Na rodnih tleh

Na rodnih tleh. Povest. Franc Rant

Izdano:	Slovenski narod, 7. november–31. december 1908
Viri:	dLib 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 291, 292, 293, 294, 295, 296, 297, 298, 299, 301, 302, 303, 304
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vlak se je ustavil pred majhno postajo, ležečo v mični dolini, ki so jo obdajali zeleni holmi. V daljavi so se videli zvoniki bližnjega mesta, Topolna, po katerem se je postaja imenovala. Sprevodnik je hripavo izkliceval ime postaje.

Marko Košan, ki je bil vso vožnjo stal pri oknu in pušeč cigarete ogledoval v blesku junijskega solnca pred seboj razprostrto pokrajino, je naglo pograbil svoje stvari in je skočil iz vagona. Komaj je bil sprevodnik za njim zaloputnil vrata, je že vlak zopet oddrdral.

Marko Košan se je ravnodušno ozrl po kolodvorskem prostoru in ker ni bilo človeka, ki bi mu mogel izročiti svojo skromno prtljago, jo je sam pobral in krenil ž njo proti izhodu, za katerim je videl stati nekaj vozov.

Topolna! To ime ni imelo zdaj za njegovo srce nobenega pomena več. Zadnjikrat je bil v tem kraju, ko je svojo mater spremil k poslednjemu počitku. Poteklo je bilo od tedaj že več kot deset let in ta čas je bil izkopal globoko brezno med njegovo dijaško mladostjo in sedanjo moško dozorelostjo. Onstran tega brezna je obležalo vse, kar ga je vezalo na ta kraj. Dokler je bil dijak v Ljubljani in potem visokošolec na Dunaju, je bilo zanj največje veselje, če je mogel pohiteti na rojstni dom k staršem, a njegova največja žalost je tedaj bila ločitev od doma. Zdaj ga ni nihče pričakoval v stari, trdnjavi podobni hiši, stoječi kak streljaj pred mestom in kar nič ga ni veselilo videti ta dom in napraviti tako zakasnel obisk kraju spominov svoje mladosti.

Pred kolodvorom so stali trije vozovi. Ko je Košan stopil izven ograje, ga je pozdravil star, sključen kmečki človek.

»Dober dan, gospod Košan,« je nekam malo prijazno dejal obriti kmetič, čigar obraz je bil kakor posušen, da so se videle same gube, izmed katerih se je sovražno svetilo dvoje ostrih sivih oči.

»Lej ga — oče Tomaž,« je ravnodušno odzdravil Marko Košan in najprej staremu kmetu izročil svojo prtljago. »Nič se niste spremenili, kar se nisva videla in tega je že precej dolgo. Spoznal sem vas na prvi pogled. Ali ste tudi vi mene spoznali?«

Tomaž je bil najprej poveznil svoj trdi klobuk na glavo in prevzel Košanovo prtljago, predno je dal odgovor.

»Vas bi ne bil spoznal, gospod Marko, v tujem kraju gotovo ne. A vaš oče mi je v spominu, tako dobro, kakor bi ga bil včeraj videl in po podobi vašega očeta sem vas spoznal. Vaš oče je bil večji in močnejši, kakor ste vi, in od solnca ogorel in hodil je, kakor ljudje, ki žive na deželi, ne kakor mestni ljudje, ki so vajeni samo kamnitega tlaka.«

Tomaž je govoril nekako trdo. Spodnjo ustno je pomaknil naprej, kar mu je dalo izraz zaničljivega posmeha, in ne da bi se zmenil za svojega gospodarja, je odnesel prtljago k vozu in vse pripravil za odhod. Marko Košan mu ni ugajal. Ta sloki elegantni mož z bledim obrazom, ki ga je tako površno pozdravil in nepozorno poslušal, se je preveč razlikoval od mogočnega, čvrstega svojega očeta, ki ga je imel Tomaž v spominu.

Marko je sedel na voz. Zapazil je, da je konj nemiren in spoznal šele zdaj, da je uprežena mlada, iskra žival.

»Ali je sivka, ki me je tolikrat vozila, še pri življenju?« je vprašal Marko, prižigajoč si cigareto.

»Pri življenju je še,« je jezno odgovoril Tomaž. »V mestu vozi gramoz. Za stare živali in stare ljudi ni več živeža pri vaši hiši.«

Z lahnim usmevom je Marko premotril svojega voznika, ki bi bil tako rad izbruhal, kar se je v njegovem srcu nabralo tekom dolgih let in ki je znal tako slabo prikrivati svoje misli in svoja čuvstva.

»Ljubi Tomaž,« je z lahko ironijo menil Marko, »meni se zdi, da se vi in moj oskrbnik nič prav ne razumeta.«

To je bila opomba, ki Tomažu nikakor ni ugajala. Kakor bi ga bil kdo sunil v hrbet, tako naglo se je okrenil k svojemu gospodarju.

»Kaj ste rekli? Ne razumeva? Kdo pravi to? Prav dobro se razumeva. Kar ukaže, to storim. Kaj meni mar, če ni prav. Sicer je pa gospod oskrbnik izvrsten mož. Zemljo obdelava, da bo kmalu začela kar suhe cekine roditi. Kar se da spraviti iz nje, vse izpreša. Kdor tako skrbi za svojega gospodarja dohodke, temu bi še zameriti ne bilo, če bi tudi na svoj dobiček malo gledal. A jaz sem star človek in moja glava je stara. Ko je živel vaš oče, nismo toliko stiskali iz zemlje, pa je bilo menda le bolje, ker takrat so stari ljudje in stare živali imele do smrti živež pri hiši, zdaj ga pa nimajo več. In vaš oče so bili tudi radi doma, in imeli so čas baviti se s svojo hišo in s svojo zemljo ...«

»Vem, vem,« je prekinil Marko očitanja starega kočijaža. Ta očitanja so ga dolgočasila in celo malo jezila, a zadušil je svojo nevoljo, saj je bil Tomaž pri hiši, še predno je sedanji njen gospodar zagledal luč sveta.

Molče sta se vozila dalje. Marko je zopet ogledoval pokrajino. Poznal je vsak griček, vsak studenec, vsako hišo ob cesti, a pogled na te kraje mu ni delal veselja. Vedno se je spominjal, da je v zadnjih desetih letih neštetokrat mislil obiskati svoj dom, a da ni ne enkrat mogel pretrgati vezi, ki so ga vezale na Dunaj. Ta zavest mu je bila neprijetna, zdelo se mu je, kakor da mu vest nekaj očita, in to ga je spravljalo iz duševnega ravnovesja, kar mu nikakor ni bilo po volji. Naslonil se je na voz, vrgel cigareto na cesto in se za trenotek zamislil v svojo preteklost.

Deset let v tujini. Ta misel je pripravila Marka Košana do tega, da se je ozrl na svoje početje v teh desetih letih. Ko je bil ravno dokončal pravne nauke in postal polnoleten ter prevzel po očetu podedovano premoženje, mu je umrla mati. Nameraval je napraviti doktorat in se posvetiti uradniški karijeri na Dunaju, kjer mu je življenje nadvse ugajalo. Upravo svojega posestva je prepustil možu, ki je že za življenja matere oskrboval vse gospodarstvo. Dan po pogrebu matere se je odpeljal zopet na Dunaj. Tam je preživel deset let in ni v teh dolgih letih izpolnil ne enega svojega namena. Niti doktorata ni bil napravil, dasi je vse svoje študije izvršil z odličnim uspehom. Zavedal se je zdaj, da je bilo njegovo življenje brezplodno in da ni storil ne enega koristnega dejanja. Samo užival je življenje, mirno, preudarno, s premislekom nekako tako, kakor je gurmand artičoko, od katere obere počasi list za listom. Zdelo se mu je, da je zadostil svoji narodni dolžnosti s tem, da je hodil po enkrat na teden v slovensko družbo, čital v kavarni »Beethoven« slovenske liste in semintja odrinil nekaj kronic za družbo sv. Cirila in Metoda, če ga je ravno kdo na to opomnil.

Zanimal se je za politiko, a ne da bi se zanjo razvnemal, zanimal se je tudi ta razne znanosti, kakor za umetnost, pa se je z vsako teh stvari le površno bavil, samo za kratek čas. Če ga je kdaj obšla želja, da bi se kaj resnega lotil, da bi se posvetil kakemu delu, je hitro zopet zamrla. Vzplamtel je pač, a ta ogenj je ugasnil prav tako hitro, kakor je nastal. Spoznaval je zdaj, da mu ne nedostaje one volje in vztrajnosti, brez katere je znanje podobno cvetu, ki ne duhti, in uvideval je tudi, da je postal tekom let bitje, ki je izruvano iz domačih tal, da nima s svojo domovino in s svojim narodom nobenega stika več.

Voz je zavil okrog griča, za katerim je, nekoliko na strani stal Košanov dom. Marku se je zdelo, da je med gričem in med domom stal nekoč oni bukovi gozd, v katerem je preživel najlepše ure svojega življenja. Naglo se je obrnil k vozniku Tomažu.

»Kaj ni stal tukaj bukov gozd?«

»Da, da — pa so ga že lani posekali!«

»Posekali? To vendar ni mogoče!«

»Prav res je. Oskrbnik je rekel, da ste to vi zaukazali, da ste les prodali, kolikor ga je bilo, nekemu italijanskemu Židu. Kaj vam bo tudi drevje, ko ste dobili cekinov. Vaš oče bi seveda ne bil dal gozda posekati, za nič bi ga ne bil dal.«

Trdovratnost, s katero je Tomaž neprestano spominjal Marka na njegovega očeta, je bila vzrok, da se je Marko nevoljno obrnil od svojega kočijaža. Ozrl se je zopet na kraj, kjer je nekdaj stal bukovi gozd. Spomnil se je dobro onega dne, ko je pisal oskrbniku, naj gozd proda. Tedaj mu je bila neka dunajska »sladka deklica«, po poklicu šivilja, izpraznila žepe tako temeljito, da je prišel v prav neprijetno denarno zadrego. Žal mu je bilo zdaj tistega denarja, in malo sram ga je bilo, da je žrtvoval lepi, senčnati gozd za žensko, ki je imela sicer zal obrazek, sicer pa ga je čez malo časa prav tako bridko razočarala, kakor sploh vsaka ženska, kar jih je bil poznal.

»Ne, ta plavolasa kanalja, ta sladka Mici, ki zdaj v nočnih zabaviščih krila dviga, ni bila vredna, da sem zanjo žrtvoval ta gozd. Pa kaj zato, saj prodam zdaj vse skupaj in ne bom tega kraja nikdar več videl.«

Tako je sam pri sebi govoril Marko Košan. Rad bi bil to povedal na ves glas. Nekaj ga je sililo, da bi ta sklep zalučal v obraz staremu Tomažu, a ko je pogledal na svojega voznika, mu beseda ni hotela iti z jezika.

Toda sklep njegov je bil trden in odločen je bil, da svoj sklep izvrši.

»Kaj bi se vdajal sentimentalnim pomislekom,« je govoril sam pri sebi. »Vajen sem Dunaja tako, da bi drugod ne mogel živeti. Cela kolonija nas je na Dunaju. Dobri Slovenci smo, samo doma nečemo živeti in se vtikati v te boje, ki jih bijejo doma. Lepa, prav lepa vsota se mi ponuja za moje posestvo. Če naložim kupnino v hranilnici, bom imel skoraj še enkrat toliko letnih dohodkov kakor zdaj, in ne bom imel nobenih skrbi in pisarij. S svojimi dosedanjimi dohodki ne morem več izhajati — ali se naj mar v teh letih živ pokopljem na svojem posestvu. Ah, zaradi teh spominov na davno pretekle čase, ki me vežejo na ta kraj, ne zapustim Dunaja. Naj torej gre posestvo v tuje roke, moji spomini se bodo počasi itak izgubili.

Marko Košan je v tem trenotku zagledal pred seboj svoj rojstni dom. Bila je to enonadstropna masivna hiša, nekdanja samostanska pristava. Hiša je stala blizu ceste, sredi košatih dreves za hišo pa so stala prostorna gospodarska poslopja. Majhen, suhljat mož, na pol mestno oblečen, je stal na pragu in se je oddaleč Marku odkril ter se mu okorno priklanjal. Bil je to oskrbnik Blaž Katorna.

Marko je površno odzdravil oskrbniku in naglo skočil z voza.

»Hvala vam, da ste me pričakovali, gospod Blaž,« je rekel. »Poklical vas bom koj, samo da se malo umijem.«

In šel je mimo oskrbnika v hišo, ne da bi se le ozrl.

Blažu Katorni se je zmračilo čelo.

»No, malo prijaznejši bi že lahko bil,« je menil oskrbnik, obrnivši se k Tomažu. »Ali ne?«

Tomaž bi bil gotovo odločno pritrdil, če bi ga bil to vprašal kdo drugi. Toda oskrbnika Tomaž ni maral; njegova nenaklonjenost oskrbniku se je bila tako zajedla v njegovo srce, da je raje molčal, kakor da bi bil priznal resnico, ki je sicer ni nikdar zatajil. Zato je samo nekaj zamrmral, kar se je glasilo kakor nekak »ahm« in stopil proti hiši, kjer se je bila prikazala na pragu stara kmečka žena v praznični obleki. Žena si je s predpasnikom otirala solze in je tiho ihtela.

»Še pogledal me ni,« je vzdihovala. »Pestovala sem ga, ko je bil otrok, vedno sem ga rada imela, njegov oče je umrl na mojih rokah, njegovi materi sem jaz zatisnila oči in zdaj me še pogledal ni. Kar mimo mene je šel, kakor bi bila beračica.«

Tomaž je bil vtaknil obe roki v žep in je srepo gledal na svojo ženo, ne da bi kaj rekel. Kakor razkačenemu mačku dlaka, tako so štrlele kvišku njegove obrvi in požiral je debelo, stiskaje srdito svoje tanke blede ustne.

»Nič ne jokaj,« je končno rekel nekako osorno. »Kaj pa zato, če umrjeva kje drugje? Ta se je pač odtujil nam in tudi svojemu rajnemu očetu. Ves je drugačen, prav kakor bi ne bil zrasel na teh tleh. No, zdaj vem, pri čem da sem. Ravno tako je, kakor če bi bil kak tujec prevzel hišo. Pa bodi. Kaj ne, stara, najbolje bo, če greva takoj.«

Tomaž se je motil, misleč, da bo žena njegovega mnenja. Nič ni hotela slišati o tem, da bi zapustila hišo, kjer je živela nad štirideset let in začela je s pravo žensko zgovornostjo dopovedovati svojemu možu, da mora še potrpeti, vsaj nekaj dni, vsaj toliko časa, da se pokaže, če ostane Blaž Katorna pri hiši ali ne.

Marko Košan je bil šel hitrih korakov po lesenih izhojenih stopnicah v prvo nadstropje svoje hiše in je vstopil v prestorno, starinsko meblovano sobo. Okna so bila na stežaj odprta, a vzlic toplemu dnevu, je bil zrak v sobi zatohel in vlažen, kakor je pač v zaprtih prostorih, koder dolgo nihče ne prebiva. Vse je bilo v tej sobi tako, kakor tedaj, ko se je Marko zadnjikrat tukaj mudil. Pohištvo je bilo isto kot prej in razpostavljeno ravno tako, kakor nekdaj, samo barve so bile obledele. Na stenah so visele vse one podobe, ki jih je poznal izza mladih dni, svete podobe, slabo slikane, in vmes podobe različnih prelatov neznanih imen.

Marko se je hitro ozrl po sobi. Dokler so živeli njegovi starši, je ta soba služila kot salon in obednica. Tu je mati sprejemala goste, tu so bili obedi, pa dostikrat tudi posvetovanja s političnimi veljaki cele okolice, tu so se njegovi starši razveseljevali s prijatelji in v tej sobi sta oče in mati ležala na mrtvaškem odru.

Ob najširši steni je stala starinska zofa, nad katero so visele otemnele fotografije, predstavljajoče očeta in mater in starega očeta. Zdelo se je Marku, da gledajo nanj kaj resno in malo zadovoljno.

»Pač niste zadovoljni z menoj, ljubi predniki,« je rekel Marko sam pri sebi in lahek ironičen usmev je legel na njegove sveže rdeče ustne. »Živeli ste mirno in resno v svoji dolinici, delali po geslu vse za dom in za cesarja, in zdaj ne pojmite, da sem se izneveril vašim nazorom in se odtujil svoji domovini. Pa, kaj hočete, življenje je to storilo.«

Počasnih korakov je šel iz velike sobe v sosedno sobico, kjer je njegova mati preživela večji del svojega življenja. Tu je šivala, tu je vpisovala svoje izdatke, tu je zasliševala posle in jim dajala naročila, tu je čitala in sanjala. Stopil je k pisalni mizi. Na tej mizi mu je pisala njegova mati nebroj pisem, polnih dobrih naukov in opominov, iz katerih pisem je odsevala topla materinska ljubezen. Tudi na tej mizi je našel Marko dve fotografiji, sliko svojega očeta in sliko kakih dvanajst let starega dekleta v kratkem, belem krilu, z razpletenimi kodrastimi lasmi. Marko je z robcem obrisal prah s fotografije in spoznal ljubko dekletce, ki je bilo naslikano.

»Vrhovčeva Anica — prijateljica mojih otroških let,« je vzkliknil veselo. »Moja mati te je imela rada, kakor bi bila njena hčer in dobro sem vedel, da te me je namenila za ženo. Kaj je zdaj s teboj, ljuba duša?«

Motreč fotografijo, se je Marko naenkrat zamislil v pretekle dni, a hitro se je zopet vzbudil iz sanj.

»Gotovo je že poročeua,« je dejal. »Saj mora biti že kakih petindvajset let stara. Morda je že srečna in tolsta mati štirih ali petih otrok, posluša rada zabeljene anekdote in vodi kot botrca kmečke otroke k birmi.«

A vzlic tem mislim bi Marko še ne bil odložil fotografije, da ni prišel Tomaž s trdimi koraki v sobo.

»Gospod, moja žena vam je pripravila obed — če vam bo prav, ne vem, zakaj pri nas kuhamo še vedno tako, kakor za življenja vašega očeta in vaše matere.«

Marko se je nasmehnil in je vstopil zopet v obednico, kjer je bila miza že pogrnjena.

»Prav dobro mi bo teknilo, stari Tomaž, če je tudi po starinski kuhano. A kje je vaša žena? Koj naj pride, da jo pozdravim; najbrž je edino bitje v celi dolini, ki se me še v prijaznosti spominja.«

Tomaž je samo prkimal, a ko je hotel oditi, je Marko zaklical za njim:

»Slišite. Tomaž, kaj je pa z Vrhovčevimi?«

»Kaj naj bo? Zdravi so in dobro se jim godi. Stari Vrhovec je pameten gospodar in njegovo premoženje se množi od leta do leta. Toliko sveta je sčasoma nakupil, da je postal vaš mejaš.«

Marko bi bil veliko raje vedel, če je prijateljica njegovih mladih let že omožena in kako se ji godi, a sam ni vedel, zakaj ni mogel izreči tega vprašanja.

Kmalu je prišla Tomaževa žena z juho. S tresočo roko jo je postavila na mizo in s solznimi očmi je položila svojo trdo, od dela izmučeno roko v mehko roko svojega gospodarja.

»Jerica — kaj ste me tudi vi pozabili?« je nekako očitajoče vprašal Marko in starki stiskal roke.

»Oh, gospod Marko, kako bi vas mogla kdaj pozabiti. Tako sem se veselila vašega prihoda. Oh, gospod Marko, zakaj vas ni bilo tako dolgo. Kako težko sem štela tedne in leta, a ni vas bilo nikdar.«

»Ljuba Jerica — po kaj naj bi bil sem hodil?«

Starka je strme pogledala Marka, kakor bi njegovih besed ne bila razumela.

»Saj ste vendar tu doma. Tu imate svojo hišo, svoj mlin, svoje gozde, svoje njive. Tu sta živela vaš oče in vaš stari oče in še drugi vaši predniki so bili tod. Vi ste pa vse zapustili in vse pozabili.«

»Kaj hočete — je že tako.«

»Vaša mati so vedno upali, da se naselite v Topolni kot advokat. Še na smrtni postelji so o tem govorili. Da, pa o Vrhovčevi Anici so govorili, da postane vaša žena.«

»Kaj je z Vrhovčevo Ano?« se je zdaj oglasil Marko, ki ga jeremijada nekdanje njegove pestunje nikakor ni ganila.

»Veliko dekle je in zalo dekle,« je z vnemo začela pripovedovati stara Jerica. »Ljudje jo imajo radi, ker je dobrega srca in z vsakim beračem prijazna. In lepo doto bo imela. Gospod Vrhovec zna zbirati denar in bo svoje otroke bogato oskrbel. Da, Anica, to bi bila žena za vas, gospod Marko ...«

Jerica je utihnila, videč, kako nevoljno je pri teh besedah vrgel Marko žlico iz rok in potisnil krožnik od sebe. Plaho je vzela lonec, v katerem je bila prinesla juho in odšla po drugo jed v kuhinjo.

Komaj je Marko dokončal svoj obed, se je že oglasil njegov oskrbnik Blaž Katorna, da bi mu poročal o stanju posestva. Držeč pod pazduho več debelih knjig, je stopil Blaž Katorna pred svojega gospodarja. Sicer trdi in brezobzirni mož je izgledal nekam plaho, kakor da bi se bal obračuna. »Slabo vest ima,« si je mislil Marko, ko je pogledal v ta obraz.

Blaž je na Markov poziv prisedel k mizi, izpil hlastno veliko čašo vina, ki mu jo je natočil njegov gospodar in razprostrl pred seboj s številkami popisano polo papirja.

»Dovolite mi, gospod Košan, da vam predložim — —«

»Le pustite, gospod Blaž,« ga je Prekinil Marko. »Vem, da mi hočete s številkami in knjigami dokazati, da ste izvrstno oskrbovali moje posestvo. Pa to me nič več ne zanima. Prišel sem, ne da bi preiskal vaše gospodarstvo, marveč v namen, da svoje posestvo prodam. Kakor veste, sem po svojih starših podedoval le prav malo denarja. Še ta je porabljen, in ker ne čutim v sebi ne poklica, ne veselja za kmetijstvo, hočem svoje posestvo prodati. Ker preide to posestvo že danes ali jutri v druge roke, sem primoran, vam odpovedati službo. Prosim vas, gospod Blaž, napravite obračun, da bo vse poravnano, ko izročim hišo svojemu nasledniku.«

Blaž Katorna se ni zavedal, če je svojega gospodarja prav umel. Pač pa je Marka prav umela stara Jerica, ki je odnašala posodo z mize. Prav ko je stopila iz sobe, je čula Markove besede, da posestvo proda, in prestrašila se je tako, da so ji krožniki padli iz rok na tla. Ta žvenket je spravil Blaža Katorno k zavesti in zdaj je njegova glava pojmila, kaj mn je bil povedal Marko Košan.

»Ali že imate kupca, gospod Košan?« je Blaž po daljšem molku z nekako posebno previdnostjo vprašal. »Posestvo ni veliko in z razkosavanjem se ne da nič zaslužiti, špekulantov torej ne bo ...«

»Kdo je kupec, tega še sam ne vem,« je odgovoril Marko. »Notar iz Topolne mi je pisal, če prodam posestvo in ponudil mi je tako ugodno kupnino, da sem se lahko odločil za prodajo. Naznanil sem mu, da pridem danes sem in ga povabil, naj se popoldne tukaj oglasi.«

Blaž Katorna je postal žalosten. Zabuhli obraz njegov se je raztegnil in iz prsi se mu je izvil globok vzdih. Marko je dobro umel, kaj to pomeni in je zategadelj hitro odslovil svojega, dosedanjega oskrbnika, zakaj zdelo se mu je, da bi le tratil čas, če bi se ž njim spuščal še v kake pogovore.

Še eno pot je imel Marko, predno je bil pripravljen, ločiti se za vedno od svojega doma. Za njegovo hišo, sredi pota proti Topolni, je bilo pokopališče, kjer so ležali njegovi predniki.

Težka mu je bila ta pot. Zdelo se mu je, da je ta zadnji obisk groba, v katerem počivata oče in mati, prav neumesten, zakaj zavedal se je, da žali spomin svojih staršev, ko pride k njima z namenom v srcu, prodati svoj dom. Počasi je korakal čez polje, med njivami in ob travnikih, kakor bi se hotel posebej posloviti od vsakega koščka te zemlje. Začelo se mu je dozdevati, da ga le nekaj veže na to zemljo in začel je spoznavati, da je mogoče ljubiti svoj rodni kraj in svojo domovino. Ob grobu svojih staršev, na ubožnem topolskem pokopališču se je spominjal ljubezni, ki sta jo oče in mati gojila za njegovo domačijo, in to je tako vplivalo na njegove živce, da je hitro zapustil pokopališče, prav kakor bi bil s svojim obiskom razžalil mrtve starše.

Ko je prišel domov, mu je Tomaž naznanil, da je notar že v sobi. Hitrih korakov je hitel Marko v hišo.

Notar je bil mož rdečih lic in tolstega života. Sedel je mirno na prostornem fotelju in praznil bokal, ki ga je bila stara Jerica postavila predenj. Nič mu ni bilo mar, da je tako dolgo čakal na Marka, saj mu je notarski tarif jamčil, da bo to čakanje dobro honorirano. Kar se je ujemalo z notarskim tarifom, to mu je bilo vedno po volji.

Marko se je notarju predstavil. Notar mu je prijateljsko stiskal roko in mu težko sopeč zagotavljal, da ga neizmerno veseli seznaniti se ž njim.

»Ta se je tudi že napol pokmetil,« je mislil Marko, ko je premotril notarja. »Oblečen je kakor kak filister z dežele. Suknja mu je pretesna in se sveti na rokavih, zlata verižica je tako debela, da bi nanjo lahko obesil sidro vojne ladje in kravata je seveda rdeča, ker se najbolje ujema s črno salonsko suknjo. Ko bi imel kak pošten prigrizek bi mu ga ponudil, že da bi videl, če si trebi zobe z vilicami in si briše ustne ob rokav. In med takimi ljudmi naj bi jaz živel? Za nič na svetu. Nesrečen bi bil vse žive dni.«

Tako je sedeč nasproti notarju modroval Marko in se ni zmenil za to, kar mu je počasi in nekako slovesno razlagal notar. Še poslušal ga ni. Besede so udarjale na njegovo uho, a Marko jih ni razumel. Tudi ko je notar končno vzel iz svoje mape papir in začel čitati, ga Marko ni poslušal. Rojila mu je po glavi samo ena misel: »Notar je človek, ki je študiral na Dunaju, pa se je vendar napol pokmetil — ah, jaz bi bil resnično nesrečen, če bi moral tu ostati.«

Marko je hotel po vsi sili verjeti, da bi umrl od nesreče, če bi ostal v svojem rodnem kraju. Dopovedoval si je to na tihem pravzaprav že ves dan, a vendar mu je bilo nekako težko pri srcu, ko je notar končno odložil svoje pisanje in vprašal:

»Torej, gospod Košan — ste li zadovoljni?«

»Samo to bi rad vedel, kdo je kupec,« je dejal Marko. »Ne bi rad imel, če bi moj naslednik to posestvo takoj razkosal. Ljudje bi mene potem preslabo sodili in v slabem spominu pač ne bi rad ostal v svojem rojstnem kraju.«

Notar se je nasmehnil, kakor bi se mu zdelo, kako so Markovi pomisleki otročji.

»Bodite brez skrbi, gospod Košan! Vaše posestvo kupi gospod Vrhovec, graščak in občinski svetovalec v Topolni, jako imovit in občespoštovan mož, ki je bil tudi že enkrat deželni poslanec ...«

»Poznam ga,« se je oglasil Marko, »poznam ga že kar sem na svetu.«

»Potem vas bo zanimalo, če vam povem, da hoče vaše posestvo zaokrožiti in da ga je namenil za doto svoji hčeri,« je pripovedoval notar. »To je vzrok, da sem vas prosil nujne odločitve. Gospod Vrhovec bi tudi rad hišo nekoliko prezidal. Mudi se mu torej, da postane gospodar na posestvu, ki je vam itak samo nadloga.«

»Torej je gospodična Vrhovčeva že zaročena?«

»Ne še! A snubcev ima na izbiro. Kaj bi ne, Vrhovec ima kaj pod palcem!«

Marko se je malo zamislil. Težko mu je vendar bilo, izreči odločilno besedo.

»Ker sem z Vrhovcem že izza mladih let znan, bo vendar bolje, če poprej ž njim samim govorim o tej kupčiji,« je naposled izjavil Marko.

Notar ni bil te izjave nič prav vesel. Pogledal je Marka čez svoje z zlatom obrobljene naočnike z očitnim nezaupanjem.

»Ker ste mi pisali, da ste s ceno popolnoma zadovoljni, sem menil, da je vse v redu. Sicer pa je obljubil moj klijent, da se pripelje točno ob petih semkaj, da se pogodba podpiše. Počakajva ga torej.«

Tomaž je moral prinesti nov bokal vina, nakar sta si notar in Marko kratila čas z brezpomembnimi pogovori, čakajoč, da se pripelje gospod Vrhovec. O prodaji posestva nista izpregovorila nobene besedice.

Z okna se je od daleč videlo vsak voz, ki se je peljal po cesti in naposled se je po mnogih drugih prikazal tudi težko pričakovani voz gospoda Vrhovca.

Graščak in prvi občinski svetovalec v Topolni je bil že nekoliko v letih, toda vsled sveže barve svojega obraza je zgledal dosti mlajši, kakor je dobrohoten človek, mož, ki ga sicer življenje veseli, ki pa je preveč resnega značaja, da bi smatral uživanje za svojo poglavitno življenjsko nalogo.

Marko je sprejel starega znanca nekako reservirano, dočim ga je Vrhovec pozdravil z odkritosrčnim veseljem in ga dolgo izpraševal, kaj počenja in kako se mu godi na Dunaju.

»Veste, prijatelj,« je dejal Vrhovec, »da sem se danes zopet nekoliko jezil na vas. Že več kot leto je tega, kar sem jezen, kadar se pripeljem mimo vaše hiše. Tod proti griču je namreč do lanskega leta stal prekrasen bukov gozd. Takega gozda ni v celi dolini. In tega gozda ni več. Verjemite mi, prijatelj, kar težko mi je pri srcu, kadar se spomnim, da ste ta gozd dali posekati. Storili ste to prav, kakor bi hoteli svojemu oskrbniku pomagati. A jaz se ne jezim samo, ker ste napravili slabo kupčijo. Boli me, da je gozd izginil. Ne vem, kako je to, a jaz ljubim naravo resnično. Če vidim rodovitno polje, zeleno drevo ali bister studenec — jaz ga spoštljivo pozdravim, kot del tiste moči, ki daje in stvarja življenje. No, morda so to znaki, da ne pešam samo telesno, marveč tudi na duhu. Nikar mi ne zamerite, da sem vas nadlegoval s temi svojimi modrovanji, a videl vas nisem že toliko let in nisem imel prilike vam povedati, kar mi je na srcu. Sicer pa se nič ne čudim, da ste dali gozd posekati; odtujili ste se pač svojemu domačemu kraju in vsled tega se ne zanimate ne za razmere, ne za ljudi v tej tihi dolini. Pa ne smatrajte tega za očitanje. Nikakor ne, nikakor ne.«

»Čenča,« si je mislil Marko in je potrpežljivo čakal, da je gospod Vrhovec umolknil. »Čenča,« si je mislil tudi notar, ki se je začel bati, da Vrhovčeva zgovornost ozlovolji Marka tako, da še svojega posestva ne bo hotel prodati, kar bi bilo notarja globoko užalostilo zaradi odišle provizije.

»Torej — kaj bo z najino kupčijo?« je končno vprašal gospod Vrhovec. »Glede cene smo tako edini, kakor ste pisali notarju, spravimo torej stvar v red.«

V Markovih očeh se je zasvetil žarek bodeče ironije. Ubral je ustne na lahek nasmeh in z ravnodušnostjo človeka, ki razpolaga z milijoni, presenetil Vrhovca in notarja s svojo izjavo tako, da sta se kar oprijemala stolov.

»Premislil sem si to stvar in se odločil, da svoje posestvo obdržim.«

Notar je prišel prvi k sebi. Zavzdignil je in razprostrl roke, kakor bi mu bil veter pred nosom odnesel provizijo. Vrhovec je bil pač močno presenečen, a nič ni kazalo, da bi mu bilo žal za razdrto kupčijo.

»Storili ste prav, gospod Košan,« je rekel Vrhovec. »Ne tajim, da bi prav rad kupil vaše imetje, a če ohranite v svojih rokah to posestvo, na katerem so sebi in drugim v srečo živeli vaši starši, je to vredno pripoznanja in spoštovanja. Tudi denarno se dajo doseči na tem posestvu prav povoljni uspehi, če bodete hoteli vsako leto vsaj nekaj mesecev tukaj preživeti. Ali mislite koj sedaj tu ostati?«

»Tega še sam ne vem,« je odgovoril Marko, ki ga je bil njegov nenadni in pravzaprav nenameravani sklep spravil popolnoma iz ravnotežja. Razbil je ponudeno mu jako ugodno kupčijo, ne da bi bil kaj premišljal, pravzaprav iz same kljubovalnosti, ker mu je že vsakdo očital, da se je odtujil svojemu rodnemu kraju in da vidi v domači grudi ne temelj človeške eksistence, nego blago, s katerim se baranta.

»No, vsaj nekaj dni ostanete gotovo tu,« je menil dobrohotni Vrhovec. »Upam, da mi kot dobremu prijatelju vaših staršev izpolnite skromno željo. Obiščite nas. Moja žena vas je imela vedno posebno rada in veselilo jo bo, vas zopet videti po tolikih letih.« 

Marko je obljubil, da pride. Nič prav rad. Spoznal je bil, da je storil nerodnost, da ni sklenil ponudene mu prodajne pogodbe. Zdaj bi bil najraje preklical svojo izjavo, pobral svoje stvari in pobegnil nazaj na Dunaj. Z eno samo besedo bi ga bil Vrhovec lahko pregovoril, a ni je izrekel, nego odšel z notarjem, zatrjuje le vedno, da ga veseli Markov sklep.

V sobi svoje matere se je Marko že v mladih letih najraje mudil in tudi zdaj se mu je zdelo, da je v celi hiši ni sobe, koder bi se tako dobro počutil kakor tu. Čim sta ga zapustila notar in Vrhovec, je šel v to sobo, kjer se mu je zdelo, da je najbolj domač.

Zunaj se je začelo mračiti. Marko je odprl okno na stežaj in slastno užival hladni večer in zrak. Naslonil se je na okno in ne da bi kaj mislil, je zrl v naravo, na loge in polja, ki so se razprostirali pred njim, kakor bi se bila siva koprena pregrnila njih žive, pestre barve. Po dolini je vladala tihota, a čim gostejša je postajala tema toplega poletnega večera, toliko jasnejše so se razlikovale luči, goreče v sosedni Topolni in po hišah, raztresenih po gričih in ob veliki cesti.

Čez njive in travnike mu je vetrec prinesel na uho glasove fantovskega petja. »... zavriskaj, zapoj, da bom ved’la, da s’ moj,« je razločno slišal peti Marko Košan in to ga je vzbudilo iz njegove brezsanjave zamaknjenosti. Nekako mehko in toplo mu je postalo pri srcu, ko je po dolgih letih zopet zaslišal priprosto narodno pesem. »... zavriskaj, zapoj, da bom ved’la, da s’ moj,« je polglasno ponavljal Marko Košan in se potem zasmejal, a ne porogljivo, ne jezno, nego z dobrohotnim zadovoljstvom.

»Ljuba slovenska domovina — da sem tvoj, ti kaže moj sklep. Lepo kupčijo sem odklonil, vrag vedi zakaj. Morda me je omamil domači zrak, morda so me začarale tajne moči domače grude. Storil sem, česar nisem nikdar nameraval. In nič pametnega. Vsako leto bom moral nekaj mesecev preživeti v tej skriti, od sveta oddaljeni dolinici. Živeti bom moral med ljudmi, kakršen je ta strašni notar z zlatimi naočniki in debelo verižico. Še na koline me bodo vabili in jaz nesrečnik bom moral otepavati krvave klobase s kislim zeljem ter se zalivati z domačim vinom, ki ga prenese samo človek z usnjenim želodcem. Kdo ve, kako dolgo bom to življenje prenašal. Živeti brez dela in brez poklica na Dunaju, rezonirati po kavarnah in igrati nekakega emigranta, je lahka stvar, a živeti na kmetih kot velikomestni človek, to je vse druga stvar. Ta preklicana sentimentalnost, da se je nisem odvadil v teh letih, kar sem bil na Dunaju. Pa zdaj ni nobene pomoči več.«

Obrnil se je Marko Košan, ko je čul, da je stara Jerica prinesla svetilko v sobo in s fantovskim veseljem je zapel na ves glas: »... zavriskaj, zapoj, da bom ved’la, da s’ moj.«

Pri svitu luči je Marko zagledal zopet podobe svojih staršev.

