Organistov božič
Organistov božič Ivan Malavašič |
|
SVETI VEČER
[uredi]Mračilo se je in posamezne snežinke so plesale v zraku ter se poigravale v vetru, ki je pihal od vzhodne strani.
Andrej se je z avtobusom pripeljal iz Ljubljane in izstopil v manjšem mestecu. Od tam se je kar peš podal proti domači dolini.
Zavedal se je, da je ta večer večer upanja in skrivnosti. Bil je namreč sveti večer in za mnogimi razsvetljenimi okni ob cesti je lahko opazil božična drevesca, pa jaslice in zaznal je tudi vonj kadila.
Počutil se je samotnega, ko je stopil mimo zadnjih hiš. Tu je še bolj občutil hladen piš vetra, ki se je zaganjal skozi električne žice ob cesti, da je ječalo, kakor bi jokalo srce v silni bolečini in hrepenenju. Andreju se je res zazdelo, da ob sunkih vetra ne tožijo žice, temveč da prihajajo glasovi iz njegovega srca in duše.
Čez ravnino so priplavali glasovi božičnih zvonov; zdaj šibkeje, zdaj močneje je veter prinašal njihove glasove.
»So ti glasovi zame glasovi upanja ali …?« je glasno razmišljal in vedel, da besede sliši le on. Še bolj si je zavihal ovratnik, da mu veter ne bi mogel do živega …
Vesel bi moral biti in srečen, ker se po toliko letih vrača domov. A žal ni bilo tako. V srcu je čutil skrb, tesnobo, nemir in kesanje. Zato je bil njegov korak vse bolj počasen, kot bi se bal, da bo prehitro doma in bo razočaran in … Da, bal se je stopiti pod domačo streho, bal se je snidenja z njo, Cilko, in z otroki. Najmlajša, Anica, je imela zdaj že pet let; komaj rodila se je, ko je odšel od doma. Pavletu bo sedem let in najstarejša, Rezika, jih bo imela deset. Toliko časa jih že ni videl! Štiri leta je že od tedaj, ko je bil zadnjič doma, in skoraj tri leta, odkar jim ni ne pisal ne poslal denarja.
»Za nekaj mesecev grem, največ za leto!« je obljubljal ženi, ko se je poslavljal. »Da le toliko zaslužim, da bomo lahko popravili in prenovili hišo.«
Pa je od tedaj minilo že skoraj pet let in nocoj se vrača …
Prvo leto jim je pošiljal denar in za božič ter novo leto je prišel domov.
»O veliki noči se vrnem za stalno!« je tedaj obljubil. Pa ni prišel niti na dopust, kaj šele, da bi se vrnil za stalno. Tudi njegova pisma so prihajala vedno redkeje. Družbo je dobil, in kadar niso bili na delu, so po gostilnah preganjali dolgčas. To pa je požrlo veliko denarja, in tako se je zgodilo, da je bil o veliki noči brez denarja in ni mogel domov, tudi če bi hotel. Tako je preživel še leto. Potem je spoznal Berto. Na delu sta se srečala. Ni vedela, da je poročen in govorila mu je o svojih načrtih, o njuni skupni prihodnosti. Želela je oditi z njim v njegov rojstni kraj, da bi spoznala njegovo domovino. Ko se je temu izmikal, je posumila. Moral ji je povedati, kako je z njim. Ni bila slaba ženska; od tedaj se ga je izogibala in ga ni želela niti poznati.
Zazdelo se mu je, kot da tisti čas ne bi poznal samega sebe in da mu je šele ona odprla oči. Spoznal in spregledal je, kako daleč je zabredel. Vedno pogosteje je v mislih spet videl svoj dom in družino in zahrepenel po njih.
»Toda kako naj jim po vsem tem še pogledam v oči? Pisal jim bom in potem …!« Tako je pogosto sklenil, toda ne storil. »Jutri sedem in napišem pismo!« je pogosto govoril sam sebi, vendar tudi naslednji dan tega ni storil. Zadnje let, ki ga je preživel v tujini, je bilo dolgo in žalostno. Delal je, hranil denar in živel sam zase, da so ga imeli skoraj za čudaka.
»Ali ti ne greš za praznike domov?« ga je vprašal Peter, s katerim sta skupaj delala. »Glej, mi vsi gremo! Zdi se mi, da že dolgo nisi bil doma!«
In res ni vedel tiste zadnje dni, kaj naj stori. Čutil je hrepenenje po domačem kraju, toda bal se je, kako ga bodo sprejeli. Morda ga bo žena kar zapodila: »Kjer si se vlačil vsa ta leta, tam bodi še naprej!«
Saj bi imela prav, je pomislil. Toda sedaj je čutil, kako jih potrebuje, čutil, kakor še nikoli. Ko bi jim vsaj vsake toliko časa napisal kakšno pismo! Zdaj je, kar je! Zavedal se je, da bolj ko bo odlašal, težje se bo vrniti, in tako se je odločil …
»Saj imam zdaj kar precej prihrankov in drugo leto bi lahko … Ne, ko bom enkrat odšel, se semkaj ne bom več vrnil, pa naj bo, kakor že bo!«
Uredil je vse potrebno ter odpotoval. In zdaj je bil na poti proti domači vasi in bližal se je čas, ko bo potrkal na domača vrata. Kar prav mu je bilo, da to noč ni bilo prometa in ga ni mogel nihče prepoznati. Spomnil se je, kako se je pred enajstimi leti priženil k Bregarju. Cilki so umrli starši in ostala je sama. Še vedno je hiša napisana nanjo in lahko ga bo nagnala. In če bo tako, je pomislil, kaj mu preostane? V svet bo moral, kamorkoli.
Približal se je vasi. Malo pred njo, dobrih sto metrov od ceste, je stala Bregarjeva hiša. Nekaj njiv in travnikov je bilo okoli nje in višje v bregu se je bohotil gozd. Ni jim bilo treba skrbeti, kje bodo dobili drva. Preden je odšel v svet, so imeli v hlevu kar tri krave.
Tiho se je približal hiši. »Prisluhnil bom, o čem se pogovarjajo. Morda je tam celo kdo … kdo, na mojem mestu? Oh, najbrž bi bilo bolje, če bi ostal v tujini in si prihranil razočaranje. Toda, saj Cilka ne more biti taka!« si je skušal dati nekaj upanja.
»Tudi ti včasih nisi bil tak, kakšen pa si postal potem?« se je oglašal tisti neslišni, vendar dobro razumljivi in znani glas.
Zavesa ni bila povsem zagrnjena in pokukal je v sobo. Ne, niso se pogovarjali, klečali so pred jaslicami in molili.
»Seveda, sveti večer je nocoj!« je zašepetal in lahko je videl vse štiri: Cilko, Reziko, Anico in Pavleta.
»Bog ve, če se še spomnijo name? In kako so zrasli, odkar jih nisem videl?!« Vedel je, da so Cilki njegovi sodelavci, ki so prihajali na dopust, povedali, da je živ in tudi vse drugo. Ko jih je zdaj takole opazoval skozi okno, mu je postalo hudo, da je ravnal tako, kakor je, in ni bil zvest njej in svoji družini.
»O, če bi bilo mogoče še enkrat preživeti zadnja leta, drugače bi jih, popolnoma drugače!« je zastokal. Ko je spet pogledal Cilko, je bil trdno prepričan, da ima v resnici rad le njo in da je bilo vse drugo le zabloda, oblak, ki za trenutek zakrije sonce. Tedaj je v srcu začutil tako bolečino, da bi kriknil v tiho noč in udaril s čelom v hladen zid.
»O, tujina, ti ponižaš človeka in ga spremeniš, da samega sebe ne pozna!«
Stopil je do vrat in narahlo pritisnil na kljuko. Niso bila zaklenjena in previdno jih je odprl ter stopil v vežo, da bi slišal, o čem se bodo pogovarjali, ko bodo končali z molitvijo. Po prstih je stopil do sobnih vrat in prisluhnil ter zraven pomislil, da se bodo morda pogovarjali tudi o njem in ga obsojali.
Rezika je molila naprej in nazadnje dodala: »Še za našega ateka, da bi se kmalu vrnil! Oče naš …«
Stisnilo ga je v prsih, da ni mogel zadržati solz. Molitev v sobi pa je izzvenela. Šele čez čas se je oglasila Anica: »Mami, obljubila si nam, da nam boš nocoj, ko je sveti večer, pripovedovala o atu! Daj, mami, povej nam, kdaj se bo vrnil in nas bo imel spet rad in se boš tudi ti lahko tako veselo nasmehnila, kakor se druge mame!«
»Daj, mami, pripoveduj!« sta jo prosila tudi Pavle in Rezika.
In potem jim je pripovedovala, kako je bilo lepo, ko je bil še doma: kako jih je pestoval, jim prinašal darila in jih imel rad ter da je odšel le zato, da bi čim hitreje toliko zaslužil, da bi popravili hišo. Zmanjkalo ji je besed.
»Kaj, mami, kaj je bilo potem?«
»Morda je potem zgrešil tisto pot, ki vodi domov, ali pa se nanjo ne upa stopiti. Toda prišel bo, boste videli, in spet bo lepo kot nekoč, morda še lepše.«
Spet se je oglasila Anica: »O, če bi atek vedel, kako težko ga čakamo, bi že zdavnaj prišel! Toda prišel bo, mora priti, saj vsak večer molimo zanj. Že zato mora priti, da ti ne boš več žalostna. Vsi ga imamo radi, zakaj torej ne bi prišel? Toliko lepega si nam že povedala o njem …«
»Potrpi, Anica, potrpi in upaj, upaj, kakor jaz in vsi!«
Ni mogel več poslušati, stopil je k vratom. Želel je ven, da se zbere in si obriše solze. Toda v temi se je zaletel v staro omaro, v kateri so shranjevali razno orodje. Zaropotalo je, da je prestrašeno obstal.
»Nekdo je v veži!« je kriknila Rezika.
»Jaz bom pogledal!« se je ojunačil Pavle in skupaj z mamo Cilko sta odprla vrata. Prestrašila se je, ko je zagledala moško postavo. Prvi trenutek ga ni prepoznala, toda hip za tem je kriknila: »Andrej, ti si! Si res ti, Andrej?!«
»Ati je prišel!« so uganili otroci. Stekli so k njemu in še sam ni vedel kako, že je držal najmlajšo v naročju in jo stiskal k sebi. Čez čas jo je počasi postavil na tla in tiho rekel: »Slišal sem, kako ste molili, in potem, kaj ste se pogovarjali. Če tega ne bi slišal, si najbrž niti ne bi upal naprej. Cilka, mami, če moreš, mi odpusti! Vse ti bom povedal …«
»Andrej, da si le spet tukaj, da nisi pozabil na nas! Veš, kdor veliko in iskreno ljubi, te lahko tudi odpušča!«
»O, Cilka! In vi, otroci, me sprejmete?«
»Ati, da si le prišel! Obupali bi že nad tvojo vrnitvijo, če nam mami ne bi tolikokrat govorila o tebi in o tem, da se boš vrnil.«
Hvaležno in toplo jo je pogledal.
»Ata je utrujen od dolge poti in … K počitku mora, jutri se bomo pogovarjali! Saj boš, no, gotovo nekaj dni doma?«
»Tako sem mislil, seveda, če me marate, da sploh ne bi šel več nazaj. Tukaj si poiščem delo in bi ostal z vami!«
»O, ati! Ostani! Kajne, mami, da lahko ostane!«
»Slišali ste, kaj je rekel! Tudi jaz bi rada, da bi bilo tako!«
»Gotovo boste šli k polnočnici? Tudi jaz bi šel z vami, čeprav sem res utrujen, pa se bom že jutri odpočil. Že toliko let nisem bil …«
Ko so se oglasili božični zvonovi in ljudi povabili v božji hram, so skupaj stopili iz hiše in se napotili v cerkev. Tam so slišali besede: »In mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!«
Ko so se vračali proti domu in so otroci pohiteli naprej, je rekel ženi: »Cilka! Žal mi je za vse! Vse ti bom povedal in potem – če mi boš mogla odpustiti …«
»Sem ti že, že kdaj, Andrej! Saj sem te imela rada in te imam še vedno. In če je treba odpustiti tudi sovražnikom, kakor je nekoč storil On, čigar rojstvo praznujemo danes, kako ne bi mi odpustili ljudem, ki jih imamo radi. Kakšna pa bi sploh bila ljubezen, ki ne zna odpuščati? Bi to sploh bila ljubezen? In nič mi ne pripoveduj, pozabiva!«
»O, Cilka! In jaz sem več kakor eno leto premišljeval, naj grem domov ali ne, in o tem, kako bi me sprejeli.«
»Saj – saj boš res ostal doma, kakor si rekel?«
»Res, Cilka! In drugo leto bomo popravili hišo, saj sem zadnje čase precej privarčeval.«
Bili so tako srečni in toliko so si imeli povedati, da so zaspali šele proti jutru. Zvezde pa so se bleščale na jasnem božičnem nebu in oznanjale mir, dobroto in odpuščanje, ki je doma v blagih srcih preprostih in dobrih ljudi!
VONJ KADILA
[uredi]Bilo je še v stari državi in Slavko se je potem, ko je odslužil vojaško dolžnost, zaposlil v tovarni v mestu. Kakšnih pet let je minilo od tedaj.
V začetku je pogosto hodil domov, da se je pogovoril s starši, zadnje čase pa so bili obiski vse redkejši. Privadil se je mestu, tudi družbe mu ni manjkalo, in ta ga je večkrat zapeljala, da ni šel na obisk. Pa ne le to. Tudi v cerkev tako rekoč ni več hodil, čeprav ga je zaradi tega večkrat zapekla vest, posebno še, kadar se je spomnil na mamo.
Bližal se je božič. To bo dela prost dan, je pomislil. Sicer pa je imel zdaj proste vse dneve, ker …
Že se je odločil, da bo tudi čez praznike ostal kar v mestu, ko se je zgodilo.
Na ulici je srečal prijatelja in ga vprašal, kako namerava preživeti božič.
»Ne, ne, ne morem se vam pridružiti, ker me ne bo tukaj!« je rekel prijatelj.
»Ne bo te? Kako?«
»Veš, je že tako, da mi božič pomeni precej več kot le to, da je to dela prost dan, ko naj bi mi uganjali svoje bedarije. Domov pojdem, nekaj me vabi tja, še sam ne vem, kaj. Morda boš rekel, da se mi meša, ker sem večkrat rekel kakšno pikro o veri in cerkvi. Zdi se mi, da sem bil večkrat med vsemi najbolj glasen. Če pa pošteno pomislim, moram priznati, da so usta večkrat govorila drugače, kakor je čutilo in želelo srce!«
Molče sta se razšla in Slavko se je globoko zamislil. Spomnil se je na lepoto božičnih večerov, ki jih je v tihi hribovski samoti preživel v krogu svojih domačih, in duša mu je zahrepenela …
Stemnilo se je že, ko je prispel do doma. Obstal je in se prestrašil, ker ni videl luči. Toda kmalu je opazil, da se v oknih rahlo svetlika in vedel je, zakaj je tako.
»Le pri jaslicah imajo prižgano lučko. Druge luči so pogasili, preden so pokleknili, da odmolijo vse tri dele rožnega venca. Vsaj včasih je bilo tako. Počakal bom, da odmolijo, in potem bom potrkal.«
Tedaj pa je zaznal tisti blagi vonj po kadilu, ki se je kakor nežna misel širil okoli hiše. Prav zaradi tega vonja se je odločil, da ne bo več čakal, pa tudi mraziti ga je začelo, saj je bilo precej hladno, čeprav snega ni bilo ravno veliko.
»Še prehladil se bom, če ne grem na toplo. Hoja navkreber me je segrela, zdaj pa …«
Potrkal je na stara vrata in molitev v hiši je utihnila.
»Kdo je?« je zaslišal atov glas.
»Jaz sem, Slavko! Domov sem prišel za praznike. Odprite, hladno je!«
Veselo so ga sprejeli vsi trije: ata, mama in sestra Tončka.
»Ravno molimo, saj veš. Okoli ogla smo šli in zdaj … Kar k peči se usedi, da se pogreješ, saj bomo kmalu končali. Potem bom pripravila večerjo!« je rekla mama.
Res je za nekaj trenutkov sedel in tiščal hrbet k topli kmečki peči, toda kmalu je začutil, da mu je neprijetno. Še sam ni vedel, kdaj se je znašel na kolenih.
Ko se je molitev bližala koncu, je že glasno odgovarjal očetu, ki je molil naprej.
»Si se odločil, da nas obiščeš? Zdaj ko je božič spet priznan praznik tudi od države.«
»Oh, ata, zdaj imam praznik vse dneve, ker sem na čakanju, kot rečejo temu. Da je premalo dela, tako govore …«
»Kako pa potem živiš?«
»Nekaj malega dobivam. Če bi bila zdaj pomlad ali poletje, bi lahko ostal doma vsaj nekaj dni in vam pomagal pri delu.«
»Daj, no! Saj tudi tako lahko ostaneš! Le zakaj bi prodajal dolgčas v tistem pustem mestu.«
»Nerodno mi je, saj veste, nerodno zaradi vsega …«
»Le zakaj bi mislili na vse to, ko pa bo jutri nov dan in čez teden celo novo leto.«
Ko so po večerji posedeli ob jaslicah, so nadaljevali pogovor.
»Pred pustom se bom poročila z Gričarjevim Janezom,« je povedala Tončka. »Saj še sama ne vem, ali se tega veselim ali mi je hudo.«
»Zakaj?« se je začudil.
»Saj se imava rada in zaradi tega … Toda ata in mama bosta potem sama!«
Nastala je neprijetna tišina. Kar nekaj časa je minilo, ko je Slavko – še sam ni prav vedel, zakaj in kako – rekel: »Morda pa ne – kaj se ve.«
Začudeno so ga pogledali in v njihovih očeh je videl željo in upanje.
»Kako misliš?« je zašepetala mama.
»Saj še sam ne vem. Toda vonj kadila in toplota domače hiše ter svetloba dobrote v vaših očeh – vse to me je ganilo. Mislim, da …«
»Le reci! Reci, da boš morda ostal doma! Veš, če moreš, če se boš odločil – zelo bi bili veseli!«
Ko je prišla ura, da gredo k polnočnici, so bili že dogovorjeni.
»Jaz moram malo prej od doma, ker pojem na koru,« je povedala Tončka. »Ti si gotovo utrujen od dolge poti?«
»No, malo že, priznam, toda toliko pa spet ne, da ne bi mogel z vami. Dolgo že nisem bil pri polnočnici,« je povedal po pravici. »In nočem, da bi ti hodila sama, ker pojdeš malo prej kot ata in mama.«
»Prav prav, čeprav ne bi šla sama. Z Gričarjevo Francko, Janezovo sestro, hodiva skupaj k petju.«
»Gotovo, no, je že poročena …?«
»Ne, ni. Večkrat pa me sprašuje, kako kaj živiš, kako se imaš, in če …«
»Se nameravam vrniti!«
»Tako je!«
»Le povej ji, da bo najbrž res tako!«
»Še lepše pa bo, če ji boš to povedal kar sam. mislim, da boš še nocoj imel priložnost.«
Ko se je mlada vigred sprehodila prek njiv in travnikov in so se bližali velikonočni prazniki, je Slavko že obrnil prve brazde na domačih njivah.
Obrnil je traktor, za trenutek obstal in se zagledal tja proti Gričarjevi domačiji, kamor se je pozimi poročila njegova sestra Tončka. Sklenil je, da jo na večer obišče.
Nasmehnil se je ob tej misli, saj se je dobro zavedal, da bo to le izgovor. Glavni vzrok njegovega obiska bo Janezova sestra Francka. Tista, ki naj bi mu o veliki noči dala pirhe in bo tedaj, ko bo o božiču spet zadišalo kadilo, bržčas že njegova žena in mlada gospodinja na njegovem domu. Ata in mama že tako čakata, da se bo to zgodilo.
BOŽIČNI ZVONOVI
[uredi]Bilo je dan pred božičem in v vaškem zvoniku je ura odbila tri popoldne.
»Šele tri je ura. Kako se vleče dan, če je človek sam!« je zamomljala Neža.
Sama je živela v še kar lepi hiši, ki sta jo nekoč, tudi s pomočjo otrok, zgradila z možem Andrejcem, ki pa se je že poslovil od tega sveta.
»Oh, nocoj je sveti večer in še bolj osamljena bom. Le kako naj grem sama okoli ogla? Ja, lani je bila doma še Nežka. Pred pustom pa se je poročila in odšla k možu. Zdaj sem sama … pet otrok sva imela z Andrejcem in nikoli nisem pomislila, da bom na stara leta sama.«
Iz zvonika je zadonelo veselo pritrkavanje.
»Božični zvonovi. Zdi se mi, da zvonovi nikoli ne pojo tako lepo in milo kot ravno na sveti večer, ko njihovi glasovi kakor blagoslov plavajo čez zasneženo pokrajino in oznanjajo Njegovo rojstvo. V njihovih glasovih sem vedno zaznala veselo oznanilo, ljubezen in dobroto. Bo tudi letos tako? Najbrž se niti k polnočnici ne bom upala, da mi ne bi kje spodrsnilo. Če bi se poškodovala, potem niti podnevi ne bi mogla v cerkev.«
Še pomislila pa ni, da si potem najbrž ne bi mogla niti skuhati. Le na božič je mislila in na njegove skrivnosti in lepote.
Razposajena pesem zvonov je utihnila in kmalu se je začelo mračiti. Zdaj zdaj bo zazvonilo avemarijo …
»Kako lepo je bilo nekoč, ko so bili še vsi doma in je bil tudi Andrej še živ! Kako naj grem zdaj sama okoli ogla? Ampak moram iti! Le kako naj mine sveti večer, ne da bi blagoslovljena voda pokropila zidove in skromne jaslice ter bi vonj po vrbovih šibah in kadilu napolnil prostore.«
Poiskala je laternico, v skodelico nalila blagoslovljeno vodo, križ pa je že tako bil na mizi. Iz štedilnika je vzela nekaj žerjavice, jo vsula v staro ponev in se potem odločila: v roke je vzela razpelo in laternico in obšla vse prostore v hiši.
»Naj jih najprej obišče Križani in luč naj ga spremlja, saj jo je on prižgal vsem ljudem!«
Ko se je vrnila in oboje postavila poleg jaslic, je vzela skodelico z blagoslovljeno vodo in pokropila osamljeni dom.
Najprej je mislila, da bo obenem tudi pokadila, toda ni si upala nositi obojega hkrati. Šele ko je odložila skodelico, je po prostorih šla tudi z žerjavico, na katero je položila nalomljene šibe iz butare in kadilo. Zadehtelo je tako, kakor na vsak sveti večer, le s to razliko, da ji je včasih to pričaralo na lica srečen nasmeh, zdaj pa so se na njih zasvetile solze.
Ni si upala poklekniti, preveč trde in okorne so bile njene noge; sedla je k peči in sede odmolila vse tri dele rožnega venca. Ko je premišljevala skrivnosti, je vsaj za tisti čas pozabila na svojo osamljenost.
»Kar spat bom šla. Le zakaj bi bedela, saj si v cerkev tako ne upam! Spanec bo pregnal žalostne misli in jutri bo nov dan, sveti dan, in tedaj bom šla v cerkev, da se poklonim Novorojenemu!«
Že je hotela zaužiti skromno večerjo in potem leči, ko se je nenadoma zasvetilo v oknih.
»Le kaj naj bi to bilo? Saj po navadi niti ne opazim, če kakšen avto pelje mimo.«
Stopila je k oknu in videla, da je na križišču avto zavil proti hiši, in so zato njegovi žarometi razsvetlili okna.
»Nekdo se je zmotil in bo tukaj obrnil,« je pomislila. Toda avto se je že ustavil pred hišo in kmalu za tem je nekdo potrkal na vežna vrata. Zbala se je, da morda nekdo nima dobrih namenov, in je oklevala. Toda trkanje se je ponovilo in odločila se je, da bo odprla. »Kar bo, pa bo!«
Odprla je in kriknila: »France, ti si, le kako?! Niti v sanjah te ne bi pričakovala. Družino imaš in …«
»Bi moral biti nocoj pri njej, kajne? Toda z ženo sva se pogovarjala in dejala mi je: 'Z menoj bodo otroci, tvoja mama pa je sama!' Sicer pa sem tako nameraval prej ali slej priti v Slovenijo. Nekaj pomembnega moram urediti.«
»Najprej ti bom pripravila malo večerje, saj vem, da si utrujen in lačen, dolga pot je za teboj.«
»Saj ni treba. No, res je tako …«
Ko sta povečerjala, je rekla: »Rada bi vedela, kaj je tisto, kar moraš urediti?«
»Mama, ne morem več! Veš, vedno bolj mi je dolgčas po tej naši lepi dolini, po vsem, kar me je nekoč obdajalo, pa tudi po tebi, mama! Ja, tako sva se pogovorila z Urško, z ženo, da se vrnemo v domače kraje. Avtomehanik sem in sčasoma nameravam odpreti svojo delavnico. Oh, eno veliko prošnjo imam! Mama, bi lahko stanovali tukaj toliko časa, da bi si nekje …?«
Pomislila je nekoliko in potem dejala: »Seveda bi lahko! Pa ne samo nekaj časa, saj sem sama … Če vam ne bi bila v preveliko nadlego?«
»Oh, mama, le kako! Prepričan sem, da se bosta z Urško lepo razumeli, da o sebi niti ne govorim. In otroke imava, tri, in pravijo, da se starejši ljudje in otroci po navadi dobro razumejo. Kaj pa brata in sestri?«
»Tone se je tam poleti enkrat oglasil, nima veliko časa. Miha pa je tudi nekje v tujini in ženi ima, ki ni našega rodu – nikoli se ne bo vrnil! Pozimi se je poročila Nežka, sicer pa to veš. Slavka, no, ona je moja žalost – samo civilno je poročena … Joj, koliko je že ura; utrujen si in prav gotovo bi rad legel, jaz pa kar žlobudram!«
»Res sem utrujen, toda za počitek bo dovolj časa jutri, nocoj pa bi tako rad šel k polnočnici. Rad bi spet enkrat slišal domače pevce, ko bodo zapeli Sveto noč!«
»Tudi jaz sem včeraj pomislila, da bi šla k polnočnici. Toda ne upam si, prenerodna sem.«
»Mama, jaz ti bom pomagal! Saj ni veliko snega, ravno toliko, da je belo in je pravi slovenski božič.«
In sta šla. Domači zvonovi so nežno vabili k polnočnici. Prav tako milo je odmeval njihov glas kakor tedaj, ko so bili še vsi doma. A zdaj ni bilo več solz na Nežinem licu – srečen nasmeh jih je posušil!
»Sveta no, blažena noč …« Tako je zadonelo s kora in pesmi so se pridružili vsi ljudje. Tudi Neža je poskušala, pa jo je nekaj stisnilo v grlu. Zato pa se je v mislih zahvaljevala Novorojenemu za prelepo božično darilo.
»Veš, mama, prepričan sem, da nikjer ni božič tako lep kot v domačem kraju!« je dejal France, ko sta po maši stopila na pokopališče, ker je želel obiskati atov grob.
»Nobene svečke nimam s seboj!« je potožila.
»Tako si me presenetil, da sem jo pozabila.«
»Jaz jo imam!« je rekel in jo prižgal.
Ko se je čez nekaj dni poslavljal, je dejal: »Kmalu se vrnem in z mano bodo prišli tudi vsi moji in, seveda, tudi tvoji, mama. Ne boš več samevala in milost božične noči se bo naselila v naši hiši!«
ORGANISTOV BOŽIČ
[uredi]Burja se je podila po deželi in snežinke so tiho padale na zmrznjeno zemljo. Marko je svoj hrbet pritiskal k topli kmečki peči, ki jo je že navsezgodaj zakurila žena Ančka.
Sama sta živela v stari hišici blizu cerkve. Štiri otroke sta vzredila, toda nihče od njih ni ostal doma. Predaleč se jim je zdelo, da bi se vozili na delo v mesto iz te zakotne vasi, kakor so imeli navado reči. V bližnjem mestecu so že trije imeli svoje hiše, le najmlajši je še stanoval v bloku.
Bilo je popoldne pred svetim večerom.
