Pojdi na vsebino

Na kmetih (Ivan Potrč)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Na kmetih. Sodobni roman.
Ivan Potrč
Izdano: Ptujski tednik 8/1–51 (1955), 9/1–13 (1956)
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. dno

Težave grejo črez moje srcé ...
tak’ kak’ črez sonce temne meglé.

(Po stari arestantski pesmi)

I.

[uredi]

Takoj skraja moram povedati nepoznanemu bralcu, ki bo kdaj prebiral te liste, da jih ne bi nikdar popisoval, če ne bi v kajhi, kjer sem tudi sam sedel, naletel na nekega kmečkega poba, doma s Štajerskega, in če me ne bi ta pob ali Hedl, kakor se je pisal in kakor smo ga klicali, stisnil nekje za golšo, se pravi, da se mi je zasmilil. Tudi ne bi nikdar popisoval teh listov, če ne bi imel v kartotečni pisarni, v katero so me prignali zjutraj in iz katere so me odgnali zvečer, zlatega časa na vatle ... in nazadnje, če mi ne bi bil tak strašen dolgčas; jaz pa sem imel že od nekdaj to nevoljo, da sem moral zmeraj kaj škrabati po papirju.

Skraja je ta Hedl komaj katero zinil in bi mu skorajda verjeli, da so mu ženske zavdale; kajti vse, kar smo zvedeli o njem, je bilo to, da je neko žensko stisnil. Ali dolgi nedeljski popoldnevi so ga omehčali; nekaj nedelj je presedel na pogradu, vedno sam zase, ter gledal nezaupljivo po kajhi, kakor kak lisjak, ki so ga ujeli in spravili v kajbo, oči pod črmljenimi obrvmi so se mu kar vidoma udirale ... Nekaj nedelj je pretulil; hoteli smo ga pretepsti; razbijali smo po vratih in klicali paznike — a potem se je neko nedeljsko popoldne začel z nami vred spenjati po križih. Ali medtem, ko se je kateri od nas drugih vzpel na križe, pomignil dekletom za okni na nasprotnem traktu in zinil kakšno, da se je cela kajha zahahljala, je Hedl ob visel na križih, ko da bi ga kdo na klin obesil.

Suhi Kajč, nemiren kakor vidra in stegnjen ko trska, je poskočil, da bi videl, kam fant zija; zagledal je na oni strani prsato in v lica zabuhlo jetnico — ne, ni se motil! — in povedal:

»Dora ga martra.«

Kaznjenci so se zasmejali, fant pa se je spustil s križev, zlezel nazaj na pograd in čez dolgo časa zaklel.

»Preklete babe!«

Tako si je dal duška, kar se je zgodilo potem še večkrat, a tulil ni več. To je bila prava sreča za nas, pa tudi zanj; kajti še malo bi naj vpil, pa bi ga premlatili, da ne bi samega sebe več prepoznal. Vendar pa je soba po teh njegovih prekletih babah še bolj za gotovo vedela, da so bile ženske tiste, ki so se mu zadrle v srce; nekaj dni nas je spravljalo to v dobro voljo, potem pa smo se tudi tega preobjedli. Hedl ni bil za sobo sčasoma nikak eksemplar več.

Prišlo je še eno nedeljsko popoldne, dolgo in enolično ko vigilije na kvatrni petek, in Hedl je na vsem lepem znova zatulil. Nismo čakali, polili smo ga z vodo in ga na mrtve viže pretepli. Obležal je in nas gledal ko preplašeno živinče, a tulil ni več. Ponoči pa, ko sem se prebudil in ga zagledal, kako leži vznak in z očmi, odprtimi na široko — ležala sva vštric — sem ga začel pregovarjati, naj neha s takimi komedijami. Zasmilil se mi je, ne bi vedel zapisati, zakaj, in rekel sem mu, da ga bo to tuljenje in večno tuhtanje čisto zdelalo in tudi uničilo ... — pokopalo ga bo in nikdar več ne bo z nobeno plesal ...

Poslušal me je, precej časa, in zatem počasi bolj izgolčal ko povedal, misel za mislijo:

»Kaj bi plesal? Ne imejte me za norca! One, ženske, so zaplesale! Po meni so zaplesale ...«

Zbal sem se že, da bo znova zatulil, da bo zahlipal, na dolgo in nepotolažljivo, kakor je vedel jadikovati samo on, a je začel preklinjati — a v taki noči brez sna, ko ni in ni hotelo biti spanca od nikoder, je pričel potem, ko se je izklel, tudi govoriti.

Preklel je vse. Prekleti breg, ki mu je nakopal nesrečo; prekleto hišo in prekleto uro, ko je prestopil prag tistega hrama; preklete ženske, neke preklete Toplečke, zaradi katerih je sedel. Zadnje, te ženske, te Toplečke, so ga, kakor je kazalo, do kraja pokopale — te je najhuje preklinjal. Kazalo pa je tudi, da je vseeno pustil svoje srce tam nekje, ali na tistem bregu ali v hiši ali pri ženskah; vse ga je mučilo. Sédel je, potisnil glavo med dlani in zagrebel prste v pristrižene skuštrane lase ... — vedno je končal s Toplečkami, vedno mu je pri njih vzelo kletev in besedo. Potem si slišal na koncu samo še njegovo počasno in globoko dihanje, da je bilo, ko da bi vzdihoval.

Skraja nisi mogel iz vsega tega preklinjanja kdo ve kaj razbrati, vedno bolj pa je bilo videti, da hodita nesrečnemu mladeniču po glavi dve hiši ali dve kmetiji — to je Toplekova, kjer so živele tiste preklete Toplečke, in njihova, to je Hedlova ali njegova domačija. Hiši ali kmetiji sta mogli biti precej iz mesta; a tudi precej na samem. Ena je bila na enem bregu, druga na drugem, da sta se hrama, kolikor jih ni zakrivalo sadno drevje, skoraj gledala; mejo med kmetijama so delale jelše ali jarek, ki je tekel med samim koreninjem.

Vse to, da samotna soseščina in dekleta na drugem bregu, bi ne bilo za fanta še nikaka nesreča, čeprav bi se mladi Hedlov Južek lahko tudi zagledal v katero od Toplekovih, vseeno: v starejšo ali v mlajšo, se pravi, zagledal se ali pa se vsaj kako zapletel s katero ali pa tudi z obema, no, kar bi tudi ne bila nesreča, kakor sem že zapisal. Toda prišla je vojna, prišli so Nemci, Lacko je začel s partizani, skratka, kmečkega človeka niso več pustili pri miru ne Nemci ne Lackovi. Tako se je potem zgodilo, da se je najprvo za Topleka, nazadnje pa tudi za mladega Hedla vse na narobešnjo plat in v nesrečo obrnilo.

Ta Toplek, Toplečkin mož in oče dveh deklet, ki sta v takih zmešanih letih druga za drugo hodili v šolo, najprej v slovensko, zatem v nemško in nazadnje znova v slovensko ter jo končale, je bil v samskih letih lep in visok fant; črni lasje in temna rjavkasta koža so mešali ženskam glave. Zagledal se je v Kovačevo, ona v njega, ali ta ljubezen se je iznenada in na hitro razdrla. Na lepem se je vrnil iz Srbije Rudl, tri leta starejši Toplekov brat, odložil naredniško sabljo in končal s podoficirsko kariero, po hišah pa so začeli govoriti, da je moral stari Toplek čez noč odšteti težke jurje. Stari je plačal, ker je moral plačati, saj je imel denar; kmalu zatem pa je prišel vročega in soparnega letnega dne nasekan domov, se zaklenil v hram in se z dvocevko počil. Stara je ostala brez moža, izkazalo pa se je tudi, da prav tako brez denarja. Zadnje je bilo toliko huje in za mlajšega, ker si je narednik poiskal neko kmečko in se v kratkem tja oženil. Stara bi morala spraviti doto, odšteti bi morala jurje, če ne ona, pa mlajši sin, tisti, ki je nameraval ostati doma in vzeti mlado Kovačico. Do te ženitve pa nikdar ni prišlo; tolikega denarja ni imel, zemlje, ki bi jo Toplekovi potem tako ali tako prodali, pa ni hotel trgati od domačije. Tako se je zgodilo, da je žlahta narednikove neveste izbrala neko sestrano, Kreflco, in mladi Toplek je moral Kovačico pustiti.

O tej sestrani, ki je prišla na Toplekove iz druge fare, so se takrat raznesle govorice, da je hodila šest let v prvi razred in da se ni naučila niti podpisati; ob neki priložnosti — bila je že na Toplekovem in prvič noseča — je od maše grede pokazala ženskam dva dinarja in rekla: »Ženske, denar imam!« Za mladega in brihtnega moža, in za brihtne so se šteli vsi Topleki, to ni bilo kdo ve kako laskavo; ali naj je bilo tisto o nevesti resnično ali ne, naj so Kovačeve takšne govorice še toliko raznašale, minila so leta in po hišah o mladi Toplečki niso več govorili.

Če sta se hotela mlada dva rešiti dolgov in plačevati davke, sta morala trdo prijeti za delo; za zadnje, za delo, pa je ženska bila; a tudi Kovačeva dekleta so se z leti pomožila in si nakopala vsaka svojo skrb. Toplečka se je vpregla v delo in rodila dve hčerki. Če je hotela, da sta s Toplekom ostala na gruntu, si je morala vsak dan brisati pot; nič ji ni bilo prihranjeno, kakor nobeni kmečki ne.

Prav tisti čas, ko sta začeli hčerki odraščati in pomagati s pašo in doma, se je znova vse zamešalo, tokrat na svetu. Skozi noč so šle po vodi Toplekove nade in govorice, kako se bo nazadnje le izkopal iz dolgov in kako bo začel pripravljati hčerkama doto. Topleka so začeli klicati v rezervo, skoraj vsaka dva meseca; to je trpelo kakšno leto, potem pa je Jugoslavija šla; Topleka so nekje pri Nišu ujeli in ga poslali preko Bolgarije in Romunije in Madžarske v Nemčijo, čez pol leta pa ga poslali — bil je Štajerc — domov. Doma se je zaklel, da ga nikakšna soldaščina ne bo več videla. Tako je potem tudi bilo. Toplek in še neki drugi kmet, neki Gečev, enake starosti kot on, tudi oženjen in z otroki kot on, sta začela čez leto ali kaj, ko bi morala k vermanšaftu in eksercirati, bledeti in hirati; kar videlo se je, kako ju je jemalo. Toplek je obležal, da so ga morali voziti h komisijam; ne iz meseca v mesec, iz dneva v dan se je sušil. Žensko, Toplečko, je začelo skrbeti, toda mož je pokašljeval in jo tolažil: »Potrpi, Zefa, potrpi! Vsaka stvar na svetu ima svoj konec; tudi ta zmešnjava, vse to z Nemci in z Lackovimi, ga bo imelo. Ko bo vse to mimo, boš videla — pol leta, pa bom na nogah. Kmečki človek si mora sam pomagati. Tako je, Zefa!« Zagledoval se je v ženo, z očmi, ki so bile vedno večje in vedno bolj udrte, in ko je videl, da si ga s strahom in z usmiljenjem ogleduje, se je na pol dvignil na ležišču in z ihto vprašal, ne da bi umaknil oči z ženske: »Kakšen hasek pa bi imela, če me na fronti raznese, ali pa me partizani ... oh, Jezus?« 

Tako je govoril, na tihem pa je bil srečen, da se je tudi partizanski zmešnjavi ognil in da mu ne bo mogel nikoli nihče ničesar očitati, pa naj se obrne tako ali tako. No, zmešnjave je bilo res nekega dne konec, toda še prej kot čez pol leta se je vse drugače in na nesrečo obrnilo, ta nesreča pa se je potem zvalila tudi na Hedlovega.

Pri Hedlovih je bilo razen matere in babice še petero otrok, tri dekleta in dva fanta. Mati je bila stara in posušena ženica, ves božji dan se je premikala po hiši in priganjala lene in odraščajoče otroke, hkrati pa je bila slepa za najmlajšega, to je prav za tega Južeka, kar je bilo otroku prav tako v nesrečo ko Toplekov breg. Moškega, očeta otrok, je pobralo, ko so bili otroci sredi šolanja, precej let pred Nemci, in po hiši ni bilo več drugega spomina nanj, kot spomin na njegovo naglo in zatikajoče se govorico. Enako ko njega, ki je trohnel, ni bilo čutiti pri hiši babice, čeprav je ta še živela; cele dneve je prečepela s sklenjenimi rokami na postelji v kotu hiše, iz hrama na svetlo pa je prihajala samo v poletnih dnevih, ko je bilo v hiši presoparno; vse dni in vse noči je premolila in klicala smrt, umrla pa ni.

Pri hiši so gospodarile ženske; temu gospodarjenju si pri Hedlovih lahko rekel tudi muljenje; kajti ženska mula in trma sta bili pri hiši tisto, s čimer so vse dosegle; mulile pa so se dekleta druga na drugo, mati nanje, vse tri pa na mater. Kar koli je mati storila, kar koli je rekla, nič jim ni bilo po volji. Če se je nedeljsko popoldne zasedela pri žlahti in prišla na večer k hramu, doma pa začela vzdihovati in stokati: »V grob me boste spravile ... grozne ženske ste ... zaradi vas jih poslušam ...«, so jo druga za drugo zavračale: »Kaj pa lazite okoli? Doma bi sedeli in za nas rožni venec molili, bi vsaj malo prej v nebesa prišle!« Najmlajša, ki je bila najbolj samosvoja in najbolj odrezava, jo je na lepem vprašala, če je že pozabila, kako je bilo, ko je bila sama mlada. Takšna hudobija lastnih hčera je ženico vrgla; zaihtela je, si potegnila ruto na oči in pokrila z rokami obličje; vrgla se je na posteljo in zaspala, ne da bi se poprej razpravila; slekla se je šele sredi noči ali proti jutru, ko se je prebudila. V hiši se je začel tihi teden; niso se več ogovarjale, niti mati hčera niti hčere matere. Najstarejši, za katerega so vsi vedeli, da bo doma prevzel, jih je zaradi tega muljenja večkrat preganjal okoli hrama in preklinjal, da se je kar kadilo. Ta bi z leti hišo tudi prevetril, če ne prej, ko bi se ženske pomožile, vsaka na svoj konec sveta, tudi zato, kakor so rekle, da se ne bi nikoli več srečale — toda tega Hedla so Nemci aprila petinštiridesetega, kak dan pred koncem, ko so bežali, ustrelili, hišo samo pa zažgali. Storil je strašno in nečloveško smrt. Nemci so ga zvezali, ga obesili za pete na gredelj vodnjaka ter mu prestrelili prsi in vrat. Vodnjak je bil komaj dva ali tri metre od hiše, tako da potem ni bilo mogoče nikoli zvedeti natanko, ali ga je pobralo zato, ker mu je stekla kri, ali pa je končal od sile, se pravi, od hiše, ko je ta zgorela. Grozotni zločin je bil zadnje, kar so Nemci prizadejali ljudem, maščevali pa so se nad Hedlovim zaradi vojaka, ki ga je ustrelil pred hišo nek Štrafelov, na pol skrivač in na pol partizan; za zadnjega se je izdajal. Ta strel je bil razen rekvizicij Štrafelova edina akcija nad Nemci, takoj zatem je pobegnil. Z njim so se umaknile v bližnjo hosto tudi ženske, vsa tri dekleta in mati z njimi. Doma sta ostala samo starejši Hedlov in babica. Hedl je hotel Nemcem, ki so obkolili hišo, povedati, kdo je Nemca, ki je prišel pit vodo, ustrelil, toda Nemci ga niso poslušali. Na kratko so opravili in prav tako na naglo, kakor so prišli, so tudi odšli. Babico, ki je ostala v goreči hiši, so ljudje rešili. Hedlovo opečeno telo brez las in v osmojeni obleki, ki je visela z obešenca, pa je ostalo Hedlci za večne čase strašen spomin na nemško soldaško pravičnost, ki je segla po sinu in po mladem gospodarju ter se znesla nad Štrafelovo partizanščino. Kmetica je videla v tem, pa tudi v smrti babice, ki so jo pokopali še istega aprila, kazen božjo; ta kazen božja pa je zadela Hedlovo družino prav zaradi deklet, ker so se, kakor so po vasi tudi govorili, vlačile s Štrafelo in ga pomagale skrivati. Takšne govorice je raznašala stara toliko časa, dokler niso prišle na uho Štrafeli in dokler ni prišel ta nad njo in ji zagrozil s pištolo, češ da bo še njo počil.

Bilo je prve dni po nemškem koncu, ko je bil Štrafela mali bog v deželi in se je tudi ženil s starejšo Hedlovo. Stara, Hedlca, je bila do zadnjega lasu na glavi prepričana, da jemlje hčer, ker bi se rad polakotinil grunta, poslej, ko so ji spravili Francla, njenega nesrečnega otroka in ubogega martrnika. Prepričana je bila tudi, da so vse tri hčere krive, da je prišlo do te, zanjo tako grozne nesreče in izgube; Štrafela je plesal okoli vseh treh. Do kraja se je sporekla z dekleti. A če se je doslej jezila nanje, se je poslej, ko je prišel Štrafela in v hramu s pištolo mahal za njo, bala deklet in Štrafele. Obmolknila je, začela je z mulo. Po vseh teh nesrečah ji je ostala samo še en otrok, to je bil najmlajši pri hiši, Južek. Zabedela je nad njim ko starka nad prihranjenimi božjaki. Naj je počel, kar je počel, za nič na svetu bi mu ne rekla besede, samo če je zaslutila, da otroku godi, domačija pa je postala zanjo pekel. Hodila je okoli požganega hrama in pisano pogledovala po ljudeh, ki jih je Štrafelov, posihmal veliki partizan, zmobiliziral, da so mu spravljali hišo pod streho. »Čakaj, čakaj, tudi tebe, steklač, bo poiskalo!« je sikala predse in klicala prekletstvo nad nezaželenega zeta in nad hčere. Prekletstvo je hišo res tudi zadelo, vendar pa ni prizadelo Štrafele in njegovih treh strašnih žensk ... — zadelo je njo in tistega, ki ji je ostal in ki ga je imela edinega še na svetu.

Vse to se je dogajalo tako, kakor mi je moj sosed in nesrečni kmečki kamerad, ko se mu je nekega dne jezik razvezal, začel pripovedovati ter mi potem v dolgih kaznilniških nočeh, ko se nobenemu ni ljubilo spati, tudi vse do konca povedal. Zadnje, kar je bilo zanj najhuje, ga je zadelo tu, v kajhi; a za to smo izvedeli šele, ko ga ni bilo več med nami. Pa tudi do tega je moralo priti, in bogve zakaj je bila še ta zadnja nesreča zanj dobra. Godilo in zgodilo pa se je tako ... — toda Hedl je začel, ko po navadi, s preklinjanjem.


II.

[uredi]

— Tako, viš, prekleto je bilo pri nas narobe, da huje biti ni moglo! Lahko bi prišel hudič in me premotil. Kaj drugega se ni moglo zgoditi. Samo zaradi njih, prekletih, samo zaradi žensk sem tu, ah, preklete!

Zazijal se je proti mrežam, skozi katere je nedeljskega popoldneva zagledal žensko, a s takim nasršenim, užaljenim in jeznim pogledom, da sem v temi občutil divji lesk oči.

— Lahko bi bilo vse drugače, lahko bi se začelo s Tuniko, toda Tunika je tisto zimo komaj končala šolo, jaz pa sem mislil, da ne morem počakati.

A zdaj viš, je tako, da mi vedno bolj hodijo po glavi kamenščnice!

Mlado leto je bilo mimo in kamenščnice pod hramom so že zdavnaj zazorele, a jih tisti čas še nismo obrali; imeli smo preveč dela s hramom. V večerko so potegnili tesarji zadnje šperovce na hišo pribili smrekco na ostrešje in začeli z likofom. Nosil sem pijačo iz kleti, jabolčnico ali tuklo, kakor pravimo pri nas pijači, in pridno nalival. Dedje so se pomalem napijali in se huje in huje režali, ženske so se nekaj mulile. Bilo je ko po navadi pri hramu in jaz sem se malo napil, do kraja pa se je nacedil Štrafela.

A ko se je napil on, je mislil, da mora biti pijano vse, kar je pri hramu, tudi domači in tudi ženske.

»Liza!« je poklical ženo, mojo sestro, ki se je pokazala na pragu.

Ta se ni zmenila.

»Liza!« je ponovil, glasneje in nevoljno.

»Kaj bi rad?« se je obregnila.

»Pridi, boš pila!«

Prišla je, po treskah na pocjah, s svojim napetim trebuhom, sedla na stolico, na kateri so ležali na pol obtesani vršiči, in prekrižala roke. Štrafela ji je nalil pijače in stegnil roko.

»Na, pij!«

Segla je po kozarcu, dvakrat pocmrknila in izpila.

Mene je vedno jezilo, kako ga je ubogala ta ženska, ki je bila drugače trmasta od vseh domačih. Ko da bi ji pri Štrafeli pamet nehala. Jezil sem se na sestro, Štrafelo pa sem skoraj sovražil. Bilo je, kot da bi ji Štrafela zavdal, ko če bi kača žabo uročila, vse je storila, kar si je zamislil. A ne samo, da je zanj vse storila, tudi rekla mu ni nobene, naj je počenjal, kar je počenjal, tudi ne, če je bilo kaj zavoljo matere. Tako je bilo tudi to večerko.

Prišli so mati od nekod, najbrž iz gorice za hramom, imeli so ilovko na obutvi. Komaj jih je zet zagledal, že se je zapičil v njih.

»Hej, Hedlca, pridi, likof pijemo!«

Toda mati, kot prej sestra, se niso zmenili. Pobrali so tresko, dvignili nogo na hlod in začeli strgati ilovko z obutve.

»Hedlca!« 

Štrafela jih je znova poklical, na moč trezno in kolikor se je dalo z mirno krvjo, skoraj potiho. A mati se tudi zdaj niso zmenili, ko da bi Štrafele sploh ne bilo pri hramu. Predejali so drugo nogo na hlod, si še to ostrgali, se zravnali, zagnali tresko proč in odšli proti hramu, v katerem smo takrat že kuhali.

Mislil sem, da ne bo nič; da bodo mati odšli in da bo zet nagibal ročko s tesarji kot doslej. Toda Štrafela je imel ta dan svoje muhe.

»Hedlca!«

Zavpil je in stekel po treškah. Postavil se je na prag, pred prikletna vrata, se oprijel zadaj za hrbtom za podboje, ko da bi hotel zagraditi materi pot v priklet ter jih nagovoril z zahripanim glasom, ki se je od same togote tresel:

»Mati, pijačo imate tam!« 

Poslanjal sem se na stolici, zdaj pa sem se zravnal. Mati in Štrafela že cele kvatre nista govorila, ogibala sta se drug drugega, ko da se ne bi videla. Tudi tesarji so nehali z južino. Mati so malo postali, ko so ga zagledali takšnega pred vrati, zatem pa so se že zagnali proti vratom. Prijeli so z obema rokama zetovo pravo roko, da bi jo odtrgali od podbojev in da bi odšli v hišo. Štrafela se je krepko oprijel. Zdaj so hoteli mati v hišo pod njegovo roko, a Štrafela jim je s kolenom zagradil odprtino pod roko.

Tako mati niso mogli v hišo. Odstopili so za korak, niso si znali pomagati, kaj naj storijo, za tem pa so stisnili roke v pesti, jih pomolili daleč naprej pred sebe in nazarensko na glas in zasigano zavpili:

»Ti, steklač, ti boš meni v hišo branil?«

Bil sem ves na iglah, bal sem se, da jih bo treščil, a mati so iznenada spregovorili.

»Tak, nimate priraščenega?« jih je pobaral Štrafela, malo počakal in se začel smejati.

Zasmejali so se tudi tesarji.

»Uh!« So zatulili mati, se obrnili proč in se začeli tolči s pestmi po glavi.

Štrafela je ubral drugačne viže.

»Mati,« je začel zlepa, »kdo vam pa kaj hoče? Pijačo imate tam ...«

Pogledal je k nam, tudi mati so se ozrli in zatem rekli:

»Mojega mi ni treba ponujati. Zadnji mi boš ponujal mojo pijačo ti, steklač!«

Štrafela je bil nagle jeze, pa se še vedno ni razjezil. Poznalo pa se je koj, da mu ni po volji, da ga obmetavajo pred ljudmi s steklačem. Vseeno se je zadržal.

»Mati,« je začel znova počasi in mirno, »hišo pa sem vam le spravil pod streho ...«

»Bi je tudi treba ne bilo, če se ne bi ti priklatil k hiši. Tudi Francl, ubogi martrnik, bi še živel. Uh, ti, ti, naša nesreča!«

Mati so znova začeli tuliti in se tolči po glavi. To je zeta gotovo zadržalo, da ni že ob materinih besedah planil. Samo glas je zvišal.

»Mati!«

»Mati?« so vprašali oni in nehali z jokom. Stopili so proti Štrafeli. »Tvoja mati? Kakšna tvoja mati pa sem jaz? Ti, ti, ti, ki si mi hčerke skvaril!«

Stiskali so pesti in mu grozili. Zdaj sem že vedel, da se te večerke ne bo dobro končalo. Vendar se je Štrafela še vedno zadrževal, čeprav mu je bilo najbrž že žal, da jim je prestregel pot.

»Koga sem skvaril?« je vprašal, po obrazu pa se mu je razlila rdečica.

»Kaj, ali je ne vidiš, kakšna je?« so vprašali mati in pokazali na Lizo.

»Liza?«

»Mati!« je vzrojil Štrafela. »Liza, mati, je moja žena!«

»Žena? Ha-ha!« so se zasmejali mati. »Ali ti naj povem, kaj je? Bi povedala, a me je sram, moja hči je bila.«

Sestra in Štrafela sta se vzela civilno, brez žegna, kakor so govorili pri hiši. Za mater je bilo to tolike kakor nič, ko da se sploh ne bi vzela. Toda Štrafela tega ni smel slišati; to je bila zanj že politika.

»Tiho, baba stara,« je zavpil, »ali pa te mahnem!«

Pograbil je za bič na narobejšnji strani in začel z njim vijati nad materjo. Čeprav mati niso utihnili, bi jih Štrafela najbrž ne bil udaril, da mu ni Lizika zaklicala:

»Kaj se ti stara le toliko smili!«

Štrafela je zamahnil, a tudi jaz ga nisem več prenesel, ne njega ne njegovih tenkih škornjev. Zaletel sem še vanj in ga tudi podrl. Ali kakor je naglo padel, ko da bi ga spodneslo, tako se je naglo tudi obrnil. Bilo ga je precej več ko mene, a tudi žilav je bil bolj kot jaz, kmalu me je spravil pod sebe. Ne vem, kako bi se končalo, kajti oklenil sem se ga ko klošč, v trdni volji, da ga ne izpustim, pa če mi prste in roke poreže. Čutil sem, kako je segal v žep po nož in sem tudi vedel, da me bo zaklal, če pride do njega. Tudi jaz sem imel nož v žepu, vendar ga nisem in nisem mogel doseči. Imel me je na tleh, moral sem se ga z obema rokama oklepati, da se ne bi zravnal in prišel do noža. Potem sem videl nad sabo same ženske obraze. Bile so vse tri sestre, tudi mati. Vlačile so naju vsaksebi in vpile. To je trajalo celo večnost. Nazadnje so prišli tesarji in naju ločili. Držali so naju, a midva s Štrafelo sva drug na drugega vpila. Kaj sva vpila, ne vem, toda vpila sva in bi vpila, četudi bi se ves svet nabral okoli naju in naju poslušal. Z mene je vse kar teklo, tako sem se razgrel. Obrisati pa se nisem mogel, ker so me držali za roke. Potem je ena od žensk prinesla vodo. Spil sem celo ročko in iznenada me je vse minilo. Iztrgal sem se moškim in zbežal od hrama. Toliko, da nisem zatulil od žalosti in od jeze, a da sam nisem vedel, zakaj. Tudi ne vem več, koliko časa po tem namikavanju sem slonel na brvi čez potok. Zatopil sem se v šumenje vode na jezu pod brvjo, nazadnje pa sem odšel v sadovnjak, se spustil na tla ob nekem deblu in zaspal.

Koliko časa sem spal, ne bi vedel povedati. Ko sem se prebudil, je bilo sonce še vedno nad hramom. Popravil sem si lase in začutil, da so se mi zlepili. Pobral sem na pol nagnito češnjo in jo počasi razgrizel. Hotel sem se znebiti kislega okusa v ustih, kiselkastega in plesnivega, kakršen je ostal po plesnivem tuklinem polovnjaku. Dvignil sem se na pol in začutil, kako me vse boli, ko da bi me Štrafela premlatil. Zmislil sem se na pretep in se kar zdrznil.

»Hudiča, ubijem ga!« sem vzkliknil sam zase. »Grem in ga ubijem ...!«

Tako sovraštvo me je prevzelo do tega človeka, da sem se zase zbal, zavoljo vsega tistega, kar bi lahko v taki jezi storil.

Ta steklač se je obnašal, ko da bi bila cela Hedlovina že zdavnaj njemu zapisana. Vsi smo pomagali, da je prišla ta hiša pod streho, ta steklač pa se je ustil, ko da bi se to brez njega ne moglo zgoditi, ko da bi bilo to, ta hiša njegova stvar; kakor kakšen gospodar se je obnašal. Vse to me je huje in huje najedalo. Ko je še Franc živel, ni nihče drugače mislil, ko da je prišel k hramu zato, da bi se za ženskami zletal, zdaj, ko smo Francla pokopali, sta se z Liziko na hitro vzela, da se je še svet spotaknil ob taki ihti. »Kaj pa je naenkrat takšna sila?« so se spraševale ženske od maš domov, jaz pa sem že takrat strahoma zaslutil, zakaj sta vse to tako nagloma storila. Za hram, za grunt jima je šlo, polakotiniti sta se ga hotela. Da, za trdno sem vedel, da se to ne bo drugače končalo, ko da se bova nekoč do krvi spopadla. Ni in ni mi šlo v glavo, kako more kdo priti, vrag si ga vedi od kod, nekdo, ki ni imel nikdar nič z našo kmetijo, se mimogrede spentljati z ženskami pri hramu in sesti na kmetijo. Če ni bilo več Francla, je lahko kmetija ostala samo meni, toda ta steklač se je obnašal, kakor da bi mene, ko nekakšnega fačuka sploh ne bilo pri hiši. Le kateri vrag ga je prinesel in od kod? Ko so bili Nemci, smo se ga bali, zdaj pa bi se ga morali znova in živeti v večnem strahu pred njim. Strašno, strašno sem bil jezen na vse ženske, samo na mater ne; najhuje na naše tri, na Liziko, na Marico in Olgo; najbolj na Liziko.

Hedl se je obrnil na ležišču na trebuh, pograbil z obema rokama za slamnat zglavnik in začel znova preklinjati in hlipati.

»Zlodej! Enkrat še hlipni, cunja!« je siknilo iz drugega kota kajhe, nato pa si zaslišal, kako se je moški med momlanjem obrnil.

Hedl je v trenutku utihnil. Minilo je precej časa, potem je znova začel.

— Taka jeza me je razjedala, samo če sem se zmislil nanje. Uh, preklete! Edino mati so se mi takrat smilili, zdeli so se mi ko mučenica; z njimi vred sem se spraševal, po kom, le po kom so se vrgle te ženske, te tri moje strašne sestre — in Lizika! Za trdno sem mislil takrat, da ne bom nikdar nobene pogledal, nobene ženske pač.

Sedel sem tam pod sadovnjakom in mislil samo na eno — kako bi jim kaj naškodil. Enkrat sem že videl, kako je hiša gorela, naj še drugič gori! Če sem jaz pri hiši nič, se tudi te ženske ne bodo košatile v njej, za celo pa nikoli Štrafela! Tega, tako sem mislil, ne bi prenesel. V meni se je bilo vse razbolelo od te in takšne ihte, od tega sovraštva; boli sem sovražil ženske kot Štrafelo, znova in znova sem jih preklinjal.

Dvignil sem se, da bi šel nazaj k hiši, od koder se je slišal Štrafelov rezgetajoči smeh in da bi ne vem kaj storil, toda — potem se je drugače zasukalo. Prijel sem se za deblo, bila je mlada gladka češnja, in se, ves nesrečen kakor sem bil, zagledal v gosto zeleno krošnjo, v rumenkaste in napete kamenščnice. Dozorele so, zdavnaj že, a jih ni še nihče obral. Zjezilo me je — le zakaj so ženske pri hiši, da še tega ne opravijo! — Ko sem iznenada zaslišal po stezi za jarkom topotanje in bič, s katerim je nekdo vžigal po živini in zagledal skozi jelševje našo kravo, tik za njo pa sosedovo Tuniko. Šolarka je jokavo sakramentirala in se jezila na Hedlove pastirje.

»Po svojem delaj škodo, kravše, a ne po ljudskem!«

Krava je pritekla do jelševja, se v skoku, privezana na nogo, pognala v jarek in se splazila po naši strani na breg. Tu se je ustavila, dvignila nogo, na katero je bila privezana z glavo, in se ozrla, ali preganjalka še teče za njo ali pa bo ostala onstran potoka, nato se je začela pridno pasti. Toliko, da se nisem na glas zasmejal.

»Nikar se no toliko ne joči, Tunika,« sem se oglasil, da sem nekaj rekel, »saj vam ni grunta objedla.«

»Grunta ne,« je odvrnila, »kruh pa. Kar naprej je v naši pšenici. Takšni pastirji!«

»No,« sem ji dejal, »takšne jeze pri tebi še nisem videl. Ali ste Toplečke vse takšne?«

Molčala je; mahala je z bičem po tleh, nič ji ni bilo volja, da bi kaj odgovorila, za tem pa je odrezavo rekla:

»Zakaj ne, če se moraš jeziti.«

Švrkala je po kalužnicah ob jarku, da je krava prenehala s pašo, znova dvignila nogo in prisluhnila, če ni bič preblizu in če ne bo treba bežati pred pastirico.

»Uh, si kratka! Dobro, da sem čez vodo.«

Čakal sem, da bo kaj rekla, ona pa se je obrnila in šla.

»Tunika!« sem jo poklical.

»Kaj?« je vprašala nevoljno in postala.

Milo se mi je storilo zavoljo dekleta, ne vem zakaj; maličko mi je bilo hudo, da jim je naše živinče storilo škodo in da se je jezila. Stala je tam in čakala, a nisem vedel, kaj naj rečem, kaj naj storim, dokler mi niso prišle kamenščnce na pamet. Toplekovi kamenščnic, ki so bile pri nas redko sadje, niso imeli, in otroci so jih hodili radi k nam trgat.

»Tunika,« sem jo še enkrat poklical, »pridi prek! Naberi si kamenščnic!«

Sprva sem mislil, da ne bo nič rekla, nit ozrla se ni, a za tem je vprašala:

»Kaj pa živina?«

Vzpel sem se, poskočil, zagledal sosedove krave in jo vprašal:

»Kam ti pa naj uidejo? V hosto?«

To je bilo res. Ozrla se je, pogledala po kamenščnicah in po meni, zatem pa obstala z očmi na jarku.

»Kaj pa vaše?« je vprašala, misila je na naše, na sestre.

»Kaj bi one! Saj vidiš, da ni časa, da bi jih potrgali. Vse bo zgnilo.«

Pogledala je še enkrat po živini, se ozrla proti njihovemu hramu — nikogar ni zagledala — in rekla:

»Samo prek priti, to je druga.«

»Če je krava prišla, boš še ti,« sem rekel in se zasmejal. Iznenada mi je postajo tako vedelo pri duši. »Skoči! Ne bodi preveč štimana!«

Šla je ob jarku, iskala, kje bi preskočila, in za grmovjem stopila v vodo. Videl sem skozi šibje, kako je privzdignila krilo, zagledal sem belino nekam drobnih šolarskih nog ter ji zaklical:

»Večje globočine nisi našla?«

»Nikar me ne gledi!«

Stopila je iz vode in se popravila.

»Tak, poglej jo, poglej deklinco!« sem si rekel potihoma; hipoma se mi je posvetilo, zakaj je poiskala grmovje, ne vem zakaj, ali nekam veselo in toplo mi je postalo pri duši, iznenada in veselo me je vznemirilo.

»Ti jih jaz natrgam?« sem povprašal.

»Ne,« je rekla, »bom že sama!«

Gledal sem jo, kako se je ozirala po vejah in se poganjala s trate za njimi, ter ji rekel:

»Na drevo se potegni.«

»Saj se mislim, samo ti splezaj naprej.«

Zavihtel sem se na drevo, čeprav me je vse bolelo od mikastenja; čisto na vrh, v veje sem splezal. Ta čas je bila tudi že ona na spodnjih vejah.

»Hrustajo?« sem vprašal.

»Malo še.«

»Naberi si jih, za pašo. Tudi za domov si jih lahko. Saj bodo tako ali tako zgnile.«

Zataknila si je predpasnik za pas, jaz pa sem snel klobuk z glave in začel metati vanj kamenščnice; trgal sem najlepše, čisto z vršičkov sem jih lovil.

»Joj, če se ti veja zlomi,« je zastokala nekje pod menoj.

Klobuk je bil kmalu zvrhan, spustil sem se na tla.

Tudi ona se je pomaknila k deblu, da bi se spustila. Potisnila je krilo med kolena in me je začela naganjati.

»Proč pojdi!«

Stopil sem ritensko nazaj nekaj korakov, in obstal.

»Nikar me no ne gledi!« se je kregala znova in še bolj tiščala krilo med kolena.

Obrnil sem se, se zagledal v tratnico, zatem pa nekam v nebo, v megle, ki so se vlekle sem od pohorske strani. A že sem zaslišal javkanje. Prestopiti sem se, znova je zajavkala.

»Jezus na, Južek, obesila sem se!«

Ozrl sem se in zagledal pastirico, kako visi na eni roki, obrnjena proti meni, medtem ko se ji je bluza od zadaj zapela v štrcelj na deblu.

»Poglej jo, terjo!« sem vzkliknil in planil k črešnji. Nisem pa vedel, kaj naj storim.

»Pomagaj mi, no!« je zahtevala, »privzdigni me!«

Sklonil sem se in ji objel noge nizko, kolikor se je le dalo. Privzdignil sem jo, da se je prijela še z drugo roko za vejo; tako se je lahko sama dvignila in se rešila štrclja.

»Oh, ta nesrečna bluza, kar naprej mi nekam sili,« se je opravičevala.

Spustila se je z veje, me prijela pri tem za glavo, za ramena in domala jezno zapovedala:

»Spusti me že!«

Zdrsela mi je med rokami, da sem na lepem začutil hladno, voljno kožo na stegnih, ko da bi sapa zapihala. Prestopil sem se pod njeno težo, ona pa se je, v strahu, da ne bi zletela, oklenila vratu. Najprej sem zaduhal vijolice, ki jih je imela zataknjene v bluzi, zatem sem začutil prsi, kako so drsela po mojih. Začutil sem trda narastka, ko da bi dva rahla ovčja gobca butnila vame, ko dvoje trdih breskvic. Pobralo mi je vso kri, strašno tesno mi je postalo. Pastirica se je obračala proč, si tlačila bluzo za krilo in se popravljala.

»Kje pa si vijolice nabrala?« sem jo povprašal in gledal bluzo, v katero si jih je znova vtikala in zapenjala.

»Pod goričko,« je rekla odrezavo.

Takrat je zaklicalo od našega hrama sem:

»Kaj pa vidva, se jarčita?«

To je bila Olga, sestra; samo sestra je lahko tako strašno in do kože nesramna. Zahihitala se je, nato so se drugi, moški, tesarji, zrežali. Najhuje mi je šel skozi ušesa rezki Štrafelov smeh; bilo je, ko bi se hehetal kak feldbebel.

Vso kri mi je pognalo v glavo, kar začutil sem, kako mi je lica vroče napelo. Rečem, da me je postalo znenada tako sram, vrag vedi zakaj, ko še nikoli v življenju; nič nisem vedel, kaj bi storil.

Soseda je pobrala bič, napravila nekaj počasnih in negotovih korakov, zatem pa je skoraj stekla po grabi in proti jarku.

Obrnil sem se proti hiši, da bi poiskal sestri in zagledal v travi črešnje v klobuku. Planil sem tja, drgnil klobuk in zaklical:

»Tunika!«

Moral sem še enkrat poklicati.

Prijela je z roko za veje od grmovja in se napol z glavo obrnila.

»Kamenščnice, Tunika!«

»Ah,« je rekla, zdrsnila v potok in prebredla vodo, s kolikor se je le dalo spuščenim krilom.

Vedno, ko se spomnim posihmal na kamenščnice, a zadnje čase, tu, v kajhi, mislim dostikrat nanje, češče in češče, vedno se prebudi staro sovraštvo do naših žensk, do Štrafele. Ne vem, kaj bi lahko tokrat storil s sestro z vsemi tistimi domačimi, toda zadržal sem se, da je sosedova Tunika odšla, da se je zgubila na pašniku. Nato, ko tudi domačih nisem več videl in ne slišal, sem pograbil klobuk, zamahnil z njim in razsul kamenščnice po grapi, daleč naokrog po tratnici. Gledal sem, kako so se raztrosile po travi, zatem pa začel, ko da bi mi bilo za nečim strašno hudo, momljati in preklinjati.

»Breskvice, breskvice,« je besedičil ob vsaki priliki stari Felicjan, naš sodar. »Breskvice, breskvice, kar pošlataj jih! Zakaj pa so ji zrasle, deklinci?«

»Breskvice, breskvice!« sem si pošepetaval in se v spanju z grozo dotikal trdih in rahlih dekliških nedrc, da mi je bilo tesno in sladko, ko sem se prebujal. Znova sem mislil na grunt, ko da bi ne bilo Štrafele, si pel ob košnji »Še štiri leta jo bom čakal, naj bo!« in mislil na tiste breskvice, da zorijo zame, ali ... potem je prišlo vse drugače.

III.

[uredi]

»Breskvice, breskvice...« sem si ponavljal in bil vedno huje in vedno bolj noro srečen. Tako zeleno sem bil nor, da se ne da povedati in da me še danes vroče spreleti če se spomnim na tiste čase. Zalotil sem se, ne enkrat, večkrat, kako sem postajal na njivah ali pod okolom ali pa med jelšami pri jarku, in pogledoval tja prek na Toplekovo.

Tunika je pletla in hodila za kravami kot po navadi. »Taka pridna deklinca,« so večkrat rekli babica, ko so še živeli. Tunika je bila takrat šolarka; za tak drobiž, ki je rastel za mano, se nisem zmenil. Zdaj pa sem iznenada vedel za vse njene pastirske navade, tudi to, da je v štirinajstem letu in da je še pozimi, pred božičem, nehala s šolo; vse to, kar sem slišal o njej, največ iz govoric med sestrami, čeprav so te znale Toplečkam vedno kaj prišiti, mi je strašno godilo. Celo čakal sem, kdaj se bo prikazala živina od Toplekovega hrama sem in Tunika za njo. Krave je zavračala z lepim, bolj s prigovarjanjem ko z jezljavostjo. Odšla je za kravo, se postavila pred njeno glavo in jo z nogo suvala v gobec, da bi jo zavrnila. Ne vem zakaj, ali vedno mi je bilo hudo, ne za živino, ampak za njo, ko se je razjezila, potegnila bič izpod pazduhe in našvrckala kravo ali junčka po nogah. Smilila se mi je tudi zavoljo očetovega bolehanja, zaradi Topleka, o katerem so začeli govoriti, da ga je vsak dan manj v postelji in da se bo težko izkopal. Ko se je neki šolar, bil je Pihlarčkin in spodila ga je s hruške, zagnal proti njej, ji je potegnil bluzo izza pasa in se začel norčevati »Tunika, čunika ...« sem ga počakal za našo mlako in ga naklestil, da je jel poskakovati in se vrteti ter da je zatulil od bolečin. Tunika je gledala, kaj je počenjal, iznenada pa je naglo, kolikor je le mogla odgnala živino proti hosti. Tako sem vedel, da tega ne bi smel storiti, a si nisem mogel pomagati. Za šolarji pa nisem nikoli več tekal.

Ali je kaj zaslutila, kako je z mano? sem se zbal, hkrati pa si nisem ničesar na svetu bolj želel kakor to, da bi se z njo oženil. Začel sem misliti na grunt, uh kaj vse mi je jelo hoditi po glavi. Življenje nekje čisto blizu ali pa tudi daleč pred mano, je bilo tako noro lepo, ne da bi govoril. Slej ko prej sem se skrivoma, da ne bi kdo domačih česa opazil, oziral za njeno hojo, za njenimi drobčkanimi koraki, za njenimi nogami, tako drobnimi ko mlado brezje in tako okroglimi. Neznansko bi bil srečen, ko bi smel še enkrat z roko po tistem hladu njenih čvrstih meč. Po nočeh, ko sem se prebujal, ali tudi pred spanjem, sem čutil na prsih njena nedra, trde breskvice, ki so takrat podrsnile po meni; tipal sem z roko po prsih in se ves srečen spraševal: »Le kdaj so ji zrasle?« 

Gledal sem jo, kako je zanesla na paši roke na obraz, ko da bi ga hotela zakriti, kako je potegnila op njem in potem zapela. Pela je o fantiču, o vodi Savici in o nesrečnem dekletu, ki ji bo počilo srce. Jaz pa sem si namišljal kako poje pri nas doma po kuhinji — in hotel zvedeti od matere, kako mislijo z gruntom.

Kajti zdaj so začeli ljudje govoriti, da se je Štrafela na naše priženil. Krčmarica za veliko stezo je postavila četrt šmarnice pred me in me pred drugimi, pred ljudskimi, povpraševala:

»Kako se kaj štimata s Štrafelo?«

Ni rekla s svakom ali kaj takega, rekla je s Štrafelom.

»Briga me Štrafela!« sem rekel toliko, da sem nekaj zinil in da nisem vzkipel. Vse me je gledalo.

Krčmarica, dolga in krepka ženska, ki je zavijala malce po nemško, očitno še ni končala. Pobrisala je mizo najprej od mene in pojadikovala.

»Kaj hočeva, Južek, lepo ubogala bova, bo že kako.«

Ko da bi me pomilovala! Ko da bi tetica govorica z otrokom! A me je dobro poznala in tudi dobro vedela, da jaz Štrafele ne bom ubogal. Nagnil sem četrt in pogrknil. Rekel pa nisem nobene.

»Kaj bi fant doma?« se je vmešal krčmar; začutil je, da postaja napeto in povedal: »Šel bo, se izučil. Gomili pa fige pokazal. Po vojskah je bilo vedno trdo za ljudi, ki imajo to v rokah.«

Potegnil je roke izza predpasnika, kamor jih je vedno zatikal, da je predel čas s palci, in pokazal, kako se skoblja, zatem pa je zaigral s pestjo po mizi in do levici kovaško, kakor po nakovalu.

Krčma se je zasmejala, ali meni ali krčmarjevemu nakovavanju, ne vem, samemu je šlo na smeh, toda takrat se je zahihital Matjašičev komi in odgostel naglo po komijevsko ko na pamet:

»Hi, da — da — da, fantje, zdaj se bo reklo po partizansko, zdaj, fantki, se bo plesalo, kakor bodo partizani svirali!«

»Kako? Kakšni partizani?« sem vprašal in ga postrani pogledal.

»Štrafela, Štrafela, ljubček moj, odslej ti bo on gospodaril, vsem nam bo gospodaril tudi nam. Pametnega svaka so ti izbrale sestre, da — da — da! Francla, bog se smili njegove duše, smo pokopali, Lizika se je omožila, nekdo mora prijeti za palico pri hiši —«

Komi svojih litanij ni zmolil, tudi šmarnice nisem izpil. Planil sem, zdrobil kozarec in zagnal steklovino pod komijeve noge. Ali zadržal sem se. Ves sem se tresel in komaj poiskal papir v suknjiču, da sem plačal.

»Jezus,« je zavpila krčmarica, »saj si se razrezal.«

Klicala je dekleta, naj prinesejo gazo, lizol, vode, toda zamahnil sem in šel.

»Južek, Južek,« je stokala za mano. »Kaj bi bil jezljav, samo škodilo ti bo, boš videl, rečem ti, škodilo —«

Preskočil sem jarek in zavil med njive. Bilo je vroče nedeljsko opoldne, da je vročina kar žehtela od izhojene in razpokane ilovnate zemlje. Vlekel sem pravo roko po klasju, in čez čas, ko me je zaskelelo, zagledal za seboj kri na zreli slami in na klasju. Opazil sem, kako se mi cedi po roki, in se samemu sebi zasmilil.

Mili Jezus, ko pa nisem vedel, kaj naj storim, kako naj si pomagam. Tudi poprej včasih, dokler je še Francl živel, sem mislil na grunt; rahlo me je dražilo, če sem pomislil, da bo domačija njegova, samo zategadelj, ker le prišel pred nami drugimi na svetu, medtem ko se bomo morali jaz in moje sestre odpraviti od hrama. A vse to je bila bolj zavist ko jeza; bilo je pač tako in se ni dalo nič storiti, preveč nas je bilo pri hramu. Zavoljo sester, zavoljo žensk me ni skrbelo, te se bodo pomožile, lahko pa bo katera ostala za tetico, dela je bilo vedno zadosti okoli hrama; meni, ki sem bil drugi moški pri hiši, se je znova zdelo krivično, da bi moral od hrama. Vendar pa je zdaj bilo drugače. Francla ni bilo več, jaz pa sem začel misliti na Tuniko, na mlajšo Toplekovo deklino, ki ne bo mogla drugače, ko da bo šla od hrama. Kakor je bila Franclova smrt strašna nesreča za mater, za hram in za kmetijo, čeprav so ženske tulile z materjo vred na pogrebu in so tudi meni tekle solze, je bilo za nas, ki smo ostali, le bolje, da je eden manj pri hramu — posebej pa zdaj, viš, to lahko povem, eh! — Je lahko bilo to dobro zame. Čez noč me je zaskrbela domačija.

Vse bi šlo, mati so me imeli radi, rajši ko sestre, a prav tako čez noč se je znašel na domačiji Štrafela, se zapisal z Liziko, z najstarejšo za pokojnim bratom, in začel na naši domačiji, on — Štrafela, materi likof ponujati. Razkričal se je za velikega partizana in si vzel oblast. Ljudje so se ga bali, kakor so se bali včasih žandarjev ali Nemcev. Vozili so mu les za naš hram in nas po strani gledali, čeprav ni nihče nobene rekel. Mene je bilo sram. Posojali so mu konje in koleslje, Štrafela se je vedno kam vozil. Z njim se je odpeljala večkrat tudi Lizika, ali pa ju je oba, kakor ženina in nevesto, ko kakšna dva bogatca, prevažal Matjašičev komi. Ta komi je še pred nekaj meseci nosil vermanšaftarsko uniformo, zdaj pa je tudi on veljal za nekakšnega partizana, se pravi, za Štrafelovega pomagača.

O vsem tem so si ljudje svoje mislili, tudi jaz sem lahko svoje vedel, kako in kaj, prav nič mi ni bilo potrebno, da bi mi Štrafela in njegov komi kazala mesec v vodi, toda Štrafela je bil mali bog v deželi, njegova je bila pravica, kazalo je toliko, kakor si je je le hotel in utegnil vzeti. Bal sem se ga, zavoljo domačije sem se ga začel bati in ga huje in huje sovražiti. Štrafela je bil takšna oblast, pri kateri drugi nismo smeli nobene ziniti, tudi domači ne. Bil je oblast, da, a spoštovanja v mojih očeh ni imel, preveč sem ga spoznal, pod kožo, predobro sem poznal sestro Liziko.

Nadlegoval sem mater, naj kaj storijo zavoljo domačije, da nam je ne bo ta steklač zapravil. Od nedelje do nedelje se je po dvakrat ali tudi po večkrat vozil okoli in prihajal ponoči pijan domov. Sakramentiral je dolgo v noč in se dušal, kako bo zdaj po njegovem vsepovsod, tudi na Hedlovem. Spal sem v mali hiški, pri materi, in zaslišal, kako so potegnili molek in kako so začele grolike koščeno pošklepetavati. Mati so tiho, sikajoče molili in zatišano povzdihovali. Trla me je jeza, takšna, da so se mi začele čeljusti tresti; toda povedal sem že, bal sem se ga, ne toliko njega ko tiste Štrafelovske oblasti, a tudi mati so se mi smilili, vseeno pa sem se s težavo krotil, da nisem planil z ležišča.

Mati so bili v mestu, pri nekem advokatu, ki se je vrnil iz Srbije. Toda vse, kar so zvedeli pri njem je bilo, da se ne da zdaj še nič narediti in da naj počakajo, da se bo nova oblast malo bolj zasedela; meni se je zdelo, ko da bi se vsi Štrafela bali. Drugič za tem so pobrali vsa jajca iz slamnjače in po gnezdih ter odšli k žlahti v mestu, ki je imela komunista in partizana doma, v hiši. Prišli so domov in rekli, zamerljivi kakor so bili, da so pri žlahti v mestu zadnjič prestopili prag. Študenta ni bilo doma, toda vsa tista mestna žlahta se jim je smejala, ko so začeli tožiti zaradi grunta, zavoljo Štrafele in zavoljo Lizike. »Ubogi moj martrnik, vsega si se rešil,« so vzdihovali in stokali. »Ubogi gruntič, le zakaj smo vse življenje trpeli zanj, če nam bodo zdaj vse pobrali?« O Štrafeli so zvedeli pri žlahti, da ga tam nič kaj ne obrajtajo in da je študent tako Štrafeli kakor Liziki že lepo mašo zapel. Kaj jima je zapel, niso zvedeli, rekli pa so materi, naj ga kar sami povprašajo.

Prišel sem domov in poiskal mater. Našel sem jih v hlevu, pri dojvi.

»Kaj pravite, mati,« sem začel, »kako mislijo v mestu o Štrafeli?«

Mati se dolgo niso nič zmenili, potem pa, ko so že končali s kravo in sem že vedno čakal, so rekli:

»Kaj pa si naj mislijo o steklaču? Sam ga vidiš, vse mu hodi po glavi, samo delo ne.«

Pri mizi, opoldne, smo bili sami brez Lizike in Štrafele, tudi mati so prišli in sedli na staro mesto, pred miznico. Ko smo odmolili, so zapičili pogled v prevezano roko, rekli pa vseeno niso nič. Tako smo potem kakor mutci pojedli juho, pri drugi jestvini, ko je postavila Marica na mizo solato, krompir in narezano govedino, pa sem vprašal — nisem več strpel: »Mati, tak povejte, kako mislite z domačijo!«

Ali mati so jedli naprej, ko da me sploh ne bi slišali. Marica me je izpod čela pogledala. Olga se je presedla; jezik jo je srbel, a se je zadržala.

»Mati!« sem jih opomnil, da bi govorili, preden bi pojedli.

»Uh, kakšna sila!« se je začudila Olga. »Katero dekle pa noriš?«

»Kaj bi koga norel?« je povprašala druga sestra, ki se po navadi ni dosti vtikala v razgovor, posebno še ne, če se je bilo treba meniti z Olgo. »Ženske njega norijo.«

»Katere? Ali si kaj slišala?« Olga je pogledala Marico, zasadila žlico v krompir in potem na robu sklede počakala z žlico, da je lahko poprej, preden je znesla v usta, povprašala: »Kovačice? Krčmarkine?«

»Katere že. Lahko tudi Toplečkina katera ...«

Menili sta se, ko da me sploh ne bi bilo pri mizi, ko da bi bili sami in ko da bi tudi matere ne bilo.

»Kaj bi Toplečki!« je povedala Olga in se našobila.

»Ti dve sta obe premladi.«

Olga se je najprej zahihitala, hitro zanesla, da je imela polna usta, in bleknila:

»Bi ga že stara izšolala.«

»Deklini!«

Mati so zavpili, pobrali žlico in jo zagnali čez mizo, v Olgo.

Ta je kaj takega pričakovala, potegnila se je v dve gube in žlica je priletela v steno. Sestri sta se malo zresnili, a smeha nista mogli več zadržati, kar naprej sta se hihitali, zdaj ena zdaj druga, dokler niso mati vstali in odšli, onidve pa sta planili v tak smeh, da ju je kar zvijalo.

»Saj res, kaj bi takle zizjak?« je vprašala Olga med glasnim smehom sestro, dvignila predpasnik in si obrisala solze.

Dvignil sem se, onidve pa sta se oplašili in odhiteli druga za drugo od mize.

Tako je bilo pri hiši, grozno nesrečen sem bil zaradi njih; bili sta dekleti starejši ko Toplekovi ali ko Tunika, vseeno pa sta bili dekleti, kakor je bilo dekle Tunika in ne bi smeli biti takšni. Tako mi je bilo ko da bi se mi življenje zavečilo, s strahom sem se dobival pri mislih, kako bi me stara Toplečka šolala. Po vsem tem skorajda nisem mogel več načeti z materjo razgovora o kmetiji ali celo o tem, da bi me oženili s Tuniko in mi predali kmetijo. Celo mislil sem včasih, kako mi je le mogla takšna otročarija zmešati glavo — mislil, da, a v meni je bilo drugače.