»Kaj me gledate tako očitajoče, saj vendar vidite, da se vam nisem popolnoma izneveril. Tega pa nikar ne zahtevajte, da bi bil vam podoben. Kmetijstvo mi je zoprno, kmečkih ljudi sploh ne maram, malomestne prenašam težko in o sreči in zadovoljnosti imam povsem drugačne pojme, kakor vi. Sin sem svojega časa, ljubi starši, in zato tako različen od vas.«

Stara Jerica je bila plaho vstopila v sobo in težko ji je delo, da je Marko tako veselo zapel fantovsko pesem, kajti rekla si je, da se Marko veseli prodaje svojega posestva in da se veseli, da zapusti za vedno svoj rojstni kraj.

»Blaž se že pripravlja za odhod,« je dejala Jerica polglasno, pripravljaje mizo za večerjo. In ker ji Marko ni nič odgovoril, je dostavila glasneje: »Blaž Katorna, vaš oskrbnik.«

»Prav,« je bilo vse, kar je odgovoril Marko.

»Oh, gospod Marko — torej ste res prodali dom in posestvo in vse kar je tu vašega,« je trpko očitajoče vprašala Jerica in na njenih trudnih očeh se je prikazala rosa.

»Ne, Jerica, prodal pa nisem ničesar.«

»Ali res ne? Saj sem rekla, da ne boste, saj sem rekla, pa mi niso hoteli verjeti. Jaz sem edina verjela, da se niste odtujili domovini. Blaž Katorna pa je renčal, da sem neumna, in da taki gospodje, kakor ste vi, nič ne vprašajo za domovino, kadar se gre za denar.«

Stara Jerica je bila resnično iz vsega srca vesela, da Marko svoje domačije ni prodal. Skrbelo jo je samo še, če ne ostane pri hiši tudi Blaž Katorna, a predno je mogla še kaj vprašati, jo je že Marko pomiril.

»Blažu sem odpovedal in ga ne maram več. Ali bo treba drugega oskrbnika vzeti?«

»Čemu?« se je razhudila Jerica. »Pisarije boste sami opravljali, drugo pa bova oskrbovala Tomaž in jaz. Čemu bi denar proč metali, ko ostanete zdaj vedno tu.«

»Oh — Jerica — kaj pa misliš — za vedno naj bi tu ostal,« se je smejal Marko in prvič po dolgih letih tikal svojo nekdanjo pestunjo. »Ne, ne, kvečjemu dva ali tri mesece in nič dlje.«

Jerica se ni menila za to Markovo opomnjo. Pohitela je iz sobe, da sporoči to novico možu in poslom. Smehljaje je gledal Marko za njo in vzkliknil:

»Le glej, da ti še prej ne uidem.«

Skozi temno noč je zopet zadonelo fantovsko petje in zopet je Marko slišal ljubo pesem: »... zavriskaj, zapoj, da bom ved’la, da s’ moj.«

II.

»Naznanjam vam povratek izgubljenega sina,« je odprši vrata javila zbranim gostom gospa Vrhovčeva in potisnila v obednico Marka Košana. »Nisem sicer dala zaklati teleta, pač pa dva krasna purana in poskrbela sem tudi za laško salato.«

Gospa Vrhovčeva je bila Marka sprejela, kakor da je bil odsoten le deset dni in ne deset let. Sprejela ga je s preprosto dobrohotnostjo. Marku se je zdelo, da se je gospa Vrhovčeva za časa njegove odsotnosti zelo postarala, da je postala nedopustno debela in izgubila ves ženski čar, videl je pa tudi, da je ostala ravno tako dobrodušna in brezskrbna, kakor je bila nekdaj.

Z začudenjem pa je Marko gledal prijateljico svojih mladih let. Anica se je bila le malo spremenila. Samo zrasla je bila in zadobila oblike mlade dame, a podobnost s fotografijo, ki jo je bil Marko našel na materini pisalni mizi, je bila vzlic temu še vedno očividna. Zlasti se je Marko spominjal melanholičnih modrobarvnih oči male Anice in ugajalo mu je, da je tudi kot odraslo dekle imela oči istega značaja. Marko bi bil rad ogovoril Anico. Želel je, da bi se mogel ž njo pomenkovati o doživljajih in spominih mladih dni in obnoviti nekdanje prijateljstvo, toda čim ga je Anica pozdravila, se je že zopet umaknila od njega.

Če je bila Anica plaha in tiha, je pa bila njena mlajša sestra Pavla toliko živahnejša. Marko se je Pavle komaj spominjal. Ko je zapustil svoj rodni kraj, je bila Pavla komaj osem ali devet let stara in za takega otročaja se takratni študent Marko niti zmenil ni. Zdaj je bil presenečen, ko jo je našel kot cvetoče dekle. Kakor kaka zaljubljena preparantka se je Pavla vsedla poleg Marka in začela je ž njim kramljati tako nedolžnoprešerno in ljubeznivo-nagajivo, kakor bi bila najboljša davna znanca.

Ko so gostje že sedeli za mizo, je prihitel še en povabljenec: velik, samozavesten mož, z majhnimi brkami in ostrega glasu, ki je zvenel, kakor trdo napeta struna.

»Dragi Marko — pozdravljen na domačih tleh,« je dejal novodošlec. »Kar te jaz poznam, je to prvič, da si izdal svoj ljubljeni Dunaj in se prikazal v idilični dolini, kjer ti je tekla zibel.«

Marku ni bil ta človek všeč in že celo mu ni ugajal njegov preveč prijateljski in vendar hladnoironični ogovor, toda štel si je vzlic temu v dolžnost, povedati odvetniku dr. Stanku Brnotu, da je vesel, da ga po tolikem času zopet vidi.

»Ti si se naselil v Topolni?« je brez zanimanja, iz gole vljudnosti vprašal Marko, dasi mu je bilo popolnoma vseeno, kaj je in kje živi že davno pozabljeni znanec dijaških let.

Namesto Brnota je odgovoril Vrhovec, hitro in z nekim ponosom:

»Naš najimenitnejši pravnik in bodoči poslanec.«

»To je pač od vas odvisno, gospod Vrhovec, če postanem kdaj zastopnik ljubljenega slovenskega naroda, ker nima nihče toliko vpliva, kakor vi,« je spoštljivo izjavil dr. Brnot in se Vrhovcu lahno priklonil.

Marku je bil ta pogovor neprijeten, in poiskal si je drugo družbo. Vrnil se je k Pavli, ki mu je z ljubeznivo zgovornostjo pripovedovala, kar je hotel vedeti o posamičnih povabljencih. Bilo jih je več, ki jih Marko sploh ni poznal. Še največ ga je zanimala mlada dvojica: okrajni komisar pl. Petteg, čigar predniki so bili gotovo slovenski Petki, in njegova pikantna, vitka in živa soproga, ki kar ni mogla mirno sedeti na svojem prostoru.

»Meni gospa Petteg, jako ugaja,« je zatrjevala Pavla. »Pozna se ji, da je bila vzgojena v imenitnem zavodu in da je mnogo občevala v odlični družbi. V Topolni in okolici se ne more nobena z njo meriti, ne glede ukusa in elegance, ne glede finega obnašanja. Vse se zatekamo k njej za svet ...«

»Še kralji niso dobri, dokler niso dobro obedovali ali večerjali,« je zatrjeval gospod Vrhovec in si je naložil nekaj lepih kosov purana na krožnik. Obračal je krožnik in zaljubljeno ogledoval izbrano porcijo kakor delajo pravi gurmandi, ki jim dela že pogled na dobro jed veselje.

Brnot in okrajni komisar Petteg sta govorila čez mizo o razpisu državnozborskih volitev, o različnih kandidaturah in o agitaciji ter o agitatorjih.

Marko se je pošteno dolgočasil; najbolj ga je jezilo dolgovezno politiziranje dr. Brnota in okrajnega komisarja Pettega.

»Gospod Marko,« se je oglasil Vrhovec, obiraje s slastjo puranovo nogo, »jaz se čudim, da se nič ne oglasite. Ali vas politika nič ne zanima. Vaš oče je bil vse žive dni vnet politik, nekaj časa je bil tudi poslanec in v naši dolini se je vedno tako volilo, kakor je priporočal vaš oče.«

»Danes so pač drugačni časi,« se je hitro oglasil dr. Brnot. »Posamezniki nimajo več onega vpliva, kakor nekdaj. Danes odloči agitacija; ako ima za seboj ugledne ljudi, je laglja, če ne, je težja, ali glavna stvar je vendar agitacija.«

»To ni posebno laskavo za volilce, ker bi človek mislil, da je taka agitacija nepotrebna pri ljudeh, ki imajo kaj prepričanja in resnične zavednosti.«

Marko je to povedal čisto mirno, a ko je na Brnotovem obrazu zapazil porogljiv nasmeh, se je le nekoliko razburil, morda ker je čutil, da je bil njegov odgovor nekam naiven.

»Toda — kje je kaj prepričanja in resnične zavednosti, ko morejo pri agitaciji dosezati uspehe ljudje, ki ne znajo drugega, kakor kričati in zabavljati, ljudje brez znanja in brez omike. Ne zamerite mi, a jaz imam o volilcih jako slabo mnenje.«

Marko je govoril z nekako vnemo, ki mu je bila sicer čisto tuja, a dr. Brnot se ni dal spraviti iz ravnovesja.

»Ne obrekuj spoštovanih gospodov volilcev,« je zaklical dr. Brnot, »jaz vsaj protestujem proti temu.«

»Ali ga slišite — kandidata!« se je posmehoval Vrhovec izza svojega krožnika in zadovoljno cmakaje v presledkih povedal svoje mnenje o dosedanjem poslancu: »Naš sedanji zastopnik v državnem zboru je poslanec, ki nas ga je lahko sram. Majhen posestnik je, pri vojakih je bil nekak narednik in ker pridno popiva po krčmah in mnogo obeta, so se dali volilci ujeti v njegove zanjke. Mož nima pojma ne o političnih, ne o gospodarskih vprašanjih; ničesar ne zna in ničesar ne razume, a vendar je ljudski zastopnik.«

»Dragi gospod Vrhovec — takih ljudi je v državnem zboru vse polno,« je menil Marko.

»Za nas Slovence ni vse eno, kake zastopnike imamo,« se je razvnel Vrhovec in potisnil krožnik od sebe. Videlo se je, da se več ne šali. »Slovenci potrebujemo resnično narodnih, značajnih in odločnih poslancev, a ti morajo tudi kaj več znati, kakor samo glasovati. Vlada bi nas vse drugače respektirala, če bi imeli poslance, ki so res sposobni zastopati koristi svojega naroda in svojega okraja. Prav ker je takih poslancev tako malo, zato dela vlada z nami tako grdo.«

Začel se je pogovor o kandidaturi dr. Brnota.

»Borba bo huda in težka,« je dejal okrajni komisar Petteg s svojim tankim, cvilečim glasom. »Naš dekan se poteguje za dosedanjega poslanca, dočim mu drugi duhovniki nasprotujejo in bi radi vrinili nekega kaplana, ki se je naveličal življenja na kmetih.«

»Kmetje hočejo imeti kmeta, mestjani in večji posestniki dr. Brnota, duhovniki duhovnika,« se je jezil Vrhovec, »prav kakor bi vsak stan moral imeti svojega zastopnika. Jaz sem bil vedno za tistega, od katerega sem pričakoval resnega in uspešnega dela — naj bo potem kar hoče. Kaj pravite gospod Košan — imam li prav?«

»Ne vem,« je odgovoril Marko. »Jaz se za politiko nisem še nikdar zanimal. Dopoldne imam tako mnenje, popoldne zopet drugačno — zvečer pa sploh nobenega.«

Vrhovec ni mogel pojmiti, da se Marko ne zanima za politiko in očital mu je to s precej trpkimi besedami:

»Vaš oče je bil ves drugačen,« je zatrjeval Vrhovec. »Smatral je za svojo dolžnost, da svetuje ljudstvu v vseh stvareh in ljudstvo je dobro vedelo, da ima v njem zvestega in nesebičnega prijatelja. Tudi vaš oče je bil »magnat«, kakor se pravi, a bil je tudi dobrotnik ljudstva in zato je njegova beseda več zalegla, kakor beseda vseh duhovnikov.«

»Ah, dragi gospod Vrhovec,« se je oglasil komisar Petteg, »verujte mi, danes bi tudi stari gospod Košan ne imel nobene veljave več. Časi magnatov so za vedno minuli. Vi, ki to politiko delate, sploh nimate pojma, kako velika revolucija se pripravlja brez vas in proti vam. Tudi v naših zapuščenih krajih že čutimo trde korake revolucijske grmade, ki bo preobrazila ves svet. Socializem je tista moč, ki bo to storila.«

»Socializem pod zaščito e. kr. vlade — kaj ne,« je porogljivo vprašal dr. Brnot. »Vse upanje avstrijskih vlad je zdaj socializem; ž njim hočejo uničiti narodnostno gibanje in državnopravne razpore, ž njim hočejo premagati Madžare in Slovane — socializem je univerzalno sredstvo zoper vse bolečine države, a naposled se bo le izkazalo, da je socializem šimere in čisto nič drugega.«

»To je zopet pretirano,« je menil Vrhovec. »Kje je absolutna resnica, tega ne more nihče reči. Vsaka stranka ima svoj del te resnice v rokah. Socialni demokratizem, se mi zdi, je samo podjetje nekaterih špekulativnih glav, a socialstvo kot tako ima svoj pomen za človeštvo. Socialstvo nam bo izbojevalo pravičnejše socialne razmere. Celo anarhizma ne zametujem popolnoma. V njem vidim namreč protitežo zoper pezo države in obrambe individualne svobode.«

Tako so Vrhovec in njegovi gostje modrovali ves čas, dokler je trajala večerja. Navzočne dame so se pošteno dolgočasile. Marko je večkrat poskusil, da bi začel s Pavlo pogovor o kaki drugi stvari, a politikujoči moški mu niso dali miru.

Po večerji, ko so si gospodje zapalili smotke, je Vrhovec potegnil Marka v stransko sobo, češ da bi rad ž njim nekaj zaupno govoril.

»Povejte mi, gospod Košan,« je začel Vrhovec, »kaj sodite o dr. Brnotu. Kar mi bodete zaupali, ostane med nama.«

Marko je bil presenečen, ker je vse prej pričakoval, kakor tako vprašanje.

»Mislim, da morate Brnota bolje poznati kakor jaz,« je dejal Marko. »Hodila sva skupaj v šolo in bila sva tudi tovariša na Dunaju, toda občevala nisva nikdar mnogo. Brnot je bil vedno marljiv, a njegov brezobzirni egoizem mi ni nikdar ugajal.

Vrhovec je molče prikimaval in nekaj časa gledal v tla.

»Da, brezobzirni egoizem, to je prava beseda,« je končno rekel Vrhovec. »Označili ste ga dobro. A prišel bo naprej, dosegel bo mnogo, morda zaradi te lastnosti. Njegov oče je bil trgovec v Topolni in je mnogo ljudi spravil na nič, a vzlic temu se je znal napraviti popularnega. Jaz bi ga rad podpiral, ker je naš sedanji poslanec popolnoma nezmožen, smešna ničla in drugega nič, a po pravici vam povem: bojim se malo. Brnot je željan denarja, česti in moči, ima pa načela, ki se mi zde nemoralna.«

»Zakaj nemoralna?« je vprašal Marko. »Kar je danes povedal, — saj govoril je malo — je bilo utemeljeno in resnično.«

Vrhovec se je na glas zasmejal.

»Kaj mislite, da vam je razkril svoje srce? Slabo ga poznate. Kakor jegulja je. Tudi meni še ni nikdar jasno in določno razločil, kakih nazorov da je, ali iz različnih njegovih izjav in dejanj sem si sam napravil sliko njegovega značaja in ta ni posebno ugodna, pa je mogoče, da se motim. Upal sem, da mi bodete vi kaj povedali, a kakor vidim, veste še manj, kakor jaz.«

Vrnila sta se k družbi in zdaj končno je našel Marko priliko, da je mogel govoriti s Pavlo in z Anico. Toda tudi to veselje ni ostalo neskaljeno. Gospa Petteg se je pridružila in pokvarila Marku sicer prav skromno zabavo.

Ker je imel Marko svoj voz, je bil primoran povabiti dr. Brnota, naj se pelje ž njim, da ni bilo treba Vrhovčevega voza nalašč za Brnota vpreči. Nekaj časa sta nekdanja sošolca molče sedela drug poleg drugega in nihče ni vedel, kako naj začne pogovor.

»Kakor sem danes spoznal, se močno, skoro bi rekel strastno baviš s politiko,« je naposled izpregovoril Marko.

»Da, politika mi je največje veselje,« je odgovoril dr. Brnot. »Zdi se mi, da je edina stvar, ki je res vredna, da ji posvetiš svoje najboljše moči. Zgodovina je politika preteklosti, politika je zgodovina sedanjosti. Vsak posamezen človek že, ker je živ, me zanima bolj od najimenitnejšega kipa — naravno je torej, da me usoda velike skupine ljudi nad vse zanima. In — ali si moreš misliti večjega zadoščenja, ponosnejšega čuvstva, kakor ga rodi dejstvo, da je tvoja beseda odločilna za usodo mnogih, celo skupino ljudi, da, ves narod tičočih se zadev, da je usoda celega okraja, da, vsega naroda položena v tvoje roke?«

»Ljudje smo pač različnih nazorov,« je menil Marko, ker ni hotel nič odločnega izreči o Brnotovih nazorih. Brnot pa je bil že toliko razgret, da ni opazil rezerviranosti svojega spremljevalca.

»Sedanje moje življenje mi nikakor ne zadostuje,« je z veliko eneržijo in s krepkim poudarkom nadaljeval dr. Brnot. »V sebi čutim moč povzpeti se visoko. Ko se bi hotel zadovoljiti z eksistenco obskurnega advokata, bi si bil lahko že napravil mnogo denarja. A ravnal sem z ljudmi lepo, delal poceni, storil vse kar se je dalo, da si pridobim njih zaupanje. Kmetje mi morajo prvi pomagati, da se vzpnem višje. Kdo je kmečki poslanec, je pač vse eno — torej se nič ne pregrešim, če hočem s kmečko pomočjo pomagati sebi. Saj slab poslanec ne bom. Štiri leta sem izgubil v organizacijo tega okraja, delal sem previdno, metodično in tajno ter žrtvoval mnogo. Ali mar zato, da bo drug žel sadove mojega dela! Ne! Jaz čutim, da imam v sebi veliko moči in da bo narodu z menoj bolje pomagano, kakor z marsikaterim drugim poslancem. Moja sreča je odvisna od tega. Jaz bi bil nesrečen, ko bi moral vse življenje tu iz nečednih pravd kovati rumenjake. Meni je treba zraka, treba mi je tribune, od koder se bo daleč slišal moj glas, treba mi je velikih bojev, treba tudi sijaja.« Zajel je sapo globoko in naglo in potem nekoliko tišje nadaljeval:

»Čudiš se morda, da sem ti vse to tako odkritosrčno povedal. Ne čudi se. Tu ni nikogar, s katerim bi mogel zaupno govoriti. Tu se moram vsem laskati, začenši pri okrajnem glavarju, ki je tako prazne glave, da bi bil že lahko dvorni svetnik, pa do zadnjega mežnarja. A včasih me nekaj prime, da si moram olajšati srce in povedati svoje misli in svoje želje. Tu v tem zakotnem gnezdu bi se sicer zadušil. Tebi sem se lahko zaupal, ti si že tujec v tej dolini, čez malo časa odrineš zopet na Dunaj in se kdo ve, kdaj se vrneš. Ti me boš tudi umel, saj tudi tebi ni obstanka v tem izgubljenem delu slovenske domovine.«

Marko Košan je bil vse drugačnega značaja kakor njegov nekdanji sošolec in zato se ni mogel zamisliti v Brnotova hrepenenja. Čutil je pa, da govori iz Brnota tisti brezobzirni egoizem, ki ga je na njem opazoval že pred davnmi leti in dozdevalo se mu je, da bodo grdo prevarani tisti ljudje, ki zaupajo dr. Brnotu in ga hočejo izvoliti za svojega poslanca. Ni si mogel kaj, da ne bi dr. Brnota z rahlimi besedami opozoril na svoj pomislek.

»Ne bodi malenkosten, prijatelj«, je smeje se glasno dejal dr. Brnot. »Kmetski volilec ni svojega poslanca še nikdar vprašal za njegova politična in ekonomična načela in nikdar ni terjal od njega računa. Samo, da mu poslanec na kakršenkoli način vcepi mnenje, da se boji za kmetske koristi, za znižanje davkov in take stvari, pa je dobro. Če tako poceni izhajajo navadni poslanci, kako lahko bom izhajal šele jaz, ki vem, da te navadne poslance visoko nadkriljujem.»

»Ne vem, če pojde tako gladko, kakor se tebi zdi«, je pripomnil Marko.

»Pojde, pojde«, je zatrjeval dr. Brnot. »Še najbolj sitni volilci ne zahtevajo od svojih zastopnikov nič prisebnega. Sicer pa mi to ne dela nobenih skrbi. Če bom enkrat izvoljen, si bom že znal pomagati naprej. Seveda ne bom tako naiven, kakor so drugi. Jaz bom kot poslanec v prvi in v zadnji vrsti zastopnik svojih lastnih interesov in šele potem zastopnik interesov svojih volilcev. Vzlic temu me bodo čez šest let zopet volili in z veseljem volili, ker vem, da jih bom znal ohraniti na vrvici.«

Brnotov cinizem je Marka žalil, a ni se mu zdelo vredno, da bi se lotil resnega zavračanja.

»Spričo tako solidnega temelja tvojemu bodočemu javnemu delovanju v obči blagor te pač ne bom vprašal za tvoj politični program«, je ironično rekel Marko. »Le to bi še rad vedel, kateri stranki se hočeš pridružiti.«

»Sestavil si bom program, ki bo vsem strankam ugajal in pridružil se bom tisti stranki, ki me bo dvignila na svoj ščit. Saj sem ti že rekel, da se gre meni za mandat, ne za načela. Najbrž se bom pogodil z duhovščino. Sedanji poslanec je namreč prav nevaren konkurent. Inteligenca ga sicer prezira, a njegova vsakdanjost, banalnost in robatost združena s kmetsko jezikavostjo mu je pri kmetih pridobila mnogo prijateljev. Zato potrebujem proti njemu pomoč duhovnikov. Vrhovec bo skrbel, da mi tudi naprednjaki ne bodo resno nasprotovali. Sicer se jih pa ne bojim, ker si ne znajo pridobiti vpliva na maso, ker nimajo nobene organizacije in so sploh tako visoki, da se nočejo posvetiti agitaciji. Kakor vidiš, imam jako mnogo upanja na zmago.«

»Da, da,« je polglasno pritrdil Marko nekako posmehljivo in se stisnil v kot.

Tudi dr. Brnot je umolknil za nekaj časa. Naslonil se je v drugi kot in zamišljeno zrl v daljavo. Naenkrat se je naglo obrnil k Marku.

»Kako ti ugaja gospa Petteg?« je vprašal. »Kaj ni pikantna? Lepe lase ima, sveže ustne, in kadar hodi, se ziblje tako zapeljivo, da se vsakdo za njo ozre. Tu v Topolni se dolgočasi na smrt. Vajena je imeti vedno nekaj čestilcev. Svojega moža se je že davno naveličala. Kolikor sem zapazil, ugajaš njej in njenemu možu.«

»Vzlic temu ne mislim postati njen čestilec.«

»Zakaj ne?« se je čudil dr. Brnot. »Za ta čas lepše in vrednejše ljubice ne moreš želeti. Uslišala te bo hitro, to ti garantiram.«

»Ti mi jo priporočaš, kakor bi se je hotel iznebiti«, je vzkliknil Marko nevoljen. »Nikar ne misli, da jo boš meni obesil.«

Dr. Brnot se je kratko zasmejal, prešerno in porogljivo. Rekel je sicer: »Gospa Petteg ni bila nikdar moja ljubica«, a Marko je iz njegovega smeha spoznal, da je uganil resnico.

»Mene gospa Petteg že zaradi tega ni nikdar zanimala, ker sem takorekoč ženin«, je po daljšem presledku izjavil dr. Brnot. »Jutri mislim oficialno zasnubiti Vrhovčevo Anico.«

Marka je to hladno naznanilo kar presunilo.

»Kaj praviš?« je vprašal kakor bi svojim lastnim ušesom ne verjel. »Anico Vrhovčevo?«

»Da, prav zalo dekle je, krotka je in bogata.«

»Čestitam ti,« je skoro osorno in nevoljno rekel Marko. »Priznati moram, da si res spreten kovač svoje sreče.«

Pripeljala sta se bila do Topolne. V mestecu je že vse spalo, samo v eni hiši so gorele še luči. Bila je to glavna gostilna topolska in zbirališče topolskih lahkoživcev in ponočnjakov vseh stanov. Pred to gostilno je stopil dr. Brnot z voza, češ, da se mora pokazati tudi tistim volilcem, ki se podnevi ne utegnejo baviti s politiko in poslušati njegova dopovedovanja.

Marko se je peljal naravnost domov, dasi mu je Brnot prigovarjal, naj gre ž njim v gostilno, kjer bo prilika seznaniti se z različnimi ljudmi. Marko ni bil pri volji, sklepati v pozni noči znanstev, tem manj, ker je bil skrajno slabovoljen. Kar mu je bil dr. Brnot zaupal, ga je jezilo, a sam ni vedel iz kakih vzrokov. Kaj je bilo njemu na tem, če ima njegov rojstni kraj Petra ali Pavla za poslanca. Kaj je brigalo njega, če se poroči Vrhovčeva Anica z dr. Brnotom ali s kom drugim? Čisto nič mu ni bilo na tem. A vendar je bil jezen, resnično jezen in nekako potrt.

Po kratki vožnji je zagledal pred seboj svoj dom.

»Škoda,« si je mislil, »da nisem sprejel Vrhovčeve ponudbe. Lahko bi bil že zopet na Dunaju, tako pa sem se zakopal v te ostudne razmere. Ničesar nimam tu iskati, nič me ne veže na te kraje kakor nekaj bledih spominov na davno pretekle dni in vendar sem se sam obsodil tukaj ostati. Tujec sem postal v teh krajih — kaj torej iščem tod? Čudno, da ima ta zemlja tako moč celo nad odtujenim sinom kakor sem jaz. A premagal bom ta vpliv. Lepo se glasi »na rodnih tleh živim«, a meni ni obstanka na teh rodnih tleh. Še jutri ponudim Vrhovcu, naj kupi vse skupaj in potem nazaj na Dunaj.«

Zapiraje okna svoje spalnice, je Marko za trenotek obstal in ogledoval pokrajino. Bila je jasna poletna noč in mesec je razlival čaroben svit po holmih, drevesih in vodah.

»Ah, saj mi je bil debeli notar povedal, da je Vrhovec moj dom namenil za doto svoji hčeri.« Marko se je šele zdaj spomnil teh notarjevih besed. »Torej bo dr. Brnot stopil na moje mesto v tej hiši in Vrhovčeva Anica bo gospodovala tam, kjer je toliko let živela moja mati.

Vzel je s pisalne mize svoje matere Aničino fotografijo in jo je dolgo ogledoval.

»Brnot te ne bo razumel, Anica, in te tudi ne ljubi, ker je ljubezni nezmožen. Samo po tvojem premoženju hrepeni. Trpela boš mnogo, prijateljica mojih mladih dni, in dostikrat bodo tekle solze iz tvojih ljubih oči.«

Srdito je vrgel Marko fotografijo iz rok.

Že zopet ta sentimenalnost. Kaj mi mar to dekle in kaj mi mar ta pozabljen kotiček domovine? Konec mora biti temu na vsak način konec.«

Toda vzlic temu trdnemu namenu se Marku Košanu ni posrečilo, pregnati žalost, ki se je bila naselila v njegovem srcu.

III.

Dr. Brnot je imel navado, vstajati za rano. Skoro vsak dan je bil že ob šesti ali kvečjemu ob polusedmi uri v svoji pisarni. Delal je hitro, ne da bi se količkaj zamujal z nepotrebnostimi. Tako je skoro redno izvršil do devete ure vse, kar je imel opravkov. Njega niso klijentje nikdar motili pri delu. Dopoldne in popoldne, če ni imel opravka na sodišču, jim je bil na razpolago in izkoriščal je ta čas tudi za politično delo. Ljudje so se čudili, da ima vedno čas zanje, ker niso slutili, kako si je posle uredil.

Dan po večerji pri Vrhovčevih, je bil dr. Brnot še prej na delu, kakor druge dni. Delo mu je gladko teklo od rok, dasi ga je bilo mnogo. Odpravil je potem nekaj strank in nekaj bagatelk pri sodišču in imel tako ob enajstih že vpisano lepo vsotico v ekspenzar.

»Taki dnevi so mi všeč,« je govoril sam s seboj, ko je v spalnici oblekel frak in se s cilindrom na glavi ogledoval v zrcalu. »Porabil sem svoj čas dobro in napravil lep zaslužek; zdaj pojdem snubit Vrhovčevo Anico. Ob treh popoldne je volilni shod, ob sedmih zvečer sestanek zaupnikov. Tako se mora delati, če hoče človek priti naprej. Kdor kaj zna in rad dela, ta pride pri nas vedno naprej.«

Voz je že čakal in je dr. Brnota na Vrhovčev grad odpeljal.

»Vrhoven misli, da sem mu svoj današnji obisk napovedal zaradi volitev. To bo gledal, ko izve, da me je pripeljalo vse kaj drugega.

Samozavestno je sedel na svojem vozu. Niti enkrat ga ni obšla misel, da se njegovi nameni ne posrečijo. Vajen je bil potezati se za stvar, ki jo je hotel doseči, z neupogljivo trdovratnostjo in če se mu je tudi desetkrat ponesrečila, vedno jo je začel iznova in silil in vrtal toliko časa, da je dosegel svoj smoter. Bil je prepričanja, da je sploh vsaka stvar na svetu dosegljiva, samo če ima tisti, ki se zanjo zavzema, dovolj trdne volje in vztrajnosti.

Vrhovec je pričakoval dr. Brnota v mnenju, da se mu pride priporočit kot državnozborski kandidat. Uvaževal je nadarjenost in delavnost dr. Brnota, sploh mu ni mogel ničesar očitati, a vzlic temu mu ta kandidatura ni bila simpatična. Sprejel je dr. Brnota sicer jako prijazno, a vendar ne tako, kakor si je ta želel. V začetku sta govorila o Brnotovi kandidaturi na pol šaljivo in le na pol resno. Oba sta lavirala, nobeden ni hotel s pravo barvo na dan. Končno je dr. Brnot vendar pogovor tako zasukal, da se Vrhovec ni več mogel ogniti jasnemu odgovoru.

»Nisem se še odločil, ali naj vašo kandidaturo podpiramo ali ne,« je izjavil Vrhovec. »Treba je, da se poprej pogovorim z merodajnejšimi svojimi somišljeniki. Glavni pomislek je, da nam nečete predložiti preciznega programa. Zdi se mi, kakor bi hoteli sedeti obenem na več stolih. Sicer pa se vam ni bati, da bi vam jaz kake sitnosti delal. Prestar sem že, potreben sem počitka in, odkrito rečeno, sem se naveličal gledati, da naši naprednjaki hočejo samo vse komandirati, a v boj za svojo stranko, v resničen boj, nečejo iti, ker jim ne diši ne delo, ne agitacija.«

Dr. Brnot ni bil z Vrhovčevim odgovorom nič prav zadovoljen.

»Bitka se je slabo začela,« je sam pri sebi rekel dr. Brnot, a poguma ni izgubil. Za take slučaje je imel posebno taktiko, v kateri se je tekom svoje odvetniške prakse izvežbal do virtuoznosti. Bistvo te taktike je bilo prepričevati nasprotnika ne le z resničnimi argumenti, nego tudi k navideznimi, s sofizmi, podtikanji in dolžitvami vseh vrst. Dr. Brnot je vedel, da Vrhovec sedanjega poslanca ne mara. Zato je predvsem poskusil, da ga še bolj očrni in izvedel je svoj namen z običajno svojo spretnostjo. Vrhovec je poznal to dijalektiko, a ni se mogel ubraniti njenega vpliva. Dr. Brnot je Vrhovca v najkrajšem času pripravil do pripoznanja, da mora dosedanji poslanec pri volitvah pasti, pa naj bo potem že izvoljen kdorkoli.

Od tega spoznanja je bil samo še en korak do obljube, podpirati vsaj dobrohotno Brnotovo kandidaturo in predno se je Vrhovec zavedel kako in kaj, je že imel dr. Brnot njegovo obljubo, da ga bodo naprednjaki vsaj volili kot manjše zlo, ker je vsaj v svojem srcu napreden in se samo iz taktičnih vzrokov in le navidezno pajdaši s klerikalci ter dela tudi nemškutarjem obljube.

Vrhovca je to obdelavanje zelo utrudilo. Bil je že brez moči in brez volje, ko je dr. Brnot vstal s svojega stola in poklonivši se Vrhovcu rekel nekam slovesno.

»Sicer pa vas nisem danes obiskal samo zaradi svoje kandidature. Naposled je moja izvolitev zame stvar sekundarnega pomena. Od te ni odvisna moja sreča. Prišel sem pa semkaj iskat svojo srečo in ta, velecenjeni gospod, je v vaših rokah.«

Vrhovec je pač razumel, kaj je hotel dr. Brnot s tem reči, a veselilo ga to naznanilo ni.

Dr. Brnot je v tem hipu pač obžaloval, da še ni imel prilike razkriti Anici svojo ljubezen, oziroma, da je ni iskal, a odnehal ni vzlic kislemu obrazu, ki ga je naredil Vrhovec.

Začel je Vrhovcu pripovedovati, kako dolgo že ljubi njegovo hčer, kako je poskušal izruvati to ljubezen iz svojega srca, a se mu ni posrečilo, in kako je končno prišel do spoznanja, da nima življenje zanj nobene vrednosti, če ne postane Anica njegova žena. Namigoval je, da bo v kratkem imel zasluženo precej lepo premoženje, sicer pa da ima pred seboj prihodnjost in da bo s toliko večjim veseljem delal za obči in za svoj blagor, če bo s tem povečal Aničino srečo. Brnot je govoril zdaj mehko, nežno, ljubeznivo, zdaj ponosno in samozavestno in je Vrhovca res nekako omamil.

Samo nekaj dni odloga je zahteval Vrhovec, češ, da si mora stvar vendar vsestransko premisliti, ker se mu doslej sploh še sanjalo ni, da ljubi dr. Brnot njegovo hčer. Zahteval je odloga tudi, da bi se mogel s svojo ženo v miru posvetovati in da bi tudi Anica imela čas se odločiti.

Dr. Brnot ni bil s tem kar nič zadovoljen. Želel si je hitre, da, takojšnje odločitve. Po svoji navadi je začel Vrhovca zopet obdelavati, češ, da ne bo imel miru, dokler ne izve svoje usode in da je najbolje, če govori Vrhovec takoj s svojo ženo in s hčerjo.

Vrhovec ga je poslušal nezaupno.

»Ti bi rad mojo Anico zaradi njene dote in da bi si zagotovil izvolitev. Za svojega bodočega zeta bi moral iti v boj, tudi če bi se popolnoma podvrgel nasprotnikom. Če pojde po mojih željah, ne dobiš Anice nikdar.«

Tako je Vrhovec mislil, a vzlic temu ga je dr. Brnot zopet uklonil svoji volji in ga pripravil do tega, da je obljubil sporočiti mu odločitev še ta dan.

Gospa Vrhovčeva je bila mehka in dobrosrčna žena. Vzrasla je bila v malomestnih razmerah in malomestno je bilo vse njeno obzorje. Sreča jo je spremljala na vseh potih življenja in tako je bila vajena te sreče, da ni imela prav nobene samostojnosti.

Vrhovec je našel svojo ženo na vrtu in ji je s kratkimi besedami naznanil, da je dr. Brnot zasnubil Anico. Na njegovo veliko začudenje se je gospa Vrhovčeva njegovega naznanila silno razveselila.

»Ah — to je prav! To bo lepo! Brnot bo gotovo imeniten poslanec. Pameten je, izvrsten govornik, zvit in eleganten. Ta postane še lahko minister. Ah, kako se veselim, da bom Anico lahko na Dunaju obiskovala. Seznanili se bomo z ekscelencami, še na dvorne plese bomo povabljeni ...«

Otročja brezskrbnost in naivnost gospe Vrhovčeve je običajno njenemu možu jako ugajala. Danes pa ga je razljutila.

