Na sveti večer (Slovenski narod)
| Na sveti večer Bojan |
| |||||||||||||
Božična noč! Katero srce še ni občutilo svetosti tega trenutka, katero srce, in naj ga je otopilo življenje s svojimi vsakdanjimi skrbmi in težavami, ni okusilo v tej skrivnostni noči bolj kakor kdaj svojo radost in svojo bolest in hrepenenje po lepem in tako blažilnem, kakor se razodeva v tej sveti noči, v kateri se je nekdaj porodilo človeštvu rešenje in upanje.
Tiho je padala noč na zemljo vso belo v novozapalem, visokem snegu, ki pokriva holme in polja, kjer je v vročem poletju pri trdem delu otiral seljak potno čelo, kjer je gledal svoj up in svoje veselje, gledal strte nade svojih žuljavih rok, ko je toča uničila poljski blagoslov.
Aj, težko je življenje in delo seljakovo in preti mu večen pogin, kakor ladji na viharnem morju.
Noč je legala na selske koče in ž njo so zažarele zvezde velike in krasne in so gledale z visokega neba na zemljo, in te zvezde in vse lepo nebo in vsa čudovita noč je trosila nocoj v srca trpečih svoj sveti blagoslov in svojo božično srečo.
In zvezdam v odgovor so se za svetila okna ponosnih belih dvorcev in revnih lesenih koč, blagoslovu in sreči so se odprla srca in začutila so v sebi nepoznana občutja tople ljubezni in usmiljenja in tihe, resnične pobožnosti.
V kotu so stale jaslice z božjim detetom, k njemu so romali pastirji s skromnimi darili, od daleč so jahali sveti Trije kralji v bogati opravi in s sužnji, ki so nosili zlate darove, visoko nad njimi pa je lesketala zvezda vodnica in se je premikala proti Betlehemu. Krasno je bilo vse to in čudoviti so bili ti ljudje in zemlja; v otroških dušah je bila tista, o kateri so čuli v pravijicah, kjer je sama lepota in sladkost in ki je nekje neizmerno daleč ...
Ali vse drugače je bilo to noč pri Končanovih. Tudi tam so se odprla srca čaru in svetosti božične noči, ali niso se odprla božični sreči. Vselila se je vanje nesreča z vso svojo težo in trpkostjo, s podvojeno težo in trpkostjo zato, ker so to noč srca podvojeno občutljiva.
Na gospodarja in gospodinjo in petero otrok in na slabo pohištvo so gledale skoraj gole puste lesene stene, že davno pobeljene, ki so pričale o samih težkih urah, ki so tlačile njih prebivalce.
Toda pred leti ni bilo tako. Stene so bile bele, pohištvo čedno in v redu, družina je bila vedrih lic, in o Božiču so stale v kotu lepe jaslice. Oče je pravil svojim strmečim otrokom pravljice, mati je popevala; vse je bilo drugače.
Pa prihajalo je hudo in hujše. Lepe, ponosne gorice, veselje in up kmetov—vinogradnikov, so oslabele, uničila jih je trtna uš in spremenila kraj glasnih trgatev v žalostno pustinjo. Začela se je saditi nova trta, ali šlo je počasi, ker ni bilo zdatnih podpor, ali pa ni bilo nobenih. Tako so gorice le požirale denar, a dajale niso ničesar.
Aj, bili so to slabi, trdi časi za naše kmete vinogradnike!
Končan je moral sedaj še izplačati dedščino sestram, bilo je treba tega in onega, prišli so dolgovi in visoke obresti. Zemlja je rodila le za domačo potrebo, a še za to komaj. Delalo se je po starem kopitu naših pradedov. »Stari so delali tako, in je bilo vsega dovolj,« so modrovali kmetje ali pomislili in vedeli niso, da se vse izpreminja in napreduje, in da mora tudi kmetijstvo, če hoče uspešno tekmovati z drugimi obrtmi. Zemlja je izgubila svoje moči, svojo rodovitnost, ali ni se ji pomoglo, na drugi strani pa je bilo skritih v njej toliko zakladov, ali dvignil jih ni nihče. Torej slabo je bilo, slabo, in pretil je pogin kmetiji za kmetijo ...
Končanu pa je bil pogin pred durmi.
Bližali so se prazniki, čas veselja in počitka od duševnega in telesnega napora, čas pozabljenja morečih vsakdanjih skrbi.
H Končanu so prihajali upniki za upniki in terjali in terjali, da se Bog usmili. Zastonj so bile vse prošnje gospodinjine, zastonj vse obljube gospodarjeve, upniki niso imeli srca in usmiljenja. In prišli so biriči in gospodje in prodali vse.
Krasna božičnica!
Končanu se je zavrtelo pred očmi, vrteli so se biriči in gospodje, vrtela se poslopja in posestvo, stemnilo se je in izginilo v nič, v strašen nič ... Pred oči so mu stopili vsi trudi in znoji in vse skrbi, režale so se mu v obraz in krohotale. Njegov tužen položaj se je vtelesil v silno breme, temno in težko kakor noč brez rešitve in izhoda. In ta noč je ležala sedaj na Končanu in njegovi ženi in pregnali je niso ne vzdihi ne prošnje.
