Odon Peterka

Rojstvo	13. marec 1925; Jesenice[d]
Smrt	maj 1945 (20 let); Kočevski Rog[d]
Državljanstvo	Kraljevina Jugoslavija[d]
Poklic	pesnik

Odon Peterka
(1925–1945)

Glej tudi:

življenjepis

Slovenski pesnik.

Zunanje povezave:

Conor.si · Nszaveza.github.io

Pesmi

Večer

Temni svit mrkih gorá,
krvava zarja na obzorju,
večerno nebo trepeta ...

Vse mirno ko na pokojnem morju,
je v vetriču val šepeta
v čistem, milem tenorju

spev zemlje in spev neba ...

7. IX. 1943

Življenje

Dež je pripel zemljó
z mokrimi nitmi ...

Oblaki ležé nad zemljó
ko temni čuvarji ...

Drevesa sredi poljá
sama ...
Po listih polzé debele kaplje
ko curki solzá ...

Drevesa sredi poljá
sama ...

Tudi jaz sredi poljá
kakor domá
sam ...

V očeh mi rosa igra
in se lesketa ...

Nad mano nebo temnih misli
kot na oboku nebá oblaki
- hrepenenje brez nad -.

Jaz sem sredi morjá življenja
kakor drevo sredi poljá ...

V brezdanjost hité moji koraki;
njih sled so potoki solzá
ko zapuščina nebá
otroku svetá -

poetu ...

Svetle sanje

V duši sanje lepših dni cveto,
sanje svetle, bodo kdaj resnica?
Nema je o njih še govorica,
le v temi jih solzno zre oko.

Sanje svetle, dedov naših že nemir,
sen o sreči in svobodi doma.
Duša v koprnenju k soncu roma,
Tebe išče, Bog, prostosti vir!

Tihožitje

Na mizi srčno tihožitje:
cvetoči nagelj, rožmarin,
kot za slovo, kot za spomin.
Z zlatnino sonca ves oblit je.

In v nageljnu je srčna kri
in v rožmarinu misli nežne.
V tišinah samovanja spi
in sanja mi srce ... O nade bežne!

Iz nageljna ljubezen sanja
in rožmarina vonj me mami:
Ne pojdi proč in ne osami
skrivnosti moje praznovanja!

A jaz odhajam proč od tod,
v daljave tebi nedosežne.
O misli nežne, nade bežne,
s seboj ponesem vas na daljno pot!

Rdeči nagelj posuši se,
srce pa večnosti je cvet,
kot sonce v nebesu iskri se,
nesmrtnosti v njem spava svet!

In rožmarina vonj ostane
in misli nežne bodo šle z menoj.
Že suho listje sipajo platane
in jaz po njem odšel bom že nocoj ...

V samoti belih dni

Srce je mirno ko jezerska dlan,
v samoti belih dni je našlo uteho,
nič več si ne želi pod tujo streho,
saj je tako spokojen vsaki dan!

V šumenju zrelih trav posluša speve,
ki jih vetrovi nosijo iz daljav,
kot od Gospoda sreče poln pozdrav.
Nič več ne vrača se v noči odmeve.

Samota je odprla okno sreče,
srebrne ptice letajo po nebu,
zrak čist je kot kristal z vrhov planin.

Več nočem se vrniti v vihre mest,
srce je našlo pot do mirnih cest,
ki me popeljejo v prostost višin.