»Meni ta ženin prav nič ne ugaja,« je izjavil Vrhovec, »in jaz upam, da ga bo Anica odločno odklonila.«

»Kdo ve, če se ne motiš,« se je zasmejala gospa Vrhovčeva. »Meni se zdi, da je Anica resnično zaljubljena v dr. Brnota. Zapazila sem že davno, da se Anica in Brnot rada gledata, in če sem Anico kdaj podražila, da postane nevesta Brnotova, ni nikdar ugovarjala. Tudi gospa Petteg je mnenja, da bi bil dr. Brnot prav primerna partija za Anico.«

To je bilo za Vrhovca nekaj tako novega, da v prvem trenotku sploh ni prišel do sape.

»Ti si z Anico že govorila o tej stvari.« je končno zaklical Vrhovec.

»Že kolikrat sem govorila! Še davi, ko si povedal, da pride danes dr. Brnot k tebi, je Pavla podražila Anico, češ, snubit te pride. In ko sem jaz rekla, da je to prav lahko mogoče in verjetno, je Anica samo sramežljivo zardela in pobegnila v svojo sobo.«

»A jaz Anice ne dam in ne dam temu egoistu, temu brezsrčnežu, ki ljubi le sebe, in sicer nikogar in ničesar na svetu,« je zakričal ves obupan Vrhovec. »Kaj ne vidiš, da snubi Anico samo zaradi njene dote in da bi mene in napredne volilce pridobil za svojo kandidaturo. Ti pa tudi nobene stvari ne znaš preudariti. Sama nečimurnost te je in iz gole nečimernosti hočeš še lastnega otroka v nesrečo pahniti.«

Zgodilo se je prvič, da je bil Vrhovec s svojo ženo osoren. Za trenotek je bila gospa Vrhovčeva tudi globoko užaljena, a kmalu je zopet zmagala njena dobrosrčnost. Imela je še solzne oči, a se je svojemu možu vendar v stari prijaznosti nasmehnila. Toda Vrhovec je bil preveč razburjen, da bi bil na to pazil.

»Govoril bom z Anico. Povedal ji bom vse, naj vzame drugega. Snubcev ima dovolj. Naj izbere kogar hoče, vsakemu zaupam bolj kakor dr. Brnotu.«

»Kaj moreš dr. Brnotu ugovarjati,« je vprašala gospa Vrhovčeva.

»Pravzaprav nič,« se je ljutil Vrhovec, »in ravno to me najbolj jezi. Vem, da je imovit mož in spreten advokat, izkratka mož, ki ima lepo prihodnjost, a zdi se mi, da ga je golo samoljubje, da je egoist v najgrjem pomenu besede ...«

»Po čem si to spoznal?« je zopet vprašala gospa Vrhovčeva in spravila s tem vprašanjem svojega moža v novo zadrego.

»Po čem — po čem?! Kaj misliš, da se ta prefriganec izda? Nikoli! Samo vtisk imam, da mu ni zaupati in jaz mu ne zaupam in mu ne zaupam.«

»Vtiski motijo,« je mirno rekla gospa Vrhovčeva. »Kolikrat si mi rekel, da ljudi ni smeti soditi po vtiskih, marveč po njih dejanjih. Ti imaš slabo mnenje o Brnotu — glej, gospa Petteg, ki mnogo občuje z Brnotom, ima o njem najboljše mnenje.«

»Ta je pa merodajna, ta gospa Petteg,« se je rogal Vrhovec. »Kaj ne veš, da velja ta gospa Petteg za Brnotovo ljubico?«

»To so čenče,« se je smejala gospa Vrhovčeva. »Da v Topolni mnogo občujeta, je naravno. On je mlad in vesel, ona je mlada in se rada zabava. S kom pa naj v Topolni občuje?«

Vrhovec ni prišel v položaj, da bi bil na to pripomnjo kaj odgovoril, ker je prišla iz hiše mlajša njegova hčer.

»Pojdi in govori zdaj z Anico,« je rekla gospa Vrhovčeva, »jaz zadržim med tem Pavlo na vrtu. A govori z Anico obzirno in previdno, ne tako, kakor si govoril z menoj.«

To je bilo vse maščevanje gospe Vrhovčeve za osornosti njenega moža.

Ko je vstopil Vrhovec v sobo svoje hčere, je Anica zardela do las, zavedajoč se, da ji je prišel oče naznanit njeno srečo. Vrhovec je prijel svojo hčerko za roko in jo posadil tik sebe na zofo. Molče je ogledoval ta nežni, sveži obrazek in zrl v te globoke oči, iz katerih je odsevala plemenita duša njegovega otroka. Še nikdar ni bil čara svoje hčere tako spoznal, kakor v tem trenotku.

»Dete moje,« je dejal s pritajenim, nekoliko tresočim se glasom, »kaj ne, da se ti nič ne mudi zapustiti dom svojih staršev in da si srečna med nami, ki te ljubimo iz vsega srca?«

Anica ni ničesar odgovorila, nego samo povesila glavo ter stisnila očetu roko.

»Danes je bil dr. Brnot pri meni,« je nadaljeval Vrhovec. »Zasnubil te je, Anica. Ali ti je že razkril svojo ljubezen, ali si ž njim sploh kaj govorila o tej stvari?«

»Ne, oče,« je komaj slišno odgovorila Anica.

»Torej nisi vezana in dr. Brnot je ravnal pošteno, da je najprej z menoj govoril,« je nadaljeval Vrhovec ne da bi bil prepričan, da je dr. Brnot njegovo pohvalo zaslužil. V trenotku, ko je Vrhovec izrekel to pohvalo, se je prav dobro zavedal, da je Brnot njegovo hčer že prej, četudi ne naravnost, pa vsaj s svojim nastopom, s svojim vedenjem, s pogledi in slučajnimi besedami premotil in zase pridobil. A pohvalil je Brnota vendar, ker je hotel svoji hčeri s tem pokazati, da je nepristranski in da proti Brnotu nima samo neutemeljenih predsodkov.

»Poslušaj me, Anica. Da te od srca ljubim in da ničesar drugega ne želim, kakor tvojo srečo, to mi lahko verjameš. Zato ti svetujem, nikar ne vzemi Brnota. Jaz nisem njegov nasprotnik in visoko cenim njegove vrline in zmožnosti. Toda prepričan sem, da ž njim ne boš srečna. Mož je slavohlepen in častilakomen v ljubezni, resnične ljubezni ni zmožen. Ti si še premlada in premalo izkušena, da bi to mogla spoznati.«

Anica je dvignila glavo in njen pogled je bil tako neskončno žalosten, da je Vrhovcu pretresel dušo in srce. Ves iz sebe je objel svojo hčerko, jo stisnil k sebi in ji zašepetal na uho.

»Anica, moja ljuba Anica, odloči kakor hočeš.«

Ves prestrašen je Vrhovec gledal svojo hčer. Z obličja ji je bila odtekla vsa kri, tresla se je mrzlično po vsem životu in njene ustne so bile vse blede.

»Papa — saj ostanem pri tebi,« je dihnila polglasno in naslonila glavo na Vrhovčevi prsi. Toda telo se ni vdalo njeni volji, tako, da svoje bolesti ni mogla prikrivati. Nekaj trenotkov je težko sopeč zaduševala svoja čuvstva, potem pa se naenkrat silovito razjokala.

»Anica — ti ga torej ljubiš?« je vprašal preplašeni Vrhovec.

»Ne — vem,« je še vedno jokaje odgovorila Anica.

Vrhovec si je pogladil od razburjenosti potno plešo.

»Čemu sem jo to vprašal?« si je očital na tihem. »Saj človek nikdar ne ve, če ljubi in zakaj ljubi in saj tudi nikdar ne pozna človeka, predno se vanj zaljubi. Spoznanje pride vedno šele pozneje.«

Vrhovec je bil dobra duša. Celo v navadnih stvareh se je rad vdajal željam svojih otrok in jima je le silno težko kaj odrekel. Videč bolest in solze svoje hčere, je bil Vrhovec tako potrt, da ni bil v stanu kljubovati svojemu otroku. Srce mu je bilo polno smiljenja z Anico, toliko da ni ginjenost njega samega premagala.

»Anica, ljuba moja Anica,« je prosil nežno in poljubljal svojo hčerko, »nikar ne jokaj. Saj nisem vedel, da ga ljubiš. Verjemi mi, da nimam druge želje, kakor da te vidim srečno. Če ga hočeš — jaz ti ne bom branil, nikakor ne!«

Lahak, na pol še bolesten, na pol že radosten usmev je šinil Anici čez lica, ki jih je zopet zalila kri. Hitro se je nagnila na roko svojega očeta in jo poljubila.

»Kako si dober, ljubi papa,« je vzkliknila in ko ji je oče odtegnil roko, ga je objela in mu šepetala na uho: »Kako bom srečna, ljubi, dobri moj papa.«

Vrhovec je bil vesel, da je končno prišla njegova žena, ki je smehljaje vstopila v sobo in razprostrši roke poklicala k sebi Anico.

»Srečna boš Anica, ah, kako boš srečna,« je radostnega srca zatrjevala gospa Vrhovčeva. »Jaz sem že premišljala, koga bomo vse na svatbo povabili. Velika in sijajna mora biti tvoja svatba, da bo še v »Narodu« popisana, saj je lahko mogoče, da boš enkrat celo ekscelenca.«

Vrhovec je pobegnil. Kar je govorila njegova žena, ga je zopet razdražilo zoper dr. Brnota. Spomnil se je tudi, da je obljubil dr. Brnotu sporočiti mu še ta dan svojo in svoje hčere odločbo, in to mu je bilo povod, da se je mogel odstraniti, z jezo v srcu, da se njegova žena veseli poroke, ki jo smatra on za nesrečo.

Peljal se je v Topolno. S težkim srcem je prestopil prag hiše, kjer je bila v pritličju dr. Brnotova pisarna, nad katero je imel Brnot svoje stanovanje.

Ko je vprašal pisarja, če je doktor doma, je Brnot že prihitel iz druge sobe. Jasnega obraza je podal Vrhovcu roko, rekši kar najvljudneje:

»Prosim vstopite — dobrega znanca najdete pri meni.«

V Brnotovi pisarni je sedel Marko. Prišel je bil k odvetniku v nekih pravdnih zadevah. Čim so bile te urejene, ga je začel dr. Brnot obdelavati, naj vstopi v njegov agitacijski odbor.

»Tebe sicer osebno skoraj nič ne poznajo,« je Brnot razlagal Marku, »toda tvoje ime je pri ljudeh v dobrem spominu izza časa, ko sta tvoj oče in tvoj stari oče tod gospodarila. Vrag razumi, da so si ljudje to tako dobro zapomnili, ko vendar vsak dan čitamo, da živi današnji rod tako naglo, da sproti vse pozabi.«

Vstopivši z Vrhovcem v sobo, je dr. Brnot veselo zaklical:

»Čujte, gospod Vrhovec — Marko Košan mi je obljubil, da vstopi v moj agitacijski odbor.«

»Nikakor ne,« je ugovarjal Marko. »Jaz ti nisem ničesar obljubil in tudi v tvoj odbor ne vstopim, ker se nečem baviti s politiko.«

Vrhovca pa zdaj te politične stvari niso zanimale. Pozdravil je Marka in potem polglasno rekel dr. Brnotu:

»Peljite se z menoj — Anica vas pričakuje.«

Dr. Brnot je svojemu bodočemu tastu hvaležno stisnil roko in naredil kolikor mu je bilo mogoče srečen obraz. Prosil je za nekaj trenotkov potrpljenja, češ, da se mora primerno obleči in je pohitel v svojo sobo. Vrhovec in Marko sta ostala sama v pisarni.

Vrhovec ni skrival svoje razburjenosti. Marko jo je takoj opazil, a iz diskretnosti ni ničesar omenil. A smilil se mu je stari gospod, ki je ves potrt sedel pred njim, držeč roki sklenjeni med koleni in zmajajoč z glavo, kakor bi hotel potožiti svoje bolesti.

»Da, da,« je zavzdihnil Vrhovec po kratkem molku, »človek zasleduje dogodke po domovini in po vsem svetu, pa ne vidi, kar se godi dva koraka od njega.«

Stari mož se je zdaj bridko kesal, da je pustil Brnota hoditi v njegovo hišo in zalezovati Anico. Dolžil se je, da je s svojo brezbrižnostjo spravil hčer v nesrečo.

»Na dekleta je paziti. Neizkušene so, ne poznajo ne ljudi, ne sveta in navideznost jih lahko zapelje, ker ne vidijo nikomur v srce. Ah, zdaj vidim, da sem slab, nevreden oče.«

Tako je mislil Vrhovec sam pri sebi in je pri tem popolnoma pozabil, da sedi pred njim in ga ogleduje Marko.

»Kaj vam je, gospod Vrhovec,« je končno vprašal Marko, samo da bi Vrhovca vzbudil iz njegove zamišljenosti. »Ali se vam je kaj neprijetnega primerilo?«

»O — nič, nič,« je hitel zatrjevati Vrhovec, ki ga je Markovo nenadno vprašanje spravilo v vidno zadrego. »Domače skrbi, ljubi gospod Košan. Kdor ima otroke, ima vedno skrbi. Ah, otroci! Nič jim ni mar za bolesti in skrbi, ki jih delajo svojim staršem.«

Marko je uganil, kaj da se je zgodilo in je umel Vrhovčevo potrtost.

»Pravično je pa vendar, da odrasli otroci sami in po lastnem srcu odločijo o svoji bodočnosti,« je nekako osorno rekel Marko. »Vsak naj si išče sreče po svojem srcu in se pri tem ne sme ozirati na slučajne kaprice svojih staršev. V takih slučajih mora človek gledati, kaj njemu ugaja, ne kaj ugaja staršem.«

Marko je čutil, da se poraja v njem nekako zanimanje za Aničino usodo. Po volji mu to ni bilo, a naj si je na tihem še tolikrat rekel, da ga Aničina usoda nič ne briga, vendar nastalega čuta ni mogel iztisniti iz svojega srca. Anica se mu je smilila, ker je vedel, da bo nesrečna, čim spozna pravi značaj dr. Brnota.

»Ne smete me napačno umeti, gospod Košan,« je po dolgem mučnem molku dejal Vrhovec. »Dr. Brnotu ne očitam ničesar, prav ničesar. Častivreden mož je, razumen, spreten in delaven kakor malokdo. A čuvstvo mi pravi, da moja Anica ni žena za takega moža. Samo instinktivno nimam zaupanja do dr. Brnota, a očitati mu nečem ničesar.«

»Zastran mene bodi kakorkoli,« je hladno odgovoril Marko, ki se mu je stari Vrhovec obenem smilil in zdel smešen. »Gospodični Anici želim vso srečo, saj jo imam še izza mladih let v ljubem spominu.«

»Da, pri vaši materi je bila mnogokrat. Saj veste, da ji je vaša pokojna mati birmo vezala. In kako rada jo je imela vaša mati. Nekaj dni pred smrtjo sem jo z Anico obiskal. Stisnila je Anico k sebi in poljubljajoč jo, ji je rekla: »Če bo moj sin vreden dobiti tako ženo, kakor boš ti, vzemi ga Anica in srečen bo.« Ali, oprostite, da vas s tem mučim, saj je tega že deset let in vsi smo na to pozabili.«

Marku je šinil nekako bolesten izraz čez lica in obšla ga je misel, da je pozabivši domovino in živeč v tujini, zamudil svojo pravo srečo.

V sobo je vstopil dr. Brnot in naredil pogovoru konec. Na Vrhovčevo povabilo je Marko prisedel na njegov voz in se ž njim in z dr. Brnotom peljal do znamenja, kjer se je cesta razdelila. Marko jo je peš krenil proti bližnjemu domu, onadva pa sta se odpeljala na drugo stran proti gradiču, kjer je drhteče dekle čakalo svojega ženina.

»Pogovorite se najprej sami z Anico,« je dejal Vrhovec, vodeč Brnota po stopnicah in peljal ga je mimo glavne sobe, kjer je čakala gospa Vrhovčeva na bodočega zeta v stransko sobo, kjer je že dobro uro begala Anica sem in tam, nestrpno čakaje onega, ki ga je klicalo njeno srce. Anica je stala ravno pred klavirjem, ko se je dr. Brnot prikazal na pragu. Ponosno in samozavestno je vstopil, dočim je Vrhovec ostal na hodniku in za njim zaprl vrata. Z enim pogledom je premeril svojo nevesto. »Suhljata je in se ne more primerjati gospe Petteg.« Ta misel je najprej obšla dr. Brnota — v naslednjem trenotku je stal pri Anici in ji poljubil roko.

»Anica ...,« je zašepetal, a v njegovem srcu se ni nič zganilo. Začudil se je sam, da je mogel ostati celo v tem trenotku popolnoma ravnodušen, da je mogel celo v tem trenotku zapaziti samo razliko v telesni obilnosti med svojo nevesto in med svojo metreso — a sramoval se tega ni. Pohlepnost za častmi in močjo je bila v njem zatrla vsa nežnejša čuvstva.

Anica je trepetala pred njim. Gledala je v tla, in vsa rdeča je bila, kakor prava malomestna nevesta. Pustila je Brnotu roko, da jo je poljubljal in samo želela, da bi bilo že vsega konec, da bi jo Brnot stisnil k sebi in ji poljubil usta.

»Anica ...,« je dejal dr. Brnot, »prihajam k vam s privoljenjem vaših staršev kot snubec. Ali me hočete uslišati?«

Po teh besedah je Brnot položil Anici roko okrog pasa, jo lahko privil k sebi in poljubivši jo na usta vprašal:

»Anica — ali bi me mogla ljubiti?«

Komaj slišno, kakor kak vzdih, prihajajoč iz trpečega srca, je rekla Anica »da«. Zdelo se ji je, kakor da je nekaka megla med njo in med njenim ženinom, kakor da je na njeno tako težko in s tolikim hrepenenjem pričakovano srečo padla rosa. Ko jo je Brnot drugič poljubil, trdno, vroče, pohlepno, jo je spreletel neznan ogenj, in kakor v nezavesti se je naslonila na njegovi prsi. Brnot jo je poljubljal dalje, na njegovem obličju pa je ležal izraz silnega zmagoslavnega zadoščenja.

»Pojdiva k materi,« je končno dejal, čuteč, da ga poljubovanje spravlja iz duševnega ravnovesja, »papa mi je rekel, da naju čaka v salonu.«

Kategorično so se glasile te besede. Anica bi bila rada še ostala sama s svojim ženinom, čakala je sladkih besed, ljubezenskih zagotovil, skupnega sanjarenja, a šla je ne da bi ugovarjala.

Gospa Vrhovčeva je sprejela Brnota in Anico s hrupno radostjo. Bila je tako vajena srečna biti, da si ni mogla misliti, da bi njen otrok ne bil enako srečen. Bila je trdno prepričana, da bo dr. Brnot vzoren soprog in zet in da bo Anica najsrečnejša med ženami.

Pavla je imela boljši vid kakor njena mati. Zapazila je takoj, da Anica ni tako neskončno srečna, kakor bi po njeni sodbi morala biti nevesta, a sodila je, da je to v Aničini naravi. V ostalem pa je častitajoč sestri in bodočemu svaku bolj kot na ta dva mislila nase, kajti srce njeno se je že oglašalo z vprašanjem: »Od kod pa pride tvoj ženin, iz daljave ali iz bližine.«

Dr. Brnot je ostal do poznega popoldne pri Vrhovčevih. Ko je odšel, ga je Anica spremila do hišnih vrat, toda varala se je v svojem pričakovanju, da bo slišala še mnogo ljubih in sladkih besed. Dr. Brnotu se je mudilo in poslovil se je prav na kratko, kajti mudilo se mu je na sestanek svojih zaupnikov.

Med tem, ko se je dr. Brnot peljal proti Topolni, je razmišljal samo o svojem govoru, ki ga je hotel govoriti na sestanku zaupnikov. Bitka za Anico je bila dobljena, nevesta pridobljena — čemu bi tratil svoj čas s sentimentalnimi mislimi, ko je realnost zahtevala vso njegovo pozornost. Komaj se je bil dr. Brnot od svoje neveste poslovil, že tudi ni več mislil nanjo.

Z Anico je bilo drugače. Dozdevalo se ji je, kakor bi jo Brnot ne ljubil tako iskreno in tako vroče, kakor ga ljubi ona. »Ni mi rekel, da me ljubi — samo vprašal me je, če ga bom jaz ljubila.« To ji je neprestano rojilo po glavi, in jo včasih zbegalo tako, da se ji je krčilo srce in so jo obhajale zle slutnje za prihodnjost. A utolažila jo je zavest, da bi dr. Brnot lahko dobil bogatejšo nevesto kakor je ona in da se je torej zanjo odločil samo iz čiste ljubezni. In to tolažbo je podprl spomin na Brnotove vroče, strastne, hrepenenja polne poljube, ki so ji še zdaj razvnemali mlado kri.

Ob istem času, ko je Anica razmišljala, če jo Brnot resnično ljubi ali ne, se je z Brnotom bavila tudi gospa pl. Petteg. Z okna svojega stanovanja je videla, ko se je Vrhovec pripeljal v Topolno in se ustavil pri pisarni dr. Brnota in videla je tudi, ko se je dr. Brnot z žarečim obrazom vsedel poleg Vrhovca v voz, da gre pozdravit svojo nevesto. Gospa pl. Petteg je vedela, kaj to pomeni. Natančno je bila obveščena o vsem, kar se je pripravljalo in obvestil jo je bil o tem sam dr. Brnot.

Ko je bil okrajni komisar plem. Petteg prestavljen v Topolno, se je njegova žena čutila silno nesrečno. Kako dolgo je sanjarila o tem, da pomorejo različne protekcije njenemu možu do službe v ministrstvu. Toda okrajni komisar pl. Petteg je bil v službi malo poraben, sploh ga niso smatrali za resnega človeka in ga neusmiljeno poslali v zapuščeno Topolno z motivacijo, da je še pod normalom duševnega nivoa pri vladi službujočih aristokratov. Tedaj je postal okrajni komisar pl. Petteg »znanstveni anarhist«, kajti prepričan je bil, d bi bile njegove, čeprav skromne duševne moči zadostovale za sijajno karijero, če bi le ne bil sin navadnega majorja, ki je slučajno ujel navadno plemstvo, nego vsaj baronstvo.

Gospa pl. Petteg se je v »pregnanstvu« v Topolni silno dolgočasila. Kot dekle je preživela vsako leto nekaj tednov pri različnih sorodnikih v Trstu in v Gradcu, prišla prav pogostoma v Ljubljano in napravila s svojim očetom celo dve »večji« potovanji, enkrat v Benetke, drugikrat na Dunaj. Od tedaj se je smatrala za imenitno damo, ki je poklicana, igrati na velikomestnih parketih dunajskih odlično vlogo. Vso krivdo, da se njene sanje in nade niso uresničile, je pripisovala svojemu možu in ga je vsled tega v svojem srcu nekaj časa resnično sovražila. Polagoma se je to sovraštvo poleglo in je na njega mesto stopila popolna hladnost. Prenašala je svojega moža z ravnodušno odjenljivostjo, sicer pa se brigala zanj kar najmanj mogoče. Okrajni komisar pl. Petteg je smatral to za uspeh svoje vzgoje in se je v prijateljski družbi rad ponašal s tem, da si mora mož svojo ženo sam »vzgojiti«, če hoče imeti mirno in prijetno zakonsko življenje. Mirno je bilo Pettkovo zakonsko življenje in v neki meri tudi prijetno. Kar je Petteg rekel, je veljalo in žena mu ni nikdar ugovarjala, sicer pa je delala, kar je sama hotela.

Od trenotka, ko se je seznanila z dr. Brnotom, je bila v Topolni prav zadovoljna. Strah, da bo v malem gnezdu morala v pozabi prebiti pomlad svojega življenja, jo je minul, ko jo je dr. Brnot prvič poljubil. Mladi lepi mož, predrznega vedenja in brezstidnih pogledov jo je premotil prvo uro, ki jo je prebila v njegovi družbi. Vdala se mu je, ne iz koketnosti, ne iz lahkomiselnosti, zgolj in edino za to, ker ga je ljubila in je hotela uživati slaj te ljubezni. Obzirov ni imela niti na svet, kaj še na moža. Brnot je z njo ravnal trdo in brezobzirno, a ona ga je le še bolj ljubila. Spoznala je bolestno strast ljubezenske sužnosti, a prenašala je vse z veseljem in brezmejno udanostjo.

Prišla je potem ura, ko ji je Brnot z ironičnim usmevom naznanil, da hoče snubiti Vrhovčevo Anico. Takrat je uprav blaznela. Jokala je, ga prosila in rotila, naj je še ne zavrže, češ, nekaj let naj še počaka, potem da bo odcvetela, bo stara ženska in bo s hvaležnostjo za prežite sladke ure ljubezni rada naredila prostor drugi. Vrgla se je pred Brnotom na kolena in ga s sklenjenimi rokami prosila vsaj usmiljenja, a ničesar ni dosegla.

»Ne bodi neumna,« jo je zasmehoval dr. Brnot, »in ne delaj mi takih smešnih prizorov. Kaj si mar ljubosumna na to drobno plavolaso Anico, ko vendar veš, da ljubim samo take ženske, kakor si ti, temnolase in bujnorasle. Anico vzamem, ker je z ženitvijo najlaglje hitro dobiti lepo premoženje in ker moram imeti starega Vrhovca na svoji strani, če hočem doseči mandat državnega poslanca. Najino občevanje bo seveda moralo za nekaj časa popolnoma prenehati. A našla se bodeva že še, zakaj ti si naravnost idealna ljubica, ki bi je gotovo ne zapustil, če bi ne bil primoran.«

Brnot je gospo Petteg res potolažil, vsaj za trenotek. Ko je potem bila gospa Petteg zopet sama in je videla Brnota odpeljati se z Vrhovcem, so se pa zopet odprle rane njenega srca. A skoraj ravno tako velika, kakor njena bolest, je bilo njeno usmiljenje z Anico. »Ubogo dekle,« je vzdihovala gospa pl. Petteg, »to jo še čakajo razočaranja, kajti Brnot je ne ljubi in je ne bo nikdar ljubil, kakor še ni nikogar ljubil, ker ljubezni do ženske sploh ni zmožen, saj ljubi le samega sebe.«

IV.

Vrhovčeva Anica in gospa pl. Petteg sta bili dobri prijateljici. Občevali sta mnogo, vendar ne tako intimno, da bi bila druga drugi zaupala svoje srčne skrivnosti. Tako zaupnost je ovirala že razlika v starosti in še bolj dejstvo, da je bila gospa pl. Petteg že deset let omožena, Anica pa šele nevesta.

Gospa pl. Petteg je dan pozneje, ko je Anica postala nevesta dr. Brnota, se napotila popoldne na Vrhovčev grad. Doma ni našla miru. Hotela je imeti gotovost, da se je Brnot zaročil in trpinčila jo je želja izvedeti vse najmanjše posamičnosti te snubitve in zaroke.

Anica je bila na vrtu. Čez noč so se bili polegli njeni dvomi o resničnosti Brnotove ljubezni. Sčasoma je našla za Brnotovo ravnanje in postopanje razlago, ki se ji je zdela neovržna. Rekla si je, da je Brnot resoluten, energičen, krepak mož, človek dejanj in ne sladkih besedi, in ta razlaga jo je popolnoma pomirila. Saj so ji bili njegovi strastni poljubi dokaz, da jo vendar od srca ljubi.

Zatopljena je bila v srečne ljubezenske sanje. Najraje bi bila svojo srečo razkričala sama po vsi topolski dolini, tako se ji je zahotelo, slišati čestitanja in imeti priče, da je dosegla, kar je želela njena duša. V svoji sanjavosti ni slišala korakov bližajoče se gospe pl. Petteg, niti šumenja njenih kril.

»Anica — kaj ste pa danes tako zamaknjeni?«

Šele ta vzklik gospe pl. Petteg je vzbudil Anico iz njenih sanj. Zardela je še bolj, ko ji je gospa Petteg segla v roko in ji šepetaje rekla:

»Anica — danes izgledate, kakor bi bili zaročeni.«

Na Aničinem obrazu se je zrcalila vsaka njena misel. Opomba gospe Petteg jo je spravila v zadrego. Z dekliško zaupnostjo se je stisnila k svoji prijateljici in ji položila roke okrog vratu.

»Kdo vam je povedal?« je vprašala polslišno.

»Vaša mati, ki sem jo pozdravila v hiši in ki mi je zaupala to veselo novico.«

Prijazno so se glasile te besede gospe pl. Peteg, a misli njene so bile vse drugačne. Spričo gotovosti, da jo je dr. Brnot zapustil in zavrgel, je v njenem srcu zavalovala ljubosumnost in komaj se je premagovala, da ni zaklicala Anici:

»Pusti Brnota, ti ne smeš postati njegova žena, ker je moj ljubimec in se mu jaz ne odpovem za nobeno ceno na svetu.«

A premagovala se je gospa pl. Petteg vendar vsaj toliko, da svojih misli ni izrazila s temi besedami nego jih le od daleč namignila.

»Želim vam vso srečo, ljuba Anica,« je rekla gospa pl. Petteg in novič poljubila svojo prijateljico. »Rada vas imam in srce bi mi krvavelo, če bi kdaj slišala, da vam zakon z Brnotom ni prinesel tiste sreče, ki jo zaslužite, kakor malokatera. Ah, kako malo zakonov je v resnici srečnih. Spominjam se dobro onih časov, ko sem bila sama nevesta. Kake iluzije so mi takrat polnile dušo, kakih nad in pričakovanj je bilo polno moje srce. Šla sem k poroki kakor na kako izredno, nadvse lepo slavnost. O kako nevedna in kratkovidna so dekleta v takih letih in kake bolesti morajo prestati, kadar pride trenotek razočaranja. Kje je žena, ki se ni naveličala svojega moža, kje je mož, ki se ga ni naveličala žena? Nobena nevesta ne pojmi, da je najsrečnejši čas v ženskem življenju dekliška doba. Pričakovanje in hrepenenje po zakonu je sladko, zakon sam je grenak.«

S trpkim glasom je govorila gospa pl. Petteg, a dasi je čutila, kako razburjajo njene besedice Anico, se ji drhteče dekle vendar ni zasmililo.

»Nisem mislila, da se zaročite z dr. Brnotom,« je nadaljevala gospa Petteg s trdim glasom in stiskala Anico k sebi, kakor bi se bala, da ji uteče. »Menila sem, da postanete žena Marka Košana. Sodila sem, da zaradi vas ni hotel prodati svojega posestva, nego se odločil, da ostane tu. Košan — da, ta bi ne bil napačen zakonski mož. Mehak je, popustljiv, pristopen in neke prirojene dobrohotnosti, dočim je Brnot ravno nasprotje tega. Oh, vi ne poznate dr. Brnota ...«

Zopet je gospo pl. Petteg obšla goreča želja, razkriti Anici svojo tajnost in ji povedati, da je dr. Brnot njen ljubimec. Prav resno je mislila na to, samo vedela ni, kako naj to stori. Njena strastna ljubezen do Brnota je bila uničila celo njen ženski ponos. Ni se sramovala svojega zakonolomnega razmerja, nikdar se ni kesala, da se je vdala Brnotu in nič ji ni bilo za mir v njenem lastnem zakonu. Ohraniti Brnota zase, to je bila v tem hipu njena edina misel.

»Če se Brnot z Anico poroči, je zame vsaj za nekaj časa izgubljen, če ne za vedno,« je ugibala gospa pl. Petteg. »Izpustila ga ne bom in njegove ljubezni ne morem z nikomur deliti. Če razodenem Anici resnico, me bo sicer pahnila od sebe in me zaničevala, a kaj za to, ko pa mi ostane on, ki ga ljubi moja duša nadvse. Prej ali slej bo Anica vendar izvedela, kaj je bilo in kar še bo, in tedaj bo neskončno nesrečna. In za vse življenje. Med tem, ko bo kmalu prebolela, če se razdere njena zaroka že zdaj. Še hvaležna mi bo pozneje.«

Gospa pl. Petteg je globoko zajela sapo in ravno hotela izreči odločilne besede, ko je Anica povzdignila k njej svoje globoke, tajinstvene oči. Pogled v to oko je pretresel gospo pl. Petteg. Ljuto se je branila vplivu tega pogleda, a ni se mu mogla odtegniti. Beseda ji je zastala v grlu.

»Kaj ste mi hoteli reči o mojem ženinu?« je vprašala Anica, zroč neprestano gospe pl. Petteg v oči. »Nekaj ste začeli pripovedovati, a ste naenkrat utihnili.«

»O — nič, nič,« je hlastno odgovorila gospa pl. Petteg. »Malo sem vas hotela podražiti. Nisem še videla tako srečne neveste. Sicer pa veste, da včasih malo norim.«

Anica je bila gospe pl. Petteg resnično hvaležna, da ni nadaljevala svojih mučnih modrovanj in jim naredila tako hiter in presenetljiv konec. V svoji nedolžnosti ni Anica ničesar slutila o tajnem razmerju njenega ženina z njeno prijateljico in si zato ni znala tolmačiti besed gospe pl. Petteg. Na vsak način pa je hotela pogovor zasukati na druge stvari. Vzela je svojo prijateljico pod pazduho in jo povabila na sprehod.

Molče sta korakali druga ob drugi po poljski poti, vodeči od vrta k bližnji vodi. Anica je opetovano začela govoriti o različnih stvareh in poskušala svojo prijateljico zaplesti v pogovor, a dobivala je samo kratke, lakonične odgovore, dokler ni naposled sama utihnila.

Poljska pot se je končala na malem griču, kjer je pod starim kostanjem stala lesena klop. Z griča je bil prijazen razgled po celi topolski dolini, a tik pod gričem je tekla voda. Kakor stena je rasel grič iz tolmuna, kjer so se radi kopali otroci sosednega mesteca.

Gospa pl. Petteg je poslušala Aničin nasvet, naj se vsedeta pod kostanj. Zaprla je svoj solčnik in stopila proti steni, kakor bi hotela pogledati v vodo.

»Pazite gospa,« ji je zaklicala Anica, stoječ kak korak za njo. »Lahko bi se zgodila nesreča.«

Gospa pl. Petteg se je zasmejala, hripavo in prisiljeno.

»Tu spozna človek, kako kratek je korak iz življenja v smrt,« je rekla gospa Petteg, kakor bi govorila sama s seboj. »Samo zamižati je treba in konec je vseh bolečin in prevar.«

»Gospa, stopite nazaj,« je nujno prosila Anica in se nekoliko približala svoji prijateljici.

»Ali vas je strah zame?« je vprašala gospa Petteg in čez ramo pogledala na Anico. »Kako trepetate! Ne bodite vendar smešni. Kaj more meni še biti za življenje. Ko bi vi vedeli ...«

Anica je prijela gospo Petteg za rokav. Vsa plaha je bila in zle slutnje so jo obšle, ko je pogledala v prepadli obraz svoje prijateljice.

»Ne igrajte se, gospa, lepo vas prosim. Tako tesno mi je pri srcu, ne vem, kaj je to. Kakor bi bila smrt v bližini.«

»Ljubi otrok — saj se ne igram,« je ostro odgovorila gospa Petteg. »Čas norčavosti je minul zame, ko sem izgubila, kar je bila vsa moja sreča. Mar menite, da nikdar ne mislim na smrt?«

»A jaz se smrti bojim«, je hitela praviti Anica, držeč gospo Petteg še vedno za rokav, kakor bi se bala, da se ji iztrga in da skoči v tolmun. »Ne, umreti ne — posebno zdaj ne.«

»Kaj ga imate tako radi, Anica?« je vprašala gospa Petteg.

Anica se je samo nasmehnila, a njen jasni pogled je povedal dovolj. Gospa Petteg se je stresla po vsem životu. Za trenotek je svoje žive, temne oči uprla v Anico in obšel jo je obup. Solnčnik ji je padel iz rok, instinktivno je prijela svoje krilo na obeh straneh in je dvignila nad noge za skok ter se obrnila proti vodi. Vse to se je zgodilo v trenotku. Anico je spreletel blazen strah.

»Gospa — gospa,« je zakričala vsa iz sebe, prijela gospo Petteg z obema rokama in jo s toliko silo potegnila od prepada, da je gospa Petteg odletela več korakov nazaj in je z Anico vred padla na trato.

Nekaj hipov sta obe ležali na tleh, kakor bi bili brez zavesti. Gospa Petteg je zarila obraz v travo in ležala nepregibno, prav kakor mrtva. Anica je bila bleda kakor zid in srce ji je prestanega strahu tako utripalo, da se ni mogla ganiti. Njeni pogledi, v katerih se je poleg silnega straha zrcalila neskončna osupnjenost, so počivali na gospe Pettegovi, kakor bi hotela uganiti, kaj je bil vzrok nameravanemu in komaj preprečenemu samoumoru.