Po vojski je bilo malo moških doma; kar nas je bilo, bi se lahko ob mlačvi ali ob košnji raztrgali. Doma je bilo dela čez glavo, tudi zato, ker smo zidali, vendar sem rad šel za kak dan od hrama že zavoljo Štrafele in Lizike, zavoljo tistega pekla, ki smo ga imeli pri hiši in ki se je vsak dan znova začenjal. Pomagal sem krčmarjevim, največkrat pa sem bil pri Toplekovih. Stari, ki pravzaprav še ni bil tako star — bil je nekje sredi med štiridesetimi in petdesetimi — je docela obležal in se je začel vidoma sušiti. »Jetika ga pobira,« so govorili. Ležal je v postelji, v prednji veliki izbi, s koščenimi prsti na rdečkasti odeji in nas pogledoval z velikimi rumenkastimi očmi. Te oči in neobrita brada, porasla z gostimi črnimi kocinami, to je bilo vse, kar je ostalo od njega. To je jetika, sem si mislil in molče zajemal iz sklede. Nobenemu pri mizi ni bilo do govorice. Na hitro smo pojedli, se vsak zase pokrižali, poiskali pokrivala in šli.

»Zefa, Zefa,« je bolj piskalo ko govorilo iz njega, ko je klical ženo in se dvigal na koščene lahti, ko da bi imel šprikle v rokavu.

Dvakrat ali kaj sem šel po mašnika zanj, enkrat so me poslali po zdravnika. Vozil sem ga s krčmarjevim kolesljem; pri krčmarjevih, kjer se je zdravnik ustavil in nekaj popil, sem tudi zvedel, da Toplek ne bi več dolgo, da se je zacementiral.

»Jetika je, ne?« je vprašala krčmarica, ko je prinesla zdravniku vina na koleselj.

»Tudi, gospa,« je rekel zdravnik, nagnil četrt, zajel sapo in na veliko kihnil. »Tudi mene, gospa, se loteva.«

Krčmarica je rekla zdravniku, da se ni bati; da so oni, zdravnik, preveč rdeči in okrogli, ter je na moč zaskrbljeno povprašala:

»Kaj se res ne da nič več pomagati? Ga ne bi vzeli v bolnišnico?«

Zdravnik se je potrepljal po žepih in plačal, preden pa sem pognal kobilo, sem vseeno videl, čeprav sem sedel spredaj, kako je skomizgnil z rameni, in slišal, kako je pol po nemško povedal:

»Gospa Ploj, Sache, die ist zu spät, ist zu spät. Das ganze System ist wie in Zement geworden. Črevesje si je zacementiral. Kdo mu bo posodil čreva?«

Napravil sem se, ko da ga ne slišim, ko da ga ne razumem, ter jel vlačiti vajeti, kobila je začela prestopati.

V mestu sem kupil zdravila, nekakšno čisto vodico, in jih zanesel Toplekovim. Tega, kar sem slišal, nisem nikomur povedal — mislim reči, takrat nisem povedal; kajti pozneje se je to zgodilo. Ali zgodilo se je takrat, ko ne bi smel o tem besede ziniti, pa sem zinil. Viš, zdaj vem, zakaj sem danes tu ...

Hedl je zaklel. Zbal sem se, da bo nehal s pripovedjo. Znenada pa je položil obe roki pod glavo, se zazrl v strop in znova počasi začel.

Poslej skoraj ni bilo več tedna, kaj tedna; hočem reči, skoraj dneva ni bilo več, da ne bi bil pri Toplekovih in da ne bi tam kaj pomagal. Reči morem, da sem rad hodil tja na delo, nekaj zaradi doma, zavoljo Štrafele in Lizike, nekaj pa tudi zato, ker sem začutil, kako sem pri njih zaželen, tako pri Toplečki, ki me je dan za dnem vabila, kakor pri Topleku.

Ženska je hodila okoli mene, postavala s prekrižanimi rokami na prsih, tarnala in govorila:1

»Jezusna, Južek, kaj bi pri nas začeli, če bi tebe ne bilo pri hramu. Da se le malo moškega zasuče okoli hrama, pa je precej delo opravljeno; me ženske ne bi same nikamor prilezle. To je lahko Hedlca srečna, da ima tako pridnega otroka! tudi Francl je bil priden za delo. Jezusna, lahko bi še živel ...!«

Kalal sem drva in klepal, pripravljal voz za oranje ali nakašal pred hišo tratnico za svinje in ves čas čutil, kako hodijo Toplečkine oči za mano. Čeprav mi je dobro delo, da me kdo hvali, se le nisem mogel znebiti nekam sitnega vtisa, da se me ogleduje; preveč je venomer postavala okoli mene. Lahko pa se mi je tako zazdelo. Toplek se je dvignil zvečer, po večerji, preden sem odšel, in me poprosil:

»Južek, pridi še, pridi! Saj ti bomo poplačali, nič ti ne bomo ostali dolžni, samo da bi bilo delo opravljeno. Oh, da bi se že izkopal. Nalij si in pij! Zefa, ženske, kaj stojite in čakate? Nalijte mu! Hana!«

Razjezil se je, kar položilo ga je nazaj na vzglavje.

Nasmehnil sem se, češ, naj vidi, da sem pri volji, a tudi zato, da bi se Toplek pomiril; za tem sem hitro izpil, čeprav me je minila volja do pijače, če sem gledal bolnika.

»Jezusna, saj bo prišel,« je govorila Toplečka za mene in se celo obrnila, da me je bolje videla. »Kaj bi me, ženske, brez njega, jezusna!«

Stari v postelji je začel pihati, ko da bi se hotel izkašljati, ali ko da bi hotel zadihati; Hana je vstala, zmetala posodo v posodo in se obregnila:

»Bo že prišel, kaj bi toliko jokali. Ali ne, Južek?«

Butnila me je, ko je šla s posodo mimo, in se zasmejala. Obnašala se je ko mlada razposajena gospodinja.

Tako sem po večerih hodil domov, včasih je bilo že precej v noč, in začenjal misliti na Toplekovo smrt. »Zacementiral se je«, mi je hodilo samo od sebe po glavi. Enako, samo od sebe, se je vzela od nekod tudi misel na Toplekovo kmetijo — da se nikdar ne bi! Starega bo vzelo, raje danes ko jutri, zacementiral se je, grunt pa bo ostal. Da, kaj bo z gruntom, me je znenada neznansko zaskrbelo. Kaj bodo storile ženske?

Ustavil sem se pred potokom, si prižgal cigareto, stopil na brv, se sred brvi prijel za ograjo; zaslišal sem vodo, ki je spodaj pod nizkimi mostnicami nekam hitela, vzel cigareto iz ust in začel pljuvati v vodo.

Zmislil sem se na Tuniko, toda to misel sem, sam ne vem zakaj, naglo pregnal. Tunika je bila še cel otrok, komajda je končala s šolo. Ali se bo Toplečka znova omožila? Ženska se ml je zdela premlada, da bi predala grunt. A tudi komu naj bi ga predala? Haniki? Tudi Hanika, prvi otrok, je bila premlada za možitev, čeprav je bila kakšne 2 leti starejša od Tunike. Nanjo, na Hano, se nisem pravzaprav nikoli zmislil. Tudi zdaj sem pregnal tako misel. Nisem mogel misliti nanjo, ne bi se mi zdelo prav, že zavoljo Tunike ne. Hana je bila tudi prevelika prijateljica z našima dvema, z Marico in z Olgo. Razvedelo bi se in sestri bi se smejali, od jutra do večera bi se režali in se hihitali. Skratka, vse skupaj je bila na mile viže zamotana klobka. Ali o nečem sem bil na trdnem, ko sem potem odtočil z brvi vodo v jarek in zakrikal v mesec, ki se je potegnil nad mano proti hiši, da bo na oni strani jarka grunt in da ženske ne bodo mogle same, brez moškega.

Vrh klanca sem se ustavil in se ozrl po dolini, ki se je kopala v mesečni noči; lezel sem z očmi in mislijo od hrama do hrama in bil tiho zadovoljen, ko nisem pri nobenem naletel na fanta ali moškega, ki bi mogel priti na Toplekovino. Bila je vojska, bili so Nemci, kar je bilo starejšega, vse je šlo. Znova sem zakrikal. Naj se Štrafela obrne v spanju! Takšna kljubetnost se me je lotevala, kljubetnost in razigrano fantovsko veselje.

Tako je bilo, ko je prišla žetev. Leto je bilo sušno in žgoče, dnevi so peli od vročine. Ali ženske so se gnale po njivah, da se je delal veter pod srpi, ko da bi se šle, katera bo prej do zglavnika ali na vratniku. Do južine sta želi naprej naši dve, po južini, ki jo je prinesla Toplečka, pa se je zagnala naprej kmetica sama.

»Južek, nabrusi!« so vpile druga za drugo in me klicale.

Do južine sem še nekam utegnil odnašati snopje na spodnji ogon, kjer sta stari Muršec in Tunika postavljala razstave, zdaj sem komaj dohajal z brušenjem.

Toplečka je tačas, ko sem brusil, zadrgnila snop in ga odvrgla, napravila novo poveslo, se podprla in me čakala. Potem je dvakrat urezala in rekla:

»Šment, nabrusiš pač!«

»Nabrusi, da samo reže,« me je pohvalila Muršecova kočarka.

»Kakor fant brusi, tako ljubi,« je zinila Marica.

»Ne meni se no tak o Južeku! Kaj ve, fantič, kaj je ljubljenje!«

To je zinila Olga — zinila je, se zasmejala in odhitela s srpom naprej po ogonu.

Zardel sem. Za mano je pobirala Tunika snopje, po dva in po dva snopa, ter jih bolj vlačila ko odnašala na krajnik.

»Meni že reže, ko sam satan!« je rekla Toplečka.

Olga se je zravnala in zavpila:

»Zdaj se vidi, kateri katero ljubi!«

Naglas se je zahihitala.

Če ne bi bila ta Olga ženska in sestra, ne vem, kaj bi storil z njo. Naložil sem si snopov in se pognal proti krajniku z njimi, vseeno pa sem še vedno slišal Marico, kako je sestri med sekanjem slame in med smehom povedala:

»Kaj veš, če ga ni že naučila ...«

Mislila je na Toplečko. Naredil sem se, ko da nisem ničesar slišal.

To sta bili sestri!

Malo pred obedom je zaklicala od hrama Hana. Poklicala je Toplečko.

»Kaj bi rada?« je vprašala kmetica in se jezna zravnala.

»Oče kličejo,« se je oglasilo izza drevja.

Videl sem, kako je ženska z jezo prevezala snop, ga z jezo postavila, zagnala srp vanj, potem pa z malce težko hojo, a voljno odšla. Na vratniku se je ozrla in poklicala Tuniko. Prevezala si je ruto in zagledal sem razžarjen obraz, skoraj bolj črn ko rdeč.

Ne vem zakaj, a to vem, da se mi je zasmilila. Pomiloval sem jo zavoljo jetičnika, ki ga je imela doma in ki je bil njen mož; ta trenutek me je njena nesreča prizadela. Postavil sem se in se zagledal za obema, za Toplečko in za Tuniko, kako sta odhajali.

Čez čas sta se sestri znova smejali, Olgo je kar zvijalo čez pas. Zatem sem slišal Muršečko, kako jima je pregovarjala.

»Eh, deklini, sirotica je, kaj pa drugega ko sirotica. Nikar se no toliko ne smejta, nič ne vesta, kaj še vaju čaka.«

Stari Muršec je postavil nogo na snop, prižgal pipo in začel po svoje lamentirati.

»Ej, Južek, to ti je žrebica, takšna babnica, žrebica, ti rečem! Enega je že zritala. Varji se ji priti blizu, da te ne doseže in ne useka ...«

»Kakšne noge ima, kakšne plohe ...!«

Govoril je in ves čas, doklič je hodil, je pljuval daleč okoli po strnišču.

Opoldne pa — vročina je še huje žgala, da smo si venomer i drug za drugim gasili žejo s pijačo — sem potem videl, ko se je Toplečka skanjala, samo še tiste plohe. Bili so močni, rdeči in tja pod kiklo neznansko odebeljeni.

IV.

[uredi]

Ne morem si pomagati, a tako se je godilo, z mano in okoli mene; tako nanagloma in strašno je prišlo vse čezme, da mi je še danes živo pred očmi, vse do zadnje betve, ko da bi se včerajšnji dan ali zdaj, tu pred mano, godilo.

Naenkrat me je mučilo to, kar me ni poprej nikoli trapilo, naenkrat sem videl to, česar nisem poprej nikoli opazil ali videl, komaj da sem tam pa tam kaj ujel, a šlo je po navadi vse mimo, ko da bi se me nič ne tikalo. Doma pri hiši sem rastel in doraščal skoraj med samimi ženskami; očé sem izgubil, pokopali so ga, ko še v šolo nisem hodil, tako sva bila s pokojnim bratom edina moška pri hiši in lahko sva videla vse, kar se je pri hiši godilo. Kako so se sestre slačile in oblačile, kako so se mati preoblačili; kako so si potegnili oprano, zlikano kiklo čez glavo in kako so začeli spuščati stare, spodnje na pod, obrnjeni pri tem opravilu ves čas proti postelji, s hrbtom proti nama s Franclom, ki sva ležala na postelji pri vratih; kako so se ženske spletale in kako so naju z bratom naganjale iz hiše, ko so se umivale ali čapljarile, kakor sva midva moška z malce posmeha in z malce zaničevanja temu rekla; tega mati niso nikoli počenjali, začele so s tem sestre. Spominjam se, da me je to nekoč tako razjezilo, to zaklepanje v hiši, domačega pred domačim, da sem se zaletel iz same togote v hišna vrata, in bi jih takrat tudi vrgel s tečajev, da ni Lizika, ali katera je že bila v hiši, tako grozansko zavrisnila, da sem se pri priči pobral in šel; znenada me je postalo sram, po v sem hramu so lahko slišali. Zavoljo tega mi jih niso samo mati napeli, ampak tudi babica, ki so me imeli drugače radi. Po večerji in po molitvi, ko sva ostala z babico sama — sestre so se tisti dan kujale in so se druga za drugo pobrale v kuhinjo — so mi babica rekli, naj pustim sestre ali dekline, kakor so oni govorili, pri miru, kadar se zaklenejo.

»Aja!« sem se trmoglavil in sprenevedasto začudil, da so se babica razjezili.

»Pojdi, gnusnik!« so zavpili iznenada, kar ni bila njihova navada, in pokazali z roko proti vratom, nanaglo, da je molek zašklepetal, ko da bi z bičem mahnil.

Nekoč, se tudi spominjam, se je sestra Lizika peljala na nakošeni travi in se pod njivo, na klancu, prevrnila z vozom vred. Videl sem, kako se je voz z garcami počasi nagnil, se poslonil na spodnji vratnik, Lizika pa se je ujela z glavo naprej na roke, se prekopicnila in pri tem vse pokazala.

Muršečka, ki je šla za vozom, si je pokrila obraz z rokami in poklicala Jezusa no Marijo na pomaganje, sestri, ki sta bili prav tako za vozom, sta vzkliknili druga za drugo: »Uj! Uj!« in se začeli na vse pretege hihitati. Ustavil sem vpreženi kravi, se obesil na zadnje kolo, in to vem, da sem se jezil, ko sem postavljal voz, medtem ko so ženske še vedno javkale in se kot nore hihitale, namesto da bi mi pomagale pri vozu. Lizika je bila najprej bleda ko stena, potem pa je zardela. Popravljala se je, se ozirala okoli po njivah in potlej za vozom odšla; ni hotela več na travo. Muršečka se je sklanjala k njej in ves čas nekaj pošepetavala, zdaj s sladkobo zdaj s pomilovanjem na obrazu. Tako so se obnašale, ko da se je ne vem kaj, in to ne vem kakšni grofici pripetilo.

»Terjave ženske!« sem zamomljal, bolj zase ko za nje, in švrknil po kravah; nazaj k ženskam pa n isem hotel več pogledati.

Zdaj, po tej žetvi, sem se vedno bolj in večkrat dobil, kako zijam za njimi — za ženskami. Ne toliko več za Tuniko — tega sem se skoraj sramoval. Šmigočev je od maše domov povedal Toplekovima dvema, ko sta nas z dekleti prehiteli: »Glej jih, Toplečki! Hana bo kmalu dobra za pripuščanje, mlajša« — mislil je na Tuniko — »pa je še cela telička!« Zijal sem za drugimi; a največ mi je bila na očeh Toplečka, to je stara, Zefa. Njo sem gledal, vsaj od kraja bolj iz usmiljenja, zavoljo betežnega Topleka, in bolj iz radovednosti, kako more, tako mlada, prenašati mrtvaka; ženske skraja, razen takrat ob žetvi, skorajda nisem zagledal v njej. Bila mi je ko naša mati, ki so jo prav tako ko našo tlačile skrbi: zavoljo otrok, zavoljo domačije, njo, Toplečko, posebej pa še skrbi zavoljo moža, tudi zavoljo moškega. Prav zavoljo Topleka sem začel hoditi k njim na delo, sem prišel mlatit.

Prišla je iz hiše, po pocjah, v levi z žganjico, v pravi s kruhom in z velikim krušnim nožem, pogledala spotoma v hlev ter, preden je prišla do nas, do gumne, kjer smo čakali zjutraj na mlatvo, vse povprašala.

»Hana, kako je z dojvo?«

»Podojeno, mati,« je odgovorila Hana na kratko in naglas z gumne, izza mlatilnice, kakor kakšna vprašana šolarka.

»Mleko ste zanesle?«

Z gumne se ni nič oglasilo.

Kmetica se je ustavila.

»Jezus, ne bodita no smešni! Že zadnjikrat so bile komedije. Še ob grunt bomo ...«

»No, Tunika, zini!« je trdo, vsako besedo povedala Hana in pogledala na snopje, kjer je mlajša sestra hitela z razvezovanjem.

»Ti ne moreš?« je vprašala ta jezno. »Bi ti krona padla z glave!« Naglas in proti materi pa se je obregnila: »Ah, saj ste lahko videli. Toliko da niste čez prazne kangle padli. Ko da držimo že celo božje jutro roke križem, resnica je ...«

Toplečka je dala ljudskim, ki so prišli pomagat, kruha in žganja ter jih začela siliti:

»Vrežite si! Požrite! Dobro požrite, Muršec! Južek, ženske, le! Da boste prišli malo k sebi. Zjutraj se prileže, segreje človeka ...«

Ljudje so rezali kruh in nagibali žganjico, sama pa je začela znova s svojim večnim povpraševanjem in še bolj večnimi in vedno enakimi lamentacijami, na kar sta ji hčerki le bolj redko odgovarjali.

»Ste dale juncu krme? Tudi kakšno zrno bi mu lahko prinesle. Ubogo živinče. Celo dopoldne se bo vrtelo ...«

»Uh, meni bi se pri priči zvrtelo. Trikrat bi šla okoli, nič več,« je rekla Cafova kočarka.

»Beži, beži!« jo je zavrnil Muršec. »Ženski bi se zavrtelo? Ženska zdrži za dva junca.«

Zarezal se je, Toplečka mu je pokimala, da je skoraj res tako.

»Ne vem, kakšen život bi morale imeti, da bi lahko vse prenašale. Otroci, naj bo z moškimi pri hiši količkaj narobe, te sploh ne poslušajo več ali pa se zarežavajo — sami jih slišite.«

Tako je tožila, zanesla kruh s tistim velikim Toplekovim nožem in s prazno steklenico na hlevno okno, se vrnila, me poiskala z očmi in rekla, skoraj zaupljivo, da bi bil jaz edini, ki jo uboga pri hiši in na katerega se zanese:

»Južek, napreži nam junčka. Začeli bi.«

Bolj me je poprosila ko mi rekla, zatem pa je še pogledala mimo mene, ko da me ne vidi več, po gumni, po snopju in po mlatilnici, in začela s komandiranjem pred mlačvo. Da, bila je gospodinja, ko ni bilo gospodarja! Toda z menoj — ko da bi mi bila botra ali kakšna teta!

Napregel sem junca in Toplečka je nagnala obe dekleti: Hano na snopje, razvezovat, Tuniko s snopja, gonit junca. To ni bilo po volji niti tej niti oni, obe sta si že poiskali svoje delo pri mlatvi. Hana je nameravala spuščati snopje v mlatilnico, hotela je mlatiti. To zadnje delo je prevzela Toplečka sama, gospodinja; včasih je stal na tistem mostu, za mlatilnico, Toplek; to je bilo mesto za gospodarja. Dekleti sta se nekaj obotavljali, a sta vseeno odšli k svojemu delu.

»Tu imaš junca!« sem rekel Tuniki, malo jezen zavoljo njunega obnašanja do matere, in ji zaukazal: »Goni!«

Pogledala me je znenada, ko da bi me hotela prestreliti z očmi, zatem pa je potegnila junca k sebi in mahnila z bičem po njem.

Začeli smo z mlatvo. Mlatilnica je počasi zadrdrala, se pognala in zapela.

Tunika je nekaj časa švrkala po govedu, zatem pa je sedla na oje od vitla in zapičila oči v shojeni kolobar okoli vitla, ko da bi ničesar več ne videla, ko da bi ji bilo skratka deveta briga, kako na gumnu mlatijo. Hana je z jezo trgala povesla s snopov, se na široko prestapljala po snopju in metala razvezane snope pred mater — na mizo za mlatilnico.

Toplečka je rahljala snope in spuščala slamo med klinaste zobe.

Nenadoma je močno udarilo, mlatilnica je na mah znižala glas, toliko da se ni ustavila. Vse se je ozrlo na mlatilnico in na Toplečko. Kmetica je hitro z vajeno roko dvignila zgornje zobe na mlatilnici, otrebila slamo z njih, jih spustila in se nasmehnila proti ljudem, ko da bi hotela reči: nič ni bilo, samo poveslo! Ko je stroj znova zapel in je slama znova letela izpod njenih prstov med zobe, je v presledku med dvema snopoma zavpila — drugače zaradi tulečega drdranja in zdrsavanja ne bi slišali:

»Hana, povesla razvezuj!«

Hčerka je slišala materin glas, kajti malo je postala s snopom, ki ga je potegnila izpod nog, potem pa se ni več zmenila.

»Snope, povesla razvezuj!« je še enkrat zavpila Toplečka. »Si slišala!«

»Jaz jih razvezujem!« je zavpila Hana nazaj in se obregnila: »Tiste s kraja je Tunika razvezala.«

»Oha!« je zaklicala zategnjeno ona zunaj, na vitlu, da se je začel junec ustavljati in z juncem vred mlatilnica. »Kaj sem jaz? Jaz sem svoje razvezala.«

Zdaj je vse na gumnu pogledalo na vitel in na gonjačico.

Videl sem, kako so kmetico spreletevale barve in res ne vem, kako bi se vse to končalo, za Tuniko ali za Hano, vseeno za katero, obe sta trmoglavili in nagajali, res ne vem, kaj bi ženska storila s hčerkama, da ni Tunika švrknila po juncu, medtem ko je morala kmetica začeti naglo in z obema rokama naravnavati slamo med zagnano zobovje.

Vseeno pa je nastal po tem kratkem zapletljaju nekak mir, nekaka znosna tihoča; ko da bi obe dekleti čutili, da sta šli predaleč, ali vsaj to, da je za dopoldne dovolj.

Pobiral sem omlačeno slamo z razsohami in Cafovki izpred nog; ta, Cafovka, jo je ogrebala z grabljami z namlačene pšenice izpred mlatilnice, jo natikala in odnašala z gumne na kopico. Muršec je poprijemal slamo, plesal ž njo okoli žrdi, se prestapljal in tlačil ter vlekel kopico v klobuk. Tam pa tam je pri prestopicavanju zamahnil s slamo okoli sebe, se pravi, zamahnil je okoli srajce, potegnjene iz hlač, in povedal:

»Vse jo martra babino.«

To je, Toplečko.

»Težko je za takšno žensko, če nima drugega ko kosti v postelji. Gledam jo, vidim jo: ko mačka se je potajila. Ko mačka, ki čaka, kdaj, kdaj ... varji se, mišjak, meso je sladko — ha — ha!« Stari se je zasmejal, se pogladil po redkih kocinastih brkih in odplesal okoli žrdi.

Ali pa se mu je kmetica znenada zasmilila.

»A, kaj si hoče, prepozno se ji je to pripetilo, zdaj je že tako, da ji bosta dekleti čez glavo zrasli. Frklji, kaj dekleti, pravi zeleni frklji! Kaj ve takšno, zeleno, kaj je življenje!« 

Natikal sem slamo in jo, Toplečko, gledal; imel sem jo vse jutro, do južine, na očeh. Tisto zavoljo deklin je požrla. Stisnila je ustnice in take, tako stisnjene, potem tudi dolgo obdržala; lahko tudi da zavoljo prahu, ki se je začel dvigati izpred mlatilnice, nato iz mize pred njo, ko je razgrinjala razvezano snopje in ga s pametjo, snop za snopom spuščala v vrteče se robe. Pšenica je bila smetljiva, posebno tisti snopi, ki so jih požele na spodnjih ogonih. Počasi je ta prah, črn ko krtova luknja, zameglil od treh strani zaprto gumno, vse do visoke opečne strehe, da si komaj kam videl, da domala drug drugega nismo več videli; sčasoma se skoraj prepoznali nismo več, gosti prah je legal na pokrivala, na obleko, na kožo, na vse.

Toplečkine obrvi so bile vse bolj črne in daljše; prah ji je pokril venec las, ki so silili okoli in okoli obraza izpod ohlapno zavezane rute, se nabral pod nosom in ji napravil črne puhaste brke. Ženska se za vse to ni zmenila, komaj da je kaj zinila in se kdaj pa kdaj na kratko nasmehnila, kadar ji je kdo kakšno povedal zavoljo zaprašenega obraza. Komaj tudi, da smo se kdaj ustavili, ali če smo se samo toliko, da se ne bi živinčetu zmotilo.

Ženska je gnala ljudi kot gospodinja, ki se ji zdi škoda vsake betve časa, da bi postavali, ko so ljudski pri hiši. Nič ni bilo videti tega, o čemer je stari Muršec blebetal. Vse preveč starikavega je bilo na njej, na njenem zadržanju, da bi mogel misliti na pritajeno mačko; kaj še, da bi mogel kaj takega zaslediti. Delo jo je preveč gnjavilo, a povedati moram, da sem iskal to potajenost, vedno češče sem jo iskal, ko krmežljava mačka sem oprezal. Ženski je kakor prej tekel črni znoj po licih in ob ruti; zamižala je s črnimi vekami, ko ji je ušlo preveč snopa v stroj, si kar med mašinjenjem zatlačevala tesno bluzo za krilo, da se je videvala širja in širja, in huje in huje prepotena pazduha. Komaj, komaj da si videl večjo belino oči, in komaj da so se ustnice razklenile od vročine in od dela in se povesile, napete, kakor so bile. Ob južini, ko je odšla kuhat, je potegnila ruto z glave in jo stepla; pokazala se je belina na obeh straneh zaprašenega obraza in beli, močni, kratki vrat.

Kje je tu stari Muršec videl potajeno mačko? Kje bi moglo biti v tej ženski kaj drugega kot njena družina! Stari babjek, ta Muršec, babjek in labrač!

To je bilo enkrat med tednom, v nedeljo pa se je to zgodilo, sem to videl.

Bilo je nedeljskega popoldne, tisti sladki čas od obeda do paše; to je od tistega svetešnjega obeda z govejo juho in rezanci ter narezanim kuhanim govejim mesom na krompirju, včasih tudi s sirovimi pogačami, ko se do sitega nadevaš in se lahko potem zavališ pod hruško ali pa počneš, kar se ti zljubi, če se ti sploh kaj — vse v blaženi zavesti, da ti tja do večerke in do paše nihče nič ne more in ne sme.

Štrafela je z Lizo vred prišel še dopoldne iz mesta, a že okajen, ter je pri mizi, kot po navadi, kadar ga je malce imel, na veliko politiziral in se trkal.

»Gomila,« se je dušal, »bo že še videla, bo morala videti, da brez Štrafele, tega partizana, ne gre! Ali ne, Liza?«

Sestra, ki je bila trezna, ali pa tudi že malo nasekana — pri njej nisi nikoli vedel, koliko bije, ali je tisto z rdečico na licih od tega, ker se redi, ali pa od pijače — je nekaj nerazumljivega zamomljala.

»Kaj, Liza si slišala, kaj so mi v mestu rekli?«

Liza je kimnila, si popravila lase za ruto po obeh straneh in potegnila ruto naprej, na čelo.

Sestra je bila edina, ki mu je odgovarjala, zato se je pri svojem politiziranju po navadi samo z njo menil, razen kolikor mu ni kateri od domačih, ali od onih pri mizi česa oporekel, kar se je le redkokdaj pripetilo. Ko za sveto smo molčali. Po mili volji sta se lahko menila in peljala politiko, dokler se ni družina drug za drugim pobrala.

»Kmalu bodo ti Gomiláni — ti hitlerjevci, ta reakcija! — zvedeli, kolikor še nočejo vedeti, kdo je Štrafela! Liza, ali ne?«

»Saj, tako je,« je rekla Liza, ali pa tudi ni nič rekla.

Lahko smo se pobrali, za nikamor več ni bilo pri hramu.

Pri Toplekovih, kamor sem se odpravil, mislim, da zavoljo zmenka o oranju, je bilo vse tiho, mrtvo, ko da bi se nedeljska vročina poveznila na hram in drevje okoli hrama ter vse omrtvela. Kure so se kopale v prahu in zijale, zijal in s hitrico dihal je tudi pes, na pol volčjak, na pol lisjak, na pocjah pred hlevom; pasje dihetanje in goveji prežvek, to je bilo vse, kar je motilo opoldnevno tihočo, ko sem šel skozi kolarnico.

Enaka tihoča je bila pred samim hramom in za tem v prikletju, ko sem odpahnil dverce in stopil čez prag, v priklet. Bila je tihoča, da sem obstal. Dekleti sta bili ali z doma, ali sta kje pod kakšno hruško počivali. Znenada sem zaslišal, kako je v izbi nekaj narahlo priletelo na mizo in na pod, večkrat zapovrstjo, ko lasnice ali glavniki.

Pokašljal sem, vprašal na glas: »Kaj ni nikogar pri hiši?« — in prijel za kljuko.

»Naprej, naprej!« je zapel ženski glas; bil je Toplečkin.

Ženska je sedela na stolu ob mizi z lici, rdečimi kot po kuhanem vinu, obrnjena proti vratom in se razpletala. Po vsej priliki se je pravkar umila, kajti pred sabo na stolcu je imela velik lavor vode, vse okoli je bilo oškropljeno, z mize je visela zmečkana in mokra brisača.

»O, naš Južek je!« je bolj povedala ko vzkliknila, ko me je zagledala.

Zapela si je, tako in mimogrede, kak gumb na srajci — bluzo je imela sploh razpeto — in nadaljevala z rokami na golem zatilju z razmetavanjem debelih in dolgih ženskih kit, pri tem je pridno zatikala lasnice v zaprta usta, ko da bi jih podržavala bolj z ustnicama ko z zobmi. Zagledal sem se v belo oprano srajco in začutil za njo prsi, kako so se podvigovale z dvignjenimi in s kite razpletajočimi rokami v red. Zagledal sem tudi velike bele oči, ki so zrle vame z glavnika, ko da bi se zapičile v moje, bile so oči jetičnega Topleka.

Potisnil sem roke v žepe, pogledal nekam po podu, preko vsega tega tam pri mizi in v postelji, skozi okno in začel na mestu, kjer sem bil, pri vratih, stopicati. Tista velika belina, Toplekove oči so pogledovale; Toplečko, mene in znova Toplečko; videl in čutil sem koj, moje poglede in njeno razpeto bluzo, ne docela zapeto srajco.

»Ste sami?« sem povprašal; bil sem v zadregi.

»Sami!« je zasiknila ženska skozi zobe in zadihnila; lasnice v ustih so se dvignile, na to jih je vzela iz ust, da je laže povedala.

»Deklini sta nekam šli. Ne vem, kam. Sedi, Južek!«

Znova je vtaknila lasnice v zobe, jih prijela z ustnicami in pogledala, pokazala z očmi čez mizo k oknu, kam naj bi sedel. Raztresla in razgrnila si je lase po hrbtu, vzela glavnik z mize, si vrgla lase če z ramo na prsi in na odpeto srajco ter začela počesavati in česati z glavnikom po njih; od nizkega čela — nikoli ga še nisem tako videl — in po temenu, preko ramen in prsi vse do krila, kjer so se ji konci gostih las vedno zmešali, da jih je morala krepko prijeti z levico, če jih je hotela razčesati in da se je počesala z glavnikom skozi nje.

Visela je s spuščenimi vekami na tisti svoji kostanjasti lasni bogatiji, da, kakor spočita in lenobna kobila — ah, obnašala se je, ko da bi me sploh ne bilo v hiši, ko da bi bila pred katerim od domačih, pred katerim od otrok.

Poslonil sem se h klopi okoli peči, tja je bilo najbližje od vrat, se zagledal v pod, zatem v okno pred seboj, v brajdo, ki je silila v oknico, v redko zelenkasto izabelino grozdje — samo proč, da je ne bi imel več na očeh, ne Toplečke in ne njenega vznemirjenega jetičnika. Po glavi mi je znenada spreletelo; ali spi z njim? Kako more spati s temi kostmi v postelji?

Hotel sem nekaj reči, začeti, po kaj sem prišel, a sem čisto pozabil. Mlatev je končana, mi je spreletelo po glavi, skoraj bo otavna košnja, drobno izabelino grozdje se bo napelo in omodrelo.

Bolnik je nekajkrat na hitro dihnil. Toplečka je rekla:

»Za mizo si no sedi! Na oknu je pijača. Natoči si no, Južek!«

Lesno, z rokami v žepih, sem se premaknil čez izbo, se potisnil med mizo in klop ter sedel na pol s hrbtom proti obema in se zagledal skozi prednja okna, skozi listnate pelagonije. Natočil sem si pijačo in počakal, tako iz navade, da ne bi rekli, da sem se prišel k sosedovim napijat, ko da ne bi doma nič imeli.

Nastala je tihoča; počasno tiktakanje in enakomerno Toplečkino počesavanje sta jo delala še bolj napeto.

Bolnik se je premaknil in bolestno zadihnil.

»Zefa?«

»Ja,« je rekla ta in se česala.

Zijal sem skozi okno, ne da bi kaj videl, a vedel sem po glasu, da ga ni pogledala.

Vseeno, v hiši je ležalo nekaj napetega!

Bolnik je znova zadihnil.

»Zefa!«

To ni bilo več vprašanje, to je bil že očitek!

»Kaj?«

Tudi ženska je postala napeta.

»Zefa, kakšna si!«

Ženska se je presedla, stol je zacvilil in se česala, ko da bi ne bilo nič takega.

Izpil sem nalito izabelo z močnim okusom po grozdju. Saj, kmalu bo jesen. Trgatev bo in zobali bomo.

Na postelji se je z muko nekaj predjalo. Bolnik je znova začel naglo dihati, prenehal z dihanjem in s tenkim, visokim, a praznim glasom dvakrat zapored opomnil:

»Ženska! — po sebi poglej!«

Stol za hrbtom je še enkrat zacvilil. Preselil sem se, nisem več strpel pri miru, in videl, kako si je Toplečka vrgla debelo, na pol spleteno kito na hrbet, pobrala lasnice in glavnike kar je bilo na mizi, se z drugo roko prijela za bluzo ali srajco in odvihrala v hiško.

Bele oči s postelje so ji ves čas sledile, ves čas so begale za njo, za boki, ki so se odzibali v izbo. Bilo je, ko da bi trepetale.

Prav tako znenada, kakor se je vse to dogodilo, si zaslišal iz hiške jok, zatišano in zadihano pohlipavanje.

»Oh — Jezus! Taka ženska!« je vzdihnil bolnik, me pogledal in se očitno pomirjen zastrmel v trame.

Dvignil sem se, da bi šel, se za trenutek spomnil, da sem prišel zavoljo oranja, obstal sredi izbe o hrbtom proti postelji in proti hiški ter na glas vprašal:

»Zavoljo oranja bi se lahko zmenili.«

Počakal sem, da se bo kdo oglasil, kaj rekel, ali nič takega se ni zgodilo. Samo v hiški je še huje pohlipnilo, nato pa nehalo.

»Kje bo ajda? Kje repa?« sem nadaljeval sam.

»Zefa!« je zaklical Toplek.

Prišla je, se ustavila pred vrati iz hiške in počasi, ko da ne bi bilo nič in ko da bi se posvetovala s svojim možem, pogospodarila:

»Ajdo bi vsejali na zgornjih ogonih. Tam se ni bati mraza. Repa naj bi bila v grabi. Repa ne bo zmrznila.« Počakala je, a ker ni gospodar nič rekel, kar je bilo toliko, ko da je zadovoljen, me je poprosila: »Južek, nalij si še! Kaj bi brez tebe!«

Pokimal sem in se ozrl. Stala je tam pred hiško in ob peči, z ruto, potegnjeno na oči, v do kraja zapeti bluzi, s prsmi ko zatlačenimi za predpasnikom, in ko da bi bila vsa sprevezana; tudi betve beline nisi več videl okoli okroglega, prej tako belega nizkega vratu. Stala je tam, skratka, ko da bi ji kdo natovoril zvrhan koš opravkov, pa jo zdaj skrbi, kako ga bo odnesla na gornji sep — in ali ji bo kdo pomagal.

Nisem hotel več piti, ni se mi dalo. Vstal sem in šel. Spočita kobila — kje neki! Zdelana, zvožena živina! Kako le se mi je tisto poprej zazdelo?

Vendar, nekaj se mi je vračalo v spomin, me ni več zapustilo. To so bili njeni beli in nezapeti rokavci, to prsi, ki so se dvigale pod njimi; bilo je razžarjeno obličje, težki in spletajoči se lasje, skratka, bila je cela spočita postava na stolu. V spomin so se vračale tudi tiste bele oči, ki so se zazirale s postelje z dolgimi, očitajočimi, a onemoglimi pogledi.

Da, to sem videl nekoč po mlatvi; malo pred otavo, pred otavno košnjo, pa sem našel, bilo je zarana, vse tri okoli nakopanega voza na dvorišču. Toplečko in obe hčeri. Speljavale so voz, do vrha natreskan z gnojem, a junci so se zaman napenjali, zadnja kolesa so lezla globlje in globlje v razmehčano ilovko pred jamo. Tunika je sekala po juncih, Hana in Zefa sta stali vsaka na svoji strani voza, držali za prednji ročici, priganjali vprego in pomagali s potiskanjem, ali sta vsaj hoteli pomagati; kajti pri najmanjšem premiku so se zadnja kolesa znova in znova bolj in bolj udirala.

»Jezus — jezus.« je zajadikovala Zefa, ko me je zagledala in se obupana zastrmela v voz, ko v kup nesreče.

»Kravi bi vpregli!« je trmoglavila Tunika. »Rekla sem že.«

»Pojdi ti s svojimi kravami, da bo še katera stelila! Še te jeze in nesreče je treba!« ji je ugovarjala Hana. »Potegnila bom gnoj z voza pa bo! Kje je kramp?«

Obrnila se je in odšla nekam proti kolarnici, očitno po svoj kramp.

»Stolico prinesi! Stolico in žrd!« sem boli rekel ko zaklical za njo, z očmi na zadnjih kolesih in povprašal: »Ste vtečale?«

»Vtečale, vtečale ...« je pojadikovala Toplečka. »Taka je, če ni moškega pri —« Prestala je in se popravila, ko da bi se ji poprej zareklo: »Če je pri hiši, pa nič ne more, ne more nič pomagati ... Oh — jezus!«

Prinesel sem stolico, potegnil žrd z lojtrskega voza in napravil vago pod zadnjo premo. Za tem sem slekel suknjič in podvihal rokave. Ženske so stale, Hana s krampom, in me gledale.

»Tunika,« sem poklical furmanco, »zdaj pa s pametjo! Postavi se za živino, poženi in malo biča jima lahko pokažeš!«

Prijel sem za konec žrdi, se obesil nanjo in jo začel potiskati proti tlom.

»Poženi! Dji!«

»Dji, Jirs! Dji, Šek!«

»Kaj pa vedve?« je povprašala Hana in stekla k ročici.

Toda junca sta že potegnila, voz se je popeljal in zadnja kolesa so zgrabila.

»Oha, oha!« je zavpila Hana za sestro, skočila po kramp in odhitela za vozom — na njive, kamor sta vozili gnoj za praho.

Edina, ki ni nič pomagala — stala je, ko da bi jo vkopal in samo gledala —, je bila Toplečka. Oni dve z vozom sta bili že v grabi, ona pa je še vedno stala in zijala vame, ko da bi me šele zdaj zagledala.

Vrgel sem žrd na rame, jo pogledal in se nasmehnil.

»Glej ga, glej, Južeka!« se je začudila in me gledala. »A od kod se je vzelo to? Od kod se le jemlješ?«

In iznenada, kar ni bila njena navada, se je naglas zasmejala. Odšla je v hišo in se koj vrnila s kruhom in žganico. Postavila je vse to na obrnjen polovnjak in začela po stari navadi jadikovati.

»Zato pa, kaj je zdrav moški pri hiši! Pri nas pa je tako, da ni za nikamor. Vse smo sirote ...«

Nagnil sem žganico in se nehote ozrl za njo. Stala je s hrbtom proti meni, z rokami na prsih in zrla skozi drevje in še nekam dalje proti njivam.

Poslej sem večkrat lovil z očmi njene, čutil pri tem, kako mi sili kri v glavo, ali nikdar, ne pri delu in ne za mizo ali pri južini, ni obstala z očmi na meni. Ko da me ne bi vedela, ko da me ne bi nikoli zagledala in ko da se ne bi nikoli vsa presenečena začudila: »Od kod se je vzelo to, od kod se le to jemlje? Kakšen bikič!«

Otavo — pomagal sem kositi in sušiti — smo sušili ves teden do same nedelje; motilo je vreme. V soboto se je malo popravilo, v nedeljo pa je bilo že od jutra sonce. Do srede večerke se je krma posušila, da se je drobila in da smo začeli nalagati vozove kmalu po obedu; do večerke sta bila oba vozova doma in pod hramom.

Dolgo smo južinali; posušili smo in čakalo nas je samo še spravljanje na hram, pod streho. Ženske so prinesle meso, ki je ostalo od poldneva, Toplečka je prinesla pijačo; svinina je bila žarka in se je dalo piti. Bili smo razžarjeni od vročine, ko da bi se nam lica vžgala, tudi Toplečka je bila takšna; kajti spominjam se, kako je prinesla sem od hiše v kolarnico, kjer smo južinali v hladu, ročko pijače, se s tistimi svojimi vžganimi lici bolj posmehnila kot nasmehnila in norčavo povedala:

»V hiši so me že vprašali, kakšna da sem!«

Če ne bi bila preveč pila, tega ne bi nikdar povedala; to sem vedel.

Spravil sem se na voz, ženske na hram in začel metati krmo. Zabadal sem vile v otavo, kolikor se je najdalje dalo, da so ženske na hramu zajavkale. Sprva sem čutil težke noge, preveč pijače sem spil, a delo in vročina — kmalu je vse teklo od mene — sta pijačo hitro razkadila. Prvi voz je bil prazen, kot bi se obrnil; skočil sem s praznih lojter, jih potisnil proč in porinil drugi voz pod hram, sam, ne da bi mi kdo pomagal. Naravnal sem oje in se oprl ob zadje kolo, da so kosti kar zapokale. Prijel sem za žrd in znova sem bil na vozu. Znova sem metal na hram.

»Ali nori?« je vprašala Hana jezno.

»Jaz že ne bom več na hramu, če bo tako,« je povedala Tunika, jezno in užaljeno hkrati. »Naj maličko počaka, ali pa naj pride na hram in si krmo sam potlači.«

Toplečka, ki je bila pri kraju in sprejemala krmo, se je naglas smejala. Vse do vratu je bila razžarjena.

»Okopljita se malo, okopljita!« se je norčevala iz deklet. »Vama v toplice ne bo treba.«

Ali — Hana je začela kleti, mlajša, Tunika, pa cmihati.

»Se je vreme skujalo?« sem vprašal, poslonil vile narobe k zidu in se pognal preko njih na hram.

Toplečka se je umaknila, potegnila se je za trame, da sem lahko prišel mimo.

»Zdaj pa le glejta,« ju je posvarila, »da ne bo vaju zatlačil!«

Zijala je za mano, kako sem zagazil po krmi, in se začela znova na drobno smejati.

Ni mi bilo toliko do tega, da bi katero zatlačil, kolikor je šlo za staro fantovsko pravico, da smeš pri takem tlačenju na hramu ženske, to je dekleta, natlačiti. Prav lahko pa se fantu pri tem narobe zgodi, da ga ženske primejo, če so ročne in močne dovolj, in njega samega natlačijo s krmo, za srajco in za hlačnice.

Dekleti sta me zagledali in se pomaknili vsaka na svojo stran, kolikor sta se le mogli od mene proč.

»Toplečka, vile!« sem zaklical.

Vrgla mi je vile in začel sem razmetavati krmo, enkrat tej in drugič oni. Prijemali sta krmo in jo tlačili za streho ali niti eni niti drugi ni bilo po volji; Hana je preklinjala, Tunika se je posmehavala in se kujala.

Nekaj pijača, nekaj pa tudi Toplečkino režanje, kajti vse se je pred materjo godilo, je storilo, da sem povprašal: »Tak, vama ne godijo toplice?« — In se pognal najprej za Hano, zatem za mlajšo.

Hana se je namikavala z mano in se iztrgala, Tunika pa je ko skraja pobegnila proti skednju. Znova sem se vrgel proti Hani. Tudi ta je nameravala zbežati, ali zadaj za hrbtom se je oglasila stara:

»Primi ga, kaj se ga bojiš!« Znenada sta bili obe pri meni, hči in mati, a tudi na meni, na mojem hrbtu. Kmalu sem bil iz sebe in preden sem se dodobra zavedel, sem že čutil krmo za srajco: tlačili sta mi jo, ena od vratu, druga od spodaj. Zbral sem moči, kolikor sem jih imel, se potegnil po krmi, izpod njiju, in se pognal na hrbet. A to je bilo tudi vse, kar sem lahko storil. Krilil sem in začutil krmo na trebuhu, kako mu jo je stara tlačila, zatem sem začutil, da mi jo je začela tlačiti v hlače, od povsod, od koder je le mogla in koder se je le dalo.

Iznenada je Hana kriknila in zbežala; po vsej priliki je zagledala, kam mi tlači mati krmo.

»Uh!« sem zatulil in začel na vse pretege kriliti. Ali skoraj povsod, kjer sem se česa dotaknil, je bilo vroče in prepoteno, povsod so bile Toplečkine noge. Znenada pa sem bil kakor brez moči. Obležal sem in čutil, kako mi neka roka tlači krmo skozi hlače, in se ves zadihan zastrmel v Toplečko.

Ali je videla moj pogled ali kaj, iznenada je tudi ta kriknila, se prestopila in zbežala proti odprtini.

Počasi sem sedel, vstal in si začel otresati krmo. Nato sem se bolj pobral kot pa odšel s hrama.

Zdaj, pri drugem vozu, nisem čutil več teže v nogah, pač pa sem čutil, kako se mi noge tresejo kakor šibe, vseeno, ali sem metal ali nabadal na vile. Ženski, mlada in stara, sta se posmihali, zatem se je Toplečka zresnila; edina, ki me ni, ne ogovorila in ne pogledala, je bila Tunika.

»Zmirom me pusti!« je rekla, ko sem jo ogovoril, se me otresla in odhitela po pocjah v hišo.

Ta nedelja, vsega tega se tako živo spominjam, je bila tisti teden, ko je stelila krava; bilo je na neki nesrečni petek. Krava se je pripravljala, celo večerko, že le je prestopicala, in ženske, najbolj Toplečka, so bile iz sebe; nič drugega mi ni kazalo, ko da sem ostal.

Ponoči, proti kakšni deseti, je krava povrgla; telila je v tretje, vse je šlo po sreči, bilo je, kakor mora biti. Hana, ki je bila z materjo zraven, je odšla spat, in tudi jaz bi se lahko odpravil, a je potem vse tako prišlo, da se nisem. Mislil sem ostati toliko, da bi šla posteljica od teletnice, ali vsaj toliko, da bi prinesla gospodinja kravi južino, okrepčilo: koruzni zdrob ali moko in raztepeno sveže jajce.

To je potem prinesla, prinesla pa je tudi kruh, žganico v steklenici od piva in klobaso na lesenem krožniku. Pogledal sem proti vratom, ki so bila zavoljo teletnice skrbno zaprta, kako jih je z nogami odrivala, a ko sem zagledal v njeni pravi južino, sem odmaknil pogled in se ozrl proti teletu; ležalo je kravi, ki še vedno ni stala, pri gobcu in krava ga je z dolgim jezikom na veliko lizala.

»Kar liže ga,« sem rekel.

»Rada ga ima, njeno je,« je menila ženska in iskala, kam bi vse tisto, kar je prinesla v rokah, v hlevu postavila, a ni nič našla; zavzdihnila je.

»Dajte meni slamnjačo,« sem rekel, da bi mi dala posodo in da bi ji pomagal, »tisto bom že jaz,« je odgovorila, ko da bi se bala, da ne bi jaz nanesel kravi južine, in pomolela je proti meni to, kar je nosila v pravi. »To si vzemi, tebi sem prinesla!«

Vzel sem ji iz naročja krožnik s klobaso in kruhom in steklenico iz rok. Surova rdečkasta klobasa je bila potegnjena iz tunke, zabela se je je na veliko držala. Poslonil sem se na jasli pri juncih in rekel:

»Pač bi ne bilo treba tega prinašati.«

Natirala je tele s tistim koruznim, kar je prinesla, in z jajcem ter čez čas, krava se je medtem skopala na noge, odrezavo in domala jezno rekla:

»Kaj, privošči si!«

Potisnila je kravji gobec iz slamnjače in vprašala:

»Si moški ali nisi?«

Zatem me je pogledala, s komaj rahlim posmehom okoli ustnic — nič mi ni ušlo.

To norčevanje, to me je pogrelo. Kaj sem bil jaz zanjo? Otrok, nič drugega kot otrok!

Zamrmral sem nekaj, kar se ni razumelo, potegnil nož iz žepa in začel strgati zabel s klobase na kruh in rezati. Polovico sem pustil na krožniku.

»Kaj pa vi?« sem vprašal, ko sem nekaj časa jedel in dva ali trikrat potegnil iz steklenice.

Iznenada, ne vem zakaj, me je prijelo, da bi se dvignil in šel.

Ona pa — potegnila je z roko po kravi, da si jo je očistila in se obrnila proti meni.

»Nič se ne boj zame,« je rekla, »sem že mastna okoli ust.«

Stopila je čisto k meni, da sem nehote pogledal na njena usta. Mastnih ust nisem našel, pač pa sem začutil žganje, malo kiselkasto, ki ji je pridišalo iz ust. Nasmehnila se je na glas, pa nisem vedel zakaj, da se ji je potresla slamnjača, ki jo je držala na trebuhu.

»Ti,« — počakala je in rekla, ne da bi umaknila oči z mene, »Južek!«

Popravila mi je klobuk, maličko tudi s silo, ko sem vlekel proč.

»Počakaj, bolj po strani ga nosi! Kaj ga imaš tako na očeh? Nikogar nisi okradel ...«

Govorila je, kar naprej je govorila in silila proti meni, da nisem začutil kikle na nogah. Kakor kakšna mati, ki hoče po vsej sili kaj popraviti na otroku. Vseeno pa mi je bilo sila nerodno, ker je to počenjala. Mati doma je zdavnaj že nehala popravljati obleko na meni, zdavnaj me je že nehala božati, komaj sem shodil v šolo.

Preblisnilo me je, da se je napila, da je pijana in da je zato takšna, materinska, ter da ne ve, kaj počenja in govori. Oživelo je nedeljsko večerko, krma in hram, tisto natlačevanje s krmo, kar so našle moje roke, ki so krilile okoli, a se ženska zanje sploh ni zmenila. S tiho grozo sem se znenada vsega razveselil in tudi že pozabil, da sem nameraval oditi. Spreletelo mi je prsi, znenada sem postal začudno lahek.

Ona me je ves čas gledala in se smehljala — zares, pijana je bila.

»Kakšne brčice imaš pod nosom,« je rekla, ko je stala tako nasproti in me zijala. Potegnila je s prsti po njih in vzkliknila: »Kak puhek!«

Pod milim nebom lahko rečem, nisem vedel, kam bi se dejal, kaj bi storil. Odložil sem vse tisto, kar sem imel v rokah, kruh, klobaso, steklenico — nekam za hrbet v jasli, in boli izgolčal ko rekel:

»Kravi bi morali nastlati ... Zavoljo posteljice ...«

»Jezus, resnica!« Odšel sem proti gumnu, ona pa je prisvetila po kolarnici za mano.

»Ne bi bilo potrebno svetiti,« sem rekel, ko sem stopil na gumno.

»E,« me je zavrnila, dvignila lampo pred obraz, da sem zagledal napete ustnice — nekoč, nisem se mogel spomniti kdaj, sem že videl takšne, obenem pa sem se skoraj zbal, da bo luč upihnila, a jo je samo priškrnila in rekla: »Maličko naj le bleščeri.«

Tako je ta lučka potem ostala, spodaj, na sredi poda, sama zase in kot pozabljena in me, vsaj mene do konca motila. Hotel sem celo nekaj reči, zakaj jo privija, toda preveč bi se vse zdelo, da se delam prenevedastega, in tako nisem potem nobene zinil. Odšel sem po lestvi in zaslišal, pa tudi začutil, še preden sem prilezel na hram, do slame in do krme, da prihaja za mano; poganjala se je od klina do klina, ko da bi se ji mudilo.

Napravil sem nekaj korakov od lestve po hramu — bila je čista tema — in otipal slamo, gladko ovseno slamo, ki sem jo iskal; začel sem jo pipati.

»Ah,« je vzkliknila nevoljno, očitno, da zavojo tega napipavanja slame in potihoma, a nestrpno poklicala: »Južek! kam si zlezel?«

»Tu,« sem komaj izgolčal in prestal s slamo, ne da bi se kam zganil.

»Stopi no sem! Strah me je,« je zašepetala, a tako, ko da bi se hotela zasmejati.

Obrnil sem se in se premaknil za kakšnega pol koraka nazaj, z rokami spuščenima ob telesu ali zataknjenimi v žepe in že sem začutil njene prste, ki so me iskali in se me dotikali na prsih, pod pazduho, začutil sem obe njeni roki, ki sta se me oklenili, zatem mehkobo njenih prsi na svojih in znova tisti zadah po žganici, a ta me zdaj ni več motil. Ženska, zagledal sem jo celo, je rahlo kriknila, a ne zavoljo strahu, kriknila je zavoljo veselja, to sem začutil, iti se je vsa obesila name. Zamajala sva se — zapletla sva z nogami v krmo — in padla.

»Uh,« je znova kriknila, da sem jo nehote prijel za usta.

In že sem tudi začutil odprta usta, zobe na rokah, kako me je ugriznila. Do bolečine, da sem se prestrašil, ona pa se je vrgla z glavo na moje prsi in komaj dušila smeh. Ne, nič nisem vedel kaj naj storim. »To je norija!« sem dejal, da sem se ognil vikanju.

Prenehala je s smehom, znenada, kakor se je začela znenada smejati in sedla. Tako sva potem nekaj časa sedela in ona se je nekaj po obleki popravljala. Potem je tudi s tem prenehala. Ko da bi se streznila.

Bilo je dovolj časa, da sem vse premislil. Ves čas sem jo čutil ob sebi, slišal sem njeno težko dihanje in njene roke, ki so nekje ob meni česale slamo ali kaj. Potem je bila tudi ta slama razčesana, kajti nastala je tihoča, da sva zaslišala enakomerno prežvekovanje živine pod nama v hlevu. Nič drugega ni bilo čuti. Noč je spala.

Tako sem vlekel noč na ušesa, nikjer ni bilo ničesar slišati in sem tudi že vedel, kaj bom storil.

»One spijo?« sem vprašal.

»Deca? Zdavnaj že —!« hotela je še nekaj povedati, a je obmolknila, zatem se koj znova zasmejala in končala: »S starim vred!«

Tako je rekla, nanj pa najbrž ni mislila več. Zatišano se je zasmejala, se bolj vrgla ko nagnila name in me začela med tistim tihim smehom ščegetati po prsih, po trebuhu, po nogah. Začutil som krmo na telesu, se spomnil na nedeljsko tlačenje, na njeno telo, ki sem ga takrat začutil — in se ji počasi prepustil, da je delala z mano, kar je hotela ... Strašno je pri vsem nagla, ko sestradana ... Da se le ne bi tako, skoraj na glas smejala! In tista luč, čemu jo le pustila?

Ne vem več vsega, toda tako se je to zgodilo, tako se je začelo. Spominjam se samo njenih zadihanih in vročih besed: »Kaj misliš, da nisem videla, kako si me požiral, ko sem se česala? Ti bikič, ti!« Spominjam se samo tistega njenega ščegetanja in rokavcev, ki si jih je sama odpela in kako je zanesla mojo roko na svoje zize ... in kako se mi je roka tresla, ko jo je nesla nanje. Ko da sem pamet zgubil ... A je nisem, ne! Vedel sem, kaj delam, kaj počenjava ... Vsega pa se le ne spominjam več natanko. Ali ni stala med vežnimi vrtati bela postava, v sami srajci in gatah, ko sva prilezla z gumna, ona z lampo, ki je spet na veliko gorela, jaz s slamo za nastilj v naročju? Ali nama niso noge zastale v kolarnici? Njej in meni? Ali pa sem se le vsega tako bal, da se mi je potem Toplek prikazal? Ali pa me po vsem, kar se je že zgodilo, meša kak drug spomin? A nekaj mi je vseeno ostalo v spominu. Kravje mukanje ... in ... kruha ni bilo več v jaslih, pojedel ga je junec; a tudi steklenica je bila prevrnjena, vse okoli po krmi in po stelji je dišalo po žganici. —

Kazalo je, da mi je Hedlov za to noč povedal vse. Obrnil se je na slamnjači in nehal s pripovedovanjem.

