Nejkova smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Nejkova smrt
Ivan Dornik
Izdano: Gruda (1925), št. 5, 147–152
Viri: dLib
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

Nejkovi starši so prejeli tole pismo:

Predragi!

Težko Vam pišem o žalostnih stvareh, pa mislim, da le morate izvedeti. Ne bodite žalostni! Danes zjutraj smo se udarili z Rusi. Z Nejkom sva bila skupaj. Jaz sem ostal živ, Nejka pa je padel. Ko sem ga hotel pobrati, sem videl, da je mrtev. Ni se več ganil. Ne bodite žalostni!

Srčno pozdravljam vse skupaj!

Matevž.

Ko je mati prebrala to pismo, so se ji pošibile noge in morala je sesti. Oče ji je potegnil pisanje iz rok; list mu je omahoval v roki, ko ga je bližal očem.

»Oh!« je zaječal, »štirje so gori, eden je že mrtev!«

Mati je zajokala, da se je kar pripognila nad seboj.

»Ne joči tako! Saj nič ne pomaga! Kar je, je. Enega ni več,« je rekel oče. Obrnil se je proč in potegnil z roko čez oči.

»V farovž stopim,« je nadaljeval. »Naj mu zvoni cinglet.«

Napravil se je in izpregovoril ni več. Ko je odprl vrata, je omahnil. In kakor da bi se sramoval tega, je sklonil visoko postavo ter hitro zaprl za seboj.

Šel je po vasi in je tam pri križu nalašč zavil na kolovoz mimo Jerneja. Nežika je stala na dvorišču pred hlevom in pripravljala krme živini.

»Kam pa greste, oče?« je vprašala.

»Za cinglet grem naročat.«

»Kaj?«

»Za cinglet.«

»Komu?«

»Nejku. Vaš Matevž je danes pisal, da je Nejka padel.«

Nežika je obledela, spustila pehar z otrobi na tla; iz oči so se ji udrle solze, pokrila je obraz s predpasnikom in stekla čez dvorišče v hišo.

II.[uredi]

Na prag obcestne gostilne je stopil Jernej, Matevžev oče, zamahnil z bičem in nagovoril konja, ki je, vprežen v naložen voz, strigel z ušesi:

»No, rjavec, šla bova!«

Toda tedaj so obstale njegove oči na vojaku, ki je prihajal po cesti doli proti gostilni. Na njegovih korakih je bilo videti, da je slab in izmučen. Izpod čepice je bledel suh obraz.

Jerneju je omahnil bič v rokah, oči so se mu širile, usta odpirala. Takrat pa se je tudi vojak ozrl vanj. Dvignil je glavo, obstal in čez suho lice mu je šinil nasmeh.

»Dober večer, oče!« je pozdravil.

»Križ božji — no — ali si ti, Nejka?«

»Jaz, oče!« je dejal fant in mu pomolil roko.

»Ali nisi mrtev? Naš Matevž je bil tako pisal. Glej, zvonilo ti je že in vsi smo te imeli za mrtvega.«

»Matevž je mislil, da sem bil mrtev, ko sem padel in se nisem nič ganil. Hudo sem bil ranjen.«

»Domov sem namenjen,« je rekel Jernej, »Štacunarju peljem iz Ljubljane. No, če boš pil — pa stopiva notri, bom dal za pol litra. In poveš mi.«

Obrnil se je na pragu in stopil nazaj v vežo. Še se je ozrl po Nejku, če je res za njim in če ni morebiti samo spomin njegov ali duh. Toda Nejka je bil za njim. Sedla sta in oče je naročil pol litra.

»Da si bil tako hudo ranjen?« je začel in ga od strani gledal.

»Hudo. V glavo in v prsa. Umrl bi bil, ko bi me ne bili p­brali in spravili v bolnišnico. V Budapešto sem prišel in ležal tam šest mesecev. Nisem mogel pisati. Šele, ko sem vstal, sem se namenil, da pišem. Tedaj pa je prišel tja Jernejev gospod, ki je vojaški kurat, saj veste. Kar ostrmel je, ko me je zagledal. Tudi on je že vedel, da sem mrtev in mi je doma zvonilo. Povedal mi je, da so doma že skoraj pozabili name; zato sem sklenil, da ne pišem, ampak kar tako pridem na dopust.«

»No, pa na zdravje sedaj, ko si od mrtvih vstal! — Ampak nerodno je. Vse je bilo že opravljeno za teboj in —«

Še nekaj bi bil oče rad rekel, pa ni. O Nežiki.