Misel na smrt, misel, da bi zdaj gospa Petteg že lahko ležala mrtva v tolmunu je kakor mrzlica stresala Anico.

Počasi se je Anica vzravnala in vstala s tal. Skoro boječe se je približala gospe Petteg in se nagnila nad njo.

»Gospa — ljuba gospa — kaj vam je vendar bilo?«

Mehko in nežno, polno resničnega usmiljenja je bilo to vprašanje. Sicer ni gospa Petteg ničesar odgovorila, a glas Aničin jo je vendar vzbudil iz njene okamenelosti. Stresla se je in zaihtela.

»Gospa —«

Glasen, bridek, v dušo segajoč jok je prevzel gospo Petteg. Zroč v tla je položila roko pod svoje čelo in jokala tako strastno in obupno, da se Anica dolgo ni ganila.

»Gospa —«

»Pustite me.« To je bilo vse, kar je odgovorila gospa Petteg, osorno, kakor bi bila jezna, da jo je Anica otela smrti.

Nekaj časa je Anica stala poleg svoje prijateljice. Čakala je, da se pomiri in da se ji ustavijo solze. Čakala je z resničnim sočutjem in z dobrim namenom nesrečno ženo tolažiti. Končno je vendar začel pojemati obupni jok in Anica se je v tem tudi pomirila.

Šla je previdno proti robu griča, da pobere solnčnik, ki ga je gospa Petteg tamkaj vrgla iz rok. Opiraje se na ta solčnik, je poskusila pogledati čez rob, da bi videla globino in tolmun.

Tedaj je gospa Petteg dvignila glavo in čez roko pogledala na Anico.

Gospa Petteg se je bila toliko let pečala z največjo pozornostjo z lepoto svojega obraza in svojega telesa, da je imela izkušene oči za tujo lepoto. Z zavistjo in s sovraštvom je zdaj ogledovala Anico. Premotrila jo je, kakor bi je ne bila še nikdar videla in priznala si je na tihem, da je dekle lepo. Ocenila je vsak del njenega telesa od nog do glave in bila kraj svoje ljubosumnosti toliko pravična, da ji ni delala krivice.

»Lepe lase ima, krasne oči in ljubezniv obrazek. Gracijozna je in prikupna. In te oči. Povrh pa še deviška svežost.«

Gospa pl. Petteg se je ugriznila v ustnice.

»Ljubil jo bo, resnično jo bo ljubil,« ji je rojilo po glavi. »Že zaradi njenih oči. In mene bo pozabil in s posmehom me bo odpodil, če se mu bom hotela približati. Kaj mu morem biti jaz, odebelela tridesetletna, ovenela žena, ko ima to cvetočo, vitko in tako ljubo dete. Objemal in poljubljal jo bo, kakor je nekdaj mene, takrat ko je bil še ves moj, in ljubil jo bo. Spomin na mene pa bo izruval iz svojega srca in ga vrgel iz svojega življenja kakor obrabljeno stvar.«

Počasi je začela gospa Petteg vleči kolena k sebi.

»Ljubil jo bo, a jaz se mu ne odpovem. Ne, za nobeno ceno. Moj je bil, moj mora ostati.«

Polahkem se je vzravnala. Globoko je zasopla in kakor zver, ko hoče naskočiti svoj plen, je nepremično zrla na Anico, ki je zamaknjena v svoje sanje, stala komaj dober korak od brezna. Počasi, s skrajno previdnostjo se je gospa Petteg začela bližati Anici.

»Ljubezen se brani do smrti,« je rekla sama pri sebi gospa Petteg. »Moj je in ne dam si ga vzeti.«

Ustavila se je in se pripravila za zadnji skok. Hotela se je v Anico zaleteti in jo pahniti v brezno. Z enim sunkom se iznebi svoje tekmovalke. Samo tri korake je še bilo do Anice.

Previdno je zbrala gospa Petteg z levo roko svoje krilo, da bi je ne oviralo pri skoku, z desno je hotela izvršiti svoj zločin. Zasopla je, se nagnila naprej — v tem hipu se je Anica čuvši šumenje krila obrnila.

Videč od presenečenja vso trdo prijateljico, je pohitela k nji.

»Ljuba gospa — kaj vam je vendar danes?«

»Ah, saj sem vam že rekla, da norim.«

Gospa Petteg je to zakričala z groznim smehom in potem zbežala in tekla kakor bi ji furije sledile med travniki in njivami proti mestu. Anica je gledala za njo, dokler ji ni izginila izpred oči.

»Uboga žena — kaj si morala tako strašnega doživeti, da si hočeš končati življenje,« si je rekla Anica gredoč proti domu. »Jaz ti bom dobra prijateljica, saj si nesrečna.«

Gospa Vrhovčeva je rada videla, če so jo ljudje častili in se ji klanjali. Zahtevala je tudi, da se mora Aničina zaroka z dr. Brnotom slovesno obhajati. Tiha zaroka, samo v rodbinskem krogu, to ni bilo po njenem okusu. »Kakor bi se morali sramovati ali se skrivati.« S tem je odbila pomisleke svojega, v takih rečeh dobro discipliniranega soproga in ugovore svoje nekoliko trmoglave hčere.

Na dan zaroke se je gospa Vrhovčeva oblekla v sijajno novo toaleto, naročeno na Dunaju in z razumljivo nervoznostjo čakala povabljene goste. Prva je prišla gospa pl. Petteg in svoji točnosti se je imela zahvaliti, da je morala prenesti gostobesedna umovanja bodoče tašče dr. Bmota.

»Danes je zaroka in danes teden bo volitev. Malo mora ubogi Stanko priti do sape. Volilni boj bo ljut in bo siromaka izmučil. Po mojih mislih bi bilo najbolje, če bi bila poroka mesec dni po volitvi. Seve, če ne bodo tedaj skrbi za državo ubogega Stanka zadrževale na Dunaju. Možu tako redkih zmožnosti bodo v državnem zboru navalili najtežja dela. Prav žrtvovati se bo moral. A jaz bi kaj rada imela, če bi bila poroka še v toplem času. Ah, kako bi bilo lepo, če bi mogli zvečer na vrtu užgati lampijončke in prirediti tam ples. Slišala sem, da je tak ples pri gospodi zelo priljubljen. A poglejte Anico. Niti ne posluša me, vse skrbi za njeno poroko imam jaz.«

Tako je modrovala gospa Vrhovčeva in je bila nevoljna, da se nevesta še zmenila ni zanjo.

»Anica!«

»Pustite jo vendar,« se je oglasila Pavla. »Saj vidite, da mora pročitati, kaj pišejo listi o kandidaturi njenega ženina.«

Anica je bila v čitanje tako zatopljena, da ni slišala nobene besede. Imela je v rokah list, ki se je z vnemo zavzemal za izvolitev dr. Brnota in čitala je z največjim zanimanjem obširni papir Brnotovih zmožnosti. V svoji zaljubljenosti je v vsako besedo polagala še več, kakor je bilo rečeno, in srce se ji je topilo ponosa, da je njen ženin tako izreden mož.

Gospa pl. Petteg je bila navidezno prav pozorna poslušalka gospe Vrhovčeve, toda njene misli so bile drugje. Med tem ko sta gospa Vrhovčeva in Pavla kramljali o vseh mogočih brezpomembnostih, se je gospa pl. Petteg spominjala ponižanja, ki je je učakala njena blazna ljubezen.

»Šla sem snoči k njemu v stanovanje,« si je pripovedovala v mislih. »Sama nisem vedela, kaj delam. Nevidna moč me je vlekla k njemu. Niti toliko razsodnosti nisem imela, da bi bila pazila, da me kdo ne vidi. Šla sem k njemu neposredno, predno se je odpeljal na volilni shod. Ravno se je oblačil. »Vi, gospa?« se je začudil, ko sem vstopila v njegovo sobo. »Kaj ste blazni? Kaj hočete sebe in mene kompromitirati? Ali ne pojmite, da bi me Vrhovčevi ven vrgli, če bi izvedeli za vaš obisk in da bi se vsa duhovščina dvignila proti moji kandidaturi, če bi zaznala za najino razmerje. Prosim, idite takoj.« Trdo in osorno je govoril, a jaz sem se premagala. Ozrla sem se po sobi. Na ponočni omarici je stala v lepem okviru Aničina fotografija, na mizi je ležalo neodprto moje pismo, s katerim sem mu naznanila svoj obisk. Hotela sem se ponižati in ga prositi, naj mi ohrani vsaj ostanke svoje ljubezni, hotela sem mu povedati, da so moje moči pri kraju, da si želim smrti. Pripravila sem se bila dobro na ta obisk. Z nežnimi besedami sem ga hotela omehčati. A njegov sprejem mi je sapo zaprl. Nobene besede nisem mogla spraviti iz sebe. Trepetala sem pred njim. On pa me je s trdo roko prijel in me peljal k vratom. »Idi« — je rekel — »in pusti me pri miru, dokler nisem poročen in izvoljen.« Tikal me je menda zato, da bi me laglje ven pahnil. In smejal se je, prezirljivo in porogljivo. Ah — obšla me je taka želja, da bi ga zabodla in da bi ga videla pred seboj v krvi ležati in me prositi usmiljenja. O, sovražim ga zdaj, hočem ga sovražiti in preganjati ga hočem, dokler ga ne pahnem v nesrečo, njega in njo.«

Tako je sama pri sebi govorila gospa pl. Petteg, a ta dan se je imela tako v oblasti, da se ni čisto nič izdala in se še ljubeznivo smehljala, kakor da jo govoričenje gospe Vrhovčeve nadvse zanima in zabava.

Anica je bila dočitala časopis. Položila je list na kolena, naslonila glavo nazaj in se vdala razmišljevanju o svoji sreči. Zdaj ni Brnota samo ljubila, zdaj ga je tudi občudovala. To je spopolnilo njeno srečo in izbrisalo iz njene duše zadnje nepovoljne vtiske, ki jih je bilo tam zapustilo nenavadno postopanje Brnotovo na dan njegove snubitve.

»Košanov voz,« je naenkrat zaklicala Pavla, ki je sedela navadno kraj okna, od koder je mogla pregledati vso cesto. »Za Košanom se pelje gospod Petteg.«

Pavla je to naznanila z nenavadno živahnostjo in je pri tem lahko zardela, a zapazil ni tega nihče.

Košan in Petteg sta obenem stopila v sobo. Pripeljala sta se od shoda, ki ga je imel Brnot v precej oddaljeni večji vasi na koncu topolske doline.

»Gospodična Anica,« je dejal Košan in se poklonil svoji prijateljici, »naznanjam vam, da pride vaš ženin čez pol ure. Bil sem kot poslušalec na njegovem shodu, gospod pl. Petteg pa kot vladni komisar. Lahko mi verjamete — Brnot je učakal velik, naravnost sijajen uspeh.«

»Fenomenalen uspeh,« je zanosljal Petteg. »Kmetje so bili tako navdušeni, kakor bi bili pijani.«

Gospa Vrhovčeva je zahtevala natančnega poročila o shodu. Ko je Košan hotel sesti k njej, ga je ustavila Pavla.

»Kaj mene še pozdraviti nočete?« ga je vprašala na pol šaljivo, na pol resno in je spravila Košana za trenotek v zadrego. Nagnil se je k nji in ji poljubil roko, kar je gospe Vrhovčevi tako zelo ugajalo, da ga je posadila poleg sebe na zofo. In »galantni gospod sosed« je moral obširno poročati o shodu.

»In kako je Stanko govoril?« je vprašala gospa Vrhovčeva. »Vedela bi rada, kaj je povedal in kak vtisk je naredil.«

»Lahko si mislite, da je izvrstno govoril,« je dejal Marko. »Odličen govornik je in kadar se pripravi, mora zmagati. Govoril je o vseh mogočih rečeh, o krivicah, ki se gode kmetu in ki jih hoče vse odpraviti, o svetinjah slovenskega naroda, o svobodi in o veri, in sploh o vsem, kar ljudem ugaja. Prav spretno je veslal in pridobil zase liberalce in klerikalce, dasi je rekel, da ni ne eno ne drugo, nego radikalen narodni socialist in agrarec obenem.«

Košanovo poročilo je bilo pobarvano z lahko ironijo, česar pa ni nihče zapazil. Gospa Vrhovčeva je bila jako zadovoljna in je veselo vzkliknila:

»Dobro jo je izpeljal moj bodoči zet.«

Gospa Vrhovčeva se je topila zadovoljstva, čuvši velikanske uspehe, ki jih je žel njen bodoči zet na svojem shodu. Na to njeno mišljenje ni nič vplivalo pojasnilo, da je doseženi uspeh zahvaliti duhovščini. Sicer je bila gospa Vrhovčeva naprednega mišljenja, a le ker je bil to njen mož, v ostalem pa je bila prepričana, da je obleka edini razloček med liberalci in klerikalci. Kar je bilo kmečko in delavsko oblečeno, je bilo v njenih očeh klerikalno, kar je nosilo civilno obleko, pa napredno. Sicer pa je bil tega nazora precej ves ženski svet v topolski dolini.

Čas je hitro tekel in dr. Stanka Brnota še vedno ni bilo. Anica se je začela vznemirjati in vpraševati, kje Stanko zaostaja.

»Pri svojih volilcih je,« se je oglasil okrajni komisar Petteg. »Ti vrli možje so na shodu postali strahovito žejni in Brnot jih mora pošteno napojiti, sicer na dan volitve ne bo dobil njihovih glasov.«

»Da, moral je z volilci ostati v krčmi,« je potrdil Košan. »Z njim so ostali topolski župan, potem notar in nekateri agitatorji. Brez pijače ne zmaga noben kandidat. Krčma — to je pravi ljudski tempelj vseh Slovencev.«

Gostje so med tem prihajali drug za drugim, in ker je vsak najprej čestital nevesti, je ta prišla komaj do sape. Med gosti je bil tudi upokojeni stotnik. Mož je bil pri okupaciji Bosne ranjen in je dobil velik red in majhno pokojnino, ker je postal za službo nesposoben. Živel je na posestvu svojega brata malo v stran od Topolne. V mirnih časih je rezoniral, v časih volilnih viharjev pa agitiral, pil je pa vedno in bil vedno malo natrkan.

»No, kaj nisem rekel, da bo Brnot dosegel triumft« je vprašal, ko je negotovih korakov stopil v sobo. »Celo dekan je ves navdušen za Brnota.«

»Gotovo vam bo moj ženin jako hvaležen za vašo podporo,« je dejala Anica, ko je stotniku segla v roke. »Kaj bi pač bilo brez vas.«

»Res je, gospodična,« je kričal stotnik. »Kdo ve, kako bi se Brnotu godilo, ko bi jaz zanj ne agitiral. Toda prisegel sem, da mora sedanji poslanec pasti in padel bo, pa naj me velja življenje. Dr. Brnot, to je mož, to bo poslanec! Prepričan sem, da bi boljšega ne mogli dobiti. Jaz mu brezpogojno zaupam.«

Stotnik seveda ni povedal, da si je dr. Brnot pridobil to zaupanje njegovo s pomočjo »posojila« dveh sto kron, katero posojilo je bil Brnot vpisal med izdatke za volilno agitacijo.

S ceste se je čulo drdranje voz in slišali so se veseli klici vinskih glasov. Topolci so se vračal s shoda v mesto. V prvem vozu je sedel dr. Brnot s topolskim županom in notarjem. Ta voz je zavil pred Vrhovčevo hišo, dočim so ostali vozovi krenili proti Topolni.

»Živio. Slovenci! Živio dr. Brnot! Živio!« tako je grmelo z odhajajočih vozov, dokler niso izginili v daljavi. Brnot je vihtel svoj klobuk in stal pred hišo kličoč v odgovor: »Živio — Živio!«

Z naglimi koraki je po stopnicah hitel v sobo, kjer so bili zbrani na njegovo zaroko povabljeni gostje. Odprl je vrata na stežaj in se smehljaje z izrazom zmagovitega ponosa priklonil družbi.

»Cenjena gospoda,« je zaklical, »naznanjam vam, da sem danes zavzel s pomočjo svojih požrtvovalnih prijateljev najnevarnejšo trdnjavo svojega okraja.«

Družba je to sicer že vedela, a je vendar s hrupnimi klici pozdravila Brnotovo naznanilo. Vsi so se strnili okrog dr. Brnota in mu stiskali roke.

Anica je ostala v zatišju in se ni ganila z mesta. Bolelo jo je, da Brnot ni najprej nje pozdravil, da mu je bil njegov politični uspeh važnejši od neveste. »Prva njegova misel nisem jaz,« si je rekla Anica.

Končno se je dr. Brnot vendar spomnil tudi svoje neveste. Z nekako familijarno prijaznostjo jo je pozdravil. Z njegovega obraza je še žarelo veselje nad doseženim uspehom, oči so mu radostno sijale in vzlic bridkosti, ki jo je imela Anica v srcu, je bila srečna, da ga vidi.

Ker je bila družba zdaj polnoštevilno zbrana, je dala gospa Vrhovčeva ukaz, pripraviti večerjo. Čez nekaj trenotkov so bili vsi gostje zbrani okrog velike mize v prostorni jedilnici in lotili so se večerjanja s pravo strastjo.

»Izmed teh poštenjakov ne ve nobeden, kaj je pokvarjen želodec,« si je mislil dr. Brnot, ko se je ozrl po gostih in je bil nevoljen, ker iz cele družbe ni nihče govoril in je vse le jedlo.

Porabil je to tihoto, da se je posvetil svoji nevesti. Govoril je ž njo prijazno in ljubeznivo, se vedel z dovršeno pozornostjo, toda Anica je le pogrešala tega, kar je pričakovala, za dan svoje poroke. Sodila je, da govorita tak dan ženin in nevesta o svoji prihodnji sreči in kako si bodeta življenje uredila. Na to pa dr. Brnot še mislil ni. Govoril je samo o volilni borbi, o svojih šansah v posameznih vaseh in agitatorjih, o prijateljih in nasprotnikih, prav kakor da bi to njegovo nevesto moralo najbolj zanimati.

To je trajalo skoro celo uro. Anici se je zdelo, da je to cela večnost. Jedla ni skoro ničesar. S prekrižanima rokama je slonela na svojem sedežu, gledala Brnota in ga poslušala, kakor posluša utrujen človek pravljico, ki ga ne zanima.

Naposled so se nekateri gostje vsaj toliko najedli, da so prišli zopet do sape. Slišati je bilo sicer le pretrgane kratke izreke, večinoma pohvalne izjave na adreso kuharice, ali vsaj tihota je ponehala in družba se je nekoliko poživila.

Marko je sedel na drugem koncu mize poleg Aničine sestre Pavle. Zabaval se je z njo na tihem, da bi ne motil v uživanju svojega soseda topolskega notarja, ki je neprestano cmakal, med tem pa svoje žive oči neprenehoma obračal na vse strani, da bi ničesar ne prezrl in onemogočil, da bi ga kdo opazoval koliko sne in kako je. Marku je bila družba prav malo simpatična, a tolažil se je s tem, da je Pavlo dražil, kar mu je ta vračala z dvojno mero.

Komaj se je bila družba napasla, se je začel zopet pogovor o politiki. Edini premor je bil, ko je Vrhovec naznanil zaroko svoje hčere z dr. Brnotom in jima napil. Vsi so trčili z nevesto in z ženinom. Vrhovec, njegova žena in Pavla so poljubili Brnota in Anico in začel se je zopet razgovor o politiki vobče in o volitvah posebe. Košanu je to tako presedalo, da bi bil najraje pobegnil in v duhu se je obkladal z vsemi mogočimi priimki in zoološkimi imeni, da ni pred tem zaročnim večerom odpotoval na Dunaj. Bil je to zanj dan, ko se je bridko kesal, da svojega posestva ni prodal.

Po večerji se je družba razdelila na več manjših skupin. Starejši moški so sedeč pri vinu postajali vse glasnejši in robatejši. Slišali so se tudi sem in tja prav debeli dovtipi, ki so navzoče dame prepodili v sosedno sobo. Gospa plem. Petteg je sedla za klavir in je igrala ogrske rapsodije. Ta divja muzika je bila najbolj primerna njenemu razpoloženju.

Brnot se je mudil le malo časa v tej sobi. Sedel je nekaj časa poleg Anice in držal med svojima rokama njeno drobno mehko roko — a to ljubimkanje mu je bilo jako neprijetno in zdelo se mu je smešno. Vrh tega mu je bilo jako neljubo, da ga je gospa Petteg od časa do časa čez klavir goreče pogledala. Bal se je, da ga kompromitira s temi pogledi in da utegnejo dati povod kakim sitnim opombam ali še povzročiti kak razpor pred poroko. Zato je pograbil prvo priliko, da je zapustil nevesto in se pridružil polikujočim moškim v obednici. Anica je ostala sama.

Marka je Brnotovo ravnanje nekoliko ujezilo.

»Brezobziren je celo nasproti svoji nevesti na zaročni dan,« je rekel sam pri sebi, sloneč pri vratih s prekrižanimi rokami in poslušajoč ogrske rapsodije. »Kaj bo šele, kadar doseže, kar hrepeni, kadar bo Anica njegova žena in kadar bo imel poslanski mandat v rokah. Ta mož pozna le samega sebe, vse mu je samo sredstvo v dosego osebnih koristi. Za narodno stvar, za občni blagor, za ljudstvo mu ni čisto nič, dasi ima toliko lepih besed na jeziku in dasi obeta vse kar kdo hoče. Ta mož s svojim brutalnim egoizmom se zna res še povzpeti do velike moči in pridobil si bo tudi mnogo premoženja. Anica pa bo reva poleg njega.«

V obednici je pijača razgrela vse glave. Kričanje je bilo veliko, tako da je odmevalo po vsi hiši. Prvo in zadnjo besedo pa je vedno imel dr. Brnot.

»Kako lepo spravlja vsakega posamezno v svoj žep,« je mislil Marko, ko je nekaj časa poslušal politične prepire v obednici. »Vse jih Brnot nadkriljuje po svoji inteligenci. Če že te ljudi tako užene in premoti, koliko lažje še preproste kmetske ljudi. Z obljubami in banalnimi frazami razvnema to politično nevedno in neizšolano maso, ki hrepeni po boljši usodi in rada verjame najglasnejšim. Uboga Anica — ubogo ljudstvo.«

V sobo se je prigugal vpokojeni stotnik. Ves žarel je in prišel le užit nekoliko svežega zraka, ker so bila v tej sobi okna odprta.

»No, lepa nevesta,« je krohotajoč se ogovoril Anico, »kaj ste vdova, še predno ste se poročili? Pa, odpustite ženinu, saj vidite, koliko ima opravka. Kandidatje nimajo časa za sladko ljubezensko žvrgolenje.«

Mož si je domišljal, da je napravil izvrstno šalo in je smeje še stopil h gospe Petteg. Anico pa so njegove besede spekle v srce in postala je žalostna.

Stotnik je prosil gospo Petteg, naj razvedri družbo s kako pesmijo, češ, klavir je instrument za trpinčenje živcev in bi se smel porabljati samo za spremljevanje petju. Ker se je ravno tedaj dr. Brnot prikazal na vratih, je gospa Petteg takoj ugodila stotnikovi prošnji. Njeni prsti so preleteli klavijaturo, med tem je v duhm iskala primerno pesem. Gledala je ostro Brnota v obraz in zapazivši, da se ji porogljivo smeje, jo je obšla jeza. Tedaj ji je na misel prišla pesem o ciganski ljubezni iz opere »Carmen« in zapela jo je glasno, mogočno, s pravo strastjo, da je hipoma vse utihnilo.

»Ljubav živi le med cigani, Sila je nobena ne zatre, Če se me braniš, to me rani, Če ljubiš me, ti čuvaj se!«

V tem petju je bilo toliko iskrenosti in toliko ognja, da je tudi dr. Brnot za trenotek zadrhtel in prebledel, ko je gospa Petteg obrnila nanj svoje poglede.

»Ti čuvaj se,« je na tihem ponavljal Brnot. »Kanalja mi grozi. Vzeti ji moram še danes pogum, drugače mi res napravi kak škandal.«

Lahko se zibaje je pristopil klavirju in je čestital gospe pl. Petteg na njenem krasnem petju. Z izbranimi, iz časopisov naučenimi frazami je ocenjeval in častil njeno temperamentnost, njen glas in njeno mimiko. Vmes pa je odslovljeni svoji ljubici zašepetal na uho:

»Še en kompromitujoč pogled, le eno neumestno besedo in jaz te osramotim pred celo družbo tako, da boš morala bežati.«

Govoril je naglo, a kruto in brezobzirno. Glas je več zalegel kakor besede, a gospa Petteg se tega sama ni zavedala. Škandala se ni bala ali ustrašila se je Brnota. V prvem hipu je vzplamtela, a njegovi pogledi so jo ukrotili. Kakor šolarica pred strogim učiteljem, se je stisnila h klavirju in povesila glavo.

Brnot je videl, da se mu vsaj ta večer gospe Petteg ni več bati, da ima vsaj za ta večer mir pred njo. A ni mu zadostovalo, da jo je ukrotil, hotel jo je tudi raniti, hotel ji je pokazati, da jo je vrgel iz svojega srca in da mu zanjo sploh nič ni. To ga je peljalo k Anici. Sedel je poleg nje, ji položil roko okrog pasa in jo začel poljubljati. Anica bi se bila njegovih poljubov razveselila iz dna duše, če bi bila sama z ženinom v sobi, a to poljubovanje pred vsemi gosti in takorekoč pred očmi gospe Petteg ji ni kar nič ugajalo, nekako sram jo je bilo in poskušala se je ubraniti Brnota. Tudi še zaradi tega, ker je čutila, da je mnogo pil in pušil. Toda vino je bilo že toliko razvnelo Brnota, da ni več natančno razločeval meje, do katere sme iti in se ni zavedal, da tako nasilno poljubovanje neveste ni umestno. Z lahkoto je premagoval Aničin odpor in poljubljal nevesti usta in oči in lase ter z zadovoljstvom opazoval, kako je gospa Petteg za klavirjem medlela blazne ljubosumnosti in bolesti.

Marko se je obrnil v stran, tako neprijetno mu je bilo gledati ta prizor. Rad bi se bil oddaljil iz sobe, a čim se je obrnil, je naletel na Pavlo. Poznati je bilo, da čuti tudi ona, kako neprijetna je situvacija. Tudi se je pred Markom nekoliko sramovala, da je vsa priredba dobila tako »domač« značaj. Notar v obednici se je do dobra opil in je hotel neprenehoma peti. Vsak čas je intoniral kako fantovsko, celo take, ki se pojo samo po krčmah, a moral je prenehati, ker so mu prijatelji grozili, da ga ven vržejo. Župan topolski je z izredno vztrajnostjo neprestano napijal gospe Vrhovčevi, zatrjujoč vedno znova, da je bil pred dvajsetimi leti vanjo zaljubljen. Stotnik pa je z grmečim patosom razkladal, da je bitko pri Jajcih odločil on in nihče drugi in popisoval, kako velika izguba je za armado, da je sovražna krogla prekinila njegovo karijero.

»Ah, gospod Košan,« je rekla Pavla, stoječ pred Markom, »gotovo tudi vi niste mislili, da se zaročni dan moje sestre tako konča. Ne, politika bi nikdar ne vzela.«

V.

Od dneva svoje zaroke je bil dr. Stanko Brnot neprestano na nogah. Njegov volilni okraj je obsegal več sodnih okrajev. Ko si je enkrat zagotovil sodni okraj topolski, je razširil svojo agitacijo tudi po drugih okrajih, kjer je bil osebno manj znan. Prepotoval je vse okraje, obiskal vsa župnišča in vse šole, priredil v vsakem večjem kraju shod, govoril, zabavljal, obetal in dajal za pijačo ter sploh vse storil, kar mora storiti človek, ki hoče postati ljudski zaupnik. Uspehe je dosegel, a naporno je bilo to delo in tudi drago. Toda dr. Brnot se je tolažil, da si zagotovi z izvolitvijo mandat vsaj za šest let in prepričan je bil, da bo ta čas zadostoval za uresničenje tistih njegovih namer, ki jih je doslej v trenotku izrednega razpoloženja razkril, četudi le deloma »tujcu v domovini«, Marku Košanu.

Končno je prišel dan volitve. Brnot se je v družbi svojih ožjih somišljenikov utaboril v krčmi »Pri pošti«. Tam je imel svoj agitacijski lokal in tja so mu prinašali brzojavna sporočila o izidu volitev v posamičnih občinah. Pred krčmo je stala velika množica ljudi, ki jih je izid volitev posebno zaradi tega zanimal, ker so v slučaju zmage imeli zagotovilo, da plača novi poslanec več sodov vina.

Šum in hrup je bil velik in ljudje so dr. Brnota neprestano oblegali. Vzlic temu je znal Brnot ohraniti svojo hladnokrvnost. Nič ni dvomil, da zmaga, dasi se je moral braniti na več frant. Tako gotov je bil tega, da se je v duhu že pripravljal na govor, s katerim se je hotel, čim bo dognan izid volitve, predstaviti topolskim volilcem kot njihov poslanec.

Tudi Marko Košan je bil ta dan prihitel v mesto, da vidi volilno gibanje in bo priča Brnotove zmage. Nekaj časa se je sukal okrog volišča, potem je obiskal Brnota v krčmi »Pri pošti« in se je končno zaletel na okrajno glavarstvo, kjer je s komisarjem Pettegom gledal skozi okno na gnečo volilcev in na včasih resne, včasih smešne prizore, ki jih rodi nasilna agitacija.

Petteg ni hotel iti volit. Razpoloženje njegove žene je bilo v zadnjih tednih tako, da je začel nekaj slutiti o njenem razmerju z dr. Brnotom. Očitno se ni upal nastopiti. Bal se je za svoj zakonski mir, bal se je, da bi mu znala žena povedati resnico in da bi prišlo do škandala in še najbolj se je bal dr. Brnota.

Povedal je Marku, da je vlada političnim uradnikom zaukazala, naj ostanejo popolnoma nevtralni in da se vsled tega ne udeleži volitve. Na tihem je upal, da dr. Brnot pri volitvi propade in prav srčno si je želel, da se ta njegova nada uresniči. V tem slučaju bi že dobil priliko, se dr. Brnotu maščevati, naj mu je že res izneveril ženo ali ne. Za slučaj, da dr. Brnot zmaga, je bil pa tudi odločen, da zatre vsa grenka in bridka čuvstva, ki so mu navdajala srce, ker si ni hotel nakopati nasprotstva državnega poslanca lastnega okraja.

Enakih misli glede volitve, kakor okrajni komisar pl. Petteg, so bili ta dan še različni drugi možje, čeprav so se pridno sukali okrog Brnota in se zanj tudi pošteno trudili. Župan topolski, notar, prvi kaplan, in še različni drugi bi bili vsi radi sami postali poslanci in bi bili v ljubosumnosti, ki jih je ta dan morila, prav radi videli, da bi dr. Brnot podlegel.

Poročila z različnih občin so prihajala počasi. Vsaka brzojavka je vzbudila novo vznemirjenje, zdaj veliko veselje, zdaj strah. Brnot je imel seveda natančno sestavljen pregled volilcev za vsako občino. Vedel je, koliko zanesljivih volilcev imajo nasprotniki v kakem kraju, koliko jih ima on in koliko jih je, ki nobeni stranki ne pripadajo. Vedel je, da je njegova usoda v rokah te mase, ki o pomenu volitev niti pojma nima in ki voli kakor pač slučaj nanese. Toda zanašal se je na svojo organizacijo, da mu nalovi teh nezavednih volilcev toliko, da bo zmagal.

Opoldne je bilo znanih toliko izidov volitev, da je bilo mogoče napraviti si nekako sliko. Zdaj je začela tudi dr. Brnota zapuščati hladnokrvnost. Socialni demokratje so mu bili odvzeli preveč glasov, dosti več, kakor je računal, da jih dobe. Imel je sicer še večino glasov, a zmaga je postala jako dvomljiva, zakaj manjkal je še izid volitve iz nekih oddaljenih občin, kjer so se kmetje trdno držali svojih duhovnikov.

»Morda pride vendar do ožje volitve,« je dejal dr. Brnot, ko je še enkrat pregledal vse telegrame in revidiral svoje račune. »Na te kmete se nič ne zanašam. Vsi so mi dali besedo, da bodo zame glasovali, a bojim se, da bodo po vrsti snedli svojo besedo.«

»Kmet se rodi s krtačo v rokah,« se je jezil notar, »in hoče celo življenje škornje likati, zdaj farovške, zdaj glavarstvene.«

Notarju je bilo zdaj naenkrat žal, da Brnot ni izvoljen, ker je vedel, da bi imel zopet izredne zaslužke, če bi Brnot bival kot poslanec na Dunaju.

V krčmi je zavladala tihota. Tudi na trgu pred hišo se je kmalu razvedelo, da je ožja volitev skoro gotova, morda pa da Brnot celo propade.

»V hribih mora dobiti vsaj 200 glasov večine, če naj bo izvoljen, a če ne dobi polovice vseh glasov, je izgubljen.«

Tako so si šepetaje pripovedovali ljudje. Eni so se razburjali in zabavljali, drugi so bili potrti, zopet drugi so se začeli razgubljati, sodeč, da Brnotu ni pomagati.

Hribovški občini, iz katerih je še manjkalo poročila o izidu volitve, nista imeli brzojavne zveze z mestom, od katerega sta bili oddaljeni več ur. Brnot je bil poslal v ti občini dva izurjena agitatorja, ki sta ju spremljala dva kolesarja, da bi pravočasno prinesla v mesto rezultat volitve.

Teh dveh kolesarjev je zdaj vse čakalo. Vse občinstvo se je na trgu razpostavilo tako, da je moglo pregledati cesto vodečo v hribe. Tudi dr. Brnot je stopil na prag krčme in se z ostrimi pogledi oziral po cesti. Težko je že čakal. Negotovost ga je bolj trpinčila, kakor bi ga bolel poraz. Gotovosti je hotel imeti, makar bi bila zanj še tako neprijetna in mu podrla vse njegove nade.

Končno se je vrh hriba, kako uro hoda od mesta, pojavila premikajoča se črna pika. Brnot jo je prvi zapazil in vztrepetal je po vsem životu. Kmalu nato se je pojavila druga pika.

»Kolesarji gredo,« je zašumelo po vsem trgu in ljudstva se je polastila taka vznemirjenost, da je komaj vztrpelo na mestu. Nekateri mlajši ljudje niso mogli krotiti svoje radovednosti, zasedli so svoja kolesa in dirjali nositeljema odločilne vesti nasproti. Zdaj se je že razločevalo kolesarja prav natančno. Dr. Brnot se je razkril in si otrl pot s čela. Vsaka minuta se mu je zdela cela večnost. Končno sta mu izginila kolesarja izpred oči — dospela sta bila do mestnih hiš.

Čez trenotek se je začulo kričanje iz daljave in naenkrat je zagrmelo po celem trgu »Zmaga« — »Zmaga je naša« — »Živio dr. Brnot«. V naslednjem trenotku sta dospela kolesarja na trg pred pošto.

» V obeh občinah soglasno izvoljen dr. Brnot.«

Nastalo je urnebesno kričanje. Po dolgi vznemirjenosti in pekoči negotovosti je ta popolnoma nepričakovani izid volitve v hribovskih občinah moral vplivati z največjo silo. Brnotovi pristaši so bili radosti iz sebe. Kričali so na ves glas, z vsem naporom svojih pljuč, v skoro blazne navdušenju vihteli klobuke in zasmehovali poražene nasprotnike. Teh ljudi se je polastil neki dilirij, ki se je polegel šele tedaj, ko so bili klicani v gostilno na pijačo.

Brnotovi nasprotniki so se tiho porazgubili. Upali so do zadnjega, sicer ne na takojšnjo zmago, pač pa na ožjo volitev. V tisti poldrugi uri negotovosti, ko se je celo dr. Brnot sam bal ožje volitve, so kazali zmagozavestne obraze in dražili Brnotove prijatelje, češ, da je njihovemu kandidatu v slučaju ožje volitve zagotovljena pomoč socialnih demokratov. Zdaj so hiteli, da so odnesli pete, noseč jezo v srcih in tolažeč se, kakor vsaka poražena stranka, da se je pri volitvi goljufalo, da je Brnotova stranka zmagala s prevaro in s terorizmom in kar je že takih tolažb.

Za Brnota samega je bila zmaga velikansko zadoščenje. Prešinilo ga je ponosno čuvstvo, da je v tem trenotku položilo ljudstvo vso svojo moč in vso svojo javno veljavo v njegove roke in da je nanj prešel tisti del suverenitete, ki ga ima ljudstvo v oblasti. To je po njegovem obrazu razlilo poseben sijaj. Bil je vobče lep mož, v tem trenotku je bil naravnost krasen, in gospa pl. Petteg, ki je slonela na svojem oknu in opazovala prizore na trgu pred glavarstvom, je v tem hipu bridkeje kakor kdaj poprej čutila, kaka izguba jo je zadela s tem, da jo je ta mož zapustil.