V.

[uredi]

— Da, tako se je zgodilo, ženska me je zapeljala: na naglo, da sem se vsega tega, kar se je pripetilo ponoči in na hramu šele kasneje zaveldel, ko se je ta reč s Toplečko komaj nekaj po tej noči tako grozotno zagatila.

Kako sem prišel to noč domov, ne vem; preveč je bilo v meni misli na žensko, na to, kako me je zavalila na otavo; preveč neznansko sem bil iz sebe zaradi dogodka, ki sem ga v življenju prvič tako na hitro, skoraj nenadejano, a tako divje in lahkotno doživel. »Uh,« tako je s to zadevico! Uh, takšne so! sem si ponavljal, mislil nanjo, ki mi je bila živa pred očmi, bil srečen in bil splašen.

S tako zmešnjavo v glavi sem zaspal. Kmalu ali šele proti jutru, kaj vem; prebudil sem se, ko je bil visok dan; pravzaprav me je zbudilo sonce, sijalo je skozi odprtino za metanje sena na strehi scela name. Tako pri kraju se še nisem ulegel, dvakrat bi se obrnil in bi zletel s hrama; rahla zona me je obletela, vendar se nisem potegnil nazaj; samo na laken sem se oprl, da me ni več ščemelo v oči. Vse se mi je mešalo, ko da sploh nisem spal; tako sem prvi trenutek tudi mislil, ali pamet in sonce, visoko nad orehom za studencem, sta me prepričala, da sem trdo zadremal.

Prisluhnil sem, da bi zaslišal živino pod sabo, toda v hlevu Je bilo vse tiho, samo nekdo je zaloputnil z vrati od gornje kleti in odšel po pocjah v hišo, kajti dverca so zacvilila in zaslišal se je zapah; koraki so bili počasni, ko premišljeni, očitno, da Štrafelovi. Zdrznil sem se, da me ne bi zagledal, in se, čeprav je bil že v hiši, naglo potegnil od kraja, globlje v hram; bilo je, da bi se Štrafele, tega steklača, iznenada zbal; kakor da bi se sploh vseh bal, tudi žensk. Kako da me ni nobena dvignila?

Še ta trenutek, preden je splahnel strah zaradi domačih, so spomini na noč znova živo in z vso silo oživeli, da sem nehote pogledal na dlan prave roke, tiste roke, ki mi jo je ženska zanesla za rokavce, da sem še zdaj zjutraj začutil na dlani mehko okroglino in trdino bradavice. Stepel in obrisal sem si krmo z dlani in izmed prstov, ki se mi je vležala v roko, in se še enkrat zagledal v dlan. »Nabožaj se jih, nabožaj se jih« ... sem si ponavljal besede z glasom in s strastjo, kakor jih je izgovarjala ona. »Videla sem te, kako si me požiral. Česala sem se, vse sem videla! Poglej ga, kak bikič! Zdaj si moj ... zdaj boš moj! Moj, moj, moj ...!« Ne samo dlani, vse telo jo je znova občutilo. Vse na meni je bilo razboleno od tako nenadno razgorele strasti.

Kajpa, motila me je misel na jetičnika in kako premišljeno je vse napeljala. Da je toliko starejša — zame pravzaprav stara, lahko bi mi bila mati! — me to jutro ni trapilo. Čutil sem, kako sem poniglavo zadovoljen sam s sabo, da sem bil enkrat z žensko, čeprav me je vse to, kar se je dogodilo, tudi grozilo; a ta groza je bila sladka, toliko sem si obetal. Samo na to nisem hotel pomisliti, kako bom stopil pred njo, pred katerega koli od Toplekovih, pred starega ali pred dekleti, da, tudi pred Tuniko — a kamenščnice, te so bile kakor zbrisane, ko roso jih je pobralo.

Ko roso jih je pobralo, da, ne da bi vedel, kdaj!

Po pocjah so se znova oglasili premišljeni koraki in obstali. Štrafela je zaklical v presledkih, ko da bi sapo lovil.

»Olga! Domov priženi! Gremo v praho.«

Odšel je po pocjah, mimo hleva, se gotovo zagledal vanj, kajti obstal je — »Mene išče!« me je spreletelo — nekaj zamomljal in odšel v kolarnico, kjer je začel metati za oranje na voz, ne da bi prenehal momljati. Zbal sem se, da bo primomljal na hram.

Sploh so mi iznenada postali vsi odveč, vseh sem se zbal ali kaj, pred nobenim se ne bi hotel prikazati. Strašno sem se zaležal. S paše so gonili.

Pristopicala je živina, zaslišal sem Olgo — ta je pasla — in njeno švrckanje. Štrafela je dvignil jarem in odrožljal z njim h koritu.

»Prekleti junci!« je klel in jih suval, ko je natikal jarem, »niste imeli v grabi vode? Olga, vzemi si južino, brž, greva prašit!«

Tak Štrafela je začel na veliko kmetovati in gospodariti; to mi ni bilo prav nič po volji. Ta steklač na domačiji — jaz pa pri Toplekovih! Že sem se oprl na obe roki, da bi se dvignil, ko sem zaslišal glasno Olgino godrnjanje. Ona da je tako že pasla, zakaj bi zdaj še gonila.

»Samo jaz ... Ko da smo same ženske pri hiši ...«

Zatem takoj odrezav Maričin glas — tudi ta se je od nekod vzela.

»Kaj pa ona zduha? Se še ni skopala?«

»Ali je doma?« je povprašala Olga.

»Doma, če se ni že kam zavlekel.«

»Kam?« Ta, »kam,« to je bilo k Toplekovim.

»Smrči in leži, raztegnjen ko krapavica!«

Se pravi, da je ta Marica, ta trmoglavka, videla, a me ni sunila, da bi se prebudil; se pravi, da sem spal, celo smrčal.

Štrafela je preklel svet po vsej priliki skozi stisnjene zobe, a preklel ga je zaradi juncev, teh »prekletih Hedlačev«, kar je kazalo, da je bil sinoči pijan in da mu zdaj ni dišalo oranje, ali pa tudi da se je sporekel z materjo ali s svojo Lizo.

Olga in Marica, ti dve sta se naprej tiše pomenkovali, ko da bi se bali, da sem na hramu in da ju poslušam: slišal sem ju, kako sta šušljali in ju kar videl, kako pozijavata v hram.

»Naj on goni,« je dejala z jezo Olga. »Si čula?«

»Zbudi si ga!« je rekla Marica.

Tak, po mene bosta prišli. Napeto sem prisluhnil, toda korakov nisem zaslišal, ne po gumni ne po lestvi; pač pa sem slišal, kako je Marica šušljajoče nadaljevala:

»Če ga niso znova zvabile?«

Marica se je na kratko zasmejala.

»A, zvabile?« Olga je hmknila in nevedasto vprašala: »Katera le?« Tudi ona se je na kratko zasmejala.

»Katera? Hm. Stara!«

In Marica se je naglas zahihitala.

»Kaj bi mladi dve? Kaj pa ti dve vesta?« je pridjala.

Tak oni dve frklji, pa vesta!

Obe sta se zasmejali, a tudi že kliknili in zbežali. Nagnal ju je Štrafela. Ali je dvignil bič ali kaj? Slišal sem njun smeh, ko da ga ne bi mogli ustaviti, in Štrafelove kletvice in negodovanja. »Ali ti Hedli mislijo, da bo on zanje garal, oni pa se bodo drugod opletali?«

Nekaj trenutkov sem bil napet, zadrevenel, nato pa zlezel po krmi in proti gumni ter se spustil na oni strani za hišo po drvah na travo. Splazil sem se proti klancu, se zavlekel po njem do hoste, odšel za grmovje do potoka in se umil. Pljuskal sem si vodo v obraz, v oči, a te so me kar naprej pekle, ko da bi gorele. Odšel sem nazaj proti hosti, sedel pod hrastovje in zaprl veke, nato pa legel na hrbet. Ležal sem z zaprtimi vekami in vedno bolj neizprosno razmišljal, ali je bilo prav, kar se je zgodilo. Čez dolgo šele sem zaslišal pošelestovati liste, nekje v bližini je bila trepetlika; ujel sem Olgino vpitje z njiv, a vse to je bilo daleč daleč ... Nato sem začutil sonce, ki je nekje med hrastovimi krošnjami vdrlo skozi listje ... in tudi že zaspal ubito in do noči, do večernega hladu.

Nekaj dni sem ostal doma, nikamor se nisem ganil. Pomagal sem na njivah pri spravljanju in bil na tihem nedopovedano vesel, ko smo trgali koruzo, da je zrasla koruznica na spodnjih ogonih, kamor se je videlo do Toplekovega hrama, človeku visoko čez glavo. Nikakšne volje ni bilo v meni, da bi se oziral tja prѐk, in želje, da bi zagledal katero od Toplekovih; domala strah me je bilo, da bi zagledal staro — Zefo!

Pri hramu doma so se komaj kaj zmenili zame, kolikor nisem celo čutil, da me ne potrebujejo, tako mati kakor mlajši sestri, Marica in Olga. Mislil sem sprva, da se meni posmihata — strašno sem bil na škripcih, da sta kaj izvohali! — potem pa sem ju slišal, kako sta se potiho in zase menili.

»No, ta naša Liza, lepo zgago si je nakopala!«

»Veš, Marica, meni se smili. Božno bo z njo.«

Sedeli sta, ena na stolčku, druga na hlevnem pragu, na pocjah in na soncu, in trgali fižolovo stročje z rajc. Zadnje čase sta se dosti držale druga druge, kar ni bila njuna navada, kolikor takih navad pri hramu sploh ni bilo. Potem je Marica potegnila novo rajco iz kupa na garcah, jezno, ker drugače ni šlo, fižolovina je bila vsa sprepletena, in zatem tudi jezno spregovorila.

»Smili? Kaj smili! Bi se mi njej? Vse bi nas spravila od hrama ...«

To je moralo biti precej resnice, kajti druga je dolgo molčala, preden je to potrdila.

»Resnica je ...« je rekla. Nato je prva, Marica, da bi jo potolažila ali kaj, še rekla:

»Ne boj se za Štrafelo! Naj gre zidarit!«

Res, Štrafela je bil včasih zidar! Stopil sem z gumne. Zaslišali sta me in vzkriknili, preden sta me zagledali. A ko sta videli, da sem jaz, me je Marica povprašala, potem, ko se je dodobra razgledala okoli sebe:

»Južek, si slišal kaj? To o Lizikinem Štrafeleku!«

Ne o Lizinem — o Lizikinem! in to o Štrafeleku! Kakšna zaupljiva zgovornost! Ne, nič nisem vedel. Marica si ni mogla, da se ne bi začudila, kod me nosi, da nič ne vem, in da ne bi pripomnila, kako ta naš Južek — prav po sestrsko — pač nikoli ne bo slišal trave rasti, ne, ni se bati. A koj zatem sem zvedel ta dan od njiju, v nedeljo pa od pozne maše potrjeno in še več, da jih je Štrafela, »ta veliki parizan«, na nekem sestanku ali na mitingu v Zorčevi gostilni pri mestu izkupil — vzeli so mu besedo. Ljudje so vedeli vse. Najprej so govorili drugi, bili so iz Ljubljane ali od kod, zatem — šlo je že proti koncu — pa je hotel tudi Štrafela nekaj povedati. »Prav res, ko da bi sestanek ne mogel brez tega krehala« — Štrafela je kar naprej pokašljeval, kadar je govoril, da je tako s kašljem polnil praznino, ko mu je zmanjkalo, — in brez tistih večnih »jaz, tovariši!« kakor je povedala to Marica; kajti Štrafela je začenjal vse svoje govore z »jaz, tovariši« in potem ti dve besedi do konca in med pokašljevanjem ponavljal. Na sestanku je hotel spraviti iz sebe nekaj o partizanih, kako se je začelo — »ko da bi Štrafela kaj o tem vedel!« — in o komunizmu, ki se bo zdaj moral začeti na Gomili. To jim on, Štrafela, pove zdaj pred temi tovariši iz Ljubljane in naj ga Gomila posluša! Toda tovariši ga niso poslušali, niti ni bilo potrebno, da bi ga poslušala Gomila.

Rekli so mu na kratko, naj neha, naj pride trezen med ljudi, če hoče kaj povedati. Štrafela je razprl oči, svetlo in domala prestrašeno pogledal okoli sebe, po onih iz Ljubljane in zatem po ljudeh, rekel še enkrat »jaz, tovariši ...!«, a tudi že utihnil in odšel brez besede med ljudmi in iz gostilne. Na mitingu samem se Štrafele niso več spominjali, razgovorila pa se je o Štrafeli Gomila, vsa tista Gomila, ki jo je kdaj strašil in se ga je bala. Ta Gomila se ga je tudi še zdaj bala, toda govoric in tudi posmehovanja ni bilo ne konca ne kraja. Tak, zato — zdaj smo vedeli tudi na Hedlovem! — je začel tako na veliko in iznenada kmetovati in je Lizika začela ogovarjati mater z lepimi besedami ... Tak zato, je ta »veliki partizan« prijel za jarem in plug! Mati so obhodili vso žlahto, posebej še mestno, prišli domov in mi na samem rekli.

»Južek, videl boš, kaj bo iz tega! Nič dobrega za Lizo. Treba ji je bilo jemati tega prekletega steklača!« Steklača, to so poudarili. »Kakšnega partizana le!«

Presunila me je mržnja, ki je zavela iz njihovih besed; strašno so sovražili oba, Štrafelo in sestro, ki je bila njihova lastna hči. Nato so mirno rekli:

»Južek, samo priden bodi!«

Ko da bi mi kaj obljubljali. Kaj? Ali grunt?

Iznenada sem začutil, kako mi rastejo tla pod nogami — preden pa sem lahko vse razmislil, preden je bilo s Štrafelom kako drugače, je prišla Toplekova Hana pome. Zazijal sem, ko sem jo zagledal.

»Oče bi radi, če bi prišel maličko k njim,« je rekla; proti drugim v izbi, bili smo pri večerji, pa je potožila: »Jezus, kaj bo z našim očem?«

Komaj sem jo slišal, zacelo nič več pa nisem slišal, kaj so ji naši odgovorili, tako me je spreletelo vroče in mrzlo, vse obenem. Zakaj, eh, me kliče? Kaj, za vraga, hoče? Če mu ni Zefa česa povedala!

Zakaj sem se prav tega, da bi mu Toplečka kaj izklepetala, prestrašil, še danes ne vem. Nekako sem mislil, da mora žena možu vse povedati ... — njegova žena je! Hotel sem povprašati Hano, če so tudi mati kaj rekli, a sem besede požrl. Poveznil sem si klobuk in odšel za Hano, ne da bi se količkaj čutil, ko da bi bil brez teže. Ko sva bila zunaj, za oknom, me je Hana povprašala nekaj o Štrafeli, a sem ji na kratko, brez prave misli in po materinem dejal:

»Steklač!

Hkrati pa me je zgrozilo, da se bo Toplek na postelji dvignil in me nagnal s prav takšnim steklačem.

»Kaj pa od hiše, za hlapca, ne bi šel?«

»Kam le?« sem zarežal, ne da bi utegnil stvar količkaj premisliti; a vseeno sem začutil, da me je hotela Hana zbosti; le časa ni bilo, da bi razgruntal, zakaj — bila sva na pragu, tudi dverce so že zaškripale. Ta smrklja!

Tega, česar sem se najbolj bal, Toplekovega belega pogleda — srh me je spreletel, ko sem potisnil hišna vrata! — tega, tistih nezarensko belih oči nisem zagledal; postelja v izbi je bila visoko postlana, nerazpravljena, nihče ni več ležal na njej.

»Preselili so ga,« me je spreletelo; res ne vem, zakaj; toda spreletela me je groza, ko da bom zdaj zdaj zagledal mrtveca v hiši; po vseh kotih sem pogledal in komaj, komaj sem spravil iz sebe tisti »dober večer vam bog daj«. Zagledal sem Tuniko ob klopi pri peči, kako je podrsavala z nogami po tleh; Toplečka za mizo je vstala, ko da bi jo zbodlo, potegnila je ruto s stola, se obrnila v kot in si ruto naglo podvezala. Popravila si je lase pod njo, si jih potegnila daleč na oči in spodbočki pogledala Tuniko pri peči in Hano pri vratih in — pogled očitno ni zalegel — vprašala:

»Se ne mislita spraviti? Za svinje še zdaj ni zažmikano.«

Odšli sta. Hana momljaje, in ostala sva sama — ona pred mizo, z rokami drugo čez drugo in pod prsmi, jaz pri peči, poslonjen ko malo prej Tunika ob klop in z očmi v tleh.

»On te kliče,« je povedala, a tako brez vsakega pravega glasu, iz katerega bi mogel vsaj malo razbrati, zakaj gre, in je pokazala z glavo proti hiši. Odšla je v njo, potegovaje si ruto vsevdilj na oči in vprašala spokojno:

»Si slišal? Južek, Hedlov je tu.«

Zaslišal sem na moč slabotno bolnikovo stokanje in zatem skorajda nestrpno govorico.

»Oh — jezus, naj pride no v hišo! Pa za božjo voljo, lampo prinesi!«

»Grozna ženska!« — samo to je še manjkalo. Zakaj za vraga, sem bedasto ko ovca odšel za Hano!

Toplečka je snela lampo iznad mize in odšla mimo mene, ki sem obstal pred vrati v hiško ko da si ne bi upal naprej. Postavila jo je na stol pri bolnikovem zglavju, sama sedla na skrinjo nasproti postelje in prekrižala roke. Bolnikovo ležišče je bilo nizko, koritasto, čeprav je bila postelja par od tiste v hiši — imela je enaki okrogli stranici, pri zglavju višji ko pri vnožju.

Potegnil sem se za vrata in sedel na klopco okoli peči, kolikor je je pač v hiši gledalo iz stene.

»Zapri no vrata! In zglavje, zglavje mi podloži!«

Ženska je vse voljno storila. Moram reči, da mi je bilo strašno zagatno pri duši, kar čutil sem, kako mi begajo oči, nikjer niso mogle obviseti. Za mano, proti kuhinji sredi zadnje stene je bil kukerl ali kukerli, kakor pravimo pri nas okencu v kuhinjo, za katere sam vrag ve, zakaj so jih delali. Bil je zaprt s črnikastimi lesenimi vratci, a vseeno si slišal ropotanje s posodo iz kuhinje — sam sem se pa znenada zbal, da bosta dekleti v kuhinji do kraja vse slišali in zvedeli; najbolj bi mi bilo tepasto zavoljo mlajše, Tunike ...

»Zima bo ...,« je začel bolnik slabotno in prenehal, ko da bi mu duške zmanjkalo, »zima bo ... Branje, listje, repa še, pa bo zima ... Me slišiš, Hedl? Ali kaj si? Južek ... Me slišiš!«

Zganil sem se — da, slišal sem ga! in ga preletel z očmi. Nepremično se je zastrmel vame. Naglo sem pokimal in pogrknil.

»Zima bo, opravki nas čakajo ... Ženske so same, mene pa jemlje, že vidim, šel bom ... Vsi bomo šli, ah! Si slišala, popravi mi no zglavje, glava mi bo čisto zlezla, oh! Te ženske!«

Toplečka se je sklonila in, ne da bi se docela dvignila, je začela tako od skrinje — stala je komaj za prelaz od ležišča — popravljati blazino.

»Joj, kako si drvena!«

»Drvena — saj!« je vzdihnila komaj slišno — videl sem, kako so se ji potresle zize — in se dvignila docela nad bolnika.

»Jezus, kaj naj še storim?«

»Drvena, da!« je trmoglavil svoje bolnik, ko da bi se znenada zagrizel v to drvenost. »Z mano, ženska, si bila do konca drvena!« Pošla mu je sapa, preveč se je razburil, a samo za kratko. Znova je dvignil glavo, da mu je potem padla nazaj na blazino ko dojenčku, in pridejal brez poprejšnjega očitka in domala brez glasu, ko da bi mu duška iztekala: »Oh, da bi bila tudi z drugimi...!«

Najbrž sem pobledel, kajti hladno me je spreletelo, v noge me je zazeblo. Čakal sem, do kraja napet, pripravljen iznenada na vse, kdaj pride tisto glavno — zavoljo česar me je Toplek poklical, zavoljo česar sta morali v kuhinjo in zavoljo česar sva morala midva, jaz in Toplečka, v hiško, predenj pred Topleka.

Preblisnili me je večer, ko je krava telila, lakota in divjost, ki me je tisto noč domala prestrašila in mi pobrala vso voljo.

Nehote, proti volji, mi je potegni’o pogled na skrinjo — sedela je tam ko malo prej, za spoznanje malo bolj sklonjena in z rokami na obrazu; ramena, hrbet, vse se je potresalo na njej. Znenada je planila, dvignila roki, ko da bi hotela poklicati nebo na pomoč in cvileče ko na jok zapisnila:

»Pa bi pri kovačicah ostal! Uh!«

Hotela je še enkrat povedati, a je samo globoko vzdihnila, hlipnila in sedla. Vgriznila se je in obmolknila; samo ramena so kdaj pa kdaj — kakor poprej — trznila. Kdo bi vedel, na kaj se je spomnila, zakaj je tako radovoljno utihnila.

Jetičnik na ležišču se ni premaknil, tudi za troho ne; samo v strop je strmel, bolj belo ko kdaj koli poprej in molčal, s stisnjenimi usti, ko da ne bi hotel nič več ziniti.

Ne vem, kako dolgo smo tako sedeli, ne več, koliko vsega se mi je pognalo po glavi — bilo je grozno vsega! Neko življenje se mi je pokazalo, kakor še nobeno dotlej; bilo je zagatno, da me je pri duši stiskalo; in grozilo je, da se name zvali — name, negodnega fantiča, ki bi rad samo vrhnje s pogače!

Tako sem si potem, gluho pripravljen na vse, samo oddihoval, kar lažji sem postajal, ko sem kakor od nekod drugod poslušal jetičnikovo govorjenje in zvedel, da bi bil rad, če bi prišel k njim in jim pomagal.

»Ženskam bi pomagal ... Bi se že pomenili, da bi bilo prav ... Mislil sem, da bo kaj z mano ... mislil sem, da bo kaj z mano, a ne bo nič!«

Govorica je bila ko prošnja, a tudi kot očitanje. Nič nisem vedel, kako naj odgovorim.

»Južek, boš prišel, ali ne?« se je oglasila znenada Toplečka.

Presedel sem se in se pričel izgovarjati.

»Že, a kaj bodo doma rekli?«

To je Toplečko vznevoljilo.

»Doma? Ha! Pusti jih!«

Ženska je pogledala bolnika, ne mene, si potegnila ruto z glave, in videl sem, kako so se ji prsi zganile, ko je za hip ostala z roko na glavi in si popravila lase — da, vedela je, zakaj je to delala! Potem ni nič več rekla. Vsi trije smo obmolknili.

Šele zunaj v prikletu, ko sem se za trenutek ustavil, da bi rekel lahko noč — bila sva sama, v temi — sem zaslišal Toplečko, kako je natihoma povedala:

»V kamri ti bomo postiljale ...« Zatem je čez nekaj trenutkov, ko sem stal tam pred njo in držal kljuko, ne da bi vedel, kaj naj storim, dejala na glas, da sta lahko slišali tudi onidve v kuhinjo:

»Srečno, Južek! Tedaj — boš prišel! Oh — jezus, kaj bi ženske same ...!«

Bila je znova stara Toplečka, ko da se ne bi nič zgodilo — jadikujoč glas, nekam vase potegnjena postava, vse je bilo nekako vdano, kot brez vsake volje.

Vseeno, odšel sem proti naši hiši ko mesečnik, kakor da bi me zanašalo. Nenehoma — skakal sem čez jarke — sem si ponavljal:

»Nikdar več! Nikdar več!« in »Drvena, drvena ...«

Le da v to, kar so si ustnice ponavljale, nisem verjel — trepetal sem ob misli, kaj me čaka. »V kamri ti bomo postiljale ...« Onstran potoka pa se mi je vsa pamet ustavila na jetičnikovem stokanju. »Joj, kako si drvena!«. Vroče mi je postalo ob tej misli, vegavo, in ko mesečnik — sam ne vem, kako — sem prišel na hram in se sesedel z rokami v laseh na poležano krmo. Tisto, kar me je najbolj skrbelo, da Toplek kaj ve, s tistim ni bilo nič; vendar pa me to ni tolažilo, druga reč mi je grebla po mislih in odganjala spanje: Umira ... saj že umira ... potaplja se in steza roke po vsaki bilki, tudi po moji — a jaz? Ah, kako bi mu pomagal? Najbrž mu ne bi rad ...

Zona me je spreletavala, vse se mi je mešalo po glavi, razen grunta — na Toplekovino, to lahko rečem, se to noč nisem zmislil, nisem utegnil, življenje me je prenaglo potegnilo v svoj mlin — že me je mlelo.

Tisto, kaj bodo doma rekli, je bil bolj izgovor kot kaj drugega, to sem vedel. Bilo mi je celo ljubo, da bi se lahko »od hiše pobral«; od te hiše, kjer je začelo Štrafeli presedati vsak dan huje: kjer so se mati držali vsak dan bolj zase in hodili po hiši in okoli kakor živ opomin Štrafeli in lastni hčeri, da za koranti pride pepelnica, za veseljačenjem pokora; kjer Lizika s Štrafelo vred bila vedno bolj tiha in je samo čakala, kdaj bi se tudi ona kaj potožila, meni ali sestram.

Sedeli smo pri večerji, vsi, z materjo in Štrafelo, tiho in vsak zase, kako smo tudi vsak zase zabadali žlice v pšenični močnik in ga vsak zase nosili v usta, ko je Marica, ta jezik, zinila:

»Ploju bodo tudi vzeli krčmo; nič mu ne pomaga, četudi je bil Palek z njimi« — to je v gošči, s partizani, a Palek sam, to je bil Plojev sin.

Nastala je tihoča in bi tudi ostala, da ni Lizika zavzdihnila, zatem pa rekla, ko da bi se pritožila:

»Ah, kako si, tako ni prav!«

Tak se je že kesala, morala je nekaj reči; pred kakšnega pol leta je moralo biti vse prav, kar je storila tista Štrafelina pravica.

»Tiho bi bila!« je zarežal Štrafela.

»Zakaj bi bila tiho?« se je znesla nad Štrafelo Marica; počakala je, se presedla, in vsekala: »Doklič je pod domačo streho.«

Ni imela samo jezika, znala ga je tudi priostriti, ta jezikasta Marica!

Lahko da ne bi nihče več zinil, da se ne bi bilo nič zgodilo, ne vem pa, zakaj je padla Štrafeli žlica iz rok, zavoljo česar si potem Marica ni mogla kaj, da se ne bi zahihitala, Štrafela pa ni mogel več strpeti, da ne bi pisano pogledal čer mizo in vprašal:

»Ti, Marica, kako — Doklič?!«

»Doklič pač!« je na glas ponovila, ko da bi bilo s tem tako ali tako že vse povedano, in ga pogledala, ne da bi umaknila oči, ko jih tudi Štrafela ni umaknil.

Štrafelo je dvignilo s stola. Pograbil je s celo roko žlico pred seboj na mizi in stisnil pest, da sem se nehote zbal — zdaj zdaj jo bo zagnal v sestro; strahovito se je nasršil in vsevprek čez mizo, ne samo v Marico, streljal z očmi. Toda drugi smo jih opičili v močnik na mizi.

»A za streho, da sem vam jo potegnil nad glave, sem bil dober? Ha?«

Zdaj je vse obmolknilo, nihče ni nameraval odgovoriti? Bilo je, da bi Hedlovi imeli jezike, a bi jih siloma držali za zobmi.

Kaj? Ste gluhi?« je zavpil Štrafela in dvignil roko z žlico med stisnjenimi prsti.

Mati so odložili žlico in se potegnili izza klopi, trikrat zavzdihnili in trikrat spregovorili.

»Dober — za Frančeka — da si ga spravil!«

Obrnili so se, zahlipali in odšli k peči in tam sedli, z rokami pod ruto in v laseh.

Štrafela je samo še zaklel, Marica sploh ni umaknila oči z njega.

»Prekleti!«

Zagnal je z vso silo žlico po mizi, da se je odbila in zletela prek Lizine glave na sredo izbe, in odšel iz izbe z dolgimi koraki, ko da bi se mu mudilo.

»Ah!« je zastokala Lizika, se prav tako dvignila in šla.

»Tako je, mati! To je zavoljo vas!« sem rekel in prav tako odložil žlico.

»Zavoljo mene?« so vprašali. »Zakaj?«

»Zapisali bi — kateremu!« sem komaj izgolčal.

»Komu? Tebi?« so me vprašali in zdelo se mi je, ko da so se posmehnili. Potegnili so si ruto na oči, vstali in odšli tudi oni iz izbe.

Strašno so se zjezili. Bil sem ves srečen, da sem lahko nad nekom zatulil, čeprav samo nad sestrama, nad Marico in Olgo.

»Pa požrite vse sami, ali jaz pojdem — od hrama pojdem. Vrag naj vzame tak hram in grunt! Naj ga Štrafela ima, ta slakota!«

Ali tudi sestri sta šli. Jaz pa sem še to noč pobral nekaj, kar je ostalo oblačila po ognju in se, da si ne bi premislil, naglo pobral, odšel sem — tudi zato, da bi mati storili kaj zavoljo grunta; a kako bi storili, da bi ga jaz dobil, tega nisem vedel. A ko sem šel, sem bil vseeno strašno iz sebe, preklinjal sem, ko me ni nihče poklical nazaj ali mi vsaj jezo pokazal.

Pri Toplekovih sem spal sprva na hramu, napravil sem si ležišče nad hlevom ter si po večerih, ko smo v hiši povečerjali in ko sem pogledal živino, odpravil tja in se bolj zamotal v vojaško plahto, ko se pokril z njo; po večerih je že mrazilo.

Toplečka se je tam pa tam motala okoli mene, vendar jaz govorjenja nisem nikoli načel, nisem ga mogel načenjati, preveč me je bilo sram: tako zavoljo nje same kakor zavoljo Topleka, a tudi zavoljo sebe samega; na domače, enako na njeni dve, posebej še na Tuniko, sem se komaj kdaj zmislil. Ženska se je obirala pri drvah v kolarnici, pri štalinkah in pri večerji ali pri obedu začenjala s svojim večnim »Južekom« in s pojočim prosečim glasom:

»Južek, ne bi šli po listje? Jutri bi šli ...« »Južek, posodo bi bilo treba pripraviti ... Izmil bi jo in žveplal!« — »Južek, ajda pa kaže letos. Zarantati bi jo bilo treba, če ne, jo bo ta naša Tunika vso popasla ... oh, Jezus, križ je ...!«

Tako je končala po navadi z vzdihom in odšla. Nikdar je nisem pogledal, to dobro vem, ali še zdaj mi je v glavi njen zalezujoči glas, mi je v očeh njena naprej nagnjena postava, ko da bi pred spovednico stala — v kateri sem vsak čas čutil nekoga, ki si me po strani in zase ogleduje, svojega hlapca, in misli na priložnost, kdaj si me bo privoščila. Bili so časi, ko me je mikalo, da bi pobegnil — preveč sem čutil njene oči. To bi tudi storil, da nisem šel takrat skregan od hrama: vrnil bi se, samo, ko bi Štrafela šel, samo, ko bi poslali mati pome, ali bi mi rekli kaj zavoljo grunta. Tako pa ...

Tako pa se je zgodilo vse drugače; zgodilo se je, čeprav sem se vsega bal, a si na tihem vendarle vsega želel — le tega ... tega, kako se bo končalo, nisem mogel slutiti, niti malo ne. Tako, eh, prekleto, resnica je! Niti malo ne ...

Na večer sem metal v kolarnici koruzinje z lojtrskega voza. Prišla je po pocjah Toplečka s prazno košaro, ko da bi se po kaj napotila, se zagnala v kolarnici znenada na kure, jih spravila v hlev, se vrnila, postala pred pragom, s tisto prazno košaro pod pazduho, in obstala s pogledom na meni. Obračal sem se po vozu in čutil, kako me znova nepremično gleda, čeprav je nisem niti enkrat pogledal.

»Uh, kak hlad je že,« je vzkliknila naglas, se stresla in si stisnila život z laktmi. Tiše, vsaj meni se je tako zazdelo, pa je vprašala s tistim pojočim, zatezajočim glasom: »Južek, kaj te nič ne zebe ponoči — na hramu?«

Zmetal sem zadnjih nekaj snopov z voza, skočil na tla, se otepel in odgovoril:

»Kaj bi me zeblo ...«

Dvignil sem oje, obrnil zadenski voz in ga potegnil pod streho v kolarnico. Iz hiše je prišla Hana in stekla s polnim škafom krminja k štalonkam; malo za njo je pritekla s škafom Tunika. Svinje so se predramile, začele so butati z vekami in kruliti. Kljub temu sem slišal Toplečkino prigovarjanje in Hanino zadiranje.

»Hanika! Hanika!« je klicala gospodinja.

Hčerka ji je odgovorila šele, ko je prišla drugič od svinjakov.

»Kaj bi radi?« se je zarežala.

»Odejo bi zanesla na hram.«

»Kaj?« se je v drugo zarežala, se ustavila in jo pogledala z glavo, ki jo je pomolela proti materi.

»Južeku,« je povedala mati; »če ne, bo zmrznil.«

»Kaj bi jaz nosila?« je rekla z ihto, za tem pa — po vsej priliki me je zagledala — popravila z izgovarjanjem: »Ne vidite? Polne roke opravkov imam.«

Odšla je v hram, za njo Toplečka, s košaro pod laktom s prazno, s kakršno je prišla iz hrama.

»Križani otroci, kakšni ste!« je jadikovala.

Malo kasneje, bil sem v hlevu pri živini — sem slišal njen, Toplečkin, počasni korak, kako je šla po pocjah mimo hleva to proti gumnu, in še malo, pa je bila znova pred hlevom.

»Odejo sem ti dala,« je rekla s pocij, ne da bi stopila v hlev. »Odejo in hodno rjuho. Na lestvo sem jo obesila.« Nato molk in za tem: »Da te ne bo zeblo.«

»Dobro, dobro ...« sem zgolčal, da sem nekaj rekel; obenem pa sem začutil, kako me je po vsem telesu spreletelo, bilo je nekaj ko vročica, nehote sem postal z grabljami in počakal, ali vse kar sem še slišal, je bilo podobno vzdihu, za tem pa Toplečkine korake.

Ko sem ta večer prišel po tihem, ko da bi se česa bal, v priklet in v izbo k večerji, sem zaslišal Hanin smeh iz kuhinje. Hihitala se je, nekaj govoričila in se znova hihitala. Nehote sem postal, ali sta me začutili ali kaj, Tunika je odprla vrata, me zagledala v luči iz kuhinje — in hihitanje je pri prič prenehalo.

»Kje je večerja?« sem vprašal.

»V hiši na mizi!« je rekla Tunika, ne da bi zaprla vrata, ko da bi čakala, kdaj bom šel.

Stopil sem proti izbi, a preden sem dobro zaprl za sabo sem slišal, kako je bušil zadržan smeh iz Hanike — ko da bi se mi za hrbtom smejala. Iz hiške, od bolnika, je prišla Toplečka s piskrčkom v roki, si popravila lase za ruto in mi rekla:

»Južek, k mizi sedi, večerjali bomo.« Prisluhnila je smehu v kuhinji, rekla: »Kaj se le toliko režita?« in začela od mize klicati: »Hanika, Tunika, večerja se bo shladila!« 

Nisem si mogel zamisliti, kako bi naj prišla k meni, na hram, da ne bi kdo pri hiši, ali Toplek ali dekleti, česa zaslutil ali česa zvedel — krave so se pri Toplekovih bolj redko telile — vseeno pa sem jo, svoj živ dan ne bom pozabil, vsako noč čakal, slednjo noč bolj in bolj nestrpno. Nikakšnega spanca nisem več imel, vsake dverce sem slišal vsakikrat, ko so zacvilile, za tem tistih nekaj stopinj po kamenju čez dvorišče, do tratnice, kjer se je vse končalo s počepanjem in znova z dverci in z zapahovanjem. Sčasoma ni ušla ušesom nobena več, ločil sem jih, staro in mladi dve.

Neko noč — mladi mesec je bil visoko med zvezdami, moralo je biti že sredi noči, sem zaslišal Toplečko. Zaslišale so se počasne in coklaste stopinje na prazno nataknjenih šolnov, najprej po peščenih dvoriščnih tleh, znenada pa po pocjah. Koraki so bili sila oprezni.

Predramil sem se hipoma in docela, sedel in nastavil ušesa. Da, bile so Toplečkine stopinje — sem proti gumni se je napotila! Otrpnil sem, tako sem se ves napel, hkrati pa se tudi že ves vznemiril. Srce mi je začelo nabijati, brada sama od sebe migetati.

Te previdne stopnje je zdajci presekal rahel tresk — bila je vštric hleva, zadela je v jarem — zatem domala strahovito glasen padec jarma, ki se je sesedel in zarožljal z verigasto gožjo. Pes je bevsknil, zacvilil in dva ali trikrat zalajal. Še tisti trenutek so se stopinje, ki so obstale z mojo pametjo vred, obrnile in odšle po pocjah nazaj, ko da bi se jim kdo ve kam mudilo.

Planil sem, se nekako spotoma pozapel ter se bolj spustil ko odstopical po lestvi, da sem zdrsnil z dlanmi po njih in si ji vse pozaskalil. Hotel sem jo dohiteti, jo poklicati, toda dverce so zacvilile, železni zapah je votlo podrsnil in padel.

»Zefa!« sem naglo siknil, zatem pa sedel na prag od gumne in požrl slino.

Poslušal sem, kdaj se bo zapah znova odrinil, kdaj bodo zacvilile dverce, čeprav ... čeprav sem koj vedel, da je vse to norija.

Streslo me je; da, zazeblo me je — noč je bila hladna, vse zvezde so bile na nebesu, med njimi mesec, tenak kakor srpec in sam — daleč okoli njega ni bilo nobene zvezde. Zapel sem si suknjič, se dvignil, da bi se zavlekel nazaj na hram, ko je znenada padla luč skozi križe na hiši in po drevju v okolu.

Strahovito me je zamikalo, da bi jo vsaj za trenutek zagledal. Odplazil sem se po prstih, čeprav sem bil bos, pred okni pa poskočil, da bi videl skozi v izbo. Zagledal sem jo in se še enkrat pognal. Stala je sredi izbe v jopici in v rdeči kiklasti spodnjici, ogrnjena čez ramena z volneno ruto — da, bila je k meni namenjena, me je spreletelo — z rokami, dvignjenimi nazaj, ko da bi jih nameravala zdaj zdaj skleniti v zatilju, da so se ji pridvignjene prsi napenjale, ter nepremično zrla predse, nekam na mizo in proti luči. Pomaknil sem se nazaj, do okola in se zadenski povzpel na rante. Tako sem bil višje in sem laže kaj videl. Ženska je po vsej priliki stala in poslušala Topleka iz hiške. Videl sem jo, kako je stisnila ustnice, da se je vdela kar surova; videl sem, kako je prijela s tistimi dvignjenimi rokami ruto na ramenih, jo potegnila čez razoglave lase, nanaglo in skorajda jezno povedala na moč počasi in brez brige, da me je spreletelo:

»Oh — jezus, v hlevu je nekaj zarožljalo, k živini sem pogledala!«

Njo sem slišal, bolnika iz zadnje hiške nič. Ali najbrž jo je znova nadlegoval, kajti vnovič je stala in poslušala, ustnice še tesneje stisnila, potresla jezno z glavo, da so se ji kite spustile po plečih, stopila k mizi, vzela luč, zagnala spotoma volneno ruto na svojo posteljo v izbi in odšla počasi in skoraj sklonjena v hiško.

Spustil sem se z rant in stekel pred hram, kjer je bilo okno iz hiške — tudi zavoljo nje, da bi jo v del v sami jopici. Oknice so bile priprte, vendar pa spuščene, da sem videl, ko sem se vzpel na brajdo, vse skoznje. Luč z zakajenim cilindrom je bila postavljena na sredi police na oknu, ona sama pa je sedela na skrinji, z rokami na krilih, kakor sem jo kdaj že videl, ter z razprtimi očmi zrla preko postelje in bolnika, ko da bi poslušala steno.

Če sem prej slišal samo Toplečko, sem tu pred hramom slišal oba. Bolnik je pohlipaval, zakrilil nekajkrat s tisto preklasto in do lakti razgaljeno roko, ko da bi kaj lovil, da je bilo grozno videti, zatem pa jo je spustil ko mrtvo na odejo. Očitno je bilo, da ga je neka reč vznemirjala, a da si ni mogel pomagati.

»Oh ..., oh ..., oh,« je zahropel, »počakala bi, da bi poginil ... ne bom ti več dolgo delal napote ... Zavoljo vas ... zavoljo tebe, ženska, me jemlje hudič ...«

Obrnil je glavo proti Toplečki in jo pogledal z nasršenim izbuljenimi očmi, s strašno živimi očmi, ko da bi samo one živele v njem. Počasi je jel dvigati glavo.

»Uh, prekleta! Ne bi pomagala?«

Sklonila se je, ne da bi se dvignila s skrinje, na kateri je bolj slonela ko sedela, in mu zatlačila cunje pod zglavje — jaz pa sem zagledal, kar sem želel videti — zizo, kako se je obesila iz jopce.

»Zavoljo vas me jemlje ... zavoljo grunta ... zavoljo tebe, prekleta, uh!« Prestal je s preklinjanjem, zanihal najprej z eno, zatem z drugo roko proti jopci, da se je zize dotaknil, ko da bi jo hotel pobožati, ali še tisti trenutek so se je prsi oklenili, ko da bi jo hoteli stisniti; bolnikova glava in vse telo se je vzpelo, piskajoči glas pa je začel neugnano in presekano ponavljati: »Zefa — Zefa — Zefa ...« — ko da bi lovil sapo.

Nato sem videl nekaj, kar me še danes davi, ko se zamislim na to noč, in kar me je do kraja pretreslo. Videl sem, kako je ženska, namesto da bi se odmaknila, in mu odrinila roko, kako je ženska prisedla na posteljo, ne da bi količkaj odmaknila prsi, se z levo prijela preko bolnika za stranico, z desno pa si vrgla kite nazaj in se prazno, ko da se ne bi nič godilo z njo, ko da bi ji bilo vse to vsakdanji kruh, zagledala proti luči in v okno. Oči so se ji znenada strahotno razpele — ali me je zagledala?

Zdrsnil sem z ograje in priletel na kolena, ko da so mi noge odpovedale. Spominjam se tudi, da sem se bolj po štirih ko po dveh potegnil iz vrtca pred hramom, a kako sem prišel nazaj na hram na krmo, ne vem več. Ne meseca, nobene zvezde, ničesar se ne spominjam, da bi videl okoli sebe — le tisto, kar sem zagledal skozi oknici, kar se mi je tako grozno prikazalo, le to je ostalo do spanca z mano, a spanca to noč dolgo ni hotelo biti. Nikakšnega ljubosumja nisem čutil, kvečjemu nekaj usmiljenju podobnega, bolj pomilovanju kot usmiljenju. »Le zakaj še to živi?« sem se vpraševal, kadar sem se zmislil na Topleka — zagrnjena skrivnost pa mi je ostala: le zakaj, zakaj ga ni krenila po tistih kosteh, zakaj se ni odmaknila, zakaj mu je vse to pustila?

Medtem — bilo je pred trgatvijo — je pritisnila jesen. Dnevi so bilo sončni, po nočeh pa se je začela hladnoča, da je kazalo na lepo branje po goricah. Začelo me zebsti na hramu in preselil sem se v kamro.

Prvič v življenju sem spal sam v neki izbi. Doma sem spal skraja s sestrami, zatem, ko so se te preselile v zadnjo hiško in začele svojo mulo, sem spal z babico v hiški, kjer sva spala vsak v svojem kotu, razen letnih mesecev, ko smo se fantje selili po senski košnji na hram. Prvič sem legel v visoko postlano posteljo, da se je kar pogreznila pod mano, prvič v življenju sem zapazil, da so mi kamro pripravili — tla so bila zribana, na okencih so bile fuksije in pelagonije; celi križi so bili polni zelenja, da skoraj nisem videl skoznje. Prvič sem imel neko mizo, na katero sem lahko zmetal cigarete iz žepov, preden sem se zvečer razpravil; prvič sem imel neko omaro, čeprav samo polovico omare, kajti v levi polovici so bile police, na njih pa: zgoraj knjige, koledarji in večernice, spodaj pa vsa mogoča ropotija. Prvič v življenju sem začutil nekak red.

Tako si mislim, večkrat danes, ko se spominjam vsega tega in po vsem tem, kar se je zgodilo, kako bi lahko tam v miru spal, gledal podobe in prebiral pri lampi koledarje, ki sem si jih zvečer, preden sem legel, prinašal na posteljo; kako bi lahko začel znova misliti na Tuniko, na to »tako šikano deklinco« in »po kom se le zgleduje«, kakor je pri delu in ob vsaki priložnosti, posebno še, ko je bila Tunika zraven, ceketala Cafovka, da je deklina zardevala in se proč obračala.

Toda bil sem ko brez pameti in slep; na Tuniko se še zmislil nisem več, niti opazil je nisem več pri hiši. Tista, po kateri Je bilo vsak dan več moje nore glave, je bila stara — Toplečka. Nekaj noči sem dobro spal, ko kamen, bi lahko rekel, potem sem jo vedno bolj čutil, kako je prihajala iz izbe, hodila na dvorišče in v kuhinjo ter segrevala tiste vroče čaje za bolnika. Sčasoma sem se zasačil, da napenjam ušesa za vsako stopinjo, ki jo napravi, da sem slišal nazadnje celo zdihe med prelivanjem, med prestavljanjem piskrčev in med pihanjem v žerjavico. Videl sem jo živo, kakor pred očmi, kako je odrinila veko, izgrebla žerjavico, nametala nanjo dračja, popihala v žerjavico, pristavila piskrč, zatem pa tam pred kamionom prekrižala roke in vzdihnila.

Ti vzdihi — sprva se mi je zdelo, a je bila resnica — so bili vsako noč glasnejši in bolj in bolj pogosti; bilo je, ko da bi se sama sebi smilila: lahko tudi, da se je. Potem me je neko tako noč — napol sem sedel in vlekel na ušesa — stresel mraz in posilil kašelj; zadrževal sem ga, a ni nič pomagalo, potegnil sem si odejo čez glavo, vseeno, na vso silo in na glas sem zakašljal. Ne vem zakaj, a po tem kašlju sem zadržal sapo in napel ušesa, ko da bi hotel črno temo slišati. Vse je bilo gluho razen srca, ki nabijalo in sem ga slišal — dokler ni tihoče preklal kašelj iz kuhinje. Če je bila poprej tihoča, je nastala sedaj še večja in vse huje gluha. Potem, čez čas sem zaslišal piskrč, kako je podrsnil po kaminu in — kašelj, kratek, ko da bi se ženska hotela izkašljati. Nato sem slišal prelivanje, celo sladkorje, kako so padali v čaj — in znova izkašljevanje: enkrat, dvakrat, trikrat. Odprl sem usta in pridržal sapo. Za nič na svetu ne bi več zakašljal, preveč se je vse slišalo, cela hiša je bila ko eno samo uho. Slišal sem jo, kako je odšla, očitno s skodelo v roki, kajti hodila je počasi in kakor premišljeno, zatem, kako je med vrati v izbo, ko so zaškripala, zakašljala. Znova sem ves otrpnil, tudi zato, da se ne bi spozabil in ji odkašljal. Ko pa je prišla potem iz hiške in sem ujel, kako je v izbi, kjer je zdaj ležala, zaškripala postelja, sem vseeno zakašljal, bolj zahrkal ko zakašljal. Dolgo je bilo vse tiho, bila je taka thoča, da sem lahko slišal skozi odprto okno, kako so nekje za okolom padala jabolka na tratnico; zatem je v izbi znova zaškripala postelja in zakašljalo. Še isti trenutek je bilo slišati momljanje iz hiške — bil je bolnik, Toplek! Napel sem uho, da bi kaj slišal, a nič pravega nisem mogel ujeti; znenada pa sem se vrgel na vzglavnik, si vrgel odejo čez glavo — nič več nisem hotel slišati. »Ali si znorel, Južek?« sem si dejal in si začel ponavljati: »Znorel, znorel, znorel ...« Utrudil sem se, in nič več nisem utegnil misliti.

To: »Ne znori, Južek, ne znori, Južek ...« sem si ponavljal prav tako naslednjo noč in se tiščal pod odejo, toda vse skupaj ni nič pomagalo. Začel sem pod odejo pokašljevati in nazadnje sem odejo odgrnil. Ženska v izbi ni več kašljala, le ko je šla skozi priklet, se je oglasila, a zatišeno, kakor z roko na ustih.


To so bili dnevi, ko se domala nisva pogledala. Toplečka je imela potegnjeno ruto na oči, medtem ko sem jaz, ko sem z njo govoril, zijal kam prek nje, ali pa se obračal za kako rečjo po hlevu ali po dvorišču; za nič na svetu ji ne bi mogel pogledati v oči.

Z bolnikom je bilo iz dneva v dan slabše.

»Jezus — nazarenski, kri pljuva!« je tožila Toplečka ljudem in bila videti pri tem potrta in vsa zlomljena.

»Letošnjega ne bo več pil,« so govorili ljudje, ko ni bilo Toplečke zraven, kar je pomenilo, da Martinovega ne bo dočakal.

Sredi branja po goricah ga je začelo dušiti, moral sem napreči dvakrat v enem dnevu; dopoldne sem vozil mašnika, kaplana, sredi večerke zdravnika. Kaplan so ves čas na veliko odzdravljali in obsipavali ljudi z »amennavekomaj«, ko pa sem po obhajanju vozil s kaplanom s klanca od hiše in pognal kobilo po veliki stezi proti mestu, so oni bolj zavzdihnili, ko pa povedali:

»Težko bo, težko; same ženske bodo ostale.«

Za hip se mi je zazdelo, ko da bi pojadikovali z bolnikom, s Toplekom, ki se je očitno pripravljal na oni svet; z mano se niso menili, koleselj je drčal čez kamenje morali bi biti glasnejši. Vendar sem mislil, da moram nekaj povedati, da jim moram odgovoriti; švrknil sem po kobili, in ko se je koleselj v breg proti mostu in pod kovačijo začel ustavljati, sem povedal:

»Pravijo, da kjer je baba gospodar, je volk mesar.«

Tudi nasmehniti sem se poskušal.

Kaplan dolgo niso odgovorili, vse do Skazovega mostu ne. Tam pa so povedali na glas, da sem slišal, in tudi tako, da potem nisem nobene več zinil.

»Tudi za kmetijo se je bati — a za kmetijo ni tako hudo. Stara se še ni obletela in mlade te še ne bodo tako kmalu zrojile, še dolgo ne; z ženskami, bati se je bo narobe ... Gledala me je, ko da bi mi hotela z oči prebrati, ali se je spravil enkrat za vselej z Bogom ali se ni. Bog se usmili njega, nje pa še bolj!«

Zdravnika sem čakal cele ure; ko je proti peti prišel s torbo in sedel na koleselj, je povprašal:

»To je tisti kredožerec, kaj? Z naturo se je poigral, no, pa se je še ona z njim — na, jo je že zaigral! No, pa se peljiva! Vsi bomo pomrli ...! Gečevega je pobralo.«

Ves čas iz mesta in nazaj v mesto sem mislil na cementiranje, o katerem se je zdravnik menil takrat na poletje s krčmarico, na kredo, s katero si je Toplek zacementiral črevesje in želodec. Doma, preden se je zdravnik odpeljal, je pritekla na dvorišče, kjer sem krmil kobilo z ovsom, Toplečka, in mi rekla, naj jo v mestu počakam.

»Pri Belem križu, na dvorišču.«

»Zraven zdravnika bi se peljali,« sem rekel.

»Ah,« je odvrnila in odhitela; kdo ve, zakaj se je sramovala, ali je bil zdravnik pregosposki človek ali kaj.

Tako sem potem še njo čakal in tako sva se vozila iz mesta, ko se je začelo nočiti in so se jele prižigati luči po hišah. Zdaj sem lahko sedet zadaj, tam, kjer sta sedela mašnik ali zdravnik in kjer je po poti nazaj sedla ona. Sedela sva skupaj, da sem čutil toploto od nje.

Sedela je zraven, sklonjen malce naprej, nad cekar, ki si ga je položila na krilo in ga zdaj oklenila z obema rokama, ko da bi ga pestovala; v eni od teh rok, v pravi, je držala zmečkan robec in se z njim venomer brisala po ustnicah, hkrati pa si popravljala z roko lase pod ruto; pri tem je venomer potegovala sapo vase, da sem imel občutje, kakor da se solzi in da bo zdaj zdaj zajokala — čeprav ... čeprav sem vedel, da je to od pijače, od litra vina, ki sva ga spila pri Belem križu; navlekla se ga je in zdaj je pohlipavala. Le zakaj, za vraga, je naročila liter? sem pomislil takoj, ko ga je natakarica postavila pred naju. Hotela je tudi naročiti golaž zame, a nisem hotel — že tako bo preveč zapravila, me je skrbelo in nehote sem se spomnil na tista dva dinarja, o katerih se je govorilo po vasi. Eh, dobila je denar v roke, zdaj pa zapravlja, ko da bi mu ne vedela cene! Tako sva se potem do konca litra ponujala in silila s samim vinom, dokler ni bil liter prazen in sva oba maličko lažja sedla na koleselj.

Sedla sva in molčala skozi mesto, a tudi na veliki stezi; zunaj mestnega obzidja se je konj zagnal v drnec, zatem pa počasi prešel v enakomerno kopitljanje.

Toplečka je znenada, sredi poti, nekajkrat zavzdihnila, se pobrisala in si popravila lase, zatem pa s pogledom nekam preko kobile povedala — bilo je, ko da bi ji lastne misli ušle:

»Gečevki, tej je lahko vseeno, z enim samim otrokom je ostala, mlada je še, ko nič bo dobila drugega. Kaj naj pa jaz, sirota?«

Najprej sem hotel še sam zavzdihniti in reči, da bo že kako in naj je nič ne skrbi, nategnil sem vajeti, da bi pognal in rekel, a sem znenada začutil, kako ne morem nič reči; bilo je, ko da bi me za grlo stiskalo. Gečevkinega so pokopali prejšnji teden, tudi zanj so govorili, da je jedel kredo, da bi se rešil nemške vojske. Vprašala je še nekaj, kar mi je še bolj pobralo besede — vprašala je bolj sebe kakor mene:

»Jezus, le kako dolgo še bo trpel?« in zatem »če bo sploh kdaj konec tega, o-jezus!« 

Kolesa so počasi drsela, kobila je kopitljala po trdi stezi — ne vem, ali se mi je ženska vsaj za trenutek zasmilila, ali pa je bilo vino krivo, da sem prelomil molčanje in ji zblebetal tisto o zdravniku in cementiranju; ko da bi jo hotel s tem potolažiti, tako se mi je zazdelo.

»Zdravnik je že poleti povedal krčmarici, da je konec z njim. Da se je zacementiral ...«

Nehala se je brisati in si popravljati lase, tudi vzdihovati je prenehala — bilo je, ko da bi hotela še kaj slišati. Dolgo je čumela predse, zatem pa se me je s komolcem dotaknila, kakor da bi me hotela narahlo suniti ter domala veselo, z radostjo popravila:

»Južek, ti boš pa ostal pri nas, da ne bomo same, same ženske.«

»Zakaj pa ne?« sem dejal, malo zavoljo vina ko poprej, hkrati pa sem se dodobra zavedal zakaj je povedala tisto o ženskah, ko je vendar mislila samo nase. A bilo mi je vseeno tesno; takrat nisem vedel, ali zavoljo tega, ker sem izblebetal o cementiranju, ali zavoljo njenega veselja, ker je zvedela, da je s Toplekom končano; na tihem me je zgrozilo. Tako mi je bilo, ko da sem bil z njo vred kriv ... Vseeno pa nisem odmaknil noge od njenih kikel, po celi pravi strani sem čutil toplino njenega života. Nategoval sem vajeti in si venomer ponavljal: »Žgeča je, žgeča ... žgeča ...« Še bolj sem primaknil nogo, vseeno, svoje ni odmaknila. Da, napila se je ... To me je tudi motilo, ves čas, vse do Toplekovega se nisem mogel znebiti nečesa zoprnega. Ali kri v meni ali kaj je vseeno vrglo na široko sak v to kalno vodo — in je čakalo ...

Ne pomnim več dobro, kako da je gorela luč, ko je to noč prišla k meni v kamro. Spominjam se samo tega, da sem se dolgo motovilil, preden sem odšel v kamro in legel. Zribal in nakrmil sem kobilo pri krčmarjevih, se gredoč v tolmunu pod vrbačami skopal — ves matast sem bil od vina in žgalo me je od prahu, slekel sem se ter sem in tja preplaval vodo — in se potem obiral še pri Toplekovih po hramu, dokler nista odšli dekleti spat in sva ostala s Toplečko sama. Spominjam se, da sem vzel lampo in kako sem se, preden sem stopil v kamro, nehote ozrl. Za sabo iz kuhinje sem zaslišal nekaj ko vzdih. Zagledal sem Toplečko, kako je stala s piskričem v roki med kuhinjskimi vrati in me na veliko gledala, ko da bi mi hotela kaj povedati. Zbirala je besede, usta je držala odprta, nazadnje pa ni nič rekla, samo gledala me je.