»Veš, Ančka, tako se mi zdi, da bova kar sama praznovala, kakor in kolikor pač bova.«
»Mar misliš, da se ne bo nihče oglasil?«
»Nocoj prav gotovo ne, morda jutri na praznik, ko imajo prosto. Jaz pa sem moral na ta dan tolikokrat na delo in tako nisem mogel igrati pri jutranji maši.«
»Jutri boš pa lahko.«
»Da, zdaj bom lahko. Tudi če se ne bi obrnilo toliko na bolje, kot se je, bi lahko, ker sem pač upokojen. Toda zdaj so tu druge težave. Starost se je obesila na moja ramena in ne morem, vsaj včasih. Še manj pa tako, kakor bi rad in bi moral. No ja, saj tako nisem mogel nikoli. Veš, Ančka, vedno sem pogrešal znanje. Le kar sem se sam naučil iz knjig, to za silo znam. O, zdaj so drugačne možnosti! Mladi se res lahko pošteno izobrazijo, če le imajo voljo in vztrajnost.«
»Veliko truda in časa si vložil v to delo; morda celo več kakor nekdo, ki je obiskoval šolo!«
»Najbrž je res tako, toda tega nihče ne upošteva, nihče me ne more ali pa me noče razumeti. Le začudeno me pogleda ta ali oni pevec ali pevka, če ne zaigram tako, kot pričakujejo in bi tudi jaz rad, a ne morem. Veš, Ančka, najraje bi se kar umaknil. No, saj se tudi že bi, če ne bi bilo to delo v božjo čast. Tako pa čutim kar nekakšno dolžnost, neko moralno obveznost do Boga. Ne vem, zakaj, toda tako je in tak sem … Veš, včasih se kar čudim nekaterim, ki so tako neodgovorni do svojih dolžnosti!«
»Večkrat si mi že potožil, da tvoje delo v očeh ljudi ni veliko vredno in mislim, da je najbrž res tako. Toda ko te gledam, kako dan za dnem vadiš in skušaš vsaj malo nadomestiti šolsko znanje, vedno pomislim, da je Bog drugačen kakor ljudje, da On beleži vse ure in minute, ki jih žrtvuješ za njegovo čast.«
»Saj tudi jaz upam, vsaj včasih. Če ne bi, potem bi že zdavnaj prenehal. Saj sem že večkrat sklenil; Še tele praznike bom igral, potem pa naj to prevzame kdo drug, kdo mlajši! Pa ga ni in tako ...«
»Si še vedno na svojem mestu!« je zašepetala.
»sem, toda nekoč bo vseeno prišel konec. Vsak dan sem starejši in bliža se čas … Veš, prav zdaj za te božične praznike me še posebno skrbi. Že tako ali tako so moje roke postale trde in nespretne, zdaj pa je še mraz, da ti prsti kar odrevenijo, ko jih položiš na tipke. Res me skrbi, kako bom zmogel kolikor toliko dostojno spremljati petje.«
»Oh, saj tebe skrbi prav pred vsakimi prazniki, pravzaprav pred vsako nedeljo. A vendar vse mine!«
»Že res, da mine, toda ne vedno tako, kakor si želim. Oh, še kako se zavedam svojih slabosti, omejenosti in neznanja. Kar prav dam tistim, ki me kritizirajo. Še vse premalo povedo. Veš , tudi sam včasih resno razmišljam, če je moje igranje sploh primerno za cerkev. Za Boga ni nobena stvar dovolj dobra, niti najboljša ne. Kje sem potem šele jaz s svojimi šepavimi akordi?«
»Oh, Marko, saj Bog ne gleda le, kaj kdo naredi in kako naredi, temveč prav gotovo tudi na to, kaj in kako želi narediti in koliko truda in ljubezni vloži v svoje delo.«
»Ti si me vedno znala potolažiti in mi dati pogum, da sem vztrajal! Ne vem, kako bi brez tebe …«
»Bi, saj bi moral! Vztrajaj, Marko, četudi ni vse tako, kakor bi rad. Ne pozabi, da vse to delaš Bogu in Mariji v čast! Glej, vsaka ptica prepeva po svoje in svojo pesem ter jo daruje Stvarniku v čast in zahvalo, ker jo je ustvaril. Tudi vsak človek, ki mu je zvest, ga slavi tako, kakor pač najbolje more. Veš, naše moči so omejene; nič na tem svetu ni popolno, tak je le Bog. Rečem ti, Marko, četudi te nihče ne bo razumel, morda nisi tisti, od katerega bi to najbolje pričakoval, On te bo gotovo. Zakaj On ve za vse tvoje skrbi, ki jih imaš pred vsako nedeljo in praznikom, ko izbiraš pesmi, ko trepetaš, če bo prišlo dovolj pevcev.«
»No, saj bom še vztrajal, dokler bom pač mogel in bo potrebno. Če pa se bo našel mlajši in boljši – brez godrnjanja se bom umaknil.«
»Slišiš, avemarijo zvoni! Okoli ogla morava, da pokadiva in pokropiva!«
In tako sta storila.
Nežno in milo so se oglasili božični zvonovi in povabili k polnočnici.
Ko je Marko sedel za orgle in se dotaknil tipk, da je skrivnostno zadonela svetonočna melodija, je pozabil na vse skrbi, ki so ga navdajale v zadnjih dneh. Pozabil je na mraz in na ljudi okoli sebe.
»Sveta noč, blažena noč …« Tako je odmevalo po cerkvi in v Markovem srcu.
S pesmijo se je pogovarjal z Njim, ki mu je igral!
BOŽIČ MAME PAVLE
[uredi]Meglo, ki se je že nekaj dni vlačila po dolini, je tisti dan razpihal veter.
Zazvonilo je avemarijo in po vasi je zadišalo po vrbovih šibah in kadilu.
»Okoli ogla gredo in v njihovih srcih je polno svetonočne lepote, miru in veselja. V njihovih očeh sta ljubezen in sreča!« je vzdihnila mama Pavla, ki je že nekaj časa živela sama v prostorni kmečki hiši, ki je stala precej na samoti, kakšen kilometer od vasi. »Na druge dneve se še nekako zamotim z delom, toda na ta milosti polni večer bo pa hudo!«
Že dobro leto je sama in kaj more … Kmetija propada, živino je v glavnem prodala, da se je nekako preživljala, tudi nekaj davka je morala plačati. Najtežje so noči, ko ne more spati in premišljuje o svojih. O, da, včasih je bilo tukaj drugače, toda potem se je zgodilo, da je moža premagala bolezen, otroci pa so drug za drugim odhajali v svet. Zadnji, najmlajši, France, je odšel pred dvema letoma. Drugi so ga pregovorili, češ da na kmetiji ni prihodnosti in prej ali slej …
Kmalu je spoznal svojo zmoto, toda bil je preponosen, da bi to priznal. Le iz njegovega govorjenja, kadar jo je slučajno obiskal, je to lahko zaslutila. In zato v njenem srcu še ni popolnoma ugasnilo zadnje upanje …
Že je zapel tudi veliki zvon in zdrznila se je: »Zadnji čas je, da se tudi jaz odpravim po sobah in okoli hiše ter pokadim in pokropim! Saj ga ne bo, zaman čakam, čeprav mi je pisal, da pride in da me želi celo presenetiti. Le s čim?«
Iz štedilnika je vzela nekaj žerjavice, iz omare blagoslovljeno vodo, križ pa si je z vrvico obesila okoli vratu in lučko pustila kar pri jaslicah. Majhne so bile in skromne – kakor ona.
Ko se je vrnila v sobo k jaslicam, je zmolila vse tri dele rožnega venca, potem pa se je zastrmela v lučko pred jaslicami in misli so ji spet poromale k njim: k njemu, ki počiva tam gori ob cerkvi, in k njim, ki so odšli v svet.
»Oh, in vendar mi je France v pismu obljubil, da nocoj ne bom sama. Niti praznikov mi ni voščil, češ da mi jih bo tukaj. Bog ve, kaj ga je zadržalo? Morda kakšna ženska? Pred dnevi mi je sosedov Janez povedal, da ima dekle in se bo najbrž kmalu poročil. Bog ve, kakšna je? Morda v njenem srcu ni vere in tako jo bo poleg nje izgubil tudi France. Jezus, Novorojeni, ne daj, da bi se to zgodilo! Tako se bojim!«
Počasi je šla iz hiše, ni mogla več strpeti. Ni še popolnoma izgubila upanja, da navsezadnje le še pride. Kar tukaj na pragu ga bo počakala in objela in ga potem povabila v kuhinjo. Klobaso hrani zanj, soseda ji je včeraj prinesla koline.
Stala je na pragu in kmalu je začela trepetati od mraza. Strmela je v razsvetljena okna sosednjih hiš. Zazdelo se ji je, da sveti mir plava nad vasjo. Zvezde so trepetale na jasnem nebu tako kakor tisto prvo sveto noč. Le angelov ni bilo, ki so tedaj oznanjali mir in srečo. In nocoj tudi ne njega, ki bi njej prinesel mir in srečo. Odtavala je nazaj v hišo, da se pogreje ob peči, zakaj drgetala je od mraza in razočaranja.
»O, Jezus, darujem ti to trpljenje za moje otroke, da se ne bi izgubili v svetu, posebno te prosim za Franceta, najmlajšega. Zadržke ima, zato ni mogel priti. O, varuj ga, Novorojeni, da ne zgreši poti, ki vodi k Tebi!«
Počasi se je toplota razširila po njenem telesu, da se je naslonila na sedež ob peči in zadremala …
Nekdo jo je stresal za ramo. Ustrašila se je in prebudila. Odprla je oči in začudeno pogledala. Spoznala je, da se ji ne sanja. Luč je svetila v sobi, ki jo je prej ugasnila. France, ki je stal poleg nje, jo je moral prižgati.
»Si zadremala, mama? Veš, odklenjeno imaš in sva kar vstopila! Oprosti, ker nisem prišel že prej! Slavka je imela službo in tako … Vidiš, tukaj za mano stoji. Vesele praznike ti voščim!«
Zdaj je tudi Slavka stopila naprej. Mami je podala roko in v zadregi povedala: »Ne poznava se še, a upam … Tudi jaz vam voščim blagoslovljen praznike in veliko svetonočnega, božičnega veselja, v novem letu pa veliko sreče in naj se vam izpolnijo vse želje!«
Verna mora biti, drugače ne bi tako voščila, jo je prešinila srečna misel, rekla pa je:
»Oba lepo pozdravljam! Tudi jaz vama želim enako! Zdaj pa kar pojdimo v kuhinjo. Večerjo sem pripravila zate, no, pa jo bo tudi za oba dovolj!«
»Mama, kaj pa če bi jedli šele potem, ko se vrnemo od polnočnice?«
»Nisem nameravala iti, ker je pot ledena, jaz pa slabo vidim …«
»Midva ti bova pomagala. Vsak z ene strani te bova prijela pod roko!« je dejal France.
Mami Pavli se je zdelo, da božične pesmi še nikoli niso tako božale njenega srca kot prav to sveto noč. Solze so napolnile njene oči, ko je videla, da je Slavka prejela Novorojenega.
Vrnili so se in sedli za mizo v kuhinji. Medtem ko so jedli, je France povedal: »Oprosti, mama, ker ti nisem nič pisal o Slavki! Že precej časa se poznava in povem ti: ona ima največ zaslug, da se nisem izgubil, da sem ostal na pravi poti. Že sem omahoval, a mi je ona pomagala. Veš, mama, opravila sva že tečaj za zaročence, kmalu po novem letu se nameravava poročiti. Stanovanja pa nisva iskala. Veš, mama, Slavka je tudi doma z vasi, in ko sem ji pripovedoval, da si sama, je rekla, da želi, da bi prišla k tebi! Če si za to, seveda?«
»Oh, zakaj me sploh sprašuješ!?«
Hvaležno je pogledala Slavko, jo objela in zajokala od sreče.
»Mama, v tvoji sobi je še ena postelja, da bo tam lahko prespala Slavka. Jaz bom legel kar na divan v dnevni sobi.«
Božične zvezde so mežikale nad dolino, kakor da se veselijo lepote svete noči in sreče, ki sta jo mami Pavli prinesla Slavka in France.
PRITRKAVANJE
[uredi]»V ponedeljek je božič in letos, prvič po dolgem času, to ne bo več delovni dan. Ker imamo tudi prosto soboto, se nam obeta kar majhen dopust. Morda bom to izkoristil in šel domov, da obiščem starše. Že dolgo nisem bil tam!« je rekel Jože sodelavcu, ko sta v petek popoldne končala z delom in se preoblačila v garderobi.
»Le stori tako in bodi vesel, da sta še živa! Glej, jaz grem domov vsak dan, saj stanujem tu blizu, a se vseeno vsako popoldne z veseljem vračam med svoje; posebno še ob koncu tedna, ker vem, da bomo lahko nekaj več časa preživeli skupaj. V nedeljo …«
»Vem vem. v nedeljo greš z ženo in otroki k maši, povedal si mi že. Jaz, kakor veš, nimam svoje družine in tudi pri maši že dolgo nisem bil. Dokler sem živel doma, sem hodil redno, celo pritrkovalec sem bil in to mi vsake toliko časa še vedno nekako manjka. Odkar pa živimi tukaj v mestu, sem počasi na vse to kar pozabil. Pa tudi, saj veš, tukaj niso posebno radi videli, če si hodil v cerkev.«
»Jaz sem vedno ravnal tako, kot se mi je zdelo prav in mi je narekovala moja vest. Nikoli se nisem oziral, kaj bo kod rekel. Veš, zdi se mi, da se bodo časi počasi spremenili. Domov pa le pojdi! Veš, ata in mama sta tvoja družina, pa čeprav ti živiš tukaj.«
»Šel bom. Sploh pa včasih premišljujem, da sem naredil napako, ker sem od tam sploh odšel. Mislil sem … pa kaj bi zdaj o tem!«
Jože je šele v soboto popoldne sedel na avtobus. Toliko časa že ni bil doma, zato tja ni želel iti praznih rok. Dopoldne je šel v trgovino in kupil nekaj reči, da bi razveselil ata in mamo. Morda bo iz tujine prišel tudi brat Tone in nerodno bi bilo …
Mračilo se je že, ko je potrkal na domača vrata. Mam mu je odprla in videl je, kako se ga je iskreno razveselila.
»O, Jože, ti si prišel, hvala Bogu! Bala sem se že, da bova z atom sama praznovala.«
»Ali Tone ne bo prišel?«
»Ne bo! Pisal je, da morda pride za veliko noč ali pa enkrat poleti. Oženil se je tam in ima svojo družino. Malka pa se je oglasila včeraj. Lepo se ima, čeprav ima veliko dela. Dobrega moža je dobila. Pa stopi, no, naprej, da se ne bova kar tu na pragu pogovarjala! Poglej, ata, kdo je prišel!«
»O, si se le spomnil na naju! Saj boš v ponedeljek, na božični dan, še doma? Letos imajo prosto tudi delavci.«
»Bom, toda popoldne bom moral nazaj, da bom naslednji dan lahko na delovnem mestu.«
»Prav, prav, zdaj pa sedi, da se okrepčaš in se bomo lahko pogovorili!«
Veliko so si imeli povedati. Jože je izvedel, da se je Tone dokončno odločil, da ostane v tujini. Žena je pač tujega rodu …!
»Malka se sicer večkrat oglasi, toda pomagati nama ne more, saj ima dovolj svojega dela, in tako midva delava, kolikor in kar pač moreva,« je povedala mama.
Ko se je prebudil, je zaslišal glas velikega zvona. V jutranji mrak je enakomerno odmeval njegov topli glas, mogočno in tudi vabeče.
Mama je stopila v sobo.
»Kako? Si dobro spal in se odpočil? Čez eno uro se bo začela maša, saj lahko slišiš …. Boš šel z nama?«
»Kaj vem. No, danes ne bi, rad bi še malo poležal. Vsak dan moram vstajati tako zgodaj, vsaj v nedeljo …«
»No, kakor veš, ti že veš. Kar tako sem ti omenila, ker si včasih …«
»Vem, vem! a mesto in okoliščine človeka spremenijo in tam … pa kaj bi govoril!«
»Dovolj si star, da sam odločaš!« je žalostno rekla in odšla iz sobe.
Nič mu nista rekla, ko sta se vrnila iz cerkve, toda vseeno je v njunih očeh opazil neko prikrito otožnost, kot odsev zatajevane žalosti. Zavedal se je, kaj je temu vzrok, toda odganjal je neprijetno misel. Mama je skuhala dobro kosilo, a vendar ni nihče jedel s pravim veseljem. Kot da je bila med njimi nevidna pregrada.
»Si se morda kam vpisal?« ga je nenadoma vprašal ata.
»Ne … No ja, bil sem, a nisem več. Že skoraj leto dni.«
»Popoldne moram postaviti jaslice. Vsako leto sem jih, tudi letos bi jih rada,« je čez čas rekla mama.
»Pomagal ti bom!« je dejal. Še sam ni vedel, zakaj in kako se je to zgodilo, toda izrečeno je bilo. Ko pa je zagledal sijaj, ki se je zalesketal v maminih očeh, mu ni bilo žal!
»Sosedova Tončka, s katero sta skupaj hodila v šolo, mi je obljubila, da mi bo pomagala. Toda če mi boš ti, bom še bolj vesela.«
Že skoraj končala sta, ko je prišla.
»O, saj imate že drugega pomagača! Kdaj pa si prišel, Jože?«
»Že sinoči.«
»Res? Pa te danes nisem videla …«
»Veš, Jože, Tončka poje na koru,« je mama skušala obrniti pogovor drugam.
»Danes smo še peli adventne, o polnoči pa bodo na vrsti že božične. Sveta noč, blažena noč …! Res sta postavila lepe jaslice, meni se niso tako posrečile. Ti, Jože, res znaš!«
Dolgo so se pogovarjali in Jože je v Tončkinih očeh opazil nekaj lepega in toplega, čistega. Spomnil se je, kako je bila včasih vpletena v njegove sanje, toda potem …
»Joj, mračiti se je začelo, vsak čas bo zazvonilo avemarijo! Domov moram, da gremo okoli ogla.«
Ko je odšla, je ata Janez rekel: »Dobro in pošteno dekle je in srečen bo lahko tisti, ki jo bo dobil. Pa kaj bi … No, tudi pri nas bo treba pokropiti in pokaditi. Boš naju kar tukaj počakal?«
»Bi pa šel z vama, če je prav. Sicer pa je to tako lep in star običaj.«
Ko so se vrnili k jaslicam, je mama predlagala: »Doslej smo še na vsak sveti večer zmolili vse tri dele rožnega venca in rada bi, da bi bilo tako tudi letos.«
Pokleknila je in za njo tudi ata Janez. Jože je nekaj časa okleval, potem pa se jima je pridružil. Saj tam niti ne bodo zvedeli, je pomisli.
»Midva bova kar tukaj pri peči počakala na polnočnico!« je po večerji povedala mam in ga pogledala.
»V sobo grem, tako sem se odločil.«
»Kakor veš, čeprav … Ampak sam pač najbolje veš, kako je s teboj.«
V postelji je zadremal. Toda ko se je ob enajstih oglasil veliki zvon in naznanil, da bo čez uro polnočnica, se je prebudil. Pomislil je, da bodo pred polnočjo prav gotovo pritrkavali, in nenadoma se mu je porodila želja, da bi to slišal, saj je nekoč, preden je odšel od doma, tudi sam zahajal v zvonik. Odločil se je in vstal ter nekoliko odprl okno, da bi tako bolje slišal.
»Obleči se moram, da me ne bo zeblo pri odprtem oknu!« je zamrmral.
Narahlo, mehko in vabeče so se kmalu oglasili vsi štirje zvonovi. Nežno so se prepletali njihovi glasovi, kot da so v bron uliti vzdihi blagih src. V svoji skupni harmoniji so častili Novorojenega in verne ljudi vabili v božji hram, da se mu poklonijo in ga počastijo.
Spodaj v hiši je zaropotalo, in vedel je, da mama in ata odhajata k polnočnici. Morda, no, prav gotovo v njunih srcih ni tistega pravega vseobsegajočega božičnega veselja, ker tudi on ne gre z njima.
»Še je čas, ni še prepozno!« mu je spregovorilo v duši. Zdrznil se je: »Kaj naj bi bilo to? Ne, ne, le zakaj, kaj bi!« je skoraj kriknil, saj se je v njegovi duši razvnel boj, zakaj sveta noč ima svojo moč!
Toda zvonovi, ti božji glasniki, so se spet močneje in še bolj vabeče oglasili. Njihovi glasovi so trkali na srca vseh dobrih ljudi in tudi na njegovo mlačno in v plašč brezbrižnosti ovito srce. Njihov topli glas mu je budil stare spomine, mu pomagal, da bi milost Novorojenega napolnila njegovo srce.
»Saj tam za to ne bodo zvedeli in navsezadnje: tudi če bi, kaj pa mi morejo? Zakaj bi se bal za tisto negotovo službo, saj se navsezadnje lahko vrnem domov. Ata in mama bi bila tega prav gotovo vesela.«
Oblekel je bundo in odšel.
»Sveta noč, blažena noč …!« Tako je donelo v cerkvi, ko je vstopil. Še sam ni vedel, kdaj se je tudi sam pridružil petju. Pa ni pel le z ustnicami, tudi srce in duša sta se pridružila, tudi tam se je porajal tista najlepša melodija, ki jo je dano slišati tistim, ki so ponovno zagledali pravo pot.
Kaplan je bil v spovednici, pred njo pa ni bilo vrste, saj je večina že v prejšnjih dneh očistila svoje duše, da so bile pripravljene na Njegov prihod. Nekaj časa je okleval in si v mislih govoril: »Saj nisem vreden, Gospod! Toliko časa sem ti bil tujec in se nisem zmenil zate. Saj ne, da bi te sovražil, le mlačen sem bil in mislil sem, da te ne potrebujem.« Toda znova je zaslišal v duši tisti topli glas: »Če se ti zdi, da nisi vreden, si pa potreben in Njegova milost je brezmejna, zaupaj!«
Tedaj ni nič mislil, da bo mama najbrž vesela njegovega koraka, da bo ata srečen in zadovoljen. Še manj je pomislil, kaj bodo rekli ljudje, tukaj in tam. Poslušal je le tisti blagi glas v globini svoje duše! Odločil se je in s kesanjem v srcu stopil v spovednico.
»Odpusti mi, Novorojeni, če sem slabo pripravljen, če je omajana moja vera in omahuje duša!« je zašepetal, preden je spovednik odprl okence.
Ko se je vračal od obhajila, se je srečal z maminim pogledom. Nobena božična zvezda ni sijala tako milo in nežno kakor njene oči.
Skupaj s sosedovimi so se vračali proti domu. Molčali so, ker so poslušali napeve zvonov, ki so božali zimsko pokrajino in njihova srca. Skrivnostno so doneli bronasti glasovi med vaškimi hišami in še vedno je rahel vonj po kadilu napolnjeval ozračje. Že blizu domače hiše, ko sta nekoliko zaostala za drugimi, je Tončka rekla Jožetu: »Vesel in srečen božič ti želim!« Stisnila mu je desnico in že zašepetala: »Videla sem …!«
»Priložnost je bila in sem opravil. Dolgo že nisem bil!« je po pravici in iskreno povedal.
»Dokler je človek živ, ni prepozno!« je dahnila.
»Jutri pa moraš spet nazaj, no, že danes.«
»Ja, šel bom, toda le za nekaj dni, tako sem sklenil. Da vse uredim. Potem pa se vrnem za vedno, da bo naša kmetija spet zaživela in zadihala s polno močjo. Mislim, da bo to tudi Bogu po volji!«
»Ata in mama sta že ostarela in nekoliko onemogla. Težko že delata in vem, da bosta zelo vesela tvoje odločitve. Še več kakor za tri bo dela!«
»Si bom pa poiskal pomoč in prepričan sem, da vem, kje, seveda če …«
Noč je objemala tiho vas in tako Jože ni mogel videti, kako je Tončka zardela.
Milost svete noči se je naselila v topel dom. Vsi trije so to občutili.
»Jutri grem tudi jaz v zvonik!« je povedal Jože, preden se je odpravil k počitku.
PETARDE
[uredi]Bregarjev Janko, Jelšarjev Tinče in Potočnikov Jure so bili neločljivi prijatelji. Enako so bili stari in pozimi so hodili v isti šesti razred in ga tudi uspešno dokončali.
Ko so bile počitnice in je vladala poletna vročina, so se skoraj sleherni dan kopali v potoku, ki je tekel skozi vas. Malo pred vasjo so ga nekoliko zajezili, da so lahko tudi zaplavali. Čeprav je bila voda precej mrzla, jih to ni motilo. Ko so včasih tako sedeli na bregu, da bi se pogreli na soncu, so se večkrat pogovarjali, kaj si bodo privoščili za denar, ki so si ga že in ga še bodo zaslužili med počitnicami. Čeprav so bili tako rekoč stalno ob svojem tolmunu, so ob dopoldnevih, ko sonce še ni sijalo s polno močjo, zahajali v gozd. Nekaj časa so nabirali borovnice, in ko jih ni bilo več, so začeli poganjati jurčki. Pa obojega niso nabrali le za domačo porabo, temveč so marsikateri liter borovnic ali košarico jurčkov tudi prodali.
Denarja niso kar tako zapravili, kakor bi človek pričakoval od fantov njihove starosti, temveč so ga hranili. Sanjali so, da si bodo z njim kupili nekaj posebnega, nenavadnega, nekaj, kar jih bo razvedrilo in razveselilo. Njihove mame so bile drugačnega mnenja in so jim že večkrat predlagale, naj si kupijo kaj koristnega: morda majico, copate, karkoli. Toda junaki so bili prepričani, da jim bodo vse potrebno kupili starši in zato …
Nekega dne, ko se je poletje že poslavljalo in je bilo novo šolsko leto na pragu, se je Tinče nenadoma domislil: »Ha, to bi pa bilo nekaj!«
»Kaj se ti je zdaj posvetilo?« sta ga vprašala Janko in Jure.
»Mislim, da bi nam pri tem lahko pomagal moj starejši brat Jože. Letos je že dokončal osnovno šolo in jeseni pojde v uk v mehanično delavnico. Ja, ja, to!«
»Pa povej že enkrat, česa si se spomnil in kako nam lahko pomaga?«
»Saj se spomnita, kako smo se večkrat pogovarjali, da si moramo za svoje denar kupiti nekaj posebnega?«
»In do tistega naj bi prišli s pomočjo tvojega brata Jožeta?«
»Natanko tako!«
»In kako?«
»No, spomnil sem se, da je Jože že lani za božič in novo leto kupil petarde in zakaj si jih letos ne bi tudi mi? Le zamislita si, kakšno zabavo bi lahko imeli! Spomnim se, kako sem se lani smejal, ko jo je vrgel med otroke, in so potem zavreščali kakor neumni. In ne le to, tudi stara Njivarjeva Jera je zacvilila od strahu, ko je počilo prav na njenem pragu!«
»Jože je zdaj že tako rekoč odrasel.«
»Saj prav zato nam lahko pomaga. Ve, kje se dobijo. Mi bi mu dali denar, on pa nam jih bi prinesel. Kaj mislita?«
»Toda če jih kupimo že zdaj, ali bomo zdržali toliko časa in jih ne bomo preizkušali že prej?«
»Najbrž res. Toda saj se zdaj verjetno tudi ne dobijo. Nekaj dni pred božičem pa jih bodo prav gotovo imeli v trgovini, za katero ve Jože.«
»Pa ni ta reč precej nevarna? Tako sem slišal,« je podvomil Jure.
»Eh, le kako naj bo nevarno? Tudi Jožetu se ni nič zgodilo. Sicer pa je do božiča še daleč in bomo lahko še večkrat premislili in se odločili.«
»Saj. Saj bo res treba premisliti!« je nekam plašno rekel Janko.
»Kar zdelo se mi je, da boš imel pomisleke. Ali misliš, da ne smeš pokati, če si ministrant? Saj je to navsezadnje že kar ena izmed božičnih in novoletnih navad. In če vsi …«
»Vsi že ne! Toda res je do božiča še daleč in dovolj časa, da razmislimo in se pravilno odločimo.«
Kmalu za tem so fantje že imeli šolske skrbi in so na petarde kar nekoliko pozabili. Toda čas gre naprej in kar naenkrat je zapadel prvi sneg in tudi božič ni bil daleč.
Tisti dan so spet kakor ponavadi šli skupaj iz šole in Tinče je nenadoma dejal: »Joj, kmalu bi pozabil! Sinoči sva se pogovarjala z Jožetom in omenil mi je, da pojde v naslednjih dneh v mesto in v tisto trgovino.«
»Katero?«
»Oh, to sta pozabljiva! Saj smo se tedaj pogovarjali, za kaj bomo porabili svoj denar.«
»Saj res!« je vzkliknil Potočnikov Jure. »Ha, spet bo pokalo, da bo veselje!«
»Toda vsem pa to ni všeč,« je počasi rekel Janko.
