,

glej, kak dolgo še boš živel!«


Stara mati k domu pride,

solze toči, milo joče

in pove mu vse natanko,

kar je rekel svetli cesar.

On pa reče: »Ljuba mati,

ne jokajte, vse bo dobro!«


Gre in trkne na svoj prstan.

Kakor trkne, precej pride

dvanajst junošev postrežnih

pa zvršijo mu povelje,

da, ko vstane zjutraj cesar,

vidi lepši grad od svojega

in krog grada lepe vrte

in na vrtih lepo drevje,

nekaj v cvetu, nekaj v sadu,

in po drevju lepe ptice,

ki so pele miloglasno,

in od svojga grada stezo,

vso potlakano s cekini,

in kraj steze živo mejo,

nasajeno z grmjem zlatim:

pa veleva, naj priprave

se omišljajo za svate.


Tisti čas pa se pripelje

v gostje sem zamorski cesar

in na čast mu gostarije

dan za dnem so se vrstile.

Medtem pa zamorski cesar

polakomni se na prstan

zavolj dobrih mu lastnosti,

ki jih spaziti je vedel,

modra glava, ki so bile

samemu cesarju skrite,

ker ni zet, kaj ima,

nikdar živi duši nič povedal.

Pa mu nekak prstan zmakne

in potrka s prstom obenj.

Pridejo postrežni sluge:

»Vaša gnada, kaj bi rada ?«


»Da prenesete prek morja

cesarično, grad in mene.« 

Kakor reče, tak se steče:

precej bil je grad prek morja

ino z njim zamorski cesar

in s cesarjem cesarična.


Cesar jezen zove zeta

in veleva mu, da precej

mu postavi grad na mesto

in nazaj pripelje hčerko.


Revež išče, ali najti

prstana mu ni mogoče.

Kako djal bo grad na mesto!

Kako vrnil hčer cesarju!

Jezni cesar de ga v ječo.


Temna ječa je brez luči,

božje sonce v njo ne zaide,

noč in dan sta tam enaka.

Milo zdiše, ali zdiše

le zidovom trdosrčnim,

stenam gluhim, neodglasnim.

Živa duša ga ne sliši,

živi duši se ne smili,

smili se le psu in mačku,

al ne vesta, kje ga najti.

Iščeta ga vse po mestu,

dokler pes ga ne izvoha.

Ali kak bo v ječo priti ?

Ječa nima vrat ne oken.

Maček spleza gor na streho

in iztika po razpokah

pa se splazi h gospodarju,

ki je ravno jedel kruhek,

sahel kruhek, trdo skorjo.

Milo mu zamavče: mavmav!

»Reva moja,« reče mačku,

»kak bom dal še tebi kruha,

ker ga imam sam le mal, mal,

kar ukral zamorski cesar,

tat tatinski, mi je prstan

in odnesel vse čez morje.

Ah, ko mogel bi ti, mucek,

mi nazaj dobiti prstan,

vse bi zopet dobro bilo.« 

Maček sliši te besede,

zmota se nazaj na streho,

in ko pride na tla srečno,

psu, kar zvedel je, naznani.

Pa se dvigneta na tuje

ino prideta do morja.

Še sta tukaj premišljala,

kako bi čez morje prišla,

kar na suho riba pljusne,

ker se je preveč pognala

za mušico nad vodico.

Hitro maček k njej poskoči

pa ji hoče vrat zaviti,

ker je lačen bil od hoje.

Ali psu se riba smili

pa poprosi zanjo mačka,

naj nikar je ne zadavi.

In naizaj jo v vodo dene,

da vesela splava v morje.

Spet začneta premišljati,

kako bi prek morja prišla,

in domislita si dobro.

Maček sede psu na hrbet

in tak plavata čez morje

do cesarjevega grada.

Pes ostane zunaj hiše,

maček pa se splazi v hišo,

mili se okrog princese,

da ga ona rada sprejme,

mili se okrog cesarja,

da ga tudi on rad sprejme;

pa se skrije v sobo spalno.

In ko sen cesarja zmaga,

splazi tiho se do njega

pa mu prstan s prsta zmakne

tako rahlo, da ne čuti,

ino smuk! čez okno plane

in poišče psa pod zidom

in gresta naravnost k morju.

Zdaj pes pravi: »Veš kaj, mucek?

Daj ti meni v gobec prstan,

jaz sem vajen nošnje v gobcu,

da ne pade tebi v vodo,

ker ti nisi nošnje vajen.«


Ali maček noče dati,

iznebiti se te slave,

da je on pridobil prstan.

Ino sede psu na hrbet

in tak plavata čez morje.

A ni prstan mehka miška,

zmuzne mačku se iz gobca,

pade mu v globoko morje,

in dokler na suhem nista,

razodeti si ne upa

maček psu nesreče take,

ker bi precej bil ga zgrabil.

Al ko prideta na suho,

ko pove mu vso nesrečo,

ko začne pes jezen biti

in zobe kazati mačku,

lej, priplava riba h kraju,

ki je pala prej na suho

in sta djala spet jo v morje,

da poginila ni v pesku.

Ona je požrla prstan

pa ga zdaj na prod izriga

in pomiri psa in mačka.


Zdaj pa pes pobere prstan

in ponaša ga do ječe.

A pri ječi da ga mačku,

da ga brž jetniku nese.

Maček spleza brž na streho,

zmuza s prstanom se v ječo.

Cvenk! zacvenkne ga pred njega.

On vesel poboža mačka

in pogladi ga po dlaki;

maček pa zobloči hrbet

in repič zavije kvišku,

ker mu je to dobro delo.

Brž na prstan s členom trkne

ino to minuto pride

dvanajst junošev pokornih:

»Vaša gnada, kaj bi rada ?« 

»Zame in za mačka jesti

in za psa, ki zdolaj čaka,

in da bodem prec odzidan

pa da se moj grad postavi

precej na poprejšnje mesto

ino z gradom cesarična

ino z njo zamorski cesar.«


Kar je rekel, prec je bilo:

precej bil je šam odzidan,

precej stal je grad na mestu

ino v gradu cesarična

ino z njo zamorski cesar,

pak on lepo v grad pristopa.

Cesarična, ko ga vidi,

gre vesela precej k njemu,

vije se mu okrog vrata

in poljubljata se strastno.

A zamorskega cesarja

da napičiti na raženj

in ga vreči v sredo morja

ribam na povoljno gostje.

In napravili so svate,

da ni bilo nikdar takih;

pa so jedli ino pili,

da je bilo vsem zadosti.


Tudi jaz sem bil povabljen,

dali so mi jesti iz črepa,

piti pak iz naprstnjaka;

dali so mi iz stekla škornje

in iz pajčevino suknjo..

Hodil sem po kamnji poti,

štrli so se moji škornji,

hodil sem po gostem grmju

strgala se mi je suknja.