»Spat grem,« sem znenada zinil, da sem nekaj rekel in da sem se lahko obrnil ter stopil v kamro; počasi počasi sem potegnil vrata za sabo, lahko je tudi, da sem jih pusti samo priprta. Razpravil sem se, legel v posteljo, del roko pod glavo in se zastrmel pod strop. Nekaj časa sem še slišal, kako je hodila po hramu, zatem sem zatisnil oči in zaspal.

Tak, razpravljen na postelji, sem jo potem tudi začutil, odprl sem oči in jo zagledal. Sedela je na postelji, v rdečkasti spodnjici in v belih rokavcih in se smehljala. Gledal sem jo nekaj trenutkov, se obrnil v steno, si ne vem zakaj kakor kakšna ženska zakril oči in se skrčil, da sem jo skoraj zrinil z ležišča.

»Poglej ga,« je zašepetala, se dvignila s postelje, upihnila lampo in začela znova pošepetavati. »Vse vračitve sem mu dala ... zaspal je ... Eh, Južek!«

Poiskala mi je v temi, ki je nastala, roke in mi jih hotela odtrgati od obraza in iz las, v katere sem zaril prste, znenada pa se je potegnila na posteljo in se s težkim telesom, z žgečimi nogami, zrinila do mene.

Divjal sem, na nič na svetu nisem več pomislil. Oklepala se me je sprva, za tem je razklenila roke in začela potiho ječati — vse do konca. Skraja, prvi večer, me je bilo tega njenega ječanja strah, naslednje večere manj in manj. Prihajala je, me poiskala z rokami na ležišču, na kar se je kmalu vse zgodilo. Komaj da sva tedaj pa tedaj spregovorila. Neko noč je začela domala na glas ponavljati moje ime: »Južek, Južek ...,« da sem ji iz strahu, da se ne bi slišalo iz kamre, zamašil usta. Vgriznila me je, da sem se zgrozil, jo zgrabil za kite na glavi, si jih ovil okoli rok, siknil »Terja!« in jo na moč potegnil zanje. Čutil sem po sapi z ust, da je zijala, glasu pa ni bilo nobenega več iz nje, dokler se ni dvignila in kradoma, kakor je prišla, odšla. A jaz, ki sem se doslej nekam bal in pustil, da je delala z mano, kar je hotela, sem znenada začutil, sem vedel, da lahko počenjam z njo, kar hočem — bilo je, kakor da ne bi imela več lastne volje, pameti pa sploh nič več.

Vse to je trpelo skozi celo jesensko deževje, nekaj gluhih tednov, do prvih zimskih mrazov. Ko brez pameti so bile noči, ko da je postalo vse, kar se je godilo, počasi navada, gola in vsakdanja navada — znenadoma pa je prišla noč, ki je bila kot svarilo, da, lahko bi bila za oba svarilo.

Povedal sem že, da je bilo ko da bi izgubila pamet; počasi, s tedni, sva postala gluha za vse okoli sebe. Le tako se je moglo zgoditi, da sva neko noč preslišala Toplekovo klicanje.

Zaslišala sva šele Hanino naglo hojo po stopnicah, po katerih je prihajala iz zgornje hiške, da sva nehote prisluhnila, zatem Hanino zadirčno vprašanje, ko je butnila v vrata v izbo in na pol zaspano na pol zbujeno znergala:

»Ali ste gluhi? Zakaj ne vstanete?!«

Otrdela sva — in se izpustila. Zdaj, ko so bila odprta vrata v izbo, sva lahko tudi zaslišala bolnikovo stokanje.

»Kaj ni matere?« je povpraševal Toplek razločno, ko da bi ne bil več na postelj in v hiški, ampak že nekje sredi izbe in na poti proti prikletu.

»Jezus!« je zašepetala ženska poleg mene, se dvignila in se na pol spustila s postelje, kjer je negibno obstala, ko da bi prisluškovala, kaj se bo v izbi še zgodilo.

Vse, kar se je slišalo, so bili Hanini koraki, ko je odšla skozi izbo, in njeno vprašanje, že nekje v bolnikovi hiški.

»Kaj jih ni tu? Kje pa so?«

In zatem njen klic.

»Mati!«

In zatem, nič drugega ko njeno poslušanje!

To je bilo poslušanje, v katerem je vsaj mene pamet srečala, če ni nje, Toplečke.

»Jezus, pojdi!« sem zasikal in jo potisnil.

Ali ženska se je znenada oprijela za obe stranici, da je bilo koj očitno, da je ne bi mogel odrniti, in skoraj na glas začela:

»Nikamor ...! Kaj me briga ... Sita sem ga ...! Vsega sem sita!«

»Si ob pamet, jezus-na!« sem bolj izdihnil iz sebe ko povedal, obenem pa za čutil, kako se mi je napela spodnja čeljust. Ves sem se zgrozil.

V trenutku sem bil pokonci in si potegnil obleko nase, v meni je tudi že dozorel sklep. Pograbil sem jo za ramena in jo težko, kakršna je bila, domala dvignil in odnesel v priklet, odpahnil na hitro prikletna vrata in ji zašepetal:

»Napravi se, ko da bi bila zunaj pri živini.«

Zastokala je in se prijela za glavo. Zapomnil sem si njene široko odprte oči, kako so iskale znenada pomoči — vse je kazalo, da se je zunaj, na nočnem zraku, streznila — a ki je pri meni niso našle.

Ko sem bil zatem v kamri, se znenada nisem več upal leči na posteljo, da ne bi zašumotalo ličje in me izdalo. Čez čas sem slišal, kako je prišla v priklet in zaloputnila vrata. Slišal sem Hanin »Kje ste?« in njeno glasno in obregljivo povedano laž »Kje neki? K živini sem pogledala.« Nastal je molk in zatem je nadaljevala, ko da bi hotela vso reč vendarle malo pojasniti, da se ne bi zdela prenenavadna. »Ne vem,« je začela, »kaj je s tem kravšetom; namesto da bi ponoči ležalo, stoji v jaslih ... Tako sem v strahu, da se mu ne bi kaj zgodilo ...«

Hana je zamomljala in šla, tudi bolnik je prenehal s stokanjem, da si čisto razločno slišal po hiši, kar je Hana z vrha stopnic vprašala:

»Kaj ni bil tudi Južek zunaj?«

Odgovora ni bilo; slišal sem samo Toplečkino hojo pred pečjo v kuhinji, ko je začela pripravljati čaj. Hana se je znova oglasila.

»Mati? Ste slišali?«

»Kaj pa jaz vem?« se je obregnila Toplečka, v hiški pa je začel stokati bolnik: zazdelo se je, ko da bi tudi on napel ušesa, da bi prisluhnil odgovoru.

Ves sem otrpnil. A kakor sem se skraja strašno zbal, Haniko pa zasovražil, se je počasi, bolj ko je napetost v hiši popuščala, bolj ko sem lahko videl, da ni nihče ničesar opazil — to sem si hotel po vsej sili vtepsti v glavo — da, se je počasi n tem huje zalezel vame strah, ki me vendarle ni zapustil, hkrati z njim pa občutek krivice, katero delam Topleku, a je zadnja tedna domala nisem več občutil. V vse to se je mešala Zefa sama, njene besede »Kaj me briga ...« in »Sita sem vsega ...« kar me je navdajalo z večjim in večjim strahom, bolj ko sem se otepal misli na Zefo. Ta strah je bil po tej noči bolj in bolj pogost — zbal sem se Zefe.

Zbal sem se je in sklenil, da ne bom imel ničesar več z njo, čeprav od vsega začetka, koj po prvem trdnem sklepu nisem niti malo verjel, da bi se to in to moglo zgoditi in kako naj bi se zgodilo. In ko je naslednjo noč znova prišla — moralo je biti že precej v noči, kajti spal sem trdno ko kamen — in sem se prebudil in zavedel, ko je že ležala ob meni pod odejo ter me jela prijemati, da bi me prebudila, sam pa sem potisnil roko pod njeno glavo, da bi jo objel, je znenada zrasla pred očmi cela sinočnja noč; ko me prestane strah, zatem tista lakotna in nenadejana ženska zdivjanost; to, kako ji je bilo vseeno, in za tem trmoglavost in kako je vsega sita; zatem še to, da mi je jela postajati nadležna — vse to je storilo, da sem potegnil roko izpod nje, pretaknil obe roki pod glavo, se obrnil na hrbet in se zagledal z nastežaj odprtimi očmi v začrneli leseni strop nad sabo.

»Južek!« je sladko zašepetala — le redkokdaj je bila tako sladka — in pošepetala: »Nič se ne straši.«

Dolgo se nisem zganil, čeprav me je dregala, dokler se nisem predjal proč od njenega telesa.

»Ne straši se, nocoj ne bo tako kmalu klical.«

»Kaj?« sem vprašal. Mračna slutnja in strah sta me spreletela; lahko je začutila, kako sem se zdrznil.

»Kaj? Kaj?« je ponovila in me jela znova iskati. »Nič ni. Kaj naj bi bilo?« je pošepetavala veselo in kakor brez skrbi, očitno zato, da bi mi pregnala skrb in nevoljo; zatem je rekla: »Čaj sem mu skuhala, s samim žganjem.« In: »Ne boj se, da bi nocoj klical.«

Ko je vse to izrekla sem čutil, da se ne smehlja več; vse je bilo tako trdo, hladno in brez usmiljenja povedano —, brez milosti — zanj.

»Znorela si!« sem dejal, se znova premaknil proč od nje in se zganil, da bi se je otresel.

»Tak? Znorela?« je zajaskala, se oprla na roke, se sama odmaknila in sedla. »Naj stradam pri živem mrtvecu?« Obmolknila je, ko da je preveč povedala, spustila noge s postelje, zakrila z lahtmi obraz in tiho, dušeče zahlipala.

»Kaj pa sem kdaj imela od življenja? Nihče me ni nikdar vprašal, kaj bi rada, kakor telico so me dali od hrama. Mati so nekaj potožili, a oče so jih nagnali in rekli — v grobu so že, a še danes jih slišim: »Otroke mu bo že imela. Kaj bi pa še rada? Zakaj pa mislim, da je na svetu?« Ne, nič nisem imela na svetu. Prva leta me je preganjal, da nisem prišla takšna k hiši, kot bi nevesta morala — saj, samo zato je to počenjal, da me je za nekaj preganjal! Spravil mi je dva otroka na svet — da da sta zdaj še ti dve proti meni, uh ...«

Čutil sem na postelji, kako se ji telo med hlipanjem sunkoma potresa, ko da bi jo prijemali krči; ako je odtegnila lakti, sem videl kako se ji oči svetijo v temi; bile so mokre in zajokane. Videl sem, kako se ji sveti celo obličje — vsa je bila zasolzena. Gledala me je z velikimi, odprtimi očmi, vprašujoče in očitajoče, ko da bi bil jaz kriv njene nesreče.

Ni se mi zasmilila; nekaj je bilo, da se mi ni mogla zasmiliti, vendar sem se premagal in jo potegnil k sebi, da so se kar usuli lasje name in da sem bil v trenutku moker od njenih solza, brž ko sem jo začel poljubljati, čeprav ... čeprav sem delal vse to narejeno, prav silil sem se k temu.

Njo je to milovanje še huje razgrelo, huje se je zasmilila sama sebi. Jela me je stiskati in krčevito hlipati.

»Grozen je ... Ti ne veš, kako je grozen ... Smili se mi, uh! Cele noči naj bi bila pri njem da ... da bi iztegoval prste po meni. Vse življenje me je nadlegoval in me mučil. Zavoljo slehernega moškega, zavoljo zadnje pokveke, ki je prišla mimo, me je mučil. Zadnjič,« je dejala, se dvignila, se oprla na moje prsi in povzela, »zadnjič toliko da me ni zadavil. Mislila sem, da mi bodo koščeni prsti vrat predrli; takšna groza me je popadla, da še zakričati nisem mogla. Zasadil mi je prste v vrat in se dvigal, tiste same kosti so se dvigale čezme, da sem slišala, kako je vse pokalo na njem, od prstov do kolen.« Zgrozila se je, zatem pa sem začutil, kako je postala vse toga. »Uh, zadavila bi ga, z lastnimi rokami bi ga stisnila. Ne morem ga več prenašati, ne morem pa ne morem, nisem kriva! Kaj za milega boga se je pregrešil, da se ne more stegniti, ti moj bog, a sama kost in koža sta ga še!«

»Nikar mene,« sem rekel in jo prijel za roko; vsi njen prsti so se krčili na mojem vratu, tako je bila vsa iz sebe.

»Tebe?« je povprašala in se stresla, ko da bi jo spreletel mraz ter se zasmejala, ali vsaj meni se je zazdelo, da se je hotela zasmejati, ko sem še tisti trenutek ves otrpnil.

Bilo je, ko da so zaškripala neka vrata, ko da je podrsalo po tleh.

Tudi ona je prisluhnila, se pri tem poslušanju še z večjo težo oprla name.

Ne vem, koliko časa sva bila tako, ne da bi se zganila; tudi zadihala nisva. Zazdelo se mi je, da slišim celo hišo: nekje je počil tram, po stropu je zdrsalo, kako da bi stekla miš.

»Te straši?« je zašepetala in hrknila, ko da bi jo to neznansko zveselilo. »Imaš prisluhe, kaj? Se bojiš?«

Prav zares je bila vesela. Pozibala se je, me prijela z obema rokama za vrat, ga jela stiskati in skozi priprte ustnice pošepetavati.

»Tudi ti, da, tudi ti si kriv, da je tako ... Tudi tebe bi zadavila, ti fantič, ti grešni ...«

V nekaj kratkih trenutkih me je od kraja razdivjala, zaplavala sva nekam, kjer je postajalo vsaj njej, vseeno; jaz nisem nikoli pozabil na hišo, v kateri se je vse to godilo. Potegnila je na pol sede na postelji spodnjice in rokavce s sebe — drugega ni imela na sebi — in neučakano, ko da bi se ji mudilo — kar sem znenada zagledal, kako so ji je gola roka, ki je potegnila rokavce, povesila in obstala; tudi jaz sem se na pol dvignil in začutil, kako me je vse popustilo: med vrati v kamro je stala dolga bela postava, z odpeto srajco in s spodnjicami, z rokami ob sebi kakor Lazar, ki se je dvignil iz groba. Stala je in se ni ganila. Tudi mi ni šlo v glavo, kako je prišla na prag. Ali je pustila Toplečka vrata odprta?

Počasi — ves sem se tresel — sem začel lesti proti vzglavju in izpod odeje, kakor da bi se odmikal, a še danes ne vem, zakaj sem to počenjal, medtem ko si je ženska začela vleči odejo nekam proti vratu. Če je bilo poprej tisto s škripanjem vrat prisluh, je bil to privid, več ko privid: kajti tiste spuščene roke so se zganile, se začele dvigati, se stegovati nekam proti stropu, ko da bi hotele poklicati svet in nebo na pomoč ... Tudi usta so se jela odpirati, sama od sebe, a brez glasu, kakor kakšnemu bogu na poslednji sodbi.

Ženska je javknila, se okrenila, da sem zagledal pred sabo usta, ki so se prav tako na veliko odprla, potem pa se me je oklenila, divje, ko da išče pri meni rešitve; zatem je tista odprta usta, da bi zadušila krik, potisnila na moja ramena; vsa je drgetala.

Prikazen pri vratih se je zganila, še vedno ni dala glasu od sebe, in se pomaknila za korak ali kaj po izbi bliže. Popadla me je groza, prava in resnična groza, kakor še nikoli v življenju. Jel sem lesti izpod odeje, jel sem riniti žensko od sebe. Znenada se je tudi ona obrnila, kakor da bi od mene začutila, da se bolnik približuje. S hrbtom se je poslonila ob steno kraj postelje, tedaj sem zagledal, kako je znova zazijala, ugledal pa sem tudi, kako se je bela Toplekova postava z dvignjenimi rokami vzpela, kako je Topleku iz ust nekaj izgrčalo — še tisti trenutek pa so se roke povesile, se je celo telo sesedlo, kakor prazna vreča, in obležalo; nič več se ni zganilo na tleh.

Ko sem bil znova pri sebi, sem držal roko še vedno na odprtih Toplečkinih ustih, ne morem pa še danes povedati, ali je kriknila ali ne. Le tega se še dobro spominjam, da sva dolgo poslušala v noč, če se ni po hiši kaj zganilo, če nista pritekli dekleti po stopnicah ... Nič se ni zganilo, samo mišje škrtanje si slišal in noč pred hišo.

Ženska je odmaknila mojo roko, se oblekla in zdrsnila s postelje. Ustavila se je pred tistim belim na tleh, sklenila roke na trebuhu, jih razklenila in se dotaknila Topleka, roke na trebuhu znova sklenila in rekla:

»Jezus-na, proč je!«

Ustrašil sem se, medtem ko je ženska postala začudo prisebna.

»Počakaj!« je zašepetnila, odšla iz kamre in se koj vrnila, oblečena ko podnevi.

Tudi jaz sem se napravil. Zatem sva tiho, ko da bi se domenila, dvignila Toplekovo telo, ki ni imelo nobene teže več, in ga odnesla skozi vežo in izbo v hiško ter ga položila na ležišče. Videl sem še, kako ga je jela ravnati, potem nisem več vzdržal. Obrnil sem se in odšel v kamro; legel sem v posteljo in se čez glavo pokril. Takšen sem potem čez kakšno uro ali kaj, po tisti gluhi tihoči, ki je nastala v hramu in v moji glavi, zaslišal Zefin krik, nekaj joku podobnega, zatem Hanine in Tunikine korake po stopnicah, njuna vprašanja: »Kaj se je zgodilo? Ali je očetu slabo? Kako je očetu?« in zatem Tunikine besede: »Jezus, mama, ata so nam umrli.«

Začel se je jok, Tunikin jok, ki ga ni moglo nič utolažiti.

Kako se le more tako jokati, me je spreletelo zavoljo Zefinega kričanja. Dvignil sem se, se napravil in prišel — tudi jaz — prestrašen, kakor se mi je zdelo, da moram biti, iz kamre. Prišel sem v izbo in zagledal koj od vrat obe razjokani dekleti in Toplečko, zadnjo s prižgano žegnano svečo ob Toplekovi postelji. A ko že vse povem, moram povedati tudi to, da me je bilo bolj groza Toplečke ko mrtveca; bilo me je groza Zefine ženske preračunljivosti. Da me je lahko bilo groza, sem doživel šele kasneje, prestajam pa na svojih plečih.

VI.

[uredi]

To s Toplekovo smrtjo se je zgodilo v noči od petka na soboto, da smo potem mrliča pokopali v nedeljo večerko in da so ljudje pravili: »Lep dan si je izbral«. Bilo je lepo jesensko čisto popoldne, in pogrebcev — vseeno največ med njimi je bilo žlahte! — se je nabralo, da je bilo pri hiši in na dvorišču, kamor si pogledal, vse črno: bilo je, skratka, ko da bi prišli mramorji k hiši vse polezli in pri tem lazenju stegovali vratove. Le od kod se je vsa ta črnikasta žlahta vzela?! Bilo je je toliko, da mi je — to sem ves čas čutil — postajalo tesno, ne da bi vsaj skraja pravzaprav vedel, zakaj; bil sem sosedov, za hlapca pri hiši, ne bi me smeli skrbeti. Ko pa so v jutru po tisti noči začeli prihajati ljudje k hiši, sem se kar naenkrat — stal sem na pocjah pred hlevom in strmel predse — zalotil, kako mi počivajo oči na domači strehi onstran grabe, ter se znenada zavedel, kako srečen bi bil, če bi bil tam, pa četudi bi se mulil z ženskami in se pretepal s Štrafelo. Dà, prav vse bi bilo lepo, samo samo da bi me ne bilo niti trenutka več pri Toplekovih. In koliko bolj bi bil srečen, če ne Di nikoli prestopil praga Toplekovega hrama! Na Tuniko sem komajda utegnil pomisliti. Toda tisto — bil je strah, ki me je zadrževal pri Toplekovih — je bilo močnejše od mene; zdaj nisem smel od hiše, moral sem se držati, se obnašati, ko da bi se razen te Toplekove smrti nič drugega ne pripetilo in ko da bi mi bilo vse to s Toplekovimi deveta skrb. In tako sem ostal, tako sem potem celo pomagal nositi mrliča; temu zadnjemu, nošnji, se nisem mogel ogniti, čeprav bi dal ne vem kaj na svetu, da bi mi ne bilo treba nositi Topleka; saj ni bil težak, ali težko, žmetno je bilo tisto, kar je mene tiščalo in kar me je začelo po tej noč preganjati in kar mi je preganjalo spanec — tako strašno žmetno je postalo, žmetno vse na svetu.

Žmetno je bilo oba ta dneva, kadar koli sem stopil v hišo, ali pa mi je ušel pogled iz prikleta v izbo in tja na pare ter sem zagledal koščeno starčevsko obličje in glavo, ki je začela zijati, ko da bi hotel mrtvec zakričati, česar ponoči ni utegnil, saj se je poprej stegnil, in ko se je vse na njem skrčilo, postalo togo in ni moglo nič več povedati. Proti večeru ga je Cafovka — prišla je molit, za molitvarico — prevezala, vendar Toplek ni nehal zijati; naj sem znova in znova sklenil, da ga ne pogledam več, ni nič pomagalo; bilo je nekaj kakor slaba vest, kar mi je vleklo oči na mrtveca. Žmetno je bilo, vsaj meni, srečavati se s Toplečko — potegnila si je robec na oči, kolikor se je le dalo, in ni nikamor več pogledala, nič več spregovorila, ko da me sploh ne bi več videla, ko ... ko da bi se ji bilo treba za boga milega in ne vem za kaj na svetu tako držati in cmihati. Žmetno je bilo srečavati se s Hano, še bolj pa s Tuniko, ki je hodila okoli mene, ko da bi se me bala. Hana, tudi ta me ni hotela videti, ali pa se je — bilo je na tešče, po hiši je bilo vse narobe in pobaral sem jo zavoljo dojve — zadrla nekam mimo mene, ko da bi govorila s kom tretjim:

»Naj si podoji, komur ni kaj po volji!«

To sem si zapomnil, bilo mi je povedano kot hlapcu ali kot nekomu, ki naj si ne misli, da bo zdaj začel gospodariti v hiši. Medtem se me je Tunika očitno izogibala; raje se je obrnila, ko da bi me srečala.

Da, tak žmetno je bilo; spreletavalo me je, da cela hiša ve, kako je Toplek končal — a najhuje mi je bilo zavoljo Tunike. Tako se je potem zgodilo, da sem zavzdihnil, še sam nisem vedel kdaj, ko sem jo zagledal, kako se je za hip ustavila in se zastrmela v drevje pred hramom.

»Uboga Tunika!« 

Bil je trenutek, ko mi je postalo hudo zavoljo nje ki nisem mogel, da ji ne bi rekel besede, že zavoljo njenega očeta. A Tunika se je zdrznila, se obrnila proč, naglo, kakor se je le mogla; zakrila si je obraz s predpasnikom a zajokala ni — to vem, ker sem do konca, dokler sem jo videl, šel z očmi za njo.

A najžmetnejše je bilo, ko je prišel Rudl, Toplekov brat, starejši od pokojnega; ta ki se je priženil k Toplečkini sestrani. Prišel je k hramu, ko da bi bila hiša in grunt njegova in ko da bi bilo potrebno, da zdaj, ko se je Toplek rešil, napravi red pri hiši. Prišel je v soboto večerko, sem med njivami, z ženo in otroki, samimi dekleti — imel je tudi enega sina, a za njega so pravili, da ni pri pravem — in je storil, ne da bi koga pogledal, tudi Toplečke v prikleti ne, v izbo, kjer je ležal brat. Odkril se je, ga poškropil in pokrižal, trdno, ko da bi se bal, da se bo vračal in ga nadlegoval; za tem se je postavil ob pare, zmolil očenaš ali dva, nato pa se obrnil in prišel v priklet, se na sredi prikleta ustavil in se pokril. Toplečka si je znova brisala roke, ko da bi si jih že poprej, ko je prišel, ne obrisala zadosti; a brisala si jih je, da bi mu segla v roko. Toda Toplekov brat se je zravnal pred žensko, ko da bi je sploh ne videl, potisnil roke v žep in zadrto povprašal, ko da bi se bolj tikalo prikleta ko Toplečke:

»Kaj pa tak nazarensko zija? Lahko bi ga prevezali A — ?«

Hotel je še kaj pridjati, a je potem samo pogrknil, izvlekel desnico iz žepa in zamahnil, ko da je tako vseeno vsake besede, ki jo pri tej hiši izreče in ko da je najbolj pametno, da je tiho.

»Križani Jezus,« je vzdihnila Toplečka, kakor je še nisem slišal, in spustila predpasnik. »Kaj pa morem jaz, ko je tako umrl?«

Ženska se je uprla.

Toplekov brat je še više dvignil glavo, stegnil vrat, pogledal na začrneli strop in rekel:

»Saj, ženske nikoli nič ne morete. Franc pa je mrtev.«

Toplečka ni nič rekla, tudi zganila se ni. Obrnil sem se in stopil v kuhinjo, da bi jo pustil samo. Tam sem potem slišal, kako se je moški znova povrnil na staro.

»Nazarensko zija!« je zavzdihnil. »Kje pa ste bile, ko je umiral?«

Odrevenel sem in začutil vročino, vse hkrati. Slišal sem, kako se je Toplečka še enkrat zacmihala in kako je znova med brisanjem po obrazu začela z zgodbo, ki sem jo ta dan od jutra do večerke ne vem kolikokrat že slišal ter mi je vedno huje presedala. Vse to je bila pripovedka, kako jo je še poklical, kako je vstala, se oblekla, šla in mu skuhala čaj, kako mu je potem prinesla čaj, kako je potem vse skupaj, čaj in zdravila, zaužil in kako ... kako je bil videti še kar pri sebi. Kako je šla potem pogledat v kuhinjo zavoljo ognja — človek vstaja sredi noči in ni pri celi pameti! — in potem legla, in kako se ji je ves čas, dokler je ležala, nekam čudno zdelo, zakaj več ne stoče — cele noči je prestokal, oh-jezus! — In kako ji nekaj ni dalo miru; kako jo je dvignilo da je odšla k njemu, in kako mu je potem hotela potisniti roko pod odejo, ki jo je imel zunaj in golo, Jezus usmiljeni, in kako je — ti moj Jezus nazarenski, bog mu daj dobro na onem svetu! — videla, da je že konec z njim, da je za večno zaspal.

»Oh-jezus!« je končavala, »težko, hudo bolezen je imel, umrl pa ni žmetno, kakor sveča je ugasnil, še poklical nas ni, da bi mu svečo podržale ...«

Bila je cela pripovedka, a v kateri je bilo vedno povedano, kako je bila Toplečka dvakrat v kuhinji zavoljo čaja in drugič zavoljo ognja.

Med Toplečkinim pripovedovanjem je prišla iz sobe sestrana, za njo so prišla dekleta, in znenada je Toplekov brat povsem blago izrekel, ko da bi zavzdihnil:

»Kaj čemo! Vzelo ga je, rešil se je ...«

»Uboga si, Zefa, uboga,« je zastokala sestrana in stopila proti Toplečki. »Pri Gečevih imajo prav tako hudo reč, samo da so Gečevki ostali sami mali otroci. A ti, Zefa, imaš že otroke, ki ti pomagajo ...«

»Ah, Jezus!« je zacvilila znenada Toplečka, se vrgla sestrani v naročje in strahotno, nepotešljivo zajokala. To ni bil tisti jok, ki sem ga zaslišal ponoči, proti jutru, ko je bil bolj kričanje in tuljenje; tole zdaj je bilo hlipanje, ko da bi se v ženski vse trgalo. Tudi sestrana si je začela brisati oči z robcem, ki ga je imela v rokah ves čas, odkar sem jo zagledal prihajati med njivami, in se je potem resnično razjokala.

Toplekov brat je pogrknil in se obrnil proč, od ženske, da mu ne bi bilo treba prenašati cmihanja; tudi hčere so si začele brisati oči, jaz pa sem se potegnil iz kuhinje skozi priklet in mimo vse te nabrane žlahte. Prav nič mi ni dišalo, da bi Toplekov brat še zavoljo mene katero povedal; bal sem se tudi, ne vem zakaj, da si ne bi Toplečka obrisala oči ter pred žlahto, pred pokojnikovim bratom in pred sestrano, znenada kaj izhlipala ali pa tudi vse povedala in da ne bi pri tem pokazala name. Kadar je bila vsa iz sebe, tudi trohe pameti ni bilo več v njej.

Kasneje sem se večkrat spomnil na ta strah in vselej me je spreletela groza, kadar je zdrsnila skozi glavo misel nanj, čeprav sem si takoj, še tisti trenutek, dopovedal, da se to ne bi moglo nikoli zgoditi; tolažil sem se in si dopovedoval, da je Toplečka preveč preračunljiva in prepametna ženska, skratka, da je odrasla in prisebna in da ve, kaj počenja. Vseeno pa sem jo imel tisto soboto in nedeljo nenehoma na očeh, ves čas, ko se je motala žlahta okoli nje; strah me je držal, ko da bi me zajahal — samo midva sva vedela, kako je bilo s Toplekom, kako je končal.

Zvečer — Cafovka je pričela s svojimi dolgimi molitvami, ki jim ni bilo ne konca ne kraja — sem stal pod uro, med vratmi in pečjo, in strmel prek razoglavih moških glav in lanenih ženskih rut proti param na sredi hiše, kjer je ležal med dvema svečama, med debelo in tenko lojenko, Toplek, s sklenjenimi rokami in z molekom, ovitim okoli koščenih prstov. Ljudi, sosedov in žlahte, se je nabralo za polno izbo in za poln priklet. Cafovka je molila s počasnim in pojočim glasom, sedminarji so ji žebrajoče odgovarjali, da je bilo po hramu ko v cerkvi ali pri večernicah, nekaj se je zdelo tako crkveno tudi zavoljo ure, ki so jo ustavili. Zrinil sem se k steni, da me ni mogel nihče videti, in poiskal — nisem se mogel zadržati — Toplečko. Stala je med mrtvim in med okni, za Haniko in za Tuniko in ves čas pogledovala prek mrliča in sveče nekam proti oknu, zagrnjenim z rdečkastimi pregrinjali. Tunika se je kdaj pa kdaj skrčila, ko da bi jo jok pripogibal, medtem ko si je Toplečka venomer potegovala robec, si brisala oči in popravljala lase.

Ves čas, ko sem jo tako bolj čutil kakor videl ali jo gledal pred sabo, se mi je mešalo v glavi, kako je neki tej ženski zdaj, ko čuje pri mrliču in pri možu, s katerim je živela in imela otroke, a kateri je tako končal — pred njenimi očmi. Kakor sem se bal zjutraj, ko je prihajala v hlev — gotovo je prišla večkrat, ko imam prstov na rokah — in se obračala okoli mene, ko da bi mi nameravala kaj povedati, a je potem vselej odšla, ne da kaj rekla ... in kako sem se zbal potem, ko sta se s sestrano objeli, da bo znenada popustila in zatulila ter se bo vse izvedelo, tako sem počasi sprevidel, da se s svojim brisanjem oči, s tuljenjem in posmrkavanjem vede tako, kot se pač morajo obnašati take ženske na pogrebih. Od nekod, ne vem, od kod, mi je prišla misel, da se vse vdove obnašajo tako, kakor je potrebno za svet in kakor je pač navada — vse drugo, kakor se kje zgodi, pa ostane za navek skrito, kakor se pri Toplečki skriva za tem pobrisavanjem in posmrkavanjem.

Kakor sem si zadnje noči znova zaželel, da je prihajala k meni in kakor mi ta želja tudi po tej in taki noči ni splahnila, pa sem le čutil, bolj po pameti ko s čim drugim, da to ne vodi nikamor več, da bo moralo prenehati to, kar se je tako divje začelo. Vse tako me je obletavalo, čeprav sem vedel, da tega najbrž ne bom storil, čeprav ... čeprav sem čutil, kako me ženska vedno manj mika — toda kako bi bil brez nje, to mi kar ni šlo iz glave.

Vse to mi je torej hodilo po glavi, ko sem se spomnil na pijačo za sedminarje, saj je Cafovka jela že pojenjavati z molitvami. Preril sem se iz izbe v kuhinjo, vzel nastavljeno ročko, odšel po stopnicah v klet in odškrnil pipo. Sod je bil na najgi in pijača je počasi curela; naslonil sem se nanj, poslušal, kdaj bo nateklo in začutil, kako mi kletna hladnoča dobro de, kako me je treznila in me delala prisebnega. Stresel sem se in si znenada dejal, prvič v mislih, drugič pa na glas:

»Južek, Južek, slabo se bo končalo!«

Zdrznil sem se in se ozrl okoli sebe. Bil sem sam, nihče me ni slišal; okoli in okoli mene so bili sami sodi in po stenah velike okrogle sence, ki jih je metala svetloba iz leščerbe na tleh. Prijelo me je, da bi zakričal na ves glas, vrata v klet so bila zaprta; preden sem se okorajžil, je začel curek v ročki glasneje peti, vrč se je napolnil. Zaškrnil sem pipo, dvignil ročko in nekaj — bila je prepolna — odpil. Pijača me je hladila, prijala mi je, da sem še in še pil, pil in poslušal, če kdo ne prihaja po stopnicah; kar znenada se mi je zdelo, da slišim isti šumot ko snoči, da so se vrata enako ko snoči neslišno odprla, ter da bi zagledal, samo če bi se malo ozrl proti vratom, postavo v belem. Postavil sem ročko pod pipo, da bi dotočil, odškrnil potiho pipo in se počasi, domala z grozo ozrl — nič ni bilo, vrata so bila zaprta, samo sence so se gibale po stenah, a vse to je bilo zavoljo leščerbe, zavoljo nemirnega plamena.

»Hudič, ali me boš preganjal!?« sem zaklel, sedel med polovnjake, na gantnarje, zaprl curek in znova nagnil ročko.

Zavedel sem se, ko je zgoraj v prikletu nastalo ropotanje. Ljudje so odmolili in se začeli dvigati, zatem sem zaslišal Toplečko nekje v prikletu.

»Južek, kod hodiš s pijačo?«

»Ha-ha!« sem se zasmejal na kratko in samemu sebi, skočil pokonci, dvignil ročko in leščerbo in odšel po stopnicah. Zgoraj, v prikletu, sem se srečal z ljudmi, ki so se začeli riniti iz hiše. Napravil sem najbolj vsakdanji in brezbrižni obraz, kar sem ga le mogel; nič več nisem bil preplašen. Začel sem klicati sedminarje in ponujati:

»Počakajte, ljudje, pijača!«

Nekateri so vseeno šli, drugi, med njimi največ moški, so se začeli ustavljati in piti. Prinesel sem še eno in še eno ročko, ko me je neki glas, kakor materin, poklical — bilo je iz teme pred prikletnimi vrati. Narahlo me je spreletelo, bolj iz strahu ko iz radovednosti sem povprašal:

»Kdo me kliče? Bog pomagaj!«

»Ranjki se oglaša!« je zinil neki moški ne spominjam se več, kateri, mene pa je resnično spreletel srh, ko sem stopil skozi vrata.

Zagledal sem mater, kako so se zavijali v črno volneno ruto. Stopili so s pocja na dvorišče in krenili med drevje, da sem moral nehote stopiti za njimi, če sem hotel zvedeti, kaj hočejo. Pri ogradu, ko sva bila že toliko od hiše, da naju ni mogel nihče več slišati, so se mati ustavili in povprašali:

»Kaj ne misliš nič priti domov?«

Najprej sem nekaj izjecljal, mati so le bili mati in z mano je bilo od snoči vse narobe, a še tisti trenutek sem se spomnil, kakšni so bili, ko sem odšel z doma; spomnil sem se, zakaj sem odšel in kako so bili prav mati gluhi zavoljo grunta; spomnil sem se, da ga niso hoteli name prepisati, in na vse drugo — ter zmomljal:

»Domov? Prav domov bom zdaj hodil! Po kaj le?«

»Južek!« so me posvarili mati, jaz pa naprej:

»Kaj nimate Lizike in Štrafele?«

Vedel sem, da je s Štrafelo in z njegovim partizanjenjem vsak dan bolj narobe, prav zato sem tako povprašal.

»Boš že še videl!« so rekli mati, ki se za čuda niso razjezili, in zavzdihnili.

»Videl, videl ...!« sem ponovil.

»Da, videl boš!« so dejali mati. »Kaj veš ti, kaj so ženske.« Za trenutek so obmolknili, zatem so nadaljevali: »Starega je pobralo, nikogar več ni pri hiši. Južek, ne bom te prosila, a še enkrat ti rečem, domov pridi! Ubogaj, nekega dne bo prepozno!«

Hotel sem jim odgovoriti, hotel sem povedati, naj se ne vtikajo v reči, ki jim niso nič mar, toda to, kar so povedali o ženskah, me je poparilo. Zbal sem se, da berejo na meni, čeprav je bila noč in čeprav me niso gledali, kako je z mano. Obstal sem, dolgo molčal, potem pa slišal, kako so rekli:

»Jaz sem ti svoje povedala. Lahko noč!«

— In so odšli.

Stal sem, se zagledal za njimi, kako so odhajali med njivami, črna in v ruto zavita postava — bilo mi je, da bi zaklical za njimi, jih poklical, stekel za njimi; začutil sem, kako je začelo drgetati v meni; bilo je drgetanje, ki je prišlo samo od sebe in me sililo, da bi naglas razjokal, če ... če se ne bi bal že vnaprej, kako bom zaslišal od matere pikro, trdo, brezčutno besedo — vse dokler ni ta črna postava ko kakšna vest, pravična in hladna, izginila v grabi in za jelšami. Nič nisem mogel storiti: stal sem ko privezan, ko da ne bi mogel premakniti nog: za hrbtom sem zaslišal govorijenje, ljudje so pozdravljali in odhajali, zaslišal sem tenek in pojoč Toplečkin glas in začutil, kako sem se zdrznil. Zavzdihnil sem — nič drugega mi ni kazalo, ko da sem se obrnil in stopil proti hiši. Znenada je postava med vrati, bila je Toplečkina, zaklicala — natihoma, ko da ne ve, ali jo slišim ali ne.

»Južek!«

Obstal sem in se potegnil za drevo.

Še enkrat je poklicala, stala je še kak čas tam na pragu, zatem pa vrata priprla; ni jih zapahnila. Naslonil sem se na drevo in se zazrl v okna, za katerimi so trepetale rdečkaste lučke, sveče za rdečimi zavesami. Mislil sem, da bi šel na hram, a bilo je oktobra, bilo je prehladno, tako sem potem še malo počakal, dokler ni nastala okoli in okoli tihoča — pri mrliču je čula zdaj samo še stara Cafovka, stisnjena za peč in z molekom v rokah ter je gotovo še v spanju žebrala. Odrinil sem vrata, potihoma, kolikor se je le dalo, in se potegnil čez priklet v kamro. Vrgel sem na hrbet na posteljo, mislil nase, kako bi skoraj popustil pred materjo, kako bi se bil skoraj razjokal kakor Toplečka podnevi — kar groza me je spreletavala, nič si nisem mogel pomagati — in z olajšanjem sem čutil, da nisem do konca popustil, da sem le moški in ne ženska.

To, kar je bilo ponoči bolj žmetno ko mrlič v hiši, je bilo laže v ranem jutru, ko sem se komaj prebudil, vstal in se pretegnil. Spomnil sem se na vse to, kako jo v hiši, se pravi, na mrliča, in si znenada dejal: »Kaj me brigajo vsi skupaj! Nisem privezan.« Ko da bi pozabil kako sva se sinoči ločila z materjo, sem mislil le na to, da odidem domov. Zavest, da lahko odidem, da mi ni treba biti tu po vsem tem, kar se je zgodilo, je prišla kakor olajšanje ter sem se je prav tako znenada, kakor je prišla, strahovito oklenil kot potapljajoči se človek bilke. »Samo še ta dan, dokler ga ne pokopljemo, mi daj Bog prestati!« sem si dopovedoval in kar čutil, kako se mi vali mora s prsi.

Paša je bila Tunikina, a to jutro sem na naglo opravil po hlevu in sam, ne da bi se s Tuniko ali s Toplečko kaj pomenil, spustil živino na pašo. Odgnal sem jo za hram in naprej pod hosto, ki je bila proč od hrama, a tudi daleč od stez, kar se le da na samem. Toplečke, vse tri, so odšle k rani maši, k zadušnici; doma pri mrliču je ostala Cafovka in nekaj starih žensk, vse v črno oblečene; prišle so in pomagale čuti pri pokojnem; prihajale so druga za drugo, nekatere iz doline, drugo prek brega, ko da bi Cafovka poslala ponje, in podobne veščam, ki so pričele obletavati mrliča med svečami. Ene od teh, neke Jugle, kočarske preužitkarice z Destele, sem se prestrašil, da me je zona spreletela. Hodil sem z živino in jo vračal, preganjal spomin na petkovo noč, na Toplečke in na Toplekovino, spomin na tisto zijajoče obličje v izbi, in se silil misliti o domačih onstran jarka, tudi o materi; ponavljal sem si materine besede: »Kaj veš ti, kaj so ženske!« — siloma so mi hodile po glavi in mi silile na jezik. Mislili so, da ne vem, toda pred mano je bila Toplečka: Toplečka na hramu, Toplečka v kamri in v sami spodnjici, ko da bi bila živa pred mano — o, poznal sem jih!

Eh, kaj poznal — spoznal, se pravi komaj komaj malo sem jih poznal!

»Kaj veš ti, kaj so ženske? Tako je, da, kaj veš?« sem si ponavljal in ogledoval proti domačiji, kar sem začutil, da za mano nekdo hodi. Skrčil sem se kot pred šibo in se v trenutku obrnil. Zagledal sem v dve gube potegnjeno starko, staro Juglo, kako je stala in si oddihala. Bila je takšna kakor pred desetimi ali petnajstimi leti, ko sem jo prvič zagledal v farni cerkvi, kamor sem hodil z materjo k rani, le da je bila zdaj še vse huje sključena in manjša. Začutil sem, da sem pobledel, po vsem životu me je zazeblo. Cela leta je že nisem videl, ko da se je znenada vrnila z onega sveta. Ne vem, zakaj mi je prišlo prav to na misel. Ognil sem se ji, da bi šla mimo, čeprav na pašniku ni bilo nikake poti, ona pa se je oddihala in se ozrla za mano.

»Žmetna hoja« je rekla, »sem čez ribnike sem prišla ...« — ko da bi jo bil vprašal, od kod. Sklenila je roki, da je zarožljalo — v eni je nosila molek, v drugi velike štirioglate molitvice z materino dušico — in povprašala: »Jezus, kaj še nisem na Toplekovem?«

»Ste,« sem rekel.

Jugla je pogledala po pašniku.

»Kaj, potlej je to Toplekova živad. Glej, glej,« se je začudila in se začela obračati za živadjo; nekaj ji je še po vsej priliki ležalo na pameti, jo skrbelo.

»Kaj,« je povprašala, »ti nisi Toplekov?«

»Ne,« sem povedal na kratko.

»Bog se mu usmili črez dušo, Topleku, zdaj je že pred večnim sodnikom. Toplek, on ja ni imel sina. Dve hčeri imajo? Dve deklinci?«

»Ja.«

»Saj sem to vedela, zdi se mi, da sem vedela. Teh otrok skoraj ne poznam več; še mladega, to je pokojnega sem komaj poznala. Poznala pa sem očeta — zibala sem ga. Mati so bili babica, in tako je potem prišlo, da sem ga tudi jaz ob priložnosti zibala. Vidite, vidite, zdaj pa je že mladi preminul, tako zarana ga je pobralo. Siromak je pač težko umrl — žensko in otroke, hčere pustiti, vse z materjo vred, še mlade, to ni lahko, lahko mi verjamete. Tega hrama se drži nesreča, že babica so pravili, tudi oče pokojnega ni šel po pravi poti s sveta; počil se je. Kaj je bilo poprej, ne vem, ne spominjam se več, ali babica so pravili ... Kaj hočemo, ljudje smo, uboge stvari na tem svetu, ne moremo si pomagati, če je božja volja takšna — je pač taka hiša, ki se je je nesreča prijela, a česar se nesreča oprime, tega ne spusti tako kmalu in zlepa. Pravijo, da je najbolje, če se takega hrama od daleč ogibaš, a jaz sem vseeno prišla, meni, stari ženski, nesreča ne more več tako blizu, polovica me je že na onem svetu, he.«

Zazdelo se mi je, da se je zasmejala, in nehote sem jo pogledal. Tenke, skoraj potegnjene ustnice kot pri suhi figi so se venomer pregibale, četudi ni več govorila; migale so tudi oči, živo, ko da bi poleg jezika samo še one živele na starki — in me motrile. Ne bi mogel reči, da se je smejala.

»Tak, nisi Toplekov, kakšna žlahta pa vseeno si.«

»Ne, nisem tudi žlahta ne.«

»Tak, si hlapček?« je bolj povedala ko povprašala. »Kateri pa si?« 

»Sosedov, Hedlov sem,« sem zmomljal, zaradi hlapčka, kar mi ni bilo vseeno, pa sem rekel: »Tako sem pri hramu, pomagam. Nisem za hlapca.«

»Saj, dandanašnji je težko s hlapci. Moramo si pomagati, kakor pač vemo in moremo.« 

Zamrmral sem, se obrnil in začel vpiti — nad kravami, vedno bolj so jele siliti proti hramu; toda meni ni bilo, da bi jih gnal domov, na paši je bilo tako varno. Odšel sem v strmino, da bi jih zavrnil, za mano pa je odšla stara Jugla. Ves čas ji je tekel jezik.

»Hudo jih je doletelo, hudo. Stara se bo težko omožila, a tudi s hčerkama ne bo še nič, premladi sta. Pravim, rekla sem že, to je taka hiša, ki se je nesreča drži ... Ubogi Toplek ...!« 

Še je govorila, toda jaz sem stekel za živino. Zavrnil sem jo proč od njive in se ustavil. Še vedno sem slišal Juglino govorico, le razumel je nisem več. Stresel sem se in se — ne vem, zakaj — spomnil na vešče, ki so jih v starih časih na grmadi sežigali. »Ta bi zgorela, brez drv bi zgorela,« mi je spreletelo glavo. Strašno sem jo zamrzil, še danes ne bi vedel povedati, zakaj.

Sonce je bilo visoko in še vedno nisem odgnal živine domov, ko sem zagledal prihajati sem od Toplekovih sestri, Olgo in Marico; očitno sta spotoma od maše kropili. Šli sta mimo mene in slišal sem ju, kako sta se na glas menili.

»No, zdaj si bo naš pobec lahko katero zbral,« je rekla ena — bila je Marica.

»Južek?« je nevedasto vprašala Olga.

»Kateri, če ne on? Koga pa še imamo?«

Spogledali sta se in se v robce zahihitale. Ko da me sploh ne bi videli ...

»Misliš mladi dve?« je povprašala Olga.

»Kaj bi ti dve kiklici? Staro naj zmeša. Jaz bi jo že, če bi bila v njegovi koži. Stara je babnica in pol, cela spočita kobila.«

»Saj zaradi mene se naj obesi, na katero se hoče, na eno ali na vse tri, da nam le grunta ne bo kdo speljal.«

Znova sta se zahihitali; njuna sreča, da sta bili mimo. Ne vem, kaj me je zadržalo, da nisem planil. Siloma sem se krotil in zatem ujel, kaj je Olga zdaj z jezo povedala:

»Prekleta baba, si jo videla, kako se je naštimala! Vsaj toliko naj bi počakala, da bi se ji ded do kraja ohladil. Stegovala je vrat, ko da bi ga samo ona imela.«

V cerkvi sta jo videli — kar zraslo mi je pred očmi: cerkev, jutranja maša, Toplečka in obe moji sestri, kako stegujeta vratove, in vrag vedi, zakaj sovražita Toplečko. Le zakaj je ne trpita?

Prignal sem živino domov in že med zapreganjem začutil, da je po hiši napeto. Ženske so se držale, Toplečka ni domala nobene zinila, Hana pa, ki je prišla šele po pozni maši — bilo je že proti poldnevu — se je zadirala, kolikor se je pač lahko, ker je bil mrlič v hiši.

Ljudje, ki so šli od maš in jim ni bilo preveč s poti, so prihajali kropit, čez poldan pa so ostale pri hiši Cafovka in nekaj tistih neogibnih vešč, ki so nenehoma nekaj sikajoče žebrale, da je bilo, kadar si šel mimo na stežaj odprte izbe s pokojnim, ko da bi šel mimo kapele. Ne samo vrata, tudi sprednja okna so bila na stežaj odprta, da je vleklo in da je bil po vsej hiši duh po vosku, po smrečju, po jesenskih rožah in po pušpanu; tiste vešče so se tiščale peči — to tudi zaradi prepiha — gledale nekam prazno predse, ko da bi jim ne bilo za nič na svetu več, in so ves čas sikale in obračale molke.

»Južek, obedovat pridi!« je poklicala Tunika.

Odšel sem za njo iz hleva in našel vse tri, kako so v kuhinji jedle, vsaka zase, in molčale.

Prinesel sem si stol iz prikleta in obstal sredi kuhinje. Miza, pravzaprav polica za pomivanje, je bila ob steni, a one tri so sedele vsaka na svoji strani, da nisem vedel kam in med kateri dve se naj zarinem. Stopil sem zadaj, za Hano in za Toplečko, in obstal.

»Hana!« je zaklicala Tunika.

»Kaj?« jo je ta trdo vprašala in pisano pogledala.

»Ogni se no malo. Ali je vsa miza tvoja?«

Zdaj se je sestra ozrla in z zadnjico, ne da bi vstala, zrinila stol proti Tuniki, da sem lahko sedel med Toplečko in Hano.

»Jezus, kakšni ste!« je zastokala Toplečka, dvignila predpasnik in se obrisala, da sem lahko za sveto mislil, da se joče; nisem si je upal pogledati.

Nato smo molčali in si nosili juho. Zatem se je Toplečka dvignila — ona je kuhala — in postavila na mizo naslednji dve skledi: krompir z narezano kuhano govedino in z endivijo. Nato je Hana vprašala, na glas in skoraj malo preveč nestrpno:

»Strica Rudla še ni?«

Lahko je vedela, da ga še ni, vendar je vprašala. Spreletela je s pogledom po nas treh okoli mize, obstala na Toplečki, ko da bi ona bila dolžna odgovoriti, in še enkrat, enako nestrpno ko prej, zinila:

»Meni so rekli, da bodo še pred poldnevom tu; kar od maše pridejo ...«

Nobeden ni nič rekel in Toplečka se je morala ozreti po hčeri.

»Kaj me toliko zijaš?« je zastokala, zatem pa rekla: »Vsaj danes me pustite, vsaj danes, ko njega pokopavamo.«

Znova je dvignila predpasnik, a preden ga je prinesla do oči, je vstala in odšla iz kuhinje — strašno in dušeče je zahlipala.

»Pustila bi mater!« Je rekla Tunika.

»Pustila ... Kaj veš ti?« jo je zavrnila Hana.

Zdaj se je tudi mlajša, Tunika, dvignila. Ostala sva sama s Hano; ona ni pustila obeda. Hodil sem z odprtimi očmi od sklede do sklede, da mi ne bi bilo treba pogledati Hane, in začutil sem strahoten odpor do vsega, kar je pri mizi delala; kako je zajemala, kako je nosila, ko kakšna snaha, ki se ne zmeni za nič okoli sebe, in kako žveči govedino, kako si pomaga pri tem opravilu s prsti. Hvala bogu, sem si mislil, prav lahko da zadnjič obedujem z vami, da vas zadnjič prenašam. Kar oddahnil sem si, ko sem pomislil, da lahko odidem — in da bom tudi odšel.

Vseeno pa sem si lahko mislil, da je bilo nekaj med njimi, preden sem prišel k obedu, med njimi, se pravi, bolj med Toplečko in Hano in med stricem Rudlom. Še malo mi ni padlo na pamet, da bo še tisti dan usekalo in zagrmelo — na samega pogreba dan, komaj bomo pokojnega pokopali.

Pokopavanje je bilo domenjeno za ob štirih, a ker je bilo do Rogoznice kakšno poldrugo uro, poti pa so bile slabe, smo morali pokojnega ob dveh dvigniti — kar se pravi, da se je vse tisto s pogrebom začelo koj po tem napetem obedu in da so, komaj sem pospravil kosilo, pogrebci, sosedi in žlahta že začeli prihajati in se zadnjič, s pokrižavanjem in s škropitvijo, poslavljati od gospodarja na Toplekovem, od zadnjega Topleka.

Moram povedati: imel sem srečo, da je prišel h pogrebu tudi Šerugov tesar, in da je on zabil krsto, tako je meni ni bilo treba — ni mi pa ušla nošnja. Nosili so po štirje in se menjavali, pri meniški hosti pa je Rudl pogledal nazaj, me našel z očmi in mi pokazal proti krsti — nič ni pomagalo, moral sem tudi jaz pod nosila. V levi sem držal klobuk daleč proč od sebe, s pravo pa sem držal nosila, ki so se pozibavala na ramenih, da sem jih čutil do kosti, kakor je pač bila steza kotanjasta in kakor so ostali trije nosači hodili in nosili.

Še dandanašnji dve, tri leta bo od tega, čutim ta nosila, ribanje nosil po kosteh, slišim molitve pred krsto in žensko požebravanje za njo; v spominu mi je ostala dolga vrsta pogrebcev, čeprav sem se bal ozirati se nazaj, v spominu mi je ostala Toplečka, obe njeni hčeri, Hana in Tunika, ki sta hodili koj za krsto, in njun jok; zatem dolga Rudlova postava, ki je hodila poleg Toplečke in ki je ves čas nosila glavo nekam togo in pokonci; zatem njegov beli in hladen pogled, ko da bi prišel k pogrebu sodnik, pred katerim ni milosti; in zatem mati nekje zadaj in sosedje ... Skratka dolga vrsta pogrebcev. Vse to mi je ostalo še dandanašnji v spominu bolj živo, ko bi si lahko mislil, čeprav ... čeprav — sem pomagal nositi do pokopališča tri- ali štirikrat, in vedno se mi je dozdevalo, da nosim celo večnost in da prenašam strahotno težo, a pred dvema dnevoma, ponoči, sva ga s tako lahkoto spravila v posteljo — in čeprav ... čeprav ne bi mogel več povedati, kako smo prišli na pokopališče. Komaj sem se dobro oddahnil, že sem zaslišal jokanje; naj prvo otroško jokanje, bilo je Tunikino, zatem pohlipavanje, bili sta Toplečka in Hana. Imeli sta skoraj enak glas kakor dve sestri, ko dve stari teti, ki sta zahlipali, ker morata jokati; vsaj za Toplečko se mi je zdelo tako. Rudl si je potegnil po očeh z robcem, potem je robec spravil. Po glavi se mi je motalo to, kar sem videl sinoči, ko sem stal med sedminarji; grozna misel me je spreletavala: kako drugače se živi in kako drugačni se kažejo ljudje svetu. Sredi tistega zmešanega duha po izkopani ilovki in po sladkobnih cipresah sem začutil iznenada strašno topost v glavi in po vsem telesu; ali je bilo to od jabolčnika, ki sem ga spil doma pred pogrebom, ali je bilo to od nošnje, od utrujenosti, tega ne bi mogel povedati.

»Kar je je,« je rekel Rudl iznenada Toplečki, »prestal je svoje. Vsi pridemo na vrsto.«

To ji je povedal ko v tolažbo, kakor o nečem kar pač pride in česar se ne moremo ogniti. Toplečka je samo huje zahlipala.

Skrbno sem se ogibal, da se ne bi srečal z njenim pogledom ali s pogledom katere od njenih hčera, enako ne z Rudlovim ali z mašnikovim — z mladim, obritim kaplanom, ki je prišel od nekod na pokopališče, zmolil svoje in vsevprek poškropil, znova molil, zatem pa enako naglo, kakor se je od nekod vzel, nekam izginil, ko da bi se mu ves čas mudilo.

Vračal sem se z materjo; dohitel sem jih in tako hodil potem skoraj do doma z njimi; za sveto sem jim obljubil, da pridem domov, kar odleglo mi je, ko sem se porazgovoril z njimi. Mati so mi večkrat tožili o Štrafeli in o Lizanji, kakor so pravili Lizi. To, da bom zapustil Toplekovino, že sama ta misel mi je pomagala, da sem laže zadihal — a vseeno sem mislil na Toplečko, sem znova jel misliti nanjo, čeprav sem take misli odganjal. To, kar sem govoril z materjo, so bile samo besede, besede, sam jezik. Še tisti večer, tisto noč, se je vse drugače obrnilo.

Doma, to je pri Toplekovih, me je čakalo polne roke opravke; tako je bila potem že trda tema, ko sem popravil steljo pod živino, snel šturmovko s trama, zaklenil vrata, jih preskusil, če so zaklenjena, in odšel po pocjah v hišo. Tako sem potem prišel med domače, to je med Toplekove. Vsi drugi razen Cafovke in njenega moža, ki je prišel s staro zaradi pitja, so se že odpravili — a tudi ta dva, Cafovka in njen, sta že priganjala drug drugega in se odpravljala.