»Nobena stvar ni všeč vsem … Ampak, kar je najpomembneje: nam bo!«
»Mladim je večinoma všeč, stari pa tako ali tako vedno le godrnjajo in nam pridigajo!«
»Mislim, da imajo večkrat tudi prav!« se je spet oglasil Janko.
»Morda je temu res tako, toda zdaj se ne smemo ozirati na razne govorice. Sicer pa bomo tako prispevali, da bo božični praznik bolj slovesen, pa tudi silvestrovo in novo leto bomo dostojno pričakali,« je rekel Tinče. »Saj res, skoraj bi pozabil! Pri nas imamo nov televizor! Rad bi ga vama pokazal. Kaj, če bi se oglasila proti večeru?«
»Se pa bova. Zakaj ne?"
»In tedaj se bomo lahko tudi v miru pogovorili. Pa na denar nikar ne pozabita, morda bo šel Jože že jutri v mesto.«
Janko bi se vseeno najraje premislil. Nekakšen neprijeten občutek je imel, kakor da ni vse tako, kot bi moralo biti. Toda nazadnje je le odprl hranilnik in z denarjem v žepu stopil na cesto. Jure ga je že čakal.
»Sem že misli, da te ne bo.«
»Zakaj?«
»No, prav lahko bi si premislil, saj … Veš, tudi jaz nisem bil povsem prepričan, če bom šel. Nekakšen neprijeten občutek imam in tako …«
»Potem pa sva oba na istem. Toda zdaj sva tukaj in zakaj bi se ozirala nazaj.«
V dnevni sobi pri Jelšarjevih je na častnem mestu res stal nov televizor.
»Ga vidita! Ata ga je kupil, da bomo na silvestrovo lahko gledali novoletni program. Zelo čisto sliko ima. Če bosta želela, lahko prideta!«
»Pa ga priklopi, da bova videla!«
Na sporedu je bila ravno risanka in tako so se zatopili vanjo, da so kar obsedeli.
»Joj, tema se je že spustila na vas, domov bo treba!«
Morda bi res kar odšla,a se je zgodilo nekaj, kar je spet pritegnilo njihovo pozornost! Med raznimi oglasi in reklamami se je na ekranu nenadoma pojavil tudi prispevek o petardah. Videli so, kako je nekomu potrgalo prste, kako so zaradi pokanja prestrašene tudi živali in ne samo ljudje. V zadregi so se spogledali: »Kaj pa zdaj?«
»Oh, menda se ne bosta skesala prav zadnji hip!« je zagodel Tinče. »Saj to velja le za tiste, ki so premalo previdni in ne vedo …«
»Tudi jaz nisem še nikoli pokal s petardami,« je negotovo dejal Jure. »Kaj, ko bi si premislili. Še je čas!«
»Revi sta, da vesta! Pa tako smo se vse leto veselili! Zdaj pa kar naenkrat …«
»Saj bova še premislila!« je za oba rekel Janko in potem sta brez pozdrava odšla domov.
Že naslednji dan so prišli spet skupaj. V župnišču so namreč imeli verouk, in preden so se razšli, jim je katehet povedal: »Gotovo ste že na televiziji videli, kaj se lahko zgodi, če se ljudje, še posebno otroci, igrajo s petardami. Tisto pokanje ni nikakor primerno za božič, ki naj bi bil miren družinski praznik, praznik miru, dobrote in ljubezni; predvsem ljubezni do Njega, ki je bil pred dva tisoč leti rojen v Betlehemu. Naj ga sprejmemo s pokanjem, ki spominja na vojno in na vse hudo? Prav lahko si zamislite, da tisto pokanje težko poslušajo starejši ljudje, ki so morali med vojno marsikaj prestati in pretrpeti, in jim zdaj obuja neprijetne spomine. Mislim, da je še kako primerno, če denar, ki bi ga porabili za nakup petard, raje daste v dobrodelne namene. Na svetu je toliko ljudi, ki so zelo potrebni pomoči, pa jim je to morda nerodno priznati.«
Molče so hodili proti domu, nobenemu ni bilo do pogovora. Spoznali so, da se je težko odreči nečemu, o čemer so sanjali toliko časa.
Ko so naslednji dan šli skupaj iz šole, je Jure počasi rekel: »Saj bo kar držalo.«
»Kaj pa?«
»No, kar smo slišali včeraj in videli na televiziji.«
»Menda ne bomo naših načrtov kar tako opustili!«
»Veš, Tinče, navsezadnje bo tako še najbolje! Saj bodo prazniki vseeno minili, pa še denar nam bo ostal!« je rekel Janko.
»Ja, ostal nam bo in vendar …«
»Kaj pa če bi le naredili tako, kakor nam je svetoval gospod župnik?«
»Komu pa naj ga damo?«
»Že vem! Blizu naše hiše, v tisti mali bajtici, živi mama Jelka. Vdova je, tri majhne otroke ima, pa še brez službe je. Saj je že dejal naš ata, da se čudi, kako sploh preživijo!« je rekel Jure.
Spogledali so se in se razumeli. Še tisto popoldne so se spet zbrali.
»Imata s seboj?« je vprašal Janko.
»Seveda!«
»Jaz tudi in zato kar pojdimo!«
Hodili so počasi, kakor da so v zadregi. Nekoliko jih je skrbelo, kako jih bo sprejela. Tudi pred vrati so še nekoliko postali, preden so potrkali. Ko jim je odprla in jih povabila naprej, so obstali sredi sobe in pogledovali drug drugega.
»No, pa povejte, fantje, kaj bi radi!«
»Ne, ne, nič ne bi radi, le tako smo prišli. No, zaradi nečesa drugega …«
»Saj ste morda koledniki? Ničesar nimam, no, skoraj ničesar, da bi vam dala.«
»saj nismo koledniki in tudi ničesar ne prosimo, povedali smo že …«
»Kaj pa potem?«
Spogledali so se, nato pa se je opogumil Tinče: »Veste, petarde smo nameravali kupiti, a jih ne bomo, tako smo se odločili. Ker pa smo zanje hranili denar, nam je tako ostal. Prinesli smo ga vam. Najprimernejši ste se nam zdeli, da boste lahko lepše praznovali božične in novoletne praznike!«
»Joj joj, fantje, to pa je za vas prevelika žrtev! Ne ne, ne smem vzeti!«
»Kdo pravi, da ne? Jure nam je povedal, v kakšnih težavah ste in zato …«
Opazili so solze v njenih očeh in postalo jim je nerodno. Molče so položili denar na mizo, izjecljali še božično in novoletno voščilo ter se izmuznili iz sobe.
Na prag je prišla za njimi in že precej daleč so bili, ko so se slišale njene zahvale in zahvale otrok.
Minili so božični prazniki in tudi novo leto je že nekaj časa dni kraljevalo v deželi. Ko so se prvi šolski dan vračali domov, je Janko rekel: »Vesta, tako lepega božiča še nisem doživel!«
!Tudi jaz ne,« sta se oglasila oba naenkrat. Čez nekaj časa pa je Tinče dodal: »Vesta, prepričan sem, da ne bi bila tako lep, če bi kupili petarde in z njimi pokali po vasi. Letos se je premislil tudi Jože – ni šel v tisto trgovino! Mami pa je za praznike kupil lepo novo ruto.«
»Slišal sem, da so bili ljudje zelo zadovoljni, ker ni bilo običajnega pokanja,« je rekel Janko.
»Ponekod je pa bilo. Na televiziji so povedali, da je bilo tudi nekaj nesreč, nekdo je menda celo oslepel,« je dodal Tinče.
»Nam se kaj takega ni moglo pripetiti in se tudi nikoli ne bo! Zdaj res lahko rečem, da v tem pokanju ni nobene sreče. Sreča je lahko le v srcu in to tedaj, ko nekomu narediš nekaj dobrega!«
»Janko! čisto prav imaš! To sva lahko v teh dneh spoznala tudi midva!«
»Sta za to, da gremo popoldne na smučanje, vsaj za kakšno uro?!«
»Seveda! In kolikor vem, tam v rebri ne bomo le mi trije!«
VEČERNI ZVON
[uredi]Sive megle so prekrivale dolino in rahlo je rosilo. Jesen je kraljevala nad pokrajino, pa ne lepa in sončna, kakršna je včasih v septembru in oktobru, ko drevje žari v prelepih pisanih barvah ter zorijo pozna jabolka in šelesti zoreča koruza. Nad pokrajino je lebdela otožna jesen, ki pride za vso lepoto, kot pride za mladostjo starost in za veseljem žalost.
Oktober se je že poslavljal in bližala sta se praznika vseh svetih in vernih duš. Tisti dan je bil tak, kakor bi tudi narava žalovala za vsemi pokojnimi, ki so počivali ob vaški cerkvici.
Prvi mrak je silil v sobo. Stari cerkovnik Martin se je nemirno obrnil v svoji postelji in pogledal skozi okno, za katerim je bolj slutil kot visel vaško cerkev in njen vitki zvonik,, v katerega se je tolikokrat povzpel.
»Ej, kolikokrat je bilo tam gori lepo in prijetno, ko smo pritrkavali in je pesem zvonov napolnjevala dolino in trkala na srca ljudi, da so zatrepetala v veselem pričakovanju praznikov: božiča, velike noči, žegnanja …Vsak dan sem navijal staro uro, da so se vaščani lahko ozirali na številčnico in na velike kazalce ter so kladiva udarjala ure in ferkelce. Zjutraj, opoldne in zvečer sem zvonil avemarijo, pa k maši, in ob petkih in sobotah popoldne, če pred nedavnimi nedeljami nismo pritrkavali. Zdaj pa ne morem več in nikoli več ne bom mogel! Ne morem, roke so opešale, starost in bolezen sta jim vzela moč. Oh, nikoli več ne bodo prijele za vrvi, ne za kemblje, da bi pritrkaval!«
V Martinovih očes so se zalesketale solze, ko je šepetal sam sebi, kakor da hoče premagati tesnobo, ki sta jo še povečevala nastajajoči mrak in žuborenje deževnice v žlebovih in ceveh.
Dopoldne se je pri njem oglasil župnik in dolgo sta se pogovarjala. Pripravljen je bil za pot, za katero je slutil, da bo kmalu stopil nanjo, slutil, da tisti čas ni več daleč. Mir je vladal v njegovem srcu in duši in vdano je čakal …
»Še bom prišel!« je obljubil župnik, ko se je dopoldne poslavljal.
»Le pridite, prosim!« mu je odgovoril, čeprav se mu je zazdelo, kot da se poslavljata za vedno.
To, da ni več tako rednega zvonjenja, odkar je zbolel, mu je povedal župnik. Zdaj bomo napravili zvonjenje na električni pogon, tako kot že marsikje, čeprav to ni isto, kot če zvon poganja človeška roka.
»Eh, ja, ko bi mi bilo še enkrat dano, da bi prijel za vrv in bi zvon zapel, kakor je tolikokrat. Zapel tako, da bi v njegovem glasu zatrepetalo moje srce in bi se v njem čutila moja ljubezen!«
A se je zavedal, da sta njegova pot in njegova služba na zemlji končani. Le posluša še lahko pesmi zvonov, ko se oglasijo. In njihovi glasovi priplavajo tudi do njegove bolniške postelje, priplavajo kot topli pozdravi dragih prijateljev.
Žena je tiho vstopila in vprašala: »Naj prižgem luč?«
»Ne, ne, nikar! Raje sedi semkaj k meni, nekam nenavadno se počutim. In roko, roko mi podaj!«
Sedla je k postelji in gledala njegov bledi obraz, ki se je svetil iz nastajajočega mraka. Toliko let sta preživela skupaj, skupaj vzgajal otroke, ki so odšli po svetu, se prebijala skozi revno življenje in zdaj …
Tedaj pa se je iz vaškega zvonika mehko in otožno oglasil večerni zvon in potrkal na okence. Kakor nekje iz daljave ga je zaslišal tudi Martin. Zaslišal ga je bolj s srcem kot s sluhom.
»Slišiš, mama!« jo je poklical. Tako jo je vedno klical zaradi otrok. »Slišiš, zvoni, niso pozabili … Daj, odpri nekoliko okno, da bom bolje slišal to pesem, ki me je tolikokrat razveselila. In moliva, kot sva zmeraj, odkar sva skupaj!«
»Prehladno je zunaj, lahko ti škodi.«
»Le odpri! Ne bo mi škodilo, ne more mi več! Saj si ga odprla tudi včeraj in prejšnji dan. Le daj!«
Vzdihnila je in rahlo odprla okno, toliko da je žametni bronasti glas napolnil sobo. Potem je pokrižala njega in sebe ter začela moliti: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …«
Skoraj šepetaje je izgovarjala besede in on ji je prav tako odgovarjal. Glas večernega zvona se je zlil z njuno molitvijo.
Utihnil je srednji zvon in potem je tenko in milo zapel mali, kot da bi jokal in žaloval, ker ga ne bodo nikoli več zazibale roke, ki so kakor mrtve počivale na odeji.
»Še za verne duše v vicah,« je molila, ko se je mogočno oglasil veliki zvon. Tedaj je Martin rahlo stisnil njeno roko.
Odmolila je očenaš, a Martin ji ni več odgovarjal in ko je izpustila njegovo roko, je ta omahnila …
Martin ni več slišal, kako je donel veliki zvon, saj je njegova duša že pohitela tja, kjer nebeški zvonovi pojo svojo večno pesem!
KAKOR TUDI MI ODPUŠČAMO
[uredi]Bilo je v tistih dneh, ko sta si pomlad in poletje podala roki. Omamno je dehtelo po veneči travi, ki se je sušila pod žarki junijskega sonca. Na vrtu pred hišo so zorele češnje, na oknih in gredicah so se pozibavale rože.
Robi in njegova mama Tinca sta sedela pri kosilu. Skoraj tri je kazala stara stenska ura. Ker je Robi hodil v tovarno in se vračal šele po drugi uri, je mama vsak dan skuhala kosilo šele ob takem času, da sta lahko skupaj jedla.
»Joj, kako hitro bežijo dnevi! Pravkar sem še hodila k šmarnicam, zdaj pa smo že v drugi polovici junija. Boš videl, kako hitro bo minilo tole poletje, in že bomo jeseni. In tako je tudi v življenju.«
»Mama, saj še nisi stara!«
»Veš, to pa najbolje vem sama. Človek je star toliko, kot se počuti, in jaz vem, da … No, sedem križev si bom kmalu naložila in tudi veliko hudega sem morala prestati. Šest sem vas rodila, ti si najmlajši in le ti si ostal doma. Onih pet je odšlo iz rojstne hiše, odšlo, kakor odletijo ptice iz gnezda, ko odrastejo. Ata smo pokopali, pogrešam ga … Sama sem ostala z vami in ni bilo lahko. Pa je minilo, hvala Bogu, in vsi ste se izučili in izšolali; oni že imajo svoje družine in zato tudi svoje skrbi.
Ne zamerim jim, da me bolj poredko kdo obišče, saj ne morejo, nimajo časa. Veš, le to me boli, da so nekateri pozabili, kar sem jih učila. Vsak dan molim zanje in tudi zate, Robi, da bi se ti življenje prav obrnilo in se ne bi kesal, ker si ostal doma.«
»Saj se ne, mama, res se ne kesam! Na delo hodim in ob mesecu dobim denar, ti pa obdeluješ te najine njivice in skrbiš za kravici.«
»No, tudi ti mi popoldne pomagaš. Toda vseeno, Robi, ne vem, če bo lahko tako tudi naprej. Poletje se komaj rojeva, jaz pa že čutim hlad jeseni! Saj ne rečem, da ne morem več delati. Le pogosto moram počivati, ker me roke in noge ne ubogajo več tako, kot so me včasih.«
»Toda, mama, saj ti bom še pomagal, še bolj kot doslej!«
»Verjamem ti in morda bo nekaj časa še šlo, toda leta hitro teko, vsaj jaz imam tak občutek. Pride čas, ko se mora v življenju nekaj spremeniti. Mislim, da je tisti čas že tukaj.«
»Ne vem, o čem govoriš, mama?«
»No, Robi, oženiti bi se moral, tako je! Kmalu jih boš imel trideset, zakaj bi še odlašal? Tudi meni bi bilo prav, saj vidiš, da sama ne zmorem vsega dela. Pa tudi nase pomisli! Saj menda ne želiš, da bi nekoč ostal sam v hiši, kot jih je že nekaj tod okoli. In Robarjeva Betka se mi zdi dobro dekle …«
»Kaj vem …«
»Kaj pa je, Robi? Saj si mi večkrat pripovedoval, da je ona tvoje dekle. Pa se je nista kaj sporekla?«
»No, niti ne. Le tako, no, pustil jo bom. Tako nekako sem se odločil.«
»Pustil? Le zakaj? Pa toliko časa že hodiš za njo. To pa ne bo prav. Je mar nimaš več rad?«
»No, tega ravno ne bi mogel reči. Tudi ne vem, če jo bom mogel popolnoma izbrisati iz svojega srca. Toda tu so še druge stvari.«
»Tvoja mama sem in mislim, da mi lahko zaupaš, kaj te teži in kaj te moti. Srečna bom, če ti bom morda lahko pomagala. Veš, tudi Betka se mi smili. Si ji že omenil, da jo nameravaš pustiti?«
»Tako napol … Ko sva zadnjič govorila, sem ji rekel, da bom premislil. Zdaj sem. Povedal ji bom. Veš, mama, razočaran sem!«
»Mi ne bi povedal, zakaj? Morebiti bi te pa razumela – tebe in morda tudi Betko.«
Nekaj časa je molčal. Mirno je čakala in res je čez čas rekel: »Veš, mama, saj sem mislil resno in pošteno in najbrž ona tudi. Toda zadnjič, ko sem ji omenil, da bi se poročila, mi je povedala …«
»Kaj pa, Robi?«
»No, oh no, da ni … da ni taka, kakor sem mislil, da je. Za boljšo sem jo imel, prevelik idealist sem bil, sanjač …«
»Ne verjamem, da bi te varala s kom drugim.«
»To ne, toda preden sva se midva spoznala, je hodil za njo neki tip iz mesta, saj veš, da Betka dela v tovarni, in zgodilo se je … Res, rekla je, da le enkrat!«
»Ti je to sama povedala?«
»Ja. In izgovarjala se je, da je bila mlada, neizkušena, da ni imela mame, ker ji je umrla, ko je bila še otrok in tako naprej. Jaz pa sem jo imel skoraj za svetnico in sem se do nje tudi temu primerno obnašal. Bedak sem bil in lahko se mi smeji!«
»Veš kaj, Robi, prepričana sem, da se ti ne smeji in mislim, da ji je trikrat bolj hudo in težko kakor tebi. Če te ne bi zares ljubila, ti tega ne bi povedala. Pa saj se je z onim razšla?«
»Sprla sta se takoj po tistem, ker je menda spoznala, kakšni so njegovi nameni. Pozneje se je moral poročiti z nekim dekletom iz mesta, od katerega pa je tudi že pobegnil nekam v tujino.«
»Jaz mislim, da je bila Betka le nesrečna žrtev brezvestneža. Že tako je nesrečna, ker je ostala brez mame, potem je doživela še tisto grenko izkušnjo in zdaj jo zapuščaš še ti. Lahko si predstavljam, kako ji mora biti pri srcu. Robi, gotovo se pomniš, da je Jezus nekoč rekel: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen. Nihče ga ni vrgel! Zdaj pa jaz tebe vprašam. Si ti popolnoma čist, čist tudi pred samim seboj in pred Bogom? Si bil vedno popolnoma čist tudi v mislih?«
Robi je molčal, mama pa je čez čas nadaljevala: »Toliko sovraštva je na svetu, ker si ljudje ne znajo in nočejo odpuščati. S prstom kažejo na druge, sami pa niso nič boljši, morda celo slabši!«
»Lahko, da je to res …«
»O, pa še kako res je in mislim, da zato, ker ljudje – vsaj nekateri – sploh ne molijo ali pa molijo le z ustnicami, njihove misli pa tavajo bog ve kje. Če bi vsi iskreno in s premislekom molili očenaš, koliko manj gorja bi bilo na svetu. Vsi bi se morali zamisliti ob besedah: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo!«
»To je res.«
»Seveda je in še tole ti povem: vsake toliko časa greš tudi ti k zakramentom in vesela sem, da je tako. Toda Betko vidim, da gre vsak mesec. Ti to kaj pove? Že davno ji je Gospod odpustil spodrsljaj, če je sploh bilo kaj krivde na njeni strani. Gotovo se strinjaš z menoj? Mar želiš biti ti strožji sodnik, kot je On, večna Dobrota?!«
»Ne, to ne bi bil rad!«
»Seveda je tvoja stvar, kako boš molil očenaš in kako boš ravnal, saj si polnoleten. Toda ne pozabi, da je Jezus rekel tudi: Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo. O, še kako dobro je poznal ljudi! Veš, Robi, še to ti povem, da občudujem Betko, ker je premagal človeško slabost in našla svojo edino pravo pot!«
Dolgo je molčal in premišljeval, potem pa je pogledal mami v oči in počasi rekel: »Mama, nekaj bi te prosil: nikar ne omeni Betki, da sem ti to povedal!«
»Niti na misel mi ne pride kaj takega.«
»V nedeljo jo pripeljem k nam, da se bosta lahko pogovorili in se bolje spoznali. Da bo videla, kam bo prišla, ko si bova obljubila večno zvestobo!«
IN ZVONOVI SO ZAPELI
[uredi]Pomlad se je odela v svoja najlepša oblačila. Vsepovsod je klilo življenje, na tisoče cvetov je krasilo polja, vrtove in sadovnjake. Po gozdovih, ki so obkrožali vas in dolino, so pele kukavice, slavčki, se oglašale sinice in drugi krilati pevci.
V cerkvi sredi vasi so Marijini častilci prepevali majniške pesmi in z njimi slavili Kraljico Slovencev in vseh dobrih ljudi. Vsak večer so jih zvonovi povabili v cerkev in pred njen oltar. Lepi in nežni so bili napevi zvonov, kot je lepa molitev, ki vre iz iskrenih src. Ob sobotah, pred prazniki, pred nedeljskimi mašami in šmarnicami pa se je iz zvonika oglasilo veselo pritrkavanje, da je bila vsa dolina naenkrat praznično razpoložena. In ko je v veselem napevu v srcih zatrepetal odmev majniških zvonov, se je marsikatero že zakrknjeno srce odprlo za milost, ki jo je v majniških dneh delila Odrešenikova Mati.
Tisto sobotno popoldne je Jernej stal pred domačo hišo, ki je stala na majhni vzpetini ob vasi in poslušal pritrkavanje.
»Ne, ne gre jim tako, kot bi bilo treba. Ni tako lepo in ubrano, kot bi lahko bilo! Ne gre in ne gre! Le kako, da tega ne spoznajo, da ne slišijo, da nimajo pravega takta. Kar šel bi in …«
Spomnil se je, s kakšnim veseljem je včasih hodil v zvonik. Vsakokrat so se ga fantje razveselili, saj so njemu zvonovi zapeli lepo in ubrano kot le malokomu. Potem pa … Da, potem … Ko je prišel od vojakov in se zaposlil … v tako družbo je prišel … Smejali so se mu, ko je nekoč omenil, da pritrkava. Po tistem je vse bolj redko obiskoval zvonove, dokler ni povsem prenehal. Pa ni opustil le pritrkavanja, tudi v cerkev je le redko našel pot. Zaman so bile mamine prošnje, zaman so vabili zvonovi. Kot da bi oglušel za eno in drugo.
Nove družbe se je počasi naveličal; prazno in puhlo se mu je začelo dozdevati njihovo besedičenje. Le od danes do jutri so segale njihove misli. Kakor čebel od cveta do cveta so letali od zabave do zabave. Ne telo, moč duha je umirala in srce je ostalo prazno. Prazne so ostale tudi hiše v hribih nad vasjo. Lastniki so jih zapustili in odšli v mesta, kjer so dobili delo in denar – toda največkrat izgubili srce in dih deviške narave.
Ves neodločen je stal pred domačo hišo in razmišljal. Najraje bi stopil do cerkve in v zvonik ter prijel za kemblje. Ampak …
»Kaj pa bi rekli ljudje? Že dolgo me niso videli tam,« je polglasno zagodrnjal. Tisto popoldne je postal nemiren in tak je bil tudi ves večer; nemiren kakor vojak pred napadom, dokler ne pride čas in se zgodi …
Njegova mama je opazila nemir in tudi, kako je popoldne strmel v zvonik. Vzdihnila je: »O Marija, daj da ga posveti tvoja milost!«
Nad hribi, ki so varovali vzhodno stran doline, je jutranja zarja že rahlo pozlatila redke oblake. Počasi se je svetlikalo in oko je že lahko zaznalo hiše in drevesa. V zvoniku je tedaj zanihal veliki zvon, da je njegov mogočni bas napolnil dolino. Hip za tem so se mu v veseli in razigrani pesmi pridružili še mali trije, da je zadrhtelo v zraku, seglo do bregov in hribov ter se v tisočerih odmevih razlilo po dolini in se povzpelo vse do oblakov, okrašenih z jutranjo zarjo. Kot bi se odprlo nebo in bi zaigrale nebeške harfe, se je zdelo ljudem, ki jih je melodija zvonov prebudila iz spanja. Prisluhnili so njihovi pesmi, ki so jo že tolikokrat slišali, a je bila vedno enako nova in lepa; kakor sveža pomlad, materina ljubezen, dobra pesem in božja dobrota.
Tudi Jerneja je prebudil glas zvonov. Prisluhnil je in zagodrnjal: »Saj je lepo, toda spet ni uglašeno, kot bi moralo biti!«
Sam si ni znal razložiti, kaj se je potem zgodilo. Nenadoma je vstal, se oblekel ter stopil v jutranji mrak. Dih pomladi ga je pozdravil, ko je stopil čez domači prag, da mu je srce zadrhtelo kakor bron v zvoniku.
Fantje so se veselo začudili, ko so ga zagledali. Nasmehnili so se drug drugemu in nekaj časa je donel le veliki zvon. S pogledi in kretnjami rok so ga prosili, naj poprime.
Stopil je k malima dvema zvonovoma in s prsti pokazal onemu, ki je stal ob srednjem zvonu, katero melodijo naj začne.
Potem je Jernej pozabil na vse drugo. Le zvonovi so mu peli svojo prelepo majniško pesem in dolgo dolgo ni izpustil kembljev, kot da želi nadomestiti vse, kar je zamudil.
»Tako lepo kot to jutro pa že dolgo niso pritrkavali!« je menil marsikdo, ki je prisluhnil zvonovom in v njihovem napevu zaznal hrepenenje človeških src po tisti resnični pesmi, ki tiho sanja v človeku, dokler se ne osvobodi telesa in pohiti v večni majnik, Resnici v objem.
Jernejeva mama je vstala in pokukala v Jernejevo sobo. Videla je, da je prazna, zvonovi pa so peli tako, kakor le tedaj, ko je on še hodil …
»O, da bi bilo res!« je hvaležno pogledala v Marijin kipec v kotu nad mizo.
Zvonarji so se utrudili in ustavili veliki zvon. Potem so pritrkavali še stoječe melodije, »ta tihe« so jim rekli v Podhrastu, da je donelo zdaj lahno in milo, zdaj veselo, praznično in razigrano, pa močno ali komaj slišno, kakor prepeva dobro uglašen zbor.
»Saj boš še prišel, Jernej?« so ga spraševali in prosili, ko so odhajali iz že s soncem obsijanega zvonika.
»Bom!« je obljubil, ne da bi razmišljal.
Ko je prišel domov in se oglasil v kuhinji, je dejal: »V hlev bom moral, da nakrmim živino!«
»Sva jo že z atom!« je rekla mama. Nič ga ni vprašala; zdaj je vedela, kje je bil.
Komaj je odzvonilo uro, že je bil oblečen v nedeljsko obleko in počasi se je odpravil proti cerkvi. Tam še ni bilo ljudi, tudi pritrkovalci še niso prišli.