Brnot je bil stopil na vodnjak, ki je stal sredi trga in se je s kratkimi, a jedrnatimi besedami zahvalil volilcem za izkazano mu zaupanje. Patos, s katerim je govoril, polet, s katerim je ponavljal svoje obljube in prisegal volilcem zvestobo, to je več zaleglo, kakor vsebina njegovega govora. Ko je končal, so ga volilci kričaje dvignili na ramena in ga nesli v gostilno.

Gneča v gostilni je bila tako velika, da ni mogel nihče sedeti, vsi so stali, vpili in popivali. Zdaj in zdaj se je kdo oglasil s kakim govorom, tisti politiki zadnje vrste, ki se pri različnih prilikah oglašajo kot zadnji. Slavili so Brnota in volilce, domovino in same sebe. Ljudje so jih komaj poslušali. Včasih so kar sredi govora začeli peti ali vpiti. Samo pili so vztrajno in nepretrgoma in vlili vase neverjetne množine vina.

S čašo v roki je sicer dr. Brnot zvesto vztrajal med svojimi volilci, trkal tod in tam in navidezno poslušal, a duh njegov ni bil več pri teh ljudeh. Dr. Brnot je sedaj samo še mislil na svojo srečo, to izredno, čudovito srečo, ki mu je ostala zvesta ta dan in naj mu omogoči ustvariti si veliko prihodnjost.

Proti večeru so se pripeljali iz bližnjih krajev različni Brnotovi somišljeniki, volilci in agitatorji. Ker ni bilo v krčmi prostora in so bile sploh vse krčme zasedene, so kar na trg nanesli mize in začeli pri slabem svitu petrolejskih javnih svetilk in gostilniških lojevih sveč pravi bakanal. Dr. Brnot je bil prisiljen priti iz krčme in napiti tudi tem volilcem, a dasi je bil že do smrti utrujen in izmučen, se je vendar znal premagati toliko, da je tudi te volilce spravil v ogenj.

Marko je bil ostal pri okrajnem komisarju Pettegu na večerji, ki je bila vsled molčečnosti in potrtosti domače gospe prav malo prijetna. Koj po večerji sta Marko in Petteg odšla, hoteč poiskati Brnota, da mu čestitata kot poslancu. Ker nista mogla do njega, sta si dobila stolce in prisedla k mizi nekih znancev, od koder sta opazovala pijano divjanje Brnotovih volilcev in njih prijateljev.

Šele pozno ponoči se je Marku posrečilo, da je prišel v bližino dr. Brnota. Segel mu je v roko in mu čestital. Pri svitu luči je pogledal Brnotu v obraz in je videl, da je ves upadel in bled.

»Kaj ti je?«

»Izmučen sem in kar čudim se, da sem sploh še živ,« je odgovoril dr. Brnot. »Danes vem, kaj so živci. Ves dan biti na nogah, mnogo ur v največjem razburjenju, vmes agitirati, govoriti, piti, napivati, se zahvaljati, poslušati bedake in sleparje, dolgočasne dobrovoljčke in prekanjene hinavce — ah, Marko, to ni lahka stvar.«

»Verujem ti,« je odgovoril Marko, »a kdor ima velike cilje, mora pač tudi včasih kaj prenesti. Zato pa poglej po svojih somišljenikih. Koliko jih je in kako so navdušeni.«

»Kaj navdušeni — pijani so,« je zašepetal Brnot prijatelju na uho. »Več kot osem tisoč kronic me velja ta volitev. Več kot osem tisoč kronic so mi vzele iz žepa in večinoma so ta denar pognali po grlih. No, zdaj sem dosegel, kar sem hotel, zdaj me čestiti volilci lahko v uho pišejo.«

Brnot je govoril z vso ostrostjo, ki mu je bila lastna in je s cinično odkritosrčnostjo razodel svoje pravo mnenje. V njem je od razburjenja in od naporov tega dneva vse tako vrelo, da si je moral dati duška. V tem trenotku je bil v stanu, da bi bil to tudi na ves glas povedal, ko bi ga bil kdo izzval, ker že samega sebe ni imel več v oblasti.

Zapustil je Marka s kratkim pozdravom in izginil za množico. Čez trenotek ga je zagledal Marko na drugi strani trga, ko je negotovih korakov šel proti svojemu domu. Utrujenost ga je bila končno vendar premagala.

Cinične in brezobrazne besede, ki jih je bil izrekel dr. Brnot, so Marka Košana resnično razburile. Bil je priča vseh volilnih dogodkov in vseh pojavov ljudske duše, zasledoval je volilno gibanje mnogo tednov in veselil se je tega, kar je videl, dasi mu je bil dr. Brnot vseskoz nesimpatičen in je vedel, da so volilci prevarani, če ga izvolijo. Markova radost je izvirala iz spoznanja, da se v tem strastnem in grdem volilnem boju vendar pojavlja nekaj, kar je trajno in v čemer se zrcali ljudska duša.

»Zakaj so se ljudje tako zavzemali za dr. Brnota, zakaj so se tako navduševali zanj, zakaj so šli s tako strastjo zanj v boj?« Tako se je vpraševal Marko, ko je s počasnimi koraki, držeč roke v žepu, obkroževal tisti prostor malega trga, kjer so se ljudje pri pijači razveseljevali. »Kaj je ljudi tako razvnelo, da zdaj kar divjajo in popivajo brezumno? Ali je res to provzročila sama agitacija, ali je to res samo vpliv duhovskega prigovarjanja in onih osem tisoč kron, ki jih je Brnot žrtvoval za svojo kandidaturo?«

Marko je dolgo razmišljeval o teh vprašanjih, a si ni vedel dati določnega odgovora. Vrnil se je k svoji družbi in z začudenjem zapazil, da imajo tudi drugi enake misli, a jih ne skrivajo, marveč poskušajo dobiti na ta vprašanja jasnega odgovora.

Komisar pl. Petteg je bil tisti mož v tej družbi, ki je zastopal stališče, da je Brnot zmagal samo vsled agitacije in s pomočjo denarja. Odrekal je volilcem sploh vsako pamet. Držal se je pri tem nazorov, ki se jih navadno drže tudi vlade in smatral ljudstvo za brezumno in brezznačajno tolpo.

»Kdor zna vzbuditi v ljudstvu instinkte mase, tisti je ima na svoji strani,« je pokašljuje zatrjeval komisar Petteg. »Instinkti mase so kanibalski, zato se jih more vzbuditi samo z denarjem in z agitacijo. Kaj je ljudem za Brnota! Nič jim ni in nič jim ne more biti. A vendar jih je spravil pokonci, da so šli zanj v ogenj.«

Marko je dolgo časa molče poslušal komisarja. Zadnje besede Pettegove so ga bliskoma spravile na novo misel.

»Prav ste rekli, gospod komisar! Kaj more biti ljudstvu na dr. Brnotu. Nič, prav nič. Namreč na njegovi osebi. Navdušili so se zanj, ker nosijo v srcu silno neutešno hrepenenje po sreči in ker vidijo v njem tisto eneržijo, ki jih zna tej sreči približati. Agitacija, pijača, denar — to je gotovo podžgalo in razvnelo strasti, a gonilna moč v tem volilnem boju je bilo vendar prastaro hrepenenje po sreči in trdno zaupanje, da je Brnot pravi mož, pripomoči ljudstvu do take sreče.«

»Ali — lepo vas prosim — ti ljudje so vendar popolnoma neinteligentni,« je z vnemo ugovarjal Petteg. »Močan glas, drzno čelo in mnogo obljub, pa pijače in denarja in vaši so.«

»Ne, ne,« je menil Marko. »Napačno sodite te ljudi. Inteligentni niso in o javnih stvareh razumejo malo — to je resnica. Toda vsak izmed njih čuti, da je sam zase slab, da si sam ne more pomoči in zato dobi tako lahko zaupanje do človeka, v katerem vidi eneržijo in moč. Od tod izvira tudi veliki vpliv duhovnikov. Ta masa tudi želi in hrepeni po ljubezni. Če jim kdo pokaže, da jih ima rad, da jim hoče nesebično pomagati, se ga strastno oklenejo, samo zaupati mu morajo, da je zmožen izpolniti svoje obljube.«

»In zdaj so pijani, ne ker imajo pijačo zastonj, marveč ker se zavedajo, da jih Brnot ljubi in da je on tista eneržija, ki jim uteši pradavno hrepenenje po sreči?« je pikro vprašal Petteg.

»Da, prav zato,« mu je mirno odgovoril Košan. »Pili bi tudi, če bi morali sami plačati. In jaz jih nič ne obsojam, da so danes pijani, ker v takih trenotkih velikega veselja in istinitega navdušenja, ne pozna človek meje, najmanj pri pijači.«

»Tolstoj pravi ...,« se je oglasil topolski lekarnar, a nadaljevati ni mogel, ker je vsa družba protestirala, da bi poslušala že neštetokrat premleta modrovanja sicer ljubeznivega in povsod priljubljenega lekarnarja.

Še pozno v noč je trajalo na topolskem trgu občno pijančevanje v proslavo zmage. Volilci so se veselili, med tem ko je njih izvoljenec ležal le na pol razpravljen doma na postelji, da se v spanju odpočije in okrepi od silnega napora volitvenega dneva.

Ves dan mu ni prišla ne enkrat na misel njegova nevesta. Pozabil je bil popolnoma, da je zaročen. Tudi ko je že bila njegova zmaga zagotovljena, se ni spomnil, da bi o tem obvestil Anico. Spal je nemirno in mučile so ga neprijetne sanje. Videl je v duhu vse mogoče stvari in doživel v sanjah čudežne doživljaje, toda neveste se tudi v sanjah ni spomnil.

Pozno ponoči se je Marko Košan odpravil domov. Šel je peš, ker v mestu ni bilo ob tej uri dobiti voza, svoj voz pa je poslal že zjutraj domov. Imel je do doma sicer dobre pol ure hoda, a želel si je, da se pošteno izhodi, predno leže spat.

Korakajoč mimo zadnjih topolskih hiš, je naenkrat zaslišal iz neke male krčme divje vpitje. Na pragu krčme se je prikazal posamičen človek, ki je planil iz hiše in stekel po poti med vrtovi v temo. Ko se je bil ta človek prikazal v razsvetljeni veži, ga je Marko takoj spoznal, dasi ga je bil to jutro na glavarstvu prvič videl. Za človekom, ki je bežal iz krčme, je planilo več moških. Skočili so na cesto, se nekaj časa ozirali po ulici, in ker je bil ubegli mož izginil, so se, zabavljajoč nanj, vrnili k pijači.

Marko je nadaljeval svojo pot, a v srce so mu stopila grenka čuvstva. Spoznal je bil v človeku, ki je moral bežati iz krčme in se skrivati pred ljudmi, dosedanjega poslanca topolskega okraja.

Spomnil se je, kako so se Vrhovec in njegovi prijatelji norčevali iz tega moža in ga zasmehovali, spomnil se je pa tudi, s kakim zaupanjem so še pred nekaj tedni drugi ljudje govorili o tem možu. Duhovščina ga je bila dvignila na svoj ščit, ko ga je potrebovala in pustila ga je pasti, ko je videla, da ga ne more več rabiti.

»Ljudstvo deli slepo svojo ljubezen in svoje sovraštvo,« si je mislil Marko. »Taki možje izhajajo z ljudstvom najlaglje, kakršen je Brnot. Šest let je bil ta človek poslanec in zdaj je moral bežati pred ljudmi, katerih zaupanje je toliko časa užival. Kaj pa je tudi zdaj, ko nima mandata? Nič, manj kot nič. Predno je postal poslanec, je bil navaden človek kakor vsak drugi. A danes je mož, ki je vse izgubil. In vendar je morda z vnemo in z najboljšo voljo zastopal koristi svojega okraja.«

Nevoljno je Marko nadaljeval svojo pot proti domu.

Njegov tovariš tega dneva, okrajni komisar pl. Petteg, se je bil po Markovem odhodu vrnil k svoji uradniški družbi. Ni se mu hotelo domov. Ta dan kar ni mogel najti miru. Neprestano ga je mučil sum, da ima njegova žena ljubezensko razmerje z dr. Brnotom. Trudil se je, da bi si to misel izbil iz glave. Govoril je mnogo, se prerekal in se poskusil šaliti pa ves njegov trud je bil zaman. Tudi popival je čez mero in proti svoji navadi, a tudi s pijačo si ni mogel pregnati neprijetnih slutenj.

Ni mu bilo za ženo. Ljubezen je bila že davno izginila iz njegovega srca. Niti sledu je ni več bilo. A užaljen je bil v svojem samoljubju, v svoji človeški nečimernosti. Bal se je, da bi nastal kak škandal, ki bi ga osmešil pred ljudmi in mu vzel njegov ugled ter ga ponižal. Če bi mu žena umrla, bi ne jokal za njo, niti ene solze bi ne prelil, a če bi ga zapustila, bi to smatral za največjo nesrečo.

»Kaj imajo neki ženske s tem Brnotom?« se je vpraševal Petteg. »On jih v svojem srcu vse zaničuje. Z njimi ravna z izredno galanterijo, ki pa ima v sebi toliko ironije, da je naravnost poniževalna. A vendar so vse vanj zaljubljene. V celem mestu je ni nobene, ki bi je ne mogel premotiti. Vsaka bi zaradi njega vse žrtvovala, samo če bi ji blagovolil vreči svoj robec. Kdo ve, koliko jih je zaradi njega na skrivnem že pretakalo bridke solze.«

Pettegovo ljubosumnost je povečevala še zavist. Okrajni komisar bi bil prav rad sam igral topolskega sultana, on je Brnota zavidal, da so se vse ženske zanimale samo zanj.

Gospa Pettegova je bila ves dan doma. Po odhodu svojega moža in Marka se je skrila poleg okna in mnogo ur zrla z neutrudno pozornostjo na trg. Da je bil izvoljen dr. Brnot, jo je za prvi trenotek razveselilo. Privoščila mu je ta uspeh, vedoč, kako si ga je želel in kako se ga je veselil. A njeno zadoščenje je kaj hitro izginilo; zamorilo je je spoznanje, da je Brnotova izvolitev ustvarila nov prepad med njo in med njim. Vedela je, da se bo Brnot kot poslanec le malokdaj doma mudil, da se sčasoma morda za stalno preseli drugam in da se mu morda sploh ne bo mogla več približati. To jo je bolelo, da je bila vsa iz sebe bolesti in ljubosumnosti na Anico.

Ves večer je gledala samo na Brnota. Njeni pogledi se niso maknili od njega. Oblekla se je bila v temno obleko in čakala, kdaj zbeži z doma. Samo da bi šel Brnot domov! Nameravala je iti takoj za njim na njegovo stanovanje, pa naj se zgodi karkoli. Upala je, da se bo mogla neopažena vtihotapiti k njemu. Zaviti se je nameravala v velik pled, da bi je nihče ne spoznal.

»Danes, ko je dosegel, kar je želel, ko je postal, kar je bilo največje njegovo hrepenenje, ko je izvojeval največji uspeh dosedanjega svojega življenja, danes se bo dalo ž njim govoriti.«

Tako je razmišljala gospa Olga pl. Petteg in te misli so ji dale potrpljenje, ki ga je potrebovala mnogo, kajti ure so tekle počasi, a na trgu zbrani ljudje se niso ganili z mesta in Brnot je vztrajal med njimi.

Naposled je gospa Petteg zagledala Brnota, ko se je poslovil od Košana in se z velikim ovinkom odpravil proti svojemu domu. V hipu je ugasnila luč v svoji sobi in tihih korakov šla iz hiše. Ključ, s katerim je odprla hišna vrata, je zaškripal tako, da se je gospa Petteg ustrašila, misleč, da se mora to škripanje slišati po celem trgu. A vendar je odprla vrata in pogumno stopila iz hiše. Videč, da se nihče ne zmeni zanjo, je naglih korakov pohitela čez trg.

A prišla je prepozno. Brnot je bil vrata v trenotku zaklenil, ko je dospela tja gospa Petteg. Potrkala je na vrata.

»Stanko — Stanko — odpri — slišiš — odpri.«

Toda Brnot je i slišal. Čula je, kako je ključ potegnil iz ključavnice in čula korake njegove, ki so se počasi izgubili.

Najraje bi bila začela kričati na glas, tako se ji je krčilo srce. Skoraj bi se bila zgrudila pred hišo. Toda premagala je svojo bolest in se počasi vrnila domov.

Skoro ob istem času je na Vrhovčevem gradiču legla k počitku Brnotova nevesta. Čakala je ves večer, da ji pride Brnot sam naznanit svojo zmago, a pričakovala ga je zaman.

VI.

Na dan svoje poroke se je Anica vzbudila že na vse zgodaj. Stekla je bosonoga k oknu in dvignila zastor. Hotela je videti, če bo lep dan.

Solnce se je šele dvigalo izza dalnjih gora, a že se je prvi svit razlival po topolski dolini. Anica se je ozrla po tej, njenemu srcu tako ljubi dolini, kakor bi si jo hotela še enkrat prav dobro utisniti v spomin. Gledala je dolgo skozi okno, srkala jesenski duh in z radostjo v duši mislila na svojo srečo. Zaupala je življenju in trdno verjela v srečo in v ljubezen.

Poroka je bila določena na dopoldne. Prišla je Pavla in je Anici pomagala obleči belo krilo neveste. Vsa bleda razburjenja in pričakovanja se je ogledovala v zrcalu, med tem ko ji je Pavla natikala dolgi beli pajčolan.

V sobi je vse dehtelo šopkov in cvetlic. Ko je bila Anica popolnoma gotova s toaleto in pripravljena za odhod, se je z okna še enkrat ozrla na domači vrt in na vso pokrajino. Z enim pogledom je vse objela, a srce ji je zadrhtelo v neumljivi plahosti, ko je na obzorju zagledala nekaj temnih oblakov, ki jih je bil pripodil zapadni veter.

»Čas je,« se je oglasila Pavla, »pojdi Anica.«

Pogledali sta si v oči in se poljubili.

»Srečna bodi, moja Anica,« ji je šepetaje rekla Pavla. »Vso srečo ti želim, kar je more dati svet.«

Anica ni mogla odgovoriti, tako je bila ginjena.

V veliki sobi so bili že zbrani vsi povabljenci. Vrhovec je bil nemiren in je izgledal, kakor bi se bil v kratkih tednih postaral za nekaj let. Zdaj in zdaj je od strani motril svojega bodočega zeta, a oblak z njegovega čela ni izginil.

Sredi povabljenih gospodov je stal ženin dr. Stanko Brnot. Držal se je ponosno in samozavestno in se živahno pogovarjal s svojimi znanci o vtiskih, ki jih je nanj napravila otvoritvena seja državnega zbora. Košan ni maral poslušati teh političnih ugibanj in razmotrivanj in je svojo pozornost posvetil gospe Vrhovčevi, ki se je kar topila sreče in zadoščenja, da se njena hči poroči z dr. Brnotom.

Poleg nekaterih drugih dam je bila navzoča tudi gospa Petteg. Njena krasna nova toaleta je vzbujala med ženstvom mnogo zavistnega občudovanja. Proti svoji navadi pa se ni zmenila za to, se ni mogla zmeniti, ker je bila vsa razburjena, dasi je to z veliko eneržijo prikrivala. Brnot je stal tako, da jo je imel vedno pred očmi in ogledoval jo je z nekim zadovoljstvom, kakor bi bil na njej razkril novih, doslej mu neznanih lepot.

Marko je zapazil to ogledovanje, uganil je te cinične poglede in razljutili so ga tako, da se je moral obrniti stran, boječ se, da bi se sicer ne mogel premagovati. Njegov srd je izviral iz poštenega srca. Izvedel je bil namreč za razmerje med dr. Brnotoni in med gospo pl. Petteg. Povedali so mu to različni ljudje, dolgo ni hotel verjeti, saj mu je bilo znano, da naredi ljudska govorica vsakega komarja lahko slona. Menil je, da sta dr. Brnot in gospa plem. Petteg pač izdatno koketirala med seboj, a da se kaj več ni zgodilo. In koketiranja z mlado, lepo in elegantno gospo pač ni zameriti mlademu samskemu možu, ki živi v malem mestu.

Toda na dan volitve je bil Marko nekaj zapazil, kar mu je vcepilo prepričanje, da sta imela dr. Brnot gospa pl. Petteg prav resno ljubezensko razmerje. Ko se je namreč Brnot poslovil od Marka in odšel proti svojemu domu, je Marko gledal za njim in videl, da je čez trg prihitela s pregrinjačo gospa in hotela za Brnotom v hišo, kjer je stanoval. Brnot je bil prej zaklenil vrata in gospa ni mogla v hišo. Marko je z očmi sledil tej gospe, ko se je vračala čez trg in strahom je uganil, da je to bila gospa pl. Petteg. Ko je potem videl, da je dotična gospa vstopila v hišo, kjer je stanoval okrajni komisar Petteg, je izginil še zadnji njegov dvom.

Kar je bil ta večer videl, tega ni povedal nikomur, niti Brnotu ni ničesar omenil. Sodil je, da Brnot nalašč ni pustil gospe Petteg za sabo v hišo, da je to storil, zavedajoč se svojih dolžnosti napram Anici — in v dobro mu je to zapisal in v svojem srcu ga je prosil odpuščanja, da je imel o njem slabše mnenje, nego je o tem zaslužil.

S takim dobrim mnenjem o Brnotu je prišel Marko na svatbo in zato je bil toliko večji njegov gnev, ki je nastal, ko je videl cinične, pohlepne poglede, ki jih je Brnot pasel na gospe pl. Petteg.

»Kanalja,« je rekel Marko sam pri sebi, ko je Brnotu pokazal hrbet. »Celo na dan svoje poroke že vara bodočo svojo ženo s svojo metreso. Kaj bo šele pozneje.«

V sobo je prišla Anica. S težkimi koraki je prestopila prag in kakor onemogla je padla svojemu očetu na prsi.

»Papa, ljubi papa ...«

»Moje ljubo dete ...«

Zgodilo se je, da je v tem trenotku prišel Brnot in se ustavil poleg Košana. Ta se ni mogel premagati, tako ga je ganilo Aničino slovo od očeta; nagnil se je k Brnotu in mu rekel na uho:

»Zapazil sem, da te še celo na dan tvoje poroke tvoja metresa bolj zanima kakor tvoja nevesta. Vedi torej, jaz vem več kot je treba in še v tej uri povem Vrhovcu vse, če mi ne obljubiš, da je za vselej konec razmerju z gospo Petteg.«

Brnot se je ustrašil. Naglo se je obrnil k Marku in videč njegov resni obraz, je videl, da se ne sme šaliti.

»Kaj si neumen?« je rekel. »Mar je meni za to žensko. Dam ti svojo častno besedo, da sem jo za vselej odslovil. Prav ven sem jo vrgel, ko je prišla k meni.«

Marko se je spomnil, da je Brnot na dan volitve gospe Petteg zaprl vrata pred nosom in je umolknil.

Tudi gospa plem. Petteg je objela in poljubila Anico in ji šušljaje pripovedovala, kako je lepa in kako ji od srca želi vso srečo.

Dr. Brnotovi pogledi so švigali od Anice h gospe Petteg in nazaj. Trenotek potem, ko je bil dal Marku Košanu častno besedo, da je za vedno končano njegovo razmerje z gospo Petteg, je že hladnokrvno primerjal svojo nevesto s svojo ljubico in si je priznal, da je Anica zanj prenežna in predrobna in da je gospa Petteg dosti lepša in poželjenja vrednejša.

Marka je obšlo spoznanje, da zakon, ki se sklene danes, ne prinese pričakovane sreče prijateljici njegovih mladih dni in z žalostjo v srcu se je obrnil v stran. Ni hotel videti, kako se Brnot približa svoji nevesti.

Vse se je pripravljalo za odhod k poroki, ki se je imela vršiti v topolski stolni cerkvi. V zadnjem trenotku je imela še vsaka dama kaj popraviti na svoji toaleti, gospod Vrhovec pa je jezno begal po sobah in iskal svoje rokavice, ki jih je končno našel v svojem žepu.

Zopet se je Brnot približal Marku.

»Ali si že čital današnjo »Neue Freie Presse«? je vprašal, kakor da se ni malo prej ničesar med njima zgodilo in kakor da je tudi na dan njegove poroke politika njegova največja skrb. »Novemu parlamentu prorokuje slabo usodo, češ, da so destruktivni elementi preštevilno zastopani. Meni je posvetila nekaj dosti prijaznih besedi. Nekaj pozornosti sem le vzbudil.«

Marko je zapazil, da gleda Anica nanj in na Brnota in videč njen ljubki, dobrohotni usmev, si je mislil:

»Uboga nevesta meni, da mi pripoveduje njen ženin, kako je srečen. Kaj bi rekla, ko bi vedela, da me trpinči celo neposredno pred poroko s — politiko.«

Obrnivši se k Brnotu mu je rekel:

»Želim ti vso srečo v zakonu; politika je naposled postranska stvar.«

Brnot je dobro čutil ost tega očitanja, a ta dan se Marku ni hotel zameriti in mu za to ni odgovoril. Pa tudi treba mu ni bilo odgovoriti, kajti prihitela je Pavla in se Marku obesila na roko.

»Vi me pa tudi vedno pozabljate,« se je Pavla hudovala z ljubeznivim smehom. »Moj par ste, pa me danes še pogledali niste; res, jaz nimam sreče s svojimi kavalirji.«

Marko je napravil Pavli nekaj sicer zasluženih komplimentov, a v srcu je nosil tako žalost, da ni našel pravih besed. V mislih mu je bila Anica. Slutil je, da gre s sladkimi upanji proti globokemu breznu, da se bodo njene sanje o sreči razpršile v nič in da postane žrtev brezmejne sebičnosti in brezvestnosti svojega moža. Zdaj, ko je videl, da se loči Anica za vedno od njega, je šele čutil, kako jo ima rad in si je bil svest, da mu bo njena nesreča provzročala velike bolesti.

Naposled so bili vsi povabljenci pripravljeni in kmalu potem so kočije oddrdrale od gradiča proti topolski cerkvi.

Na potu je bilo malo ljudi, vse je že bilo pohitelo v mesto. V cerkvi sami in okrog cerkve je bilo vse polno ljudstva, mestnega in kmetskega. Vsakdo je hotel biti priča, ko se državni poslanec topolske doline poroči z najimovitejšim dekletom celega okraja in to z dekletom, ki so ga vsi resnično radi imeli. Zlasti mnogo se je zbralo ženstva, ki je nestrpno čakalo, da napase svojo radovednost.

Vozovi so dospeli do cerkve in se ustavili drug za drugim. S povzdigneno glavo je šel dr. Brnot proti cerkvi. Poleg njega je docela izginila družica, ki jo je vodil. Šel je v cerkev, kakor bi šel na kak volilni shod, Anica je bila zatopljena v svoje misli in ljudje so rekli, da izgleda, kakor kaka svetnica.

Poroko je opravil topolski župnik, preprost gospod, ki se je bil v dolgih letih svojega dušnega pastirstva navadil mehaničnega izvrševanja cerkvenih ceremonij. Govoril in molil je mrmraje in ravnodušno in niti slutil ni, kaj se godi v duši onih dveh bitij, ki sta stala pred njim, da prejmeta iz njegovih rok blagoslov njiju zveze za vse življenje. Brnotov »da« se je glasil razločno in trdo, Aničin se je glasil kakor vesel vzklik iz duše.

Končano. Brnot se je obrnil in podavši svoji ženi roko, jo je peljal v zakristijo. V trenotku, ko se je bil obrnil, so se njegovi pogledi srečali s pogledi gospe plem. Petteg. Videl je v očeh gospe Petteg solze in nasmehnil se je nekako veselo in zadovoljno.

Med vožnjo od cerkve na Vrhovčev grad sta Brnot in Anica le malo govorila. Brnot je bil ovil roko Anici okrog pasa in ji rekel:

»Zdaj si moja, Anica, srečen sem, da si moja.«

Anica je naslonila svojo glavico na njegovo ramo. V zaprti kočiji na prazni cesti je to mogla storiti, ker je tu nihče ni videl. Držala je Brnota za roko in od časa do časa z izrazom blaženstva na obličju rekla:

»Kako sem srečna — moj Stanko — kako te ljubim — iz vse duše te ljubim.«

Brnotu je bilo kmalu tega dosti, a premagoval se je in nekajkrat tudi poljubil bledi ustni svoji ženi, sicer pa sedel ravnodušno poleg nje in sam sebi očital, da nima nič srca in da je nezmožen prave, resnične ljubezni.

Ženitovanjsko popotovanje je nameraval Brnot skrajšati kolikor mogoče, Anica je želela prebiti vsaj štirinajst dni na otoku Kapri, češ, da je to za mladoporočence najprimernejši kraj. Toda Brnot ni hotel toliko časa izostati. Želel je priti v državni zbor čim prej mogoče, češ, da je zanj vsak dan izgubljen, ki ga ne preživi med zasedanjem na Dunaju in pripravil je Anico do tega, da se je popolnoma vdala.

»Tri dni v Benetkah, tri dni v Florenci in potem čez Tirolsko na Dunaj«, tako je dr. Brnot formuliral svoj načrt za ženitovanjsko potovanje in pri tem je ostalo.

Odhod novoporočencev je bil določen za popoldne z brzovlakom. Komaj so svatje dospeli iz cerkve, se je že bilo Anici treba posloviti. Le toliko časa ji je preostalo, da se je preoblekla.

Obsipajoč jo s čestitkami in poljubi so se prijateljice poslovile od nje, prijatelji so ji poljubljali roko — prvič v življenju — jo nagovarjali — tudi prvič — z »milostivo« in v svoje čestitke vpletali včasih ne posebno okusne opazke. Anica ni ničesar slišala in ni ničesar razumela, vse to je šlo mimo nje, ne da bi vedela kdaj in kako.

Zavedla se je šele, ko je sedela na vozu z možem in z očetom, ki jo je spremil na kolodvor. Imela je pač solzne oči, a sama ni vedela zakaj, tako lahko ji je bilo pri srcu, tako popolnoma jo je bila prevzela zavest, da si je s poroko zagotovila srečo za vse življenje.

Starega Vrhovca tudi v tej uri ni minila skrb. Tiste zle slutnje, ki so ga v zadnjih tednih tolikrat morile, so ga pretresale tudi zdaj. Kraj najboljše svoje volje ni mogel verjeti, da postane njegova Anica tako srečna, kakor ji on želi in kakor ona upa. A zaduševal je svoje meglene bojazni. Samo na kolodvoru pri slovesu so ga čuvstva zmagala in solze so mu silile na oči, ko je objel svojo hčer. Čez trenotek jo je odpeljal vlak.

Med tem, ko sta se novoporočenca peljala proti solnčnemu jugu, je bilo na Vrhovčevem gradiču kaj veselo. Gospa Vrhovčeva je sijala radosti, zadoščenja in ponosa. Neprestano je ponavljala, da je to najsrečnejši dan njenega življenja in storila je vse, da bi ta dan ostal tudi njenim gostom in sploh kolikor mogoče ljudem v prijetnem spominu.

Za goste je bil prirejen sijajen »zajtrk«, ki je trajal do večera, v pritličju pa je dobil jesti in piti kdor je hotel, vsled česar se je do mraka vse polno ljudi sukalo okrog kuhinje.

Povabljenih je bilo toliko mladih ljudi, da so po »zajtrku« improvizirali ples. Marsikdo bi se bil pač raje umaknil v kako stransko sobo ali pa odšel domov, toda nihče se ni tega upal, vedoč, da bi to gospa Vrhovčeva smatrala za osebno razžaljenje. Mladina se je veselila, vse bolj živahno in včasih tudi razposajeno, starejši ljudje so pili in postajali vse glasnejši.

Marko je malo plesal in ni nič pil. Sam si ni bil na jasnem, zakaj mu je vse težje pri srcu. Naj si je tudi poskusil se razvedriti in v zabavi z mnogoštevilnimi gosti pregnati mračne misli, ki so mu rojile po glavi, vendar se je na sredi še tako živahnega pogovora naenkrat zopet spomnil Anice in postal zopet žrtev svojih tužnih misli.

Še bolj molčeč in slabovoljen kakor Marko je bil ta dan stari gospod Vrhovec. Splošno se je zapazilo, kako zelo se razlikuje njegovo vedenje od vedenja njegove žene. Gostje so si tolmačili tako, da je Vrhovec otožen, ker je izgubil svojo hčer, gospo Vrhovčevo pa, da je za to izgubo potolažila zavest, da je njena hči napravila odlično partijo.

Ravno, ko se je Marko pripravljal, da bi brez slovesa izginil iz sobe, ga je ogovorila gospa Petteg. Njiju pogledi so se bili ta dan že večkrat srečali in obema se je zdelo, kakor da ju je nekaj zbližalo drugega z drugim.

»Ali nečete tudi z menoj enkrat plesati?« je vprašala gospa plem. Petteg. »Zdi se mi kakor bi se me nalašč izogibali.«

»Delate mi krivico, milostiva,« je dejal Marko. »Plesal sem sploh prav malo, ker nisem posebno razpoložen.«

Zasukala sta se v hitrem plesu. Šele zdaj pravzaprav je Marko zapazil, kako lepa, četudi že nekoliko dozorela žena je gospa pl. Petteg. Videl je prvič njen polni stas, okrogle bele roke in pohotne ustnice, prvič je začutil toploto in parfum tega života in začel je uvidevati, da se je Brnot le težko ločil od nje.

»Sedite malo k meni,« je dejala gospa pl. Petteg, ko je bil ples končan. »Bodite dobri, saj vi morate vendar pojmiti, da se bojim vseh teh ljudi, da bi najraje pobegnila.«

Pogledala ga je, kakor bi ga z očmi hotela prositi usmiljenja in prizanesljivosti.

»Davi — pred poroko ste z dr. Brnotom govorili o meni,« je rekla tiho. »Čutila sem to. Zato vem, da pojmite, kako mi je pri srcu. Najraje bi jokala, a se moram veseliti.«

Obšlo jo je bilo silno, koprneče hrepenenje, zaupati Marku tajnost svoje ljubezni. Zdelo se ji je, da mora dobiti človeka, ki bi mu razkrila svoje bolesti, kajti čutila je, da jih sama ne more več prenašati. Hotelo se ji je tolažbe in sočutja, prav kakor bi ji bilo sicer obupati.

Toda Marko Košan ni hotel biti zaupnik gospe pl. Petteg. Delal se je, kakor bi njenih besed ne bil razumel. Silil se je spraviti pogovor na druge stvari, a ker gospa Petteg ni bila za to razpoložena, jo je naglo zapustil in takorekoč ušel z Vrhovčevega doma.

Ker se je skrivaj odstranil, je moral iti peš domu. Njegova hiša je stala dobro uro od Vrhovčeve, a vendar je šel rad po široki beli cesti, ki je v mesečnem svitu jasno ležala pred njim. Bilo je že precej pozno in skoro vsa dolina je že počivala. Ta mir, ki je vladal, je dobro del Marku in v nočni tihoti so se polagoma umirili njegovi živci.

Obšlo ga je spoznanje, da ni prav ravnal, ko je mirno gledal, da je Anica Vrhovčeva vzela Brnota. Ni mu šla iz glave misel, da je njegova pokojna mati Anico namenila njemu za ženo in dozdevalo se mu je, kakor da mu je dr. Brnot ugrabil zaklad, na kateri je bil v hrupu dunajskega življenja pozabil. Uvideval je, da je živeč brez dela na Dunaju, zamudil dvigniti pravočasno ta zaklad in da je sam kriv, če se ga je polastil dr. Brnot. Včasih se mu je pač zazdelo, da nima do Anice prave ljubezni, da govori iz njega samo sočutje z njeno usodo in kesanje, da si je pustil vzeti ta zaklad, a zadušil je vsak tak pomislek.

V tej uri, na tem nočnem potu pa se je v Markovem srcu porodilo še drugo spoznanje. Sprevidel je, da je njegov poklic, ostati, živeti in delati na rodnih tleh. Ljutil se je, da je topolska dolina postala domena brezsrčnega egoista, ki pozna le samega sebe.

»Včasih so grofje tlačili to ljudstvo, zdaj se je porodil fevdalizem duhovnikov in špekulantov,« je sam pri sebi govoril Marko. »Aristokratje so se naslanjali na brutalno silo, novi fevdalci se naslanjajo na sugestijo; prvi so delali z mečem, drugi špekulirajo s psihologijo mas. In vendar bi ti ubogi ljudje zaslužili resničnega, nesebičnega prijatelja.«

Ni bilo Marku na tem, da bi sam igral kako javno vlogo. To mu še na misel ni prišlo. Toda zdelo se mu je, da je spominu na svojega očeta dolžan ostati v topolski dolini in biti ljudem prijatelj, svetovalec in svarilec, zlasti svarilec.