»Ja, oča, ti pač ne moreč brez tega, da si ne bi nalil.« je oštevala molitvarica Cafa, čeprav nisem nikoli do konca zvedel, zakaj mu pravi oča, kajti Cafova kočarja nista imela otrok.

Včasih, prejšnje čase, celo v vojskinem času, so bile sedmine dolge, pogrebci so se napili in se prepirali tja čez polnočni čas, vse dotlej, dokler se ni žlahta na mrtvo sporekla, kajti sporeči se na sedmini, ko so začeli govoriti o drugačnem načinu življenja, to je življenju in gospodarjenju brez pokojnika, ni bilo nič posebnega; za prerekanja na sedminah je bilo vedno dovolj stvari, a tudi lepa priložnost je bila takrat za prepiranje. Medlo se še spominjam, četudi sem bil otrok, kako je bilo, ko smo pokopali očeta in kako so se mati za dolga leta skregali z žlahto. Takrat, v povojnih časih, so sedmine, gostije po pogrebih, vsaj pri nas, v naših krajih, skoraj čisto preminile — ostalo pa je vse drugo; pri Toplekovih je ostala mlada gospodinja, ostali sta dekleti, od katerih je lahko starejšo, Hano, zaskrbelo, da je začela gledati materi na prste. Zase bi lahko rekel, da sem bil do te sedmine za vse te reči precej slep, ta večer se mi je prvič posvetilo.

Počakal sem pri peči, da sta odšla Cafova dva, obložena s pijačo in ostanki, z odpustki sedmine. Cafu je gledala slatinka iz žepa, zadišalo je po moštu, ko je šel mimo. Od mize so jima zapovrstjo želeli srečno pot, potem pa je tam pri mizi, nastala tihoča — da je bilo, ko da bi zavoljo mene obmolknili, ko da bi zavoljo mene ne vedeli več, kako z besedami naprej. Toplečka je sedela na eni, Rudl na drugi strani mize, pri oknu, da sta se s svakinjo gledala; ob njem v kotu je sedela njegova žena, Toplečkina sestrana.

»Mi bi tudi lahko šli — kaj le čakamo?« je rekla sestrana »Deklinci, dvignita se!«

Potisnila je s pravo, v kateri je stiskala robec, proti hčeri, ki je sedela ob njej, ko da bi jo nameravala odriniti, medtem ko je pogled veljal možu; a ta pogled je bil tak, kakor da bi očital.

»Kaj le toliko čakaš, za sveto božjo voljo?«

»Jezus, počakajte še, ne hodite še, nikakšna ura še ni. Nikamor še ne boste hodili,« je rekla Toplečka in potisnila prvo deklinco, ki se je že dvigniala, nazaj na klop. In ko da bi se pravkar prebudila iz spanja, je znenada vsa oživela in se razgibala.

»Hana, dvigni se, stopi po pijačo!«

Tunika je vstala izza mize — lahko sem videl, kako ima krvave oči, kako je ves obraz nekam zgneten od joka — in odšla v kamro; le Hana ni vstala. Obsedela je pri mizi, ko da sploh ne misli vstati prej, doklič se ne bo zadnji pri mizi dvignil.

»Jezus, Jezus,« je pojadikovala Toplečka, se obrnila in rekla meni, ki sem še vedno stal pri peči in čakal: »Južek, z lučjo si prišel, stopi no ti po pijačo, tu je liter!«

Ali kakor se Hana poprej sploh ni zmenila za mater, tako se je zdaj zganila, iztrgala materi liter iz rok in odšla, ko da bi jo neslo iz izbe.

»Taka je, samosvoja, cela pasja!« je povedala z jezo Toplečka in zavzdihnila. »Južek, Jezus, saj še jedel nisi! Sedi no za mizo in vzami si!« Znova je zastokala na vsem lepem: »Joj meni, siroti ubogi, nesrečni — s takim otrokom!«

Prijela se je za glavo, ko da si bo zdaj začela puliti lase, a je na koncu obstala z obrazom v dlaneh; vsa nesrečna je stresla z glavo. Tačas sta se dvignili Rudlovi deklinci in odšli druga za drugo iz izbe v kuhinjo, kamor je poprej odšla Tunika. Sedel sem za mizo in si nadeval krompirja in mesa; na mizi so bili krožniki, noži in vilice kakor ob svetkih. Znova je nastala taka tihoča, da si kar čutil, kako je vse po hramu napeto, in da sem kar zaslišal, kako ura na steni še ni stekla; edino moj nož je rezal po starem porcelanastem krožniku in slišati je bilo vilice, kako so se dotikale porcelana. Tedaj je sestrana sunila moža ter ga pisano in po strani pogledala — Toplečka je ni mogla videti, bila je potegnjena v dve gube kakor okrepenela — in Rudl je položil pest na mizo, ko da bi zamahnil po njej, zatem pa povedal svoje.

»Da, Zefa, dekline ti odraščajo.«

Toplečka je zavzdihnila, da se ji je rahlo potresel sklonjen hrbet, zatem je bolj potisnila obraz med dlani.

Rudl je nehal in zvrnil kozarec. Sestrana ga je znova pogledala. Moški je ni pogledal, a ženin pogled je čutil. Začel se je presedati, privzdignil je roko in jo znova spustil na mizo.

»Nič ne pomaga,« je nadaljeval, »nekaj kratkih let, pa boste dobili moškega k hramu.« 

Toplečka je znova vsa trznila.

»In glej, kako se ti bodo obnašale!«

Toplečka je potegnila roko z obraza, se na pol zravnala, in ga pogledala.

»Taka je, Zefka,« je povedal ta; »moja pamet je že taka. Se boš že navadila ... Tudi Franc je bil mlad, a je moral umreti.«

»Kako praviš?« je vzrojila Toplečka in ga pogledala s svetlimi očmi. Še tisti hip pa se je vse zrušilo z njo vred, ko da je šele sedaj dojela, da je omenil pokojnega — strahovito, drgetajoče je zahlipala.

»Kaj bi Zefa!« jo je skušala potolažiti sestrana. Toda sestranin glas je Toplečko samo razdražil.

»Živa bi morala v grob, tako je! A ne morem, to je vsa moja nesreča.«

Vstala je in zavpila — tako razvnete je še nisem videl — obraz se ji je napel, postal je rdeč, zatem kar modrikast.

»A ne bom šla v grob,« je zavpila z zasiganim glasom kakor pijanec, »zapomnite si, vsi skupaj si zapomnite, cela žlahta — ne bom šla ... ne bom ... ne bom ...!«

Zajokala je, da se je jok kar trgal iz nje.

V tem se je Hana vrnila s pijačo. Postavila je liter na mizo, vse zapovrstjo pogledala in povprašala:

»Kaj pa ste imeli?«

»Imeli?« je povprašala Toplečka in jo nabodeno pogledala. »Ti pa kar molči. Ste se dogovorili kaj?« Pogledala je njo, Rudla, sestrano. »Vi se kar dogovarjajte, ali ne misli si ti, frka, da pojdem v grob zaradi tebe, ne misli si!«

Nalil sem si kozarec in lahko sem videl, kako se mi roka trese, nisem in nisem ga mogel več mirno naliti.

»Jezus, kaj pa sem storila?« je Hana strašno prenevedasto pobarala.

»Uh!« je hlipnila Toplečka. »Storila? Uh ...!« Bilo je preveč, Toplečka ni našla besede, da bi odgovorila. Znova je zatulila.

»Če sem vam napoti, lahko grem — od hiše,« je rekla, kar se je le dalo mirno, Hanika.

»Še to!« je zinila sestrana, ki se je držala, kar se je jezika tikalo, ves čas ob strani.

Toplečka jo je samo pogledala. Vlil sem vino vase in čakal, kdaj bo ploha prišla do mene, kdaj se bo name vlilo. To se je tudi koj zgodilo. Kakor skozi nekakšno meglo sem videl Rudla in vse druge pri hiši in zaslišal Rudlov glas, ki je zapovedoval, četudi je začel s povpraševanjem.

»Kaj pa ti, Hedlov?«

Preveč sem bil prestrašen, da bi mu kaj odgovoril. Rudl je lahko po mili volji nadaljeval s svojim povpraševanjem in lahko je tudi povedal svoje.

»Ti si jim pomagal, kaj? Tebe je brat, pokojni, bog mu daj dobro, naprosil, kaj? Kaj boš pa zdaj, kaj? Vaš Štrafela, pravijo, pojde proč od vas, kaj? Ženske, vaše doma, bodo potrebovale moškega pri hramu, ali ne? Boš moral domov, kaj? Hedlov?!«

Druge krati, ko ne bi bilo prepira in ženskega joka, a tudi ne tega zapovedujočega Rudlovega glasu, ki se je znenada od nekod vzel in je hotel zdaj vse po svoji glavi napraviti, druge krati, ko bi ne bilo teh in takih vprašanj, bi mirno povedal, da pojdem, da sva se že z materjo tako ali tako dogovorila, in nazadnje bi lahko tudi povedal, da bom odšel zavoljo Štrafele; napravil bi se kratko malo po Rudlovi pameti, Toplečka mi je lahko bila navsezadnje deveta skrb. Ali vse to sem čutil vedno huje, se ob takem in po takem kmetovem povpraševanju ni moglo več zgoditi. Vedno bolj sem čutil stol pod sabo, v glavi pa nekakšno trmo, da se za nič na svetu ne premaknem s stola, zdaj že ne. Čutil sem, kako je kmet zapičil oči vame, kako me je pogledal, kako je čakal, kaj bom povedal, ali bom pokimal, ali se bo zgodilo po njegovem, zatem pa sem na vratih kamre zagledal Tuniko, za njo pa glavi obeh Rudlovih deklinic.

Segel sem po litru in si znova natočil; preden pa sem izpil in lahko kaj povedal, se je kolo zasukalo — obrnila ga je za ta večer Toplečka. Dvignila se je, nisem je videl še takšne, s tako divjim in pisanim pogledom, tako napeto zravnana, da ji je trebuh kar zaplal, ko je tudi ona ta večer svoje povedala.

»Tako zdaj, tako?« je začela. »Počakaj, da vam bom jaz svoje rekla. Misli si ti, kar hočeš, tudi da sem za to na svetu, da bodo vedno drugi z mano opletali. Vem, za kakšno me imate, za noro — pa saj sem tudi bila, drugače se ne bi pustila prignati na ta prekleti breg, toda do konca življenja ne mislim biti več nora. Zato, zato bom živela poslej tako, kakor bo meni godilo; tisti bodo pri hiši, s katerimi si bom lahko na kmetiji pomagala.«

Mislila je name; pogrelo me je in hladno spreletelo — tudi če bi hotel, poslej ne bi več mogel vstali s stola, preveč je bilo.

»Komur pa ni kaj prav, lahko gre.« Malo je počakala, zatem pa povedala do kraja, »Tudi vas nobenega nisem klicala na posvet,« — to je letelo na Rudla in na sestrano — »nikar se ne bojta, da ne bi znala pojesti, kar si bom pripravila.«

To je rekla, odšla prek izbe in sedla na ogal pri peči, tako da je imela celo izbo na očeh. Prekrižala je roke in zdaj — to se je videlo — samo še čakala, da še žlahta svoje stori; njej ni bilo potrebno nikamor v noč, bila je pod svojo streho; lahko da se je prvič, odkar je prišla podnjo, tega do kraja zavedala.

Kazalo je, da jo je žlahta razumela.

To pa še ni bilo vse, ženska je še nekaj povprašala.

»Kaj pa Gečevka? Ali se ne bo vdrugo omožila?«

Nastala je tihoča, ki pa je terjala odgovor. Toplečka je gledala po izbi, drugega za drugim prebadala z očmi in čakala.

»Da, ona se bo,« — Rudl je komaj komaj spravil iz sebe — »zavoljo maličkih otrok.«

»Tak, jaz pa naj samo na grob čakam? Kaj?«

Znova je vse, drugega za drugim pogledala in čakala.

Prvo je pognalo pokonci sestrano.

»Tak, saj, resnica je, nismo se motili! Saj, to si ti, samo ti si lahko takšna, grozna! Rudl, kaj še sediš in čakaš, gremo!«

Kaj je resnica in zakaj se nismo motili — gotovo se je vse to tikalo žlahte — tega sestrana ni povedala. V izbo sta prišli obe njeni deklinci in sestrana znenada ni mogla vsega do kraja povedati. Tudi Rudl je vstal, bil pa je takšen, ko da bi mu Toplečka vse veselje pobrala. Znenada ni nič več vpraševal, poiskal je klobuk, nekaj preklel, za tem pa rekel:

»Kaj takega pod domačo streho ...? Zefa, se bomo že še pomenili, lahko noč.«

Toplečka ni nič na to rekla. Toda zunaj je začela znenada vpiti Hana. Ko neumna je začela vpiti, naj jo botrica, sestrana, za božjo voljo počakajo, da pojde z njimi, in da nima več kaj iskati doma.

»Uh, takšna mati! Kaj sva dočakali, me ubogi siroti ...?«

Pritekla jo v hišo po Tuniko, ali Tunika ni hotela nikamor, samo zajokala je.

»Pojdite vsi, pojdite!« nas je gonila znenada Toplečka, ne da bi se kam premaknila s svojega ogla.

Odneslo me je iz izbe. V prikletu sem slišal še zadnje Hanikine kletvice, ko je odhajala skozi ograd za Rudlovimi, za tem pa sem začutil nekoga za sabo. Ozrl sem se in zagledal Tuniko. Brisala si je oči, potem me je vprašala:

»Južek, saj ne pojdeš? Prosim te,« je poprosila, »nikar ne hodi! Tako me je strah ...«

Stala je vsa nesrečna pred mano, kakršne nisem še nikoli videl in še danes ne vem, kaj mi je branilo, da je nisem prijel in si je stisnil nase. Tako bi se lahko to noč vse drugače obrnilo, kakor se potem je. A nekaj mi je branilo. Vsa je drgetala, oči so se ji nemirno svetile, sam strah in sama prošnja jih je bila. Ali sem se bal Toplečke v izbi za pečjo, ali pa sem mislil, da je žalosten dan, pa bi ne bilo prav, če bi se je dotaknil. Tako je potem bilo vse, kar sem storil, to, da sem bolj izjecljal ko povedal:

»Le pojdi spat, Tunika, ne grem, nocoj gotovo še ne. Kaj se tako bojiš, Tunika?«

Videl sem, kako je vsa hvaležna stala pred mano, znenada pa me je naglo prijela za roko, mi jo stisnila, obenem pa tudi že obrnila in odhitela v kuhinjo in po stopnicah — v hiško.

Odšel sem v zadnjo hiško, a preden sem se začel razpravljati, odrezal sem si predpasnik, me je Zefa poklicala glasno, da se je lahko slišalo po vsem hramu, tudi do Tunike ali do zgornje hiške:

»Južek, pridi, pa si še vzemi, saj nisi nič večerjal, še pijače nisi izpil!«

Oglasil sem se, v resnici me je žejalo in odšel sem. Spil sem, a ko mi je rekla, naj sedem, sem tudi sedel. Tako sem začel še enkrat pobirati ostanke z mize, lakota se je oglasila sama od sebe. In čeprav sem sedel s hrbtom proti peči in proti vratom, sem vedel za vse, za vsako reč, kar je delala in kar je še postorila. Odšla je pred prikletni prag, se čez čas vrnila in zaklenila vrata, odšla v kuhinjo, poklicala Tuniko, če spi; zatem je prišla v izbo, sedla na klop pri mizi, si nalila in izpila kozarec in tudi mene silila, zatem je odšla k peči in sem začutil, kako se je začela za mojim hrbtom razpravljati. Slišal sem, kako se je sedla in sezula. Potegnila je črno židano ruto z glave in jo zložila. Potegnila je črno krilo s sebe — slišal sem, kako se je pretegnila in odšla k postelji, jo odgrnila, kako je znova vse zložila, zatem pa je z vzdihom legla.

Vstal sem in krenil proti vratom, ne da bi se ozrl po njej in po postelji.

»Jezus, Južek, strah me bo,« sem zaslišal za sabo.

Ustavil sem se, se za trenutek spomnil na Tuniko, a me je spomin še tisti trenutek minil, ko da bi ga po nagli vodi odneslo. Potem sem slišal:

»Kaj, če bi si v izbi postlal, pri peči ...?«

Pogrknil sem in odšel.

Znova sem slišal, bil sem v hiški, da je vstala in za tem, kako mi je pripravljala ležišče pri peči.

Dolgo sem sedel na svoji postelji, potem pa sem se dvignil — zdaj je Tunika gotovo že zaspala — in odšel čez priklet. V izbi je luč še gorela. Ugasnil sem jo, a ko sem se napotil proti peči, proti ležišču, ki me je čakalo, sem zaslišal, kako je zašumelo ličje pod žensko, zaslišal sem vzdih, potem besedo, ki me je poklicala.

»Južek!«

Bil je glas, nestrpen in kakor prošnja, domala ko zapoved.

In znova so se začele noči; v njih ni bilo časa za pokojnikov spomin — ne za misel na Tuniko.

VII.

[uredi]

Tako se je potem zgodilo, da nisem odšel domov, na Hedlovo, in da sen ostal na Toplekovem, pri Toplečkah, se pravi — pri Toplečki, pri Zefi — pri stari. Za Hano, ki je tako znenada zbežala od hrama, je kazalo, da se tako kmalu ne bo vrnila; kajti kak teden po begu, ko bi si lahko premislila in se izkujala, je poslala ene Rudlovih pa neke glavnike in po predpasnike, po zimske rute in po vsakdašnjo obleko in obuvalo. Tunika se je jokala, a je vse poiskala in dala sestrani. Toplečka pa je, ko se je vrnila od maš, najprej vse spreklela, sklapuškala Tuniko, ker je dala obleko, čez kak dan pa je sklenila in rekla:

»Ali to povem, v hramu se mi naj nikar več ne prikaže!«

To je bilo povedano zame in za Tuniko, a tudi za vse one, ki so prihajali k hramu in začenjali pomenek zavoljo Hane ali zavoljo opravke.

»Bomo že zmogli, naj nikogar ne skrbi! Sem zmogla do zdaj, ko sem imela že z njim skrbi, pa bom še nadalje. Kakšina sreča, da nam Južek pomaga. Oh — Jezus!«

»Kar obdrži ga!« je rekel kdo, ki ni nič vedel, kako je med nama, ona pa je odvrnila:

»Saj bi, če bi ga le mogla. Mladi pjebi so mladi pjebi ...«

»Uh, kaj bi to!« so jo zavračali ljudje. »Dve hčeri imaš, katera mu bo že po volji.«

»Eh,« je vzdihnila Toplečka, ko da ji ni prav, da govore o hčerah in povedala, zakaj ne. »To je še vse premlado.«

In boter, ali kdo že, je odgovoril:

»Bosta že zrasli, čez noč ti bosta čez glavo, boš videla, pa še kmalu, ha, ha, ha ...!«

In boter, ali kdo je bil, si ni mogel kaj, da se ne bi na glas in pomenljivo mežikaje zasmejal.

»No, bom že še videla!«

Toplečka je končala na kratko, kolikor je najbolj mogla.

Očitno si videl, da ji ni bilo nič kaj po volji, ko so govorili, kako naj hčere moži. Tudi ljudem se je začelo vse to dozdevati, kajti sam sem slišal, kako se je Muršec pri Ploju režal in razpredal o Toplečki:

»Saprament, baba, kako se ti je nesla od maše, kar razganja jo rdečica. Ta Hana ni prav storila, da je šla od hrama, stara se ji bo odedila, pa bo dekle imelo zlodeja. Joj, kako je deklinca nora, kako se ji bo otepalo.«

In potem je ta Murko, ali Murkec, ki je zrasel komaj za dobro polovico človeka, poiskal s svojimi mišjimi očmi mene, pokazal s prstom name, kakor da bi mi hotel pokazati skozi okno, ter vzkliknil, ko da bi me svaril: »Ti, Hedlov, varji se je, dokler si še na čistem z njo. Kasneje, pubec, bo kesanje prekasno! Nikak jok ne bo več pomagal. Nimaš oče, da bi ti to povedal, ne zameri, zato, če ti jaz to povem, jaz, vidiš, hi ... hi...«

Murkec je nehal in potegnil z zaprto dlanjo po vratu, da se je zdelo, ko da si briše prej obraz ko oči in ko da je prenehal, ker zavoljo spomina in žalosti ne more več besede spraviti iz sebe.

V krčmi je bilo bolj malo ljudi, sami moški, toda prišla je krčmarica, na vratih se je pokazala ena od krčmarjevih deklet. Hotel sem se napraviti, ko da me vsa reč ne tiče, potem sem se začel smehljati, kajti ljudje so me le začeli gledati; nazadnje pa sem čutil, kako ne morem več zadržati krvi in kako mi sili v glavo. Bilo mi je, ko da bi me na pranger postavili vsaj nekaj kratkih trenutkov; a že je prišel Murkec do »jaz, vidiš!«, prišel je do sebe, do svoje zgodbe ter se začel sam sebi smiliti in zdaj so se začeli moški njemu smejati. Počakali so, da se je pobrisal in ga začeli nadlegovati, naj pove, če ne zavoljo njih, pa mlademu pajbiču tu, kako se je njemu zgodilo z žensko. Murkec se je še nekajkrat pobrisal, ko da hoče odgrniti spomin in povedal staro štorijo, kako ga je kmetova hči, pri katerem je bil za hlapca, zapeljala.

»Tako je bilo, zapeljala me je v posteljo, v svojo in tako visoko postlano« — Murkec je pokazal vse to z roko tako, da se je malo dvignil s klopi — »posteljo, se slekla do nagega, da, potem pa tudi mene slekla. Tako sva potem naga ležala in jaz nisem vedel pred milim bogom, kaj storiti, tako me je bilo strah! Ali ženska si je zmislila. Prijela me je — in že sem bil ko dren, ko dren vam povem ...«

Moški so se na glas zarežali, krčmarjevo dekle se je prav na glas zahahljalo, nihče več se ni brigal zame, še krčmar ne, ko sem vstal in plačal svojo četrtinko. Slišal sem še, medtem ko je krčmar brskal po predalu za drobižem, kako je Matjašičev komi povprašal:

»Kaj se pa nisi oženil z njo? Bogatec bi bil! ...«

Videl sem, kako se je Murkec znova pobrisal po obrazu, in potem slišal, kako je povedal:

»Kaj bi jaz, siromak in polovica človeka! Kakšna štimana nevesta pa je bila, ko je šla k zdavanju! Na hram sem se potegnil, ko so šli od hrama, potem pa sem se mrtvo napil ... Eh, kmečka je bila, bogata, poigrala se je maličko, poigrala ... Lahko se je s siromačkom! Bilo mi je, da bi se obesil, a se nisem ...«

»Obešanje, to je za nazadnje.«

Takšna pamet, zatem smeh in tisto hahljanje iz hiše je bilo zadnje, kar sem slišal, preden sem pogledal izpod verande tja proti Toplekovi domačiji in se pognal čez cesto ves čas nekje na tihem zadovoljen, da sem se potegnil tako poceni, ne da bi obvisel komu na očeh. Zavoljo žensk, b-ha, zavoljo žensk se jaz ne bi obešal, sem si mislil, dvignil ramena in se stresel, eh, bilo je takrat, bil sem še ves zelen, kaj pa sem poznal življenje! »Poigrala se je malo, poigrala ...« sem pomrmral spotoma, in si predstavljal slečeno žensko v postelji, kako se naglas hahlja in se poigrava z do kraja nesrečnim Murkcem. Murkec se mi je zasmilil, hkrati mi je bilo, ko da se sam sebi smilim. Tista kmetica je bila ko Toplečka, tisti Murkec jaz sam, medtem ko je Toplečka zdihovala, silila in zapovedovala:

»Žgečkaj me! Daj, žgečkaj me ...!« Bilo mi je, ko da mi raste čez glavo, ne da bi mogel sam kaj za to; nekje na tihem me je bilo strah, strah prav vsega na svetu, tudi Toplečke, a ne bi mogel verjeti, da se je tudi ona poigravala. Ne, to ni bilo poigravanje, kar je bilo med mano in njo, to je bilo od vsega začetka nekaj povsem drugega. Kmetica si je mene vzela; počasi sem huje in huje čutil, kako ve, da me ima, kako me privezuje nase, kako me za nič na svetu ne bi hotela kateri drugi prepustiti, kako ... kako bi rada počasi napravila svojega gospodarja iz mene, a zato sem se čutil strašno, strašno otročjega, zelenega. Nisem vedel, kaj naj storim in kar prav mi je bilo ob takih prilikah, ko je začela sitnariti, da ni Hane pri hiši. Hana ne bi molčala, ona ni bila Tunika; strašno bi se ponorčevala iz matere.

Kakor sem se še pred kakšnega pol leta čutil hlapca in sem bil včasih tudi ves nesrečen zaradi tega — da za nič na svetu ne bi odšel od doma, če ne bi bilo Štrafele, tistega domačega muljenja in ženskih prepirov! — mi je bilo do kraja odveč, kako se je sukala Toplečka zdaj okoli mene; bila mi je nadležna, da sem jo stežka prenašal.

Po navadi me je v nedeljo opoldne, ko sem se vrnil od poznih maš, čakala še vsa opravka in živina; potem je bilo potrebno cele kvatre čakati, da je bilo ob dveh — in da je katera prišla na prag ter se zadrla: »Obedovat!« Zdaj sem lahko samo pogledal v hlev po živini, ko sem se tako vrnil od maše in našel živino opravljeno, in krave, kako so že polegle; v prikletu, ko sem šel v kamro, da se preoblečem, ni bilo več Hane, ki je vedno pomrmravala, kod hodim tako dolgo in ki je bila vedno v skrbeh, kdaj bom opravil živino. Pač pa so se odprla kuhinjska vrata, komaj se je zaslišala moja stopinja, med vrati pa je stala Toplečka, domala da ne svetešnje oblečena in hitela:

»Dobro, da si prišel, zdaj zdaj bo obed na mizi. Samo pojdi in sedi, medve s Tuniko bova zdaj zdaj v izbi!« Obrnila se je in stopila k skledam, a še isti trenutek se je znova prikazala, tokrat s skledo. »Jezus, Južek, k živini bi še lahko pogledal. Tunika je nekaj poopravila, rekla sem ji, daj, še ti poglej, dela imam, saj ne utegnem; na otroka« — to je letelo na Tuniko! — »se nič ne moreš zanesti.«

Sreča, da Tunike ni bilo v kuhinji ali kje v hiši, da bi naju slišala, Hana bi ob čem takem povzela in začela, vseeno, ali bi jo kdo slišal ali ne, le da za stopinjo bolj nestrpno in nadležno: »Jezus-jezus, zlati Južek, kaj bi hiša brez moškega?«

Preoblekel se nisem — bila je nedelja in bilo je svetešnje kosilo; tudi slekel si nisem suknje — bila je jesen in dnevi so bili že precej hladni; prevezal sem s predpasnikom in čeprav sem bil že v hlevu ter videl, da je vse, kakor mora biti, sem vseeno odšel še enkrat v hlev. Na pocjah sem zadel na Tuniko, ki je hitela s praznima škafoma od štalink.

»Kaj, Tunika, naj ti pomagam?«

»Nič,« je rekla na kratko in zatem koj pojasnila, ko da bi popravila: »Je že znošeno.«

Za tako Tunikino nevoljo sem se malo menil. »Drži se!« sem si mislil svoje in odšel mimo hleva — vanj še pogledal nisem — v kolarnico. Prijel sem za lojtre na vozu, se predjal čez oje in se zagledal skozi široke špranje med deskami, s katerimi je bila po tej strani obita kolarnica. Skozi te deske si videl na oni strani grabe drevje, vse orumenelo od jeseni, videl si med drevjem hišo-domačijo, listje je padalo in na novo pokriti hrami so se vsak dan bolj videli, gledali so v svet, sem na to stran, na Toplekovo in prinašali misli, vse te misli pa so bile takšne, da sem vsak dan močneje čutil, kako stojim bolj in bolj trdno na svojih nogah in da se pišem Jožef Hedl. Za Štrafelo so že povsod vedeli, da pojde, Lizika je shujšala, da jo je bilo težko pogledati. Ne samo hrami, cela kmetija mi je bolj in bolj ležala pred nogami, samo stopiti mi je bilo treba tja čez jarek in napraviti red. To bi se tudi zgodilo, da se ni zdaj začelo zapletati s to neučakano in ovdovelo Toplečko. Zdaj, če bi hotel, bi lahko odšel, a vseeno nisem odšel; tudi če bi bila namesto pohlevne Tunike doma zajedljiva Hana, najbrž ne bi odšel. Vse to s Toplečko mi je godilo, čeprav ... čeprav so bili tudi časi, ko sem huje in huje čutil, kako se je namesto strahu začelo zalezati vame nekaj kakor naveličanost.

»Južek ...!«

Glas je bil Toplečkin; klical je, a bil bolj neučakan in nestrpen, nič več ni tako vabil. Zdrznil sem se in odskočil od desk. Ne bi hotel, da bi zvedela in slutila, kam sem gledal — vse bi postalo še bolj žmetno, še težje bi človek to prenašal.

V izbi je Tunika že sedela na klopi za mizo, medtem ko je Toplečka prišla za mano. Stal sem sredi izbe, ona pa je že od vrat sem začela:

»Sedi, Južek, sedi! Vzami si stol in sedi!«

In že je odložila skledo s solato k peči, prijela za stol in ga postavila k mizi; sama je sedla pred miznico, kjer je včasih sedel pokojni Toplek. Tako sem odslej sedel zunaj mize, kakor boter ali stric, ki je prišel k hramu.

Hana bi povedala: »Se ne bi kar za miznico vsedel?«

Pomolili smo vsak zase, se vsak zase pokrižali in zajeli. In že se je začelo.

»Jezus, po nastil bo treba!« je povedala in me pogledala Toplečka, samo mene. »Samo pogledati bo treba v hosto. Danes popoldne bi bil tak zlati čas. Le kdo bi šel z mano, sami mi skoraj ni, da bi hodila? Daleč je, pa tako na samem je.«

»Pa pojdiva oba!« bi svetovala Hana, pri čemer bi imela na moč resen obraz, da ji ne bi Toplečka ali jaz katere zasolila, v sebi pa bi se očitno posmehovala.

»Južek, ne bi stopil z mano? Bo že Tunika spustila na pašo.« In čez čas, ko se nisem in nisem oglasil — »Meje bi ti pokazala. Pojdi, le pojdi!«

Bil sem ko na trnju. Drugače je bilo, ko sva s Toplečko orala, ko je ona orala, jaz pa plužil; ali zdaj — da bi šel z njo v hosto, čez celi vrh, med hišami — to mi ni nič prijalo.

»Saj bo suho, ni se bati,« sem rekel. »Tudi z drevja je že zletelo,« sem pridjal, da bi jo do kraja pregovoril, češ da ni treba iti v hosto.

Vendar se Toplečka ni dala pregovoriti, a jaz se nisem mogel do konca izgovarjati; ni bilo več s čim. Znova smo zajemali, za juho je prišel na mizo krompir, sta prišla meso in solata, in Toplečka je znova začela z Jezusom in Južekom.

»Jezus, Južek, kaj misliš, bomo rdečko že lahko zapregli?«

»Zakaj pa ne,« sem odgovoril in povedal, že zavoljo Tunike: »Junčka sta še premlada za klance. Petkrat bi obrnili, preden bi bili doma z vozom.«

»Jezus, resnica je.«

»Jezus, Južek, zlata resnica!« bi popravila Hana, medtem ko bi Tunika molčala, zatem pa položila žlico. Pač pa je Toplečka rekla:

»Jezus, Južek, na pijačo smo pa čisto pozabili! Stopi no, prinesi nam vina! Tistega v kotu potegni. Ključ je pri meni, tu ga imaš, na, za natego pa tako kje visi, spodaj na kletnih vratih. Kar ročko natoči! Jezus, ali me žeja! Tebe tudi, Južek! Jezus, Jezus!«

»Bog vama požegnaj!« bi želela Hana in se dvignila izza mize kakor Tunika, le da je Tunika odšla, ne da bi kaj rekla.

Vse to in takšno je storilo, da se nisem nikamor več prikazal, tudi domov nisem več hodil. Ne zunaj pred hramom in pred ljudmi sem se Toplečke ogibal, drugače je bilo doma. Pomagal sem ji gospodariti — ona je pač hotela, da bi ji pomagal.

Težko pa je bilo v teh časih po vojski ostajati samo doma; kakor sem včasih rad hodil na mitinge, tudi zavoljo deklet in zato, da sem se potegnil z doma, me po Toplekovem pogrebu ni bilo skoraj nikamor več; toda časi so bili taki, ko da bi se norih gob najedel; nikdar nisi do kraja vedel, pri čem si. Vse so ljudje govorili: da bodo jemali živino, da bodo jemali grunte, da bodo skratka, tistim ki kaj imajo, ki so si kaj pripravili, sploh vse pobrali, ljudi pa spravili v Srbijo. Tisto, da bodo pobrali meniške gorice ali da bodo razdelili baronove njive, tisto je bilo ljudem bolj malo mar. Baronove njive in travnike so tako ali tako že od pomneža imeli siromaki v najemu, za menihe pa se ni bilo bati, da bi silo trpeli — norih babnic je še vedno dovolj na svetu! — toda drugače je bilo tisto, kar go govorili o gruntih in o ljudeh samih. Štrafela po tistem zadnjem polomu ni nič več dosti govoril, samo zvito se je smehljal, ko se je pustil napiti, in pripominjal, kako on že ve, kaj mu je storiti, ljudje pa bodo še kmalu na svoji koži občutili, kako bo — to se je reklo, da ne bo, kakor bi moralo biti, da bi človek v miru živel in se ženil, kakor bi mu prijalo. A vse to so tudi govorili, da človeka niso pustili več pri miru, da nisi mogel ostajati samo doma in da si moral vedno na kake sestanke; tam je človek vsaj malo zvedel, pri čem je. In tako je prišlo tisto zimo do sestanka, na katerem je zvedel svoje tudi Štrafela — enkrat za vselej.

Sestanek je bil v krčmi pri Ploju, kakor je bilo to za Gomilo navada še iz prejšnjih mirnih časov. Toplečka se je zarana, še pred večerjo, napravila, in ko sem prišel v izbo, me je vprašala:

»Ti pojdeš?«

Postal sem sredi izbe, zavzdihnil in se zagledal bolj na strop ko na uro ob peč:

»K Ploju na sestanek ...« je rekla, ko nisem nobene zinil.

»Ne vem,« sem rekel, čeprav sem vedel kaj bom storil — namreč, da pojdem, ni mi moglo biti vseeno, kaj nameravajo z nami, že zavoljo gruntov ne.

»Jaz bom šla,« je povedala Toplečka, si nekaj popravila nogavico pod krilom, zatem pa dvignila nogo na stol, potegnila kikle nazaj in začela — tako pred mano, čeprav sem še vedno strmel proti stropu — prevezovati nogavico pod kolenom. Šele ko je zaslišala pred vrati Tuniko, ki je prišla večerjat, je spustila kikle in se obrnila proč od mene. »Eh,« je vzkliknila nejevoljno, zavoljo Tunike pač, šele zatem zavoljo gruntov: »Eh jezus, le kaj si bodo še namislili zavoljo gruntov?«

Tako je odšla Toplečka prva, medtem ko sem odšel sam precej kasneje, vendar se nisem preoblekel. Prišel sem k Ploju, ko je bilo tam že vse polno, da so bila vrata od krčme, od pivnice pa tudi prikleta na stežaj odprta, četudi je bil večer hladen. Tudi jaz nisem rinil nikamor naprej ter sem ostal med moškimi, pravzaprav med samim mlajšim fantovskim svetom, skraja na verandi, kasneje, ko se je začelo s Štrafelo, pa v prikletu, od koder se je dalo na prstih stoje videti v natlačeno polno, do kraja zakajeno krčmo. Skraja, kolikor sem ujel in kolikor so se ljudje tudi zadaj oglašali in svoje pripominjali, je šlo za baronovo zemljo; kdo jo bo lahko dobil in kdo bi je bil najbolj potreben, a tudi, kdo je je najbolj vreden. — Nekdo je zinil: »Kot če bi bili v cerkvi pri špižanju!« — in moški so se zarežali. Zatem so prišle na vrsto meniške gorice in pri teh goricah je bilo slišati tudi Štrafelovo ime — in to je bilo že narobe.

»Štrafela, he, Štrafela ...« si slišal, kako je šlo med ljudmi, krčma pa je ostala vseeno mirna; tudi od zadaj na verandi in v prikletu, kjer je bilo več prostora in se je mogel človek obrniti, se ni nič premaknilo. Potem pa je neka ženska, ne bi mogel več reči, katera, skorajda piskajoče, z visokim, kar užaljenim in jeznim glasom povprašala:

»Kaj, ali Štrafela ni zidar?«

Kakor da bi bilo ženski vseeno — naj se zgodi, kar se bo in kar se mora zgoditi.

Zdaj ni več samo zašušljalo med ljudmi, zdaj — dvignil sem se na prste — zdaj se je krčma zganila. Potem je nastala tihoča, v nji pa sem slišal še nekaj pripomb in vse so se tikale Štrafele, njegovega zidarjenja, komisarjenja — ljudje so mu pravili tudi komisar — in sploh vsega. Nič več ni bilo strahu pred njim.

»Ta bo pa z zidarskim kladivom kolje nabijal ...«

»Kaj nabijal — ometaval ga bo ...«

»Trsje bo ometal ha-ha-ha ...« nekdo ni mogel in ni mogel zadržati smeha.

Vsem pa ni bilo za smeh.

»Kaj, ali ne pravijo, naj dobi zemljo tisti ki jo dela?«

»Kaj, ali se ni nakomisaril?«

In zatem ženski glas:

»Jezus-jezus, resnica je! Kaj, ali ni že Hedlovih spravil v nesrečo? Komunizem nam je pridigal, zdaj bi nam pa rad prvi zemljo odžrl.«

Tako je svet povedal narobe za Štrafelo; bilo je narobe, ker se ni koj oglasil, a nekako narobe, ko si je po vsem tem sploh še upal. Ali on je bil Štrafela in mu ni bilo pomoči. Življenje samo ga je moralo začeti mlatiti po glavi. Vendar pa tudi molčati ni mogel: preveč so mu jih napeli.

»Jaz, tovariši,« je začel kakor je bila njegova navada — zagledal sem ga, ko je razoglav vstal; bil je čisto pred mizo, v prvi vrsti — in je zatem tudi ponovil: »Jaz, tovariši, če sem zidar, kaj pa to koga briga! A kar se meniške gorice tiče, ali jo bom dobil ali ne, je to moja stvar, Štrafelova, se pravi, partizanska. Kdo se je boril na Gomili? Gomilani ali Štrafela?«

Sprva so ljudje, ko je spregovoril, zamrmrali, toda Štrafela je govoril bolj in bolj žolčno; vsaka njegova misel je bila počasi in zase povedana; kar videl si, kako se mu pene nabirajo na ustih, kako prši od njega — s tako jezo je metal glasove iz sebe. Ni se mogel zadržati, preveč so mu jih povedali. Nič ga ni izučilo, kako je bilo poleti, ko so mu vzeli besedo in se je moral pobrati. A tokrat ni šlo samo za besedo ali za ugled, šlo je za gorico, bila je hujša reč — šlo je za edino, kar je Štrafeli še ostalo od gomilske partizanščine.

»Vi, Gomilani, vi boste meni gorico oponašali? Vi ... vi ... vi ...« kar nič ni mogel najti prave besede za nje, za Gomilane — »vi, ki ste si doma riti greli, ko se je Štrafela za vas boril? Vi ... vi ...«

Preden je znova kaj povedal, mu je neka ženska na kratko povedala:

»No, ti pa si jo pri Hedlcah!«

Neki drugi se je to zdelo še premalo ter je, preden je Štrafela prišel k sebi in ji zavezal jezik, zavzdihnila in naglo pristavila:

»Če bi si jo samo pri njih!«

»Jaz pa pravim, naj gre, od koder ga je prineslo. Gomilani smo živeli brez njega pa bomo tudi zdaj brez njega. Ne vem, kam le so te Hedlce gledale?«

Štrafela je nehal s svojim »vi ... vi ...«, nekajkrat je poskusil tudi z »jaz, tovariši«, a vedno ga je kakšna oplazila, da se je znova pobral in začel z »vi ... vi ...« in z »jaz, tovariši«. Po krčmi že zdavnaj ni bilo več napeto, bolj in bolj je bilo veselo, vse od mize, pred katero se je Štrafela obračal, pa vse do verande, kjer so se ljudje zdaj že na glas režali. Ob vratih v kotu pri peči pa si je Murkec na vsem lepem zapel:

»Jo primem za popek,
položim na snopek
pa rečem: dobro jutro bog daj!«

V krčmi je nastala za trenutek tihoča, Murkec je maličko počakal in zatem znova, a z višjim glasom zategnil:

»Jo-o primem za popek,
položim na snopek —«

Pesmi pa ni več končal. Malo je pripomogel tudi Pihlaričin kočar, ko je na glas, besedo za besedo, povedal, ne da bi se menil za Murkčevo popevko:

»Tovariš Štrafela, za gorico se kar obriši! Zadosti smo se te bali ...«

Očitno je bilo, da tega Štrafela ni več prenesel, ne tega oponašanja zavoljo meniške gorice in ne tega, da se ga Gomila ni več bala, da se ga ne namerava več bati. Vse tisto žensko regljanje ga ni toliko premaknilo ko zdaj to, kar je povedal Pihlarčin. Videl sem ga, kako se je v eni sapi obrnil, rdeč kot razdražen puran, dvignil stisnjeno desnico, ko da bi hotel pogroziti tja proti Pihlarčinemu, in kazalo je, da je tudi našel pravo besedo za Gomilane, ko je zakričal:

»Vi bojazljivci, vi se ne mislite več bati? Kako si zinil ti, ti Pihljarčin hitlerjanec? Počakaj! Vsi skupaj maličko počakajte —!«

Štrafela ni več govoril, kričal je z zasiganim glasom. A to, na kar bi naj srenja maličko počakala, je srenja tudi takoj videla — v Štrafelovih rokah se je naenkrat znašla pištola in že je tudi dvakrat počilo, žareče je zasekalo proti stropu.

V krčmi je nastala tema, ženske so strašno zavreščale; mene, ki sem bil med vrati, ko sem pravkar silil v krčmo, je kar odneslo; odmotalo me je, da sem se znašel najprej med samimi ženskimi kiklami, zatem pa v prikletnem kotu — vse je kričalo in rinilo iz krčme na dvorišče.

Ko je bil prvi poplah mimo in sem lahko prišel v krčmo, sem videl, da imajo moški na oglu pod pečjo nekoga na tleh in ga klofutajo. Dva ali trije so bleskutali z baterijami, krčmar je klel in drsal z vžigalicami, ne da bi mogle prižgati petrolejko, preveč so se mu tresle roke, in strašansko je preklinjal. Ta nekdo in na tleh, z razgaljenimi in kosmatimi prsmi in s krvavimi penami na ustih, je bil Štrafela. Brcal je, a vsakokrat, ko je koga zadel, je dobil tudi on brco; tisti, ki so ga imeli v rokah, mu niso ostali nobene dolžni. Ne vem, zakaj, toda zbal sem se, da bom zagledal v katerih rokah nož, vendar ni bilo nič takega, pač pa je krčmarjev Palek mahal s pištolo in besen — tudi on se je moral ruvati — govoril:

»Čakaj, Štrafela, to boš drago plačal! Tako, Štrafela, se nismo menili! Takšno ni po partizansko ...«

Naglo sem se obrnil — kaj se je mene vse to tikalo, tudi s sodnijo ne bi hotel imeti opravka! — da bi odšel prej, preden bi Ploj s tistimi nerodnimi in tresočimi se rokami prižgal luč ter bi me kdo opazil. Bil sem že na verandi, ko se je od nekod vzela, ko da bi od doma ali od kod pritekla, Lizika, mi zakrilila z rokami pred obrazom in zavpila:

»Jezus, Južek, kje si? Pomagaj, zaklali ga bodo zaklali mi ga bodo! Južek, pomagaj! Za sveto kriščevo voljo, pomagaj!«

Obstal sem — in če hočem ostati pravičen, moram povedati, da me je sestrin strah za Štrafelo prevzel, vsaj prvi trenutek; zasmilila se mi je. Nisem si pa mogel zmisliti, kaj bi storil. In tako sem potem stal pred njo, sestra pa je tulila vame, me vlačila za roke, krčevito jih stiskala, ko da me hoče potegniti z verande v krčmo; tu so imeli ta čas Štrafelo na tleh in ga brcali. Lizika si je znova in znova zakrivala z rokami obraz, kakor da ne bi hotela videti, kaj se godi v krčmi, ali tega ne, česar se je bala, da bi se z njenim Štrafelo zgodilo. Mimo pa so hodili ljudje; nekateri so prihajali nazaj z dvorišča na verando in drug za drugim naglas pripovedovali, kaj mislijo o Štrafeli in Hedlcah.

»Pusti jih, Južek!«

»Naj ga zadrgnejo, slovo prekleto!«

»Preklete Hedlce, kaj le toliko slivkate?«

Tako so mislile in govorile ženske. In tako sem mislil tudi sam. Potisnil sem roke v hlačne žepe, se zagledal nekam v temo mimo sestrinega cmihanja in vedno bolj čutil, kako mi je sestra odveč — ona in njeno slivkanje, z njo vred pa Štrafela — bilo je v resnici tako, kakor so se menili ljudje. In tako se je zgodilo, da sem se je otresel, ko me je znova prijela za komolec — domala sunil sem jo proč, čeprav tega nisem nameraval, in zarenčal:

»Eh, pusti me, kaj me briga! Prav zatucnili ti ga bodo!«

Hotel sem se zarežati, a se nisem več utegnil. Sestra je v hipu nehala jokati, odskočila je in skrepelila prste ko kremplje; že sem se zbal, da bo planila vame in me razpraskala, potem pa je samo obstala z razkrečenimi prsti pred mojim obrazom.

»Živina!« je zavpila in kar zrasla pred mano, zatem pa — z dvorišča je bil slišati sam posmeh — zdivjala v krčmo.

Kar zaneslo me je z verande. Bila je tema, tudi ljudje na dvorišču so se sami od sebe razmikali pred mano. Kolikor sem slišal, so govorili, kako sem prav storil. Za jarkom, ko sem prišel čez cesto, pa se je znašla Toplečka pred mano.

»Odšel sem, tepejo se ...« sem rekel in stopil mimo nje.

Tudi Toplečka se je obrnila in odšla vštric z mano. Pred njivami me te vprašala:

»Kaj pa je hotela od tebe ona, Liza?«

Prišla sva do srede njiv, ko sem ji odvrnil:

»Kaj? Da bi ji Štrafelo vsega hudega obvaroval ...«

Zasmejal sem se, ko da bi sam sebi ne verjel, kako bi bilo to mogoče. Tudi Toplečka se je zasmejala.

»Se pravi, da se bo le enkrat pobral?« je povprašala.

Nisem ji več odgovarjal. Še in še me je povpraševala, dokler me ni pred hramom vsa zasopla — hitela je za mano — poklicala:

»Južek, počakaj! Pa ti, kako misliš? Ne pojdeš domov? Če Štrafela odide ...«

Gledal sem jo, ko da ne bi vedel, kaj bi rada.

»Domov, mislim na domačijo,« je nadaljevala, »mislim, če bo Štrafela odšel.«

»Eh,« sem dejal in zamahnil, ko da me ne bi nič skrbelo, ne Štrafela in ne domačija, vseeno pa sem bil nevoljen, ker sem pred svetom zatajil Liziko. A nisem si mogel pomagati, zakaj pa se je obesila na Štrafelo!

Toplečka je stopila čisto k meni — ali mi je hotela popraviti lase pod klobuk ali pobožati — a me je samo potihoma povprašala:

»Kdo, Južek, bo pa potem na Toplekovem gospodaril?«

Pogledal sem jo, ona pa me je že objela če vrat in mi ga stisnila. Čisto blizu sem zagledal oči, kako so se svetile, zaslišal sem glas, ki je povpraševal in svaril, vse hkrati:

»Ti, ti!«

Nekaj sem izgoltal, kar je bilo še najbolj podobno pritrjevanju — strašno neumno se mi je zdelo, da more biti ženska tako nora, tako trapasta! Zatem pa sem odšel za njo in v izbo; zadnje čase sem komajda kdaj odšel iz izbe v svojo zadnjo hiško, komaj toliko zvečer ali zjutraj, da sem razmetal posteljo in jo potlačil, da ne bi Tunika kaj opazila.

Proti Toplečki sem rekel »eh!«, ko me je napeljavala zaradi domačije, z mano pa je bilo tako, da sem se češče in češče zalotil pri mislih, kako gospodarim doma, na Hedlovem. Najbolj mi je bilo pri tem napoti mojih dvajset let, zatem pa materina trma, da ne da grunta iz rok; še najmanj sem pri vsem tem mislil na Toplečko; kar se je domačije tikalo, skoraj da si nisem delal zavoljo nje nikakih preglavic.

Štrafelo je namreč po sestanku pri Ploju skozi noč pobralo — vzelo ga je, na hitro, kakor ga je na naglo prineslo. Gomila je živela in bo živela tudi brez Štrafele, so menili ljudje. Štrafela pa je odšel v Maribor, tja, od koder se je štiriinštiridesetega vzel in prinesel nesrečo Gomili, še posebej naši hiši. Po tistem pretepu pri Ploju, ko so ga Gomilani tako neusmiljeno naplahodrali, je nekaj dni še plesal po Gomili; bil je nekajkrat tudi v mestu, a vse je kazalo, da svoje štrafelovske pravice tam ni več našel, ko da mu je zvezda zašla. Ljudje po Gomili so govorili, da bi bilo potrebno takšnega, kakor je Štrafela, ki straši s pištolo, zapreti, a kaj takega se v mestu z njim ni zgodilo! Tudi mu niso vrnili pištole, čeprav se je Štrafela koj drugo jutro že na tešče pridušil pri Ploju, kako mu pištole ne more nihče vzeti, kajti pištolo si je priboril z golimi rokami, se je dušal; zatem pa se je skoraj razjokal — zvedel je, da so jo že odnesli v mesto na milico. Tako so ljudje presodili, da tudi to ne drži več, kar so še vedno govorili po Gomili, češ da še niso minili časi, ko vrana vrani ne bo izkljuvala oči, in kako naj bi imel Štrafela v mestu še vedno ljudi, s katerimi je skupaj oral, in se z njimi zakoval. Nič takega ni več kazalo. Kajti prejšnji večer ali prejšnjo noč, preden ga je tako znenada pobralo, se je zaklinjal, pri Ploju, kako bodo Gomilani nekoč že še videli, kako bo zdaj, ko njega ne bo več na Gomili, a malo kasneje, ko je še pil in pozabil na vse, kar je povedal, je začel pripovedovati, kako Gomila ni zanj nikak kraj več, kako so ti ljudje pravzaprav sama hitlerjevska svojat in kako on nima med njimi več kaj početi. Kako pojde v fabriko, tja, kamor kot pravi proletarec tudi sodi. Pri zadnji polovici pogovora, kakor se je kasneje vse razvedelo, sta mu začela oba, krčmarica in krčmar, povsem pritrjevati. In krčmarica, ki je prav tako prišla iz Maribora, je ob tej priložnosti tudi pritrdila, kar je že večkrat povedala, da je lahko samo v Mariboru življenje za človeka, se pravi za človeka njene sorte in tudi za Štrafelo. Tam lahko storiš karsibodi in ne zve cela fara; celo čez plot lahko skočiš, ne da bi se razvedelo — v tako velikem mestu! Vse to je Štrafeli lahko godilo, kljub temu se je razjokal pred krčmarico, preden je odšel tisto noč zadnjič spat pod Hedlovo streho. Doma, pri nas, se ni več jokal, pač pa je zajokala Liza, ko je morala z ženskami vred zbežati iz hiše.

»Prekleta!« je vpil zavoljo Lize. »Kaj se cmeriš? Zapoj si raje, ko greš med prave ljudi, med proletarce! Slišiš, ali sploh veš ti, kulaška hčerka, kaj se to pravi — med proletarce? Štrafela je proletarec in nima kaj več iskati med to kulaško in hitlerjevsko svojatjo na Gomili.«

Vpil je skozi okno za ženskami, posebej pa še Hedlci in Gomili. Naj ne mislijo, da se ga bodo iznebili. Prišla bo še ena revolucija, je vpil, in takrat se bo on, Štrafela, vrnil in takrat gorje, nič drugega ko gorje Gomilanom in njihovi kulaški reakciji. Takrat bo tako, kakor bo on hotel, — zdaj pa gre, ne zavoljo sebe, naj nikar ne mislijo, da misli nase, ne, zanje gre garat, da bi se njim bolje godilo. Vpil je, da so ga ponoči daleč okoli slišali, tudi sem, do Toplekove domačije.

Znenada, ko bi odrezal — lahko, da se je sam sebi zasmilil — je Štrafelovo vpitje in razgrajanje prenehalo — in to za dolgo časa, kajti jutro ga ni več našlo pri Hedlcah; vzelo ga je, še preden se je sonce pokazalo.

»Šolo so imeli z njim v mestu,« je povedala krčmarica vsakemu, ki je tam pil in hotel kaj več izvedeti o Štrafelovi smoli. »Trdo šolo so imeli.« Zatem je pogledala krčmarja.

»Ja,« je pokimal Ploj, »ja, ljudje, kaj pa vi mislite, minili so časi, ko si lahko za prazen nič ljudstvo s pištolami strašil.«

»Uboga Lizika,« je zavzdihnil kdo, ki se mu je vseeno smilil gomilski svet, »bridko je nadrsala. Meni se deklina smili ...«

»Ah, kaj,« je menila krčmarica in povedala: »Vsaka ponva najde svoje pečenje — in Lizika si je dolgo prebirala, noben Gomilan ji ni bil po meri.« Pogledala je okoli sebe in povprašala: »Ni res?« Tudi mene je pogledala. »Naj Južek pove, kako je bilo doma! Kakšne je počenjala z materjo, ni res?«

Pokimal sem, ljudem pa nisem pogledal v oči, a ko sem se vračal proti Toplekovini, sem si mislil, kako je svet pravzaprav pozabil na Marico in na Olgo — tudi ti dve sta včasih pili materi kri, le da je bila zdaj Lizika vsega kriva; toda jaz se med te razprtije nisem hotel vtikati.

Minilo je nekaj nedelj in neko nedeljsko dopoldne, v tistem praznem nedeljskem času med mašami, so mati do kraja zasopljeni pritekli na Toplekovo. Roke — v eni so držali molitvice, s katerimi so prišli od maše, v drugi robec, so se jim tresle, česar pri materi doslej še nisem opazil in dolgo so lovili sapo, preden so spravili iz sebe.

»Južek, hiti, hiti, — hiti domov, Lizanja nam bo vse odpeljala, vse nalaga! Hiti, hiti!«

Obrisali so se z robcem, zatem pa so dvignili predpasnik in se z njim obrisali. Čisto so se ogreli, čeprav je bilo zimsko dopoldne hladno.

Toplečka je takoj prinesla od nekod žganjice, ki so jo mati večkrat pogoltnili, pred tem pa povedali, kolikor so pač utegnili, ker se jim je mudilo, kako si je ta prekleta Lizanja poiskala pravi čas, ko njih ni bilo domov od maše in ko sta dekleti odšli k mašam, da je prišla z voznikom, in še neki moški poleg nje; vrag naj jih pozna, gotovo so iz Maribora. »Štrafele ni zraven, pomislite, če ga niso že zaprli, kaj pravite?« In tako so potem, ko ni bilo nikogar pri hramu, začeli nalagati in to vse od začetka, kakor so hiteli pripovedovati mati.

»A meni so ljudje že spotoma povedali, kako se godi doma. »Doma se pa selite,« so mi pravili ljudje. Naprosila sem Gečevo, ki se je pripeljala mimo od maš, da me je vzela na koleselj in tako sem potem prišla ob pravem času k hramu. Južek, hiti, hiti!«

Slišal sem Toplečko, kako je tudi ona pojadikovala — nič drugega mi na kazalo, ko da sem šel. Nič ni bilo s tihim upanjem, da si bodo mati premislili in odhiteli sami brez mene nazaj, ker se jim je mudilo zavoljo tega, kar se je godilo tačas doma, ali ker so se znenada sami sebi zasmilili.

»Ni čudo, da se mi tako godi, da me bodo pri belem dnevu okradli, uničili. Tudi ti bi lahko vedel, kje je tvoja streha, tako pa sem sama s samima dekletoma, nihče se me ne boji. Dokler je še Francl živel, — oh — jezus, večna luč naj mu sveti, na tem svetu ni imel nič dobrega ...«

Pogledal sem nazaj, hotel sem nekaj povedati, a sem videl, da bi bila vsaka beseda odveč — mati so si na veliko brisali solze s predpasnikom, a tudi mene samega je naglo minilo usmiljenje, ki sem ga tako znenada začutil, da sem hotel biti dober celo z njimi. Preveč je bilo tega ženskega stokanja, kot da ženske ne bi nič drugega sploh znale. Bila sva že pod hramom in že se je oglasil neki povsem neznani moški glas in zaslišal sem nekaj podobnega ko »Eha, kobila!«

Ta tuji glas in zatem tuj moški, ki je potiskal pred kobilo in ojesom očitno da z našo kložjo naložen voz po dvorišču, kakor da bi obračal po svojem, to je tudi mene pogrelo; komaj komaj sem se zadržal, da nisem planil, komaj komaj sem se prisilil, da sem se postavil na pocje in potem gledal, kako so nekaj našega naložili na voz in za tem, kako mislijo nekaj našega tudi odpeljati; kar olesenel sem. Mati so ta čas stekli v hišo, že sem zaslišal kričanje in že so tudi pritekli iz hiše.