»Kar v zvoniku jih bom počakal!«
Stopil je v cerkev, da bi se po stopnicah povzpel na kor in od tam v zvonik. Prav tedaj je duhovnik stopil v spovednico, da sprejme prve ljudi. Jernej je obstal pri vratih in velik, čuden nemir mu je napolnil srce. Spomini, v srcu zaklenjeni, so naenkrat privreli na dan, kot privre hudourni studenec ob nalivu. In tam na oltarju je med rožami stal Marijin kip. Kot da njene razprostrte roke vabijo …
»Naj grem ali ne?« je vzdihnil. »Grem!« se je odločil. Na hitro je premislil zadnji dve leti svojega življenja in potem pokleknil …
Ves lahek in kakor na novo rojen se je potem povzpel v zvonik in zdelo se mu je, da zvonovi še nikoli niso imeli tako lepega glasu.
Ko je zvonček povabil ljudi k božjemu obedu, se je spustil po strmih stopnicah s kora. Kot po naključju sta z mamo hkrati prišla do duhovnika, ki je delil božji kruh.
Lepa in sončna je bila tista nedelja. Lepa in sončna, polna cvetja in zelenja, saj je dih pomladi plaval nad dolino, po kateri je Stvarnik nasul toliko lepote. Toda še lepša, bolj mila in polna sreče je bila pomlad, ki se je tisto jutro znova rodila v Jernejevem srcu. Pomlad, ki žari vse leto, tudi sredi zime, če je le srce odprto za Milost in Dobroto ter veruje in upa v večni majnik, kamor bo nekoč potovala duša, ki je vklenjena v minljivo telo.
Z mamo o vsem tem nista govorila. Dovolj so povedale njune oči, kadarkoli sta se srečala njuna pogleda. Jernej je v maminih očeh videl toliko dobrote in ljubezni, kot ju premorejo le oči ljubeče slovenske matere.
Vedel je, da je le ena ljubezen še večja. Toda to lahko srce le sluti in jo najde šele v večni Pomladi.
ZAKLADI
[uredi]Tisto soboto zjutraj je deževalo. Tako je bilo oblačno in megleno, da se nikakor ni moglo povsem zdaniti. Bregarjev Mihev je nejevoljno gledal skozi okno in jezno godrnjal: »In ravno danes mora biti tako vreme, ko nam ni treba v šolo in bi lahko opravili tisto, kar načrtujemo že od novega leta.«
»Kaj pa godrnjaš tako nerazločno, da te niti razumeti ne morem. Zdi se mi, da to ni jutranja molitev, na kateri si najbrž pozabil. Le misli o nekakšnih zakladih ti zadnje čase rojijo po glavi, celo sanja se ti o njih! Slišala sem, kako si še v spanju govoril o njih.«
»Nič ne vem, mama, ne spomnim se. Sicer je pa tako vreme, da ni za nikamor.«
»Kam pa naj bi šel? Doma bodi, da boš lahko napisal domačo nalogo in ti je ne bo treba jutri zvečer, saj se je že nekajkrat zgodilo in ti je potem zmanjkovalo časa. Jožko in Angelca se bosta vsak čas prebudila, skupaj bomo zmolili jutranjo molitev in potem zajtrkovali. Ata je moral tudi danes v službo, menda morajo nekaj nujnega dokončati.«
»Ampak tako ti povem, mama, da tole vreme ni prav nič primerno za maj. Sončen in ves lep bi moral biti tudi današnji dan. Takega sem si predstavljal še včeraj.«
»Spet imaš nekaj za bregom, dobro te poznam! Opazila sem, kako si se že nekajkrat zelo skrivnostno pogovarjal s Potokarjevim Stankom in Čevljarjevim Urhom.«
»skupaj hodimo v šolo in celo v isti razred.«
»Ja ja, junija boste končali že sedmi razred in prav bi bilo, če bi včasih mislili tudi na kaj drugega, kot le na tiste izmišljene zaklade, o katerih ste brali v stripih. Ministrant si in vsaj ti bi že moral misliti tudi na kaj drugega.«
Bratec in sestrica sta prihitela iz spalnice in Mihcu je bilo kar prav, da se je pogovor obrnil v drugo smer.
Res se je Mihec usedel za mizo in začel pisati domačo nalogo. Toda sredi dopoldneva ga je nenadoma zmotila zlata svetloba, ki je napolnila sobo. Stekel je k oknu in veselo vzkliknil! Nič več ni rosilo, megle so izginile in sredi sinje jasnine se je bleščalo sonce. Kakor v pravljici je žarela vsa dolina, mlado zelenje je s sebe otresalo srebrno blesteče kapljice in cvetje je žarelo v vseh čudovitih barvah.
Ne, Mihec ni mogel več zdržati v sobi. Domačo nalogo bo dokončal popoldne ali jutri. Oblekel je jopico in zaklical mami: »Za nekaj časa grem ven! Z Urhom in Stankom se moram pogovoriti nekaj pomembnega.«
»Zelo dvomim, da bo imel pogovor kaj skupnega z domačo nalogo ali celo z jutrišnjo mašo.«
»No, to morda res ne, toda vseeno …«
Že mu je hotela reči, da ve, da se bodo verjetno spet pogovarjali o tistih zakladih, ki obstajajo le v njihovi domišljiji, pa se je že obrnil in stekel na vas.
»Le glej, da se ne bo ata vrnil prej kakor ti!« je še komaj utegnila zaklicati za njim.
»Oh, no, mama!« je vzkliknil, ne da bi se ozrl.
»Pri Stanku se bom najprej ustavil, bliže je kot do Čevljarjevih.«
In glej, pod majhnim kozolčkom ga je že pričakoval Stanko.
»se mi je kar zdelo, da te bom kmalu zagledal. Res sem se že bal, da nam bo vreme prekrižalo načrte. Tudi Urh mora biti vsak čas tukaj. Rekel je, da bo prinesel sveče, da si bomo lahko svetili. Veš, kar prepričan sem, da je v tisti jami zaklad in da je namenjen prav nam. mislim, da doslej še nihče ni pomislil, da bi ga iskal tam.«
»Kaj pa, če ga ne bo?« je podvomil Mihec.
»Nikar tako ne razmišljaj! Kje drugje pa naj bo, če ne tam? In toliko smo se že o tem pogovarjali, da že kar moramo verjeti. Toda vedno je prišlo kaj vmes, da nismo mogli pokukati v tisto jamo. Do nje smo sicer že večkrat prišli, toda …«
»Vanjo se pa nismo upali, ker v njej tako buči.«
»Oh, daj no! Voda se pretaka po njej, zato … Sicer pa tudi nikoli nismo imeli s seboj nič takega, da bi si lahko svetili. V temi zaklada ni mogoče najti in še padel bi lahko kdo v kakšen tolmun ali brezno. Glej, glej, Urh je že tukaj! Si prinesel sveče?«
»Pozabil sem jih kupiti, toda k sreči jih je imela mama nekaj shranjenih na omari.«
»In ti si jih kar vzel?! Nak, to pa ni bilo lepo in prav, te nam že ne bodo prinesle sreče!« se je prestrašil Mihec.
»Mar hočeš reči, da sem jih ukradel? Ne ne, na kaj takega nisem niti pomislil, le sposodil sem si jih. Saj jih bom vrnil na isto mesto. No, vsaj tisto, kar bo ostalo od njih.«
»Zdaj je, kar je. Če hočemo še danes v jamo, bomo pač svetili s temi, ki jih imamo,« je menil Stanko.
»No, ja, naj bo!« je tudi Mihec potlačil neprijeten občutek, ki se ga je loteval.
»Potem pa kar pojdimo, da se bomo lahko vrnili do kosila!«
Počasi so se vzpenjali na hrib na osojni strani doline in se prek njega spustili v drugo, manjšo pa zato na gosto z drevjem poraščeno dolino. V njenem gornjem delu je iz podzemeljske jame izviral potok, ki se je potem živahno poganjal čez skale in slapove vse do tam, kjer sta se združili obe dolini, prav tako pa tudi oba potoka.
Bolj ko so se bližali jami, bolj redkobesedni so postajali in počasneje so hodili. Neznan strah jim je jemal pogum, toda drug drugemu tega niso priznali.
Obsedeli so pred jamo, iz katere so prihajali čudni glasovi. Grozeče in zastrašujoče se jim je zdelo, čeprav so drug drugemu dopovedovali, da je to le odmev tekoče vode, ki se v podzemeljskem prostoru sliši vse drugače.
Sem ter tja so skozi goste drevesne krošnje kukali posamezni sončni žarki in jim vlivali vsaj malo poguma.
»Mar bomo kar sedeli? Če smo se že potrudili, da smo prišli sem, mar ne bi šli tudi naprej!« je bil pogumen Stanko.
»Meni se vse bolj dozdeva, da je bilo to naše govorjenje o zakladu in zakladih kakor nekakšne lepe sanje, ki se ne bodo uresničile,« je zamrmral Mihec.
»Ne, res se ne bodo, če bomo kar sedeli in čakali. Prav nič ne verjamem, da bi zaklad kar sam prikorakal iz jame! Urh, daj sveče, vžigalice imam jaz!«
Prižgali so vsak svojo svečo in stopili k vhodu. Vsi bi bili najraje zadnji, toda nekdo je le moral naprej.
Mihec je zbral ves svoj pogum in se počasi podal v jamo. Sprva je pot vodila nekoliko navzdol in kmalu je zagledal potok, ki je tekel iz notranjosti jame. Le počasi so napredovali, saj so se morali izogibati vodi. Da bi se sezuli in šli kar po njej, pa je bilo nemogoče, ker je bila ledeno mrzla.
Kmalu se je jama razdelila v dva rova. Glavni rov, iz katerega je pritekala voda, je vodil naravnost. Na levo stran in nekoliko navkreber pa je bil bolj suh in s kapniki okrašen rov.
»Če zaklad obstaja, mora biti tukaj!« je dejal Stanko. »Tja naprej ne bomo šli, nevarno je, lahko še kdo pade v kakšen tolmun. Prav gotovo tudi v starih časih tam ne bi nihče skril zaklada. Toda tukaj, kjer je bolj suho, je verjetno.«
Splazili so se v stranski rov in ugotovili, da se konča že po nekaj metrih.
»Tukajle ob steni mora biti!«
Tipali in iskali so, da bi našli kakšno znamenje. Nenadoma je Stanko glasno vzkliknil, da sta se Mihec in Urh prestrašila, misleč, da se mu je kaj zgodilo.
»Nekaj je tukaj, mogoče je to tisti znak!«
Združili so svetlobo vseh treh sveč, da bi bolje videli. Pred njim je ležalo nekaj zarjavelega.
»Sablja!« je vzkliknil Urh. »Včasih so jih nosili vitezi. Bral sem o tem. Ej, morda pa bo le res!«
Na tistem mestu je bila mivka. Vse so pretipali in obrnili, toda ničesar niso našli. Še bi brskali in iskali, saj so medtem kar nekako pozabili na strah, toda tedaj je Urh prestrašeno vzkliknil: »Sveča mi bo vsak čas ugasnila, dogorela je!«
»Drugo si prižgi!«
»Saj bi jo, če je ne bi pozabil zunaj.«
»Tudi moja bo vsak čas ugasnila!« se je prestrašil tudi Stanko. »Pohiteti moramo, da ne ostanemo tukaj v temi in potem … Ti, Mihec, imaš še malo več sveče, zato pojdi zadnji. Če že nama ugasneta …«
»Prej sem moral pa prvi v jamo!«
»Naj bo pa zdaj obratno!«
Globoko so si oddahnili, ko so spet, vsi utrujeni in umazani, sedli na listje ob vhodu.
»Ničesar ni tam, zaman smo upali,« je čez čas dejal Mihec.
»Toda tisto, no, tista sablja. Ali ni to kot nekakšen znak?« se Stanko ni kar tako hotel odpovedati svojim sanjam. »Gremo nazaj?«
»Nihče več me ne spravi tja noter, pa četudi bi bilo tam sto zakladov!« je odločno rekel Urh.
»Zahvalimo se Bogu, da smo se srečno vrnili in da je vzdržala vsa moja sveča. Prav lahko bi kdo zdrsnil v kakšen tolmun ali prepad. Morda leži kje celo kakšna bomba iz zadnje vojne.«
Precej potrti so bili, ko so prišli na vrh hriba.
Stari Drenovec in njegova žena sta ob robu gozda delala butarice; njun sin Klemen je posekal veliko leskovega grmovja, še preden je ozelenelo.
»Ho ho, odkod pa vi trije in vsi tako lepo okrašeni z ilovico? Pa ne, da ste si ogledovali tisto luknjo spodaj v grapi?«
»Jaaa … Res je …«
»Torej sem kar uganil! No ja, saj navsezadnje niti ni bilo težko. S tisto jamo imam namreč že nekaj izkušenj. Veste, tudi jaz in moji prijatelji smo v naših mladih letih – kje je že to – zahajali v jamo in celo iskali zaklade, ki pa jih ni, vsaj tam ne. Zato jih tudi nismo nikoli našli. Ha, le kako naj najde človek tisto, česar ni!«
»Tudi mi smo upali,« so Mihcu ušle besede.
»Ho ho, tudi vi ste jih iskali in, tako kakor nekoč mi, ničesar našli.«
»Nekaj pa je le mogoče tam, če je že tista sablja …« »Sablja? Ne bi vrjel. Aha, aha, zdaj se mi je posvetilo! Tisto ni sablja, temveč bajonet. Jaz sem ga nekoč našel in odnesel v jamo, ko sem s prijatelji stikal za zakladi, da smo z njim brskali in kopali po tistem produ. Ni sem i ga zdelo vredno nositi nazaj domov, zato sem ga pustil kar tam. Pa nikar ne bodite preveč razočarani, če nima vsaka jama svojega zaklada. Sicer pa, kajne Katra, zid se mi, da ste iskali napačne zaklade in še na nepravem mestu. Vsaj ti, Mihec, ki si ministrant, bi moral vedeti za tiste prave zaklade in o njih kaj povedati tudi svojima prijateljema.«
»Kakšni pravi zakladi?«
»Če se zdajle ne spomniš, no, se boš pa, upam, pozneje!«
Počasi so hodili nazaj v dolino in nihče ni imel volje, da bi začel kakršenkoli pogovor. Ko so prišli iz gozda, so za trenutek obstali; vsa lepa je sredi mladega zelenja in cvetja žarela domača vas.
»Poldan je najbrž že odzvonilo,« je ugotovil Mihec. »Ne mudi se mi še tako hudo, saj se ata vrne šele okoli pol treh in tedaj bo tudi kosilo.«
»Tudi pri nas bo tako!« je povedal Stanko. »Ampak nekaj pa bi le še morali narediti, da dan ne bo tako žalosten in tako rekoč izgubljen.«
Ozrl se je navzdol v dolino. Tam, kjer je breg prešel v ravnino, je stala stara lesena hiša – Marjanina bajta so ji rekli. Videl je, da je Marjana na tisti njivici poleg hiše, ki jo je pred dnevi preoral sosed Martin.
»Hej, kaj pa če bi jo malo podražili, da bi potem glasno vpila in se jezila, kot je njena navada? To bi bila zabava! Ujeti nas ne more, ker je stara, prepoznati pa tudi ne, saj pravijo, da slabo vidi.«
»Pustimo jo pri miru, saj ni ne lepo in še manj prav, da bi jo dražili in ji nagajali. Reva je!« je menil Mihec.
»Ja ja, seveda, ti si ministrant in vem, da ne bi rad, da bi se razvedelo, da si bil zraven. Pa saj se ne bi, ker bova midva molčala.«
»Ne ne, ne gre za to. Ne vem, toda preprosto se mi to ne zdi prav.«
»Oh, če nam že v jami sreča ni bila naklonjena, se vsaj zdaj lahko malo razvedrimo. Sicer pa tako ali tako pojdemo mimo in bomo lahko kar sproti videli, kako naj se obnašamo.«
Počasi so hodili, toda Mihcu se je zdelo, da so bili v trenutku poleg njivice.
»A kepe razbijate, stara mama?« je kolikor mogoče resno vprašal Stanko in se nabrito smehljal.
»Kdo pa me ogovarja?« se je zravnala. »Da, stara sem, res, mama pa nisem, ker sem vse življenje sama. Mislim, da nikoli nisem bila posebno lepa, revna pa vseskozi. Vedno se mi je dozdevalo, da bi se radi vsi iz mene le norčevali. Tako je še zdaj in niti ne vem, zakaj, saj nisem nikomur storila nič žalega. Vem, da ste se tudi vi le zato ustavili, da bi mi nagajali in se norčevali iz mene. Prosim vas, pojdite naprej in me pustite pri miru! Danes bi še posebno težko prenašala kaj takega, ker me boli noga. Menda je v kolku nekaj narobe, kaj vem in morem … Nihče pa mi ne pomaga.«
»Kaj pa, če bi ji mi zares pomagali? Pomagali tako, da bi ji razbili te kepe po njivici in bi potem lahko sadila. Takega presenečenja najbrž še ni doživela. Bomo videli, kaj bo rekla na naš predlog. Prav zares sem radoveden in morda bo to še večja zabava, kot če bi jo malo podražili!« se je domislila Stanko. »Kaj pa vidva mislita!«
»Ja, jaz bi ti že pomagal,« se je počasi odločil Urh.
»Jaz pa celo z veseljem!« je rekel Mihec.
»Kaj šepetate in naklepate!« je grozeče dvignila motiko.
»Nič slabega, teta, le pogovarjali smo se, da bi vam pomagali, če ste za to?« je dejal Mihec in stopil naprej. »Gotovo imate še kakšno motiko?«
»Kaj, kako? Mar mislite resno? Neee, motike pa nimam, tale je edina. Toda sosed Marko tamle čez bi gotovo kakšno posodil.«
»Takoj grem tja in ga vprašam!« se je ponudil Urh.
Kmalu se je vrnil z motiko na rami.
»Le eno sem dobil, ker druge trenutno potrebujejo sami. Sosed Marko se je začudil, češ kaj jo bomo rabili. Ko sem mu povedal, tega kar ni mogel verjeti. Rekel je, da nam bo pripravil malico, če bomo to res naredili.«
»Ti že imaš motiko, jaz bom vzel tetino.«
»Jaz pa bom z njive znosil kamenje in rušo, da bo njiva očiščena, kot morda še ni bila nikoli.«
»Teta, dajte mi motiko, vi pa sedite tjale v senco, da si odpočijete!«
»Hm hm, zdi se mi, da sanjam. Saj ne more biti res. Pa je najbrž vendarle …«
Stanko jo je mimogrede pogledal in zagledal solze v njenih očeh. Tedaj ga je nekaj stisnilo v prsih.
»Vesta, fanta, tole pa moramo vzeti zelo resno!« je z nekoliko nenavadnim glasom dejal Mihcu in Urhu. Začudeno sta ga pogledala, pokimala in lotili so se dela. Njivica ni bila velika in v dobri uri je bilo delo opravljeno.
»Joj joj, res je že postorjeno in že danes bom poskušala kaj posaditi. Bi mi hotel kdo prinesti iz hiše tisti pehar, v katerem imam semena? Na mizi je!«
»Če hočete, vam bomo pomagali še posaditi! Na severu se kopičijo oblaki in prav lahko, da bo ponoči začelo deževati, če ne celo že prej. Le pokazati nam boste morali, kako in kje naj sadimo in sejemo!«
»Mar res prav slišim? Saj kar ne morem verjeti! No, pa začnimo v božjem imenu!«
Tako so se zatopili v delo, da so na lakoto in žejo kar pozabili. Ravno končali so, ko so se iz zvonika sredi vasi oglasili majniški zvonovi. Veselo pritrkavanje je napolnilo dolino, da je bila naenkrat vsa praznična in nekaj slovesnega je bilo v zraku.
»Joj, na vse smo pozabili! Le kaj bodo rekli doma, ker nas ni toliko časa?« je dejal Mihec. Enakih misli sta bila tudi prijatelja.
Že so se hoteli posloviti od Marjane in ji obljubiti, da ji bodo pomagali njivico tudi opleti, kadar bo pač potrebno, ko je čez potok zaklical sosed Marko: »Kam pa, fantje? Mar se nismo dogovorili, da boste pri nas malicali?«
»Da, saj je Urh povedal. Toda zdaj je že tako pozno! Bojimo se, kaj bo doma. Gotovo mislijo, da se potepamo in počenjamo kakšne neumnosti.«
»Nič naj vas to ne skrbi! Jaz bom šel z vami in staršem povedal, kje ste se zadržali in kakšno dobro delo ste opravili. Marjana, še vi pojdite z nami, tudi za vas smo pripravili. Vem, kako skromno živite!«
Kar pred hišo jim je Markova žena pogrnila mizico. Posedli so okoli nje in šele tedaj ugotovili, kako utrujeni, žejni in lačni so.
Sosed Marko pa se je pokrižal – tudi dečki so ga posnemali – in potem dejal: »Naj Bog in njegova Mati, v katere čast zdajle tako lepo pojo majniški zvonovi, blagoslovita to jed!«
Čez čas, ko so se že odžejali in okrepčali, jih je vprašal: »Videl sem, da ste prišli iz Podklanca in ne iz vasi. Ste se morda podali na izlet?«
Spogledali so se, kakor da ne vedo, kaj naj rečejo. Toda ker se je v njihovih dušah razcvetela dobrota in še glas majniških zvonov je tako glasno in vztrajno trkal na njihova srca, so mu zaupali vse, kar so doživeli.
»Zaklad ste iskali, a ga tam niste našli?«
»Stari Martin, Drenovec, nam je rekel, da smo iskali napačen zaklad in na nepravem mestu.«
»In prav je imel! Toda jaz mislim, da ste ga danes vseeno našli. Našli ste tisti pravi zaklad, ki ga vam nihče ne more ukrasti, ki ga ne uniči zob časa in ga človek – drugače kot zemeljske zaklade – ponese s seboj, ko pride njegova ura. Vem, da v vaših srcih odmeva pesem dobrote, vidim jo tudi v vaših očeh. Dobrota in ljubezen do Boga, do Marije in do vseh ljudi je največji zaklad. Še to vam povem, da kdor stori kaj dobrega svojemu bližnjemu, na primer kaj takega, kar ste danes vi teti Marjani, Njemu stori! Božjo njivo ste rahljali, ko ste teti Marjani vzeli motiko iz rok! Če boste v svojem življenju iskali zaklade, ki se rodijo v dobrih srcih, bo mirno in srečno vaše življenje in nekoč tudi slovo!«
»Saj sprva sploh nismo nameravali …«
»Vem in razumem. V človeku se vedno borita dobro in zlo. Zdaj lahko vidite, kako je človek srečen, če dovoli, da zmaga dobro. Potrudite se, da bo vedno tako!«
Potem je šel z njimi, kot jim je obljubil. Ko so že bili na pol poti, je Stanko počasi rekel: »Veste, mislim, da sem danes le videl dragulje in bisere. V očeh tete Marjane so se lesketali!«
SANJE
[uredi]Tisti dan je bil ves lep in blag, tak, kakršen je lahko le sredi pomladi, če je nebo jasno in južni veter pohleven in blag. Beti se je vsa srečna in zadovoljna vračala z izleta. Na deželi sta bila z možem, da sta se na neki turistični kmetiji najedla domače hrane in naužila svežega zraka.
Sama sta bila na poti. Nikogar ni bilo, ki bi ju s kakšnimi nepotrebnimi vprašanji motil v avtu. Nekoliko starejša sta že bila in včasih sta pomislila, da bi bilo morda le lepo, če bi imela otroka. Enega, seveda. Saj bi bilo dovolj. Toda v mladih letih sta se jih branila, pozneje pa …
Tudi v trenutku, ko sta se že bližala njunemu stanovanju, so Betkino razpoloženje zmotile njej tako neljube misli. Z njimi ni hotela obremenjevati še moža Petra. Pregnala jih je ali to vsaj poskušala, kakor že tolikokrat. Pozneje sta se pogovarjala prijetnem dnevu, ki sta ga preživela.
Od poti sta bila utrujena in kmalu sta se odpravila k počitku. Beti je še slišala, kako je Peter zasmrčal, potem pa je tudi ona zaspala.
Toda tisti večer njeno spanje ni bilo takšno, kakršno bi pričakovala …
Sanjalo se ji je, da sedi v domači kuhinji in premišljuje, kaj naj skuha za kosilo, da bo Peter zadovoljen. Da ne bo godrnjal kot ponavadi in ji še med kosilom pripovedoval, kaj počnejo sosedovi otroci. Neljubo in odvečno ji je bilo tisto govorjenje, kakor da bi …
Nekdo je narahlo potrkal na kuhinjska vrata in zmotil njene misli.
»Naprej!«
Vstopil je mlad moški. Postaven fant je bil in gledal jo je naravnost v oči: »Kako je, mama?«
»Jaz, no, jaz – jaz nisem bila nikoli mama. Oprosti …«
»O, ja, bila si, lahko bi bila, če bi to želela! Vem, saj sem tvoj sin!«
»Motiš se, nikoli nisem imela sina. Na napačna vrata si potrkal!«
»Ne ne, nisem! Le pomisli nekoliko, mama! Se spomniš na tisto prvo leto po poroki? Prestrašila si se, ko sem potrkal na tvoje srce in z očkom sta se dogovorila, da me ni treba, da sem še prezgodaj in nezaželen.«
»Toda tisti …«
»Veš, jaz sme tisti, ki je moral prezgodaj umreti zaradi vajine sebičnosti; tisti, ki mu ni bilo dano, da bi videl sonce in cvetje in te klical mama. Zdaj stojim pred teboj, da vidiš, kakšen bi bil danes, če bi mi pustila živeti.«
»Oh, na morje sva bila namenjena in …«
»Jaz sem bi v napoto vajinemu načrtu! Toda ne bojta se, ne bom vama v napoto, ko bosta ostarela. Lahko bosta šla, kamor bosta želela – če bosta mogla. Pred vrati je še nekdo, ki bi se rad pogovoril s teboj!«
Ni čakal, da bi kaj rekla. Kar odprl je vrata, in v kuhinjo je stopilo mlado dekle.
»Kako je, mami? Zakaj me gledaš tako začudeno? Pa se me ja ne bojiš, tako kot si se me tedaj, saj veš? V planine sta nameravala iti, mene pa seveda nista mogla vzeti s seboj. Le v veliko breme bi vama bila. Vidiš, taka bi bila zdaj, če bi mi pustila ugledati luč sveta!«
»Oh, tako je bilo … Kaj morem! Tudi on me je k temu nagovarjal!«
»Prav veliko te ni bilo treba! Kajne, mami, da je laže vzeti življenje nekomu, ki ga ne vidiš, kakor pa odraslemu človeku? Kako si se včasih zgražala, ko so v naši soseščini ali drugod po svetu pobijali ljudi. Nisi se pa zgrozila ob najini smrti, ker si imela za to veliko izgovorov. Da, tudi človeški zakon in postava sta bila na tvoji strani, kar pa dejanja prav nič ne spremeni. In morda so tisti, ki so pisali tako postavo, z njo hoteli opravičiti sebe. Izgovor, da tako delajo tudi druge, je prazen in nepomemben. Če nekdo ubije človeka, ali ga je zato treba posnemati in je drugi zločin kaj manjši? Veš, mami, božje zapovedi, ki jih ti nisi hotela priznati, so še vedno enake in bodo tudi ostale. In med njimi je tudi ta, ki pravi: Ne ubijaj! Toda kaj bi zdaj, ko je prepozno! Le zato sva prišla, da bi naju spoznala, da vidiš, kakšna bi bila zdaj, če bi nama dovolila živeti! Še nekdo je zunaj, mlajši je od naju …«
»Ne ne, naj ostane zunaj! Ne morem več, ne zdržim!«
»Pa boš morala! Veš, sama bosta na stara leta!«
»Saj sva si pozneje želela kakšnega …«
»Pa ga ni bilo in najbrž je tako prav! Bog ve, kakšen izgovor bi našla, da bi tudi njega doletela naša usoda.«
»Pojdite že, kaj me mučite! Ne morem več!«
»Že odhajamo. Nisi nas marala tedaj, kako bi nas mogla ljubiti zdaj? Toda spominjala se nas boš, tega tudi mi ne moremo spremeniti. Smiliš se nam, mama, verjemi. Hudo nam je zaradi tebe, toda …«
In takrat je bil v kuhinji tudi že tretji. Potem pa so nenadoma izginili. Tedaj se je prebudila.