»Na zdravje, no!« je ponovil in izpil na dušek.

Nejka je sklonil glavo nad mizo in tesno mu je postalo pri srcu. Kako je oče Jernej malobeseden z njim! Kakor da ga je strah pred njim in kakor da mu je nerodno sedeti in piti z njim. Izpil je, kar je imel še v kozarcu, in vprašal:

»Ali bova šla? Zmračilo se je.«

»K meni boš prisedel na voz, bom pa bolj pognal,« je odvrnil stari, poklical gostilničarko in plačal. Sedla sta na voz in oče Jernej je udaril po konju.

»Ne peljem težko,« je rekel, ne da bi se ozrl po Nejku, ki je sedel ves zamišljen poleg njega. »No rjavček, le teci!«

In rjavček je tekel po lepi, suhi cesti.

»Kmalu bova doma,« je še pristavil Jernej in nato obmolknil.

Nejka ni vedel, kaj bi govoril. Vprašal bi bil rad po Nežiki — pa, ker stari ni ničesar omenil, ni hotel siliti vanj. In bal se je, da bi ne zvedel česa, ki bi mu ne bilo prav in bi ga še bolj potrlo.

Kako ga bodo pogledali doma? In Nežika? Šest mesecev je živel v njihovih mislih le še kot mrtev.

Ali je samo spomin še? Nič več kot spomin? —

III.[uredi]

Vse je bilo mirno in tiho okrog domače hiše, ko je stopil Nejka pred njo. Skozi zastrla okna je silila slaba svetloba. Nejka se je nagnil k oknu in poslušal. Na steni je tiktakala ura. Potrkal je na šipo.

»Kdo je?« se je oglasilo v hiši in Nejka je spoznal očetov glas.

»Jaz, oče!«

»Kdo? — Z materjo sva sama doma in ne odpirava vsakemu v takih časih. Kdo je?«

»Jaz, oče! — Nejka!«

»O, Jezus!« je začul Nejka materin glas. »O, Jezus!«

«Nejka je mrtev!« je hripavo odgovoril oče. »Nejka je mrtev in Bog mu daj nebesa! — Saj smo mu dali zvoniti in z materjo vsak večer moliva zanj. Ali ne, mati?«

»O, Jezus!«

»Bog mu daj večni mir in pokoj!«

»Nisem mrtev, oče, le ranjen sem bil. Odprite no, da ne bom pod oknom stal!«

In šel je k vratom , pritisnil na kljuko in poropotal. Tedaj so se škripaje odprla hišna vrata in oče je drsal po veži. Odklenil je, odprl, pa odskočil za vrata ter z izbuljenimi očmi strmel na prag.

»No, dober večer, oče! je pozdravil Nejka in stopil v vežo. — Nikari me no ne glejte tako čudno! Saj sem živ!«

»Da si res ti? Torej nisi mrtev?« je zategnil oče in zaprl vežna vrata.

Mati je stala vsa bleda pri peči in se ni upala, podati mu roko.

Nejka je sedel k mizi, vrgel vojaško čepico na klop, naslonil glavo ob roko in vzdihnil:

»Križ božji!« je izpregovoril, »kako težko je priti domov, če imajo človeka enkrat že za mrtvega!«

»Nerodno je,« je opomnil oče, ko je sedel k peči in tlačil vivček. »Nerodno je. Zvoniti smo dali in z materjo sva molila za tebe rajnika. Ná!«

»Shujšan si,« je dejala mati. »Kaj bi ti le dala sedajle? Saj vem, da si lačen.«

Odšla je v vežo, ropotala po omari in se vrnila nato s surovo klobaso in s kruhom.

»Jej in kruha urezi! Bog bodi zahvaljen, da si še živ!«

Že jo je minil strah in bojazen pred njim.

»Bolje bi bilo, da bi bil res mrtev,« je odvrnil Nejka. »Tako me gledata in tako govorita z menoj, kot da me ni več in kot da bi bil čisto v nadlego prišel domov.«

»I, no, kdo pa ti to pravi?« se je jezil oče.

»Saj vidim. In čutim tudi. Za vas sem le še Nejka, ki je umrl in ki ste mu dali zvoniti. Med nami je zvonenje in molitev za rajnika. Nocoj sem spoznal to. Težava bo, predno postanem za vas zopet živi Nejka.«

Urezal si je kruha, prigriznil klobaso, toda žalost se mu je tako razlila po srcu, da mu ni bilo nič do jedi.