»Kdo je?« ta klic osoren in hripav, je vzbudil Marka iz njegovih misli.

»Ali ste vi, Tomaž?« je vprašal Marko pod drevesom stoječega človeka. »Kaj pa delate tako pozno?«

»Iz Topolne sem prišel — ravnokar,« je odgovoril Tomaž. »Čudno je to življenje — eni se ženijo, drugi mrjo. Res čudno.«

Marko je mislil, da je Tomaž pijan, a Tomaž je stopil na njegovo stran in je mirno in čisto sigurno korakal poleg njega.

»Res čudno je to življenje,« je modroval Tomaž, kakor bi govoril sam s seboj. »Pred eno uro se je tod pripeljal topolski župan. Bil je na svatbi pri Vrhovčevih. Pri naši hiši je začel kočijaž klicati na pomoč. Županu je postalo slabo. Dali smo mu vode in ga močili z octom, ker ni prišel k sebi, sem sedel k njemu na voz in ga držal. Kočijaž je podil kar je mogel. Pa je bilo že prepozno. Ko smo prišli v Topolno, je bil župan že mrtev. Zdravnik je rekel, da ga je zadela kap. Bog se ga usmili — bil je velik pijanec.«

Vse to je Tomaž povedal počasi in ravnodušno. Smrt ni imela zanj nič strašnega na sebi. Ko je odprl vrata, je še dostavil:

»Ljudje so rekli, da hočejo vas imeti za župana.«

Marko se je skoro ustrašil teh besed.

»Kaj pa mislite, Tomaž?«

»Nič ne mislim,« je mrmral stari mož, »pa lahko noč, gospod župan.«

Marko je v svoji sobi korakal še mnogo ur nemirno gor in dol, razmišljujoč o dogodkih tega dne, o Anici in o Brnotu in o hitri smrti topolskega župana. Naposled je prišel do jasnega sklepa:

»Če me hočejo imeti za župana, pa prevzamem,« si je dejal. »Če že ne morem biti srečen, hočem biti ljudem vsaj koristen.«

VII.

»Topolna — eno minuto,« je izkliceval sprevodnik odpirajoč vrata železniškega kupeja pri dunajskem brzovlaku.

Iz kupeja je smeje se zadovoljno skočil Marko Košan in vrgel svojo prtljago staremu Tomažu, ki ga je pričakoval na kolodvoru.

»Vsi zdravi in veseli?« je vprašal Košan gredoč s Tomažem k svojemu vozu. »In novega ni nič.«

»Vse zdravo in veselo, gospod župan,« je odgovoril Tomaž in se široko smejal. »In kar je novega, se vam je tako sproti poročalo.«

Sedla sta na voz in se peljala po zamrzli cesti proti domu.

Marko se je vračal z Dunaja. V nasprotju z vsemi svojimi prejšnjimi sklepi je bil ostal vso jesen in do pozne zime v Topolni in se je šele po novem letu odpeljal na Dunaj, da tam končno uredi vse svoje zadeve. Nameraval je ostati cel mesec na Dunaju, a že čez štirinajst dni ga je prevzelo tako hrepenenje po domu, da mu v prestolnici ni bilo več obstanka.

Ko se je zdaj peljal po tej beli cesti, mu je prišlo na misel, kako slabovoljen je bil tedaj, ko se je tod vozil pred nekaj meseci, prvič po večletni odsotnosti.

»Kako se je vse izpremenilo,« si jemislil Marko. »Pred nekaj meseci sem se jezil na vse, kar sem tu videl. Prav nič me ni zanimalo. Domači kraj je bil zame izgubil vso privlačno silo, na rodnih tleh sem se čutil tako nesrečnega, kakor bi bil v pregnanstvu. Pač sem bil že tedaj sit dunajskega življenja, in sit brezskrbnega lenuštva, a vendar sem bil odločen to življenje nadaljevati. Svoj dom sem hotel prodati in se za vedno razločiti od te ljube dolinice. In zdaj sem vesel, da doma nisem prodal, da mi je ostal in ta dolina mi je ljuba, kakor nobena druga na svetu. Da, celo ta naslov, ki mi ga dajejo, me veseli. »Gospod župan« — to kaže, da mi zaupajo in da me smatrajo za človeka, ki jim je koristen.«

Temu razmišljevanju je naredil konec Tomaž, čim je privozil do sveta, ki je bil Markova last. Obrnil se je na kozlu in začel Marku razlagati, kaj je tod vsajeno, kaj se bo tam sejalo, kako je z živino in kako s krmo in je končno obširno utemeljeval svoj nasvet, naj Marko dva vola proda, ker je zdaj cena visoka in bo kupčija ugodna. Marko je poslušal z veliko pozornostjo, včasih tudi kaj ugovarjal ali vsaj povpraševal ter sploh posvedočil, da se resnično zanima za gospodarstvo na svojem posestvu.

»Če premislim, kako se je v tem času premenil,« je sam pri sebi ugibal stari Tomaž. »Ko sva se pred pol letom tukaj peljala, se je čemerno držal in ni nič govoril — danes je pa tak, da ga je človek kar vesel. Kaj je neki vzrok. Ženska že nobena, ker se za nobeno dosti ne zmeni. Kaj torej? Morda ima le prav občinski pisar, ki pravi, da rodna tla nikdar ne izgube svoje moči nad človekom.«

Pripeljala sta se do doma. Na svoje začudenje je Marko tam našel debelega topolskega notarja.

»Kar strpeti nisem mogel,« je dejal notar, ko je Marku segel v roko. »Pomislite, pravdo za vodno silo je občina dobila.«

»Res? Ah, to me pa od srca veseli,« je vzkliknil Marko. »Občina se vam mora posebno slovesno zahvaliti, da ste to stvar tako srečno izvedli.«

»Meni — zahvaliti?« je z začudenjem vzkliknil notar in z vnemo dostavil: »Vam — vam naj se zahvali. Vi ste to stvar dognali. Vi ste obletali vse oblasti, prebrskali stare zemljiške knjige in starodavne listine ter s silnim trudom zbrali ves materijal. Jaz sem le vložil, kar ste vi sestavili.«

»Ali — prosim vas — gospod notar.«

»Kaj bi prosili — kar je res, je res,« se je notar razburil. »Najmanj dva meseca ste se trudili, žrtvovali čas in denar — zdaj pa naj bi človek ne rekel, da ste vi rešili občini vodno silo, ki je vredna svojih petdesettisoč kron kakor le kaj?«

Marko se je zmenil z notarjem, da pride še zvečer v mesto in je naročil Tomažu, naj popelje notarja v Topolno.

»Torej smo pravdo za tisto vodo dobili?« je vprašal Tomaž, ki je bil ves čas pozorno poslušal pogovor svojega gospodarja.

»Da, da, dobili smo jo,« je potrdil notar.

Tomaž je pokimal in šele, ko je bil pri vratih je rekel, kakor bi govoril sam s seboj: »Ljudje bodo veseli, da, prav veseli bodo.«

Marko je to slišal in spreletelo ga je toplo čuvstvo, spoznanje, da je svoji občini koristil.

Že naslednjega dne se je oglasil pri Vrhovčevih, a ni našel nikogar doma.

»Gospod so šli v mesto,« mu je pojasnjevala služkinja, »gospa so v Ljubljani, gospodična Pavla pa strežejo stari Marjeti.«

»Kdo je to?«

»Stara kmetica, ki bo vsak hip izdihnila.«

Marko si je dal pokazati ne daleč od gradiča stoječo kočo stare Marjete in je šel tja, da vsaj pozdravi Pavlo. V hiši so ravnokar prižigali mrtvaško svečo.

»Vsak hip bo konec,« je dejal ves sključen starec, ki je sedel v veži.

Marko je rahlo odprl vrata in pogledal v sobo. Pavla je stala kraj postelje in je držala umirajočo žensko na rokah.

»Malo potrpite, saj bo hitro bolje,« jo je potolažila Pavla še enkrat. V tem hipu je stari ženi klonila glava vznak, zasopla je še enkrat globoko in njenega življenja pot je bila končana.

Pavla se je ustrašila in polglasno vzkliknila, dočim so druge ženske v sobi začele na glas moliti. Marko je hitro zaprl vrata. Hotel je počakati v veži, da se Pavla sama pripravi za odhod.

Prišla je šele čez dlje časa. Poznalo se ji je, da je jokala in da jo je smrt stare žene močno razburila. Molče je dala Marku roko, a čitala je v njegovih očeh, da ceni njeno človekoljubno pomoč ubogi stari ženi in to je njenemu srcu dobro delo. Slišala je tudi že pri odhodu, kako je stari kmetič v veži hitel ženskam praviti: »Ves pogreb bodo plačali gospod Košan« in hvaležen pogled je Marka zadel iz njenih jasnih oči.

Šla sta skupaj proti Vrhovčevemuu gradiču v prijaznem, zaupnem pogovoru, kakor bi bila vsak dan skupaj.

»Anice nisem utegnil obiskati na Dunaju,« je pripovedoval Marko. »Imel sem čez glavo opravkov. A rad bi vedel, kako se ji godi.«

»Dobro se ji godi, četudi ne tako, kakor si je morda predstavljala,« je pripovedovala Pavla. »Naposled se mora priznati, da je iz malega mesteca in da se že po svoji naravi ne more tako hitro oživeti v dunajske razmere. Jaz sem bila z mamico že po Božiču na Dunaju in sem spoznala toliko ljudi, da si še njih imen nisem zapomnila.«

»Kaj ima Anica toliko znanstva?« se je čudil Marko.

»To ravno ne, a Brnot vabi vedno najrazličnejše ljudi k sebi. Prava menažerija se včasih zbere. Pri večerji se prepirajo na ves glas o političnih in takih rečeh in se še ne zmenijo za navzoče dame. In po večerji popivajo do pozne noči in se zopet prepirajo. To vam je grozno. Zdi se mi, kakor bi bilo intrigiranje bistvo vse politike.

Marko se ni čudil, da Pavli ni ugajala tista družba, ki se je zbirala okrog dr. Brnota. Izvedel je bil na Dunaju dovolj o tistih krogih, v katerih se je gibal dr. Brnot. Ti krogi mu niso bili simpatični in to je bil pravi vzrok, da ni obiskal Anice, ko se je mudil na Dunaju.

Spremil je Pavlo do Vrhovčevega gradiča in se je tam poslovil od nje. Hotel je biti sam, kajti to, kar mu je bila Pavla povedala o Aničinem življenju, ga je žalostilo. Slutil je, da se Anici bliža hitreje, kakor je misel, trenotek razočaranja in to ga je bolelo zlasti še, ker je vedel, da ji ne more čisto nič pomagati.

Misel na Anico ga je morila tudi naslednje dni. Motil se je s tem, da je delal kolikor je največ mogel. Bavil se je s svojim gospodarstvom in posvečeval občinskim zadevam toliko časa in truda, da so ga hvaležni občani kar občudovali. Uredil jim je prav vse zadeve, jim izposloval vsakovrstnih podpor in novih pridobitev ter upeljal najnatančnejši red, kakršnega doslej niso nikdar imeli.

Tekom nekaj mesecev si je Marko z delom pridobil tako veljavo pri ljudeh, da je začel postajati dr. Brnot nanj ljubosumen. Čutil je, da čim bolj se dviga ugled Markov, toliko bolj temni njegov ugled.

Odkar je bil Brnot izvoljen za državnega poslanca, se ni dosti menil za svoj volilni okraj. Prihajal je sicer vsakih štirinajst dni v Topolno, a ostal je vselej le malo časa doma in je ta čas posvečal svoji pisarni. Volilci so na svoja pisma pač dobivali jako prijazne in dolgovezne odgovore, a njihove želje se niso izpolnile nikdar. Nekaj časa so se zadovoljevali z odgovori, a ko so enkrat spoznali, da jim Marko zastonj to izposluje, za kar bi bil notar napravil lep račun in česar jim dr. Brnot sploh ni mogel doseči, so se zatekali vse bolj k Marku in puščali Brnota v miru.

Pravičnost je velevala Marku, da je Brnota branil, češ, tudi poslanec ne more vsega doseči, najmanj slovenski poslanec, ki ga vlada itak pisano gleda in mu le jako nerada izpolni kako željo. Od tega spoznanja Marka ni odvrnila niti govorica, da se Brnot sploh neče zavzeti za koristi svojih volilcev, ker meni, da izgubi poslanec ugled in vpliv pri vladi, če prosjači za malenkostne usluge svojim volilcem.

Na spomlad je izvedel Marko, da je prišla Anica k svojim staršem na obisk. Ta vest je novič odprla rano njegovega srca. Rad bi bil takoj pohitel na Vrhovčev grad, da pozdravi prijateljico svojih mladih dni, toda opustil je ta namen, ker se mu je zdelo, da si imajo Vrhovčevi in Anica marsikaj povedati in bi jim bil njegov obisk koj prvi dan morda neprijeten.

Aničin prihod res ni vzbudil neskaljenega veselja v Vrhovčevi hiši. Kakor so bili vsi srečni, da imajo zopet Anico med seboj, tako mučno jim je bilo, ko so videli, da izgleda slabo in da tudi v njenem srcu ni veselja.

»Kaj je s teboj, moj ljubi otrok,« je zavzdihnil Vrhovec, ko je Anico potegnil k oknu in ji pogledal v obraz. »Cvetočo sem te izročil tvojemu možu in vračaš se mi bleda, upadla in potrta. Tega ni bolezen storila, to so storile dušne muke.«

Gospa Vrhovčeva si je štela v dolžnost, zagovarjati svojega zeta, v katerega je bila kar zaljubljena, posebno odkar je obiskala Anico na Dunaju.

»Ti pretiravaš,« je z odločnim poudarkom rekla svojemu možn. »Anica pač še ni vajena velikomestnega življenja. Socialno stališče Stankovo ji nalaga dolžnosti, ki se jim ne more odtegovati, ki pa ji delajo mnogo skrbi in provzročajo dosti truda. Sčasoma se bo že navadila. No, in prememba zraka je pač tudi imela svoj vpliv. Anica je vzrasla na deželi v svežem zraku, na Dunaju je zrak pač slabši, in to ji je škodilo. Pri nas se že popravi. V štirinajstih dneh bo zopet cvetela kakor mlada roža.«

Vrhovec pač ni bil prepričan, da je vse tako, kakor mu je dopovedovala žena, a ugovarjal ni, ker se ni hotel prerekati, najmanj v navzočnosti svojih hčera. Toda sklenil je, da spregovori z Anico na samem resno besedo, kajti hotel je zanesljivo vedeti, kaj da je z njegovo hčerjo.

Našel je še ta dan tako priliko. Pred večerjo je Anico odpeljal v svojo sobo. Držeč jo za roko jo je vprašal:

»Anica — ali mi zaupaš, popolnoma in brez zadržka?«

»Da, papa,« je kratko, a odločno izjavila Anica.

»Potem mi povej, kaj ti je. Slabo izgledaš. No, dobri zrak ti popravi zdravje v kratkem. Toda v tvojih očeh vidim toliko žalost, da mi krvavi srce. Povej mi, Anica, si-li srečna in zadovoljna in je li Stanko tako dober mož, kakor bi moral biti?«

Silno in nujno je bilo to vprašanje in razodevalo je vso skrb, ki je ležala Vrhovcu na srcu. Anico je to vprašanje tako presenetilo, da ni bila več v stanu prikrivati, kar jo je bolelo. Zaihtela je in se razjokala in že te solze so pričale Vrhovcu dovolj. Žal mu je bilo skoro, da je tako maloobzirno nastopil. Objel je Anico in jo stisnil k sebi.

»Anica — dete moje — nikar ne jokaj,« je ječal in imel sam vse rosne oči.

Anico pa je bolest tako prevzela, da je brezvoljno ležala na očetovih prsih.

»Papa, papa — jaz sem tako nesrečna, da bolj ne morem biti.«

Še nikdar v svojem življenju ni Vrhovec toliko trpel, kakor v tem trenotku. Molče je stiskal Anico k sebi in si otiral solze. Hotel je počakati, da se pomiri in da bo mogla ž njim jasno in resno govoriti.

Končno so Anici usahnile solze in izvila se je očetu iz rok.

»Pozabiva to uro, dragi papa,« je rekla Anica. »Nič me ne izprašujte, vas prosim. Čemu naj bi vam tožila svoje gorje? Vas bi to samo razburjalo — saj že jaz dovolj trpim.«

Toda Vrhovec se ni dal kar tako odpraviti.

»Ne, Anica, jaz moram vse vedeti,« je rekel odločno in potegnil Anico na sedež kraj sebe. »Dal sem te Brnotu, upajoč, da te bo ljubil kakor zaslužiš in da ti bo resnično dober mož. Rekla si prej, da mi zaupaš popolnoma in neomejeno in mislim, da sem ti oče, ki tako zaupanje zasluži. Saj veš, da bi storil vse in dal tudi življenje, samo da bi te videl srečno. Zato te prosim, povej mi vse.«

Vzlic vsem resnim prošnjam in nujnemu prigovarjanju svojega očeta, se Anica ni mogla odločiti, da bi bila razodela, kar ji je težilo srce. V mislih je pogledala nazaj v preteklost svoje ljubezni in svojega zakona in spomnila se je cele dolge vrste samih bridkosti. Najhujša je bila pač ta, ki jo je doživela na svojem ženitovanjskem potovanju, ko je z blaznim strahom opazila, da njen mož sploh ne veruje v žensko čistost in ko ji je na njeno vprašanje cinično rekel: »Res krepostne ženske sploh ni, vse so, če že ne dejanjsko, vsaj duševno pokvarjene.« In bolest, ki jo ji je s tem provzročil, je še rasla, ker jo je vedno smatral le za bitje, ki je poklicano zadostovati njegovim željam. In to naj bi povedala svojemu očetu. Za ves svet ne.

Vrhovec je dolgo čakal, da mu hči razkrije vzroke svoje žalosti, a ker je Anica le molčala, je začel iznova siliti, naj mu pove, kaj ji je.

»Ali je že dlje časa, kar nisi več srečna?« jo je vprašal Vrhovec.

Upadli sta ji roki, s katerimi si je zakrivala oči in rekla je, kakor bi govorila sama s seboj:

»Dlje časa? Ah, jaz sploh nisem bila nikdar srečna ... nikdar ... niti kot nevesta.«

Naslonila je glavo na očetovo ramo in je začela svojo izpoved.

»Danes vem, da me ni nikdar ljubil in da je sploh nezmožen ljubezni. Ne morem ti razodeti, kako sem že hitro po svoji poroki prišla do tega spoznanja. Tekom ženitovanjskega potovanja se je to spoznanje vse bolj utrjalo v meni. Pričakovala sem ljubezni, a moj mož zame niti časa ni imel. V Trstu, v Benetkah in v Florenci sem morala po cele ure presedeti ž njim v kavarni. On je čital časnike in si delal beležke, zame se niti zmenil ni. Če sem želela pogledati kako znamenito stavbo ali kak slaven umotvor, me je zasmehoval, češ, kaj razume pomaranča z dežele o umetnosti. Pri vsaki priliki mi je pokazal, kako se čuti vzvišenega nad menoj in kak nič sem jaz v njegovih očeh. Njegovi pogledi so bili vedno ledeni in zasmehujoči, njegove besede vedno zapovedujoče, pa včasih tudi ostre in surove. Zbegal me je tako, da se naposled že nisem več upala ž njim govoriti, če sem kaj rekla, me je poniževal in se mi rogal, če sem molčala, mi je zopet očital, da sem dolgočasna in nevedna. Ah, težke so bile že tiste ure, dobri moj papa, a prišle so še težje.«

Vrhovca je prevzela razburjenost tako, da se je komaj še premagoval. Ves je trepetal, vse v njem ga je sililo, naj izbruhne silni srd, ki se ga je bil polastil, a hotel je do konca slišati poročilo svoje hčere in zato je molčal.

»Na Dunaju me je moj mož kmalu popolnoma zanemaril. Ves dan ga ni bilo doma. Neprestano je imel vsakovrstna politična, pravna in finančna opravila. Zvečer me je vsaj prve tedne peljal še v kako gledališče, a hitro je tudi to opustil. Hotel me je jemati s seboj na različna dvomljiva zabavišča, a ker se mi je studilo, kar sem tam videla, sem raje ostajala doma. Od tedaj sem ga videla samo še pri obedu in pri večerji le tedaj, če je povabil svoje prijatelje. Ah, in koliko skrbi sem imela celo za denar. Še kar je bilo potrebno za gospodinjstvo, mi je odštel vsak teden posebe ...«

»A jaz sem ti vendar vsak mesec poslal 250 kron,« je vzkliknil Vrhovec.

»Da, a prevzel jih je moj mož. Meni je dajal le vaša pisma, in če sem si hotela kaj kupiti, sem morala dolgo prositi za potrebni denar.«

Anica ni bila v stanu razodeti očetu, da ji je Brnot pri takih prilikah z neizbranimi besedami očital, naj pripravi očeta do tega, da ji izplača vso doto, češ, da mu z obrestmi ni nič pomagano. Toda Vrhovca je dovolj razburilo že to, kar je slišal.

»Ljubi moj otrok,« je dejal, ko je končala Anica, z nekako slovesnim glasom, »kar si mi razodela, mi priča dovolj jasno, da sem storil neodpusten greh, ko sem te dal Brnotu za ženo, da tega nisem storil rad, da sem se le težko vdal, to veš sama. Tvoja nesreča je velika in zagrenila mi bo zadnje dni življenja. Toda, žal, da to, kar si mi povedala, ne zadostuje za ločitev tvojega zakona, sicer bi te takoj iztrgal Brnotu iz rok. Postavi ne zadostujejo grdobije, ki si mi j ih zaupala, da bi se mogla ločiti od Brnota.«

»Ah, papa, kaj vprašam za postavo,« je zavzdihnila Anica. »Ločitev je že izrečena v najinih srcih in tej ločitvi ni kos nobena postava na svetu.«

Aničina obupanost je Vrhovca tako bolela, da bi se bil najraje razjokal, a njegova ljubezen do hčere je bila tako velika, da mu je dala moč, brzdati svojo bolest in Anico še tolažiti.

»Nikar ne obupaj, Anica,« ji je prigovarjal. »Potrpi malo in počakaj, da bom jaz govoril z Brnotom. Saj mora sprevideti, da je s teboj ravnal grdo, brezsrčno in brutalno. Morda uvidi krivice, ki jih je storil. Ali je sploh mogoče, da te nima rad? Kdor te pozna, te ljubi, in ravno tvoj mož naj bi te ne ljubil? Ti sama ne veš, kako si ljubka, presrčna in očarljiva. Nekateri moški, posebno tak, ki imajo mnogo opravkov, spozna vrednost in lepoto svojo žene šele, ko ga drugi nanjo opozore. Zato bom jaz z Brnotom govoril. Kdo ve, morda mu delaš celo krivico. Marsikdo ne more pokazati svojih čuvstev, čeprav ljubi svojo ženo odkritosrčno. Na vsak način se kmalu vse razjasni in ni še nič izgubljenega.«

Vrhovec še sam ni verjel svojim besedam, a zdelo se mu je, da mora predvsem potolažiti Anico in ji vliti v dušo novega upanja.

Anica je sanjavo zrla predse v tla. Šele po daljšem molku je rekla:

»Ko bi bilo to vse, kar sem ti povedala, bi tudi jaz še ne bila izgubila vere v srečo. Kar sem ti razodela, me je sicer bolelo in žalostilo, a to bi se dalo še prenašati, vsaj nekaj časa.«

Vrhovec je planil s svojega sedeža.

»Kaj — še več se je zgodilo? Anica, prosim te, govori ...«

V očeh svojega očeta je Anica čitala izraz tako velike skrbi in tako iskrenega sočutja, da ji je postalo lahko povedati mu tudi to, kar mu je hotela prikriti.

»Morda se še spominjaš, papa, kar si mi sporočil v predpustnem času, da je šel namreč komisar Petteg na dopust in da se z ženo odpelje na Dunaj. Od tedaj sem vsak dan v »Fremdenblattu« pregledovala imenik dospelih tujcev in res sem nekega dne našla med tujci tudi Pettega s soprogo, čakala sem več dni, da me obiščeta, a nikogar ni bilo. Gredoč slučajno po Rotenturmerci pridem mimo hotela »Oesterreichischer Hof« in naletim na tamkaj stanujočo Olgo. Povabila sem jo, naj me obišče, a izgovorila se je, da odpotuje že zvečer domov. Kako sem se začudila, ko dobim čez nekaj dni brezimno pismo, v katerem je bilo rečeno: Če hočete vedeti, po kakih opravkih hodi vaš mož, vprašajte popoldne portirja hotela »City«, kaj delata tam dr. Brnot in neka tuja gospa.« Lahko mi je bilo izvedeti, da je hotel »City« pribežališče nedovoljenih ljubezenskih razmer. Prva moja misel je bila, da to pismo izročim svojemu možu. Ko bi bilo vladalo med nama le še količkaj zaupnosti, bi bila to tudi gotovo storila. Odločila sem se naposled, da svojemu možu o pismu ničesar ne povem in da poskusim stvar sploh pozabiti. Po pravici povedano, me Brnotova nezvestoba ni nič posebno bolela. Toda vzlic vsemu prizadevanju se nisem in nisem mogla pomiriti. Želela sem samo eno: Izvedeti, če mi je pismo sporočilo resnico ali ne. Gotovost sem hotela imeti in to me je napotilo, da sem vzela izvoščka in v njegovem vozu čakala več ur pred hotelom. Portirja sem pridobila z nekaj kronicami ...«

»In kaj si doživela?« je vprašal Vrhovec, ko je Anica za trenotek utihnila.

Že ob polu 3. popoldne je prišla lahkih korakov vsa žareča notranjega veselja — Olga Petteg. Prav nič se ni skrivala, bodisi, ker je mislila, da je nihče ne pozna, bodisi, da ji sploh ni bilo nič na tem, če jo kdo vidi iti v slaboglasen hotel. Smehljaje je vstopila v hišo, vzela pri portirju ključ in odšla po stopnicah. Meni je postalo težko pri srcu in tudi sram me je bilo, da sem se spozabila tako daleč, da sem vohunila. Ne dolgo po Olgi je prišel moj mož. Tudi njemu se je od daleč videlo, kako dobro je razpoložen. Spregovoril je s portirjem par besed in potem je tudi on odšel po stopnicah. Kaj sem jaz v tisti uri trpela, ti ne morem povedati. Stud in ljubosumnost sta mi trgali dušo. Še v vozu nisem mogla strpeti. Skočila sem iz voza in peš pobegnila domov.«

Ves obupan je sedel Vrhovec na svojem sedežu. Spominjal se je, da je davno, predno je Brnot zasnubil Anico, že krožila po Topolni govorica, da imata Brnot in gospa Petteg skrivno razmerje, a da se tega ni nihče upal na glas trditi, ne le ker ni bilo nobenih dokazov za to, marveč, in v še večji meri, ker se je vsakdo bal brezobzirnega dr. Brnota.

»Svojemu možu nisem o tem dogodku ničesar povedala. Jaz se ne znam bojevati in se ne maram prerekati. Vem, da bi mi bil Stanko brez ovinkov priznal svojo nezvestobo, ne morda iz tiste odkritosrčnosti, ki izvira iz ponosa, marveč ker nima nobenih ozirov name in nič več ljubezni do mene. Črv pa je tedaj neprestano glodal v mojem srcu. Neprenehoma sem iskala v svojem spominu sledove, kdaj da se je moralo začeti to razmerje med Stankom in med Olgo. Iz vsega, česar se spominjam, sklepam sedaj, da sta se Stanko in Olga ljubila že davno predno sem postala Stankova nevesta. In to je, kar me najbolj boli. Zakaj me je snubil, zakaj se je z mano poročil, če me ni ljubil? Vse bi še razumela, a tega ne razumem ...«

Premagala jo je zopet bolest in razjokala se je na novo. Njene solze so še povečevale Vrhovčevo obupnost, a zdaj še tolažilne besede ni več našel. Jokal je sam, objemajoč svojo hčer in poljubljajoč ji oči in lase.

»Uboga moja Anica! Ko bi ti pojmila, kako žal mi je sedaj, da sem te dal Brnotu. Samo moja neodločnost in moja popustljivost je kriva, da si zdaj tako nesrečna. Ti si Brnota ljubila in jaz nisem bil toliko moža, da bi se bil odločno uprl, čeprav sem se vedno bal, da tvoj zakon ne bo srečen.«

»Nikar tako ne govori, papa. Jaz sem Stanka ljubila ... Kadar se dekle zaljubi, je nedostopno pametni besedi.«

»Pa vendar ... ko bi se jaz odločno uprl ... ti bi me bila naposled gotovo poslušala.«

»Ne, gotovo ne! Kaj ve mlado dekle o ljudeh in o svetu? Ničesar! Vse se mu prikriva. Nobena ni v stanu spoznavati ljudi in njih pravo vrednost, vsaka sodi le po zunanjostih. Stanko je bil prvi moški, ki se mi je približal z resnimi nameni. Smatrala sem tiste pozornosti, ki jih znam danes ceniti kot brezpomembne malenkosti, za velike dokaze njegove ljubezni in vdanosti. Moje srce se je zanj razvnelo in tedaj me nobena moč na svetu ni mogla odtrgati od njega. Velika in sveta je bila moja ljubezen in zato je razočaranje toliko bridkeje. A ti, papa, si nimaš ničesar očitati, vsa krivda zadene le mene.«

Vrhovec je bil hvaležen svoji hčeri, da mu je razbremenila dušo.

»Kar se je zgodilo, se ne da več popraviti,« je dejal Vrhovec, »a vsaj tvojemu trpljenju mora biti konec. Ti ostaneš seveda pri nas in se ločiš od njega.«

»Čemu, papa? Zdaj se to več ne izplača. Izvedela sem o njem toliko grdih stvari in ga spoznala tako natančno, da ga ne ljubim več in ga sploh ne bi mogla več ljubiti. Moja ljubezen je umrla, a ločiti se ne maram, saj bo itak kmalu vsega konec.«

»Kaj praviš?« je v največjem strahu zaklical Vrhovec. »Kaj nameravaš?«

»Ničesar, papa. A bolna sem in ne bom več zdrava. Tisti dan ... pred hotelom »City«, me je prvič prijelo ..., potem še večkrat ..., zdravniki pravijo, da imam srčno hibo in da lahko vsak hip izdihnem. Rekli so mi, da se ne smem nikdar razburiti in nikdar žalostiti ... Kako so smešni ti zdravniki.«

»Anica ... Anica ...« Stari Vrhovec je ves iz sebe začel znova objemati svojo hčer. »Nikar umreti ... nikar ...«

»Nič ne prikrivam, papa! Moja bolezen je jako nevarna, a nič se ne žalostite.«

Izvila se je očetu iz rok in se mu s silo nasmehnila, a imela je zavest, da bo kmalu konec vseh njenih bolesti.

VIII.

Prišla je pomlad in prinesla kmetovalcem topolske doline obilo dela. Lotili so se ga s tisto nevoljo, s katero izvršuje človek opravila, ki mu dajo komaj za silo zaslužka. V topolski dolini so ljudje kmetovali površno in malomarno. Temeljitejšega gospodarskega znanja ni imel nihče, vsak pa je bil že na spomlad v skrbeh, kako bo z jesenskim zaslužkom pokril različne svoje obveznosti in potrebščine.

Župan topolski, Marko Košan, je bil morda edini, ki se je s pravim veseljem lotil poljskih del. Vso zimo se je teoretično pripravljal na gospodarsko delo. Prečital je mnogo knjig in se posvetoval z različnimi dobrimi kmetovalci, zlasti pa s starim Tomažem, ki mu je bil zdaj kočijaž in oskrbnik in sploh desna roka pri vsem delu. Ves dan je bil Marko na polju. Oskrbel si je bil kmečko obleko in je sam delal kakor vsak dninar. V mestu so se mu na skrivnem posmehovali, kmetje niso hoteli v začetku prav verjeti in so potem delali zaničljive opazke. Ko pa so ljudje videli, kako se Marko trudi, kako resno in vztrajno opravlja svoje posle, ko so videli žulje na njegovih prej mehkih in belih rokah, so spoznali, da se Marko ni za šalo in za kratek čas lotil kmetijskega dela. Utihnil je smeh in nič več ni bilo slišati prezirljivih opazk. Ljudje so dobili respekt pred vztrajno delavnostjo svojega župana in ne da bi vedeli kako in kaj, so se zavzeli, da bi ne zaostajali za Markom.

Čez dan je bil Marko vprežen v svoja gospodarska dela od jutra do mraka — zvečer pa je reševal občinske zadeve, bodisi v mestu ali pa na svojem domu. Časa ni imel ne za obiske, ne za razveseljevanja, a vendar je bil vesel, kakor nikdar poprej in začel je uvidevati, kako lep in srečen je poklic kmetovalca.

Proti večeru jo je čez polje primahal topolski občinski tajnik. Pod pazduho je imel torbico polno aktov.

»Kaj je novega v mestu?« je vprašal Košan.

»Nič posebnega, gospod župan. Glavarstvo nam je poslalo zopet vsakovrstnih ukazov in naročil.«

»Kakor po navadi,« je nevoljno rekel Košan. »Županstva kmalu ne bodo imela druge naloge, kakor delati tlako glavarstvom. Le pojdite k meni na dom in me počakajte,« je potem dostavil Marko, »da rešiva te zadeve še danes.«

Občinski tajnik pa se ni maknil z mesta, prav kakor bi imel še nekaj povedati. Stopical je okrog Marka, cmakal z ustnicami in delal napoto, hoteč pripraviti župana do tega, da bi ga še kaj vprašal. Naposled je le dosegel svoj namen.

»Menda mi imate še nekaj povedati,« je rekel Marko. »Kar hitro povejte, kaj je.«

»O, nič posebnega,« je odgovoril občinski tajnik, »samo ženske so hude na Magajno.«

»Magajna? Kdo je to? Jaz ne poznam nobenega človeka tega imena.«

»Saj je mož šele malo časa tu,« je pripovedoval občinski tajnik. »Polir je pri veliki opekarni. Prepotoval je menda že ves svet. Veliko je videl in pripovedovati vam zna ... Noben človek ne gre več spat, dokler Magajna ne zaspi.«

Marko je izpustil vajeti, ki jih je držal v rokah, in stopil k svojemu tajniku, čigar poročilo ga je začelo zanimati.

»Povejte, povejte, kaj je s tem človekom?«

»Kaj naj bo? Čez dan je na delu, zvečer pa se zbero okrog njega vsakovrstni ljudje, delavci in kmetje, in ga poslušajo. Ali vam ima namazan jezik. Neprenehoma govori. Ves večer govori le on. Mislim, da bi lahko govoril ves teden nepretrgoma. Še našega poslanca bi prekosil. In kako jih zna pogreti te ljudi, ki ga poslušajo. Kar trepetajo od razburjenja, kadar jim pripoveduje, kake krivice se gode po svetu in kaka sleparstva. Res, čudne reči vam pripoveduje. Morda so celo resnične. Do polnoči je tega pripovedovanja vsak dan in včasih še dlje. Možje sede v gostilni in trosijo, žene pa se doma jeze in zahtevajo, naj tega Magajno odpravimo iz občine. Povedal sem jim že stokrat, da je to čisto nemogoče. A kdaj si pusti ženska kaj dopovedati?«

Marko je bil pazno poslušal. Ko je občinski tajnik končal svoje dolgovezno pripovedovanje, je bil Marko že odločen, da gre še ta večer poslušat moža čudovite zgovornosti.

»Le pojdite za zdaj na moj dom,« je naročil občinskemu tajniku, »in pokrepčajte se. Vse drugo se pomeniva pozneje.«

Naročilo, naj se pokrepča, je občinskemu tajniku nadvse ugajalo. Kadar je zaslišal to besedo, jo je vselej kar mogoče hitro ubral na Košanov dom in tudi zdaj ni čakal niti trenotek več, nego je brzih korakov krenil med njivami naprav svojemu cilju.

Šele v temi je obenem s hlapci zapustil Marko poljsko delo in se odpravil domov. Nič ni slutil, da ga na domu pričakuje obiskovalec, ki se ga je najmanj nadejal.

V veliki sobi, kjer se je Marko najraje mudil, je sedel topolski državni poslanec dr. Stanko Brnot in eksaminiral občinskega tajnika, ki je z veliko plahostjo dajal nejasne in nedoločne odgovore strogemu in mogočnemu izpraševalcu.