»Vse, vse nam bo pobrala!« so kričali, se zadirali z usti, odprtimi na stežaj, na voz, ki je bil naložen do polovice in zatem name, ki se nisem zganil.

»Si pač mislite, da me boste meni nič tebi nič brez vsega odpravili? Ko da sem vam zastonj garala kakor kakšna dekla? A?«

Sestra se je prikazala na pragu s trebušastim lončenim piskrom v pravi, a ga je molela nekam predse, ko da bi kazala na voz. Zagledala me je in glasneje, še bolj kričavo nadaljevala, ko da mora še bolj vpiti, če jo tudi jaz poslušam.

»Ste mislili, da vam bova s Štrafelo za bog lonaj spravila hišo pod streho? O, nič ne recite, se bomo že še pomenili, vse do zadnjega dinarja boste plačali ...!«

Počakala je in rekla, medtem ko je molela zdaj pisker proti meni: »Kulaki!« — Ko da bi nas s to besedo vse ozmerjala.

Strašansko sem olesenel; tako olesenel sem dvignil iztegnjeno in prav tako olesenelo roko ter butnil v tisti lonec. Lonec se je obrnil, sestra je zakričala, in zletel ji je iz rok, ko da ga sploh ne bi držala. Priletel ji je na tla, se na cementu bolj razletel ko raztreščil, izmed črepinj pa se je začela počasi razlezati mast.

»Oh — jezus!« so zavzdihnili mati, ki se jim je škoda zasmilila, in se do kraj nesrečni zagledali v črepinje in v mast na pocjah.

»Ali bog pomagaj, ljudje!« je rekel tuji voznik pred vozom in nekajkrat zapored odkimal s svojim koničastim pokrivalom.

Sestra je planila na črepinje, toda bolj ko je hotela mast ohraniti skupaj, bolj se je razlezla; nič pravih rok ni imela več, ko da bi ji prsti trepetali.

Nič ne bo rešila, sem si mislil in neznansko dobro se mi je zdelo. Na vsem lepem sem se zasmejal. Ozrla se je in me divje pogledala, nehote se je napol zravnala, mast v rokah ji je znova zdrknila iz rok, črepinja za črepinjo. Zastrmela se je vame, kot da bi me zagledala prvič v življenju in kot da bi ji nekaj ne šlo v glavo, zatem pa se je z istimi povprašujočimi in strašnimi ali užaljenim očmi ozrla po materi, nazadnje tudi po vozniku, kakšna sta bila ta dva, ne vem, nisem ju pogledal, toda sestra je naslednji trenutek znova planila; zagnala je črepinje, ki so ji ostale v rokah, vame, se hotela za tem še sama zagnati vame, a se je znenada, malo pred menoj na pocjah ustavila, si zakrila obraz s predpasnikom in hlipajoče zavekala. Jokala je tako, da ji je celo telo trzalo; tako je še nisem videl jokati. Tudi vpila je; kolikor sem lahko razumel, je vpila, kako nas je lahko vse sram, posebno pa še mater. Kaj da delajo z lastno krvjo, kako si tega ne bi nikoli nadejala od lastne matere in od lastnega brata, nič več ni grozila.

Mati so se, ko da bi jih Lizin obup opogumil, zagnali na voz, spustili prase iz zaboja, prevrnili kuhinjsko mizo z voza ter začeli brskati po senu. Odkrili so nekaj loncev in kuhalnice. Znova je nastalo vpitje. Obrnil sem se in odšel v hlev; vsega tega nisem hotel več gledati. Tam sem sedel na jasli med krave, ki so se mi odmaknile, »živina me skoraj ne pozna več« — me je spreletelo, »domov bo treba« — in tako sem čakal, da bo prepir končan. Končalo se je kmalu, a tako, kolikor sem lahko ujel, da so ji mati zmetali iz hrama nekaj reči, pri tem pa vpili:

»To si nesi, to! Nakradenega ni bilo nikoli niti za troho pod našo streho, hvala bogu, da tega tudi ne bo več. Jaz sem morala delati, če sem hotela živeti, tvoj steklač pa je mislil, da se da od postavljanja in od kraje živeti. Uh, nesrečna deklina!« Počakali so, a so se znova spomnili na nekaj. »Pa tiste nočne omarice si odvleči, da tega ne bom več gledala pri hiši!«

Vse to je bilo kložje, ki ga je Štrafela takoj po ognju privlekel od nekod, najbrž od kakih pobeglih ali izgnanih Nemcev; nisem se zmenil od kod je; meni samemu se je zdelo dobro, da gre ta reč od hrama, samo v sramoto nam je bila, kmečki nismo za takšno.

Zaslišal sem, da me je Lizika poklicala — da, ona je bila! Že je bila tudi v hlevu, pred mano, in slišal sem jo — gledal sem v tla, na nastilj, kako je rekla, plaho, ko da bi se vnaprej bala, da jo bom zavrnil:

»Južek, vžigalnik sem ti prinesla. Štrafela ima še enega, na!«

Nisem se zganil, ona pa je pristopila in mi ga potisnila v žep na suknjiču. In čakal sem, da bo do konca povedala, po kaj je prišla.

»Zavoljo prasca bi ti rekla,« je začela, »če bi nama ga vseeno dali, saj imate še tri. Nekaj sem tudi jaz pomagala pri hramu.«

Zadrževala se je, da ni zajokala.

»Južek? Tudi tebi se bo kdaj hudo godilo ...« Da, bilo je očitno, da ne veruje v Štrafelo in ne v njegovo proletarstvo, da ne bi rada podrla vseh plotov do domačega hrama! Eh — tiho zadovoljstvo me je spreletelo.

Čakala je na odgovor, da, pravzaprav sem bil gospodar na domačiji zdaj jaz in ta gospodar v meni se je zdaj obregnil.

»Kaj me briga prasec!«

Sestra Lizika je to razumela in tako sta potem z voznikom lovila izpuščenega prasca nekje v listnjaku in ga med cviljenjem zanesla v zaboj. Gospodar v meni ji je potem tudi odgovoril v slovo, ko je že sedla k vozniku:

»Ali ti je treba, da se ti bo hudo godilo?«

Zavekala je, zatulila, jaz pa sem poiskal vžigalnik v žepu in prijelo me je, da bi ga zagnal za njo, vendar tega nisem storil, ne zato, ker bi se mi smilila, nič mi ni bilo do nje — toda nekaj v meni je bilo, kar me je zadržalo, hvala bogu, da me je; nikdar ni dobro storiti vse, kar se ti zdi. Naj gre, naj se ne prikaže več, sem si mislil, končno tudi sreča, da smo se rešili Lizike, še bolj pa sreča, da ne bo več Štrafele, ki je lahko v takih časih postal na lepem nevaren domačiji, ne samo naši, prav tako vsem drugim domačijam — nič nisi vedel, kaj je bil tak Štrafela še zmožen storiti! Hudiča, za grunte je šlo, zato je bilo že boljše, da takšnega steklača ni bilo več na Gomili — vrag še po tistem prascu, čeprav bi šla polovica koče z njim! Maličko me je skoraj strašilo, da se bo še kdaj vrnil, da bo začel znova rogoviliti doma in po Gomili — tole zavoljo gruntov je bilo najbolj neumno! — ali zaenkrat je Lizika kložje odpeljala. Lahko sem začel misliti na oba grunta, na domačijo in na Toplekovo, kar na lepem mi je naenkrat oboje ležalo pred nogami.

Prišli so mati na pocje, kjer sem stal, in rekli:

»Ne bi ostal doma?«

Prižgal sem si cigareto, rekel pa nič.

»Naj si vzame Toplečka hlapca.«

Vlekel sem cigareto in spuščal dim; znova nisem nič rekel.

»Kaj bi jim bil za hlapca? Sama ne morem več. Če ne bo drugače, če nečete drugače, pa naj se katera omoži.«

Bili so jezni in užaljeni, zbali so se zame, vabili so me na domačijo.

A jaz sem se po vsem tem ta dan lahko napil — bil sem doma, mati so mi nosili pijačo kakor gospodarju; pil sem pri Toplečki popoldne, zvečer pa sem se na mrtvo napil pri Ploju, kjer je vsa krčma slavila odhodnico za Štrafelom. Neka revolucija na Gomili je bila končana.

»Ej, Toplečka, zdaj se bo živelo! Kaj naju briga svet! Pridi, deklina, objemi me!«

Večeri so postali hladnejši in hladnejši, kar prijalo je stisniti se k ženski. Navadil sem se nanjo, komaj in komaj sem čakal večerov, da je Tunika odcokljala po stopnicah v hišo in da sem se lahko zrinil k Toplečki v posteljo — da sem znova in znova kakor prvikrat začutil, kako se je kot po navadi odmaknila in položila krepko levico na zglavnik, da sem legel nanjo in da sem začutil, kako me je s silo — tudi ona je čakala name — potegnila k sebi. Da, navadila sva se drug na drugega in tako so se nekoč po vseh svetih začele noči, ko se skorajda nisva zmenila za nič več na svetu ...

Potem je ko spočita obležala in začela pošepetavati:

»Tak si, celi moški! Jezus, skoraj bi te bila zgrešila! Viš, a te nisem. Ali me poslušaš, ti moški?«

Narahlo se me je dotaknila, toda meni ni bilo, da bi govoril, še celo ne, da bi pritajeno prišepetaval, zato sem molčal.

»Sem te naučila grešiti? Jezus — kaj? Južek?«

Zganil sem se, celo odmaknil sem se in znova se me je oklenila. Znenada se je zasmejala, na glas, da si je morala potegniti odejo čez glavo. Zamolklo, izpod odeje, sem slišal, zakaj se je zasmejala.

»Kak teliček si bil; ko ... ko ... da bi se prvič postavljal na noge. Tak teliček, uh!«

Da, ni in ni mogla zadržati smeha, ni in ni mogla mirovati!

»Jezus, dajva, pogovarjajva se! S starim se ni dalo nikoli nič govoriti. Opravil je svoje in — eh! Spregovori kaj!«

In znova dušeč smeh, ko da bi vedel zakaj — zakaj se je toliko smejala. Ali se je spomnila na njega? Kaj ji je bilo toliko smešnega?

»Eh, Zefa ...! Zaspan, zaspal bi rad ...«

»Bi te poujčkala?«

»Zefa!«

Prav zares, resnica je, da sem se je tudi otepal. Grozilo me je, ali le narahlo, da ne bi Tunika kaj slišala in zvedela; da ne bi prišla ponoči in se znašla z leščerbo med odprtimi vrati ali sredi izbe — le kam bi se skril?

Ponoči, ko sem se po takem vrgel na nepogreto ličje v zadnji kamri, me je vselej srečalo malo pameti in tista troha domala otopele pameti je razprezala — tako je vsaj živelo v meni — da se bo vse to s Toplečko na lepem nehalo, drugače tudi ni bilo mogoče; da je Toplečka ženska, nora, kot so pač vse ženske nore; če sva že začela, bova igro igrala — tako, kakršna je, in nekega dne tudi doigrala; vsaka reč ima nekje svoj konec. Da, o čem, za boga milega, bi se naj pogovarjal z njo, o ljubljenju in vseh teh ženskih traparijah? Ah, kaj se ji je vse razpreza v glavi, da se ji le hoče! ... Obrnil sem se v zid in v trenutku zaspal. Spal sem ko kamen, vso zimo trdo in brez sna.

Če me ne bi skrbel svet mesec dni ali tudi dva meseca, me je začel skrbeti tretji mesec. Če mi Toplečka lep čas ni prišla do živega, je prišel dan, ko sem zazijal, ko mi ni moglo biti več vseeno. Bilo je, ko da bi se začele megle nabirati, da je potem treščilo. Vse se je začelo goditi in se je tudi do kraja odmotalo ob svetkih okoli starega in novega leta, vse naenkrat kakor ... kakor da je peč do kraja razneslo.

Toplečka je hodila k rani maši, mlajši svet in midva s Tuniko — a ponavadi vsaksebi — k pozni, to je k poldeseti maši. Bilo je v mestu, na božič ali na Štefanovo — da bilo je na Štefanovo; spominjam se zavoljo Plojevke, ko me je v ozki ulici, pred staro kovačijo, prehitelo mlado dekle; sprva se nisem zmenil zanjo, potem pa sem spoznal v kikli in ruti Hano. Hodil sem sam in ne vem, kaj me je znenada prijelo, da sem veselo poklical:

»Hana!«

Zastala je in se ozrla, kdo jo kliče.

Stopil sem, da bi jo dohitel, čeprav mi je bilo že maličko žal, da sem jo poklical — le zakaj, vraga, sem jo poklical?! — in sem začel z veselem glasom, ves vesel da jo vidim:

»Hana! Glej jo deklino —«

Hotel sem povedati: »Glej jo deklino, kako gre mimo!« — a ko se je dekle ozrlo in me zagledalo, ko je spoznalo, da jo jaz kličem, se je zasukala, kot da bi jo gad pičil, in domala stekla po ozki ulici; zagnala se je kot pred kugo. Planil sem, korak ali dva, zatem pa sem obstal in se zmedeno ozrl okoli sebe. Ali me je kdo videl? Čez cesto je hitela neka ženska z loncem mleka, zadaj, od trga sem, so prihajali neki mladi mašarji, a ti so bili po vsej priliki iz sveta spodaj od mesta in me gotovo niso poznali, niti me niso mogli videti, kako sem tekel. Ta strah, zavoljo teh ljudi, je naglo minil — toda zakaj je zbežala Hana? Znova me je prijelo, da bi stekel za njo in jo povprašal, iznenada pa se mi je vse skupaj zazdelo strašno trapasto. Ustavil sem se in stal toliko časa, da so me prehiteli tisti spodnji mašarji — na vsem lepem mi je bilo, ko da bi ne bilo ničesar več pred mano, nikakšne poti več, nikakšne maše.

V cerkvi sem se komaj in na pol prerinil skozi vrata, preslišal pa sem vso pridigo, po glavi mi je hodilo samo eno: zakaj me Hana ni hotela več poznati? Niti odzdraviti mi ni hotela več; zasukala se je in me prestrelila z očmi, s takšnimi, kakor da bi ji ne vem kaj hudega storil. Zapele so orglje, na koru so zapela dekleta, meni pa je zagomazelo po hrbtu. Maša je bila peta, vse je bilo nekam veselo, radostno, zvonec pred oltarjem je veselo pozvončkaval, ljudje so slovesno poklekali in se na veliko križali, le jaz sem stal pred korom kakor kak starec in nisem vedel, kako bi poklekal, da ne bi koga zadaj z nogo odrinil, in ako bi se križal, da ne bi zadel soseda s komolci ter da me ne bi kdo odrinil. Sam sebi sem bil v napoto. Pred koncem, ko so orgle zapele s polnim mehom, sem se počasi začel zrivati proti vratom, se zrinil skoznje, da sem bil iz cerkve, ko so začela odpevati konec maše, da ... da sem se lahko prvi in sam spustil od cerkve, zatem okoli gradu in proti Gomili.

To Hanino muljenje bi nazadnje tudi prestal, prenesel bi ga, kot sem že tolikokrat prenesel njen jezik, če me ne bi krčmarica — tako se mi je zazdelo — čakala. Saj nisem nameraval v krčmo, toda stala je na verandi, da nisem mogel več mimo, če sem jo že pozdravil. Pa tudi zato ne, da si ne bi mislila, da se ogibljem ljudi.

Šele kasneje se mi je posvetilo, kam je ženska merila, ko me je vprašala:

»Kaj bo pa na Toplekovem novega?«

Žulil sem svojo četrtinko, odpil požirek in še sam povprašal:

»Kaj bi naj bilo?«

Na dolgo sem jo pogledal.

In resnica — kaj bi naj bilo? Ljudje najbrž ne hodijo skozi okna zijat? In kaj tudi komu mar, kako je na Toplekovem!

»Tak, Južek,« je rekla krčmarica, ko da ji sicer nič ni mar, a da mora povedati, »le glej, da ne boš domačije zaženil.«

Znova sem jo pogledal, radovedno in jezno, kaj jo toliko skrbi? Nikoli je nisem mogel trpeti zavoljo njenega vrtanja, vse je hotela pozvedeti! — In prav zaskrbelo me je, da bi jo povprašal, kako je z ženini, če ni še nobenega ujela — za krčmarjeve hčere, to je za Plojeva dekleta iz krčmarjevega prvega zakona.

»Oblikovci kar letijo okoli hrama,« je nadaljevala ženska, očitno zato, da je ne bi več tako trapasto zijal; »vsako noč letijo.«

Ali jaz nisem prenehal gledati.

»Hrvatov pa Marica se nekaj menita,« je počasi začela. »Hrvatov se gotovo ne bo ženil s svojo kočo, preveč jih je še za njim,« je pojasnila, da bi videl, koliko bije ura.

Hrvatovega sem poznal, bil je od Vrbana iz druge fare, kočarski.

»Otroci,« sem rekel in zamahnil, izpil sem in se začel obračati, da bi šel. To z Marico, s sestro, je lahko bila resnica; bila je tiha deklina, kar se je sveta tikalo, a če si je kaj ubila v glavo, je tudi speljala, to sem vedel — in tako bi se lahko tudi po taki svoji trmi na lepem omožila. Tudi krčmar se je prizibal od nekod in se oprl na mizo.

»Le glej, Južek,« me je posvaril, »da ti ne bodo Toplečke oči zamazale!«

Samo to — za tem se je zarežal. Lahko bi tudi zastokal zavoljo deklet, ki so stale med vrati v izbo in na veliko zijale vame.

Kazalo je, da je to s Hrvatovim in Marico resnica. Poizvedoval sem, kakšen dan kasneje, in Toplečka je menila:

»Hrvatov je priden, naj se le deklinca omoži!«

Ves sem se zganil in jo pogledal — bilo je po večerji, drugi dan po Štefanovem.

»Jezus — na, naj se kar omoži, da bo moški pri hiši, da Štrafele ne bo več blizu hrama!« je povedala, da bi lahko videl, kako ji je ženitev po volji, in si jela popravljati lase, čeprav ji tega ni bilo prav nič treba.

Mislim, da nisem nobene zinil, a glej, sem si mislil, kar bila bi zato, da bi se kateri zrinil na domačijo in mene zrinil — in to me je močno splašilo. Nič več nisem strpel, in prvič, odkar sem bil na Toplekovem, sem začutil, kako postajam sam sebi odveč, kako si presedam. Zjutraj, bilo je na staro leto, mi je Tunika prinesla Dravo, celo škatljico, zvečer nisem imel čika več; to se mi še ni zgodilo, tako na hitro jih še nisem nikoli pokadil.

Ne, nič več nisem zvečer strpel po opravku, obesil sem predpasnik na klin in rekel:

»Maličko grem domov pogledat k materi ...«

»Ali se je kaj zgodilo?« je povprašala Toplečka, ko da bi se prestrašila.

Bilo je v kuhinji in Tunika je začela počasneje in tiše mečkati žmikanje za svinje.

»Kaj bi se zgodilo?« sem povprašal. »Za staro leto grem maličko domov pogledat.

»Le pojdi,« je dejala Toplečka, za kak trenutek postala in rekla: »Samo hitro pridi, da naju ne bo s Tuniko kaj pojedlo. Ne vem, kako to, vedno bolj me je strah.«

Tunika je nehala mečkati krmo. Zravnala se je in na pol naglas, ko zase, zamomljala:

»Prav — pojedlo ...«

Mečkala je krompir, da je počasi pljuskalo v škaf in otresla še roke.

Doma ni bilo ne Marice ne Olge. Našel sem mater samo, za pečjo in v temi, z rožnim vencem okoli rok — ko da bi na babico naletel.

»Ste sami? V temi?«

»Sama. Molim.«

Stegnil sem roko, da ne bi zadel v kak stol in odrsal proti mizi, do klopi.

»Ti kaj moliš?«

»Ah,« sem zamrmral nejevoljno zavoljo takega vprašanja, ko da sem prišel k spovedi. »Kje sta oni dve?«

»Kje? Staro leto je, oh — jezus! Saj ves svet nori.«

»Saj, prav potrebno jima je biti pri vsaki maši. Kam sta šli?«

»Kam?« Materino vprašanje je bilo prav nejevoljno. Le kaj jih toliko povprašujem — vseeno pa sem zvedel. »K Ploju sta šli. Kam drugam pa naj gresta?«

Poslušal sem, kako so tleskale grolike na molku, mislil, da bi prižgal luč, a sem odkril, da nimam vžigalice, v nobenem žepu jih nisem našel, nisem pa vprašal zanje.

»Sta šli sami?«

Molek je zarožljal, ko da bi padel v krilo.

»Kaj bi hodili sami. S Hrvatovim sta šli.«

Tak, se pravi, resnica je, kar je povedala krčmarica, kar se govori — celo mati, kaže, so za to s tem Hrvatovim — kako bi pa tako mirno molili naprej! Vsa reč je bila že dalje, kot sem mislil. Prav nič več me ni motila tema v izbi.

»Nekaj pravijo, da bi se vzete s Hrvatovim!«

Grolike so naprej padale, zatem so mati potrdili:

»Pravijo, ja, oh — jezus!«

Bil sem ko na trnju.

»Kaj pa vi?«

Nič.

»Kaj pa vi pravite?«

Znova nič.

»Mati?!« sem skorajda zavpil.

»Oh — jezus, naj se vzameta.«

»Kako?«

»Jezus, kako? Kako se pa ljudje jemljejo?«

Molek je znova zdrsel v krilo, mati so se zganili.

»To tudi jaz vem,« sem rekel jezno. »A kam ... na kaj se bosta ženila, to bi rad vedel.«

Zdaj so mati premišljevali — molili, to sem lahko slišal, niso več. Nastala je tihoča.

»Jezus — na, na grunt,« so povedala nazadnje.

Nič več nisem mogel čakati.

»To se pravi, na naš grunt, v našo hišo?«

Povprašal sem, ko da še vedno ne morem verjeti.

»Ali, Jezus, se naj sama ubijem na gruntu?«

»Tak, Hrvatovemu boste dali grunt?«

Bila je tihoča, da sem slišal, kako so predjali molek.

»Če bo priden« — že drugič ta pridnost, ko da jaz ne bi bil! — »ga bo dobil. Meni se ne mudi — ne mislim vam še umreti.«

Zavoljo sebe bi težko kaj rekel, o Štrafeli pa sem rekel.

»Kaže, da vas je Štrafela premalo izučil.«

»Hrvatov ni Štrafela, Marica ni Lizika,« so naglo odgovorili.

Tu se ni dalo več kaj odgovoriti. Hrvatov je bil delaven, bil je ključavničar, zaslužil je. Pač pa sem lahko zdaj tudi zavoljo sebe kaj vprašal.

»A mene mislite kar tako odpraviti? Ha ...« skušal sem se posmehniti, a me je preveč stisnilo.

Mati so se predjali; slišal sem, kako so odložili molek na klop, zatem pa povedali:

»Kaj si ne postiljaš pri Toplečkah? Zakaj si pa ostal tam?«

O tem, to je o ženskah, zatem o sebi nisem z materjo še nikoli govoril tako odkrito — ko da bi si prav zavoljo teme, ki naju je ločila, to upal. Razvezalo mi je jezik. Znenada me je pognalo s stola. Dvignil sem se, jel sem stiskati pesti, a vse, kar sem mogel storiti v tisti temi okoli sebe, kar sem hotel povedati črni postavi, ki je nekaj iskala okoli sebe na klopi pri peči, je bilo, da sem zaklel in zatem zavpil:

»Prekleto nikar ne mislite, da boste z mano napravili kakor s Štrafelo! Jaz — jaz sem —«

Moral bi reči, ali naš ali Hedlov, toda oboje je bilo tako bledasto, da mi ni šlo z jezika. Lovil sem besedo — znenada pa sem zaslišal, kako so mati zadeli na vžigalice na peči. Zaklel sem in planil s hrama, za nič na svetu ne bi prenesel svetlobe. Vseeno pa nisem ušel besedam, ki so jih mati strašno počasi izgovarjali.

»Ja, Južek, postiljaš si, postiljaš! Tudi ležal boš, kakor si postiljaš ...«

Ostal sem pod hramom. V izbi je tačas zagorela luč ... ne, tja nisem mogel več. Od Ploja sem se je na veliko oglašala harmonika. Zagnal sem se tja, vedno bolj sveto prepričan, da bom naletel tam na Hrvatovega, na Marico in na Olgo, in da se bomo pomenili. Potipal sem po žepih, predjal nož v desni hlačni žep, pustil roko pri nožu v žepu, in potem me je kar neslo; klancev na stezi pred sabo še videl nisem, po pameti sem jih preskakoval.

Vendar pa mi je pred krčmo noga zastala. Na pamet so mi prišle materine zadnje besede — znenada sem bil ves prestrašen, nisem in nisem si mogel priti na čisto, kaj so toliko govorili o postiljanju.

Ali so kaj zvedeli?

Ali tudi drugi kaj vedo? Krčmarica, krčmar, Hana? Po glavi so mi spreletele besede »Da se ne bos zaženil ...! Da ti ne bodo oči zamazale! ...«

Vseeno sem se napravil trdnega in se zagnal proti krčmi, znova otipal nož, se ga trdno oklenil — ali odprla so se vrata na stežaj in iz krčme je udarila harmonika; usipala se je luč na dvorišče, s svetlobo vred pa se je vsipal skozi vrata na verando cel rep moških in deklet in vsi so peli, se smejali. Umaknil sem se za kostanj, za tem pa se odplazil čez cesto, preskočil Jarek in odšel med njivami proti Toplekovini. V prsih mi je bilo strašno tesno, zavoljo mladih ljudi tam, zavoljo njihovega veselja, in njihove pesmi, zavoljo vsega, vsega — a zavoljo sebe samega mi je bilo najhuje. Strašno tesno mi je bilo, ko da me hoče vse zadušiti, toda izjokati se, to sem čutil, se ne bi mogel. Eno mi je bilo vedno bolj jasno, kolikor dalje sem lezel v breg, koliko bliže sem prihajal Toplekovemu hramu — da bom napravil konec s Toplečko, s Toplekovino, z vsem zadnjim letom.

»Ne, ženske,« sem si sveto zatrjeval. »Hedlovemu Južeku ne boste zamazale oči!«

Zapahnil sem vrata, potiho, da me Toplečka na bi slišala, in odšel v kamro. Potegnil sem si obuvalo z nog in se vrgel na posteljo, nerazpravljen.

»Ne, Toplečke, ne boste mi zamazale oči!« sem si ponavljal, ne da bi mogel kaj drugega misliti — znenada pa sem zagledal Toplečko ob sebi.

»Kaj?« Sem vprašal in se skoraj zarežal.

»Jezus!« je vzkliknila potiho, »kako rada sem, da si prišel, di nisi odšel k Ploju. Čakala sem te.«

Da, to sem videl, bila je oblečena.

»Kaj pa je?«

Nič ni odgovorila. Povedal sem tjavdan, kar je vedela: »Pri materi sem bil, sami so bili doma ...«

»Jaz — jaz, Južek sem v nošenju,« — vse v meni se je ustavilo, tudi srce prenehalo biti, vseeno pa sem slišal vse, kar je povedala — »Jezus — na, še enkrat bom mati.«

»Zefa?« sem vprašal in še enkrat: »Kako?« več pa nisem spravil iz sebe.

Obležal sem v postelji kakor brez pameti in se dodobra zavedel šele, ko mi je začela odpenjati suknjič, ko sem zaslišal, kako je jela govoriti, da jo zebe in da se naj umaknem proti steni. Razpravila sva se, tesnoba v prsih pa ni prenehala. —

VIII.

[uredi]

Hedlov je končal s tem svojim in Zefinim otrokom in z nožem, ki ga je otipaval v žepu, zvečer pa, ko bi moral nadaljevati, lahko tudi končati svojo zgodbo — le kaj drugega se je moglo zgoditi kakor to, da sta obračunala s Hrvatovim, to je z Maričinim fantom zaradi grunta? — ga znenada ni bilo več v sobi, ne njega in še dveh drugih jetnikov ne. Po navadi sem se do teme zadrževal v kancliji in prihajal v celico, ko so jetniki že polegli in tako sem našel tri ležišča prazna. Pogledal sem Hedlovo poleg svojega in vprašal:

»Kje pa je ta? Kje pa so? Kam so jih odgnali?«

Najprej se je nekaj teles obrnilo po ležiščih, zatem je eno teh teles povedalo:

»Hedlek, tisti tvoj, »preklete babe ali ženske« kako že preklinja, orje. Na ekonomijo so jih pobrali. Ti so šli, ne bo jih več nazaj, mi bomo pa zgnili ...«

Ta o gnitju nekemu drugemu telesu ni bila po volji, kajti zganilo se je in povedalo:

»Zgnili? Kajpak! Vse na tem božjem svetu bo zgnilo. Temu ne uideš, si v hajki ali kje zunaj.« 

Obešenjaška tolažba je zbudila smeh, neko telo na ležišču se je napol dvignilo in se pritajeno in na kratko zakrohotalo, neko drugo v kotu nekje se je samo obrnilo in zavzdihnilo. Potem je bil znova mir, bilo je ko da telesa ne bi imela več volje, ne za gnitje, ne za Hedleka. Skratka za nič.

Vseeno pa se misel zaradi tega nenadnega Hedlovega odhoda dolgo ni pomirila, dolgo nisem mogel zaspati. Zatisnil sem oči, da me ne bi motila bleda svetloba, ki so jo metali reflektorji v okna in da bi zasipal, a nič ni pomagalo. Čutil sem ga, sojetnika, poleg sebe na praznem ležišču; predstave, ki so mi hodile po glavi, so bile žive, ko bi mi fant sam pripovedoval in mi jih risal. Zgodba, ki je bila znenada prekinjena, se je hotelu napolniti do roba, hotela se je sama po sebi zaključiti. Znenada sem zagledal Hedlovega pri Ploju; kako se je od obupa in od žalosti napil: bil sem z njegovo mislijo pri gruntu pri Toplečki in pri spočetem otroku; čutil sem, kako ga je vsa reč s Toplečko in otrokom mešala in ga trla; videl sem ga, kako ga je Plojevka dvoumno povpraševala, kako so se ga krčmaričine hčere od daleč ogibale, kako se je do norosti vrtel, harmonika je igrala večno iste valčke in polke! — In kako se je na kraju do smrti z vsemi sporekel, Hrvatovemu pa zagnal nož v srce. Lastna sestra ga je preklela, mata so rekli »Oh — Jezus nazarenski, le zakaj je zaklal Hrvatovega, otrok nesrečni!« in niso potočili solze; Toplečka je za javkala in se prijela za telo, ko se je znenada pojavil pred njo sredi noči s krvavim nožem in besedami: »To imaš zdaj tudi ti, da boš nehala javkati!« — potem ... je prišla milica, ga vklenila ... do zapestij ... in ga odgnala. Molčal je, ko da mu je pamet pobralo, zatem pa je po dolgih mesecih zagledal ženske — Doro, Doro na oknih! — zbudil se je spomin in začel jih je preklinjati in pripovedovati — da ... da bi si potolažil žalostno dušo.

Tako je bila zgodba — v domišljiji — končana in lahko sem počasi zaspal, miru pa le ni dala, ne ob dnevih, ki so prišli, ne v nočeh — preprazna prevsakdanja se mi je zdela, preveč žalosti je ležalo v sosedovih očeh, preveč so bile nekam zagledane, da bi me mogla domišljija in zamišljena zgodba o Hedlovem zadovoljiti, do kraja pomiriti. Hodil sem po dvorišču, v glavi pa nosil zadnje ostanke umazanega sivega kupa snega, ki ga je pobiralo pomladno sonce sredi zazidanega kraja; nosil sem misel na fanta, kako hodi po kaznilniških njivah in obrača zemljo, kako upira poglede v oddaljene griče za Dravo ... kako ga trgajo njive — na Toplekovem, še huje one na domačiji — zaradi njih je zaklal sestrinega fanta. Le kako mu je pri duši, kako prestaja dneve? Kako bo prebil svoj čas? In kako bo z njim, ko se bo vrnil? Na Toplekovini in na Hedlovem bo tačas vse pomoženo. Kako ga bo sprejela Toplečka? Kako ga bo pogledal lastni otrok?

Eh, kako se usoda kakšnega človeka zapiše človeku v spomin in v srce, kako mu ne da pokoja!

A tudi spomin, naj se še tako zaje, začne počasi bledeti, če ... če ga stari obrazi znova ne poživijo in ne oživijo. In tako se je zgodilo čez kakšne tri tedne — sneg na dvorišču je do kraja skopnel — tudi meni. Neki večer sem našel ležišče poleg mene zasedeno. Le koga so mi dali za soseda, me je spreletelo. Bilo mi je, ko da sem šele ta trenutek začutil, koliko sem izgubil, ker Hedla ne bo več ob meni — kar stisnilo me je pri srcu! A še isti trenutek sem zagledal žalostne oči, ki sem jih toliko gledal, največ v temi, ko so se med pripovedovanjem svetlikale kakor mokre in kot vročične, in ki so bile Hedlove. Bilo je, ko da so se mi nasmehnile, vsaj usta so se zapotegnila.

»O, Hedl!«

Vzkliknil sem in se nehal slačiti, ko da so mi roke obstale. Še isti trenutek, ne vem, ali zaradi njegovih žalostnih, nekam prezaupljivih oči, ali zaradi ne vem česa, ne bi mogel zapisati, zakaj mi je postalo znenada pusto pri duši — pač še največ zaradi tistega konca, ki sem si ga zamislil o njem, o nožu, o Hrvatovem. Lahko sem ga samo še vprašal:

»No, si se naoral?«

Hedlovo telo se je počasi obrnilo, videti je bilo, da je zdelano; za tem sem slišal glas, ki je težak in prepoln vtisov bolj zadihal kot povedal:

»Da, naoral sem se ... naoral ... Eh, hudiča!«

Nekaj noči nisva govorila, ko da mu je to oranje obležalo na duši, zatem, čez kak teden ali kaj, pa sem zvedel tudi to — kako orje kmečki poba, ki ga zaprejo.

— Znašel sem se na njivi, za konji — za plugom — eh, po vsem telesu me je spreletelo. Stopil sem po brazdi, zadišalo je po prevrženi in mokri zemlji, po tistem na pol sprhnelem gnoju in zbal sem se, da mi bodo noge klecnile, kakor da bi se mi kolena zmehčala. Oprijel sem se trdno za plug, da bi lahko stisnil vodo iz njega — kar odneslo me je po njivi — do vratnika pa so bile mokre samo dlani — nikakšne moči ni bilo več v rokah, ko da bi bil po bolezni vstal. Tako se mi je opletalo za prvo, za drugo, za tretjo brazdo, potem sem na vratnikih malo ustavil, pogledal sem po njivi, vlekla se je daleč na vse strani, skoraj je ni bilo ne konca ne kraja; in mislil:

»Ko bi imel kaj takega človek doma in ko ne bi začenjali s temi zadrugami!« In znenada se je vzela od nekod moč, kar na lepem je prešla, da sem bil naenkrat strašno vesel, ker sem na njivi, za plugom in za konji in da orjem. Prevrgel sem plug, zapičil železo v zemljo in pognal.

»Tibo-hot!«

Znova je padala brazda, kar čutil sem v rokah, kako se oralo zadira v mehko črnikasto zemljo in jo reže, poslušal, kako železo poškrtava in zdrsava čez zapeščeno njivo. Taka dobra zemlja! Eh, ko bi jo mogel izrezati in odnesti v naše, domače kraje in pokriti gomilski svet z njo — njihove ali Toplečkine njive, kjer je bil svet presuh ali premoker, v bregeh samo kamenje, za potokom sama muževina, kjer je vse samo čakalo poletja, da bi vse vprek razpokalo. Lahko si navažal gnoj na ta svet, nikoli ga ni bilo dovolj, nikoli toliko kruha, da bi ga bilo preveč. Vseeno pa, to sem skozi in skozi ves čas čutil, z gomilskim svetom teh njiv ne bi zamenjal! Ne, ne bi jih! — Preveč same ravnice je tod okoli, kaznilniškega sveta; kar stisnilo me je v prsih, če sem se ozrl po njivah. Nikjer konca — samo njive, sami travniki. Koliko smo prekleli, se preganjali po naših strminah in po grabah, tod pa je brazda padala, rezal si, kolikor daleč si hotel, brado za brazdo, da si se kar spočil za plugom ...

»Kar lepo reževa,« je rekel kaznjenec, ki je gonil konja; »sem že mislil ... tibo-hood!«

»Tibo! Tibo!«

Naj bi raje gledal, kako goni! — a vseeno, konji so vlekli ravno in pametno — bilo je docela nekaj drugega, kot z našimi kravami ali s Toplekovimi junci. Krava nikoli ni vedela, kako bi stopila dokler ni bila do kraja zgarana — prav ko kakšna mlada, ki nikdar ne ve, kako bi stopila, dokler si ne naloži otrok! Junci pri nas doma so se tiščali, ko da bi mislili drug na drugega zvaliti, drug drugega izpodriniti; kaznilniški konji so hodili ravno kakor po zmerjeni poti, kolikor jih ni zmešani gonjač zmešal!

Tako, viš, sva tibala in orala, brazdo za brazdo in plug je metal ornico, nekje okoli in okoli naju se je delalo jutro, cel dan se je naredil —

— ko sva naletela na vratniku na zvončke. Privzdignil sem plug, naglo, kar sem le zmogel in ga vrgel na blanjo, da jih ne bi pomandral — zvončkov. Rasli so v travi, raztepeni: po vratniku, pokončni in beli, ko da bi to jutro pogledali iz zemlje. Zazrl sem se prek vratnika — ves travnik jih je bil poln, samih zvončkov ...

»Jezus, sami zvončki!« je zaklicala Tunika in podržala bič pred juncema, da sta pri priči obstala.

Tudi takrat sem prevrgel plug na blanjo, ne zavoljo zvončkov, pač pa, da bi junci sami, brez mene, brez moje pomoči privlekli plug nazaj do njive in kar stisnilo me je, ko sem se zmislil, kako sem se hotel zarežati na Tuniko zavoljo postvanja in zavoljo tistih trapastih zvončkov. Kako more še biti vedno tako nora, tako otročja! Da, kar stisnilo me je, če sem se samo spomnil, kako sem se hotel zarežati nanjo, sit vsega, jutra, ki je bila za nama, njive in rane pomladi okoli naju, vsega tistega, kar me je takrat čakalo in me preganjalo, me mučilo, ko sem na srečo — prava sreča je bila! — le dvignil oči in zagledal njene, tiste njene, kakor globoka voda plave oči, ki so bile srečne in so čakale, da bi bil tudi jaz srečen kakor otrok z njimi ... Zagledal sem Tunikine roke, kako so se z bičem v pravi razširile, zagledal sem njeno drobno, od rasti potegnjeno postavo, kako je počenila nad tistimi, ko sneg belimi in pokončnimi cvetovi in jih začela cmariti.

»No, no, Tunika,« sem rekel; zatem »o — ha!« juncema. »Zdaj jih bo nacmarila cel šopek kakor kakšna šolarka.«

Spustil sem ročico in se zravnal. »Le kdaj so vsi ti zvončki pognali?« me je prešinilo; zatem me je spreletela druga misel: »Ali bi jih sploh zagledal, če bi ne bilo te otročje Tunike z mano?«

Pohodil bi jih in jih pomendral z junci in s plugom, še zmenil se ne bi zanje — strašno me je stisnilo v prsih. Bilo je, ko da je zame vse to cvetje enkrat za vselej odcvetelo! Dekle se mi je zasmililo, ne bi vedel povedati zakaj; vseeno pa me je stisnilo v prsih kakor od sreče, ko sem jo zagledal, kako se sklanja nad zvončki in jih trga. Le da sem jaz, kar se je mene tikalo, to srečo zavozil, da strašno grozno sem jo zavozil. Siloma sem zadržal nekaj, kar mi je vroče in mokro lezlo na oči, kakor meglena mrena, potegnil sem z rokavom prek oči in poklical dekle.

»No, no, Tunika, poženi, poženi! Cela njiva naju čaka! ...«

»Joj,« je vzkliknila in se dvignila. »koliko jih je! Cel vratnik, cel pašnik, poglej!«

Zamomljal sem, prijel za plug ter pogledal po juncih in po njivi, po ogonih, ki so naju čakali. Videl sem, kako je pogledala po sebi, po svojih prsih, ki jih skoraj ni bilo za vsemi tistimi njenimi jopami in pod suknjo povrhu; pogledal sem za prsmi, ki so se podrsale po mojih in me takrat, pod kamenščnicami tako noro zmešale — oh Jezus, kak otrok sem bil! — in kakšne močne prsi, začele so ji nabrekati, je imela Zefa! Zatem si je Tunika zanesla zvončke na prsi, si jih pomerjala po jopah in si jih nazadnje nekje pripela. Gledal sem po njivi in čakal. Lahko ji je, sem si mislil, nikakršnih skrbi nima. Ne grunt in ne kak otrok je ne mučita ... Kje so časi, ko sem bil lahko tudi jaz tako srečen? Komaj nekaj let je, ko sem cmaril zvončke s šolarji in s šolarkami po graščinskih in po meniških bregih, se kakor Tunika veselil tega prvega cvetja in trobentic po strmini za vratniki! Tako daleč so bila ta leta, zvončki in trobentice spomladi, daleč kot kak daljni spomin na čase, ki so se pokazali, da se ne bi potem nikoli več povrnili, da je komaj ostal samo spomin nanje, spomin, katerega me je bilo skoraj da maličko sram.

Tunika je poganjala in znova so padale brazde izpod plužne blanje, meni pa se je začelo vse vprek mešati — jutro, ki je bilo še živo z mano, kako sva odšla z doma na njive, kako naju je pustila Zefa na pocjah, vsa v skrbeh, s široko razprtimi očmi, kakor splašena — in zatem moje prvo oranje z očetom na naših njivah ...

Vsak čas je pritekala iz kuhinje in postavala po pocjah, s trebuhom, ki se je že zelo videl in ki ga sploh ni več skrivala; bilo je, kakor da bi bila do konca nesrečna, da ne more z nama na njivo. Metal sem na voz; plug, plužnice, ojnice, — Tunika je ta čas spuščala živino iz hleva in napajala — ter sem skrivaj, izpod oči, pogledoval Tuniko, če se ne ozira za materjo, ko je tako postavala tam po pocjah, vse huje in huje napeta, in ko da bi bilo prav vse, kakor je zdaj pri hramu! Toda Tunika ni niti enkrat pogledala tja proti materi. Ozirala se je mimo, po dvorišču, ko je spregovorila — vselej malce zadirčno, ker ji nikoli ni bilo za govorjenje — a je morala spregovoriti, če je hotela povedati zavoljo živine.

»Ste slišali? Tele se je nazijalo!«

»Ja, ja!« je pokimavala Toplečka hčeri, tisti pa, ki mu je ves čas nekaj pravila, sem bil jaz.

»Globoko boš moral rezati ... pa ozke ogone bo treba delati ... V grabi je rado mokro ... Jezus, da ne morem poleg!«

Ne vem, kaj mi je bilo bolj odveč, njeno prigovarjanje, težko sem ga prenašal, ali njen trebuh, ki ji je zdaj že vidoma kipel. Oddahnil sem si, ko sva s Tuniko zapregla in sem pognal živino ... — da je ni bilo treba več tako blizu prenašati, da mi ni bilo treba več pomomljavati, ko nisem vedel, kako naj ji odgovarjam pred Tuniko. Ali s ti, česar skoraj nisem mogel pred dekletom, ali z vi, kar pa me je bilo sram zavoljo Toplečke same. Ves strah in spoštovanje, ki sem ga včasih imel do starejših, do žensk, vse je šlo zdavnaj po vodi. Rezala sva brazde, Tunika je gonila in bil sem ves nesrečen, nesrečen zavoljo sebe in jezen — jezen nanjo. Ko mi je tisto prvič povedala, mi je besede pobralo. Nekaj dni nisem vedel, kaj naj storim; hodil sem ko mesečen okoli hrama in se zaziral proti domačiji, ves obupan — na kraljevo, ko sem prišel prvič med ljudi, pa sem se do mrtvega napil. Cmeril sem se nekaj pred krčmarico. Kaj hujšega si nisem mogel izmisliti. Bilo me je strahotno sram, ko sem se streznil. Sklenil sem, da pridem na čisto z njo. Naj stori, kar namerava storiti — otroka z mano ne bo imela! To sem si vbil v glavo; ponoči — Tunika je že zdavnaj odšla spat, sem jo povprašal:

»Ali kdo kaj ve?«

Bila je tema, zato je nisem videl, čutil pa sem, kako je vse zaplalo po njej, ko je odrezavo povedala:

»Kaj? — Če ne vedo, bodo zvedeli ...«

In za tem, čez čas, ko nisem nič rekel ker mi je sapo vzelo, se je znova oglasila:

»Svetu se ne da nič prikriti ...« — in za tem »Dragi Južek!«

Toliko, da se ni še zasmejala! Ko da bi jo vse prav malo skrbelo. Dolgo sem molčal, tudi ona ni nič več rekla. Potem sem jo pa vprašal.

»Ali ga moraš imeti — otroka?«

»Misliš, da bom zdaj otroka odpravljala?« me je začudeno povprašala: za tem pa je povedala, ko da bi jo poučil far v spovednici: »Jezus, pa tudi greh bi bil ...!«

Lahko, da bi bil greh. Samo kako mi je mogla zdaj ona pridigati o njem? Prav ona! Toda nisem mogel ničesar storiti, samo zasovražil sem jo lahko — in tako je potem tudi bilo. Odmaknil sem se od nje in odšel brez besede, jezen in do kraja nesrečen, v svojo kamro. Tisto noč ni prišla za mano, tudi naslednje noči ne, kakor da bi vedela, da bom zdaj jaz oni, ki bo pričel laziti za njo — in to sem tudi začel, čeprav ... čeprav sovraštvo in jeza nista nikoli več ugasnila. Bila je zima, dela skoraj ni bilo, nisem mogel misliti na kaj drugega, ko na žensko, ženska pa je bila zame samo Zefa pri hiši. Z vsemi štirimi me je držala, nikakšne moči ni bilo več v meni, da bi se ji izmotal. Lahko sem še toliko hodil za brazdami, da sem zavozil, tega se nisem mogel več znebiti, kakor nisem mogel odgnati več jeze ... Stopal sem za plugom, brazde so lezle izpod blanje in se obračale ... na spodnji strani za mestom je vedno bolj žarelo jutro, za tem se je pokazalo sonce, v meni pa je bila sama tesnoba — ne, nikoli več ne bo z mano kakor s Tuniko in s temi njenimi zvončki na vratniku. Z mano je bilo zdaj tako, da mi je bilo lahko težko samo zavoljo Tunike in zavoljo teh zvončkov po vratniku in na njenih prsih — eh, za vsako brazdo mi je bilo samo teže, teže in teže, za vsako brazdo so se vračali spomini, ko da bi nje izoraval in obračal spomine, ne brazd. Prihajalo je vse, kar se ne bo nikoli več povrnilo, vsa moja oranja, vse njive, po katerih sva začela s pokojnim očetom orati, koder sem se preganjal z bratom in sestrami ... Prihajalo je vse, kar se ne bo nikoli več povrnilo, a zavoljo česa mi je bilo to jutro samo še huje in huje in samo še teže ... Vračali so spomini, vse do prvega otroškega strahu na njivi, groza, ki me je ko mora preganjala v sanjah vsa šolska leta ... in me je zdaj po tem oranju, viš, začela znova preganjati in mučiti ...

Bil je čas, ko so mi oblekli prve hlače. Prekopicnil sem se v brazdo, znenada pa sem zagledal junce. Prihajali so po brazdi, proti meni, počasi, ko da se jim ne bi nikamor mudilo, a prihajali so. Kobacal sem se iz brazde, toda vse pod mano, pod prsti na rokah in pod nogami, se je melo, da se nisem mogel nikamor skobacati. Junci pa so prihajali bliže in bliže. Zaziral sem se v prihajajoči se črni glavi, ki sta se pomikali proti meni, počasi, vendar zanesljivo in neizprosno, z glavama vred so se pomikali proti meni rogovi, ko da bi bil nasajeni na črno živalsko gmoto ...

Prednje noge so stopale ko stope, parklji so se s silo opirali v zemljo. Nisem in nisem se mogel izkobacati. Hotel sem zakričati, odprl sem usta, toda vzelo mi je glas, nikakšne moč ni bilo več v meni, ne v grlu in ne v nogah. Znašel sem se na vseh štirih in začel kobacati po brazdi. Nič ni pomagalo, ničesar več nisem zmogel, nikamor nisem več pršel izpred juncev. Zaslišal sem poškripavanje jarma pred seboj, sopenje živali, poškripavanje parkljev po brazdi, glasneje in glasneje, dokler nisem mogel ničesar več ter sem se lahko vrgel samo še na hrbet ter se zagledal v grozo nad sabo, v gola in mokra gobca, iz katerih se je posejala name mrzla slina. Teh slin potem ni in ni hotelo biti konec. Toda junca sta obstala ali kaj, ničesar več se ne spominjam.

... Spominjam se drugega oranja, znova juncev — in najstarejše sestre Lizike in zvončkov. Nacmaril sem jih po bregu pod vratnikom za celo peščico in počakal orača. Kazal sem mu šopek in kričal. A Lizika, bila je zaripla in rdeča, me je preblisnila z očmi, me udarila po rokah in odrinila. Zatulil sem, zvončki pa so zleteli po vratniku ... in skozi solze sem zagledal, kako sta junca začela stegovati iz nagobčnikov jezike po njih.

Zakaj me je Lizika mahnila po roki, ne vem, ne spominjam se več, ali me je bolelo ali ne, spominjam pa se, da me je strašno razjezilo in da sem se še dolgo kujal nanjo ... — Čez nekaj let sem bil sam gonjač; šolarji smo ostajali doma, da smo gonili. To je bilo tako delo, taka muka za otroke, da že zavoljo gonjenja ne bi hotel biti nikoli več pastir, samo da mi ne bi bilo treba še kdaj goniti krav in juncev, v šoli pa potem klečati. Žgala je vročina, žgale so me razpokane noge. Vlačil sem jih po grudnati zemlji in po ostrem strnišču ... Žgalo me je vse, ves život, pot in prah od jutranjega krtačenja živine, vse se je mešalo po koži ... Žgale so me oči, solze so same od sebe in od jeze silile v oči in me pekle po licih. Za vse sem bil kriv jaz — gonjač! Kriv sem bil, če je plug vrglo iz brazde, če sva na vratnikih prenaglo zaorala, če sva morala z oračem obračati sredi osredka — vsega je bil kriv ta »prekleti šmrkavec!«, ta »prekleti Južek južasti!«, ta »ti seme prekleto! Kje si se le vzelo? Kako goniš? Ali misliš, da me moraš zdaj še dražiti?« Oče so najprej prekljinjali junce; proti poldnevu, ko je bilo že vse izmučeno, ko sta se junca vlekla kot senci in se upirala, se ribala drug ob drugega, ko se gonjač domala zmenil ni več, če je ksebni junec potegnil odsebnega iz brazde, so začeli preklinjati gonjača. Letele so kletve, letelo je grudje, moral sem poslušati litanije od začetka do konca. »Zakaj, za hudiča, se človek martra na svetu! Zato, da drugi Vse požrejo! Prekleta dača, prekleta Jugoslavija in oni, ki jo je izmislil! Strü-ü-ja! Ti, Južek, samo enkrat še naj stopi ksebni v brazdo, samo enkrat še — pa ti ne bo treba več goniti.« Sklonili so se nad plug in začeli z novo brazdo, znova s preklinjanjem. »Tako, kakor je zdaj vse skupaj zvarjeno, tako ni za kamor več. Včasih si vzredil junce, bilo je sadno leto — srce se ti je samo od sebe smejalo. Prišli so Lahi, šla je živina, prišli so Madžari, šlo je sadje, bolj je bilo rdeče, bolj je šlo! Z zlatom in goldinarji so ga plačevali. Pošteno si se moral potruditi, da si krono zapravil. A zdaj — grunte bomo začeli prodajati, da bomo zmogli dačo; sami pa bomo kmalu nagi hodili ... Jirs! Oja-djü! Ti, če ne boš mahnil ksebnega — ne vidiš, da zaostaja? bom jaz tebe, ali pa bom tebe vpregel! Viš ga, viš ga! Prekleto, sva že zunaj!« Dregal sem junca, se z rameni oprl ob vroče telo in ga potisnil proti brazdi da mi je junec stopil na nogo in mi tudi posnel kožo ... — ali nič ni pomagalo, živina me ni več poslušala, plug je na strmini izskočil. Ozrl sem se nazaj, spustil živino in stekel po strnišču. Junci so se zagnali pred razjarjenim oračem — to pa je bila potem tudi moja sreča. Oče so morali steči za njimi, da so ju ujeli. Spravili so jih nazaj z lepim, ko pa so prišli do biča, so ga pobrali in spravili junce v brazdo. Začel sem potihoma, da oče ne bi slišali, hlipati in stiskati pesti. Ko sem si znova upal približati se juncema, sem ksebnega zdregal z bičevnikom ... in znova sem gonil in znova me je vse žgalo ... Grizel sem si ustnice in roke in začel preklinjati boga — ta me je ustvaril, so nas učili v šoli.

»Prekleti bog, zakaj moram biti na svetu? Prekleti! Prekleti! Prekleti ...!«

Dregal sem na skrivaj v junca, zadeval v pikasto strnišče in v grudje, in prav nič bi mi ne bilo, vsaj zdelo se mi je tako, če bi me oče, ki so preklinjali za plugom in mi obetali, da me bodo podorali, v resnici mahnili po glavi z otko, me vrgli v brazdo in me s plugom in zemljo zagrnili. Tako hladna je bila, tako je dišala kakor rano in spočito jutro v pomladi — ali ko takrat, ko smo pokopali očeta. Tudi takrat je bila pomlad. Ni mu bilo treba več preklinjati po njivah in se jeziti z gruntom in otroki; ostali smo sami z materjo in z babico, začeli smo sami z oranjem.

Plužil sem, v glavo pa mi je silil očetov pogreb, ilovnata zemlja ob grobu in črno oblečena žlahta, ki se je razpostavila ob ilovki in pogledovala v grob, ženske z robci v rokah ... Plužil sem, pogledoval za Tuniko, ki je držala Jirsa za vrv, ko da bi ga vlekla, in ves nekaj pomrmravala in priganjala ... Plužil sem in zdelo se mi je, da bi bil srečen, ko bi bil še enkrat otrok in bi zadeval z bolečimi in razjedenimi nogami v grudje; strašansko bi bil srečen, ko bi bil tak žgoč dan — zdaj pa so bila ta jutra, ko je na meni ležalo vse in mi ni dalo, da bi z veseljem zaoral in hodil za plugom; kakor kamen je leglo name. Toplečka in vse tisto z otrokom, ves svet je lahko vse videl! Mučila sta me oba grunta, domačija in Toplečkino, ter mi legalo na prsi. Junci so počasi vlekli, plužnice so poškripavale, Tunika je capljala v prevelikem Toplečkinem ali sestrinem obuvalu, v glavo pa so silili spomini, sami takšni spomini, zaradi katerih mi je bilo samo še huje in tesneje v prsnih. Komaj nekaj let bo, kar sva orala s pokojnim Franclnom, kar sem bil še šolar in sem capljal ob živini, kakor zdaj Tunika; komaj nekaj let bo, kar sem prijel za plug na Toplekovini in ko se je Toplečka podbočila in začela: »Jezus-na, cel orač je že!« Meni pa je bilo nerodno, vsega me je bilo še sram.

... Bila je trda tema, ko me je Francl potegnil za nogo. Dvignil sem se, se prijel za mokre sprepotene trame nad glavo in komaj komaj odprl veke, moralo je biti še globoko v noči, oči so mi lezle skupaj, niso se dale odpreti. Zaslišal sem vole, kako so hlastajoče pospravljali krmo in zvonili z verigami; zdelo se je, ko da je ves hlev pokonci. Bratov glas — bil je nenavadno pohleven, ko da bi me prosil, ko da bi mi prigovarjal, naj vstanem tiho, kar se je le dalo, in da bi šla orat na spodnje njive. Nič mi ni bilo po volji, preveč sem bil zaspan, tudi nisem nič slišal, da bi mati kaj rekli, da morava tako zgodaj na njive. Naj Francl zorje, če se mu ljubi, naj zorje do jutra, preden bodo mati in sestre vstali. Nazadnje pa me je le zbezal z ojdrča. Obljubil mi je, da bom lahko nekaj brazd tudi jaz splužil ... dokler mi ni obljubil celega ogona. Tako sva potem orala — in proti jutru, ko se je začelo daniti, sem prvič prijel za plug. Malo me je metalo, toda tretja, četrta brazda je bila vrezana naravnost, kakor se je oralo. Naredilo se je jutro in prišli so mati, prišle so sestre; mati so jedikovali od sreče: na lepem sva postala najbolj pridna otroka, doma in pri sosedu. Mati so naju povsod hvalili, midva pa sva se še bolj zapičila v delo okoli hrama, vsako delo mi je zadišalo, bolj je bilo žmetno, raje sem se ga lotil. Včasih, ob nedeljah, ali ob južinah med delom med kopjo si med košnjo sva si s Franclom podvihala rokave in se pošteno zmikastila. Imela sva zagorele roke in ko kamen trde mišice; sestre so cvilile, mati so pogledovali proč, niso naju mogli gledati, kako se pretepava.