»Kaj pa stokaš v spanju? Še mene si zbudila!«
»Sanjalo se mi je, hude sanje sem imela in tudi ti si kriv zanje!«
»Beži beži, saj sem zaspal takoj, ko sem legel.«
»Jutri ti povem. Če bom mogla …, če si bom upala. Toda najbrž bom to morala storiti, da boš tudi ti nosil svoj del krivde. Zdaj vem, da so na tem svetu stvari, ki jih ni mogoče pozabiti in si jih odpustiti!«
Kmalu je zaslišala Petrovo smrčanje. Ona pa je budna dočakala jutro. Bala se je zaspati, da se ne bi morda še enkrat oglasili …
OBISK
[uredi]Marjanu je bila zadnje čase všeč Tatjana. Saj jo je poznal že nekaj časa, toda nikoli ji ni namenjal posebne pozornosti. Zadnjič pa …
Lepo poletno nedeljsko je bilo in mladi so pripravilo dobrodelno prireditev. Tudi Tatjana je bila med nastopajočimi. Sprva niti ni nameraval iti na cerkveno dvorišče, toda dan prej sta se srečala in povabila ga je. Kakor bi najbrž vsakogar. Tako se je znašel tam. Že tisto popoldne sta se po prireditvi veliko pogovarjala in pozneje še večkrat. In vsakokrat o čisto vsakdanjih stvareh. V začetku jeseni je že bilo, ko ji je povedal, da mu je všeč in da jo ima rad.
Kljub pogovorom o njej ni vedel kaj dosti. Spomladi je prišla v njihov kraj in od takrat je živela v enem izmed blokov pri svoji teti. Hodila je na delo v bližnjo tovarno. Kaj dosti je tudi ni spraševal. Ni sem u zdelo potrebno, saj si še ni bil na jasnem, če … Z nekaterimi dekleti se je že takole pogovarjal, nazadnje pa je vedno spoznal, da ni nobena zanj. Svojo bodočo ženo si je zamišljal drugače.
»se bom pa malo za zabavo pogovarjal tudi z njo.«
Pred tedni ga je nenadoma vprašala: »Kako to, Marjan, da te v nedeljo nisem videla v cerkvi?«
»Eh, no, kako naj rečem … Saj. No, včasih grem tudi kam drugam.«
»Ne vem, Marjan, če naj ti verjamem. Toda to je navsezadnje tvoja stvar in nimam pravice, da se v to vtikam. Če pa si zadnjič mislil resno, kar si govoril, potem bi se lahko reklo, da je to tudi moja stvar.«
»Seveda sem mislil resno in ti bom to tudi dokazal!« Še sam sebi ni povsem verjel, kar ji je takrat obljubljal. Toda v nedeljo je bil pri maši in naslednje nedelje tudi.
Po maši jo je počakal pred cerkvijo.
»Tatjanca, nekaj bi ti predlagal. Zvedel sem, da bo popoldne v Hrastju podobna prireditev, kot ste jo poleti pripravili tukaj. Kaj misliš, bi šla tja?«
»Daleč je in še …«
»Saj imam avto.«
»Veš, saj ni samo to. Obljubila sem ji, da jo popoldne obiščem.«
»Koga?«
»Mami! Veš, že precej časa je v bolnišnici in zato sem tudi prišla k teti, da jo lahko večkrat obiščem. Od tam je tako daleč in …«
»Nič mi nisi povedala o tem.«
»Zakaj naj bi? Nič se ne da pomagati, na onkološkem oddelku je.«
»Jaz te lahko peljem z avtom. Zakaj bi čakala na avtobus in potem še na mestni promet? Saj si za to?« se je kar na hitro odločil.
»Nerodno bo zate, zamudil se boš.«
»Nikar! Še vesel bom, če ti lahko ustrežem!«
»Me boš tukaj počakal?« ga je vprašala, ko je ustavil na parkirišču.
»Kar s teboj bi šel, če ti ni nerodno!«
»Zakaj neki? Naj mama vidi …«
In tako sta skupaj stopila k njeni postelji.
Dvoje utrujenih, a toplih in prijaznih oči se je zazrlo vanj iz shujšanega in s trpljenjem zaznamovanega obraza. Nasmešek ji je zaigral na ustnicah, ko mu je pokimala.
»Veš, mama, sam mi je predlagal, da me pelje k tebi. Marjan mu je ime in večkrat se pogovarjava,« je pripovedovala, medtem ko je dajala rože v vazo.
»Le pogovarjajta se, pogovarjajta … Oh, Tatjanca, saj vidiš, da boš kmalu sama, pri teti pa tudi ne moreš večno ostati.«
»Mama, kaj govoriš? Saj boš ozdravela!«
»Ne ne! Vem, kako je, in pripravljena sem. Bolniški župnik me večkrat obišče, zelo sem mu hvaležna!«
»Kje si se pa vozil vse popoldne?« ga je vprašala mama, ko je šele ob mraku prišel domov.
Povedal ji je.
»Doslej še nisem opazila, da bi bil ravno pretirano resen. Tako ti povem, da je ta najbrž kar predobra zate, čeprav si še kako želim, da bi dobil dobro in pošteno ženo. Kako pa … no, hodi v cerkev?«
»Seveda in tudi mene je spreobrnila.«
»Zato te zadnje čase ni treba opominjati! Veš kaj, Marjan, zdi se mi, da bi bilo zelo grdo in nevredno človeka, če ne bi bil do nje pošten in iskren! Če res čutiš do nje pravo ljubezen, prav. Če pa ne, ji nikar ne vzbujaj praznih upov! S srcem se ne smemo igrati, zapomni si to! Mar ni že tako dovolj nesrečna?!«
»Ne bom, mama, to ti lahko obljubim in mislim tudi, da mi ne bo treba veliko premišljevati!«
Dva dni pred praznikom vseh svetih je bilo. Marjan se je že trdno odločil, in ko sta se srečala, je Tatjani rekel: »Ne bom ti govoril po ovinkih, ampak ti kar naravnost povem, da bi se rad čim prej poročil s teboj. Zato si tudi želim, da bi se čim prej srečala z mojo mamo. Vem, da jo poznaš, toda ne verjamem, da si že kdaj govorila z njo. In … no, rad bi te povabil na svoj dom. Tudi mama to želi. Tako sva se pogovarjala, da bi popoldne na praznik šli vsi skupaj na pokopališče, kjer je pokopan moj ata, nato pa k nam.«
»Oh, Marjan, saj bi rada, če ne bi …«
»Kaj, Tatjanca?«
»No, če ne bi obljubila mami, da pojdem v domači kraj in ponesem cvetje in sveče na atov grob.«
»Tudi ti nimaš več ata?«
»Morda kmalu ne bom imela nikogar več …«
»Veš kaj, Tatjanca, takole bova naredila! Zjutraj bova tukaj pri maši, potem pa te bom z avtom peljal v tvoj rojstni kraj in, seveda, na grob tvojega ata!«
Kakor je Marjan obljubil, tako je tudi storil. Ko sta se proti večeru vračala, ji je rekel: »Nič ne govoriš, tako nekam zamišljena si?!«
»Oprosti! Toda ne morem biti drugačna! Videla sme rojstni kraj, obiskala atov grob, videla pa tudi, da v hiši, kjer sem se rodila, zdaj živijo tuji ljudje. Veš, tista hiša ni bila naša, le stanovali smo v njej. Ko je ata umrl in je mama morala v bolnišnico in jaz k teti, je ostala prazna in tako je … O, šele danes sem se prav zavedala, da nimam več doma in zato mi je hudo!«
»Res si ostala brez domačega ognjišča, toda lahko te potolažim, da ne za dolgo. Kar odkrito ti povem, da na začetku s teboj nisem mislil preveč resno. Potem pa … Spoznal sem, da si ti tista, ki mi je določena, da mi bo družica in sopotnica v življenju. Povem ti, da te imam tako rad, da si to iskreno želim! Zdaj nimaš doma, toda jaz ga imam. In ta dom bo tudi tvoj in tvoje mame, kadar bo za kak teden ali pa morda za stalno prišla iz bolnišnice. Vem, da bo moja mama zadovoljna z mojo odločitvijo! Sklenil sem, da se naslednjo nedeljo vsi trije odpeljemo k tvoji mami, da ji to povemo! Kaj praviš na vse to, Tatjanca?«
»Veš, mislim in vem, da je Bog uslišal moje in mamine molitve!«
SONČNA JESEN
[uredi]V stranski dolini je ždela domačija, kakor da se je želela umakniti vse bolj prometni cesti, ki se je po podhraški dolini vila proti bližnjemu mestu. Po tej cesti so za vedno odšli v svet že premnogi. Mesto jih je obdržalo v svojem objemu, veliko pa jih je odšlo tudi daleč v tujino, čez morje.
O vsem tem je premišljevala mama Rozk, ko se je tudi sama odpravljala od doma.
Ne, ni ji bilo treba iti zaradi dela in kruha, kakor so včasih odhajali mnogi, tudi njeni, in kakor so odhajali tisti, ki so morali iti. Ne, ni šla zaradi tega! Hčerka Silva, ki je bila poročena v mestu, jo je nagovorila k temu. Dva otroka že ima in vrtec je drag. Izračunala je, da bo ceneje in udobneje, če ju bo varovala stara mama, ki bo poleg tega še pospravljala po stanovanju, hodila na trg in v trgovino, zalivala rože, skuhala kosilo ter postorila še to in ono.
»Le pridi k nam, mama! Lepo ti bo in ne bo se ti treba več mučiti po njivah in travnikih na vročem soncu!« jo je zadnjič pregovarjala. »In Tine se bo poročil, saj je že povedal. Pa tisto bo vzel, ki tebi ni všeč.«
»Saj ima Silva prav!« je tisti dan dejala sama sebi, ko je kuhala kosilo. »Tako bom storila! Ne bom čakala doma, da jo pripelje k hiši. Iz mesta je, kako naj se spozna na kmečko delo? In še to sem slišala, da njeni niso ravno pobožni, prej nasprotno. Stran se bo obrnila, če se bom pokrižala pred jedjo! – Le zakaj se je moralo tako zgoditi ravno pri nas? Pet jih je bilo pri hiši, pet otrok, a so odšli drug za drugim. Štirje so hodili v šole, in ko so jih dokončali in dobili službe, so se poslovili od doma. Le Tine, najmlajši, je ostal. Samo on ljubi domačo zemljo in upala sem, da bo našel sebi primerno ženo. Zdaj pa se je zagledal v to mestno deklino. Že res, da so njeni starši doma iz sosednje vasi, toda to še nič ne pomeni. Tam sta se tudi spoznala na neki prireditvi in od tedaj, kakor da zanj ni nobene druge. Pa naj pride k hiši, če že mora, jaz je ne bom čakala. Oh, če bi moj France še živel, potem bi mogoče ravnala drugače, tako pa … K Silvi pojdem in konec!«
Tako je tisto pomlad ostal Tine sam. sam si je moral kuhati, če je hotel jesti kaj toplega, in sam je bil za delo, ki ga na taki kmetiji ni ravno malo. Vse bi še nekako prenesel, le to ga je najbolj bolelo, da so ljudje govorili: »Glejte, no, kako jo je pregnal od doma, da si bo lahko pripeljal k hiši ono svojo in jima stara ne bo v napoto!«
Tine pa je vztrajno pregovarjal mamo, naj ostane doma in da bo vse prav, saj da je Francka dobrega srca in se bosta lepo razumeli.
»Domov jo pripeljem v nedeljo, da se bosta spoznali in pogovorili!« ji je nekoč dejal.
»Le pripelji jo, če hočeš, toda šele potem, ko bom jaz odšla!«
In tako se je res kmalu za tem odselila k hčeri.
»Ne, tako pa ne morem več naprej! Saj ne zmorem dela! Vse je nekako napol narejeno!« je vzdihnil. Sredi poletja je že bilo. »Ko mi vsaj ne bi bilo treba kuhati! To mi vzame veliko časa, razbije dan, da ne naredim, kar bi rad in kolikor bi rad.«
Zgodilo se je, da je tedaj, ko je delo najbolj priganjalo, včasih kar pozabil na kuhanje in živel le ob konzervah in kruhu. Vedno bolj se je zavedal, da tako ne more več naprej! Ali naj se vrne mama ali pa …
»Ali pa se oženim in pika!« je sklenil. »Jutri je nedelja, na kolo sedem in se zapeljem do Francke, saj se že kar nekaj časa nisem oglasil pri njej. Toliko dela je bilo ta čas, ob nedeljah pa sem utrujen. Morda niti ne misli več name … Grem in ji povem vse, kako in kaj je. Tudi glede dela in mame, in zakaj mama ne vidi rada, da zahajam k njej.«
Res je tako storil. Ko je naslednji dan prišel od maše, si je skuhal skromno kosilo, pojedel, pogledal v hlev k živini, nato pa sedel na kolo in se odpeljal proti mestu.
Francka je sedela na vrtičku za hišo in brala knjigo.
»Si sama doma?«
»Sama! Ata in mama sta odšla k sorodnikom, brat pa, no, saj veš, da takile v nedeljo popoldne ne zdržijo doma.«
»Ti pa si doma, kot da bi vedela …«
»Nič nisem vedela, le upala sem, pa še to ne preveč. Mislila sem, da si že pozabil name …«
»Le kako naj bi!«
»Oh, toliko je … Pa kaj bi govorila. No, povedali so mi drugi, česar mi nisi ti! Med drugim tudi to, da je tvoja mama šla od hiše zato, ker imaš mene. Saj ne trdim, da je vse res, kar se govori, a vendar …«
»Nisem te pozabil, Francka, ne pozabil in ne zapustil! Le toliko dela je in sam sem za vse. Ampak danes sem prišel zato, da se odkrito in pošteno pogovoriva. Pogovoriva o vsem!«
Molčala sta nekaj časa, čakal je on, čakala je ona.
»Veš, Francka,« je končno spregovoril. »Več stvari je, o katerih se morava pogovoriti. Doslej se nisva. Kot da bi se temu izogibala.«
»Jaz se nisem, le ti nisi vprašal tistega, kar sem mislila, da boš. Čakala sem!«
»Res? No, se bova pa danes! Saj, če se nameravava poročiti, je bolje, da si nalijeva čistega vina, kot se reče! Vem in vidim, da si dobra, pridna in poštena, da ne gledaš za drugimi. Toda še o nečem se morava pogovoriti, preden …«
»Saj vem, o čem. Že dolgo sem to pričakovala, toda nisem jaz hotela začeti tega pogovora. Glede vere, kajne? Moti te, ker pri nas ne hodimo v cerkev. Vsaj tako govorijo ljudje v naši vasi, no tam, kjer sta doma ata in mama. Pa ni čisto tako, veš. Dokler se nista preselila v mesto, sta hodila tudi onadva. Ko pa sta se preselila v blok, kjer sosedje niso hodili v cerkev, sta počasi začela tudi onadva ob nedeljah opuščati mašo. Posebno še zato, ker sta večkrat slišala kakšno pikro na ta račun. Toda mene in brata sta vseeno pošiljala k verouku in jaz ne zamudim nobene nedeljske maše. In prav malo mi je mar, kaj kdo reče. Tudi mama gre včasih z menoj. Zdi se mi, da zadnje čase čedalje pogosteje, posebno zdaj, ko smo v svoji hiši.«
»Potem pa prav gotovo ne boš imela nič proti, da se poročiva cerkveno?«
»Kako pa naj bo drugače? Vedno sem si želela tako poroko. Vem, da si tudi ti za to! In o čem si se še želel pogovoriti z menoj?«
»Sem se že, sva se že pogovorila. Le to mi je ležalo na srcu in duši, ker … no, rad bi, da bi ob nedeljah hodila skupaj v cerkev.«
»Zakaj pa ne, Tine! Tako tudi bo! Toda po nečem mi bo pa verjetno dolgčas.«
»Po domačih, po temle vrtičku?«
»Ne, mislim da ne, vsaj ne tako. Toda tukaj pojem pri cerkvenem mladinskem zboru. Sami mladi smo in veliko nas je …«
»Zaradi tega ti pa ni treba biti v skrbeh. Veš, prav radi te bomo sprejeli v naš cerkveni zbor, ki sicer ni tako velik kot vaš tukaj, toda prav zato boš še toliko bolj dobrodošla. Tudi jaz sem namreč med pevci. Le zakaj se nisva o vsem tem že prej pogovorila! Ne bi toliko premišljeval in tudi mama … No, zdaj oba veva, kako je, in vse se bo lepo uredilo. – Nečesa sem se spomnil, ti pa, kakor boš hotela! Glej, Francka, zgodaj je še in dan je dolg in do nas niti ni tako daleč. Kaj, ko bi sedla na kolo in se z menoj zapeljala do nas, da boš videla, kam boš prišla!« Skoraj prestrašil se je, ko je to rekel, saj se mu je zazdelo, da se je prenaglil. »Upam, da si pripravljena priti na kmetijo? Nisem te še vprašal …«
»Vem, da si ostal sam in sprijaznila sem se, da pojdem k vam. Veš, prej, ko sem še hodila v šolo, sem skoraj vse počitnice preživela pri sorodnikih na vasi. Še zdaj, ko imam dopust, rada grem k njim in jim pomagam pri delu. Upam, da se bom navadila biti kmetica. Pa pojdiva, Tine, če tako želiš!«
Čez dobre pol ure je že stopila čez Dolinarjev prag in se znašla v veliki in prostorni kmečki hiši, kot pravijo dnevni sobi. V kotu ob vratih je stala velika krušna peč. Pomislila je, da je v njej najbrž speklo že veliko kruha. Na nasprotni strani je bila velika javorova miza. V kotu nad njo je zagledala križ, na polički pod njim pa kip lurške Marije. Sveže cvetlice so krasile njen oltarček in pomislila je, da ni pozabil Nanjo. Res, soba ni bila pospravljena, kot bi morala biti, toda saj ni imel časa.
Francka je kar prestavila to in ono, poravnala prt, zavese, ki so bile potrebne pranja, nazadnje pa poiskala metlo ter pometla po hiši.
»Takoj vidi delo. Bo, prava bo!« je skoraj glasno pomislil Tine, ko je v kuhinji pripravljal malico.
Še pred mrakom sta se vrnila v mesto in še tisti večer so se z njenimi starši pogovorili in dogovorili, da se bosta čim prej vzela. Zakaj pa ne!
Velike ohceti si nista želela, zato sta povabila na poroko in na večerjo le svoje najbližje.
Poroka je bila v mestni cerkvi in Tine se je nekoliko bal, da mama morda ne bo prišla. Pa je prišla ona in bratje in sestra tudi. Lahko so videli, da sta bila v cerkvi tudi Franckina starša.
In tako je v začetku jeseni Francka postala Dolinarjeva gospodinja. Na poročno potovanje nista šla. Le na Brezje sta poromala naslednjo nedeljo, da se ob vstopu v novo življenje priporočita Kraljici Slovencev.
Nedeljo za tem pa je Francka že pela na podhraškem koru.
Tinetova mama se ni mogla privaditi na mestno življenje, zdelo se ji je, kot da živi v ječi, saj je morala skoraj cele dneve prebiti v ne ravno velikem stanovanju. Njene misli so pogosto obiskovale domače lehe in travnike. Odkar pa se je Tine poročil, je ločitev od doma še težje prenašala.
»Cerkveno sta se poročila in morda hodita skupaj v cerkev. Tukaj pa …«
Bolelo jo je, ker njena hči in zet nista kaj dosti dala na nedeljsko mašo in jima je bil vsak, še tako za lase privlečen izgovor dober, da sta ostala doma ali šla na izlet.
Ko jima je omenila, da namerava pogledati, kako je doma, sta ji rekla: »No, pa pojdi, če že moraš! Ti ne hodiš v službo, zato nisi tako utrujena kot midva, ki morava dan za dnem hoditi. Ti lahko počivaš, kadarkoli hočeš.«
Pa ni bilo povsem tako. Dela je imela vedno dovolj in lahko je videla, kako drugi počivajo na njen račun.
Ko se je oktober prevesil v drugo polovico, se je odločila.
»Zdaj pa zares grem na obisk, da vidim, kako je doma. Saj imam pravico, čeprav sem mu že pred letom prepisala posestvo.«
»Le kaj ti je tega treba!« sta jo pregovarjala.
Pa je tisto soboto šla kljub vsemu. Oba sta bila doma in tako je ne bodo pogrešali. Verjetno tudi otroka ne, čeprav sta se precej navezala nanjo. Bila je pač veliko z njima, več kot njuna starša.
»Menda me ne bosta kar nagnala?« je upala, ko je z glavne ceste zavila v stransko dolino. »Ne, taka prav gotovo nista, vsaj Tine ne. Vedno me je vabil, naj se kaj oglasim, če sva se srečala, ko je bil po opravkih v mestu.«
Toda ves njen strah je bil popolnoma odveč. Prijazno sta jo sprejela in takoj je videla, da sta se njenega obiska resnično razveselila.
»Ravno pravi čas ste prišli, mama! Kosilo bo vsak čas na mizi. Malo si oddahnite in s Tinetom se pogovorita, ta čas pa bom dokončala kosilo!« ji je rekla Francka in odhitela v kuhinjo.
»Malo sva prestavila in predelala kakšno stvar in še marsikaj bo treba. Tudi prebelila sva. Če hočeš, si lahko vse ogledava?«
»Pa si dajva! Tale dobra ura hoje me res ni kaj prida načela. Ni vročine, ker smo že v oktobru.«
Najbolj je bila radovedna, kako je z njeno sobo in posteljo. Gotovo je tam že kaj drugega …
Tudi njena soba je bila sveže pobeljena, toda postelja in omara sta bili še vedno na svojem mestu. Opazila je, da je na postelji sveža posteljnina. Videti je bilo, kot da je bilo postlano pred nekaj trenutki.
»Kot bi me čakala!« je zašepetala in čudno toplo ji je postalo pri srcu.
Sedli so h kosilu. Že ji je roka segla po žlici, ker pri hčerki pred jedjo niso molili, ko se je Tine pokrižal in zmolil očenaš.
Molita, je pomislila, ko so sprva molče zajemali s krožnikov. Kmalu pa so se začeli sproščeno pogovarjati in mama Rozka se je kmalu razgovorila, kakor že dolgo ne. Zdelo se ji je, kot da je odložila neko težko breme. Zavedala se je, da je le tukaj res doma.
»Hitro je minilo tisto popoldne. Skoraj nejevoljno je pogledovala v sonce, ki se je vse prehitro bližalo rovtarskim hribom. Dolge in hladne sence so se zarisale po vrtu. Nenadoma so izginile, in že je za hribi votlo zagrmelo.
»Joj joj, kako bom pa zdaj šla nazaj?« jo je zaskrbelo. »Pa še dežnika nimam!«
»Dežnik bi se že našel, mama. Toda ali ne bi bilo bolje, če bi ostala čez noč kar tukaj! Sicer so pa lahko videla, da te postelja še čaka!« jo je pregovarjal Tine.
»Saj res, mama, ostanite! Odpočili si boste in jutri lahko greste k maši v domačo cerkev. Videli boste, kako je lepa. Letos so jo na novo poslikali!« jo je prosila tudi Francka.
Ker se je ravno tedaj ulila ploha, se ji ni bilo težko odločiti.
Že dolgo ni tako mirno in trdno spala kakor tisto noč. Sonce je že pokukalo izza hriba, ko je Francka potrkala na vrata. Kavico ji je prinesla k postelji in nekoliko v zadregi rekla: »Saj jo pijete? In vstati boste morali, če hočete k maši. Uro je že zvonilo.«
»O, hvala! Rada jo bom popila in hitro se bom napravila, da bom pravi čas v cerkvi.«
Ko je Francka odšla, je pomislila, kako krivo je sodila. Prav gotovo to ni narejena prijaznost, preveč odkritosrčen in pošten je njen pogled. »Ne bom mogla drugače, kakor da jo bom prosila za odpuščanje!«
Prišla je v hišo, ko je Tine ravno odhajal.
»V zvonik grem, pritrkavali bomo. Veš, mama, še vedno grem rad v zvonik, tako kot včasih. Po maši se vidimo!«
In že je odhitel.
»Tudi jaz bom počasi šla. Toliko časa že nisem hodila po tej poti!«
»Če vam je prav, greva lahko skupaj. Le toliko počakajte, da zaklenem!«
»Kako lepo imaš pospravljeno in urejeno po hiši in okoli nje, in tudi v hlevu je red. kakor vidim, tudi na polju,« je rekla, ko sta hodili med njivami.
Še bi kaj povedala, a se je tedaj iz zvonika razlila vesela pesem podhraških zvonov.
»Kako lepo pojo! Dolgo, vse predolgo jih že nisem slišala!« je polglasno zašepetala. Čez čas, blizu cerkve sta že bili, je rekla: »Veš, pa res kar malo čutim v nogah tisti včerajšnji sprehod, premalo sem hodila zadnje čase. Saj ne boš jezna, če sedem v našo klop in boš morala danes stati?«
»O, brez skrbi bodite, mama! Saj nikoli ne sedem vanjo, ker hodim na kor.«
»Na kor? Mar poješ?«
»Ja. Povabili so me, ker sem že v mestu pela.«
»Tako …«
Še bi kaj rekla, pa sta že stopili v svetišče, okrašeno z jesenskimi cvetovi.
Rozka je sedla v klop, v katero je sedala toliko let. Ko so odpeli obhajilno pesem in je organist zaigral nekaj uvodnih taktov lepe Marijine pesmi, je po cerkvi zadonel poln in žameten ženski glas: »Mati moja, venec pletem ...«
Čudno znan se je mami Rozki naenkrat zazdel glas. »Francka!« jo je prešinila misel. »Francka poje, poje v cerkvi in tako lepo. Jaz pa sem se je bala in zaradi nje odšla od doma! Le zakaj?«
In ko je potem zapel ves zbor, je iz maminega srca privrela iskrena molitev; molila je zanjo, o kateri je nekoč mislila vse drugače.
Skupaj sta hodili proti domu, in ko ju je napol poti dohitel Tine, je videl, da se držita za roke.
»Joj mene, kakšno kosilo! Kaj vse si pripravila!« se je čudila Rozka, ko so sedli za mizo.
»Kdaj pa naj bi, če ne danes, ko ste vi tukaj in je – ne vem, kako naj rečem … no, praznik za našo hišo. Najraje bi videla, da bi ta praznik kar trajal.«
»Saj res, mama!« je za besedo poprijel tudi Tine. »Zakaj bi hodila nazaj, saj je tukaj tvoj dom. Rada te bova imela in …«
»Saj skoraj ne morem … Kako pa naj tam … Otroka me bosta pogrešala, čeprav mi včasih tudi nagajata, a vendar. Ne vem …«
Res se ni mogla odločiti, kako naj naredi, da bi bilo najbolj prav.
Sredi popoldneva sta se z avtom pripeljala hči Silva in njen mož.
»Da ti ne bo treba peš nazaj! Sinoči bi že morala priti! Le zakaj nam delaš nepotrebne skrbi! Res, da hodita otroka zdaj že v šolo in bomo tako rekoč ob istem času doma, pa vendar. Kosilo bi bilo treba skuhati.«
»O, boš že nekako, saj morajo tudi druge. Jaz bi res rada ostala tukaj še nekaj dni.«
»Pa ostani, če ti je toliko do tega in ne moreš drugače. Kdaj naj te prideva iskat?«
»Bom že sama prišla, kadar se bom odločila.«
Odpeljala sta se, ne da bi sedla za mizo, čeprav sta ju Tine in Francka vabila.
»Če ti po pravici povem, me prav nič ne vleče v mesto,« je proti koncu tedna, ko sta bila sama, rekla Tinetu. »Tukaj se počutim doma.«
»Oh, mama, pa ostani. Zakaj ne bi? Reci …«
»Zaradi Francke mi je nerodno. Krivo sem jo sodila.«
»Oh, kaj bi to! Vesela bo, resnično bo vesela. Pogovarjala sva se o tem, in vem, da te ima rada.«
Poklical jo je: »«Francka, pridi sem! Mama pravi, da bi rada ostala tukaj!«
»Po otrocih mi bo morda dolgčas …«
»Saj tudi midva ne namerava biti brez njih in rada bi videla, da bi imeli babico.«
»Mama, ostanite!« jo je Francka prijela za roko in jo pritegnila k sebi.
»Bom, če je tako … in če mi boš oprostila …«
»Oh, mama, seveda, že zdavnaj! Saj vsak dan molimo očenaš in v njem je vse povedano!«
Solze so se zalesketale v Rozkinih očeh in krepko je objela sinovo ženo.
Tedaj je veter razgnal oblake, da je v prelepih mavričnih barvah zažarela jesenska pokrajina.