Brnot se je bil šele ta dan pripeljal z Dunaja. Obiskal je Marka samo iz taktičnih nagibov, kakor je rekel sam pri sebi, ker je uvideval, da mora biti v dobrih prijateljskih razmerah z županom, čigar popularnost mu ni bila prav nič po volji.

»Če pogledam po tvoji sobi, bi skoro mislil, da si se začel resno pečati s kmetijstvom,« je z lahko ironijo vzkliknil Brnot, ko sta se bila pozdravila z Markom. »Sodil sem, da ti je kmetijstvo samo kratkočasje. Kaj naj pa to pomeni? Tak salonski lev, kakor si bil ti, pa — kmetovalec. To se pač ne ujema.«

Marko se je zasmejal glasno in zveneče; bil je to smeh veselega zadovoljstva.

»Vrag vedi, kako se je to zgodilo,« je dejal Marko. »Ta zemlja mora vendar imeti posebno moč v sebi. Pred nekaj meseci sem še hotel vse skupaj prodati, a odkar sem stopil na to zemljo, se ne morem več od nje ločiti. Na rodnih tleh stojim. Zdi se mi, da imam nekaj posebno trdnega in zanesljivega pod nogami. Večkrat sem si že rekel, da sem bil prej podoben mornarju, ki se je na lepi ladji vozil po morju — nič gotovega, trdnega, zanesljivega nisem imel pod nogami. Zdaj je drugače. Tako mi je, kakor mornarju, ki stopi na kopno.«

»Torej si se kar zaljubil v ta svoja rodna tla,« se je posmehoval Brnot, »tako zaljubil, da zdaj to zemljo kar sam obdeluješ in si postal pravi kmetovalec.«

»Rajši sem dober kmetovalec, kakor slab poslanec,« je pikro odgovoril Marko. »Vsi pač nismo enaki. Ti si mestni otrok in zato ne koreniniš tako v zemlji kakor jaz, ki sem rojen na veliki kmetiji. Tudi z dobrim kmetovanjem lahko človek mnogo koristi svoji domovini, več kakor marsikak politik.«

Slučajno je vzel Marko v roke debelo knjigo, ki je ležala na njegovi mizi. Bil je to Valvazor. Ne da bi kaj mislil, je začel listati in naenkrat obstal.

»Čitaj, prijatelj,« je rekel Brnotu. »Meni se zdi, da je tu vse povedano, kaj je moška dolžnost.«

Radovedno se je Brnot nagnil nad knjigo in je polglasno čital:

»... Denn eben diejenige Natur, welche uns die Liebe dess Vaterlandes eingepflantzt, hat auch unsre möglichste Ersinnungen zu dem Wachsthum seiner Glori gewidmet, und uns eine Schuldigkeit auferlegt, mit allen Krtäfften dasselbe zu bedienen. Darum muss dan so wol das Vaterland als wie die Eltern von uns geliebt und geehret werden. Ja! wann hiebey das Gesetz dess hochverstandigen Platonis etwas gelten sollte, so müsste das Vaterland in der Liebe dem Vater und der Mutter vorgehen.«

Brnot je pogledal Marka od strani, a v njegovem pogledu je bilo toliko porogljivosti, da je Marko zardel.

»Ti pač nimaš smisla za take stvari,« je rekel Marko in naglo zaprl Valvazorja. »Včasih sem se tudi jaz posmehoval takim naukom. Domači zrak je name vplival, da sem postal drugačen. Tebi se tega pač ni bati, kajne?«

Marko je govoril energično in naravnost izzivajoče. Toda Brnot se ni hotel z Markom prepirati, za nobeno ceno, najmanj zaradi pojmov in naziranj, ki jih je suverensko zaničeval, kot izrodke domišljije brez vsake realne vrednosti. Zato je zasukal pogovor na druge stvari, rekši:

»Ljuba duša — nikar se ne razburjaj. Danes se že celo ne bom s teboj prepiral, ker imam veliko preveč drugih skrbi in poslov, da bi mogel debatirati o idealih.«

Natočil si je čašo do vrha in jo izpraznil na dušek.

»Sicer pa mislim, da si se ti tako razvnel za kmetijstvo, ker si se naveličal Dunaja in lenobe ter brezdelja. Podoben si v tem moji ženi, ki tudi kar ne mara na Dunaju prebivati in le vedno sanja o domu, o domačem kraju in o topolski dolini.«

Govorila sta potem o vsakovrstnih javnih zadevah, gospodarskih in političnih, mirno in stvarno in šele, ko je bilo delo končano, sta prišla zopet na stari ton, na tisti prijateljski ton, ki je vendar dobro in jasno pričal, da moža drug drugega ne marata.

»Veš kaj,« je končno rekel Brnot, »posodi mi svoj voz, da se naravnost od tod popeljem k svojemu tastu in mi ni treba šele v mesto hoditi. Če se pelješ z menoj, mi je še ljubše; potem prideva toliko prej nazaj.«

Marko je poslušal te besede s silnim začudenjem in ni hotel verjeti, da je prav slišal.

»Ti hočeš še nocoj nazaj v mesto,« je vprašal zategnjeno. »Kaj ne stanuješ pri svojem tastu?«

»Ne,« je mirno odgovoril Brnot. »Preveč mi je od rok tastov gradič in tudi ne maram imeti na vratu cele familije. Toda pozdravit moram iti svojo ženo, saj je že dober mesec, kar je nisem videl.«

Košan je dal vpreči voz in je spremil Brnota iz hiše.

»Torej ti danes še niti videl nisi svoje žene?«

»Kdaj? Prva stvar je vendar poklic. Zjutraj sem se pripeljal, dopoldne sem imel dovolj opravkov v pisarni, popoldne sem konferiral z glavarjem in z dekanom, potem s teboj — kdaj naj bi šel obiskat — svojo ženo?«

Brnotove besede so obsegale celo pripoznanje — tako vsaj si jih je tolmačil Marko. Sklepal je iz teh besed, da Brnotu ni nič več za Anico, niti Anici za Brnota, in to mu je bilo nekako zadoščenje, prav kakor bi bil to prorokoval in na to čakal.

Naglo je bežal Markov voz po gladki beli cesti, mimo slabo razsvetljenih kmečkih hiš in prostornih gostilen, iz katerih je donel šum večernega življenja.

»Torej ti si župan in kakor čujem, si s tem prav zadovoljen,« je po daljšem molku začel Brnot. »No, tudi jaz sem svoj čolnič že napeljal v pravo vodo.«

»Da, tudi meni se tako zdi,« je rekel Marko, »seveda, če časopisi prav sodijo.«

»Vsaj moj prvi nastop kot govornik je bil prav srečen,« se je z zadovoljstvom pohvalil Brnot. »Celo »Neue Freie Presse« je precej obširno pisala o meni in še obširneje seveda slovanski listi. Poslušaj me, Marko in pazi, da boš z žurnalisti vedno v prijateljskem razmerju; nihče ti ne more toliko koristiti in nihče toliko škodovati kakor žurnalist. Tudi največja reva med žurnalisti, tudi tak, o katerem nikdar nič ne slišiš in ki ga nikdar ne vidiš, ima v svojih rokah neverjetno moč.«

»Vem, a ker zase ničesar ne želim in ničesar ne pričakujem, mi je to vseeno.«

»Meni so žurnalisti silno mnogo koristili,« je nadaljeval Brnot. »Saj pa znam tudi ž njimi občevati. Dajem jim informacij in novic in oni mi gredo na roko. Žurnalisti spravljajo najraje na površje take ljudi, ki so ž njimi v trajni zvezi. Hotel sem s svojim prvim govorom vzbuditi pozornost in žurnalisti so mi iz njega naredili senzacijo. Po pravici in čisto odkritosrčno rečeno: pridobil sem največ veljave pri tistih politikih, ki mojega govora niso slišali in ki so samo čitali, kar so o meni poročali listi. Zdaj iščejo zveze z menoj vse stranke — posebno radikalne in socialne.«

»Ti si vendar kandidiral kot naroden agrarec konservativnega mišljenja,« ga je opozoril Marko. »To vendar ne gre, da bi se zdaj pajdašil z radikalci.«

»Ljuba duša — vse gre,« se je smejal Brnot. »V državnem zboru ne vpraša nihče, kakega mišljenja je kdo, nego le, koliko moči in vpliva ima na druge poslance. Ko bi ti vedel, koliko je v parlamentu klerikalcev, ki so pristni liberalci, in koliko je glasnih liberalcev, ki so kakor noč črni klerikalci. Prepričanje, to je stvar, ki se razobeša na govorniškem odru kakor zastava na hiši — za kulisami je vsa politika pravzaprav kupčija.«

»Posebno lepo in vzpodbudno to ravno ni, kar mi zdaj razodevaš,« je menil Marko. »Jaz vsaj bi ne bil za tako delovanje v prid ljudstva.«

»Ti si preveč nežnočuten. V politiki je predvsem treba trde kože in jeklenih živcev. Jaz jih imam. Zato pa tudi čutim v sebi voljo in zmožnost, začeti in izvesti velike akcije. Na svojem ženitovanjskem potovanju po Italiji sem videl marsikaj, kar bi se dalo pri nas izvesti in kar bi donašalo lepe dobičke. Preštudiral sem te stvari prav natančno ...«

»Kaj si imel za to čas celo v medenih tednih svojega zakona?« se je začudil Marko.

»Zakaj ne?« je zbadljivo dejal Brnot. »Kaj naj bi bil pa delal na tem potovanju. Sentimentalnost mi je bila vedno zoprna kakor sploh vsa nekoristna čuvstva. Življenje ima sploh svojo vrednost samo za človeka, ki zna živeti. Mož mora biti kakor peč v kaki fužini; v tej peči je vedno ogenj in le kdor čuti v sebi pravi ogenj, zamore biti resničen človek. Jaz sem kakor peč v fužini, ti prijatelj, pa kakor lepa okrašena svetilka v pošteni meščanski hiši. Zato se tudi ne moreva nič prav razumeti.«

»Da se ne moreva razumeti, — da, to je čista resnica,« je nekako odurno odgovoril Marko, kakor bi hotel odkloniti vsako podobnost v naziranju z dr. Brnotom.

Dospela sta bila do Vrhovčeve hiše in provzročila s svojim prihodom prav mučno presenečenje. Marku je bilo takoj žal, da je spremil Brnota. Posebno se je čudil, da so Vrhovčevi sprejeli Brnota z očitno neprijaznostjo. Anica je dala svojemu možu vsaj roko, stari Vrhovec je pobegnil iz sobe, Pavla pa je z neprikritim sovraštvom odzdravila svojemu svaku in ga motrila tako izzivajoče, kakor bi hotela namenoma provzročiti prepir.

Brnot se pa ni dal spraviti iz ravnovesja. Sedel je k svoji tašči, videč, da ima pri njej še največ zaslombe, in mirno čakal, kdaj eksplodira prva bomba. Menil je, da bi bilo še najbolje, če se prej ali slej vendar neizogibni boj dobojuje koj sedaj.

Nastala je jako mučna tišina. Marko je videl, da ga prosi Anica z očmi, naj ji pomaga v nastali zadregi in hitel je ugoditi njeni želji. Ker mu v trenotku ni prišlo nič drugega na misel, je začel hitro in hlastno pripovedovati, kar mu je ravno prišlo na misel.

»... Da, in še nekaj je novega. Občinski tajnik mi je prišel naznanit, da je pri novi opekarni zaposlen polir, ki mi revolucionira celo mesto in vso okolico.«

»Nič se ne boj, prijatelj in župan,« je vzkliknil Brnot. »Naj mož dela kar hoče — Slovenci smo že taki, da samo z besedami lomimo železje, v katero so nas vklenili nasprotniki.«

Marko ni nič odgovoril na Brnotovo opomnjo, nego obrnjen k Anici in Pavli nadaljeval:

Ta tuji revolucionar govori neki tako dobro in zanimivo, da ga poslušajo ljudje cele ure, do pozne noči. Danes ga pojdem tudi jaz poslušat in povabim seboj nekaj prijateljev.«

»Ah — vzemite še nas s seboj,« je prosila Pavla in Anica se je pridružila njeni prošnji, kateri je bil Marko seveda rad pripravljen ugoditi.

»Pojdeš li tudi ti z nami?« je Marko zgolj iz vljudnosti vprašal Brnota, iskreno želeč, da bi Brnot odklonil. To se je tudi zgodilo.

Marko in Brnot sta ostala pri Vrhovčevih na večerji in potem se je vsa družba odpeljala v Topolno. Na trgu pri izstopanju iz vozov je nanesel slučaj, da je družba zadela ob komisarja Pettega in njegovo ženo. Izvedši po kaj so Vrhovčevi prišli, se jim je Petteg takoj pridružil, dočim je gospa Petteg izjavila, da je revolucije in revolucionarci nič ne zanimajo.

Pri razstanku je Marko slišal, ko je gospa Petteg zašepetalu Brnotu besede: »Ob devetih — vse v redu.«

IX.

Opekarski polir Magajna, ki je znal toliko in tako pripovedovati, da celo od dela utrujeni in izmučeni niso šli spat, dokler ni sam nehal, je stanoval z delavci vred v veliki baraki, postavljeni poleg gostilne, kamor so najraje zahajali v mesto prišedši kmetje. Poleg velike sobe te gostilne je bila »gosposka soba«, ki se je razlikovala od prve samo po tem, da so bile mize v njej pogrnjene, v prvi sobi pa nepogrnjene. V to gosposko sobo so zahajali uradniki z njihovimi družinami in tudi ta večer je bila soba tako polna, da so Vrhovčevi našli prijetno družbo.

Vrata v prvo sobo so bila na pol odprta. V tej sobi, kjer je bilo po navadi jako glasno in živahno, je zdaj vladala še veča tihota, kakor v cerkvi med pridigo. Niti kašljati se ni nihče upal. V kotu pod podobo bogorodice, pred katero je brlela večna luč, je sedel slok, že nad petdeset let star mož. Bil je ogorelega, kakor posušenega obraza, iz katerega je žarelo dvoje črnih ognjevitih oči. Roki, suhi in žilavi, je držal sklenjeni na mizi, glava mu je bila nagnjena nazaj in gledal je predse, kakor bi bil zamaknjen.

Govoril je z visokim glasom, počasi, a brez prestanka, kakor bi mu nikdar ne zmanjkalo sape. In govoril je čudne reči, vse vprek, kakor so mu prišle slučajno na misel.

Okna so bila odprta in na oknih so sloneli posli, kmečki fantje in otroci ter poslušali s tisto napeto pozornostjo, kakor okrog miz sedeči delavci in kmetje in kakor gospoda v »gosposkem štibeljcu«.

Čudno lepo, mehko in kakor struna jasno je zvenel Magajnov glas. Pripovedoval je obširno storijo, polno pretresljivih dogodkov, čudežnih rešitev in groznih nesreč, storijo polno krvi in ljubezni in vendar storijo, pri kateri so vsem poslušalcem trepetala srca.

»Mož je gotovo poet,« je šepetaje menil Marko, sklonivši se k Pavli. »Kdo ve, kdaj je čital nekaj strašnih romanov — zmetal je to v svojih možganih vse v kup in njegova fantazija je iz teh reminiscenc ustvarila to trivijalno in vendar vsled načina njegovega pripovedovanja in njegovih opazk tako pretresljivo storijo.«

»Da, poet je, pravi poet,« je ves bled in nervozen pritrdil Petteg. »Koliko Shakespearov in Dantejev je že umrlo za plotom, ne da bi se kdaj le zavedli svoje genialnosti, ne da bi znali pisati in brati.«

»Tiho — tiho — pst,« so se oglašali poslušalci in to šušljanje med Markom, Pavlo in Pettegoin je ponehalo.

Zopet je vladala tihota in slišal se je samo glas pripovedovalčev.

»... S trdo roko je grof prijel svojo ženo za roko, jo potegnil k sebi in jo pahnil zopet od sebe, da je padla na kolena. »Nezvestnica,« je zakričal nad njo in iztrgal meč iz nožnice. »Varala in izdala si me.« — »Nisem te varala in nisem te izdala,« se je opravičevala grofica. »Ko sem se s teboj poročila, sem bila še otrok in nisem poznala ne sveta, kaj šele samo sebe.« — »Uničila si mojo srečo,« se je ljutil grof. — »Kaj sem mar dolžna žrtvovati sebe, samo da si ti srečen,« je odgovorila grofica. »Ne in stokrat ne.«

Pripovedovalčev glas je nekoliko utihnil in koj nato tišje nadaljeval:

»Vsak človek ima pravice do prostorčka pod solncem. Srečen je le tisti, kdor more svobodno živeti po svojih nagnenjih, kdor sme poslušati hrepenenja svoje duše in se po njih ravnati. Druge sreče sploh ni na svetu. Zato pa grof ni imel prav, da je hotel s smrtjo kaznovati svojo ženo, ki ni storila drugega, kakor da je poslušala svojega srca želje in koprnenja. Vsi smo na svetu le zato, da bi bil vsak kolikor mogoče srečen. Nazori o sreči so pri vsakem človeku drugačni in menjajo se neprestano. Kar pa kdo stori iz ljubezni, to je vzvišeno in ne more biti nikdar slabo. Ljubezen je najvišje, kar da življenje človeku. Zato bi grof ne smel umoriti svoje žene. Ali — za vsako uro sreče in za vsak užitek mora človek enkrat plačati obresti v obliki bolečin. Ker ljudje še nismo spoznali pravega smisla življenja, zato imamo vsakovrstne predpise, po katerih se moramo ravnati. In ker se grofica ni držala teh predpisov, ker je svojo srečo postavljala nad občne predpise, zato je zapadla kazni. Grof bi jo bil lahko usmrtil, to je bila njegova pravica. A rekel si je, da se sreča drugega človeka iz sebičnosti in nečimernosti ne sme pohoditi in zato ni grofice umoril. Rekel pa si je tudi, da noče biti zasmehovan in vzel si je sam življenje.«

Pripovedovalec je zopet povzdignil svoj glas in je nadaljeval svojo storijo, kjer jo je bil prekinil.

Dva človeka sta sedela v gosposki sobi, ki jima je šlo pripovedovalčevo modrovanje posebno do srca. To sta bila Anica in Petteg. »Da se sreča drugega človeka iz sebičnosti in nečimernosti ne sme pohoditi,« je tiho ponavljala Anica, misleč na svojega moža in na gospo Olgo plem. Petteg. »Rekel je, da neče biti zasmehovan in si je vzel sam življenje,« je ponavljal Petteg in se spominjal, kako dolgo že trpi, da ima njegova žena razmerje z Brnotom in si predstavljal, kako ga morajo ljudje zasmehovati in zaničevati.

»Ne vem, ali bi rekel, da je poet, ali da je filozof, ali oboje obenem, je menil topolski davkar, kar mogoče tiho in si kar sam dal odgovor, češ, »saj poetje niso drugega kakor prismojeni filozofi in prismojeni filozofi niso drugega kakor poetje.«

Če so se tudi vsi drugi strinjali z davkarjevim mnenjem — Anica in Petteg se nista. Molče sta zrla pred sebe, vsa zatopljena v svoje misli in nič več nista poslušala pripovedovalca v prvi sobi. Kar sta bila slišala, jima je dalo dovolj misliti.

Naenkrat je Petteg vstal in je, da bi ne delal šuma, šel po prstih iz sobe. Celo svoj klobuk je pustil. Nihče se ni zmenil zanj, tako pazno so vsi poslušali pripovedovalca Magajno.

Kakor bi se opotekal pri vsakem koraku, tako je šel Petteg čez dvorišče v temno noč. Korakal je po cesti, a ni vedel, kam ga nosijo noge. Kar je toliko mesecev vse težje in težje nosil na srcu, kar mu je mučilo dušo toliko časa, to je zdaj z vso silo in z vso težo padlo nanj. »Prevaran — zasmehovan — zaničevan — pa ne bom pohodil njene sreče — ne bom — kakor grof — kakor grof.« Tako so momljale njegove tanke brezkrvne ustne in vmes je pokašljeval, suho in težko, kakor kašljajo jetični ljudje. Tako se je izgubil v temi pomladanske dehteče noči.

Magajna je še vedno pripovedoval svojo storijo in poslušalci so ga še vedno poslušali.

»... In kaj je smrt? Ali je res kaj hudega, res kaj takega, da se je treba bati. Nič hudega ni smrt in nič se je ni treba bati. Vsakdo ve, da pride enkrat ura, ko pade v smrtno brezno. Nobena stvar ni tako gotova, kakor da mora vsak umreti. Pa vendar ne misli nihče na smrt. Veseli smo lahko mnogo let in dan na dan, dasi stoji smrt vedno za vratmi, trudimo se z delom zase, za svojce, za narod in domovino, čeprav vemo, da nam sledi smrt neprestano. Nikomur ne vzame misel na neizogibno smrt veselja do dela, do pridobivanja, do življenja. — Kaj naj bo torej na smrti hudega in strašnega? Nič ni hudega in nič ni strašnega, le konec je življenjski poti. Kdor je na svetu opravil svoje, bo lahko umrl in vsaka smrt mu bo sladka.«

Tedaj pa je zašumelo pred hišo in šum je prodrl v gostilno. Vsi pogledi so se obrnili k oknu in potem k vratom. Nihče ni vedel, kaj da je in vsem je bilo tesno. Pripovedovalec je umolknil, poslušalci so vstajali — in zdaj se je pri vratih prikazal mož izpehan in plahih oči in je zaklical:

»Komisar se je obesil — pri cesti na kostanju visi.«

Vse je prestrašeno zavrisnilo, samo pripovedovalec Magajna je molče pokimal, kakor bi hotel reči, »saj sem slutil, da je smrt v bližini.« Anica pa je stisnila v nemi grozi obe roki k srcu in v mislih si je rekla: »Kakor grof v storiji.«

Ljudje so pobegnili iz gostilniške sobe in tekli so, kakor da bi bilo mogoče obešencu še rešiti življenje. Sneli so ga z drevesa in nesli so ga nazaj v mesto, v katero je prišel srečen, zdrav in vesel in kjer je bil prišel ob srečo, ob zdravje in ob življenje.

V hipu je tudi vse mesto vedelo, kaj je pognalo okrajnega komisarja Pettega v smrt. Vsi so zdaj vedeli, da ima gospa Petteg tajno ljubezensko razmerje z dr. Brnotom, dočim so se prej vsi delali, kakor bi nihče ničesar ne vedel in kakor bi bil prepričan, da je kaj takega popolnoma izključeno.

Marko Košan se je prvi domislil, da je treba gospo Petteg obvestiti o nenavadnem samomoru njenega moža. Spomnil se je, kako je kake poldrugo uro poprej gospa Petteg zašepetala Brnotu na uho »ob polu devetih — vse je v redu« in ustrašil se je, da bi ga kdo prehitel ter dobil pri gospe njenega ljubimca. Že zaradi Anice se mu je zdelo, da mora o Pettegovem samoumoru kar najhitreje obvestiti vdovo in Brnota ter ju ločiti, še predno pride kdo drugi v hišo.

Tekel je kar je mogel čez trg in planil v hišo, kjer je stanoval Petteg.

V »sobi za tujce«, ki si jo je bila uredila gospa Petteg, dasi jo je kvečjemu dvakrat ali trikrat na leto kdo obiskal, sta se mudila dr. Brnot in njegova ljubica. Oba sta bila skrajno pomanjkljivo oblečena. V tej sobi se jim a ni bilo bati, da bi ju mogel kdorkoli presenetiti, kajti soba je imela dva izhoda: ena vrata so vodila v Pettegovo stanovanje, druga pa na lesen hodnik, s katerega so bile posebne stopnice na vrt.

Že poldrugo uro se je mudil Brnot pri svoji ljubici, že poldrugo uro je pil njene poljube in še ni nič mislil na odhod. Sedel je na zofi in držal bujno, ljubezni željno ženo na svojih kolenih.

»... Gospa prosim, gospod ...«

Rahlo trkanje na vratih, vodečih v stanovanje, je spremljalo te besede premetene služkinje, ki je stala ves večer na straži.

Brnot je planil pokonci in naglo pograbil svojo obleko, da bi pobegnil na vrt. Gospa Petteg je hitro oblekla svoje nočno krilo.

»Kaj je?« je vprašala, zapenjajoč svoje krilo. »Moj mož?«

»Ne ... gospod Košan je prišel ... pravi, da mora z vami koj govoriti ... ve, kdo je tu ...«

Brnot je bil, držeč svojo obleko pod pazduho, že prišel do vrat, ki so vodila na vrt. Čuvši te besede, je obstal.

»Ah — Košan - vrli in naivni župan topoiski ... no, če ve vse, se vsaj ni treba ženirati.«

In mirno je položil suknjo in telovnik na bližnji stol ter se začel sicer nekoliko nervozno, ali vendar ne prenaglo oblačiti.

Gospa Petteg se je bila tako prestrašila, da se ni mogla ganiti. Postelja je bila razmetana, vse je izdajalo, kaj se je v tej sobi godilo, a vendar ni gospa imela toliko preudarnosti, da bi bila vedela kaj storiti.

»Le pripeljite gospoda Košana, našega čestitega župana,« je cinično ukazal Brnot pred vratmi stoječi služkinji, dasi še ni bil gotov s svojo toaleto.

Čez trenotek se je prikazal Marko na pragu sobe. Z enim samim pogledom je premotril vso sobo in spoznal situvacijo.

»Oprostite gospa ... toda ...«

»Le vstopi,« je skoro sirovo ukazal Brnot, »in zapri vrata.«

Le trenotek se je obotavljal Marko, potem je izpolnil Brnotovo željo. Stopil je v sobo, trdo, brezobzirno, kakor bi hotel pokazati, kako malo mu je na teh ljudeh. In trdo in brezobzirno je rekel:

»Slutil sem, da vaju dobim skupaj in prihitel sem, le da bi kdo drugi ne prišel prej, ki ne pozna vajinega razmerja.«

»In kaj se je takega zgodilo, da se je bilo bati tako poznih obiskov!« je brezobrazno vprašal Brnot.

»Gopod Petteg je — nenadoma - silno težko — obolel«, je rekel Marko. V prvem hipu bi bil najraje vrgel Brnotu golo resnico v obraz, a zasmilila se mu je gospa Petteg.

Markove besede so prebudile gospo Petteg iz njene okamenelosti.

»Moj mož«, je vzkliknila v največjem strahu: »Kje je — jaz moram k njemu«.

Ne čakaje odgovora je pohitela v svojo sobo, da se obleče.

»Kaj je s Pet tegom ?« je vprašal Brnot.

»Mrtev je — obesil se je.«

»Prav je storil,« je dejal Brnot z brutalnim cinizmom. »Jetičen je bil, možgani so se mu mehčali — kaj naj dela tak človek na svetu.«

»Ti — ti — ti si res kanalja,« je v največjem razburjenju vzkliknil Marko in najraje bi bil udaril Brnota s pestjo po obrazu.

»Jaz kanalja — ti nedolžna ovca,« se je smejal Brnot, ki ga Markove besede niso čisto nič razžalile, nego mu še ugajale, ker so se lepo ujemale z njegovimi načeli.

»Če je mrtev — ji moram to povedati,« je menil Brnot. »Saj ga tako menda že neso,« je dostavil, čuvši s trga neobičajni sum.

Stopil je k oknu in pogledal na trg.

»Da, neso ga in ne v mrtvašnico nego sem — to je prav nerodno.«

Brnot je pohitel za gospo Petteg v njeno zakonsko spalnico, a prišel je že prekasno. Moral je ostati za vratmi, ker so bili že drugi ljudje prišli naznanit, kaj se je zgodilo. Koj nato so se že tudi na stopnicah čuli trdi, težki koraki — prinesli so mrliča.

Položili so ga na posteljo v spalnici in v naglici poklicani zdravnik ga je preiskoval natančno, dasi je bil Petteg mrtev že skoro celo uro. Naposled je zdravnik izjavil, da je vsaka pomoč izključena — v tem hipu se je gospa Petteg kakor blazna vrgla na truplo svojega moža in je svoj strah in svoj obup izjokala na glas.

Ogrnila se je bila z dolgim plaščem. Ta ji je bil zdrknil z ramen in ležala je nad svojim možem oblečena samo v koketno nočno haljo, ki je pikantno razodevala skrivnosti in lepote njenega telesa.

Marko je, čuvši šum in znane glasove, sledil Brnotu in je hotel vstopiti v sobo, da bi kot župan izpolnil svojo dolžnost. Toda Brnot ga je prijel za roko in ga je zadržal kraj sebe.

»Poglej jo zdaj,« je šepetal Brnot prijatelju na uho. »Poglej te bujne forme, poglej to strast, ki jo razodeva njen jok. Ali ni krasna? Ko bi jo ti šele videl drugače. Ženska ti je, da bi človek zaradi nje zblaznel. Ni se torej čuditi, da me je zopet ujela v svoje zanjke. Ne vem, če se je bom kdaj otresel. Pa nič zato. Še nobena ženska me ni tako držala, kakor ta.«

Marko ni ničesar odgovoril. Spričo mrtveca in njegove obupno jokajoče žene, se ni maral prerekati z Brnotom, čigar cinizem bi bil sicer ostro zavrnil. Brnot pa je iz tega molka sklepal, da lahko nadaljuje. Držeč obe roki v žepih je čisto ravnodušno razlagal svoje misli, ki so bile v tako kričečem nasprotju s tem, kar se je godilo v drugi sobi.

»Nikdar ne misli, da je Olga tako obupana zaradi smrti svojega moža. Te solze in ta obup — to je vse samo izbruh vehementnosti njenega značaja. V nobeni stvari ne pozna mere in meje. Ljubila ni Pettega nikdar — zdaj je le obupana, da se je obesil, da jo je kompromitiral, da ji je napravil sitnosti. Le meni verjemi, čez dve uri bo popolnoma potolažena in bo tako mirno spala, kakor bi se ne bilo ničesar zgodilo.«

»Ne verjamem tega,« je ostro odgovoril Marko. »Morda se je bila naveličala vsakdanjosti in proze svojega zakonskega življenja in se dala premagati od svojega temperamenta — a zdaj vidim, da je imela moža le rada. Te solze niso hlinjene, ta obup ni narejen, vse to ni komedija, nego pristna, iskrena bolest in ti si pač prvi, ki bi moral to vsaj respektirati.«

»Beži, beži,« se je rogal Brnot. »Jaz sploh ničesar na svetu ne respektiram, najmanj pa ženske solze. Kaj naj bi bilo Olgo na svojega moža vezalo? Kvečjemu spomini. Bil je dolgočasen patron, neveden in neduhovit, ki je zahteval od svoje žene samo eno, da naj ga v miru pusti. Vedel je davno, da ima njegova žena z menoj ljubezensko razmerje. Nikdar pa ni izdal, da je name ljubosumen. Kakor mu je bolezen razjedala telo, tako mu je ljubosumnost razjedala dušo, a prikrival je to posebno še pred menoj in se kot pravi strahopetec naposled še obesil. Naj bi bil raje mene ustrelil. To bi bilo vsaj moško dejanje. A tega poguma ni imel in sploh nič poguma. Napil se je in v pijanosti se je obesil. Jaz sem ga vedno iz vsega srca zaničeval.«

»Ti menda sploh vse zaničuješ, razen samega sebe.«

»No, tudi tebi ne bi nič škodovalo, ko bi se navzel malo tiste kreposti, ki se imenuje zaničevanje. Ali mar ljudje kaj drugega zaslužijo. Ljudje so sami bedaki, ki jih je pač veliko, ki pa nimajo nič poguma in nič moči, vedno se med seboj vojskujejo, zdaj za krone — zdaj za ženske. Kdor ima pamet, naj jo porabi, da te bedake izkoristi sebi v prid, da more živeti človeka vredno življenje. »Leb’ dich zu tot,« sem zadnjič slišal v gledališču, a to najvišjo modrost moreš izpolniti samo, če ljudi zaničuješ.«

Oster, razžaljiv odgovor je trepetal Marku za trenotek na ustnicah, toda premagal je svojo nevoljo in molčal, zlasti še, ker so okrog mrliča stoječi ljudje že začeli obračati glave, čuvši iz sosedne sobe polglasno govorjenje.

Marko je zapustil Brnota in vstopil v drugo sobo, da stori svojo dolžnost kot župan. Nežno je dvignil gospo Petteg in tolažeč jo s sočutnimi besedami, ji prigovarjal, naj dovoli prenesti mrliča v mrtvašnico. Brez moči je slonela gospa Petteg na Markovih rokah, ihteč neprestano in ničesar tega ni razumela, kar ji je pripovedoval.

Naenkrat se je vzravnala, otrla si je solze in z glasom največje sovražnosti rekla Marku:

»Proč naj gre — drugače ga sama spodim.«

»Gospa, prosim vas ...«

V slabem svitu brleče svetilke je Marko zagledal na vratih nejasne obrise Brnotove.

»Proč naj gre — takoj —« je ponovila gospa Petteg in zdaj šele jo je Marko umel.

Odpravil je ljudi iz sobe, dal Brnotu skrivaj znamenje, naj izgine in potem odredil, da preneso mrliča v mrtvašnico. Sam pa je ostal pri gospe Pettegovi in bedel pri nji in jo tolažil, dokler ni od joka, žalosti in obupa popolnoma onemogla.

X.

Na stopnicah okrajnega glavarstva sta se dober mesec po smrti komisarja Pettega srečala Marko Košan in stari Vrhovec. Videla sta se še pri Pettegovem pogrebu, od tedaj pa nič več. Vrhovec se je prijazno nasmehnil in podal Marku roko, toda Marko je dobro zapazil globoko žalost, ki se je zrcalila v tem nasmehu in v Vrhovčevih očeh. Milo se mu je storilo pri srcu in toplo je očetovskemu prijatelju stisnil uvelo roko.

»Kaj vas je pripeljalo na glavarstvo?« je po pozdravnih besedah vprašal Marko.

»Vsakdanja opravila, a spraviti jih moram v red, ker moram iti na jug.« In tišje, vidno se trudeč, da bi prikril svojo bolest, je dostavil: »Anica me skrbi — kdo ve, če še kdaj ozdravi.«

Vrhovec je na Markovem obrazu zapazil izraz začudenja in to mu ni bilo prijetno.

»Brnot ne more z Anico, ker še zboruje državni zbor,« je hitro rekel Vrhovec, misleč, da Marko ne pozna razmer med Brnotom, njegovo ženo in med Vrhovčevimi. Prikrivati, kar se je zgodilo, to se je Vrhovcu zdelo najvažneje, in zato je hitro zasukal pogovor na drug predmet.

»A kaj naj to pomeni, da se Vi nič več ne prikažete pri nas?« je vprašal Vrhovec s prisiljeno živahnostjo. »Že več kot mesec dni Vas ni bilo na izpregled!«

»Zdaj ne utegnem,« se je izgovarjal Marko. »Gospodarstvo mi daje mnogo dela in županski posli mi tudi jemljo mnogo časa.«

»Lepo je, da ste se zopet tako vkoreninili na rodnih tleh. Že čisto izgubljeni ste bili za nas, povsem izkoreninjeni, pravi Dunajčan in zdaj ste zopet naš, popolnoma naš. In kako smo potrebovali takega moža kakor ste vi. Zemlja ne donaša dandanes več, da bi mogel kmetovalec izhajati človeško, treba mu je pokazati, kako more dobiti drugih zaslužkov in povečevati svoje dohodke. In te dote, vsled katerih se tudi najboljše kmetije zadolžujejo! — —«

»Vi ste mož, ki gre lahko našim ljudem bolje na roko, kakor kdorkoli drugi,« je prekinil Marko starega Vrhovca. »Jaz sem začetnik, še sam ne vem kam, kako in kaj. —«

»Čas je, da se umaknem,« je izdihnil Vrhovec. »Skrb za Anico me je postarala vsaj za deset let. Zdaj nimam več ne moči, ne potrpežljivosti za nobeno stvar.« Sicer pa bo to vaša dolžnost, saj vendar veste, da vas hočejo ljudje na vsak način voliti v deželni zbor.«

»Kaj neki mislite,« se je smejal Marko, ki ga je Vrhovčevo naznanilo resnično presenetilo, ker mu nikdar ni prišlo na um, potezati se za poslanstvo.

»Ljudje mislijo tako, ne jaz,« je dejal Vrhovec. »Ljudje Vas nočejo imeti za poslanca, kakor so svoje dni hoteli imeti Vašega očeta. Vi prevzamete le to dolžnost, ki jo je Vaš oče mnogo let izvrševal tako, da mu je prebivalstvo ohranilo hvaležen spomin.«

»Ne, ne,« je ugovarjal Marko, »iz tega ne bo nič. Politika ni zame. Volilni boji so mi v dušo zoprni in nikdar bi jaz ne maral delati obljub, o katerih bi vedel, da jih ne morem izpolniti.«

»To si bodete še vse premislili,« je menil stari Vrhovec, »ko bodete videli, da Vas ljudstvo hoče. Vaša izvolitev ne bo zmaga agitacije, pritiska, denarja in pijače, nego izraz ljudskega zaupanja.«

Marko in Vrhovec sta svoje stvari na glavarstvu kmalu opravila potem pa je vzel Vrhovec svojega prijatelja pod pazduho in ga peljal s seboj.