»Bikiča! Bikiča!« so ponavljali, »ali nimata že garanja zadosti?«

Režala sva se in se še in še metala — ne, nisva ga imela zadosti.

Včasih sem si ogledal mišice in jih otipaval ali tolkel po njih, potem se spominjam, da sem si jih znova ogledoval po tistem dolgem oranju na Toplekovem, ko se mi je skozi noč zazdelo, da bi ves svet preoral. Bilo je ta krat, ko sem začel misliti na Toplekovino, komaj leto je bilo od tega — komaj leto; ko sva s Tuniko orala, pa mi je postajalo tako prekleto vseeno zavoljo oranja in zavoljo njiv.

Napravilo se je visoko jutro, sonce je vroče grelo, da sem odložil suknjič in podvihal rokave. Niso mi bile odveč samo te Toplečkine njive, odveč mi je bilo vse na svetu, vse okoli mene. Tunika in njeni zvončki, ki so me lahko spravljali samo v slabo voljo, še huje me je dražilo njeno govorjenje, njene večno povprašujoče oči, ki so me vsak čas pogledovale, ko da bi hotele z mene prebrati, kaj bi rad. To sem vedel ter se zavoljo tega tudi držal ko ledeni svetnik na oltarju. Tunika je vse videla, je vse vedela, ah nikoli ni rekla besede, kakor da je zato pri hiši, da vsakogar posluša.

... Bilo je na večer, pozimi. Bila sva v hlevu, Toplečka pri dojvi, jaz pri stelji. Pravzaprav nisem več brskal po nastelji, drezal sem z grabljami po podih in stiskal zobe, da nisem katere zinil. Toplečka je dojila; curki so brizgali v namolženo mleko v golidi, ženska pa je hlipala; kdaj pa kdaj je prenehala z molžo in s cmihanjem, vsekdar, ko je potegnila z rokavom po očeh. Ne spominjam se več, zakaj se je cmihala, bilo je nekega dne po novem letu, ko se je že razvedelo, kako je na Toplekovem. Lahko, da je bilo kaj zavoljo tega, da bi moral domov in da se je bala, da bi odšel. Vedel sem, da bi ji bilo po volji, ko bi se Marica omožila, da bi koga primožila na našo domačijo — toda tega nisem mogel tako na lepem požreti. Trmasto sem se držal, ko je hotela zvedeti, kako mislim zavoljo domačije, in ko me je na veliko povpraševala o domačih prilikah.

»Ja, Južek, zakaj ne bi pustil Marice, da bi se oženila?«

Povpraševala je, ko da ne bi znala do pet šteti, a je dobro vedela, kaj je hotela po izvedeti od mene. Nekje sem že napravil križ čez domačijo, ne bi pa tega za nič na svetu nikomur priznal; molčal sem, že iz kljubovanja, in začel butati v pregrado med voli in med kravami. Bal sem se in vedel sem, da bo domačija šla, nisem pa vedel, kako bi si pomagal. Ženska je samo še huje zahlipala, nekaj je tudi zakričala, po vsej priliki »Južek, grozen si!« — kakor je imela češče in češče navado.

In ko je tako zavpila naglas, mi rekla Južek in me tikala naglas, sem zagledal, kako so se odrinila vrata. Zdrznil sem se, obstal, zatem pa se zagnal proti vratom. Ženska je venomer hlipala, tudi kričala je pred vrati, da nisem mogel sam do njih in da jih nisem mogel koj odpreti. A ko sem jih potem odprl, sem komaj komaj še zagledal Tuniko, kako je hitela po pocjah in zavila v hišo.

Zvečer, po večerji, a tudi naslednje dneve, mi je bilo nerodno zavoljo Tunike, ona pa me je še bolj vse ubogala, ko da bi bil jaz kak njen oče in ko da ne bi smela besede ziniti pri hramu.

Oziral sem se za njo, tudi pri pluženju, se spominjal kamenšnic, trdih breskvic, ko so tako sladko podrsele po mojih prsih, a ki jih ni bilo poslej nikjer več videti, ko da bi si jih potegnila navzkriž z zadaj prevezano ruto ter si jih zakrila. Vse to s Tuniko je bilo kakor rosno cvetje na pomlad, ki ga je slana stisnila, kakor neki sladak spomin, po katerem mi je bilo samo še hudo, nekaj, na kar nisem smel več misliti, četudi se mi je misel motala okoli teh zapravi i enih časov ... Taki spomini so me spravljali samo v nejevoljo. Bili so časi, ko sva s Tuniko preorala cele ogone, ne da bi se ozrl proti Toplekovemu hramu. Bal sem se, da bi zagledal Toplečko, njeno nakipelo telo, da bi zaslišal njen glas, zagledal njene nemirne oči.

»Južek! Tunika!« je klicala od hrama, a meni je bilo, ko da jo sliši cela srenja, njo in njeno ihto.

»Južek, Tunika! Ali še ne mislita končati? Naj prinesem južino?«

Slišal sem jo, a se napravil, ko da je ne slišim.

»Mati kličejo!«  je povedala Tunika; ni vedela, ali naj junce ustavi ali ne.

»Naj kličejo ...!« sem zamomljal in stopal naprej za plugom, ko da bi mi bil hram nad njivami deveta skrb, s Toplečkinim povpraševanjem vred.

Čutil sem, kako je Tunika čakala in me opazovala, zatem pa sem slišal, kako je zaklicala:

»Pa prinesite!«

Vrezala sva še kakšno brazdo, ko sem zagledal Toplečko, kako hiti po vratniku — nisem pogledal posebej po vratnikih, vendar sem vedel, da hiti ona; strašno ihtiva je postala. Nisem je pogledal niti takrat ne, ko sva se ustavila s Tuniko na vratniku, ko sem obrnil junce na njivo, v trznino, da ne bi odšli po pašniku. Tunika je sedla za brano in si podprla brado z obema rokama in z bičem, ki ga je prislonila nase. Toplečka ji je razpostavila v rokah južino — črni kruh in nekaj mesa, surovega, kakor ga je potegnila iz tunke, kar v predpasniku.

Tega s predpasnikom nisem prenesel in bilo mi je, ko da bi me dražila. Res je bilo, da je prinesla južino v spodnjem, snažnejšem predpasniku, toda meni se je zdelo, kakor da nalašč prenaša južino na trebuhu, ko da me nalašč izziva.

Natakala nama je pijačo, najprej meni, zatem Tuniki, ponujala je južino, zatem pa tudi sama sedla — kar zastokala je, ko se je spustila na brano k Tuniki — in še sebi natočila. Tako je potem pila, silila, naj jeva, hkrati pa jadikovala, kako bo to leto z mesom.

»Jesus-na, vse nam bodo pobrali, križani svet!«

Niti jaz niti Tunika ji nisva kdo ve kaj odgovarjala. Vse so bile same stare lamentacije, nič novega pri nas na kmetih. Ni se dalo drugače odgovoriti nanjo, ko da si preklinjal, ali pa se tolažil, da bo že kako. Da bi pocrkali, to mi nikoli še na misel ni prišlo.

Prav ta pamet: bo že kako, se je tudi zdaj, med počivanjem in med pijačo, zalezavala vame, tembolj, čim več sem popil. Odpočil sem se sedé na ojésu in se začel pozibavati. Voz je enakomerno poškripaval pod mojo težo; najužinal sem se in se napil, in kar čutil, kako z vročim dnem leze vame nekaj kakor lenivost, leze po vsem životu in v glavo. Zefa je še vedno jadikovala, a je nisem več niti videl niti slišal, čeprav je sedala nekje pred mano, kakšno stopinjo proč. Presedel sem se, da sem jima pokazal hrbet, in se zagledal v grabo proti domačiji na oni strani potoka in proti velik stezi. Bila je zgodnja pomlad, drevje je bilo do kraja golo, hiše, krčmarjeva in vse do kovačije, so se kazale ko gole. Druge krati, če ne bi pil, če ne bi bil tako do kraja izmučen, mi najbrž ne bi bilo tako vseeno ter se ne bi oziral po hišah, gotovo pa ne proti domačiji — pred obema Toplečkama. A povedal sem že, kako mi je postajalo vseeno — bo že kako! Zagledal sem se v rumenkasti dren pod njivo, zagledal sem kalužnice in podlesek za potokom, zatem mačice na vrbinju — ali eno sem nekje narahlo občutil: če sem se kdaj, celo še davi, razveselil ranega cvetja in brstenja po drevju, sem ga zdaj, po pijači, samo še medlo videl, ko da bi ne bilo nikakšnega veselja več v meni, kakor je bilo to včasih, ko sem bil še šolar, otrok. Drevje bo za kakšne tedne zacvelo, odcvelo bo in Toplečka bo dobila otroka. Eh, hudiča, pa jo bom oženil. Še in še sem pil in nagibal ročko — navsezadnje, kaj mi je bilo mar za ljudi. Tudi mati so mi rekli: »Drži se grunta!«

»Eh, kaj?« sem znenada vzkliknil, da sta me obe ženski pogledali, in hitro pristavil: »Greva, greva, da obrneva še to najgo!«

Zdrsnil sem z ojesa, da je švisnilo z verigami, tudi Tunika je vstala.

»Jezus, saj res!« je rekla Toplečka in se pripravljala, da vstane. Iz njenega glasu, iz prekrižanih rok nad trebuhom, iz vsega si videl, da je zadovoljna — eh, dosegla je svoje! — dobila je mladega v posteljo. Zdajci pa smo vsi hkrati, s Tuniko vred obstali in se zagledali proti veliki stezi. Zdi se mi, da je bila Toplečka prva, ki je zajaskala že med vstajanjem.

Sem od velike steze, z nabasanim jerbasom na glavi, je prihajala — Hana. Vsi trije na njivi smo jo bržčas hkrati zagledali.

Tunika je dvignila bič, a udarila po juncih; sam sem spustil plug in ga naslonil na blanjo, vendar pa ročajev nisem spustil; videl sem Toplečko, kako se je zagledala po klancu, koder je prihajala begunka, ko da ne more odmakniti oči in ko da še vedno ne more verjeti, kar vidi; prijela se je za ročico pri vozu. Hana je prihajala bliže, pogledala je po nas, zatem po njivi in zatem znova po nas treh, po materi, po Tuniki in po meni, nato se je znova ustavila na materi in na njenem trebuhu.

Bila je vsa razžarjena od vročine, lahko tudi od hoje v klanec proti njivam, lahko tudi od cunj, ki so ji gledale iz nabasanega jerbasa. Ustavila se je za vozom, nas še enkrat spreletela z očmi, in zaslišal sem, da je vprašala:

»Tak, ste v oranju?«

Ko meni nič in tebi nič! Ko da bi tetica zjutraj odšla v mesto in bi se zdaj mimo njive vračali!

Najprej ni nihče odgovoril, potem je rekla Toplečka:

»Orjemo, da!«

Rekla je in zavzdihnila. Midva s Tuniko sva bila tiho. Tako smo bili potem precej časa vsi tiho, skoraj ko na trnju. Tako bi bilo ne vem koliko časa še, da ni Hana dvignila rok k jerbasu. Videl sem prsi, kako so se dvignile za belo jopico — bila je svetešnje napravljena — in pogledal v tla, na brano pri njenih nogah; postavila je jerbas na voz in zatem pretrgala molk.

»Da, prišla sem.« je rekla; potem je rekla materi »Vam ni kaj po volji?« in zatem še meni »Kaj ti? Se še nič ne ženiš? Plojeve, govorijo, komaj čakajo ...«

Izpod čela me je pogledala, zatem ni mogla več zdržati. Dvignila je jerbas na glavo in vsekala:

»Ne bom vam grunta požrla, ne bojte se!«

Obrnila se je proti hramu in odšla naprej po vratnikih.

IX.

[uredi]

To noč, ko je vse to povedal, Hedlov dolgo ni zaspal. Dolgo se je obračal po ležišču; naslednji večer je začel sam od sebe, bilo je, ko da bi čakal name, da bi to Hani do konca povedal. Eno pa moram vseeno zapisati, da ni imel več toliko kletve in prekletih žensk na jeziku. Življenje ga je držalo z vsemi štirimi, kakor je sam povedal; kakor poletni nalivi krtovje ga je neslo.

— Hana se je vrnila — je začel — vrnila se je, da nagaja, to sem koj sprevidel. Nagajala je materi, pač zavoljo tistega, kar je bilo zdaj vsemu očitno, zavoljo Topličkenega huje in huje nakipelega trebuha. A privoščila si je tudi mene; sčasoma, čez nekaj dni že, sem jih od jutra do noči pridno požiral, požiral in molčal. Stiskal sem zobe, z ženskami se nisem prepiral, za malo se mi je zdelo — moram pa reči, da sem pri Haninen jeziku stežka stiskal zobe. Vendar, kam se bo vse to pikanje s Hano zasukalo, tega tisto dopoldne ob južinah, ko se je tako znenada vrnila s cekarjem na glavi, nisem vedel in nisem mogel vedeti; preveč sem imel svojih skrbi. Znova mi je začel hoditi po glavi grunt, Toplekovo, mislil sem, kaj če nima frklja česa za plotom; bila je prva, imela je pravico do grunta, vsaj po starem je bilo tako v navadi.

Začelo se je koj zvečer. Stara Toplečka še ni bila v izbi, nekje po kuhinji se je obračala. Prišel sem k večerji, v izbo, našel Tuniko, ki se je vlekla za mizo na prednji strani, kjer je bilo njeno mesto, in se še nekaj obiral sredi izbe; kar je prišla Hana, šla mimo mene, ko da me ne vidi, in sedla za miznico, tja, kjer je sedela po Toplekovi bolezni in smrti Toplečka. Videl sem, kako jo je Tunika pogledala, kako je odložila žlico, ki si jo je brisala, kako se je presedla; in zatem sem slišal, kako je sestri bolj rekla ko povedala:

»Ali — tam, za miznico, sedijo mati.«

»A?« je povprašala Hana in se sprenevedasto zazrla v sestro; in zatem še enkrat poprašala: »Kaj ne sedi on — za miznico?«

»On« je rekla, da; ta on je stal za njo, sredi izbe, in ta on, to sem bil zdaj jaz, jaz sam. Vem, spominjam se, hotel sem stopiti k mizi in sesti, a mi je noga zastala.

»Ah,« je zavzdihnila Tunika, se obrnila nazaj, da je pokazala hrbet, in se zagledala skozi okno. Vsa reč jo je vznevoljila.

Hana se je naglas zasmejala in se presedla, ko da bi ne bilo nič, ko da bi se nič ne zgodilo — a presedla, to je potegnila se je na pravo stran, na drugo klop pri mizi, tja, kjer sem sedel jaz, odkar sem prišel na Toplekovo. Tunika se je ozrla, jo ošinila in se znova zazrla skozi okno za hrbtom; očitno je bila do kraja nejevoljna.

Prišla je Toplečka in sedla. Ni še nič vedela, tudi videla ni še ničesar. Preden pa je dvignila roke h križanju, je opazila, da še nisem sedel; zagledala je Hano na mojem prostoru.

»Kaj?« je vprašala in povprašala vse, da ne bi samo Hane: »Kako ste se posedli?«

Hana pa, ko da je ni slišala. Prekrižala se je in začela z žebranjem. Tako je bilo potem celo molitev, da še vedno nisem sedel. Toplečka se je ozrla nazaj po izbi, da bi videla, kako je z mano, kaj nameravam jaz, medtem ko je Tunika kar prhnila.

»Ali Hana! Si pozabila, kje si sedela?« In zatem, kajti Hana ni kazala nikakršne volje, da se misli premakniti: »Tam je njegovo mesto.«

Zdaj se je Hana sčajmala.

»Aja, tu je za našega hlapca,« je rekla zavzeto; »saj res, čisto sem pozabila.«

In pri priči je vstala in odšla na drugo stran mize, na stol, kje je po navadi sedela. Začela je zajemati jajčevo juho, ko da se res ne bi nič zgodilo.

Po meni je strahotno spreletelo. A stisnil sem zobe in odšel k mizi; bilo je najbolj prav, kar sem storil. Tudi Tunika in za njo Zefa sta segli druga za drugo po žlicah in začeli nositi.

Sedel sem Hani nasproti, a je nisem pogledal, niti enkrat ne; tudi Toplečke in Tunike ne. Vsem trem ni šla večerja, vsi trije smo bolj goltali ko požirali; edino Hana se je presedala in povpraševala — vse je hotela vedeti, ko da bi bila gluha, kako napeto je pri večerji; ko da bi ji skratka vse to prijalo, da je laže povpraševala in — pikala. Za božjo voljo, vse je hotela zvedeti od treh zagoltnih mutcev pri mizi, prav zanalašč vse, ko da bi ne bila prav ona tista, ki je pobegnila od hrama in ki bi jo morali zdaj mi izpraševati.

Kaj vse je načenjala!

Zajemali smo in molčali; vse je bilo tako tiho, da bi lahko poslušali noč za zaprtimi okni. Znenada je Hana vprašala.

»Kaj, ali tu še nič ne silijo?«

Sprva je ni hotel nihče slišati, zatem smo jo le drug za drugim pogledali — najprej Zefa, zatem jaz in zatem Tunika.

»No-ja, v zadruge, sem mislila reči.«

Bila je resnica, kar je povpraševala; povsod so govorili o tem — kaj vse so govorili! — toda nihče pri mizi ni vedel, zakaj Hana napeljuje vodo na ta mlin. Znova smo lahko samo molčali, Hana pa nas je gledala vse zapovrstjo, gledala in se delala radovedno. Zatem sva še midva s Tuniko pogledala Zefo; ni bilo drugače, morala je nekaj ziniti.

»Silijo?« je povprašala in rekla: »Silijo, no-ja.«

Očitno Hani to ni bilo dovolj, še nadalje je vrtela z očmi; tako je morala Toplečka še kaj povedati.

»Kdo bo pa sam šel — v zadrugo?« se je obregnila. »Še na konec pameti mi ne pride. Ha!«

Toplečka je hotela pogovor končati, s takim pogovorom in s sleherno mislijo na zadrugo v njeni hiši. Kar prijel bi lahko za to, kar ji je hodilo po glavi. Ali je Hana prišla nazaj, ker jo je kdo za zadrugo nagovoril? Zadosti je bila frfrasta; da, bila je cela pasja in vsega zmožna. Kar veselilo me je, ko sem za trdno vedel, da se bo Toplečka spopadla z njo, če bi kaj načenjala, če bi začela s siljenjem. In zares je Hana tako nadaljevala; vsaj začela je tako.

»Stric pa pravijo, da bodo šli.«

Hana je znova začela to reč — in znova smo zajemali, molčali in se spogledovali.

»V zadrugo ...« je Hana pojasnila — ko da bi zares ne vedeli, o čem se je razceketala.

Zdaj je Toplečka morala odgovoriti in je tudi odgovorila.

»Naj se stric na glavo postavijo, briga me.« In zatem, ko je zanesla še eno žlico: »Mi tu živimo, kakor vemo in znamo, oni pa naj, kakor vedo in znanjo, tam. Prav nič nisem lačna Rudlove pameti, tudi sestranine ne.«

To je pomenilo, da naj Hana s svojim stricem kar obmolkne. Hana pa ni molčala, zasmejala se je, da bi videli, kako stric mislijo, ter povedala:

»No-ja, stric pač pravijo, da bodo šli, že zato, da se znebijo grunta in skrbi. Zakaj ne bi drugi za njih skrbeli? Ali ni tako?«

Hana se je zasmejala na glas in veselo, da bi se tudi nam zazdela vsa ta reč z zadrugo tako smešna. A nobeden pri mizi ji ni več odgovoril, ne na njene besede, ne njen smeh.

»Tetica« — to je bila Rudlova, Toplečkina sestrana — »pa pravijo,« je Hana še enkrat začela, »da na Toplekovem tudi že vse zori za zadrugo. Hm.«

Toplečka ni odgovorila; vsi pri mizi smo vedeli, kaj na Toplekovem zori.

Vstala je — bili smo pri kraju s prvo skledo — in odšla v kuhinjo. Vrnila se je s klojci, a skledo je držala nad trebuhom, kakor bi si ga zakrivala. Tega doslej ni delala. »Zori, zori ...« mi je, ne vem zakaj, začelo bloditi po glavi, ko sem mislil na njen trebuh. Obenem sem vedel, da bi Hano tudi v žlici vode utopil, tako sem jo zasovražil; samo zavoljo nje je nastalo tako pri mizi, da smo jedli klojce, ko da bi nas kdo silil oblance požirati. Ženska si še vedno ni zavozlala jezika; po vsej sili je hotela to, kar je imela v glavi, do kraja speljati.

»Velovleška Drevenšca, ali kaj veste,« je na glas zapela, »je tudi dobila otroka. Jezus — na, pomislite, takšna stara babina! Da se ni poprej zmislila ...«

Drevenšco smo poznali in tudi vedeli, cela fara je vedela, koliko sta z možem prehodila okoli dohtarjev. Potem so žensko poslali nekam v toplice in zdaj se je svet po fari režal, kako po novem toplice pomagajo tam, kjer dedec odpove. Vsega zlodja so ljudje sklatili — a pri nas, na Toplekovem, o tem nismo govorili; tudi Hana ne bi smela. Ali Hana je vedela, zakaj je ceketala. Kajti, ko je začela znova — zinila je samo »Ah Drevenšca —,« je Zefa vstala, si potegnila robec na oči, kakor da bi hotela zakriti obraz, odrinila stol in odšla iz izbe.

»Jezus! Hana!« je rekla Tunika. »Kakšna si!«

»Kakšna? Kaj pa sem rekla? Kaj pa je? Kakšni pa ste, za božjo voljo.«

Prenevedasto se je ozrla po vratih, ki so se zatresnile, zatem po najinih dveh obrazih, toda jaz je nisem pogledal.

»Nič!« je rekla Tunika, jo ošinila in začela zajemati.

Tudi meni je bilo, da bi vstal; vedel sem, da je tudi na meni vrsta, vendar se nisem mogel dvigniti, nisem hotel vstati, največ zavoljo Toplečke, ki je bila že zunaj. A preden sem se do kraja premislil, je začela znova, tokrat o našem gruntu, o domačiji; zdaj sem bil jaz na vrsti. Poiskala je suho hruško s pecljem, jo odjedla vse do peclja, se naslonila na stol in se zazibala, zmela pecelj med prsti ter se zazrla čez mizo — a tam sem sedel jaz.

»Pri vas, Južek,« je rekla, se zazibala in ponovila, mirno, ko da ne bi že matere pregnala, »pri vas, Južek,« znova ta Južek, skoraj nikoli ni toliko razmetavala z mojim imenom! »boste gotovo prvi tam,« — to je pomenilo v zadrugi — »vas pač ne bo treba siliti!«

Spreletel sem z očmi prek mize, jo pogledal in dejal na kratko:

»Najbrž!«

»Kaj ni Štrafela obečal, da boste prvi tam?«

Nisem mogel molčati.

»Štrafela, kaj pa!« sem zinil.

»Nič ni tako, kajpa. Še tvoj predsednik bo. Boš videl, preljubi Južek!«

Pogrelo me je, vsa kri mi je butnila v glavo, ko je začela takole razpredati, in zdaj še s tem preljubim Južekom. Videl sem Tuniko, kako jo je postrani pogledovala, za kar se pa Hana ni zmenila, vendar pa nisem nič rekel.

Hana se je znova zazibala.

»Čisto zares sem slišala, kako so pravili, da bodo za predsednika postavili — Štrafelo. Kaj, ali niste pri vas nič slišali?« Nič nismo slišali; a tudi če bi, ji na te čenče ne bi odgovoril. Toda Hana si je vtepla svoje v glavo.

»Tebi, Južek, bi bilo tako ali tako vseeno — zavoljo grunta?«

Nehote sem jo pogledal, kako misli, pa je tudi to povedala.

»Doma pri vas bo tako ali tako Marica prevzela, ti pa si že tako svoj patron.«

Znova sem jo pogledal, tudi Tunika jo je pogledala.

»Patron, preljubi Južek, patron! Pravijo — ali je resnica? — da se okoli Plojevih nekaj zapletaš. Da, Južek, vse se razve po tej naš fari. Kaj me gledaš?«

Gledal sem jo, kako je vse to razpredala; na oči bi jo nasadil, če bi se dalo.

»Hana! Ti?« sem zagolčal.

»Kaj, ali niso fejst? Plojevke? Takšne šikane deklince so ...«

Kar dvignilo me je. Gledal sem jo in ona mene. Znenada se je nasmehnila.

»Ti bi se že zapletel, kaj, a se ti je zamešalo?«

Na glas se je zasmejala in se zazibala. Prav zaželel sem, da bi se prevrnila, a se je ujela. Znova in znova se je zasmejala.

Obračal sem se, da bi vzel klobuk, a ga za vraga nisem mogel najti; tako sem potem zbežal razoglav iz izbe, še prej pa sem zaslišal, kako sta se sestri, Hana in Tunika, sporekli.

»Hana! za božjo voljo?« sem slišal Tuniko.

Tudi Tunika se je dvignila in začela lesti izza mize.

»Nehaj že s to svojo božjo voljo! Ko da je zdaj ona kriva, da je pri nas zažegnano.«

Vse je kazalo, da se je Hana hotela spreti.

»Kako — zažegnano? Hanika?«

»Kako?« Strašno se je začudila in vsekala: »tako pač, saj mi ne boste nazadnje rekli, da je tudi tisto one, kar se je z materjo zgodilo, po božji volji!«

Slišal sem Tunikin vzklik: »Hanika!« — in za tem besede, ki so šle sestri na jok: »Tak lep mir je bil, ko te ni bilo, če ti ni doma po volji, bi ostala tam, kjer si bila.«

»To bi vam godilo, kaj?« je vprašala in se zasmejala. Za tem: »Ali je tudi že tebe kaj zmešal?«

Pustil sem klobuk in planil iz izbe. Slišal sem pridušen smeh, ko da bi se v predpasnike in kikle zasmejala. Odšel sem pred hišo, naprej po ogradu, šele, ko sem preskočil klanec in se znašel pred hosto, šele takrat nisem več slišal smeha. Večer je bil hladen, zameglen, da je bilo mokro in da me je treslo, ali huje, kakor me je tresla zima, me je trla jeza; kle, sem se dušal in preklinjal, a kaj naj storim, tega nisem vedel. Eno sem vedel, na Toplekovem bo poslej pekel zame. Pa še nekaj je bilo, česar takrat nisem vedel; Tunika se mi je zasmilila. Le po čemu se je tudi Hana vanjo zapičila, ji delala krivico? Vedel sem, da se dobro zaveda, kako ji dela krivico, a jaz nisem mogel ničesar storiti, ne zavoljo Toplečke in ne zavoljo Tunike, a tudi domov, na naše, na Hedlovo, nisem več mogel kar tako na lepem. Spustil sem se na kovačevo hlodovje, ki je ležalo pri hosti, in začel trgati lubje z njega. Precej časa sem ga trgal, toliko časa, dokler nisem prišel malo k sebi, dokler ni zgoraj po hiši vse ugasnilo, ter sem lahko odšel v kamro.

Vrnil sem se in stopil v priklet, tedaj pa so se odprla kuhinjska vrata, za njimi se je pokazala Hana v sami srajci in v spodnjici ter visoko dvignila leščerbo v roki, ko da bi hotela vedeti, kdo hodi po hramu.

»Kdo pa je?«

Stisnil sem zobe, zapahnil vrata in se naglo obrnil proti kamri. A Hana je bila hitrejša.

»Kaj ti tam spiš?« je vprašala, »v kamri?«

Nehote mi je zastala noga, zmomljal sem »Tam ...« — ne vem zakaj, in jo prav tako nehote, proti svoji volji pogledal. Nasršil sem oči, a ko sem vrgel pogled proti njej, so se mi tudi že raztopile. Hana je podržala luč močno pred sebe. Lahko sem videl odprta usta, same bele zobe, razgaljen vrat in do kraja, do kikle odpeto srajco. Ničesar nisem zagledal, a vse sem začutil za tisto belo in napeto srajco, vso težo njenih ziz, ki so se dvigale pod platnom.

»Kaj ali matere nič več ne straši?«

Zasmejala se je, si potegnila srajco na prsih skupaj, se obrnila, vse obenem, in sunila od zadaj z nogo v vrata.

Ne vem več, kako sem se razpravil in legel, spominjam pa se, da sem se zavedel, kako dela ta ženska vse tole zanalašč. Kazalo je, da je vedela za vse, kar je bilo med Toplečko in mano in kako se je začelo. Ves čas mi je hodilo po glavi: »Kaj, ali matere nič več ne straši?« — to in njena nezapeta, tudi nalašč nezapeta bluza. Toplečka je prav vse lahke slišala, dekle ni imelo nikakšnega sramu, tudi pred materjo ne.

Toplečka jo je slišala, prišla k meni in sedla vsa nesrečna na posteljo. Bilo je že precej pozno, vseeno sem še vedno bedel, nisem in nisem mogel zatisniti očesa in zaspati. Ženska se je zagledala po kamri, potegnila je večkrat z rokami pod ruto, ko da bi si popravljala lase in ko da ne bi vedela, kaj naj poreče, ter potiho zastokala:

»Jezus-kristus-na, jo je prineslo?«

»Ti si?« sem povprašal, da sem nekaj zinil. Vse mi je bilo odveč, tudi to, da bi se premaknil na postelji bliže k zidu, da bi laže sedla; obležal sem na hrbtu, z rokami pod glavo in uprl oči v začrnelo steno stropa.

Včasih sem trepetal, ko sem jo čakal, še leto ni preteklo, zdaj pa sem nenadoma čutil, kako mi je nadležna; vse, njen trebuh in njene skrbi, njen strah, vse mi je bilo nadležno, huje in huje mi je presedalo.

»Jezus-na, kako so jo nahujskali! Vsa pasja je! Kaj bi le rada?«

Z mano pa je bilo to noč — in sploh — tako, da me je vse to okoli Toplečke in njenih težav kaj malo skrbelo. Preveč sem se kuhal v svoji lastni koži; naj sem se obračal, kakor sem se obračal, nikamor več nisem mogel. Prihajali so časi, ko mi je bilo, da bi pustil vse in šel, da bi ponoči spravil bisago in zginil. Toda bil sem vse preblizu doma. Misel na ubeg je bila eno, drugo je bilo z mano, ko sem se od Toplekovih ozrl na drevje in na domačijo med drevjem. Zmislil sem se na mater, na Marico — obe sta mi živo zrasli pred očmi — in znenada me je vse minilo. »Bo že kako,« sem se tolažil in mislil, da, ko kak poba, ki se prestraši zavoljo ženske; godilo mi je, da je zdivjala z mano, da je ponorela — a sčasoma mi je jela presedati, vse z njo mi je začelo presedati. Toplečka je začela govoriti o hujskanju, a meni je jelo hoditi po glavi, kako se bo zdaj vsa ta njena žlahta in žlahta pokojnega, z Rudlom vred, obesila name; vse je kazalo, da so Hano poslali nalašč zaradi tega.

»Kaj bi le rada? Kaj bi le rada?«

Spraševala je, jaz sem molčal.

»Zini kaj, pomagaj! Za božjo voljo, kaj naj storim?«

Položila mi je roko na stegna in me stresla, ko da bi me budila.

»Kaj?« sem dejal z nevoljo. »Kaj naj zdaj jaz storim?«

»Za sveto božjo voljo,« se je zjezila, »nekaj si boš pa ja izmislil!«

Odtegnil sem nogo, na kateri je imela roko, ne da bi kaj mislil zavoljo tega, toda njena roka mi je bila odveč — znenada jo je sama odmaknila. Popravila si je lase in zavzdihnila.

»Oh, saj vem,« je začela spokojno, »nadlegujem te. Ne smeš biti hud, če sem te zbudila. Nisem si mogla pomagati, Južek!«

Poklicala me je, poiskala roko in mi jo jela stiskati. Naslonila se je name, de sem začutil nabrekline na prsih, mi stisnila krepkeje roko in mi jo zanesla na prsi.

»Zize mi naraščajo. Kako mi rastejo!«

Takole sem še manj vedel, kako naj odgovorim, kaj naj storim. Pred očmi mi je zrasla Hana, Hanin nezapet vrat.

»Jezus, ali si jezen name?« je vprašala in je jela rotiti. »Kajne, da ne pojdeš zdaj proč?«

»Kako?«

Dolgo sem čakal, da je odgovorila.

»Zavoljo Hane,« je rekla. Pomislila je in dejala: »Jezus, kako bi zdaj brez tebe, Južek? Umrla bi! Ta nahujskana žota bi me živo požrla ...!«

Odtegnil sem roko, bolj proti svoji volji ko zavoljo česa drugega; ne, nisem je nameraval odtegniti — a preveč skrbi se mi je nakopalo na glavo. Pozneje mi je bilo tega žal, toda ta trenutek, ko se je to zgodilo z roko, je tudi že bilo prepozno, da bi bil lahko kaj popravil.

»Vem, vem,« je zavekala, »ne trpiš me več. Tak si ko drugi. Saj ... saj, sama sem kriva!«

Dvignila se je in dušeče zahlipala:

»Zefa!« sem jo poklical.

Obrnila se je, bila je že pri vratih in slišal sem, kako je potiho zasikala.

»To ti rečem, ogiblji se je, te pasje ženske! Ogiblji se je, če bi rad sebi dobro, sebi in otroku.«

»Zefa!«

»Eh, mene pa kar pri miru pusti! Pusti me ...!«

Šla je, ni hotela več nazaj — vsega me je vzdramila, a tudi jaz nisem odšel za njo; zaspal sem, preden sem premagal grozljivi strah, da bi srečal Hano v prikletu, Hano z lučjo in v razpeti srajci.

To se je zgodilo prvi dan, prvi večer, ko se je Hana vrnila, vse drugo se je zgodilo kasneje, prvo pri listju, drugod pri krmi, da, znova pri košnji in takrat, ko je Toplečka rodila.

Hana je imela jezik, toda koj drugo jutro je prijela za delo; vlečila je s kravami, tolkla je grudje; kmalu ni bilo več dela, kjer ne bi zraven pletala z jezikom, ali pikala, in kjer ne bi bile zraven njene roke, Toplečka — vsak dan se ji je huje poznalo, je ostajala doma in začenjala praviti:

»Hana je Hana, kaj si hočemo, v svojih letih je, prijela pa je za dva. Sama, resnica je, Jezus, nisem za nikakšno delo več!«

Zares, bila je takšna, da jo je bilo težko pogledati. Telesa ni mogla nikamor več skriti, obraz pa ji je bil vedno bolj poln in vedno boli rdečkast; kar nabuhnil je. Nenehoma pa ji je hodila po glavi Hana, nenehoma se je zavoljo nje s čim tolažila.

»Mlada je, res je — e, bo že prišel pravi, ki jo bo maličko pripognil! Naj si nikar ne misli! Na svojem hrbtu bo čutila, na lastni koži se ji bo opletal jezik. Tudi ona bo še krotka v življenju.«

Nasmihala se mi je, bila sva sama, v kamri ali kje v hlevu, med dojvo, ali to nasmihanje ji ni nič več pristajalo. Bilo je, ko da bi se nenehoma česa bala zavoljo hčere in ko da bi se veselila, da se bo tudi zanjo kdaj namakala kneftra. Bala se je je in jo kar naprej in naprej vpletala v govorico, medtem ko sem jaz samo poslušal. Nič ji ni bilo po volji, da sem bil tiho, da nisem ničesar rekel.

»Zakaj ji nič ne rečeš. Zakaj ji vse pustiš?«

Zagovarjala me je, molčal sem ali pa ji povedal:

»Z babami se ne bom zbadal.«

Premišljevala je, za tem pa rekla:

»Saj, prav imaš! Samo pusti jo! Pusti jo, ko da je ne vidiš.«

Da, tako je govorila, začela me je svariti, bala se je zavoljo nje — »samo pusti jo, ko da je ne vidiš« — toda jaz sem Hano videl, vedno bolj mi je bila na očeh, četudi sem jo sovražil zavoljo njenega jezika. Ni, da bi pravil, kako se je obnašala. Ko da bi se mi nastavljala, samo da bi me jezila in me dražila. Cele božje dneve me je pikala; najrajši takrat, ko je prišel kdo od sosedovih mimo, ali po nedeljah od maše. Ne, ni da bi pravil! Eno pa je še danes, ta dan je živo v meni, ni pozabljeno — strašno sovraštvo, ki je jelo tleti v prsih tisto pomlad pred kakšnim letom. Iskal sem priložnost, da bi jo zmlatil; še danes, ko se spomnim, čutim prste v njenih zmršenih laseh ali v kitah, čutim dlani na njenih licih, na obrazu, ki se mi je vsevdilj režal, se mi posmehoval in mi kazal zobe, tiste preklete zobe. Bolje je, še danes je bolje zame, da se ne spominjam vsega tega; a ko je prišlo do tega, se je vse drugače obrnilo.

Ne vem več, ali je jeseni, na zimo, listje prepozno padlo ali je sneg prerano zapadel, da nismo pograbili listja in da smo ostali na pomlad brez stelje.

»Listnjak je prazen, nastelje ni!« sem povedal na kratko pri večerji.

»Jezus, resnica je!« je vzdihnila Toplečka zaskrbljeno.

Potem ni do konca večerje nihče nobene več zinil. In tako sem potem, ko smo začeli vstajati od mize in ker nikake takše opravke ni bilo za drugi dan, povprašal:

»Kaj, ali se bomo zmenili za Drstelinjak?« — Drstelinjak, to je svet pod Gomilo, proti dravski strani, kjer je ležala Toplekova hosta. — »Grabljati bomo morali.«

»Jezus-na, resnica je,« je znova zavzdihnila Toplečka in pogledala za dekleti, ki sta odhajali. »Tunika! Hana! Sta slišali?«

»Mislim, da vem sama, da sem za delo pri hramu,« se je obregnila Hana in šla.

Toplečka je začela stokati, kako bi bila srečna, ko bi mogla sama na Drstelinjak, in kako je nesrečna, da mora otroke prositi. Na koncu je imela samo še Hano v glavi.

»Deklina, le počakaj, se ti bo že še napletalo! Prebridko te poznam, da bi lahko rekla, da boš dobro zvozila skozi življenje.«

Pustil sem jo jadikovati, z mano vred tudi Tunika, in sem se drugo jutro odpeljal z lojtrami in z dekletoma po listje.

Dekleti sta posedli na krmo v krpljah in Hana si ni mogla kaj, da ne bi, ko se je pognala čez lojtre na voz, vzkliknila:

»Juj, ko grofici se bova peljali!«

»Južek, da se vam ne bi kaj zgodilo,« je zaskrbelo Toplečko; stala je na pragu in gledala za nami, kako smo se basali v lojtre.

»Joj, Južek, da naju ne zvrneš!« je pojadikovala za njo tudi Hana; zatem: »Škoda bi bilo takih nevest!«

»Jezus — jezus!« je zastokala Toplečka, jaz pa sem zamahnil po juncih.

Nisem se več ozrl, ne na prag, kjer je stala Toplečka s prekrižanimi rokami nad trebuhom in z velikimi, kar nesrečnimi očmi ... tudi nazaj na krmo nisem pogledal, kjer sta sedeli dekleti; ne na Tuniko z jerbasom in z južino v naročju in ne na Hano, ki se je guncala po krmi in se ven in ven smejala.

Z bičem bi jo vsekal, ker je bila takšna do ljudi, do matere; ali, kakor sem rekel, niti ozrl se nisem, tudi je nisem usekal, čeprav ... čeprav me je njen »ljubi Južek« pekel in dražil. Strašno me je jezilo, če sem se zmislil, kako more takle otrok briti norce iz matere in da ga zato nihče ne pretepe — ko da dekle ne bi imelo nikakšnega boga več nad seboj. Grozne me je peklilo. Vozili smo se; sedel sem spredaj, nad oplenom, in sem se komaj zadrževal, da je nisem ošinil z bičem, kadar koli sem se ozrl po vozu in po dekletih. Ves čas je blebetala in se režala. Pikčasto ruto si je zavezala nazaj — tudi z njo je izzivala! — da ji je glava kar štrlela iz života, iz rdečkaste bluze. Tunika poleg nje, na krpljah, z jerbasom na krilih in rokami okoli njega, se je komaj kdaj nasmehnila; če se je, se je kislo, pač zato, da ne bi sestra počenjala še bolj glasnega cirkusa. Dekle, Tunika, se mi je smilila; kar stisnilo me je, če sem jo pogledal.

Voz in junce smo pustili v grabi, na spodnjem delu boste, sami pa smo odšli v breg in se zakadili v nastelj; sestri sta grabljali, jaz pa sem nosil; skraja je bilo precej hoje in sta dohitevali z grabljenjem. Basali sta mi polne krplje listja, da me je kar zanašalo, ko sem si metal krplje na pleča.

»Ali, pubec, nimaš nikakšne moči več?« je povpraševala Hana in se posmehovala. »Ali si jo pri materi zapravil?«

Odmajal sem se pod krpljami, globoko sklonjen naprej, momljal in jo preklinjal. Dan se je dvigal proti poldnevu, pomladansko sonce je sililo skozi drevje in delalo hosto, predvsem po grapah, kjer zimska mokroča še ni bila osušena, mokrotno in soparno. Vse bolj in bolj sem postajal premočen, vse huje in huje se mi je zajedalo v kožo zdrobljeno listje, po vsem životu sem ga čutil. Ob neki priložnosti, bilo je pri prvih krpljih po opoldanski južini — Hana je skoraj sama spila polovico slatinarice in se ves čas režala, — mi je Hana, ko sem si metal krplje nase in se opotekal, podstavila grablje, da sem zletel z listjem, kakor sem bil dolg in širok. Pobral sem se, a ko sem zagledal grablje, zaslišal Hanin smeh in videl, kako mi je grablje nalašč podstavila, sem začutil, kako se je vse streslo v meni — Tunika mi je kasneje nekoč povedala, da sem bil siv in zelenkast od jeze.

»Hana!« sem siknil.

»Kaj, kaj?« je izjecljala in naglo pobrala grablje. Ustrašila se je.

Hoteli sta mi pomagati naložiti, a sem obe nagnal, Hano in Tuniko.

»Jezus, obriši se! Kakšen pa si!« je zaklicala Tunika.

Jezno sem jo ošinil — zagledal sem, kako zaprepadeno strmi vame — in si pognal krplje na hrbet. Vse je teklo z mene.

Preklel sem jo, obe povprek, njun strah mi je še bolj pognal jezo v glavo, godilo mi je, kako sta se me zbali. Ko pa sem pri vozu izsul listje in se obrisal po obrazu, sem začutil, kako se mi dlan lepi po licu; pogledal sem roko in zagledal vso krvavo. Potegnil sem še enkrat po licih ter začutil skelečo ogrebotino. Tak, to sta zagledali in zato sta se me zbali.

Nenadoma in na vsem lepem mi je bilo, da bi se razjokal. Sedel sem na oje, sklenil, da odidem za drago in se v potoku oplaknem, a sem si premislil. »Naj, hudič, gleda kaj je storila, naj se me boji!« sem si mislil in pustil, da se je kri na obrazu strdila. Strašno jezo sem kuhal.

Po vsem tem se je zgodilo, da sem mislil: zdaj bom znorel, ko mi je večerko vrgla z voza prazne krplje na glavo, da me je locen oplazil prav po ogrebotini. Hana je bila na vozu, kjer je tlačila, Tunika na bregu, odkoder sem prinašal listje. Potegnil sem po obrazu, otipal in zagledal znova kri na prstih, in kakor sem že povedal, sem ponorel. Voz je bil sicer že do vrha nabasan, toda jaz sem se prijel za konca ročic in se pognal po zadnjem kolesu na voz. Zagledala me je — moral sem jo grozno divje gledati — in se je prestrašila. Široko je odprla oči in usta, komaj in komaj je utegnila nekaj zakričati, kajti že sem jo držal, nikakor več ni utegnila planiti iz voza — in že je zletela nazaj na listje, po vozu, ko da ne bi imela nikakšne moči več v sebi. Začel sem jo tepsti — eh, klofutal sem jo, kolikor mi je duša dala Branila se je, molela je roke proti meni in brcala, a samo sprva, potem nič več. Začela je pohlipavati, vzdihovati, ko da bi ji godilo, znenada pa sem začutil, kako me je pograbila za srajco, tudi za kožo, in me jela vleči k sebi, drugače se ni mogla več ubraniti. Odtrgaval sem jo od sebe, po tem pa se me je tudi z nogami oklenila, da iznenada nisem mogel ničesar več; obležal sem na njej in zaslišal sem sebe, kako sem tiše in tiše sikal in preklinjal, dokler nisem začutil, kako so se roke, ki so me malo poprej še grabile po razgaljenem telesu, zalezle okoli pleč in me potegnile nase. Strašno vroča je bila in zdelo se mi je, da se mi smehlja. Zakaj se mi je smehljala, ko sem jo tepel, nisem vedel — toda znenada sem hotel proč od nje, samo proč, za vse na svetu proč; sčasoma pa tudi jaz nisem imel nikakšne moči in se nisem mogel odtrgati od nje.

»Pusti me ...! — zavoljo Tunike! — si znorela?«

Sikal sem in jo tiščal od sebe, hkrati pa občutil, kako sem zadihan.

Popustila je roke, tudi noge je razklenila — da sem domala obležal na njej — in povprašala:

»Uh, ali imaš že tudi z njo kaj?«

Vse mi je zbegnilo, na mah sem se streznil. Pognal sem se z listja, z voza, pobral krplje in odšel po bregu, z nogami, ki so se mi zapletale. Tunika je stala in me čakala. Videl sem, kako se je ozirala proti meni v grabo, vendar nisem nkoli zvedel, če je videla da sva se s Hano stepla — tisto večerko ni skoraj nič več spregovorila, ne po stezi do doma, ko smo se vračali z listjem, ne doma. Hana, le-ta je žarela; lica so ji kar sama gorela, a tudi ona je bila tiho ko redkokdaj doslej. Najbrž bi ji bilo vseeno, ali bi Tunika videla ali ne.

Zbal sem se je, samo če sem se spomnil, kako se je znenada vzpela s telesom proti meni; vedno bolj sem mislil, kako je voljno obležala pod mojimi pestmi, kako voljno in z velikimi očmi se je zagledala vame, kako se mi je nasmehnila. Da, bilo bi ji vseeno, četudi bi Tunika prišla! Sladka zona me je tako znenada spreletela, me je znova in znova spreletavala; znova in znova me je grozilo zavoljo sladkosti, ki me je tako na lepem prevela, ko sem se ruval z njo.

Kazalo je, da se je Hana sama ustrašila. Sveti mir je nastal po hiši, vsaj na videz je tako bilo; očitno je bilo in to sem lahko ob vsaki priložnosti videl, da se me je ogibala: hodila je mimo, ko da me ne bi videla; nič več me ni zbadala, nič več se ni norčevala.

Toplečka je bila vsak dan bolj okorna, bolj počasna in zadremana. Hodila je po gruntu med njivami, posedala, kot se je le dalo, ni pa imela nikjer več obstanka. Povsod sem čutil, kako me je iskala, kako je hodila z očmi za mano ter postavala in posedala pred mano ali kje v bližini, kjer se je samo dalo. Ne bi mogel povedati, kaj jo je nosilo okoli mene; komaj sem se mogel bati, da bi kaj zvedela o Hani in o grabljenju v hosti — Tunika je bila pretiha, da bi kaj izblebetala, tudi ko bi kaj videla. Vse na Toplečki je bilo leno in zaspano — vse z njeno pojočo govorico in z njeno pametjo vred.

Sedla je, na široko, da sem jo stežka pogledal, na kletni prag in se zastrmela vame — nabijal sem krampe za kop.

Prišla je Hana iz hrama, naju zagledala in se ustavila, jela si je privezovati ruto. Prišla je bliže, pobrala kramp in ga potežkala.

»Ta je dober?« je vprašala in se, ne da bi počakala na odgovor, obrnila ter odšla s krampom za hram v goričko.

Od tam si slišal čez čas še eno sekanje po lapornatem svetu, bolj naglo ko poprej, ko da bi se zdaj, ko sta bile dve — Hana in Tunika, hitreje zagnali v gorice. Začelo se mi le muditi s prisekovanjem zagozdic in z zagozdovanjem; kar začutil sem, kako me vleče k dekletoma v kop.

»Ta se je tudi nekam popravila,« je začela Toplečka.

Nič nisem odgovoril, komaj da sem malce postal s prisekovanjem, ko da ne bi vedel, kaj hoče s tem popravljanjem.

»Unesla se je,« je pojasnila.

Zmomljal sem, to je bilo vse.

»Saj nič drugega ni bilo ... ni bilo ...« je nadaljevala in zazdehala — počasi, ko da bi ji ne bilo treba imeti nikakršnih skrbi več v življenju — in za tem povzela: »Nič drugega ni bilo ko to, da so jo nahujskali. Oh — Jezus, ali ne?«

»Kaj pa drugega, nahujskali so jo ...,« Sem rekel; nekaj sem moral reči.

Znova je gledala, zdaj mene, zdaj zagozdovanje.

»Jezus, ne morem te gledati, kako sekaš!« je zastokala in si potegnila robec na oči. »Jezus-na, še vsekaš se!«

Sekal sem, nobene več nisem zinil.

Vstala je, s stokanjem se je dvignila, se razgledala nekam prek mene in med drevje in zazdihnila:

»Najbolj prav bi bilo, ko bi jo kdo vzel,« je rekla znenada.

Zdaj sem jo pogledal, tudi usta sem odprl. Zavoljo nečesa sem se zbal. Kasneje sem se večkrat vprašal, zavoljo česa sem se zbal. Al sem se zbal zavoljo grunta? Da bi jo Toplečka omožila in ji predala? Ne vem, ali je Toplečka videla, da sem se ustrašil, vseeno pa je začela svojo misel razlagati.

»Tisto njeno doto bi že nekako spravili,« je rekla.

Samo gledal sem jo.

»No — da, tako si mislim, ko bo pri vas Marica prevzela, te bodo izplačali. Pri nas ...« — dolgo ni našla besede — »midva pa bi Hano izplačala.«

Zdaj sem razumel. Rada bi se je znebila in začela razpredati o najini ženitvi, toda meni je bilo vse to njeno napeljevanje odveč, nisem mogel prenašati njene počasne in spokojne govorice.

Pobral sem kramp in odšel. Kopal sem, gledal, da nisem mahnil po trti, po kateri se je jelo napenjati mladje, dokler mi niso začele oči same uhajati po gorički.

Dekleti sta kopali pred mano, druga za drugo, kakor da sta sprti. Hotel sem zaklicati, naj počakata, da bi skupaj kopali, a potem nisem zaklical. Hana si je slekla rdečkasto jopico in jo obesila na kol. Lahko bi jo povprašal, če se levi in če se bo še kaj levila, kakor je bila navda, a sem raje molčal. Pogledoval sem po gorici in sčasoma je bilo tako, da Tunike niti videl nisem več; videl sem samo Hano, čutil sem samo njene noge, kako so se me žilavo oklenile, kako niso, niso in niso hotele popustiti; slišal sem znova in znova njeno povpraševanje; »Se bojiš? — Ali imaš tudi s Tuniko kaj?« Imela je lahke noge, kakor srna je skakala po gorici, se prestopicala med koljem. Pogledoval sem za temi, v blatne čevlje obutimi nogami, in videl same litke, ko se je sklanjala, čutil zizeke pod bluzo ali pod srajco, ko se je zravnavala; a zravnavala in pretegovala se je kakor mlada žrebica, ko da bi imela vsako rebro posebej. Toplečka že ve, sem si mislil, zakaj jo hoče spraviti od hrama, čeprav ... tega niti z besedo ni izdala. Lahko sem kopal in kopal in razmišljal, kako bo odšla od hrama, kako bo odšla s kom drugim spat; lahko sem mislil na Tuniko, k je kopala, ne da bi rekla besedo; s časoma je bilo z mano tako, da sem se vedno češče zalotil z mislijo pri Hani, ne samo v listju in hosti, vsepovsod mi je bila v mislih, največkrat na hramu, a povedati moram, da me je vedno spreletela zona, kadar sem se spomnil na hram. Nekaj pa mi hodi še zmeraj po glavi. Kadar sem se zmislil na Toplečko, sem tudi pomislil na grunt, a pri Hani mi grunt skoraj nikdar ni prišel na misel.

Hana se ni več norčevala, nič več zbadala, do kraja je utihnila. Ali je kaj zvedela, da jo Toplečka spravlja od hrama?

Prišlo je delo na njivah — krompir, koruza, spravljanje — in nas je do konca izmučilo. Prihajali smo k hiši tudi pozno ponoči, da se nam včasih niti jesti ni ljubilo. Še Toplečka je prenehala govoriti o Hani, preveč je imela svojih lastnih skrbi. Toda jaz na Hano nisem pozabil. Vsepovsod sem jo vdel, tudi če mi je bila na očeh ali ne. Bil sem v hlevu in jo videl, ne da bi gledal skozi vrata, kako je prihajala po vodo, kako se je vzpenjala z vedri, da so ji lezle kikle po nogah, kako se je držala po strani, ko je izlivala vedro v korito ali v škafe — saj se bo pretrgala, me je vedno spreletelo, tako tenka je bila čez pas. Vedel sem, kolikokrat je zanesla škafe k štalinkam, kolikokrat je hitela nazaj, videl sem jo pri mizi, sedel ji nasproti, čeprav je nisem pogledal, slišal sem jo po nočeh, ko je odhajala po stopnicah spat, vsak njen korak posebej; slišal sem jo ob jutrih, kadar je prihajala v kuhinjo in začela s kuho in popevanjem. Videl sem jo povsod; čisto zaslepela me je. Tako je bilo pomladi, vse dokler ni zrasla trava in vse dokler ni prišlo do košnje do tistega časa, ko je Toplečka legla in proti poldnevu porodila; bla je deklinca.

Slišali smo kričanje na travniku, toda huje ko vse to, tudi huje od tega, kar so govorili na tak dan kosci in sušice, je bil Hanin smeh. Strašno sem ga slišal.

Na tak dan je bilo dela čez glavo in tako sem šele v mraku nakosil detelje. Naložil sem jo na kankole. Hana, ki je bila z mano in je grabljala, je dvignila kankole in hotela odpeljati. Toda obtičala je v razgonu, se nekaj časa trudila z njimi, potem pa jih spustila iz rok in se na lepem zasmejala. Nič več nisem strpel.

»Zakaj se smeješ?«

Ni hotela povedati, še bolj se je zasmejala.

»Ti?«

Pogledala me je na dolgo in rekla:

»Še ena deklina ...«

Gledal sem jo, kaj bi rada in Hana je nadaljevala: »Te najbrž ne boš zapeljeval, ta je že zdaj tvoja.« 

»Hana! Ti?« sem siknil. »Kdo zapeljuje? Koga zapeljuje?«

Stopila je bliže, sama. Prijel sem jo in ji stisnil zapestji. In če bi bila ženska ter bi se obnašala, kakor se ženska mora, bi kriknila — a ona ni, samo z očmi je ostala na meni; tudi če bi jo rezal, ne bi kriknila. Primaknil sem se do nje, da sem se je skoraj dotakni — nič se ni zganila, še vedno me je samo gledala. Takrat sem jo vrgel na kankole — kaj vrgel, podrl sem se z njo vred na deteljo. Kankole so se obrnile — — — a potem, ko sva končala z ljubljenjem, še zdaj se spomnim, je okoli in okoli zadišalo po mladi detelji.

Otepala sva se, nisva se več pogledala.

»Uh, prekleti,« je momljala in vse vprek popravljala. »Komu je zdaj to podobno?«

Skoraj da je bila videti maličko klavrna, ko da bi jo zanašalo, se je vedla.

»Komu?« sem prav tako bedasto še sam povprašal. »Smejala si se, zato —«

Stresla je kiklo, s pravo pa me je plosknila po licu, kolikor je največ mogla. Zatem je zbežala.

Ali se ni zasmejala? Tudi mene je domala zanašalo. Hotel sem pobrati deteljo na kankole, a sem se samo spustil na kolena in obklečal ob kankolah in detelji. Tako sem potem klečal, dokler nisem slišal Tunikinega glasu od hrama sem — klicala je večerjat.

X.

[uredi]

E — da, komu bi naj bilo vse to podobno? Bila je resnica, izrekla jo je ona, Hana. Hana, ko me je potem potisnila od sebe, se dvignila, dva ali trikrat mahnila po sebi, po kikli in po bluzi, da si je otepla deteljo, in se znenada nasmehnila. Vsaj meni se je zazdelo, da se je — potem pa se je odpravila po vratnikih in me ni več pogledala, cele dneve ne, ko da bi me ne bilo pri hramu. »Jezi se, jezi ...« sem si ponavljal, zares, ničemur ni podobno. Oba bi morala imeti pamet, ali vsaj jaz bi jo moral imeti; sitno, kar hudo mi je bilo zavoljo dekleta. Imelo me je, da bi ji kaj rekel. Večerko potem sva se znašla sama za kolarnico, kak dan kasneje sama na njivah, a nikdar nisem vedel, kako bi začel. Za kolarnico je skašala tratnico, na njivi je okopavala, z naglico, ko da bi se ji ne vem kako mudilo in ko da mi je že vnaprej hotela povedati, naj ne mislim več na ljubljenje, naj pozabim. Za hramom je dvignila jerbas in se potegnila mimo, in na njivi je okopavala, kakor da me ni hotela videti.