»Ali oni trije kaj pišejo?« je povprašal po bratih.

»Pišejo,« je odgovorila mati.

»Zdravi, pravijo, da so še vsi do sedaj,« je pristavil oče. »Bog ve, kaj še katerega doleti.«

»Jej no še!« je prigovarjala mati, ko je videla, da je pustil kruh in klobaso.

»Ne bom. K Jernejevim bi šel malo pogledat.«

»Kaj bi hodil!« ga je zavrnil oče. Vivček mu je ugasnil, potlačil ga je s palcem, prižgal in Nejka je videl, da sta se z materjo spogledala.

»Počivat pojdi, saj si gotovo potreben spanja,« je prigovarjala mati.

»Kar zaprite, bom pa v hlevu legel, ko se vrnem.«

Vzel je čepico, vstal in odšel skozi vrata.

IV.[uredi]

V mesečini so se iztegovale široke in dolge sence med hišami in po vrtovih. Samo pri Jernejevih je pri kamri rdeče žarelo okno.

»Čaka me,« si je dejal Nejka, ko je šel proti hiši. »Saj ji je gotovo oče povedal, da sem doma; zato me čaka. — Bog ve, ali pa koga drugega čaka!«

Taka tesnoba ga je zgrabila okrog srca, da je obstal in premišljeval, ali bi stopil tja pod okno, ali pa bi se vrnil.

»Če sem tudi še njej odveč sedaj in na potu? — Nikamor se nimaš dejati, če vstaneš od mrtvih! Nikjer ni več prostora zate: ne v srcih, komaj v mislih kot daljen, zatemnel in obrisan spomin. — Kako je z njo? Ali bi šel, ali bi se vrnil?«

Okence je rdeče žarelo v tiho mesečno noč. Spomnil se je, kako je včasih stal tam pod njim in se pogovarjal z Nežiko. Prijela ga je želja po njej; zato se je odločil, nameril korak čez vrt k okencu in potrkal.

»Kdo je?« se je oglasila Nežika. »Ali si ti, Nejka?«

»Glej, čakala me je!« se je razveselil Nejka.

»Jaz sem! Nejka!«

Začulo se je šumenje v kamri. Nežika je odgrnila in odprla okno.

»Dober večer, Nežika!«

»Oče so mi povedali, da si prišel in da nisi mrtev. O, ti moj Bog!«

Vsa je bila preplašena in roka se ji je tresla, ko ji je segel v njo.

»Ko sem videl, da imaš še luč, sem mislil, da čakaš name, zato sem prišel —«

Gledal ji je v čedni obraz, v tiste oči, katerih ni mogel pozabiti, in je pričakoval, da mu reče kaj lepega, kar bi rad slišal.

»Spati nisem mogla, vsa sem bila zmešana, ko je povedal oče, da nisi mrtev in da si prišel.«

»Ali je tudi tebi nerodno, da sem vstal od smrti?«

»Oh, vse je tako čudno!« je vzdihnila dekle. »Ker smo te imeli za mrtvega, se je vse prenaredilo.«

Nejka je čutil, kako sega iz teh njenih besed bolečina v njegovo srce. Spustil je njeno roko, ki ni bilo nič toplote v njej in je dejal:

»Kakor spomin sem vas prišel strašit— domače in posebno tebe. Vidim, da se je vse prenaredilo.«

»Silijo me, naj se poročim, in pred pustom bi imela biti poroka. — Oh!«

»Živ trkam na okna in drugi mi morajo povedati, da me ni, da sem mrtev. Pred pustom naj le bo poroka, ne bom te več strašil, Nežika!«

Dekletu so se orosile oči, pa je molčala.

»Pa z Bogom, Nežika!« je rekel in ji dal roko.

»Z Bogom, Nejka!«

Glej, ni rekla, naj še postoji, in da se lahko še vse predrugači.

Stala je pri odprtem oknu in gledala za njim, ko je sklonjen izginil v sencah, katere so se v mesečini iztegovale med hišami in po vrtovih.

*

Tih in potrt se je Nejka čez dva dni poslovil doma in odšel h kadru. Tam je prosil, naj ga pošljejo naprej. In potem kmalu ni bilo več slišati o njem.