»Sončna jesen!« je dahnila. »Zdaj upam, ne le upam, vem, da bo tudi moja jesen lepa in sončna. Pomlad v vajinih očeh mi jamči, da bo tako!«
V zvoniku sredi vasi je zazvonilo poldne. Tine je snel klobuk, se pokrižal in molil: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …«
Ob koncu je dodal še očenaš: »V zahvalo, da smo skupaj!«
Mami Rozki se je zazdelo, da še nikoli ni tako premišljeno izgovorila tistih besed: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …«
GLASNIKI MARIJE VNEBOVZETE
[uredi]Prejšnji večer se je Boštjan vrnil iz mesta, kjer je preživel skoraj deset let. Vrnil se je v prazno hišo in prvo noč se je počutil precej osamljeno, saj je bil vajen druščine. V samskem bloku je živel in od tam hodil v službo v bližnjo tovarno. Pred tedni so mu povedali, da ga ne potrebujejo več, ker bodo posodobili proizvodnjo in tako rabili manj ljudi. Sprva ni vedel, kaj naj stori, potem pa …
Komaj je jutranja zarja obarvala nebo tam nad polhograjskimi hribi in je bila ura še zgodnja, saj je bilo sredi poletja, je vstal. Naslonil se je na podboj pri vežnih vratih in se zamislil.
Dolgo je premišljeval in se boril sam s seboj. Nerodno mu je bilo . že zaradi sosedov -, da bi se vrnil. Še se je spominjal, kako je bilo, ko je odhajal. Za neumne je imel vse, ki se niso odločili tako kot on, in govoril jim je: » Kaj pa boste imeli, če ostanete v tej hribovski samoti? Morda komaj toliko, da preživite, kaj več pa ne. So pač prišli drugačni časi in treba se je ravnati po njih in po zdravi pameti.«
»Mislim, da se ravnaš po pameti tistih, ki so hodili tod okoli in pregovarjali ljudi, naj gredo v mesta, v industrijo. Jaz pa sem se rodil tukaj in tukaj bom tudi umrl!« je rekel sosed Erjavec. »Pa naj zaradi tega živim še tako slabo! In da povem po pravici: tudi napev Marijinih zvonov bi pogrešal. Že vse življenje mi delajo družbo, pa naj mi jo še naprej. Veš, vsako soboto me spomnijo, da bom šel naslednji dan k maši v farno cerkev in bom imel dan počitka.«
Za starokopitneža ga je imel tedaj. Toda ko je minilo nekaj let, se je z grenkobo v srcu spomnil njegovih besed.
Njegova sestra in brat sta odšla od doma še pred njim. Ata in mama sta upala, da bo on ostal in nadaljeval njuno delo. Bridko sta bila razočarana, ko jima je povedal, da odhaja. Čez nekaj let je prišel na njun pogreb… Prodal je kravico, ki sta jo redila, zemljo je dal v najem sosedom in zaklenil vrata. Od tedaj je hiša samevala.
Zdrznil se je, ko je zaslišal korake. Sosed Erjavec je prišel izza vogala in se nasmehnil, ko ga je zagledal:«Se mi je zdelo, da sem te sinoči videl prihajati, čeprav je bilo že precej mračno in tako nisem bil povsem prepričan, da si ti. Si prišel malo pogledat?«
»Kaj pa vem…?"
»Gotovo boš šel kmalu nazaj? Že zaradi službe…«
»Ne ne, zaradi službe mi ni treba hiteti! Gotovo veš, kako je dandanes, ko je veliko delavcev odveč. Tudi jaz sem med njimi. Veš, včasih sem že pomislil, da sem se tedaj prenaglil, da sem ravnal nepremišljeno!«
»Človek pač dela tako, kakor se mu zdi, da je v tistem trenutku najbolj prav. Toda včasih se potem izkaže, da se je motil.«
»Tega ni ravno lahko priznati in še bolj nerodno je popravljati take napake. Gotovo me tudi ti obsojaš, ker sem tedaj pustil starše same. Mislil sem, da jim bom tako lahko bolj pomagal, a sem komaj samega sebe preživljal.«
»Oženil se tudi še nisi?«
»Ne, nisem se. Veš, Tine, tisti tam v mestu mislijo in ravnajo drugače, kakor mi, ki smo se rodili in zrasli tukaj na deželi, zato…«
»Bregarjeva Štefka je tudi še vedno sama. Kaj si nista bila nekoč, kako naj rečem, no, nekaj všeč?«
»Na to sem skušal pozabiti in dopovedoval sem si, da se je gotovo že poročila.«
»Greš že danes nazaj?«
»Ne. Veš, rad bi poruval tele koprive, prezračil hišo, obrisal prah s stare mize v hiši, na katero je mama tolikokrat prinašala skledo… Pa tudi atov in mamin grob moram obiskati, gotovo sta zapuščena.«
»To ravno ne. No, zadnjič sem videl, da ga je uredila Štefka. To nekako šteje za svojo dolžnost, ker se je od tedaj, ko si ti odšel, veliko pogovarjala z njima in jima tudi pomagala.«
»Tako? Ja, nekateri vedo, kaj je njihova dolžnost, tudi jaz bi moral! Toda tam v mestu sem bil marsikatero nedeljo brez maše… Sprva me je kar pošteno pekla vest, sčasoma pa človek nekako otopi. Vendar sem se pogosto spomnil, kako je bilo včasih, ko smo bili še vsi doma in smo skupaj hodili k nedeljski maši. Veš, resnično sem tedaj prav zaradi te poti težko čakal na nedeljo, čeprav pot ni bila ravno lahka, posebno še pozimi, kadar je bilo veliko snega.
Veš, Tine, nekaj pa me je sinoči zares ganilo. Videl sem, da v kotu nad mizo še vedno visi razpelo. Spomnil sem se, kolikokrat smo pred njim molili rožni venec. Mama je ponavadi molila naprej, tega nisem mogel nikoli pozabiti. Dlje ko je človek od doma, bolj živi so spomini! Povem ti, da sem v sanjah velikokrat slišal naše zvonove, te glasnike Vnebovzete. Sinoči sem jih spet slišal, ko je zvonilo avemarijo. Zvonilo je tako, kakor da me pozdravlja, da mi vošči dobrodošlico! Najraje bi kar ostal…«
»Kdo ti brani? Ostani!«
»Nihče mi ne brani, toda nerodno je in morda bi bila ta odločitev prav tako težka, kakor je bila tista tedaj, ko sem odhajal.«
»Jaz pa ne mislim tako! Res je sicer, da je za vsako odločitev treba tudi nekaj poguma, toda upam, da ga tebi ne manjka.«
Nekaj časa sta molčala in morda bi sosed Tine počasi odšel, če se ne bi zgodilo: v zvoniku podružnične cerkve Marije Vnebovzete je zapel veliki zvon in naznanil, da je ura sedem, čas, ko se pravi kristjan pokriža in zmoli angelovo češčenje. Tudi sosed Tine je storil tako in Boštjan se mu je pridružil.
»Kdo pa zvoni tukaj, saj še nimate električnega zvonjenja?«
»Največkrat Bregarjeva Štefka, ki stanuje blizu cerkve. Morda bo šla zdajle tu mimo. Včasih gre potem takoj na njivo, ki jo imajo tamle zadaj.«
Res sta jo kmalu zagledala.
»Dobro jutro! Si ti zvonila?« je vprašal, da je pač nekaj rekel. »Zdelo se mi je, kakor da me zvon vabi in pozdravlja!«
»Morda pa je med zvonjenjem mislila nate!« je ponagajal Tine.
Štefka je zardela in tako nehote priznala. Tiho je odšla naprej in ni se ozrla, čeprav bi se rada.
»Tudi jaz moram iti, delo me čaka. Saj se bova lahko še pogovarjal.«
»Se bova, a tudi s Štefko se bom moral. In še z nekom – z Bogom in z Vnebovzeto. Da bom spet tak, kakršen sem bil nekoč, da bom Štefki in vsem lahko mirno pogledal v oči!«
IZUMIRAJOČI
[uredi]Oče Jurij je sedel v bregu za hišo in njegov pogled je begal po sončni pokrajini.
Rahel vetrič je pihljal od morja, da so se narahlo pozibavali listi na vinskih trtah za njegovim hrbtom.
Tisto leto je kazalo, da bo trgatev dobra in obilna. Tudi na njivah spodaj na ravnini se je obetal bogat pridelek. Takega že nekaj let ni bilo. Krompir sta z Metodom že pospravila v klet; precej ga je bilo in lahko ga bosta nekaj celo prodala, če se bo našel kupec.
Oče Jurij bi bil lahko dobre volje, če… Da, če mu težke in temne misli ne bi preprečevale, da niti ob jasnem dnevu ni videl sonca.
Pogledal je tja na ono stran prostrane doline, kjer se je stiskala vas in se je bleščala bela cerkvica. Ob njej je bolj slutil kot videl pokopališče. Vrsta spomenikov in križev je stala na njem. Tudi ime njegove žene Slavke je bilo zapisano na enem izmed njih.
»Oh, ja, ko bi ona še živela, bi bilo marsikaj drugače! Moje misli ne bi bile tako težke in na moji duši ne bi kakor mora ležala ta nesrečna misel, da nisem naredil vsega, za kar me je tedaj, ko se je za vedno poslavljala, prosila.«
Ni več gledal zelene doline, ni čutil božajočega vetriča in sončnih žarkov; zastrmel se je v rjavo rdečo zemljo ob svojih nogah. Njegove misli pa so poromale daleč nazaj v preteklost, v čas, ki se ne bo nikoli več vrnil…
Pred skoraj štiridesetimi leti je bilo, ko sta si v skromni cerkvici v sosednji vasi s Slavo obljubila večno zvestobo.
Prav na tem mestu sta sedela tisti dan po poroki in se pogovarjala o svojih številnih načrtih. Tedaj sta še živela njegova starša in se veselila, ker je k hiši pripeljal mlado gospodinjo iz poštene krščanske družine in da se bo nadaljeval Hrastarjev rod, ki že stoletja rahlja in obdeluje rjavo rdečo zemljo in leto za letom izvablja iz nje sadove svojega dela in molitev.
Že njegov oče se je bal, da bi zemlja nekoč prešla v tuje roke in je ljudje ne bi znali ceniti, saj bi si jo prilastili zaradi pohlepa in nekakšne pravice, ki je ni razumel in ni bila v sorodu z božjo pravico, z zapovedmi, ki jih je Bog postavil in zapisal na Sinaju.
Jurij je imel dva starejša brata. Med vojno sta odšla od doma, ker se nista strinjala s tistimi, ki so ponoči prihajali v vas in so ubili njihovega soseda. Nikoli več se nista vrnila in niti vprašati se niso upali kje je njun grob.
Ko sta tedaj s Slavko prvič sedela skupaj na tem njemu tako ljubem mestu, sta molčala. Narahlo je stiskal njeno roko v svoji dlani in šele čez čas je polglasno zašepetala:
»Veš, vesela sem, ker čutim, da sta tudi tvoja starša zadovoljna, ker si se poročil z mano!«
»Res je tako! Veš, bala sta se, da bom zapustil to zemljo, ki jo je obdelovalo toliko dedov in babic; bala, da bi me zvabilo mesto s svojim lažnim sijajem, z obljubami o lepšem in brezskrbnem življenju. Toda, bog bodi zahvaljen, še pravi čas sem spregledal in spoznal to laž in tudi njih, ki so nam jo prodajali. Še bolj sta bila srečna tedaj, ko sem jima povedal, katero sem si izbral!«
»Tudi moja dva brata sta odšla od doma. Zdaj jima je že žal, toda kar je, je.«
»Midva pa bova ostala tukaj. Tukaj, na tej z znojem naših dedov in babic napojeni zemlji, in obdelovala jo bova, pa četudi bova morala zaradi tega marsikaj prestati. Veš, Slavka, človeku lahko marsikaj vzamejo, kar si je pridobil s trudom in znojem. Denar, živino, pridelke… Ja, vse lahko odnesejo in odpeljejo; zemlje, te pa ne morejo odnesi! Lahko jo začasno zaplenijo, toda ostala bo tukaj, in ko pride čas, v katerega upam, bo spet najina in rodila nama bo, kot je že toliko rodovom.«
»Res je, Jurij, res je tako, kakor si povedal, le še nekaj bi dodala: tudi srca in duše nama ne morejo vzeti, ne morejo nama vzeti ljubezni, ki jo čutiva drug do drugega, in ne morejo prepričati ljubezni, ki jo imava do Boga in Marije. Da, vere, te nama ne bodo nikoli vzeli!«
Tedaj je močneje stisnil njeno roko in ji tako povedal, da j z njo, da soglaša z njenimi besedami in mislimi.
In potem so prišla leta trdega dela in tudi odrekanja. V potu svojega obraza sta obdelovala rjavordečo kraško zemljo ter se zahvaljevala Bogu in Mariji za pridelek, ki jima ga je dajala, in še posebno zato, da je ostala njuna. Tudi novo hišo sta si zgradila, ker je stara postala že vsa uboga in dotrajana, pa tudi premajhna za številno družino. Otroci so namreč prihajali drug za drugim, saj sta spoštovala zapoved življenja in ljubezni.
Spomnil se je, da ji je nekoč dejal:
»Glej, Slavka, tako garava, in kaj bova navsezadnje imela od tega? Starava se in nekoč bova odšla. Toliko načrtov, odrekanja in dela, namesto da bi vsaj od časa do časa sedla in si odpočila!«
»Veš, Jurij, midva res ne bova mogla veliko in dolgo časa uživati sadov svojega dela. Toda otroke imava, pet jih je, in rada jih imava, naj bo vsaj njim nekoliko lažje! S hvaležnostjo v srcih se naju bodo spominjali! In veš, Jurij, nekaj bi te rada prosila: če bi se zgodilo, da bom morala oditi prej kakor ti, poskrbi, da bodo ostali zvesti Bogu in rodni zemlji, da bodo živeli tako, kakor jih učiva!«
»!Ti veliko bolj kot jaz…«
Nekam težko so mu šle te besede iz ust. Zdaj se še kako dobro zaveda, da matere ne more nihče povsem nadomestiti! Še zdaj, ko Slavka že dolgo počiva tam na božji njivi, se mu pogosto zazdi, da bi potreboval njen nasvet. Tedaj pa ji je dejal:
»Veš, Slavka, hvaležen sem Bogu, zelo hvaležen, da sem dobil tebe. Brez najmanjšega sprenevedanja ti lahko rečem, da če bi imel še sto priložnosti za ženitev, vsakič bi izbral tebe! Zato si ne upam niti pomisliti, da bi te izgubil!«
»Kakor bo božja volja, Jurij!«
Čez leto je res za vedno odšla iz Hrastarjeve hiše in zdaj počiva tam zraven njegovih staršev.
Ostal je sam s petimi otroki. Zrasli so in zgodilo se je tako kot pri lastovkah – poleteli so iz rodnega gnezda.
Najstarejša, Slavka, se je zaljubila v nevrednega človeka, nevrednega njene iskrene ljubezni. Razočaral in izkoristil jo je in zaradi sramote ni več želela živeti v domačem kraju. Odšla je v tujino in nekajkrat mu je pisala od nekod iz južne poloble.
Sin Ivan je kljub njegovim prošnjam in nasvetom odšel v mesto. Tam se je poročil z žensko, ki se je celo pred njim hvalila s sodobnimi nazori in mu pripovedovala, da so otroci le nepotrebna nadlega, ki samo omejujejo človeka.
Drugi sin, Avgust, se je poročil v sosednjo vas. Z ženo sta živela pri njenih starših in spoznal je – žal prepozno - , da so popolnoma drugačnega mišljenja in značaja kakor on. Tudi žena je šele po poroki pokazala svoj pravi obraz. Zanj se je najbolj bal, da bi omagal na poti,, ki mu jo je začrtala mama. Pri tisti hiši so bili prepiri čedalje pogostejši, nerazumevanje se je večalo. Nekega dne so ga našli obešenega na podstrešju. To je strašno prizadelo njega, Jurija. Posebno še potem, ko je spoznal, da onim ni veliko mar…
Hčerka Milka, ki jo je imela mama Slavka še posebno rada in jo je prav zanjo najbolj skrbelo, mu je neki dan zabrusila v obraz, da je starokopiten in da najbrž sploh ni sposoben razumeti mladih, ki hočejo imeti nekaj od življenja. Ni si mogel in ne znal predstavljati, kaj je vzrok njeni nenadni spremembi. Po drugih ljudeh je slučajno izvedel, da je zašla in celo zagrešila umor – splav… Zdaj niti ne ve, kje živi.
Le sin Metod, le ta je ostal doma. Doma se drži in obdeluje zemljo, njegova mala hčerka je pri njima in jima s svojim čebljanjem krajša čas. Z ženo pa Metod ni imel sreče. Iz mesta je bila doma in ni se mogla vživeti v kmečko življenje. Nekega dne je odšla brez slovesa in pozneje sta zvedela, da živi pri nekom, ki je na nekem pomembnem položaju. Z ne preveč težkim srcem se je odločila, da mala Martica lahko ostane pri njima.
Jurij je dvignil pogled z rjavo rdeče zemlje, se spet zazrl tja proti cerkvici, poleg katere je bila njiva mrtvih in zašepetal:
»Ja, Slavka, tako se zdaj dogaja in ne samo pri nas. Vse manj nas je, vse manj takih, ki smo navezani na to rdeče rjavo zemljo. In, o, Slavka, slabo sem izpolnil tvoje naročilo! Nevreden sem bil tvojega zaupanja! Le zakaj si morala oditi tako kmalu? Še kako je res, da dobre in verne matere ne more nihče nadomestiti! Veš, Slavka, jaz se nisem spremenil, jaz sem ostal tak, kakršen sem bil tedaj, ko si še živela. Moj greh je v tem, da tega nisem znal posredovati drugim, najinim otrokom. Morda in najbrž je res tako, da sem se za to premalo trudil ali pa se sploh nisem. Bog mi odpusti. Odpusti mi tudi ti, Slavk! Vem, da mi boš, saj si bila vedno tako dobra! Vem, da si zdaj tam, kjer je doma večna sreča. Veš, Slavka, truden sem postal in rad bi, da bi se kmalu srečala. Tako te pogrešam… O, Slavka, ne veš kako me skrbi, da ne bi izginil naš rod. saj ime Hrastar najbrž bo… Izumiramo!«
»Dede, dedek, kje si?! Je tedaj zaslišal krike, ki so prihajali z druge strani hiše.
»Tukaj sem, Martica, pridi k meni!«
Kmalu je pritekla do njega in ustrašil se je, ko je zagledal njen objokani in prestrašeni obrazek.
»Kaj pa je, Martica, kaj se je zgodilo?«
»Oh, dedek, pojdiva k atu!«
»Kje pa je, se mu je kaj zgodilo?«
»S traktorjem se je prevrnil!«
»Pa se ja ni poškodoval?!«
»Ne vem, dedek, ne vem… Ni mi mogel tega povedati, ker leži traktor na njem… Čisto pri miru je in niti pogledal me ni, ko sem ga klicala in božala po licu!«
VRNITEV
[uredi]Sobota je bila, zato so bili vsi doma. Petrčku ni bilo treba v šolo, deklici pa sta bili za šolo še premajhni, saj je bilo Nini pet let, Nežiki pa komaj tri. Odkar je Anka izgubila delo, ni imela več skrbi , če bo za otroke našla mesto v vrtcu, vsaj za tisti čas, ko ni bilo nikogar doma. Peter je sicer še imel delo, toda tudi v njegovem podjetju je zaškripalo in zdaj se je bal…
Anka se je spomnila, kako sta si prizadevala, da sta lahko delala v različnih izmenah, da je bil tako vsaj eden doma pri otrocih. Komaj pa se jima je to posrečilo, je izgubila delo in zdaj je vseeno.
»Tako lep dan je! Takih ne bo več veliko, saj je jesen tukaj… Si morda pomislil, da bi se kam zapeljala in bi se vsaj otroci sprostili in naigrali. Tukaj se tako rekoč nimamo kje!«
»Ja, pa sem res! Kar malo bolj zgodaj pripravi kosilo, da bo popoldne daljše.«
»Kam pa bi se peljali?«
»Če boš tudi ti zato… Veš, mamo sem nameravala obiskati, sama je zdaj v tisti veliki hiši.«
»Kako, mar ni Matjaž…?«
»Pred dnevi je odšel nekam na tuje, menda k stricu, ki ima delavnico. Tudi žena je odšla z njim in zdaj je mama sama. Tako mi je pisala. Matjaž je izučen za elektrikarja in rekel je, da bo raje prevzel delavnico, kot pa garal na kmetiji, češ da kmetije nimajo prihodnosti.«
»Če bomo že obiskali mamo, bi bilo prav, da stopimo tudi na pokopališče, kar nekaj časa nismo bili tam. Večke sem kupila že pred dnevi, morda spotoma kupimo kje še lep šopek.«
Po kosilu so se odpeljali. Otroci so se že vnaprej veselili, ker se bodo lahko pogovarjali z babico.
»Bomo šli tudi k tvoji mami?« so vprašali Anko.
»Moja mama ni sama, ata je z njo, pa sin, moj brat Janko z ženo in otroki. Tja pojdemo prihodnjič! Sicer pa še ni tako dolgo, ko smo bili tam.«
»JA … Kaj pa če babice ne bo doma?«
»Prav gotovo bo. Kam pa naj bi šla?« je dejal Peter. »Kaj misliš, Anka, ali ne bi bilo najbolje, če gremo najprej na pokopališče? Saj se bomo peljali mimo…«
Tako so tudi storili. Železna vrata so zaškripala, ko jih je Peter odprl, da so lahko vstopili.
»Kje pa je dedkov grob?« je vprašala petletna Nina.
»Tamle na oni strani, toda…«
»Nekdo je tam, neka ženska!«
»Joj, mama je!« je vzkliknil Peter in pohitel, da so ga komaj dohajali.
»Tukaj si, mama!?«
»In vi… Kako?«
»Na obisk smo prišli, vse predolgo smo že odlašali in čakali na lepše vreme.«
»Danes ste imeli srečo in zdaj jo imam že jaz! Saj veš, sama sem in sem si rekla: obiščem ga, čeprav se ne moreva več pogovarjati. Samo jaz mu govorim…«
»Tudi mi smo tako naredili! Pomislili smo: najprej stopimo na pokopališče, potem pa domov. No, zdaj se bomo pa skupaj peljali. Predlagam pa, da najprej tukaj vsi skupaj zmolimo očenaš za pokojnega ata!« je rekel Peter.
Mama ga je hvaležno pogledala in toplo ji je postalo pri srcu ob misli, da ni pozabil, kar ga je nekoč učila.
Otroci na zadnjem sedežu so se toliko stisnili, da so naredili prostor še za mamo in je babica lahko sedla poleg ata.
»Da ne boste preveč razočarani, vam moram povedati, da je okoli hiše in tudi v njej precej zanemarjeno in zapuščeno. Ne morem, res ne morem, pa če bi še tako rada! Sama sem za vse…«
»Danes bova midva uredila, kolikor bo pač mogoče. Saj imamo nekaj časa!« je rekla Anka.
»Na obisk ste prišli, ne pa da bi se zdaj ubadali z delom. Bo že, kakor pač bo, do smrti bom že živela. Ja, težko je biti sam!«
Res sta začela pospravljati po hiši in okoli nje, vnuk in vnukinji pa so obstopili babico in odšli z njo na vrt, kjer so se pogovarjali in igrali.
Sonce je že zahajalo, ko so se zbrali v hiši.
»Oh, nič takega nimam, da bi vam lahko postregla, ker nisem vedela, da boste prišli in tudi…«
»Nikakor ne bodite v skrbeh! Vedeli smo, kako je tukaj, zato smo vzeli nekaj s seboj. Tudi za vas bo ostalo za nekaj dni, da ne boste stradali!«
»Saj je morda še kaj v shrambi, toda včasih se tako slabo počutim, da se mi ne da… A zakaj bi stokala in pripovedovala o svojih težavah, raje mi vi povejte, kako živite. Zdaj hoti Peterček že v šolo, povedal mi je. Ne veš, Peter, kako si me razveselil, ko si na pokopališču predlagal, da bi skupaj molili.«
»Vsako nedeljo gremo skupaj v cerkev. Dobro in verno ženo imam.«
»Vesela sem, da lepo in krščansko živite!« je zašepetala in pogledala otroke. »Še hodita oba v službo?«
»Samo jaz! Anka je ostala brez dela. Sicer pa no, nekdo mora biti pri otrocih. Huje bo, če bom tudi jaz ostal brez dela! Preveč nas je in mnoge nameravajo odpustiti!«
»Ponekod je ljudi preveč, drugod pa premalo!« je zamišljeno vzdihnila.
»Ko bi bilo malo lažje, bi lahko večkrat prišli in vam pomagali. Predaleč je, da bi se po službi vozil sem. Ali pa…« Ni dokončal misli.
Nekaj časa so vsi molčali, potem pa je Peter spet dejal:
»Ja, tudi če bi od tukaj hodil v službo, ne bi mogel…«
Tedaj pa se je nenadoma oglasila Anka:
»Saj veš, da sem vajena kmečkega dela. In če povem po pravici, bi mi bilo v mestu dolgčas, če ne bi imela tebe. Nikoli se nisem tam povsem privadila… Kaj misliš?«
»Tako nenadoma – no, res sem že pomislil… Seveda, če bi bilo mami prav!«
»Kaj, o čem se pogovarjata?«
»O tem, no, da bi morda prišli sem…«
»Kaj pa služba?«
»Mar ne bi bilo tukaj dovolj dela za oba, no, za vse?«
»Oh, če je pa tako, kakor sem razumela – če le hočeta! Bi vi trije živeli tukaj?« je vprašala vnučke.
»V šolo že hodim in daleč bi bilo,« je zaskrbelo Petrčka.
»Saj imamo tudi tukaj šolo, le mama bi te morala prepisati!«
»Cerkev sem pa že videl! A je tudi tukaj maša vsako nedeljo?«
»Ne samo vsako nedeljo, vsak dan je in jaz grem skoraj vedno.«
»Tudi mi bomo hodili s teboj, saj bomo lahko, kajne? Veš, babica, v mestu so nas nekateri kar malo čudno gledali, ker smo šli vsako nedeljo in praznik. Tam ne hodijo vsi.«
»Vem, kako je, saj beremo Družino in zdaj bom naročila tudi Ognjišče. Saj sem prav razumela, da pridete?« je pogledala sina in snaho.
»Odločila sva se! Mislim, da naju je sam Boh navdihnil, da smo se danes podali na to pot!«
SKUŠNJAVA
[uredi]Bil je lep poletni dan. Tisto popoldne je sonce s tako močjo sijalo na vas in njeno okolico, da je ozračje kar migljalo od vročine. Iz mesta se je vračal. Z dela. Z avtobusom se je pripeljal do postajališča pred vasjo in hitel k napol dograjeni hiši.
Z ženo sta se že prejšnji dan dogovorila, da mu bo prinesla kosilo kar k novogradnji in se tako ne bo mudil s hojo do starega doma in potem nazaj na gradbišče. Toda danes je bil nenavadno razburjen, da se je zavedal, kje hodi in kaj namerava.
Doživel je namreč nekaj, česar ni pričakoval niti v sanjah. Hčerka Marta je bila tista, ki ga je silno razočarala. Pa mu ni sama povedal, kako je z njo. Žena mu je sinoči zaupala in ga tudi poskušala potolažiti in pomiriti. Končno se ji je vsaj delno posrečilo in celo zaspal je za kakšno uro Toda zjutraj, ko se je prebudil in odšel od doma, se je razburjenje v njegovih prsih znova razvnelo. Ves dan je v njem samo še naraščalo, in tedaj, ko je bil sam, doseglo vrhunec.
Še prejšnji dan je premišljeval, kako se bo takoj, ko bo prišel na gradbišče, lotil dela. S skupnimi močmi so gradili hišo: on, žena in otroci. Ob misli nanje ga je spet streslo, kakor bi ga kdo oplazil z bičem, da je zastokal kakor ranjena žival.
»Oh, pa tako sem ji zaupal, tako rad sem jo imel! Zdaj pa seje zgodilo to, da ne bom upal pogledati ljudem v oči. Rekli bodo – in to upravičeno -, naj zdaj pripovedujem kar svojim, kar sem v kakšnem pogovoru tako vneto zagovarjal.