V tej noči se je pozabilo na svetle jaslice, na petje in pravljice v božični noči, le srca so se odprla in vanje se je naselila le še večja bolest.
Bližalo se je proti polnoči. Pri vsaki hiši so žarela okna v rumeni svitu, kakor zaspane, začudene oči, tupatam se je že pomikala kakšna luč proti cerkvi.
Končan je stopil pred hišo. Mučno in bolestno mu je bilo gledati objokani obraz svoje žene in vprašajoče oči otrok. »Kaj bo, kaj bo,« so mu šepetale ustnice venomer. »Tam vsepovsod gorijo okna, v toplih, svetlih sobah lesketajo jaslice, povsod vlada neizkaljeno veselje in prazničen mir. Ah – in pri nas?! Moj Bog, kako je moglo to priti! Pa k polnočnicam grem, da vsaj ne vidim teh obrazov.«
Zazvonil je polnočni zvon, veličastno je donel v tihi noči, preko snežnatih holmov je plavalo zvonenje kakor vabeči klici: pridite k njemu vsi, ki ste obteženi in žalostnega srca, da vas potolaži!
In šli so ljudje trumoma, kajti vsi so bili potrebni tolažbe.
Končan se je oblekel, šel v čumnato, vzel steklenico žgane pijače in potegnil: »Mrzlo je, in udi so mi kar otrpnili,« je dejal in potegnil še enkrat. »To pa vzamem seboj, ker pot je dolga in težavna in kosti so se mi postarale.«
Stopal je po ozki stezi. Bilo mu je nekam čudno toplo in slabo. Kar motiti se mu je hotelo. »Najbrž od teh zadnjih dni,« si je mislil in korakal počasi dalje. Čez eno uro je bil v cerkvi.
Tam je bila sama božična krasota in blesk, bučno so šumele orgle in ljudstvo je pelo in molilo, kakor se poje in moli le pri polnočnicah.
Končan je sedel tam v kotu, ves ta šum in blesk in vtiski zadnjih dni so ga prevzeli čisto, da je le strmel, a videl in slišal skoro ničesar, v srcu pa čutil veliko temno praznoto.
»Kako je to prišlo, moj Bog, kako je to prišlo!«
Minila je slovesnost, in ljudstvo se je vsulo iz cerkve. Med zadnjimi je šel Končan, kajti ni mu bilo ljubo, da bi se spustil s kom v pogovore.
Mrzlo je bilo in oster veter je rezal do kosti. »Kar umrle so mi noge,« je zašepetal ter izpil zadnje požirke.
In spet mu je bilo čudno toplo in slabo. Noge niso več prav hodile. Gaz je bila ozka, da se je hodilo težko. Pred njim se je belil sneg in samo sneg; vse se je spojilo v nerazločno belino, da ni mogel več ločiti gazi.
Šel je naprej opotekajoč. Telo mu je bilo utrujeno in silna zaspanost ga je prevzemala. Naenkrat pa ni bilo več gazi in korakal je po celem. Iskal jo je, a brodil vedno dalje v nasprotno stran. Zaspanost in utrujenost pa sta bili vedno hujši in ni mogel več premikati nog. »Čisto malo bom počinil, res ni mogoče dalje!«
Sedel je globoko v mehek sneg. Misli so mu bile že vse nejasne in zamotane. Na uho so mu šumeli čudni blagi glasovi: »Končan, doma si v toplo zakurjeni, prijazni sobi. V peči veselo prasketa ogenj. Za pečjo sediš, krog tebe cvetoči otroci, najmanjšega imaš na kolenih. In ti jim pripovedaš zlate pravljice o daljnih lepih deželah, kjer je dobrota in sladkost. Žena pospravlja po sobi, vesela je in tiho popeva. Oj Končan, srečen si, blagor ti!«
»Blagor ti! Imaš krasne solnčne gorice, rodeče na jesen zlato rujno kapljico, ki oživi duh in telo. Imaš valovita polja, kakor morje se ziblje zlato žito. Oj to bo jesen, to se bodo šibili kozolci in kašče!«
»Pa čaka te še lepo, dolgo življenje polno blagoslova, oj Končan, raduj se, blagor ti, blagor ti!« ...
Žena pa je jokala doma, in ž njo so jokali otroci. K njim pa je prihajalo svetonočno zvonenje, k njim so sijale velike jasne zvezde, ali tolažbe niso prinesle.
»O Bog, ki se rodiš nocoj, glej, vse moje življenje je bilo trpljenje, poglej moje roke, trde in razpokane so od dela, glej moj obraz, poln gub in brazde, ki so jih risale večne skrbi in težave, poglej te otroke in pomisli na trud, ki ga imam ž njimi! In sedaj! ... Oj ozri se na nas, ozri se!«
Moža pa ni bilo domov. Hodila je gledat in čakat na prag, a ni ga bilo. Nazadnje jo je posili spanec.
Drugo jutro so našli Končana v snegu zmrznjenega. Vesel nasmeh mu je ležal še na ustih ...
Preko blesteče, deviško bele zemlje pa je trepetal krasen božičen dan, in glasno radostno zvonenje je plavalo od obzorja do obzorja ...