»Kar zdaj morate z mano,« je dejal stari gospod. »Čez nekaj dni že odidem — kdo ve če se vrnem še kdaj — moje zdravje je slabo — kdo ve, če bodete še kdaj videli mojo Anico. Časih ste jo prav radi imeli, naredite ji veselje in ostanite danes pri nas.«

Stari gospod je prosil tako presrčno in iskreno, da se ga Marko ni mogel ubraniti in se je torej popeljal ž njim. S svojim obiskom je napravil Vrhovčevim resnično veselje in preživeli so skupaj prijazne ure.

Nenadoma se je zgodilo, da je gospa Vrhovec omenila vdovo komisarja Pettega in vprašala Marka, če ve, kje da je.

»Menda se mudi v Gradcu,« je odgovoril Marko. »Vsaj tako se čuje. Kaj naj bi tudi delala v Topolni?«

Anica je naslonila glavo ob roko in Marko je videl, da je kanila solza iz njenih oči.

»Anica — kaj vam je — Anica.«.

Odmahnila je z roko in zavzdihnila tako bolestno, da je Marka speklo v srce.

»Čemu bi vam pripovedovala, kar ste gotovo že davno uganili.«

»Anica,« je dejal Marko, »dovolite mi v tej uri, da vam nekaj razodenem. Ko sem po dolgih letih prišel z Dunaja in se naselil tu, sta me do tega pripravili dve sili: moč rodne zemlje in ljubezen do vas. Zdaj, ko sem vam to razodel, mi pač lahko zaupate, saj ste mojemu srcu tako ljuba, kakor nihče drugi na svetu.«

Markove besede so Anico pretresle. Tako blizu je bila torej sreči in šla slepo mimo nje!

»Ah Marko, prijatelj mladih dni in tolažnik pred smrtjo!« je zavzdihnila Anica. »Čemu ste mi to razkrili? Kaj ne vidite, da je moje življenje podobno samo še niti, ki se bo vsak čas utrgala?«

Usedla se je v kot in pozvala Marka bližje k sebi.

»Kaj nič ne vidite, Marko?« ga je vprašala. »Umirajoči prijateljici že smete dovoliti odkritosrčno besedo. Spreglejte vendar! Jaz jo vidim, to cvetoče, ljubo in veselo dekle, ki je skoro nikoli ne pogledate in ki vendar hrepeni po vas. Kako je lepo to dekle in kako rada vas ima. Ni je enake cvetke v celi dolini in vi hodite brezbrižno mimo nje. In to ljubo dekle je name ljubosumno, name, ki živim samo še navidezno.«

»O — Anica — kaj vas prav umejem — kaj smem —«

»Da, Marko, smeš, smeš in nikar ne odlašaj, kako lahko bi jaz zapustila ta svet, če bi to doživela.«

Z jasnimi očmi se je ozrl Marko po sobi. Pogledi njegovi so iskali Pavle, na katero je tako pogostoma mislil od onega dneva, ko jo je iz kmečke hiše spremljal po snegu do doma. Toda Pavle ni bilo več v sobi in sploh je ni bilo ves večer na spregled. »Glava jo boli,« je rekla gospa Vrhovčeva, Anica pa se je Marku nasmehnila, češ, midva že veva, kaj da je.

Po Markovem odhodu je stari Vrhovec odpravil ženo iz sobe in se vsedel poleg Anice.

»Čuješ dete,« je rekel, »zdaj me je začela skrbeti še Pavla. Prej sem šel v njeno sobo. Našel sem jo vso razburjeno. »Nihče se zame ne zmeni, ves svet se zanima samo za Anico,« se je jokaje pritoževala, a več nisem mogel spraviti iz nje. Že nekaj časa je tako čudna. Zdaj molčeča in potrta, zdaj razdražljiva. Kaj neki ji je?«

»Nič ne skrbi, papa,« je tiho dejala Anica. »Jaz vem, kaj ji je. Bolna ni, ne, zdrava je in čez nekaj dni bo srečna in vesela.«

»Misliš?« je vprašal Vrhovec nekam nezaupno, dasi je zaslutil, kaj meni Anica.

»Vem, papa,« je odgovorila Anica, »in vem tudi, da te bo sreča tvoje Pavle potolažila, ko izgubiš mene.«

XI.

Dr. Stanko Brnot se je od Pettegove smrti le malo mudil v Topolni. Sicer je prišel vsak teden nadzorovat svojo odvetniško pisarno in tudi shode je prirejal razmeroma prav pogostoma, toda navadno je prišel zjutraj in se je zvečer zopet odpeljal.

Pri Vrhovčevih se je le malokdaj oglasil in vselej je svoj obisk kolikor mogoče skrajšal, kajti silna rezerviranost njegove žene in cele njene rodbine mu je bila pokazala, da je svojo vlogo v tej hiši doigral. Toda pravega vzroka tej premembi pri Vrhovčevih vendar ni slutil. Domneval je samo, da mu zamerjajo, ker Anico popolnoma zanemarja; da pozna Anica njegovo razmerje z gospo Pettegovo še z Dunaja, tega ni slutil. Enkrat ga je spreletela misel, da je morda Marko Košan prelomil svojo besedo in izdal njegovo tajnost, toda prepričal se je kmalu, da je njegov sum neutemeljen.

Čim se je približalo zopet zasedanje državnega zbora, se je Brnot preselil na Dunaj in se z resnobo in z vztrajnostjo pripravljal na uresničenje svojih načrtov.

Nameraval je nastopiti pri razpravi o proračunu finančnega ministrstva. Finance so ga najbolj zanimale. Bil je v teh stvareh teoretično že prej dobro podučen in ker se je posebno rad gibal v finančnih krogih ter skrbno negoval pridobljene zveze z borzijanci in časnikarji, si je kmalu pridobil tudi vpogleda v praktično življenje.

»Vsa pozornost borze se mora name obrniti,« je z zadovoljnim usmevom in orumenelim in že precej izžitim obrazom rekel sam pri sebi, ko je zaključil svoje priprave za veliki govor in pregledoval listke, na katere je bil več tednov zapisoval svoje beležke. »Največ moči v državi imajo vendar finančniki in kdor hoče priti do prave veljave, si mora pridobiti zaslombo pri njih. Denar — sveta vladar! Naj le zaničujejo zlato tele — okrog njega plešejo vendarle vsi. Za denar se dobi čast, za denar se dobi ugled, za denar se dobi ljubezen, za denar se dobi prijateljstvo, za denar se dobi moč. O, jaz imam dobro mnenje o denarju in ga znam ceniti.«

Poglobil se je novič v svoje spise in beležke, pregledoval razne knjige in stenografske zapisnike državnega zbora in tako več ur nepretrgoma urejeval nabrani materijal za svoj govor.

»Nekaj fulminantnega, nekaj senzacijonalnega mora biti ta govor,« je s ponosom zaklical, ko je bil z delom gotov in si prižgal debelo smotko. »Vlada je že zdaj v strahu, da ji bom neprijeten, in da ji znam postati celo nevaren. Ali bi me bila sicer dala po enem svojih šmokov vprašati, če bi ne hotel vstopiti v državno službo, po drugem zopet, če si ne želim kakega reda, po tretjem če ne bi morda hotel prevzeti kake dobro honorirane funkcije pri enem izmed velikih zavodov. A tako poceni nisem na prodaj, gospod ministrski predsednik!«

Začel je hoditi po svoji elegantno opremljeni sobi gor in dol.

»Edino, kar bi sprejel, je mesto upravnega svetnika pri »Lloydu« ali pa moram priti v vodstvo v kake velike banke,« je modroval sam pri sebi. »Bil bi prav res neumen, če bi se prodal za kako dvornosvetniško službico ali za kak križec. Bogat hočem postati, jako bogat, z milijoni se hočem igrati kakor zdaj s petaki. Kadar jih dosežem, jim rad pustim mandat in politiko.«

Brnot se je rad udajal fantaziranju, kako bi živel in kaj bi delal, če bi dobil one milijone, o katerih je vedno sanjal. Pa celo pri teh izletih v kraljestvo fantazije ni nikdar zatajil svojega naturela, vedno je delal le načrte za blagor svoje lastne osebe: živel bi cesarsko, imel bi žensk na izbiro in delal bi za kratek čas politične spletke - to je bilo jedro vseh teh njegovih sanj.

V mraku je zapustil svoje stanovanje in je po kratkem izprehodu šel v kavarno, kjer se je navadno shajal z različnimi poslanci svojih naziranj, namreč z zastopniki ljudstva, ki jim naj mandat pomaga do sreče, službe ali denarja. Zvijačno je znal tem vsakdanjim ljudem dopovedati, kar je bilo v njegovem interesu, in jih tako preparirati za svoje namene.

»Če me pa ti ljudje zapuste v odločilnem trenutku?« se je vprašal, ko je zapustil kavarno in šel po Karntnerici gledat promenado. »Ti ljudje imajo vedno svoj volilni okraj pred očmi in vedno jih je strah, da izgube svoj mandat. Kakor bi šest let ne zadostovalo, da si ustvari človek zanesljivo podlago za bodočnost. Šele eno leto sem poslanec in že jutri se odloči moja usoda. A če me puste na cedilu tisti, na katere računam? Bom li blamiran za vedno? Ne — za vedno ne, kvečjemu za nekaj tednov. Ljudje žive tako hitro in pozabljajo tako hitro.«

Brnot je prekinil svoje razmišljevanje, kajti srečal je vitko bujno Židinjo, ki mu je z enim samim gorečim pogledom spravila kri v nemir. Obstal je in ko se je nanj ozrla in se mu nasmehnila, ji je sledil ...

Prišel je šele pozno zvečer domov in našel na ponočni omarici brzojavko.

»Se ponoči nima človek miru,« je nevoljno zamrmral in počasi slekel površnik in rokavice ter odložil cilinder. Brzojavka ga ni čisto nič zanimala. Najraje bi jo bil pustil ležati na omarici, da bi jo šele naslednje jutro čital, saj si je mislil, da ga zopet nadleguje kak volilec.

»Vse naj zna poslanec,« se je jezil Brnot: »Vsak volilec hoče imeti kako uslugo. Ta hoče zase in za svoje sorodnike in prijatelje dobrih služb, drugi kako koncesijo, tretjemu naj izposlujem kako pomiloščenje, četrtemu dobim celo subvencijo ... ne, človek bi moral zblazneti, če bi se hotel ozirati na vse te želje svojih volilcev.«

Odprl je brzojavko in jo prečital z enim samim pogledom. Presenetila ga je tako, da je prebledel in se vsedel na rob svoje postelje.

»Anica na smrt bolna, pomoči nobene — Vrhovec.«

Na kolodvoru v Gradcu je dr. Brnot zapustil svoj kupe in se oziral po slabo razsvetljenem peronu, kakor bi koga iskal. Res se mu je iz teme približala hitrih korakov črna, a elegantna dama, ki jo je spoznal že po obrisih in po hoji. Bila je to gospa Olga plem. Petteg. Brnot ji je bil z Dunaja brzojavil, da se pelje skozi Gradec domov, ker je Anica težko obolela, in gospa Petteg ga je prišla na kolodvor pozdravit. Živela je po smrti svojega moža v Gradcu, a samo provizorično, vedno pripravljena, da se preseli na Dunaj v bližino Brnotovo, samo da mine običajna doba žalovanja in da ljudje nanjo malo pozabijo.

»Tvoja žena je na smrt bolna?« je hlastno vprašala gospa Petteg.

»Da ...«, je ozlovoljen odgovoril Brnot, ki ni maral, da je njegova metresa govorila o njegovi ženi.

»Ah ... ko bi ozdravela ... ti ne veš, kako bi bila jaz srečna.«

Gospa Petteg je v prvem trenotku resnično tako mislila, kakor je govorila. Iz različnih okolnosti je bila že davno prišla do spoznanja, da ve Anica za njeno nedovoljeno razmerje z Brnotom, in slutila je, da je to pospešilo Aničino bolezen. Toda že v naslednjem trenotku so jo minile dobre želje, da bi Anica okrevala. Zavedela se je, da bi je potem nič več ne ločilo od Brnota, da bi potem lahko pred vsem svetom živela ž njim in kot poštena žena delila ž njim tudi uspehe njegove delavnosti.

Brnot je uganil, kake misli ima njegova ljubica, in trd izraz je legel na njegovo lice. Poslovil se je naglo od nje in se vrnil v svoj kupe, dasi bi bil lahko še nekaj minut ostal na peronu.

»Olga mi postaja nadležna,« si je mislil, ko se je zavit v lahko odejo zleknil v kupeju. »Treba je, da se je čim prej otresem. Zdaj, ko smem upati na sijajno karijero, se vendar ne bom obabil s svojo staro metreso, z vdovo obskurnega okrajnega komisarja, ko lahko dobim kako židovsko milijonarko.«

Obrnil se je k steni in mirno zaspal, ne da bi se bil le mimogrede spomnil svoje smrtnobolne žene.

Zjutraj je dospel Brnot v Topolno in je izvedel že na kolodvoru, da je Anica prejšnji dan umrla.

»Točno ob 2. uri je izdihnila,« mu je pripovedoval postajenačelnik. »Ugasnila je mirno in lahko, kakor ugasne sveča, ko je dogorela. Zadnjih osem dni ni mogla več vstati. Samo če je ležala, ji je srce bilo normalno. Poklicali so zdravnike od vseh strani, imenitne zdravnike, a vsi so samo zmajevali z glavami in izjavljali, da ni nobene pomoči več. Točno ob 2. uri je izdihnila.«

»Torej tedaj, ko je v državnem zboru meni vse ploskalo in mi čestitalo,« si je mislil Brnot, ko se je poslovil od postajenačelnika in sedel na svoj voz. »Prav v trenotku mojega največjega triumfa je morala umreti. Sirota! Če bi bil babjeveren, bi si to lahko tolmačil kot slabo znamenje. Toda na srečo ne verujem v čeznaravne vplive na človeško usodo.«

Usmiljenju ali sočutju ni bilo Brnotovo srce niti v tem trenotku dostopno, samo neprijetno mu je bilo, da je Anica prav sedaj in v njegovi odsotnosti umrla, ker se je bal, da bo to dalo povoda vsakovrstnim zanj neugodnim govoricam.

Peljal se je najprej v Topolno na svoje stanovanje in šele potem se je v črni žalni obleki odpravil k Vrhovčevim. In bil je prav slabovoljen, ker je že v Topolni izvedel, kako slabo ga sodijo ljudje, da vzlic brzojavnemu obvestilu ni prišel pravočasno, da bi svoji dobri, vsem poštenim ljudem ljubi ženi zatisnil oči.

Na Vrhovčevem gradiču ga ni nihče pozdravil. Posli so mu pokazali sobo, kjer je ležala Anica na mrtvaškem odru, in pustili so ga samega pri mrtvi ženi. Gledal je dolgo ta snežnobeli obraz bolestnega izraza in te drobne bele roke, a niti ena solza se ni prikazala v njegovih očeh, trdo in kruto je gledal na mrtvo ženo in se ni spomnil njene brezmejne vdanost in ljubezni marveč le mislil, da je bil s to nesrečno ženitvijo prevaran in da ga zdaj še kaznujejo s sovraštvom in zaničevanjem, ker je svojo pravico do življenja višje cenil kakor formalnost, da naj bo mož tolažnik svoje žene v njeni smrtni uri.

»Svoji ljubljeni ženi — zadnji pozdrav,« je čital Brnot na velikem črnem traku, ki se je držal krasnega ob Aničinem vznožju ležečega venca.

Obšla ga je strašna jeza. Celo venec, ki bi ga bil on sam moral položiti na krsto svoje žene, so drugi naročili. Tako slabo mnenje so imeli o njem, da niso verjeli, da se bo spomnil te svoje dolžnosti oziroma, da se je pravočasno spomni. Njegova jeza je bila toliko ljutejša, ker si je moral pripoznati, da se v resnici ni spomnil naročiti venec. A vzlic temu ga je prešinilo brezmejno sovraštvo proti Vrhovčevim in to sovraštvo ga je tako pretreslo, da se je brez slovesa odvrnil od svoje mrtve žene in zapustil sobo.

S trdnim sklepom, da se ne da kar tako odpraviti, je šel dr. Brnot v prvo nadstropje in je vstopil v takoimenovani salon, v najlepšo in najbolje opremljeno sobo, kjer so Vrhovčevi običajno sprejemali svoje goste. Hišni je bil z ostrim glasom naročil, naj obvesti gospo in gospoda Vrhovca o njegovem prihodu. Ko je stopil čez prag salona, se mu je zdelo, da je slišal šumenje kril in da so se zaprla v stransko sobo vodeča vrata.

»Najbrž je bila tu Pavla in je pobegnila pred mano,« si je rekel s trpkim usmevom, a ostal je vendar hoteč izvedeti, pri čem da je.

Hišna se ni vrnila, pač pa je prišel Marko Košan in je sicer vljudno, a vendar hladno sporočil Brnotu, da so Vrhovčevi vsi od žalosti bolni in naj ne zameri, da ga ne pride nihče pozdravit.

»Oprosti tudi,« je dejal Marko, »da sem na svojo roko naročil v tvojem imenu venec. Brzojavil sem ti na Dunaj, da je Anica umrla, a odgovora nisem dobil. Ti si bil pač že na potovanju, ko je dospela moja brzojavka. In ker so ljudje že itak delali svoje opazke, sem mislil, da ti ustrežem, če poskrbim venec.«

»Hvala ti, prijatelj, prav lepa hvala,« je nekako porogljivo dejal Brnot. »Zame naročaš venec, tolmač si Vrhovčevih — ti moraš že res imeti prav trdno stališče v tej hiši.«

»To te vendar ne more ženirati, prijatelj,« se je začudil Marko, nič zlega sluteč.

Brnot se je nagnil k njemu, mu srepo pogledal v oči in mu z odkritosrčnostjo, ki se ga je polotila včasih spričo Marka ostro rekel:

»Morda me pa to vendar nekoliko ženira. Saj ne moreš vedeti, kako jaz sodim o razmerah. Zdi se mi včasih, kakor da bi se moral varovati pred teboj, kakor bi mi od tebe pretila nevarnost. V tej hiši, to vidim jasno, si že postal moj naslednik; v Topolni poznajo tudi že samo gospoda župana in so nekam pozabili na svojega državnega poslanca; po okraju pa tudi prav dobro rogoviliš, ker mi poročajo, da boš izvoljen v deželni zbor. Vidiš, prijatelj, jaz ljubim jasnost in bi zato rad vedel, pri čem da sem s teboj, če smem še nate računati ali ne.«

Brnot je bil govoril vse bolj razburjeno. Njegova jeza na Vrhovčeve ga je bila premagala tako, da samega sebe ni imel več v oblsti in je na Marka izbruhnil vse, kar je v njem vrelo. Marko je strmel, obenem pa ga je Brnotova brutalnost tudi žalila.

»Povsod že vidiš strahove, prav kakor bi imel slabo vest,« je dejal Marko z veliko resnobo. »Mene se ti pač ni treba bati, ker mi nikdar ne hodi na misel, da bi se potegoval za tvoj mandat, kakor se nikdar nisem potegoval za ljudsko naklonjenost. Če sem si jo pridobil, ni to uspeh moje osebe, nego uspeh mojega dela. Ljudje so me pač videli pri delu in s tem sem si pridobil njih zaupanje.«

Brnot si je bil med tem užgal smotko in se široko stegnil na svojem fotelju.

»Delo — naklonjenost — zaupanje — kako lepo se to glasi,« je rekel sarkastično. »Pa tega ne smeš pripovedovati meni, ki poznam ljudi in poznam razmere. Stori za ljudi kar hočeš, hvaležni ti ne bodo nikoli. Vsa umetnost je le, narediti se popularnega, tako, da to nerazsodno, neumno maso v gotovih trenotkih lahko za seboj potegneš. In ti, prijatelj, se trudiš očividno, da bi postal popularen, trudiš se z vsemi močmi, in ker jaz to dobro vidim ter sem prepričan, da tiči za tem kak namen, zato bi, rečem še enkrat, pač rad vedel, pri čem da sem, ali si še moj pristaš, ali si moj nasprotnik?«

Marko se je nasmehnil, lahko [nejasno] kakor človek, ki se [nejasno] nad vsemi sumničenji in ki se mu zde bojazni prijateljeve nekam otročje.

»Tvoj pristaš sploh nisem bil nikdar,« je mirno z nekak o toploto v glasu odgovoril Marko. »Ko si kandidiral v državni zbor, se nisem bil še prav udomačil v svojem rojstnem kraju in se tudi nisem dosti zanimal za vprašanje, kdo postane državni poslanec. Ti sam si me smatral za človeka, ki se je odtujil svoji domovini in svojemu narodu, za tujca si me imel v domači dolini in s cinično odkritosrčnostjo si mi tedaj razkril, da smatraš državnozborski mandat samo za sredstvo, s katerim pomoreš sebi do moči in časti in bogastva. Od tedaj pa se je v meni marsikaj predrugačilo. Ti pač ne pojmiš, kako moč ima rodna zemlja na človeka. Ti si prišel iz večjega mesta sem, da napraviš tu svojo srečo. Nič te ne veže na to dolino, kakor tvoj lastni interes. Jaz pa sem tu doma, moj oče je tu županoval mnogo let, moj stari oče je tu živel, vse me veže na ta kraj in na te ljudi. Ta kotiček sveta mi je ljub kakor noben drugi in če bi me tu nihče ne maral, bi te doline vendar nikdar več ne zapustil. In v tej ljubezni do svoje domovine in do tega ubožnega naroda ti povem, da sem in ostanem tvoj politični nasprotnik.«

»Posvarjen človek se laglje brani kakor neposvarjen, ki ga dejstva presenetijo.«

»Nikar ne misli, da hrepenim po državnozborskem mandatu —«

»Dovoli, da to vendar mislim — sicer pa le nadaljuj.«

»Naposled mi je vseeno, kaj misliš. Če ne moreš verjeti v mojo nesebičnost, pa nikar ne veruj. Saj jaz tudi nimam dobrega mnenja o tebi. Ti si mi sam razkril svoje namene in vsled tega sem in moram biti tvoj nasprotnik in kar bo v mojih močeh bom storil, da bo pri prihodnjih volitvah kdo drugi izvoljen v državni zbor. Kakor vidiš, sem odkritosrčen.«

»Hvaležen sem ti za tvojo odkritosrčnost,« je z ironičnim smehom dejal dr. Brnot. »In ker vidim, da sem tu opravil, dovoli, da te zapustim.«

Ločila sta se s kratkim pozdravom. Brnot je naglo zapustil hišo. Tudi Marko je bil namenjen iti domov, a ker ni hotel, da bi ga videl Brnot, je za nekaj trenotkov vstopil v sobo, kjer je ležala Anica na mrtvaškem odru. Obstal je pri vratih, ker je slišal v sobi polglasno ihtenje. Pri svitu voščenk je zapazil Pavlo, ki je klečala pred krsto in tiho jokala. Nekaj časa jo je molče opazoval, lepo dekle, ki se je topilo v solzah, potem je tiho zapustil sobo in zaprl vrata za seboj, a na njegovem obrazu je ležal srečen izraz, dasi je prihajal iz mrliške sobe.

XII.

Dr. Stanko Brnot se je po pogrebu svoje žene peljal naravnost domov. Nobena vez ga ni več vezala na Vrhovčeve in ni se mu zdelo potrebno, da bi to prikrival ljudem, saj so že itak dovolj jezikali, da je svojo ženo zanemarjal in jo varal, tako, da je naposled same žalosti umrla.

Razdražen in slabovoljen je prišel domov. Na svoji mizi je našel duhteče pisemce. Že od daleč je spoznal, da je to pismo pisala gospa Petteg.

»Te se moram najprej odkrižati,« je rekel z brutalno odločnostjo in je nežno pisemce srdito raztrgal ter vrgel v koš, ne da bi je bil čital.

Bilo je na mizi še več drugih pisem, a Brnot ni nobenega odprl.

Pomaknil jih je na stran in začel pisati pismo, namenjeno gospe Petteg. Lakonično ji je naznanil, da se je njene ljubezni naveličal in da mora ž njo pretrgati vsako občevanje, ker bi mu bila velika ovira pri zasledovanju njegovih življenskih namenov. Brezobzirno in s sirovo odkritosrčnostjo je Brnot sporočil svoji ljubici, da se na noben način ne misli poročiti ž njo, pač pa da si je izbral že drugo nevesto, ki jo ljubi in s katero upa, da bo resnično srečen.

Naznanilo o nevesti je bilo sicer izmišljeno, a Brnot je porabil to laž, upajoč, da oplaši gospo Petteg tudi zdaj tako, kakor jo je oplašil, ko se je poročil z Anico.

»Malo bo jokala — pisarila mi bo dolga pisma — naposled se bo tolažila z nado, da se nekaj tednov po svoji poroki vendarle povrnem k nji in da bo zopet vse pri starem, kakor je bilo po poroki z Anico. No, zdaj se bo pač zmotila.«

Šele, ko je bilo gospe Petteg namenjeno pismo spisano in kuvertirano, je vzel Brnot druga pisma v roke. Pregledal je najprej naslove in potem odprl pismo, na katerem je čital besedo »Abgeordnetenhaus«.

Komaj je bil prečital prve vrste, je prebledel in roka se mu je začela tresti razburjenja. »Ni mogoče« — »ni mogoče,« je jecljal in stopil k oknu, da bi razločneje videl vsako črko.

»Ljubi tovariš,« je čital. »Tvoj tako čudovito spretno uprizorjen naskok na ministrstvo ti je sicer pridobil velik ugled v zbornici, a ker si storil velikansko napako, da si zapustil Dunaj, so te drugi pripravili ob sadove tvojega dela. Ti si sejal, želi so pa drugi. Tvoj govor je spravil vlado v največjo stisko. Prej že zagotovljena večina za proračun se je vsled tvojega govora razbila. Ministrski predsednik te je iskal, da bi ga rešil iz stiske. To je bil pravi trenotek zate, tedaj bi bil ti lahko stavil svoje pogoje. Vse bi bil mogel doseči, kar bi bil zahteval, vse bi ti bila vlada koncedirala. In tebe ni bilo tu. Priskočili pa so vladi drugi na pomoč in — rešili so jo. Kar bi bil ti lahko dosegel, so dobili drugi. Vlada je morala njih pomoč drago plačati, a rešila se je vendar. Pri glasovanju je bil proračun odobren, sicer le z malo večino, a kdo še vpraša dandanes, kolika je večina pri takem glasovanju. Kriv si sam, saj si nas silil in vodil v boj, v odločilnem trenotku pa si nas zapustil.«

Dvakrat in trikrat je Brnot prečital to pismo svojega najintimnejšega zaveznika v parlamentu in potem kakor onemogel padel na bližnji stol. Trenotek pozneje je bil že zopet na nogah. Prešinila ga je blazna ljutost in kakor v pomirjenje svojih do skrajnosti razdraženih živcev, je začel trgati in ob tla metati vse, kar mu je ravno prišlo pod roke.

Torej so se v nič razpršile vse njegove nade in brezplodno je bilo vse njegovo, mnogo mesecev trajajoče prizadevanje? Šinilo mu je v spomin, kako se je mučil in trudil ves ta čas. Koliko časa, dela in denarja je žrtvoval, da se je do dobra pripravil za svoj naskok, koliko je moral študirati, koliko poizvedovati, koliko se hliniti in dobrikati, da si je ustvaril podlago svojemu nastopu in osigural potrebno zaslombo — in zdaj, ko je bila odločilna bitka že dobojevana, ko je bilo le še iztegniti roke, da vzame sad svojega dela, zdaj so ta sad pobrali drugi in pustili njemu samo ime.

Na mrtvo in pokopano Anico je zvalil vso krivdo in klel je tisti trenotek, ko se je odločil, da jo zasnubi. Bil je sploh nezmožen pravične sodbe, ker je vedno in povsod videl le samega sebe, a v tem trenotku ga je zapustila sploh vsa preudarnost. Zavedal se je samo, da sovraži Anico iz vse svoje duše, da jo sovraži še čez grob in jo bo sovražil vse žive dni. Čutil se je prevaranega po Anici in njenih starših. Da se ima samo Vrhovcu zahvaliti za mandat, da je pahnil Anico v nesrečo in v grob, to mu še na misel ni prišlo. Pomnil je le dvoje: da mu Vrhovec ni izplačal dote in da je Anica umrla prav tedaj, ko je dozorel sad njegovega dela in da so ta žlahtni sad utrgali drugi.

Še tisti večer se je odpeljal Brnot na Dunaj. »Morda le še ni vse izgubljeno — morda se da le še kaj rešiti,« si je rekel in to klavrno upanje ga je vzpodbodlo, da je pohitel v državni zbor. Tam je kmalu spoznal, kako prazna je bila njegova nada. Bilo je res vse izgubljeno in še več, kakor je v začetku sam mislil.

Krizo, ki jo je bil Brnot provzročil, je vlada sicer za nekaj časa zmagala, toda njena poprej trdna zaslomba je bila razbita, konflikti so se pojavljali vse pogosteje in so se dali vse težje ravnati, končno je nastala nova kriza, iz katere ni bilo nobenega izhoda več, in vlada je vsled tega razpustila državni zbor.

Ko se je dr. Brnot štiri mesece po Aničini smrti vrnil v Topolno, je bil politik brez mandata in v silnem, morečem strahu, da ga več ne dobi, se je lotil vnovič in povsem od kraja trudapolnega dela, da si izvojuje zopetno izvolitev.

XIII.

Nekaj mesecev po razpustu državnega zbora so bile razpisane nove volitve. Že mnogo poprej je začel dr. Brnot z agitacijskim delom, da si osigura zopetno izvolitev. Za lagljo agitacijo si je ustanovil poseben tednik, ki so ga dobivali vsi volilci njegovega okraja brezplačno. A tudi osebno je delal s čudovito vztrajnostjo in z vprav nadčloveško eneržijo, dasi je imel še v vsaki večji občini najete agitatorje.

»Časih je bila vsa moč nad ljudstvom v rokah aristokratov, potem je prešla v roke duhovščine in zdaj prehaja v roke gostilničarjev,« je podučeval dr. Brnot svoje agitatorje, ko so bili zbrani pri njem na posvetovanje zaradi enotnega taktičnega postopanja. »Potrebno je torej, da je v vsaki, prav v vsaki gostilni shod. Narodna, verska in politična nasprotja ne ločijo ljudi tako zelo, kakor gostilniška. Politične frakcije so dandanes sestavljene iz gostilniških omizij — vsako omizje je stranka zase. Zato je treba pridobiti vsa ta omizja — potem moramo zmagati.«

Brnot ni nič več računal na pomoč duhovščine vedoč, da mu ta ne zaupa in da ima vodstvo duhovniške stranke že drugega kandidata izbranega. Tudi na Vrhovčevo narodnonapredno stranko bi ne bil smel računati, toda v svoji brezmejni domišljavosti in samozavesti je vendar mislil, da jo spelje zopet na led in jo pridobi, da bo zanj glasovala. Sodil je, da se ima bati samo enega človeka: starega Vrbovca. Če pripravi tega tako daleč, da ne bo proti njemu agitiral, je upal, da ujame vse narodnonapredne glasove.

Kako pripraviti Vrhovca do tega, to jo bilo seveda vprašanje, ki mu je delalo mnogo preglavic, posebno dokler se je bal, da nastopi proti njemu Marko Košan kot kandidat. Toda Marko se ni zganil. Opravljal je svoje županske dolžnosti in oskrboval svoje gospodarstvo, kakor da bi ga volitev sploh nič ne brigala. Ljudje, ki jim borba med duhovniki, socijalnimi demokrati in dr. Brnotom ni nič ugajala, so Marka pogostoma nagovarjali, naj nastopi kot samostojen kandidat, toda Marko ni hotel o tem nič slišati. To je vcepilo Brnotu upanje, da se mu Marka ni bati in to mu je dalo pogum, da jo potegnil starega Vrhovca v svojo kombinacijo.

Enemu samemu človeku je zaupal načrt, ki si ga je bil napravil. To je bila gospa Petteg, ki je bila zapustila Gradec in se zopet naselila v Topolni. Nje se je Brnot bolj bal, kakor vseh drugih svojih nasprotnikov, ker mu ni hotela vrniti njegovih pisem, ki bi ga bila v hipu naredila nemogočega. V teh pismih je bilo toliko kompromitujočega, da se je Brnot iz samega strahu zopet približal gospej Petteg in celo namigaval, da se ž njo poroči, samo če mu pomaga, doseči državnozborski mandat. Posredovanjem gospe Petteg je hotel okaniti starega Vrhovca. Načrt njegov je bil rafiniran. Poslal je svojo metreso h gospe Vrhovčevi in ji dal povedati, da ljubi Pavlo že od nekdaj, da je bil njegov zakon z Anico zaradi tega nesrečen, ker je Brnot nosil v srcu samo Pavlo in da jo bo snubil, kakor hitro bodo volitve končane. Gospa Vrhovčeva, kateri nista ne njen mož ne Anica nič gotovega povedala o vzrokih Aničine nesreče, in ki je bila ohranila Brnotu še vedno nekaj simpatij, posebno ker je bila prepričana, da postane Brnot še minister, si je res dala dopovedati, da naj nikar ne nasprotuje Brnotovim namenom. Verjela je toliko bolj, ker ji je gospa Petteg naložila najstrožjo molčečnost o zaupani ji tajnosti. Ker je pa spadala molčečnost med najmanj razvite lastnosti gospe Vrhovčeve, je mogla sicer častitljiva gospa le malo dni držati svojo obljubo. Začela je najprej previdno potem pa vse razumljiveje sondirati Pavlo in ji je končno razodela vse, kar ji je bila povedala gospa Petteg.

Toda njeno razkritje je imelo ves drug učinek, nego je pričakovala. Pavla, ki ni bila Brnotu nikdar naklonjena in ga je od Aničine smrti sovražila iz vse duše, je vzplamtela v silnem ogorčenju. Iz pogovorov z Markom ji je bilo znano, da je usoda Brnotove kandidature odvisna od pristašev njenega očeta in uganila je takoj, da bi se ji Brnot rad približal in se morda tudi ž njo poročil, samo da dobi mandat in njeno vsled Aničine smrti jako znatno premoženje. Razodola je takoj svojemu očetu Brnotov namen in pripravila ga je tako daleč, da se je odločil poseči v agitacijo zoper Brnota.

»Ta ne sme več biti poslanec za nobeno ceno na svetu,« se je zarotila Pavla in spremljala svojega očeta na vseh agitacijskih potovanjih.

Končno je prišel dan volitve. Zopet je bilo v Topolni vse na nogah, a že prva brzojavna poročila so prinesla velikansko razočaranje. In to je postajalo večje od brzojavke do brzojavke, kajti vsaka teh brzojavk je naznanila, da je bila v dotičnih občinah oddana velika večina glasov za moža, ki ni sam nič agitiral in ki ni priredil nobenega shoda. Že kmalu po poldnevu je bilo odločeno, da je z veliko večino izvoljen za poslanca Marko Košan, mož dela in nesebične domovinske ljubezni.

In zopet so pokali možnarji, po gorah so v mraku zagoreli kresovi in po celi topolski dolini je grmelo veselo klicanje: »Živio naš poslanec.«

Vrhovec je bil s Pavlo ves čas volitve v Topolni. Pustil je Pavlo pri znani rodbini in še v zadnji uri agitiral za Marka.

Po končani volitvi je Marko pohitel v hišo, kjer se je mudila Pavla. Pozdravil jo je s ceste z veselim klicem in Pavla mu je hitela nasproti. Na hodniku sta se srečala. Postala sta trenotek in hip potem je Pavla že slonela na Markovih prsih in on ji je poljubljal usta in oči.

Zvečer so mestjani priredili novemu poslancu podoknico in potem se je začelo običajno zmagoslavlje.

Oglasil se je tudi Marko. Dvignil je svojo čašo in je dejal:

»Bratje! Postal sem bil tujec v svoji domovini, a ko sem se po dolgih letih vrnil v ta kraj, se mi je zgodilo, kakor junaku starodavne bajke, ki je vselej zadobil novih moči, kadar se je dotaknil matere zemlje. Moč rodne zemlje me je spreobrnila, vzbudila v meni vse to, kar je bila tujina skoro zadušila. Na svojih rodnih tleh stojim in tu vam prisegam, da bom vedno zvest tej grudi in onim, ki jo močijo s svojim znojem in časih tudi s svojimi solzami. Napijam slovenski domovini in slovenskemu narodu!«