Ne, ne bom se lotil dela, saj ni vredno! Le zakaj? Če je že Marta, ki sem ji tako zaupal, tako naredila, kako bo šele z drugimi, ko odrastejo. Oh ja, komaj dobrih osemnajst let ji je … Le kaj je mislila? Če je sploh kaj! Na svojo mamo prav gotovo ne! Vedno jo je lepo učila, tako kot je učila tudi druge Marta pa je raje poslušala tiste trapaste nasvete, ki jih dandanes tako radodarno delijo po raznih časopisih, televiziji in celo v šolah. Oh le zakaj sva se z ženo lotila novogradnje, če bosta odslej pod to streho imela svoje mesto tui sprevržena miselnost in morala!«
Po novozgrajenih in še ne povsem dokončanih stopnicah je počasi šel v zgornji del hiše, sedel na kup desk, ki so jih zidarji rabili za odre, in se zamislil …
Daleč nazaj so poromale njegove misli. Odhitele so v čase, ko je spoznal svojo ženo. Ure in ure sta se pogovarjala o svoji prihodnosti in upala, da bo vsaj približno taka, kot sta si jo želela. Tudi o gradnji hiše sta se pogovarjala, toda največ misli in besed sta namenila svojim bodočim otrokom. Pogovarjala sta se, kako jih bosta vzgojila v dobre in poštene ljudi, kristjane v najlepšem pomenu besede.
»In zdaj?! Prav ona, najstarejša, gre in pljune na vse tisto, kar sva jo učila Žena je v glavnem skrbela za otroke in bedela nad njimi. Bila je doma in tako vedno z njimi, ker sem jaz hodil vseskozi v službo, ob popoldnevih pa delal tukaj na gradbišču. Zvečer sem se počutil preveč utrujen, da bi se pogovarjal z njimi. Ja, najbrž bi Marta najbolj potrebovala pogovor Tudi ob nedeljah sem s pogovorom odlašal: zjutraj na popoldne, popoldne na večer in potem na naslednjo nedeljo … Tako se nismo nikoli pogovorili in tukaj je moja krivda! Da, jaz sem kriv, da je Marta zašla na poti življenja; zašla med trnje in ostro kamenje in se znašla na robu prepada če bo padla vanj – jaz sem tisti, ki jo bo porinil vanj! Jaz, zaradi svoje neodločnosti, ja, mevža in nevreden, da sem njen oče in tudi oče ostalih! Oh, kolikokrat sem se tolažil, da jo bo pač žena o vsem poučila. Nisem pa pomislil, da bi moral storiti tudi sam. Ali nisem nekoč slišal, kako je rekla: 'Oh, mami, kaj mi pa ata nikoli nič ne reče?!'«
Kar pozabil je na tiste besede … Zdaj pa se je zgodilo in prepozno je, da bi nadoknadil zamujeno.
»Prepozno! In kaj zdaj? O, ja, saj me najbrž tudi Rezika, žena, že zaničuje Ni mi prinesla kosila, kakor je včeraj obljubila! Spoznala je, da sem jaz kriv za vse, kar se je slabega zgodilo! Velika kakor gora je moja krivda in ne vidim izhoda iz labirinta, v katerega sem zašel in vanj nehote potegnil tudi svojo družino! Saj jih imam rad. Toda kaj pomeni ljubezen, če ne vedo zanjo, je ne občutijo in jim ne pomaga, da bi vztrajali na poti dobrote in poštenja! Če je to ljubezen brez dejanj!«
V obupu je vzdihnil in tedaj se mu je nekje iz podzavesti prikradla temna misel, da je sprva zadrgetal od groze Toda misel je postajala vse močnejša in nazadnje se mu je zdela že že kakor edini izhod …
»Proč, skušnjavec!« je kriknil in se zmedeno ozrl okoli sebe. Tam nasproti, na tisti polički, ki jo je naredil zidarjem, da so imeli na njej pijačo, je zagledal steklenico v njej je bilo še nekaj žganja Stopil je tja in nagnil … Ko je ob tem pogledal kvišku, je zagledal tram … in v mislih je razločno slišal glas skušnjavca:
»Marko, kaj čakaš? Vidiš vrv, s katero si vlačil malto, je tam za kupom desk! Zdaj je tako ali tako ne boš več! Le čemu? In tiste težke misli, ki te tako mučijo – le zakaj bi se trpinčil z njimi, ko pa se jih lahko tako hitro rešiš! Še enkrat potegni iz steklenice, da bo lažje …«
Ubogal je glas, niti se ni prav zavedal zakaj, kako … Postalo mu je nekam vseeno, kaj se bo zgodilo. Le to si je želel, da bi bil rešen teže, ki je pritiskala nanj, kakor da se je gora zavalila na njegove prsi.
Vrv je vrgel prek trama in naredil zanko … Stopil je na kup desk in že si jo je mislil natakniti, ko je neki glas, neslišen za uho, pač pa slišen za srce in dušo, zašepetal:
»Marko!«
Samo to besedo je zaznal in že so se njegove misli začele počasi bistriti zavedel se je samega sebe in položaja, v katerem se je znašel. Naenkrat ga je postalo sram pred samim seboj. Zanko je spustil iz rok, da se je zazibala kakor v posmeh njegovi slabosti, nato pa počasi in molče topil s kupa desk. Zaslišal je korake in hip za tem zagledal ženo.
»Kosilo sem ti prinesla in prosim, da mi oprostiš, ker sem nekoliko pozna. Sestra iz Melišča mi je prinesla nekaj mesa, da ga bomo imeli za delavce, pa sva se malo zaklepetali. Še to ti lahko povem, da se bo Marta poročila. Saj je obema nerodno in se te bojita … Pogovoriti se boš moral z njo … Vem, da bo težko, toda spomni se, da vsak dan molimo: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …«
»Bom, Rezika, bom! Že kdaj bi se moral! Pa kar je, je! Molimo pa tudi: In ne vpelji nas v skušnjavo …«
Tedaj pa je zagledala zanko in prestrašeno se je zastrmela vanj:
»Oh, Marko, kaj je to?! Prosim te! Nikar …«
»Kaznovati sem se mislil, ker sem bil slab …«
»Ne govori, ker ni res! Kdo bolje skrbi za svojo družino kakor ti? In veš, ne bi kaznoval le sebe, ampak tudi nas! Le pomisli, kaj bi storila Marta, če bi zvedela, da si to storil zaradi nje? In jaz? Mar me nimaš nič več rad in bi me pusti samo z otroki? In – si pomislil na večnost?«
»Oh, rezika, na nič nisem mislil, le skušnjavca sem slišal …«
»Vem, sam si bil, nikogar ni bilo ob tebi, da bi te stresel, potolažil …«
»Ne, Rezika, nisem bil sam. Hvala Bogu in njegovi Materi! Angel varuh je bil ob meni, prav zadnji hip se je oglasil! Zdaj zatrdno vem, da se ne bo nikoli več ponovilo! Le daj sem kosilo, Rezika, in sedi poleg mene, da se bova pogovorila, kaj bova delala to popoldne!«
MAČEHA
[uredi]Pred dvema letoma je Mlinarjevo družino zadela velika nesreča Mama je zbolela in zdravniki je niso mogli pozdraviti. Ostali so sami – ata tone in trije otroci: Janko, Rezika in Jožica. Prvi se je bližal sedmemu letu in bi jeseni začel hoditi v šolo, Reziki je bilo štiri in Jožici tri leta.
Ker je moral ata Tone hoditi v službo, je ta čas sosedova stara mama varovala otroke. Spoznal pa je, da je temu le s težavo kos, saj so ji revma in leta pobrala moči. Kakorkoli je premišljeval, še najprimerneje se mu je zdelo, da bi se ponovno oženil in tako našel otrokom novo mamo. Toda kje dobiti v teh časih primerno žensko, ko si – vsaj na kmetih – še samski in brez otrok ne morejo najti neveste.
Ko je premišljeval o tem, se je spomnil na ženini sestro Marico Okoli trideset let ji je bilo in še vedno je bila sama Razočaranje je doživela, ko ji ni bilo še niti dvajset let, in od tedaj ni verjela nikomur več. Vedel pa je, da je poštena in verna, kot je bila njegova Milka. Verjel je, da bi bila dobra mama njegovim otrokom Dlje ko je o tem premišljeval, bolj sprejemljiva in primerna se mu je zdela misel. Zato se je že nekajkrat oglasi pri Robarju. Nekoč, ko je naneslo, da sta ostala sama v sobi, ji je povedal, zakaj je prišel. Vzela si je čas za premislek in nekaj dni pred veliko nočjo mu je rekla:
»No, pa pridite vsi štirje po pirhe! Veš, Tone, otroci se mi smilijo, no in ti tudi … Slišala sem, da od usmiljenja do ljubezni niti ni tako dolga pot …«
Na veliki ponedeljek so res šli vsi k Robarju po pirhe Ko so se vračali domov, je Tone otrokom povedal, da bo teta Marica postala njihova nova mama.
»Jaz bi imel rajši našo mamo, ki je umrla!« je dejal Janko, Rezika in Jožica pa sta molčali, saj se mame skoraj nista spominjali
Nista pa molčali naslednji dan, in sta sosedi Matildi povedali, da bodo dobili novo mamo. Toda ta ju je pošteno prestrašila. Še bolj pa Janka.
»A tako? No, potem pa se le pripravite! Mačeha se reče taki mami in že zdaj vam lahko povem, da boste revčki. O, vem, vem, tudi jaz sem jo imela in prav nič me ni maral, le za svoje je skrbela, tako kakor bo vaša.«
Tam sredi maja sta se tone in Marica poročila, in k Mlinarjevim je prišla nova mama. Otroci so jo sprejeli z nezaupanjem in prestrašeno, saj so jim v ušesih še odmevale sosedine besede:
»Boste že videli!«
Že čez nekaj dni je Marica potožila Tonetu:
»Ne vem, zakaj se me otroci tako bojijo, pa se tako trudim, da bi se jim približala in osvojila njihova srca Tudi molim v ta namen …«
»Sem videl. In ker sem želel vedeti, kaj je temu vzrok, sem jih toliko časa spraševal, da so mi končno povedali, kaj jim je rekla soseda Matilda. Govoril sem že z njo in jo mirno prosil, naj nikar ne straši otrok. Saj jo nekako razumem, ona je pač imela slabe izkušnje …«
»Ne boj se, nič ji ne bom rekla Nočem, da bi nastali kakšni nepotrebni prepiri. Upam, da bom z ljubeznijo in dobroto ter božjo pomočjo le osvojila njihova srca.«
In res. Še preden se je pomlad poslovila, sta ji Rezika in Jožica že povsem zaupali, in spoznala je, da jo imata tudi radi. Drugače pa je bilo z Jankom! Ta se kar ni mogel sprijazniti, da bi ji rekel mama, ampak je bila zanj še vedno le teta. Čeprav se ni želel z njo pogovarjati, je upala, da bo nekoč plamen ljubezni le stopil tisti ledeni zid, ki ju je ločeval. Zavedala se je, da so se v njegovo srce najbrž globlje zapičile tiste besede o mačehi in prave mame se je spominjal bolj kot deklici.
Nekega poletnega dne pa se je zgodilo …
Janko se je plazil po grmovju za hišo, nenadoma pa prestrašeno in boleče kriknil Marica je na vrtu plela, ko je zaslišala njegov krik Hitro je stekla k njemu.
»Ojoj, joj! Gad me je pičil! Nisem ga videl in sem stopil nanj. V tistele skale je potem pobegnil!«
Pokazal ji je pičeno mesto in zajokal:
»Zdaj bom najbrž moral umreti, o … Mama, pomagaj, če se da!«
»Samo trenutek, Janko! Ne ne, ne boš umrl, ne bom dovolila!«
Odtrgala je naramnico od predpasnika in mu zavezala nogo nad pičenim mestom. Poklicala je soseda Matevža, ki je imel avto, da sta ga odpeljala k zdravniku in v bolnišnico. Matevževa mama je medtem varovala deklici.
Ko sta naslednji dan ata Tone in Marica obiskala Janka, je ta rekel:
»Veš, ata, mami mi je pomagala, ona mi je zavezala nogo in prosila soseda, da me je pripeljal sem. Tu so mi pomagali, da mi ni bilo treba umreti Nikoli ne bom pozabil tega!«
Zdaj je vedela, da je osvojila tudi njegovo srce!
OH, TA MLADINA
[uredi]Nekaj sto metrov iz vasi in nekoliko stran od ceste je stala skromna hišica in v njej je živela stara Jera. Že nekaj let je bila sama. Mož ji je umrl, otroci pa so se razkropili po svetu in ni jih kaj prida skrbelo, kako živi njihova mati. Nekajkrat na leto so ji pisali, običajno za praznike. Zgodilo se je celo, da jo je včasih kdo obiskal in ji prinesel kakšno majhno darilo, ponavadi zavojček kave, toliko da ni prišel praznih rok!
Tako je Jera sčasoma postala zagrenjena in nezaupljiva. Posebno mladim ni zaupala, in večkrat je rekla, da je dandanes mladina čisto drugačna, kakor je bila včasih, ko je bila ona še mlada. Pa še nekaj je Jero vznemirjalo zadnje čase. Vedno je namreč rada hodila v cerkev, tudi ob delavnikih je šla pogosto k maši, če ji je le čas dopuščal. Zadnje čase pa se je že zgodilo, da je morala tudi v nedeljo ostati doma, ker se je slabo počutila in je noge niso ubogale.
»Ej, starost je prišla in zdaj nimam več kaj dobrega pričakovati! Pa da bi vsaj ta zima že minila in bi bile poti take, kakor se spodobi, da bi lahko šla v cerkev in trgovino.«
Končno je le prišla pomlad! Vsa lepa – kakor vedno. Stara češnja na njenem vrtu se je razcvetela. Že je bil maj. Jera pa še vedno ni obdelala vrtička, kakor ga je druga leta. Gredice bi še nekako naredila in jih poravnala ter posejala, zemlje pa ni mogla prelopatiti. Poskusila je, pa ni šlo.
»Tako rada bi delala, pa ne morem. Tisti, ki bi lahko, pa nočejo in se jim ne da … Mladi mislijo le na zabavo in užitke, mar jim je delo! Veselice, plesi, kino, disko in kaj vem, kaj še vse jim roji po glavi. Le kam drvi ta zmešani svet in kako se bo vse to končalo? Prav privoščila bi jim, da bi jih življenje prisililo delati. O, za nekatere je predobro na tem svetu, zato ne vedo, kaj vse bi si izmislili, saj so jim glave polne neumnosti! In o mamilih se veliko govori. Včasih nismo niti vedeli, kaj ta beseda pomeni!«
Lepo majsko soboto je sedela pred svojo hišico in se grela na soncu. Slabe volje je bila, ko je gledala neobdelan vrtiček in premišljevala, da najbrž ne bo imela svoje zelenjave in bo odvisna od dobre volje te ali one sosede, ki ji bo pripravljena dati kakšno malenkost. Malo pa si bo skušala tudi sama pomagati s skromno pokojnino, ki jo dobiva po možu.
Hrup in glasno govorjenje sta zmotila njeno premišljevanje. Pogledala je proti cesti in zagledala skupino mladih.
»Seveda, ob sobotah jim ni treba v šolo ali na delo, pa takole pohajkujejo in zapravljajo čas, namesto da bi počeli kaj pametnega. Oh, ta mladina!«
Opazila je, da so s ceste zavili proti njeni hiši.
»K meni gredo! Le kaj iščejo tukaj? Da se morda ne mislijo norčevati iz mene ali mi celo narediti kakšne škode? Vsega so zmožni in prav nič jim ne zaupam!« je nejevoljno godrnjala.
Že so bili pri njej in jo pozdravili: »Dober dan, mama! Se grejete?«
»Bogdaj! Ja, grejem se, samo za kaj takega sem še sposobna!« jim je nezaupljivo odgovorila.
Tedaj pa je k njej stopil Smrekarjev Janez. Že drugo leto je hodil v neko višjo šolo. rekel ji je: »Veste, mama, sinoči smo imeli veroučno srečanje in Štefka nam je povedala, da še niste obdelali vrtička, ker ga pač ne morete. Pa smo se dogovorili, da vam priskočimo na pomoč. Kot vidite, smo orodje prinesli kar s seboj, in če ste za to, bi kar začeli z delom.«
»Joj, saj se sploh ne znajdem … Kaj resno mislite? Saj kar nam ne morem verjeti?!«
»Resno, mama. Seveda mislimo resno!«
»Saj semena imam, le lopata me ni hotela ubogati.«
»Nas pa bo, boste videli … Ker se mi zdi, da vam je prav, bomo kar začeli!«
»Seveda mi je prav! In še kako! Pa da ste se kar odločili in prišli k meni! To mi pa kar ne gre v račun.«
»To ni nič takega. Mislim, da je naša dolžnost, da pomagamo tam, kjer je pomoč potrebna.«
Fantje so prijeli za lopate, dekleta pa so rekla Jeri: »Kar povejte, kako bi radi, da naredimo gredice in kje naj kaj posejemo. Kakor želite, tako bomo naredile!«
»Oh, še lani sem lahko vse naredila sama, letos pa ni več šlo. Morda se mi še kaj izboljša in bom lahko plela in okopavala.«
»Če ne boste mogli, bomo pa še prišli in vam naredili, kar bo treba. Kaj pa v trgovino? Kako greste?«
»Bolj težko, posebno če je slabo vreme. Prejšnjo nedeljo še v cerkev nisem mogla, ker je tako deževalo.«
»Veste, kako bomo naredili!« je predlagala Kovačeva Tončka. »Mi se bomo menjavali in hodili namesto vas v trgovino. Vi nam boste le povedali, kaj potrebujete.«
»Joj, za to vam bom pa res hvaležna! Saj kdaj pa kdaj bom že šla tudi sama, toda kadar bo slabo vreme in pozimi …«
»Še nečesa sem se spomnil!« je rekel Janez. »Rekli ste, da zaradi starosti in vremena niste mogli v cerkev. Kaj pravite, če bi se ob nedeljah kateri izmed nas pripeljal sam z avtom in vas odpeljal do cerkve. Skoraj pri vsaki hiši že imamo avto in večina med nami ima tudi vozniški izpit, tako da glede tega ni nobene težave.«
»Le v sanjah bi si lahko kaj takega želela in predstavljala. Kako bo lepo, če bom lahko vsako nedeljo pri maši!«
V nekaj urah je bilo narejeno vse. Jera bi za to potrebovala ves teden, če bi seveda sploh mogla delati.
»Tako lepo ste mi vse naredili, zelo sem vesela! Letos sem že obupala, da bom sploh kaj sadila. Oh, zdaj pa imam vse tako narejeno, da ne more biti bolje. Hvala vam in naj vam Bog povrne vaše dobro delo! Hudo mi je le, ker vam ne morem postreči, kot bi se spodobilo!«
»Naj vas to ne skrbi, saj nismo za to prišli. Vemo, da nimate.«
Ko so odšli, je spet sedla na klopco pred hišo, se zazrla v obdelani vrtiček in zašepetala: »Narobe sem sodila mlade! Niso vsi taki, kot sem mislila in govorila. Vsi že ne! Oh, ta mladina! Kar prišli so in mi naredili … Molila bom zanje, na drug način jim ne morem plačati tega, kar so in kar še bodo naredili zame!«
IN SONCE JE POSIJALO
[uredi]Brinjarjeva stara mama Cilka je sedela pri kmečki peči in strmela skozi okno. Zjutraj jo je zakurila, saj je bilo jutro hladno in mrzel dež je še vedno rosil na razmočeno zemljo.
»Tince danes najbrž ne bo, čeprav so pojutrišnjem vsi sveti in bi morala na grob. Toda v takem vremenu prav gotovo ne bo prišla. Še sneg lahko dobimo za praznike.«
Cilak se je še bolj stisnila k peči in se zamislila …
Že pet let je, odkar sta odšla in jo pustila samo na tej majhni kmetiji. V mestu sta se zaposlila in tam dobila stanovanje. Sin se jima je rodil še tukaj in dolgo ji je bilo dolgčas po vnučku …
Tinci je zamerila. Za njun odhod je na tihem krivila njo. Zamerila ji je, da ga je ona pregovorila, čeprav sta se odločila sporazumno. Bili so pač taki časi, da se je na kmetih, posebno na majhni kmetiji, težko živelo in na raznih sestankih so vabili ljudi v mesta in obljubljali boljše življenje, ker da je le v industriji prihodnost. Upala sta, da bosta lahko od tam podpirala tudi njo, ki sta jo pustila tukaj … Toda potem je nenadoma prišla tista strašna novica, da se je Janez ponesrečil in umrl.
Naslednji dan so ga pripeljali domov, da bi ga pokopali v domačem kraju poleg njegovega očeta. Zdelo se ji je, da sanja, da to ne more biti res; da se bo nenadoma prebudila in bo Janez prišel na obisk, ji prinesel novo ruto, zavojček kave ter se ji nasmehnil tako, kakor se je znal le on.
Njegova smrt je postavila nekakšen neviden zid med njo in Tinco, njegovo ženo. Če se ne bi oženil, bi ostal doma in tudi nesreča se ne bi zgodila, je premišljevala, kadar je bila sama. Kadar je Tinca prišla iz mesta, da bi obiskala možev grob, sta sicer govorili. Tudi z otrokom, Jankom, se je poigrala, ni pa mogla tega storiti sproščeno in veselo … Nekaj je bilo v njej, kar ji je branilo; nekaj težkega, žalostnega.
Vsak dan je molila za svojega edinega sina in posebno zadnje čase ji je prihajalo na misel, da mora moliti tudi ta Tinco. Prav gotovo tudi ona pogreša Janeza. Morda še bolj! Sama je s sinkom v tujem mestu, tako kakor je ona sama na tej zapuščeni domačiji. Težko je bilo zmoliti prvi očenaš, kar prisiliti se je morala … Pomislila je, da Tinca morda sploh ne hodi v cerkev, pa moli za njo. Le kako vzgaja otroka, saj ga mora dajati v vrtec, ko gre v službo?
»Oh, kar k sebi bi ga vzela, če bi bilo to mogoče.«
In je tudi na ta deževni dan sklenila roke in prosila Boga za vse, za katere se ji je zdelo, da mora moliti.
»Naj se zgodi tvoja volja! In prosim te, izbriši iz mojega srca vsak madež zamere in nerazumevanja in ga napolni z ljubeznijo in dobroto!«
Zdrznila se je, ko je zaslišala trkanje.
»Kar naprej! Odklenjeno je!«
Vrata so se odprla in vstopila je Tinca. Za roko je držala Janka, ki se je nekoliko v zadregi nasmehnil stari mami Cilki.
»O, vidva sta prišla? Pa v takem vremenu! Nisem vaju pričakovala že danes.«
»Dober dan, mati! Ja, kar podala sva se na pot. Veste, čas imam. Na dopustu sem … V službi nimamo dovolj dela, in nekaj nas mora biti doma … Nič se ne ve, koliko časa bo to še trajalo in kako bo. Prav lahko se zgodi, da bom ostala brez dela in potem … Saj upam, no, čez praznike, tukaj … Skupaj bi šli na grob in k maši.«
»O, še hodiš k maši?«
»Seveda, mati! Nobeno nedeljo in praznik je ne zamudim, posebno zdaj ne, ko je Janko že tako velik, da gre lahko z menoj.«
»Tako! No, to je pa lepo od tebe! Seveda lahko ostaneta tukaj. Joj, vsa sta premočena. Sedi k peči, da se posušiš. Ti, Janko, pa lahko zlezeš kar gor!«
»O, stara mama, kako je tale peč topla. Škoda, da v mestu nimava take peči.«
»Čaj vama bom skuhala, da se ne bosta prehladila. V kuhinjo grem!«
Medtem ko je kuhala, je premišljevala in vse bolj spoznavala, kakšna je božja volja. Tiho je zašepetala: »Najbrž nisem prav mislila in ravnala. Vem, da prav tako kakor jaz žaluje za njim, otrok pa je tako nedolžen. Zaradi svoje zagrenjenosti in žalosti sem jo krivo sodila! Popraviti moram to krivico in mislim, da vem, kaj mi je narediti! Nič ne bom odlašala, takoj zdajle bom opravila svojo dolžnost!«
»Tako, vidita, pa je čaj kuhan. Tudi nekaj prigrizka sem vama prinesla, da se okrepčata. Vem, da sta zaradi poti lačna in utrujena.«
»Bog vam povrni, mati!«
Ko sta Tinca in Janko srebala čaj, so molčali. Čez čas pa je mati Cilka počasi začela: »Rekla si, da se lahko zgodi, da ostaneš brez dela, kot jih je že veliko. Brala sem o tem. Tako je pač in kaj moremo! Glej, tudi jaz sem sama, dela imam pa dosti preveč. Ne vem sicer, kaj ti misliš. Morda se nameravaš znova poročiti?«
»Ne, mati, ne bom se, tako sem se odločila. Janko me tako spominja na Janeza. Ves je kakor on. Le zanj bom še živela!«
»Potem pa bi ti nekaj predlagala. Omenila si, da se bojiš, da boš ostala brez dela … Jaz ga imam pa preveč … Kaj praviš, če bi se preselila sem in bi skupaj obdelovali tole našo zemljo? Bolj skromno bi sicer živela, toda preživeli bi se, toliko sveta že je. Ko bo Janko zrasel, bi prevzel posestvo, če bo seveda imel veselje do tega. Tako sem si kar na hitro zamislila. Zdaj pa je na tebi, da poveš, kaj misliš!«
»Oh, mati, saj ne vem, kaj naj rečem. Tako nenadoma je prišlo. Toda če pomislim … res bi bilo tako najbolje za vse: za naju, ker sva tako rekoč brez doma, saj stanujeva v najetem stanovanju, in za vas, ker ste na pragu starosti sami. Janko bi lahko začel tukaj hoditi v šolo in k verouku. Resno mislite?«
»Ne bi ti rekla, če ne bi! Marsikaj se mi je v teh letih motalo po glavi in po krivem sem te obsojala. Oprosti! Žal mi je!«
»Oh, mati – tudi jaz. Toda zdi se mi, da bom sprejela vaš predlog. Na tihem sem tudi sama pomislila na to, le …«
Medtem so se oblaki začeli trgati in sonce je posijalo skozi okna ter razsvetlilo sobo in srca!
POČITNICE
[uredi]Bil je mrzel decembrski dan in zunaj je snežilo. Očka se je vrnil iz službe in po kosilu so še nekoliko posedeli za mizo ter se pogovarjali. V kuhinji je bilo prijetno toplo, vse drugače kakor nekoč, ko so bili še v starem, hladnem in zatohlem stanovanju.
V zadnjih letih so si zgradili novo hišo. Veliko truda, žrtev in odrekanja je bilo potrebno, da so dosegli svoj cilj.
Klančnikova mama Ančka je po starših podedovala majhno posestvo s staro hišo in hlevom, v katerem še zdaj mukata dve kravici. Poročila se je z Andrejem, ki je k hiši prinesel dvoje pridnih rok in pošteno srce. V službo je hodil in popoldne pomagal ženi pri delu na polju ali kjerkoli se je pač pokazala potreba.
Dve hčerki sta se jima rodili. Prva, Marjetka, je hodila že v tretji razred, druga, Rezika, pa je bila na pragu prvega. Prav ta je bila tisto popoldne najbolj zgovorna.
»Veš, očka, zdaj se pa ne boš mogel več izgovarjati tako kakor doslej! Drugo leto pojdemo tudi mi na dopust, ali ne?!«
»Saj res!« se je oglasila tudi Marjetka. »Skoraj vse moje sošolke so že bile na morju, le jaz ga še nisem videla.«
»Hm, morda bi se pa res kako dalo,« je počasi in po premisleku rekel očka Andrej. »V tovarni bi mi prav gotovo dodelili sobo v počitniškem domu, saj še nikoli nisem prosil zanjo, in tudi predrago ne bi bilo. Svojo sestro, vajino teto, ki živi blizu, bi vprašal, če bi ta čas skrbela za živino. Sicer smo pa res potrebni, da si pošteno odpočijemo. Hiša je zdaj v glavnem dograjena, presneto nas je namučila. Kaj pa praviš ti, mami, na to? Tudi ti si še kako potrebna počitka in razvedrila, morda še bolj kot mi!«
»Sama ne vem. O tem sploh nisem premišljevala. Morda bi bilo pa res dobro in lepo, že zaradi deklic. Morje bi videli, se sončili, kopali …«
Tako so se tisto popoldne dogovorili, da bodo naslednje leto tudi oni prvič šli na morje.
Še večkrat so se o tem pogovarjali in že tedaj, še sredi zime, so se veselili sonca in brezskrbnih dni!
Veselili so se, vendar ne vsi. Mama Ančka se je včasih kar zamislila in zdelo se je, da ne sliši njihovih pogovorov. Neka, njim še neznana skrivnost je živela v njej. Ko sta neki večer po takem pogovoru ostala sama, ji je mož Andrej rekel: »Kaj ti je, Ančka, zakaj si tako resna, ko se drugi veselimo in delamo načrte? Saj tudi mene ne vem kako ne vleče na morje. Sam ne bi šel, toda zaradi otrok pojdem, zaradi deklic in tebe. Nobenega razvedrila nimaš, le delo in vsakdanje skrbi poznaš. Punčki se tako veselita, ne bi ju rad razočaral!«
»Ne, res ju ne smeš! Toda tako je prišlo, no, da boste morali na morje sami. Jaz res ne bom mogla z vami!«
»Ne boš mogla? Zakaj? Kaj ti je kar naenkrat? Povej mi! Pomisli, vse bi imela tam, ne bi ti bilo treba ne kuhati ne prati, odpočila bi se …«
»Saj verjamem, da bi bilo tako, prav imaš, toda … No, kar povem ti, da ne morem, vsaj letos in najbrž še kakšno leto ne, dokler ne odraste vsaj toliko …«
»Tako, to je! In ravno zdaj, ko … Kako naj jima zdaj povem, da se njuno pričakovanje ne bo uresničilo!«
»Saj vi trije …«
»Ne, to pa ne! Ali pojdemo vsi skupaj ali pa nihče! Skupaj bomo, kjer že bomo.«
»Nič ne morem za to, Andrej.«
»Nikar ne govori! Kar je, je. Morda bo vse skupaj nazadnje tako še bolj prav. Za avgust sem načrtoval dopust in si zagotovil sobo v domu. No, dopust bom tedaj vseeno vzel, sobo bom pa odstopil drugim, saj jih je veliko, ki bi radi šli.«
»Zakaj, Andrej?«
»Ne nič ne govori! Pri tebi in ob tebi bomo ostali. Jima bom že nekako dopovedal, zakaj in kako.«
Pa sta se obe dokaj hitro potolažili, ko jima je povedal, da tudi to leto ne bo z morjem nič. Posebno potem, ko jima je rekel, da bosta dobili bratca, če ne bo slučajno sestrica. Večja je vse skupaj dokaj hitro razumela in je znala pregovoriti in potolažiti tudi mlajšo.
»Ali ne bo lepo, ko ga bova pestovali? In to pravega dojenčka, ne pa tistega umetnega iz krp! In na morju bi bili le deset dni ali še manj, on pa bo ostal z nami! Skupaj bomo živeli in se imeli radi!«
Majnik je prekril deželo s svojim živo pisanim pajčolanom, da je bila videti kakor en sam čudovit vrt. Nežnost je odsevala v očeh dobrih ljudi. Kukavice so se oglašale in ves ptičji zbor je pel hvalnico Kraljici maja.
V tistih dneh je h Klančnikovim prišla na obisk očkova sestra. Pa ne tista, ki je živela v mestu, temveč ona druga, Tina. V hribih, ki so se dvigali na koncu dolge doline, je stala Jezernikova hiša, kjer je gospodinjila. Ko za trenutek v sobi ni bilo ne očeta ne mame, sta ji deklici povedali, da so mislili iti na morje, pa ne bo s tem nič, ker bodo dobili bratca.
»Kar doma bova morali preživeti počitnice. Saj, radi bi že videli morje, toda tudi bratca bi radi imeli, in to še dosti raje, kot pa bi šli na morje.«
»Eh, kaj tisto morje! Jaz že ne bi hotela iti v tisto vročino in gnečo, saj še stopiti nimaš kam, ne da bi koga pohodil. Človek se mora vendar odpočiti. Zato pa rečemo, da gremo na počitnice. Ooo, kaj sem se spomnila! Kaj pa, če bi poleti prišli na počitnice k nam? Vsaj za nekaj dni ali pa tudi za ves mesec, če bi vama bilo všeč. Povem vama, da je gori pri nas veliko lepše kot pa tam v tistem Babilonu! Dobrih sto metrov od hiše je jezerce. Res ni tako veliko kot morje, je pa zato prav gotovo bolj čisto in tudi studenec izvira poleg hiše, bister in čist je kakor jutranje nebo! Pa zajce in mucke imamo, in kokoši, race, da o kravah niti ne govorim … In sredi avgusta, na Marijin praznik, je pri nas žegnanje. Veliko ljudi priroma vsako leto k Mariji Vnebovzeti. Ali ne bi hoteli biti med njimi?«
Seveda sta prikimali, in ko sta privolila tudi očka in mam, so bili dogovorjeni.
»Midva ne bova mogla z vama, zato pa se bom večkrat oglasil, da vama ne bo dolgčas.«
Kar naenkrat je prišel tisti čas, ko je šla Marjetka zadnjič v šolo in prinesla domov odlično spričevalo. Zdaj sta bili obe ves dan doma. Dogovorili so se namreč, da bodo prvi mesec počitnice preživeli skupaj, avgusta pa bodo šli k teti.
In tako je tudi bilo.
Soseda Gašperja, ki je že imel avto, so prosili, da jih je prvo nedeljo v avgustu odpeljal k teti.
»Joj, kako je tukaj lepo!« sta vzkliknili, ko sta stopili iz avta.
V dolini pod hišo se je bleščalo jezerce, visoke in vitke smreke so se ogledovale v njem, bister studenec pa je prek skal hitel v njegov objem. Vsepovsod je bilo polno rož, tudi na oknih. Opojno so dehteli rdeči nageljni in njihov vonj se je družil z vonjem vrtnic, ki so svetle v vrtičku, ograjenem z brezovimi debli. Izza jelk in smrek je kukal mogočen zvonik in bronasti glasovi so jima povedali, da je ura tri.
»Kako lepo pojo!«
»O, to ni še nič! Ko bo zvonilo, ali pa tedaj, ko bodo pritrkavali, tedaj bosta šele prav slišali njihov polni in bogati glas.«
Kar ves mesec sta ostali pri teti. Sprva je bilo vse malo nenavadno, potem pa sta se privadili. In kakšen zrak je bil med gozdovi in cvetjem! Venomer sta bili lačni. No, bi bili lačni, če teta ne bi poskrbela, da jima nikoli ni zmanjkalo dobrega domačega kruha in drugih kmečkih dobrot.
Tudi pomagali sta teti pri delu, kolikor sta pač mogli in znali. Ob toplih popoldnevih sta se kopali v jezeru in se sončili. Tetin mož Jernej je z enim očesom vedno gledal, da ne bi šla katera pregloboko v vodo. Čez nekaj dni pa se je spomnil in jima ogradil dve plitvine.
Teta je bila nekaj let starejša od njunega očka in vsi trije njeni otroci so se šolali in potem ostali v mestu. Malo verjetno je bilo – tako je rekla –, da bi se kateri vrnil. Kar pomladila se je, ko sta bili pri njej.
Potem je prišel praznik Marije Vnebovzete, petnajsti avgust, ko je bila maša v bližnji cerkvi in jim ni bilo treba iti v skoraj uro oddaljeno farno cerkev.
Mogočno, veselo in milo so vabili zvonovi, ko so odhajali od doma. Ko pa so prišli do cerkve, jih je čakalo presenečenje: tam sta zagledali svojega očka. Stekli sta k njemu in ga spraševali, kje je mama.
»Doma je morala ostati! Za otročka, ki ga bomo dobili, pripravlja, in tako …«
Odšli so v cerkev, da ne bi zamudili. Med mašo sta se spomnili na mamo, ki ni mogla priti, in zanjo molili.
Po maši je očka odšel z njimi, saj sta ga teta in stric povabila na Jezernikov dom. Pokazali sta mu, kje se kopata in sončita, povedali, kaj delata in še sto drugih stvari. Prekratko je bilo tisto popoldne, da bi lahko povedali vse, kar sta želeli.
Kar hudo jima je bilo, ko se je poslavljal. Ob slovesu sta mu zaupali, da je vse tako, kot sta si želeli, le še on in mami bi morala biti pri njima.
Vse mine. In če je lepo in prijetno, še toliko hitreje. Marjetka in Rezika kar nista mogla verjeti, da je že skoraj konec avgusta in da bo tako konec tudi prijetnih počitnic. Prav do zadnjega dne bi ostali pri teti in stricu, če se dan prej ne bi s sosedom pripeljal očka.
»Domov bosta morali, domov vaju bova odpeljala. Sam sem in dolgčas mi je v prazni hiši. Mame namreč ni doma, ker so jo odpeljali v Ljubljano. Ja, bratca sta dobili …«
»Reees! Kdaj ga bova pa lahko videli?«
»Pojutrišnjem ju gremo iskat. Včeraj sem po telefonu govoril z mamico in mi je tako naročila.«
Težko se je bilo posloviti od tete in strica. Toliko lepih dni sta preživeli pri njima. Obenem pa sta bili veseli, da gresta spet domov in da imata bratca. Da je bilo slovo lažje, ju je teta potolažila: »Bosta pa naslednje leto spet prišli k nam na počitnice in z vama bosta lahko prišla tudi očka in mami z najmlajšim, saj bo čez leto dni že pravi korenjak. Če boste želeli in hoteli, seveda!«
»Le kako ne bi? Tako lepo je tukaj in prepričani sva, da bosta tudi očka in mama za to. Res je, da sva bili nekaj časa žalostni, ker nismo šli na morje. Pa je bilo tako še veliko bolje! Lepe, prelepe počitnice sva imeli in še bratca sva dobili.
Veš, očka, stric naju je stehtal. Zredili sva se tukaj. Drugo leto bosta tudi vidva z mami imela počitnice. Boljše, lepše in veliko mirnejše, kot če bi bila tam ob morju. Tukaj je tako mirno, nobenega hrupa ne slišiš, le zvonovi te pozdravljajo zjutraj, opoldne in zvečer. Ob sobotah in nedeljah pa sva poslušali pritrkavanje. Ne veš, kako je to lepo.«
Ko so se potem peljali mimo cerkve, je očka prosil soseda, naj ustavi. Izstopili so, da sta se lahko poslovili tudi od Marije Vnebovzete, katere kip je stal v glavnem oltarju.
Cerkev je bila odklenjena, saj je bila tisti dan sobota, in fantje so ravno tedaj odhajali v zvonik. Komaj sta zmolili očenaš za mamo, že se je iz zvonika oglasila mogočna in mila pesem Marijinih zvonov. Lepšega slovesa od prijetnih počitnic si nista mogli želeti niti v sanjah.
Še dolgo, dolgo je pesem zvonov odmevala v njunih srcih, kot bi ju vabila nazaj med tihe poljane in gozdove, na obalo kristalnega jezerca, med cvetje in zelenje, v Marijino svetišče.
»Drugo leto …«
DRUGO ROJSTVO
[uredi]Sredi majnika in sredi tedna je bilo.
Njivarja, oče Gašper in mati Tilka, sta sedela pri veliki javorovi mizi. Po kosilu je bilo in Gašper je očenašu po jedi dodal še molitev angelovega češčenja. Tako navado je imel, odkar sta bila s Tilko poročena.
Pa nista bila vedno tako sama kakor zadnje čase. Kup otrok jima je delalo družbo in še Gašperjeva starša. Oba sta umrla, otroci pa so se razkropili po svetu. Drug za drugim so odšli v mesta, dva celo v tujino. Nazadnje se je poslovil tudi Pavle, najmlajši. Dolgo sta upala, da bo vsaj on ostal doma, a zaman.
Ko sta odmolila, je Gašper počasi rekel: »Že kar nekaj časa nisva dobila nobene pošte. Nekateri so sicer poslali velikonočna voščila, Pavle pa ni niti pisal, da bi nama voščil praznike, kaj šele, da bi naju obiskal. Pa sva toliko časa upala, da nama bo ostal vsaj on!«
»Je že taka božja volja, Gašper. Kaj pa moreva? Sicer pa je podobno še marsikje. Bova že, dokler in kolikor bova mogla. Do smrti bova že živela!«
»To se mi ne zdi posebno prijetna tolažba. Veš, najbolj me boli, ko vidim, kako njive prerašča plevel in se po travnikih bohoti grmovje. Pa tega ne morem preprečiti, ker v rokah ni več prave moči. Ej, stara sva postala, Tilka, stara. Mlade moči bi moral poprijeti za delo pri Njivarju. Pa ni nobenega …«
»Če ga ne bo, ga pač ne bo! Kar v Boga zaupajva, Gašper, naj se zgodi njegova volja!«
Še nekaj časa sta molče sedela, in ravno ko sta mislila vstati od mize, je nekdo potrkal na vrata.
»Kar naprej!« je povabil Gašper.
Odprla so se vrata in vstopil je njun najmlajši sin Pavle. Zelo sta se ga razveselila.
»Dober dan!« je pozdravil in lahko sta videla, da je v zadregi. Čez čas je nadaljeval: »Vidita, pa sem se po dolgem času le oglasil. Saj bi se že prej, pa mi je bilo nekam nerodno. Ja, časa imam dovolj in sem se končno odločil …«
»Saj je navsezadnje res čudno, da prideš kar takole, sredi tedna?«
»Ja tako je, vesta … No, tam, kjer sem delal, je zaškripalo, in so nas veliko odpustili. Ne hodim več v službo.«
»Sedi, da se ne boš stoje pogovarjal! Bral sem o teh stvareh v časopisu. Torej je tudi tebe doletelo! Kaj takega mi še na misel ni prišlo. Toda kar je, je! Kaj pa nameravaš zdaj?«
»Počasi bom poskušal dobiti drugo službo …«
»Le sedi, Pavle!« ga je povabila tudi mati Tilka.
»Sedi, za mizo! Verjetno si lačen, saj te je pot gotovo utrudila. Takoj ti prinesem kaj, da prigrizneš in se okrepčaš.«
Ubogal jo je in počasi sedel ter rekel očetu: »Za veliko noč sem nameraval priti, pa se je ravno tedaj odločalo … in tako …«
»Eh, kar je bilo, je bilo … in minilo je! Res sva bila sama, toda tega sva se že navadila.«
Molčala sta. Medtem se je vrnila Tilka in postavila jed na mizo. Sedla je poleg njiju in rekla: »Kar postrezi si, Pavle! Kaj pa – tako mi je prišlo na misel – če bi ta čas, dokler ne najdeš drugega dela, ostal doma?«
»Saj sem že pomislil tudi na to. Toda nerodno mi je, ker sem se tako poredko oglašal …«
»Pozabimo, kar je bilo. Raje mislimo, kako bo naprej. Kakšnih misli pa si ti, Gašper?«
»Takih kot ti!«
»Bi pa ostal nekaj časa, če soglašata. Jutri bi šel po svojo ropotijo, saj je ni veliko.«
Potrkalo je in v sobo je vstopila sosedova Metka. Ko je zagledala Pavleta, se je začudila: »Ti si se oglasil? Kakšno presenečenje! Že dolgo se nisva videla … Greš še danes nazaj?«
»Eee … No, nekaj časa bom najbrž doma … tako je to …«
»Joj, meni pa se zdajle mudi! V trgovino bom šla popoldne in sem pomislila, če morda tudi za vaju kaj prinesem.«
»Ne, danes ne potrebujeva ničesar, hvala! Se pa priporočava za drugič!«
»Prav, saj se bomo kmalu spet videli.«
Ko je odšla, je rekla Tilka: »Velikokrat nama kaj pomaga. Ničkolikokrat je šla namesto mene v trgovino ali kam drugam. Dobro dekle je, malo je takih …«
Tako je Pavle ostal doma. Nihče ga ni silil, kar sam je prijel za delo, česar sta se starša razveselila. Zazdelo se mu je, kakor da bi bil šele včeraj odšel od doma in da so bile vse skupaj le težke sanje in se je spet prebudil doma.
Ko je zaslišal, da so v vaškem zvoniku zapeli zvonovi, je vprašal: »Še kaj pritrkavajo?«
»Še še. Le mlajši so zdaj poprijeli in še ne znajo tako, kakor ste včasih vi. Danes bodo prav gotovo pritrkavali, ker je majniška sobota. Mariji v čast bodo zadoneli zvonovi!«
Sprva ni niti pomislil, toda ko se je približala četrta ura, je stopil do cerkve. Pod zvonikom se je srečal s fanti: »Vam lahko pomagam? Njivarjev sem in včasih sem veliko pritrkaval. Še znam …«
»Seveda, še veseli bomo, saj smo bolj začetniki!«
Stopili so v zvonik, in ko je zadonela vesela in slovesna pesem zvonov, je po dolgem času v tihi radosti zadrhtela tudi njegova duša. Morda se je ozrla nanj in mu naklonila to milost Ona, v katere čast je pritrkaval.
»Jutri pred mašo bomo tudi pritrkavali,« mu je dejal eden izmed fantov, ko so prišli iz zvonika. »Če le moreš, pridi!«
»Bom poskusil!« je napol obljubil, ker še sam ni vedel, kako bo naredil. Tam, kjer je živel, ni ravno pogosto zašel v cerkev.
Ne da bi veliko razmišljal, je drugo jutro vstal, si oblekel boljšo obleko in odšel v zvonik. Ko je ura odbila tri četrt, so se znova oglasili majniški zvonovi in spet je v srcu začutil radost in veselje.
Na koru je bilo dovolj prostora tudi za pritrkovalce, in zadaj ob steni so imeli svojo klop.
Prisluhnil je mogočnim akordom orgel, ki so se potem prelili v nežno majniško melodijo in pevci so zapeli: »Na zemljo si stopila …«
»V večnem žaru se blesteča, mila Diva in Gospa …« Tako je proti koncu maše zapela pevka, in videl je, da je to sosedova Metka.
Pogledal je na oltar, kjer je obdan s pomladnim cvetjem stal kip majniške Kraljice. Tedaj se mu je v duši rodila misel in kmalu za tem odločitev. Naenkrat se je zavedel, kaj mu je storiti!
Skupaj z Metko sta šla proti domu in rekel ji je: »Lepo pojete, posebno ti! Kar poslušal bi te in nikoli se ne bi naveličal!«
»In ti si lepo pritrkaval! Tako rada poslušam pritrkavanje! Mladim bi lahko posredoval veliko znanja! Škoda, če boš spet odšel …«
»Veš, zdi se mi, kakor da bi se danes znova rodil! Odločil sem se, da bom odslej živel tukaj! Tukaj in nikjer drugje je moje mesto!«
TELEFON
[uredi]Zalka je preplašeno strmela skozi okno v večerni mrak. Redke svetilke so le slabotno razsvetljevale predmestno ulico. Zelo je snežilo, in komaj se je videlo do sosednjih hiš.
Sama je bila doma in vse bolj strah jo je bilo. Mamica bi se morala že zdavnaj vrniti, a je še vedno ni bilo od nikoder.
Ob enih se je vrnila iz šole in kmalu po drugi uri je ponavadi prišla tudi mama, danes pa … Ura je bila že pol petih. Že ob treh je hotela telefonirati mami. Ko pa je vzela slušalko v roke, se ni mogla spomniti številk in jo je odložila.
Šele poleti bi bila stara osem let in v prvi razred je hodila, a je poznala že vse številke in črke. Mamica jo je naučila, še preden je prestopila šolski prag. Prav tiste dni, ko je prvič sedla v šolsko klop, sta se mamica in očka sporekla. Še vedno ne ve, zakaj. Z mamico sta se iz očkovega stanovanja v središču mesta preselili v predmestno ulico k stari mami. Rada in pogosto se je z njo pogovarjala in zelo ji je bilo hudo, ko je nekega dne nenadoma umrla.
»O, če bi še živela, nocoj ne bi bila sama!«
In spet se je zamislila: »Zdaj imam le mamico in še ta se je danes nekje izgubila. Lahko je obtičala v snegu, morda jo je celo kdo napadel ali pa je nenadoma zbolela in so jo odpeljali v bolnišnico. Zdaj sem sama in mogoče bom še vso noč …«
Saj bi šla k sosedovim, vendar si ni upala v metež in bala se je tistega redkobesednega strica. Mamica se upa tudi z njim pogovarjati. Zadnjič ji je pripovedovala, da je zapuščen in revež in zato tak. Pa vendar …
Ko je zdaj mislila na mamico, se je spomnila, kako jo je vsak večer učila moliti.
»Saj res! O, le kako, da se nisem tega spomnila že prej! Moliti moram, da se bo vrnila!«
Zmolila je nekaj očenašev in potem spet pogledala skozi okno. Ob svetlobi svetilk je videla, kako zelo sneži in tudi veter je začel zavijati okoli vogalov, da jo je postalo še bolj strah. Tudi zebsti jo je začelo, saj ni zakurila pečice. To je zmeraj storila mami. Tista toplota od zjutraj se je že davno porazgubila. Vedno bolj bo mraz, in če zadremlje, se najbrž ne bo več prebudila. Tudi če se mamica potem vrne, je ona ne bo več videla. Zajokala je ob žalostni misli.
»Kaj naj storim? Ničesar ne morem, še naloge ne morem napisati, ker me tako zebe v roke!«
Tedaj se je spomnila, da ji je mamica nekoč rekla, da kadar ji bo najbolj hudo, naj se priporoči Mariji.
»Da, tako bom storila!« Sklenila je roke ter se ozrla na Marijino podobo, ki je visela nad posteljo, in zašepetala: »O, Marija, pomagaj mi, svetuj mi, kaj naj storim, če se mamica kmalu vrne. Zdrava Marija …«
Odmolila je in se ozrla po sobi, ki jo je osvetljevala slabotna žarnica. Pomislila je, da še dobro, da ne zmanjka elektrike, ker je tako slabo vreme. Potem bi jo bilo še strah. Zagledala je telefonski aparat in se domislila: »Očku bom telefonirala. Njegovo številko imam zapisano v zvezku še od tedaj, ko me je poleti mami učila pisati prve črke in številke. Kar tako za vajo sem jo prepisala. Tudi očka ve za to hišo, saj smo večkrat obiskali staro mamo, ko smo še živeli skupaj.«
Mamica skoraj vedno joka, kadarkoli jo vpraša, zakaj sta tako nenadoma odšli, zakaj je očka to zahteval. Le to ji je povedala, da je tisto stanovanje tam pač njegovo, in zato … Ona da se noče kregati in še toliko manj tožariti in da bosta že nekako živeli, saj zasluži.
»Morda pa je mamica šla k njemu. Mogoče se je stopil tisti led, ki se je nabral okoli src. Potem pa mu moram res telefonirati. Ojoj, saj sem slušalko odložila kar na mizo namesto vilice!«
Zavrtela je številke in zaslišala njej tako znani glas: »Sandi Končan, prosim?«
»Jaz sem, jaz sem, oči!« je komaj povedala in potem zajokala.
»Ti si, Zalka! Zakaj pa jokaš, kaj se je zgodilo?«
»O, oči, veš, sama sem. Strah me je in tako me zebe, ne vem …«
»Kje pa je mama?«
»Oh, ni je, ni je domov. Ne vem, kaj se ji je zgodilo. Nič mi ni povedala, da je ne bo. Pomislila sem, da je morda tam.«
»Ne. Tukaj je ni. Ti ni nič telefonirala?«
»Ni.«
»Pa morda veš njeno številko telefona v službi?«
»Ne vem, drugače bi že …«
»Hm, sam ne vem …«
»Tako sneži, morda se ne more vrniti domov. Kaj bo, oči?«
»Ne vem.«
»Bom morala biti vso noč sama? Tako se bojim!« je spet zajokala.
Zasmilila se mu je, zaskrbelo pa ga je tudi, kaj je z Bredo. Nekaj trenutkov je še okleval, potem pa vprašal: »Si še pri telefonu, Zalka?«
»Ja.«
»Dobro me poslušaj! Avto imam spodaj, verige so na kolesih in upam, da se mi bo posrečilo priti k tebi.«
»Oh, oči, prosim!«
Minilo je dobre pol ure, njej pa se je zdelo, da cela večnost. Že je obupala, da bo prišel, ko je zaslišala, da se je pred hišo ustavil avto. Hip za tem je že potrkal na vrata. Odprla mu je, ko je povedal, kdo je. Zastrmel se je v njen bledi in objokani obrazek. Videl je, da je vsa prezebla, in stisnil jo je k sebi in odnesel v sobo.
»Joj, kako si premražena! Najprej bom zakuril in ti skuhal čaj, nato pa se bova pogovorila, kaj storiti.«
Prijetna toplota se je začela širiti od pečice in tudi čaj jo je ogrel. A spet jo je zaskrbelo. Njeni očesci sta se napolnili s solzami in zahlipala je: »Oh, oči, kaj je z mami? Kje je? Tako se bojim zanjo. Samo njo še imam, odkar je umrla babica. In – in tudi tebe pogrešam. Veš, mami vedno joka, kadarkoli jo vprašam, zakaj sva morali od tebe,. Res jo imam rada, tako rada! Ali je ti nimaš več rad?«
»Oh, ko bi ti vedela! A kaj bi … Ne bi razumela! Veš, tudi meni je hudi in kesam se … in še kako … Bundico ti bom oblekel, kapo boš dala na glavo in škorenjčke bova obula. Potem pa pojdeva in jo bova iskala toliko časa, dokler je ne najdeva. Tja, kjer dela, greva naprej!«
Stopila sta proti vratom, ko so se ta odprla in je v sobo stopila Breda. Dvignila je roko, da bi si s čepice in las otresla sneg, ko ga je zagledala: »Ti – ti si tukaj?! Kaj …?«
»Oprosti, saj vem, vem, da ne bi smel. Toda Zalka mi je telefonirala. Jokala je in se mi je zasmilila. Sama je bila …«
»Hotela sem ji telefonirati, pa nisem dobila zveze. Kot da bi bila linija zasedena. O, saj je slušalka na mizi!«
»Oh, mami, pozabila sem jo dati nazaj. In prej, ko sem hotela klicati tebe, tudi. O, da si le prišla! Tako sem se bala zate!«
Stekla je k njej in jo objela.
»Veš, mami, nisem vedla, kaj naj storim. Številko očkovega telefona pa sem imela in sem ga poklicala.«
»Ja, in le zato sem tukaj. Oprosti! Šel bom, zdaj ko je vse v redu …«
»Nadure sem morala delati, ker je nenadoma prišlo toliko naročil. Tuji kupci in …«
»Rad bi kaj prispeval za Zalko! Nič še nisi zahtevala!«
»Saj še ni bilo nobene obravnave.«
»In je tudi ne bo!«
»kaj pa bo rekla ona?«
»Nobene one ni. Ne več. Že jeseni, ko ni bila tam niti mesec, je morala oditi. Naredil sem strašno napako, ki jo najbrž ni mogoče popraviti. To pa lahko rečem, da tebi, Breda, ona ne seže niti do čevljev! Kar groza me je bo misli, da sem bil tako nepremišljen in neumen! Šele potem, ko sem te izgubil, sem spoznal, kaj mi pomeniš. Vem, da mi ne boš mogla nikoli odpustiti!«
»Po človeškem mišljenju in zakonih je to najbrž nerazumljivo. Toda jaz sem ti vseeno odpustila, ker verjamem v Boga, ker spoštujem njegove zakone in vsak dan molim: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo … Ni bilo lahko to storiti, verjemi, a morala sem. Glej, da bo Bog odpustil tudi tebi!«
»Upam, upam, da mi je že. Za božič sem stopil v spovednico in zaupal božjemu namestniku svojo zablodo, se pokesal in sklenil, da nikoli več … Pripravljen sem nositi vse posledice, pokoro … Sam bom. A kar je, je! No, iti moram. Da se je le nocoj vse dobro končalo. Zbogom!«
»Oh, oči!« je tedaj zaklicala Zalka. Obstal je, jo pogledal, in Breda je v njegovih očeh opazila solze. »Oči! Prišel si, ko sem te poklicala. Ali … ali ne bi mogel ostati?«
»Ne vem?« Proseče je pogledal Bredo. Videl je, da se bori sama s seboj.
»No, pa ostani. Zaradi nje!«
»Zaradi nje? Samo zaradi nje?«
»Ne vem. no, zdi se mi, da ne le zaradi nje.«
»Breda! Kako?«
»Oh, tako mislim, da ne moremo obstati nekje na pol poti. Toda tja nazaj ne bi šla rada. Tukaj sva se že privadili in nekoč sem bila tu doma.«
»Ja, lahko si mislim, razumem te!«
»Če moreš in hočeš, no, pa ti ostani tukaj!«
»Očka, prosim! Saj imam oba rada, zelo rada!«
»Sram me je zaradi tega, kar se je zgodilo, sram pred obema. Toda obljubim, trdno obljubim, da se ne bo ponovilo nikoli več. Breda, še to bi rad povedal: tole hišico bomo popravili in povečali, da bo za nas in za vse, ki nam ji bo morda Bog še podaril, dovolj prostora. Naj nam, če to zaslužimo, nakloni tudi milost, da bomo pod to streho živeli srečni in pošteni ljudje!«