Zardeval sem in si na samem grizel ustnice; bila je sitna reč, tudi zavoljo Toplečke in otroka, ki je prišel na svet. Vse se je mešalo v meni — na kakšno ženitev s Hano pa tiste čase nisem mislil, vse take misli sem sproti odganjal. Neka misel pa je vzklila v meni koj po tem ljubljenju, da se bo namreč vsa reč med nama šele začela — misli se nisem mogel več znebiti, tudi hotel se je nisem. »Tako bo, kakor je bilo pri Toplečki,« sem si prigovarjal, »lepega dne se bo znova vse skraja začelo.« Vse tako me je sladko grozilo; bilo je, ko da bi groza, ki sem jo začutil s Hano na pomlad v listju, mladje poganjala. Kako bi se utegnila reč končati, tudi to, eh, to mi ni hodilo po glavi. Preveč me je mikalo — čeprav je skraja vse čumelo v meni, spalo in čakalo kakor rak v zdiču.

Eh, takrat nisem vedel, nisem mogel, eh, kaj; nisem hotel vedeti, kako se bo vse proti meni zasukalo in se mi na glavo nakopalo, a bi vendarle lahko mel vsaj maličko pameti, no, pa je nisem imel. Zdaj, ko je vse minilo — vse, eh, vse! Zdaj je ostalo vse to ko en sam križev pot v farni cerkvi, kakor vseh štirinajst postaj od Pilatuša do vstajenja; le do zadnjega, kar se vstajenja tiče pri meni ni in tudi nikoli ne bo, ne more več biti, sem že pokopal do konca.

Pri hramu samem je bilo tako, da smo se drug drugega ogibali; jaz sem se ogibal vseh, najbolj pa Zefe in otroka. Zvečer tistega dne, ko se je narodila deklinca in se je pripetilo tisto s Hano, smo povečerjali vsak zase v kuhinji; enako je bilo drugo jutro z zajtrkom, obedovali in večerjali pa smo že v izbi; nič ni pomagalo, moral sem v izbo in za mizo.

Zefa je ležala v hiši, na Toplekovem ležišču; tako je potem opoldne, ko so bila vrata v hiško zaprta, minil obed, kakor da bi trije tujci sedeli za mizo; zvečer, komaj sem zanesel žlico, pa se je pokazala med vrati v hiško Muršečka z nečim belim v naročju, še zdaj jo vidim, belo in povito štruco, še zdaj jo slišim Muršečko, kako je kar zletelo iz nje, z nenavadno visokim glasom, ko da bi se ženska žganja napila.

»Hej, moški, je ne boš nič pogledal? Deklinca je! Se ena Toplečka ali Hedlca več, ne vem, kako bi povedala! Pridi no, pa si jo poglej!«

Odložil sem žlico, roka jo je sama od sebe položila na mizo; kaj naj bi storil, tega nisem vedel. Tunika je pokazala veselo lice, Hana pa se je nekam napihnila, ko da bi nameravala zdaj zdaj počiti v smeh. Dvignil sem je in zaropotal s stolom, to je po vsej priliki slišala Toplečka, kajti od tam, iz hiške, se je oglasilo, počasi in potihoma, ko da bi kdo dvakrat sapo zajel:

»Južek, — k meni pridi maličko ...!«

Potegnil sem se mimo Muršečke in mimo tistega v njenih rokah, kar je bilj do kraj povito, da je bilo kakor brez rok in da je mižalo, kakor da ne bi moglo prenesti svetlobe, ter sem se znašel med skrinjo in posteljo. V tem, ko je za mano prišla tudi Muršečka, odgrnila odejo in položila deklinco k Zefi, ko da bi jo hotela potisniti pod njeno pazduho. Toplečka je stegnila roko pod vzglavje, čez čas pa je tudi levo potegnila izpod odeje in jo izprožila proti meni, čakala je, da bi jo prijel za roko ali kaj, toda v hiški je bila Muršečka, ki naju ni izpustila izpred oči; ne, za nič na svetu bi pred njo ne pobožal Toplečkine roke. In — roka se je počasi povesila ob posteljni stranici, ko da ženska ne bi imela več moči, da bi jo potegnila na ležišče, samaa ženska pa je rekla tiše ko poprej:

»Južek — tole maličko, to je zdaj najino, oh — jezus!«

Bolj ko te Toplečkine besede sem slišal tihočo, ki je nastala v hiški. Živo sem čutil, kako vleče Hana vse na uho; zatem pa, ko je Toplečka končala, sem zaslišal, kako je podrsal stol, kako je zletela žlica po mizi in kako je nekdo — bila je Hana, odhitel iz izbe z napetimi lici in s predpasnikom na ustih, zaloputnil dvakrat za sabo vrata, iz izbe in iz hrama, da je lahko zunaj, nekje na pocjah ali kolarnici buhnila v smeh. Tega smeha nisem slišal, toda vse v meni ga je čulo. Pač pa sem zaslišal v tem Tuniko; tudi ona je odšla iz izbe in zaprla potihoma, kolikor se je le dalo, vrata za sabo.

Pod milim nebom nisem vedel, kaj naj storim, četudi bi Muršečka odšla z hiške. Toplečka me je gledala, globoke oči, ki so bile takšne, ko da bi splahnele, so se kar položile name. Umaknil sem se ji s pogledom in ga zanesel na podobo na steni, na Janeza Krstnika v velblodji koži. Znenada pa je Muršečka zastokala, Toplečka je potegnila roko k sebi, jo zanesla na oči, nagnila glavo proti otroku, proti steni, medtem ko so ji začele prsi, same od sebe, brez joka, podrhtevati.

Odmaknil sem se od skrinje in potihoma, kolikor se je dalo, odšel; tudi nisem vedel, zakaj sem storil to tako kot kak kradljivec. Muršečka je spustila posteljo, za katero se je držala, in videl sem še to, kako je sklenila roke in jih dvignila do ust, ko da bi se hotela Janezu Krstniku priporočiti.

Tole maličko ali deklinco sem si ogledal šele čez nekaj dni, čez kak teden — po krstu.

Vse to okoli otroka in otročnice in babice, a tudi okoli krsta, je bilo opravljeno, da sam nisem vedel, kako in kdaj; kasneje sem lahko opazil, da je Tunika potegnila s Toplečko, z materjo, in ji pomagala. Tunika je tudi opravila vse zavoljo krsta. Slišal sem ženske, kako so v vse naklepale zavoljo botre, na pravo pa se nobena ni zmislila. Z Rudlom in sestrano je bila Toplečka v svaji. Skoraj gotovo bi Rudl in sestrana botrino odklonila. Tudi zavoljo koleslja, ki bi ga naj vozil jaz, so se menile.

»Zakaj bi zdaj še cirkus delali?« se je zjezila Tunika. »Po proštovo kočijo bomo poslali! Še to, kaj?« Nato je povedala: »Sama jo bom zanesla, Zefiko, sama ji bom botra!«

Skoraj bi lahko rekel, da mi je bilo, kakor da bi se kamen zvalil z mene. Vseeno pa brez pijače in domačega svetkovanja ni šlo.

Medtem ko sta Tunika in Muršečka odšli v mesto h krstu, je Toplečka vstala, oskubila kokoš in napekla.

Tunika je prišla zadihana in rdeča domov, položila deklinco v posteljo v izbi in veselo, na glas zaklicala:

»Joj, kakor miška je bila tiho!«

Čisto jo je prevzelo. Kar žarela je, ko da bi ji v cerkvi ali kje tam v mestu rekli, da mora biti ta dan židane volje.

»Ja-ja, tako pridna deklinca je, resnica je ...« je hitela za njo babica Muršečka.

Vsi smo se malo napili, vsi smo se razgovarjali, a zase vem, da sem voljno prinašal pijačo iz kleti; zazdelo se je, ko da so se razvlekle megle in je posijalo sonce na Toplečkin hram. Na koncu so me ženske celo prisilile, da sem vzel otroka v naročje, da so se mi potem zavoljo moje nerodnosti grozno smejale. Muršečka se je kar hihitala, Hana pa je pri mizi povprašala:

»Potem te mati niso vsega naučili ...«

Za hip je vse utihnilo, toda Muršečka se je brž znašla in se znova zasmejala; odprla so se vrata in zagledali smo Muršeca, prišel je po svojo babico. Tako smo na Hanine besede pozabili, nihče se ni več zmenil zanje.

Kak dan kasneje ali drugo jutro sva se že zagnala v Muršecem v zadnje parcele senske košnjo. Bila je vročina in do desete, dokler sva kosila, sva črepala tuklo, jabolčnik, ročko za ročko. Potem je odšel Muršec klepat, jaz pa trosit. Večerko, ko sem se spravil klepat jaz, je tudi Toplečka prišla na košenino in obračat. Ostal sem sam pri hramu. Poklepal sem, potegnil s prstom po ostrini in trknil s konico po babici, da je tenko zacingljalo. Še in še sem potrkoval in se predajal zvonenju sklepane kose, ko sem znenada zaslišal tenko vekanje iz hrama. Zavedel sem se, da poslušam, in pogledal okoli sobe, če me kdo ne opazuje. Ne, nikogar ni bilo pri hramu, vse so bile v krmi. Poslonil sem koso v kot pri kamri, si obrisal roke v predpasnik, še enkrat pogledal skozi drevje, če ne bi kdo od kod prihajal, ter se naglo odtihotapil v hram.

V izbi in v hiši, povsod je bilo vse zagrnjeno, da je bilo po prostorih temno in lepo hladno. Otrok je vekal v kratkih presledkih — in ko sem se v hiški sklonil nad posteljo, sem med rjuho in odejo zagledal tisto nazarensko, kakor pest drobčkano glavico, ki je odpirala usta in vekala, odpirala oči in se z njimi kakor slepo nekam zazirala. Obrisal sem si roke ob predpasnik, da, ko da bi hotel seči po kruh na mizi, jih stegnil proti otroku, a nisem vedel, kako naj ga primem — cela štruca se je črvičila, usta so vsevdilj vekala, obraz se je napenjal in postajal bolj in bolj zalit in rdeč, kar črnikast, da znenada nisem vedel več, kaj naj storim, in da sem se zravnal in se odmaknil od ležišča. Otroče je nehalo vekati, meni pa se je pripetilo, kar se mi je le redkokdaj — naenkrat, ko sem se tako oziral po tistem od ust do konca prevezanem črvičku, ga gledal, kako se napenja in kako išče nekam prazno z očmi in usti, kar na lepem sem začutil meglo pred očmi — eh, solze so me zalile. Obrnil sem se, se naslonil na podboje in zavzdihnil; toliko da nisem zahlipal. Potegnil sem z rokavom prek oči, a sem moral zatem seči tudi po predpasniku. Še zdaj ne vem, kaj se je godilo z mano. Stiskalo me je v prsih, do grla me je grabilo ...

Otrok se mi je zasmilil — toda to je bilo samo usmiljenje, kajti pred hramom, na pocjah, ko sem nataknil koso na ratišče in prišel do sape, mi je bilo znenada, ko da bi sončno večerko zapelo, ko da bi z vsemi zvonovi zatrjančilo — eh kaj, otroka sem imel! Bilo mi je, da bi zavriskal, da bi me Muršec zaslišal in da bi prijel za koso — toda na travniku so bile vse tri, zapored so grabljale in obračale: Hana, Tunika in zadaj Zefa; tako nisem zavriskal. Ženske so grabljale in se držale, ko da bi druga za drugo ne vedele.

Ali ta dan, bilo je proti večeru, sem vseeno zavriskal. Žensk že dolgo ni bilo več na travniku, seno je bilo v navlih, nanje in na dolino je legala noč, proti hramu pa je hitela Tunika s prazno ročko; prinesla nama je pijačo. Lahko, da sem se ga malce navlekel — naglas sem zavriskal, zatem še enkrat in še enkrat, da se mi je Muršec na široko zarežal. Za ves svet mi ni bilo nič več mar, z vsem svetom bi se stepel — sem na travnike naj pride, komur ni kaj po volji!

Prikosila sva do jarka; namočil sem koso, potegnil kamen iz voderja, si popravil klobuk in znova in znova zavriskal. Pripravljal sem se, da bi potegnil po kosi, kar sem zaslišal sem od okola naglas in ko da bi mi ženska — bila je Hana, odgovarjala:

»Le si vriskaj, le si poj,
saj boš priša k men’ nocoj!«

Nič ves nisem zavriskal. Nabrusil sem in zarezal v celo; rezal sem in grabil, ko da bi zdivjal. Vpil je za mano, me klical in vpil, da naju kličejo k večerji, tudi sam sem slišal to klicanje — bili sta Tunika in Zefa, ki sta klicali — toda jaz sem kosil dalje in dalje, dokler ni noč legla na travo. Šel sem nazaj po redi, Muršec je odšel, že zdavnaj me ni več čakal, v meni pa se je vse mešalo, ves čas od Hanine pesmi sem se mi je mešalo: otrok v plenicah, ki se mi je tako znenada zasmilil in me spravil v veselje, ter Hanina pesem — kaj pesem, bila je Hana sama; nosila se je po travniku z nazaj zavezano rdečkasto ruto in z grabljami; raje je nisem niti gledal, bila je je ena sama napeta postava.

Takšen, zmešan, sem prišel k večerji, h koncu večerje; niso me čakali. Toplečka je bila v hiški, videla se je luč skozi špranje pri vratih nadajala je otroka ali kaj. Zajemali so pšenično juho in molčali ko Trije kralji. Potegnil sem se za mizo in koj opazil po obnašanju obeh, po Haninem in Tunikinem, da se je nekdaj zgodilo, tudi vrata v hiško bi drugače ne bila tako sveto priprta. Hana si je zanesla roko pred usta, ko da bi hotela kaj povedati, ziniti, a si je premislila; zatem si je zanesla roke pred oči, ko da bi si jih hotela zakriti. Tunika jo je po strani in pisano pogledala.

»Te je pregnalo?« je znenada povprašal Muršec; tudi on je lahko opazil, da ima Hana nekaj za plotom, samo da ne ve, kako bi začela.

Muršecu sem moral odgovoriti. »Eh, nič več nisem videl,« sem vzdihnil in povedal.

»Ne, v temi ni nič s košnjo. Škoda kose.«

Očitno je bilo, da bi se Muršec rad razgovoril, meni pa ni bilo do govorenja.

»Škoda, ja,« sem pokimal.

»Tema, ja,« je povzela Hana. »Kaj bi fantje brez teme?«

»Dekline, dekline — kaj bi one brez nje!«

Muršec se je zasmejal.

»Deklina? Pha!« je namrdnila Hana. »Deklina, če je pametna, si že kako pomaga.«

»Kako?« je povprašal Muršec in buhnil v smeh; videl si, da je bil zdelan in nasekan.

»Zapoje si, pa je! Muršec, poslušajte!« In — pri priči je zapela tisto vižo o petju in vriskanju.

»Hana!« je zaklicala Tunika in se s takimi očmi, ko da bi jo hotela prebosti, zagledala v sestro.

Toda Hana je gnala svojo vižo, ni nehala. Tunika je vstala, potisnila žlico po mizi in odšla. Tudi meni ni bilo več do juhe.

»Beži, beži!« je zaklicala Hana za njo. »Še zapeti si ne bi smela več pri tej hiši. Térja, eno je pesem, drugo, kar pesem pove! Ali ne, stric Muršec?«

»He-he-he!« se je režal kosec. »Včasih nam ženske niso takih prepevale — a kaj hočeš, zdaj je drugačen svet, staramo se!«

»A če mi prija, stric?«

Ženska je hotela reč do kraja navrtati.

Muršec se je zasmejal. »Potem si pač zapoješ in si sama vse napelješ ... Oh, ti preljubeznivi Jezus, kakšne ste!«

Tudi meni ni kazalo nič drugega, ko da vstanem in grem. Tedaj so zacvilila vrata, med podboji iz hiške se je pokazala Zefa z otrokom v naročju.

»Hana, si ponorela?« jo je oštevala, z odprtimi usti se je zastrmela v Hano in čakala, kaj bo dekle storilo.

Ta dolgo ni nič rekla, potem pa je, kakor da si je kaj izmislila, vstala in se obrnila k meni; čisto k meni je stopila in me povprašala:

»Južek, kako bi bilo, če bi se zdaj še midva maličko ljubila? Kmetija bo moja! Ali ne, mati?«

Grozno se je zasmejala ter odhitela za Tuniko. Odprla je vrata sunkoma in na stežaj, vendar, preden jih je zaloputnila za sabo, smo vsi v izbi zaslišali, kar je še povedala.

»Tak, zdaj sem nazadnje jaz ponorela?« In zatem: »No, če bom, vas bo, mamica, glava zabolela ...« In znova je začela s svojo vižo, v kuhinji ali kje.

Videl sem Toplečko, kako se je sesedla pri peči na klop in slišal, kako je zaječala. Trenutek za tem je divje, ko da bi se trgala, zahlipala.

Odšel Sem iz izbe in se vrgel v hiški oblečen na posteljo. Nisem vedel, kaj naj storim. Ali je ponorela? Čez čas sem slišal, da je tudi Muršec odštorkljal. Ves čas, skozi priklet min še dalje po pocjah je pomomljaval, toda tiščal sem si ušesa, nič nisem hotel slišati, kaj se menijo ljudje. Mislil sem na Zefo z otrokom, kakor sem jo zagledal priti iz hiške, z odprtimi usti, in sem bil ves nesrečen zavoljo tega, a tudi Hana mi ni šla več iz glave — ne Hanina postava na travniku in ne spomin na deteljo; da, nekaj tudi zato ne, kajti začel sem misliti na grunt, eh, na Toplekovo; na svojo domačijo skorajda nisem mogel več misliti, o Maričini možitvi so na veliko in vedno več govorili, kadar koli sem prišel med ljudi.

In tačas, ko je Toplečka previjala in nadajala otroka, tačas, ko je hodila okoli hrama in ni nikomur nobene rekla, ko je prenašala Hanino obnašanje in preslišala vse Hanine besede, vsa zbadanja in posmehovanja, kakor kakšna nuna v kloštru, vdano in tiho, ko da bi se hotela spokorili — da, ko da bi se hotela! — tačas, ko je jela zahajati v cerkev in k spovedi — pravili so, da je stala dve nedelji zapored pred spovednico — tačas, ko se je jela bogati z ljudmi — po dolgih letih je spregovorila s kovačico — tačas, ko se je zbogala s sestrano in z Rudlom, eh — da, tačas, ko je Tunika vse to gledala in bila še bolj tiha in potrpežljiva, bolj ko sama božja martra, eh, in tačas, ko se je zarezala v mene ljubezen do uboge deklince v plenicah, a sem hodil k mizi in od mize, ne da bi vrgel pogled v hiško, kjer sta bili deklinca in Zefa, tačas, ko sem se ogibal vseh pri hramu, najbolj pa Hane — tačas je planilo tisto, kar se je vžgalo tisti večer pri kankolah in v detelji, znova na dan, ko da bi se potajilo bi samo čakalo, da vzbuhne in zagori ter požge vse, ne da bi se zmenilo za ves svet okoli sebe ... Da, da zmelje tudi mene.

Skraja sva imela vsaj še kolikor toliko pameti, vsaj zase lahko rečem — saj, zdaj je mimo — da sem jo imel, česar za Hano ne bi mogel reči; bilo je, ko da bi hotela nečim še s to rečjo nagajat. Planilo je tako divje poletje, kakor ga še ni bilo, in kakor ... da bi se iz spanja predramil. Povedal sem že, da sva se ves čas ogibala drug drugega; preteklo je nekaj nedelj in prišla je nedelja, ko sta odšli Toplečka in Tunika k rani maši, midva pa sva ostala sama doma. Prišla je v hlev, podojila, jaz pa, namesto da bi spustil živad na pašo, sem odšel za njo v hram, v kuhinjo. Postavil sem se v kot in jo gledal, kako je precejala mleko. Ozrla se je po meni, znenada pa je planila v smeh, ozrla se je še enkrat in toliko, da se ni začela zvijati.

»Ponorela si, zares!« sem zinil skozi zobe in jo pisano pogledal.

»Ponorela?«

Zasmejala se je; smejala se je tako, da je komaj komaj lovila sapo in da je morala nazadnje pustiti mleko in precejanje ter zbežati. Stekla je po stopnicah, v gornjo hiško. Počakal sem, da se je prenehala smejati — in odšel po stopnicah. Bil sem prepričan, da bodo vrata zapahnjena, a niso bila. Odrinil sem jih in jo zagledal, kako je slonela prekrižanih rok na oknu in mi kazala hrbet — ko da bi me čakala, me je spreletelo. Naglo sem stopil prek hiške; preden pa sem ji prišel za hrbet, se je obrnila, znenada, ko da bi jo pičilo. Stala sva, drug proti drugemu, da sva se domala dotikala in da sem nehote zaslišal, kako je podihavala, ko da bi jo stopnice in tisti smeh zdelale.

»Kaj bi rad?« me je vprašala kakor kakšnega frkavca in stisnila ustnice; tudi pesti je stisnila, da, ko da bi me hotela udariti.

Zbil sem ji pesti, preveč jih je molela proti meni. Sunila me je in se zarila z nohti vame v lase. Zajaskal sem, strahotno me je zabolelo, bil sem prepričan, da mi bo spulila polovico las, a premagal sem bolečino, se prijel za njenim hrbtom za zapestje in jo stisnil nase. Zaječala je in odprla usta ... nič več se ni smejala.

To je bilo zjutraj, večerko sva se zalezla znova, na hramu na slami. Začela sva se dobivati in dobivala sva se povsod, kjer sva se le mogla zalezti, v hramu ali okoli hrama. Hana je ostala nekaj nedelj zapored doma, ko da ne bi mogla nobene nedelje več strpeti. Če je ostala Tunika doma, sva jo spravila na pašo, in časi Toplečkinih ranih maš so bili znova in znova najini. Sčasoma naju skoraj nič več ni motilo in vznemirjalo, ko da bi nama bilo vseeno — edino dekličino vekanje me je motilo; takrat sem se vedno spomnil nase in na vse, kako je bilo z mano — vse na meni s pametjo vred je zastalo. Taka brezbrižnost za vse na svetu je potem tudi svoje spočela. Nekega nedeljskega jutra se je vrnila Toplečka prezgodaj iz mesta — ali je odšla sredi maše ali sploh ni bila v cerkvi — in naju je zasačila.

Nastal je vrišč, najprej po hramu, a tudi okoli hrama, ko da bi ogenj planil. Prinesla je deklinco iz hiške in potem vpila z njo v naročju ter jo molela proti meni; že sem se bal, da mi jo bo zdaj pa zdaj zagnala. Bila je zaripla, kakor je še nisem videl, odkar sem bil pri hramu. Kaj vse mi je povedala in očitala; a nečesa se je vseeno ogibala, namreč tega, kako se je vse to med nama začelo; to sem koj opazil.

»Uh, ves čas sem vedela, da si potuhnjen, a da bosta s Hano, s to žoto, začela, tega, Južek, si ne bi mislila! Poglej, Južek, deklinco imaš, tako ubogo in lepo deklinco ...!«

Znova mi jo je pomolela, da bi jo vzel ali kaj — nikakšne nevarnosti ni bilo več, da bi mi jo zagnala v glavo. Zahlipala je, celo telo ji je zaplalo. Zazrl sem se v tla, da je ne bi gledal. Zasmilila se mi je, ona in otrok, zavoljo obeh me je stisnilo pri srcu.

Tako sem potem ponoči prišel k njej, se postavil ob posteljo, kjer je ležala v hiški z otrokom, in jo potiho poklical. Zagledal sem vesele oči, kako so se iz teme zastrmele vame, ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela, sklonjena tako nad otrokom, ihteti in potihoma jokati.

»Pusti me, za zmerom me pusti! Nikdar se me ne dotikaj, gnusnik! K tisti žoti pojdi!«

Da, bilo je, ko da bi me babica naganjali. Nisem vedel, kaj naj storim. Lahko bi si bila mislila: če sem že prišel k njej, sem prišel, da bi se pogovoril z njo in da k oni ne pojdem. Nisem vedel, ali naj še čakam ali naj se obrnem; jokala je, kričala in znova zahlipala.

»Pojdi, za božjo voljo te prosim, pojdi! Kaj veš ti, otrok! Le kam sem gledala, sirotica nesrečna, kaj mi je zmešalo pamet? O, le potrpi, maličko potrpi — vsega se bos najedel, tudi mladih deklin!«

Počasi pa, ko da je name pozabila; nazadnje je bila Hana vsega kriva, Hana, deklina, ženska. Sestre pri nas doma so si marsikatero povedale; tudi mati niso hodili k fajmoštru po besede, ko so povedali deklinam, kar jim je šlo. Vendar pa je Toplečka, ko sem tako stal in čakal pri njeni postelji, ne da bi vedel, kaj naj storim, o Hani take izrekla, da sem lahko tudi v temi zardeval. Bilo mi je, ko da bi kdo življenje slačil pred mano, prav do golega, a zadaj za to goloto ni bilo nič lepega, samo strašno grdo, le to je še ostalo na svetu; bilo mi je, ko da bi me s pomijami polivala. Šli smo v poletje, pa mi je hladno postajalo. Ali zato, se pravi, zavoljo sebe samega, ali pa zato, da ne bi pri hiši do kraja vse slišali, sem z drgetajočim glasom poprosil:

»Zaboga, ne vpij! Zavoljo Tunike te prosim ...«

Ko da bi jo kača pičila, se je pognala s postelje, vrgla odejo s sebe in planila proti meni. Nehote sem odstopil proti vratom, a sem zadel nekje zadaj na suknji za kljuko, da nisem mogel tisti nesrečni hip nikamor več. Začutil sem, da sem pobledel. Toplečka je sklenila roke in jih jela trgati vsaksebi, naenkrat se je grozno in na ves glas zasmejala.

»Tak, poglej ga, zavoljo Tunike se mu je stisnilo srce? Zavoljo Tunike? Tri preljubeznivi Jezus, ne zavoljo lastne deklince, zavoljo Tunike ...!«

Vedno bolj se mi je bližala z rokami, ki jih je vila in lomila, vedno glasneje se je smejala, da sem začutil njeno sapo na licih; odtrgal sem se od kljuke, si začesnil žep in se pognal iz izbe. Bal sem se, da bo planila za mano, toda smeh je ostal, pojenjaval je, dokler nisem zaslišal v kolarnico, da je zajokala. Znašel sem se na hladu in začutil, da drgetam.

»Po kaj si hodil k njej?« — je hotela Hana še to noč zvedeti od mene.

»Po kaj!« sem vzrojil in stisnil ročico na vozu, na katero sem se naslanjal; toliko, da je nisem počil.

Obrnil sem se in odšel v kamro. »Po kaj? Po kaj?« sem si ponavljal, a pod milim nebom ne bi vedel povedati, zakaj, ko pa mi nič več ni bilo zanjo.

Hane to noč ni bilo več na spregled.

Poslej ni minil dan, da naju ne bi Toplečka zalezovala: pravzaprav je bolj hodila za hčerjo kot za mano. Dobivala naju je povsod: na hramu ali v kamri, ob žetvi med razstavami ali ob košnji med navli, ob senski in ob otavni košnji — celo poletje je bilo najino, moje in Hanino; za nič se nisva zmenila, ko da bi oglušela za vse okoli naju. A vse eno so bili včasih grozni časi; Toplečka ni poznala nikakšnega sramu več, bila ji je deveta skrb, če se je srenja režala njej in nam vsem; zase vem, da nisem sčasoma hodil nikamor več, domov po sploh ne; tedni so minili, da še pogledal nisem proti naši domačiji, ki se je v poletju znova skrila med drevjem, ko da ne bi bilo ničesar več na oni strani grabe. Niti za grunt se nisem več utegnil bati. A bilo je grozno tudi zavoljo tega, ker je bil Toplekov hram na polovici brega, da se je lahko Toplečkino vpitje slišalo kamor je seglo — povedal sem že, da se je vse zlivalo na Hanino glavo. Nekoč pozneje — bilo je ob neki priliki in pri Ploju — sem slišal, kaj so ljudje govorili.

»Toplečka je že na tešče kokodakala, samo, da bo tokrat mlada znesla.«

Pri priči sem se pobral iz krčme, ali na Toplekovini je teklo življenje, kakor se je zagnalo, ko da bi bilo nama s Hano vseeno; da, tudi zavoljo grunta, četudi je začela Toplečka opletati z njim!

Zbogala se je s sestrano in na lepem sta se prikazala z Rudlom na Toplekovini. Bilo je v nedeljo, po rani maši: Tunika je odšla medtem k pozni, da smo bili doma sami trije: Toplečka, Hana in jaz, v hramu, pri zajtrku. Hana se je hotela pri priči pobrati, ko je zagledala sestrano in Rudla, a jo je Rudl spregledal; opazil je, da je pobrala ruto in stopila k vratom.

»Hana, malo počakaj, le!«

Stopila je pod uro, prestrelila z očmi vse v izbi, a vse je bilo zaman; in pri priči je sedla na klop v kot.

Znašla sva se ko dve živalci v pasti.

Toplečka ni mogla strpeti, da ne bi pridjala:

»Le počakaj, da boš slišala, če je prav, kar uganjaš!«

Bilo je, ko da bi se mene vsa reč ne tikala; to me je spreletelo koj pri prvih Toplečkinih in Rudlovih besedah. Besede so dvignile dekle s klopi, toda premislila si je in znova sedla, napravila pa se je, ko da se je odslej nič več ne tiče; naj govore, kar govore; vendar pa ni bilo tako, ni vzdržala. Vsa reč med Toplečko in Rudlom je dozorela poprej, preden je stric to segrel. Najprvo je tetica, Rudlova, nekaj zavzdihnila, ko da ni zadovoljna s sestrano, to je s Toplečko, sam Rudl pa je sedel, se odkašljal in povprašal:

»Prav? Zefa — prav?« Počakal je in povedal: »Pri vas že od kraja ni bilo prav.«

»Od kraja? Od kdaj?« Tudi ona je počakala, da bi dobila sapo, preden je povedala: »Ko ste me na Toplekovo spravili, da so oča dolge poplačali in grunt rešili!«

»Zefa, otrok te posluša, ne spri se s pametjo!«

Ta otrok je bila Hana.

»Jezus, resnica je, Zefka!« je prikimala sestrana.

»Zefa, pusti očeta, pokojni so! Ali to bi te povprašal: Kaj ti nisem povedal, ko smo Franca pokopali, da ti dekline odraščajo? In rekel sem ti, glej, kako se bodo obnašale!«

»Glej, glej! Kdo pa je dekline nahujskal?«

Rudl je samo zakašljal, sestrana pa samo zavzdihnila.

»Lahko si tiho, ko si jo sam nahujskal! Nagnal bi jo, ko je prišla k tebi ... in me pustila samo na gruntu.«

»Zefa, pusti to! Ne gre za hujskanje. Rekel sem ti takrat, na sedmini je bilo, kako je bilo s Franclom. Kar je, je! A tudi tebi sem povedal. Ti si svoje opravila, sem rekel in mislil na deklini, kar je pomenilo, da bi lahko vedela, da je po Franclovi smrti vrsta na deklinah. Ti pa — ko da bi zares znorela.«

»Jezus resnica je! Jezus, Zefa!«

Rudl je govoril počasi, ko da bi sproti premislil vsako besedo, ki jo je povedal. Naložil je pipo, jo prižgal in začel vleči. Govoril je in vmes pocmokal, ko da bi se mu do noči nikamor ne mudilo. Toplečka ga je gledala, kakor da bi ga hotela prebosti in ko da ne bi ne mogla do sape; le tako je lahko stric potem svoje do konca povedal.

»Mislil sem, da bi omožila Hano, starejša je, in ji prepisala. Naj se še ona svojega navžije! Vsi smo se morali ...«

Hana se je dvignila in domala pobegnila iz izbe, za kar se pa moški ni več zmenil.

»Kaj pa ono, kar se mi v hiški dere, onega ne slišiš?«

Toplečka je vstala, vendar je bila tako vsa iz sebe, da ni mogla več kaj povedati, vsaj v prvi sapi ne.

»Tega, Zefa, si sama kriva. Če ni imel pubec pameti, bi jo morala imeti ti!«

»Jezus, saj!«

Sestrana je bila skozi in skozi moževe pameti; ko da bi se domenila, da bo on govoril, ona pa pokimavala.

Eh, bilo je, ko da tudi mene ne bi bilo v izbi. Tudi mene je prijelo, da bi odšel, vendar, če bi se dvignil — sedel sem za mizo, bi me vsi zagledali. Lahko sem samo ostal in čakal na konec — a ta je tudi že bil tu, v hramu.

Toplečka je jela kričati. Znova je povedala, da ni imela nikoli ničesar od življenja, da je prišla samo zavoljo dolgov in otrok sem k tej prekleti hiši in da bo, skratka, živela, kakor se bo njej zdelo; zavoljo Hane pa naj zvesta oba, sestrana in Rudl, enkrat za vselej:

»Dokler bo malo migala, Hana ne bo dobila grunta! Te pravice mi ne more nihče vzeti! Samo po moji smrti —«

Ni končala, bila je, ko da bi ji glas vzelo. Odšla je v hišo in zaloputnila vrata. Zase vem, da sem pri teh zadnjih besedah odrevenel, takrat nisem vedel, zakaj — dandanašnji vem, Jezus, da vem!

Tudi Rudlu in sestrani ni kazalo drugače, kakor da sta šla.

»Jezus — Jezus — Jezus!« je sikala sestrana za možem, ko sta odhajala. »Kje se je vzela? Ti moj Jezus, resnica!«

Mene sta pustila, ko da me tudi zdaj ne bi videla. Še srečno ni nobeden rekel. Izmaknil sem se iz hrama v kuhinjo, kolikor se je dalo.

Tako mi je začelo s časoma vse čez glavo rasti. Hana je prihajala k meni v hiško ali na hram; kajti jaz se v hiško, kjer sta spali s Tuniko, pod milim bogom nisem pustil zvabiti.

Nekega večera, ko sem se pozno vrnil z oranja in sem bil s Hano na hramu, zbit od pluženja in od vlačenja po smrtnih njivah, oral sem pri Murkovih, pri neki Toplekovi žlahti, ki ni nikoli zmogla dveh krav za vprego — razen tega sem bil zbit še od vročega dne in od jabolčnika, se mi je zazdelo najprvo, da sem priznani viži, ki so jo peli fantje spodaj pri stezi in skozi vas, ujel besedo o Hedlu.

»Počakaj! Prisluhni!« sem zasiknil proti Hani in se napol dvignil z ležišča.

Skraja ni bilo nič pravega slišati; viža, povedal sem že, je bila stara, vlekla se je celo večnost, in potem so utihnili. Nato so znova zapeli — in zdaj, ne vem, je potegnil spodnjak ali kaj, sem zaslišal vsak posamezen glas. Fantje, dva ah trije, med njimi sem dobro poznal Paleka, so peli glasno in zatezujoče.

»Oj, Hedl ti,
’maš hujše skrbi,
so Toplečke tri —
nesrečen si ti ...!«

In še enkrat — slišal sem vsako besedo, kakor da bi bila pri fari in s kora zapeta!

»So Toplečke tri
nesrečen si ti ...!

Še in še so peli ... in še in še so ponavljali o nesreči. Ni da bi povedal, kako mi je naenkrat bilo, kako je začelo vse trza ti po meni, ko da moja koža ne bi bila več moja.

Potem sva lahko oba s Hano slišala, kako je začel nekdo prestavljati rože na hišnih oknih in okna zapirati, da so šipe tenko zazvenele. To ni mogel biti nihče drugi ko Toplečka, ki je prav tako slišala pesem o treh Toplečkah; vstala je in jela zapirati okna pred vižami s ceste. Začutil sem Hanino roko na svoji, poiskala jo je in se je hotela okleniti, toda iztrgal sem jo, vstal in se pognal s sena na gumno. Če me je prvi trenutek pesem poparila, če me je zatem domala za srce zagrabila, me je ob tem zatreskavanju oken vsa reč razkačila. Bil sem pred hramom in še vedno sem čutil na sebi Hanino roko — roka se me je hotela okleniti in me zadržati ... čutil sem, kako sem se ji v navalu jeze iztrgal, še enkrat mi je šlo skozi ušesa zapiranje oken. Zagnal sem se ob njivah in proti stezi ter se gnal in gnal, da me v grabi, pri jarku, ni bilo kaj drugega več ko en sam sopež. Pognal sem se čez jarek in se ustavil za gabrovo mejo ob cesti — moral sem se oddahniti, priti k sebi. Tačas so peli, nekje od kovačevega sem.

Potem so s petjem prenehali in zaslišal sem coklanje po cesti, zaslišal sem smeh, zatem govorico in znova smeh, vsi trije so se smejali ... Zatem se niso več smejali. Prišli so počasi, ko da bi hodil vsak s svojo pametjo.

Zganil sem se, si zapel predpasnik in si podvihal rokavce; ves sem se tresel, čeljust mi je podrgetavala — vedel sem, da se bom stepel. Kol, za katerega ne vem, kdaj in kje sem ga spotoma odtrgal s plota, sem stiskal v rokah.

Da, prihajali so; imel sem kol, oni so bili brez vsega, z rokami v žepih.

In za tem sem slišal, bili so skoraj vštric — samo malo bi še morali priti in pognal bi se z gabrovja — sem prisluhnil govorici.

»Eh, pustimo hudiča ... ubogega ...!«

Bil je glas Irglovega.

»Pustimo ga!« je pridjal tretji, krajni; bil je Hrvatov.

Potem so prišli domala vštric. Palek je zavzdihnil, napravil še kak korak in dejal:

»Meni se samo Tunika smili ...«

»Uboga deklina res je ...« je prikimal krajni.

»Vse to mora gledati, eh!«

To je bil znova Palek.

Takrat bi moral planiti na cesto, toda to o Tuniki me je prizadelo huje ko ono o moji nesreči. Tunika se je tudi meni samemu smilila; nisem vedel zakaj, a smilila se mi je. Zadržal sem dihanje, vendar mi je srce tako tolklo, da sem se zbal, ali ga ne bodo na cesto slišali.

Oni so šli dalje od mene in se še menili ter se smejali. Irglov je povedal nekaj o Hani, česar nisem dobro slišal, slišal pa sem Paleka, ko je rekel:

»Hana? Ta je vsa pasja!«

Eden se je oglasil »Hev-hev!«, da so se znova zasmejali, potem so šli in niso več zapeli.

Naslonil sem se na kol; v meni ni bilo več volje, da bi stekel za njimi, a okoli mene je nastala takšna tihoča, da sem slišal, kako mi je srce vse huje in huje nabijalo. Tesneje in tesneje mi je postajalo, nagnil sem glavo nazaj, zajel sapo in se ob vejah divjega kostanja, ki je rastel v živi meji ter ob križpotjih, zagledal proti zvezdam na nebeški modrini. Bile so mirne, ko da jih ne bi nič skrbelo, meni pa je bilo iznenada tako hudo, da bi umrl. Ne vem, kako sem prišel do hrama, kdaj sem sedel na oje v kolarnici in si zakopal razoglavo glavo v roke. Po glavi se mi je mešalo dvoje: »nesrečen si ti« in »uboga deklina«; zares se mi je zasmilila in zares sem bil nesrečen.

Potem sem začutil nekoga ob sebi; dvignil sem glavo in zagledal Hano. Stala je pred mano, se obirala, ko da bi se šele zdaj spravila z ležišča. Da, lahko bi bila že v hiški; malo me je presenetila, ko sem jo zagledal. Glava mi je znova zlezla med prste, zatem pa sem jo pogledal, domala divje, in zasiknil:

»Kaj bi rada? Kaj stojiš tu?«

»Jezus, kaj sem storila?« se je vprašala. »Južek!«

Znova sem jo pogledal, videl, kako se je še nadalje popravljala in sem zamahnil z roko, kakor da mi je malo do vsega. Nič nisem mogel verjeti njenim vzdihom.

»Jezus, bala sem se, da se boste stepli! Čisto sem namrznila!«

Gledal sem jo; lahko je videla, da mi je odveč. Potegnil sem ji roko z glave, začela mi je gladiti lase, potem pa sem začutil toplino njenih bokov; znenada se mi je zazdelo, da bi rada, da bi bil ljubezniv z njo, in sem jo začel poljubovati; bila je hladna po licih in po ustnicah, ves čas sem čutil, kako mi je odveč in nadležna, toda poljubovati je nisem nehal, dokler se ni odmaknila in si prevezala ruto, ko da bi ji bilo zdaj zadosti poljubljanja.

»Grem,« je rekla.

Gledal sem, kako je odšla po pocjah, kako je na stopnicah postala in kako je odrinila vrata; glasno jih je za pahnila, nič se ni zmenila za mater.

Toda za »nesrečnega Hedla« so se začeli zanimati drugi.

Jeseni, ko je začelo zebsti, sem moral, če sem se hotel obleči, na odbor, na občino; Toplečka ni zame opravila, rekli so, da moram priti sam. Slekel sem si predpasnik, ga obesil na klin pri hlevu, se umil, si popravil lase in šel. Preklel sem vse karte in papirje in samo čakal, da Roškarci, to je občinski tajnici, svoje povem — pogoreli smo, saj bi lahko vedeli v tistem odboru, da smo ostali brez cunj! A se je zgodilo drugače; v pisarni je bil Mihorič, novi župan, predsednik ali kaj je že bil ... Bil je s hrbtom obrnjen proti vratom, a komaj je zaslišal moj glas ali Roškarčin pozdrav »Bog daj, Hedlov!« že ga je pognalo pokonci — pogledal me je, kakor da me že sto let ni videl, se odkašljal in vprašal:

»Si prišel?«

Vse se je nasršilo v meni, a tudi vse zatrepetalo, požrl sem sline.

»Prišel sem ja! Malo še, pa ne bom imel več kaj obleči; cela fara ve, da smo pogoreli.«

Vsa reč, tudi Mihorič, ki je stal sredi pisarne, držal roke v žepih in me gledal, me je lahko samo ujezila.

»Nikar se ne hrši!« je začel počasi. »Pogoreli ste, ja, vem — samo, da boš ti, Hedl, še enkrat pogorel!« 

Gledal sem ga, vedel sem, kam je meril, a napraviti nisem mogel niti koraka več — ko da bi imel noge znenada priraščene k podu. Gledal sem ga, v glavi pa se mi je znenada vse zmotilo, da sem zaslišal Mihoričev glas, kakor da prihaja nekje od daleč.

»Roškarca, daj mu papir! Je že plačan, Toplečka je plačala ... Ti, Hedl, boš pa malo k meni pogledal. Hedl! Si slišal?«

Slišal sem, da, vzel sem papir z mize izpred ženske, potegnil klobuček z glave in odšel skozi na stežaj odprta vrata, kjer je vstopil Mihorič in me za vrati počakal, kakor da bi se hotel sam prepričati, ali pridem za njim ali ne.

Izba je bila precej večja, daljša ko prva, sredi nje je bila skoraj od zidu do vrat dolga miza. Mihorič je sedel za gornji konec ter mi pokazal, naj sedem; sedel sem koj pri vratih njemu nasproti. Prižgal si je cigareto, vrgel kar po mizi tudi meni eno, in vzkliknil:

»Roškarca, vrata zapri!«

Slišal sem, kako je vstala ko nekaj težkega, prišla do vrat in ga hotela nekaj povprašati, a Mihorič je zamahnil, češ naj zapre. To se je tudi zgodilo. Zatem je postavil komolec na mizo, spustil roke po njej, ko da bi udaril po mizi, in povedal, naravnost v obraz, kakor je tudi sedel naravnost pred mano:

»Toplečka, Zefa, je bila pri meni. Sam sem jo poklical, ljudje preveč govore — na Gomili nismo na Turškem.«

»Na Turškem, a?«

Pogledal sem ga; pogled je utegnil biti kar se da zabit, kajti Mihorič je pograbil pepelnik, ga s treskom prestavil in trdo, odsekano dejal:

»Pubec, ne reži se!« Postal je, ko da ne bi vedel naprej, ko da ne bi našel prave besede, cigareta mu je dva ali trikrat zamigala na ustnicah, a ni še nič povedal. »To sem ti hotel povedati, tega ... tega ... tega one tam na Toplekovem, pri vsem, mora biti enkrat konec!«

Zganil sem se, se srečal z Mihoričevim napetim pogledom ter začutil, kako mi je znenada minila vsa volja; vsa kljubetnost, kar je je še ostalo, je šla.

»To te vprašam: ali imaš trohico pameti? Hedl! Južek?«

»Saj, ah ...!« sem nekaj zastokal zadnje, Mihoričev »Hedl« in »Južek« me je čisto omehčalo.

Mihorič je začel.

»Otrok, Toplečkina deklinca, je tvoja?«

Mečkal sem cigareto, dolgo, dolgo, ne da bi kaj povedal, a vseskozi sem čutil, da čaka na odgovor. Pogledal sem ga; nič ni pomagalo, napeto me je gledal in čakal.

»Moja je ...« sem izgolčal.

»Dobro, to se zgodi. Ali je bilo potrebno ali ne, to me zdaj nič ne briga. En otrok več ali manj na takem gruntu, to se ne pozna; še bolje, da je kakšen več, ko da bi bilo tega premalo.«

Zdaj sem že vedel, da mu bom odgovarjal, sam sebi sem se začel smiliti, oči so mi bile bolj in bolj mokre.

»Ali to bi rad vedel, to mi povej! Toplečka je bila tu, pri meni je bila, ter je nekaj napletala. Stare, pubec, si ja ne misliš naložiti?«

»Eh ...!« sem zavzdihnil.

»No-ja,« je pridjal Mihorič, »sama bi bila lahko dovolj pametna, zadosti je stara.«

Odleglo mi je. To je bilo kakor po Rudlovi in po sestrini pameti.

»No, to bi bilo ... Ali kaj imata zdaj s Haniko?«

Povesil sem oči, nisem ga mogel pogledati. Toda Mihorič je hotel vedeti. Znova je povprašal.

»Nič ...« sem izjecljal.

»Ne maži mi oči! Cela srenja ve, kakšne uganjata kar svetu na očeh. Ali ste ljudje ali ste živina?«

Na to mu nisem mogel odgovoriti, molčal sem.

»Mislil sem, pregovarjal sem jo in tudi z Rudlom sem govoril, da bi vama predala grunt — a je trmasta ko vsi Krefli — nič ni hotela slišati o Hani, nič se ji ni dalo dopovedati.«

»Takšna je,« sem dejal, »ja, takšna.«

»Da, z babo je hudič, če ponori, dvakrat hudič, če ponori na stara leta! A kar se Hane tiče, to ti povem: če boš z njo dobil otroka, jo boš vzel, pa če pojdeta na gmajno. Z domačijo, z vašim gruntom najbrž ne bo nič več, kar se tebe tiče: Hedlca, pravijo, ima že snoboke za eno od deklin. Da bi le imela maličko več sreče, kakor je imela z Lizo in s Štrafelo.«

Nehal je. Nekaj časa sva oba molčala.

»No, tako je vedno kaj narobe,« je začel govoriti; »vedel sem, kako se bo končalo. Hudič, ko se ne bi stara Toplečka tako zagrizla — kaj si ji le storil?«

Zasmejal se je, tudi jaz sem se nasmehnil, suho in na kratko.

»Eh, ko bi vas že enkrat v zadrugo spravili, pa živite, kakor vam bo prijalo.«

Drug za drugim sva se nasmehnila. Potem se je Mihorič naglo dvignil ter stisnil čik na pepelniku.

»Pojdi,« je začel in počasi nadaljeval, vsako besedo posebej, »pojdi, pusti Toplečke ter se zbogaj z materjo! Govoril bom z njo. Tisto zavoljo dekline, ki se ženi, bomo že kako napravili. Ti samo pojdi proč, proč od teh žensk!«

Stopil je k meni, ki sem še vedno sedel, ko da ne bi mogel vstati, ter se naglo, a potihoma, da niso mogli slišati v prednji izbi, pri Roškarci, povprašal:

»Kaj pa Tunika? S Tuniko nisi še nič imel?«

Dvignil sem se in kar začutil, kako me je do las kri zalila.

»S Tuniko ... s Tuniko ...« sem izjecljal. »Kaj bi imel z njo, z deklinco ...?«

Opazil je, da sem se zmedel, pa je hotel popraviti.

»No-ja, ne bom ti pel levitov, nisem far. A to sem ti rekel in ti povedal, kar stori: proč pojdi! Bolje je, da greš danes domov kot pa jutri, vsak dan se boš bolj zapletel. Bojim se zate, premehek si, Hedli ste vsi takšni, premehki, tudi Francl je zato takšne doživel. Zavoljo Tunike, deklince, pa mi nikar ne zameri; zadosti hudo je zanjo, ko mora otrok vse to gledati ...«

Govoril je, mi ponujal še eno cigareto, a te sploh nisem pokadil, do doma sem jo v žepu do zadnje betve razcefral. Ničesar se nisem tako bal, ko tega, da bi se s Tuniko na samem dobila, da bi ostala kje na samem ...

Zakaj, zakaj nisem odšel takrat, pustil Toplekov hram in Toplečke? Zakaj nisem odšel domov in se zbogal z materjo? Tako si zdaj mislim, toda takrat je bilo tako z mano, da se ni dalo, čeprav ... čeprav je bilo na Toplekovem vsak dan bolj narobe. Ogibal sem se Tunike, Toplečka pa je začela hoditi okoli farovža, opravljala je neke devetdnevnice, silila še deklini v to, a je komaj Tuniko nekoliko pregovorila — in še nekaj se je zgodilo: začela je piti.

Kjer koli po kuhinji, v kateri se je poleg hiške največ zadrževala, kjer koli po policah ali na oknu ali na kamnu sem lahko naletel na pokrite piskrčke; dvignil sem pokrovko in zadišalo je po izabeli. Ta pijača je dišala tudi od nje. Tudi pri opravki okoli hrama se je poznalo, da je pila; nobena reč ji ni šla od rok, čumela je nad otrokom ali pa postavala na pocjah in gledala nekam skozi drevje, kdo bi vedel, kam in kaj ji je mešalo glavo. Če se je kdo znenada pokazal, kak sosed, se je zmedla in začela pripovedovati o neki tretji reči, ki ni po navadi nikogar nič zanimala. Čumela je v hiški nad deklinco, ki je vekala od jutra do večera, a tudi po nočeh, ko si mogel slišati otrokov jok do zadnjega kota v hramu; pravili so, da je to od mleka in ker se ženska preveč jezi; a to je od pijače, to dobro vem.

Ogibal sem se je, nje in otroka, ko ona mene, toda nekega dne se mi je resnično zasmilila.

Bilo je med mašami, ko so za hosto ob jarku dozoreli lešniki, mislim, v soboto pred malo mašo. Ne vem, kako se je zgodilo, da sem pasel; živina se je zajedla v pašo, bila je pridna in lahko sem se spravil nad lešnike; zamahoval sem z bičem po vejevju, pobiral lešnike in jih med zobmi trl. Šlo je že na obed, ko sem znenada zaslišal spodaj na veliki cesti zatezujoče petje, ko da bi roj zašumel; že se je tudi zaslišal posamičen glas. Prepoznal sem ga, bil je glas Frasovega Martina, ki je napeval litanije, medtem ko mu je procesija — bile so ženske, a tudi nekaj moških — na glas odpevala ter hitela za njim, ko da bi se vsem skupaj mudilo. Pognal sem se v breg, na vratnike, ob njivah, in toliko da se nisem na glas zasmejal; tudi iz krčme in na verando so se drug za drugim usuli krčmar, krčmarica in Plojeva dekleta, po vrsti, ko da bi jih kdo potiskal iz prikleta. Bilo je smešno, ko da bi prišle nagle svate gledat; zasmejal bi se, a se nisem — za hrbtom sem od hrama, sem zaslišal topotanje, ko da bi kdo bežal, se ozrl ter zagledal Toplečko. Tekla sem od hrama, vsa svetešnja in v črnem, s črno ruto, potegnjeno na oči, in s cekarjem. Stopil sem s steze, da se ji ne bi bilo treba ogibati, a tudi ona je stopila na drugi strani s steze, ko da se mi hoče po vsej sili izogniti; prihitela je vsa zadihana in se vštric mene obrnila proč.

Toliko, da nisem katere zinil, tako me je zjezilo njeno obnašanje. A še dandanašnji se mi zdi dobro, da tega nisem storil; kajti ko sem se s posmehom zagledal za njo in jo videl, kako hiti sklonjena, skoraj v dve gube potegnjena, kakor kakšna starka, kako se ji opletajo dolga črna krila okoli nog, po otroku jo je kar pobiralo — me je v prsih stisnilo. Zdrsel sem nazaj proti leščevju, vendar je pogled še in še uhajal za njo, ki je tekla za procesijo, pri duši pa mi je bilo huje in huje zagatno. »Kako se je moglo vse to zaplesti med nama? Kako? Kako, Južek?« sem se vpraševal. Strahotno bedasto mi je postajalo, nerodno mi je bilo zaradi nje, zasmilila se mi je, sam sebi sem se zasmilil. Tja v dan sem zamahoval po leščevju, lešnika pa nisem nobenega več pobral, nobenega nisem več strl.

Po teh romanjih in devetdnevnicah je Toplečka postala še bolj molčeča, skoraj da ni ukazovala več po hiši; to tudi ni bilo potrebno, vsak je svoje opravljal, kar mu je kazalo — in ogibali smo se drug drugega, kakor sem že povedal; edina, ki se je smejala pri hiši, ki je rezgetala, kakor je govorila Toplečka, je bila Hana. Hana se ni unesla, to sem vedel jaz, iz dneva v dan je bila bolj in bolj razdivjana. Najhuje je bilo po večerih, po večerjah, ko smo se spravljali k molitvi, ko smo molili.

Bilo je, da se je ženska, Toplečka, zaobljubila, da se bo spokorila, in da bo spravila celo hišo na pravo pot; najprvo mi je bilo sitno, kar je počenjala, tudi za to, ker ji Hana ni ostala nobene dolžna, ves čas se je norčevala, za tem pa sem jo začel — litanije in molitev ni in ni hotelo biti konec — samo še pomilovati.

Po navadi je bila Hana tista, ki je prva odložila žlico; napravila je tri nagle in kratke križe v ravni črti od čela do prs, kakor kakšne tri kroge, na hitro vstala in se potegnila izza mize, da bi šla — v kuhinjo.

»Molili bomo,« je povedala spokojno Toplečka. Hana je šla proti vratom, ko da je ne bi slišala, a preden je stopila v priklet, je zinila:

»Naj moli, komur je bilo naloženo!«

»Jezus, deklina!« je zastokala Toplečka. »Naj te bog ne kaznuje!«

Na tako se je Hana iz prikleta samo zasmejala, in za tem smo slišali, kako je začela prestavljati v kuhinji črepe.

Toplečka je začela zdihovati in naganjati Tuniko po sestro. Tunika je šla, pa po navadi ni ničesar opravila. Nikoli nisem vedel, kaj naj storim. Ni mi bilo za Toplečkine molitve, toda tistega, kar je imela Hana, da bi vstal in šel, tiste moči, ni bilo v meni; nikoli nisem bil pobožen kakor kakšna baba, ali kakor Frasov Martin, ki je v procesijah klical Marijo, če so pa že molili, nisem in nisem mogel vstati in oditi od mize. Tako sem potem ostajal s Tuniko in s Toplečko in ponavljal molitve — in sram me je bilo. In vedno, ko je začela Toplečka z molitvami za dobre namene, vedno sem si lahko mislil, da moli zame, da bi se z njo oženil — po strani sem jo pogledoval, videl, kako postaja od dne do dne bolj zabuhla od pijače, in strašno mi je postajalo.

To vem, nikoli nisem mislil na to, kar smo molili; jezik je ponavljal molitve, glava pa je bila vsepovsod drugje. Prvikrat, odkar sem bil na Toplekovini, sem začel razmišljati o sebi in o vsem tem, kar se je godilo okoli mene in z mano. Začel sem razmišljevati o Toplečki in o Hani, o tem, kako se bo to končalo z njima, posebej še zavoljo grunta, Toplekovega. Poslušal sem Tunikino pojoče odgovarjanje in zgodilo se je, da me je začelo na lepem stiskati v grlu. Klal sem si glavo — zakaj, zakaj se držim pri teh ženskah; češče in češče so mi prihajale na pamet Muršečeve besede, ki jih je ob vsaki priliki povedal o ženskah: »Pubec, varji se je — stare!« — in Miholičeve besede: »Pusti ženske!« Ob takih spominih sem se kar stresel, a pri hramu je bila Hana, zdivjala sva in nekje mi je postajalo vseeno, kaj se je godilo; edino Tunika, to sem že rekel, se mi je smilila. Vznemirjala me je samo Maričina možitev, ker bi tako dobila grunt sestra — toda z mano je bilo tako, da Toplečk nisem pustil.

Na lepem se je zgodilo, da je začel sredi litanij vpiti otrok, vekal je zatezujoče, ko da bi ga zvijalo. Toplečka se ni zmenila, molila je naprej — in kar na lepem, ko vekanja v hiški ni bilo konca, se je začela oglašati v kuhinji Hana, dokler ni sama pridivjala v izbo ter planila mimo matere v hiško.

Toplečka se je delala, ko da nič ne vidi in nič ne sliši — molili smo dalje. Vendar pa je tisto, kar je Hana govoričila, ko je previjala in ujčkala deklinco, bilo takšno, da je morala Toplečka prenehati z molitvijo. Vrgla je molek po mizi in stekla v hiško. Iztrgala je Hani otroka ... — končalo pa se je vse z vriščem in z jokom, ki ga pa s Tuniko nisva več poslušala. Odšla sva vsak sebi, jaz v kamro, Tunika v kuhinjo in v zgornjo hiško. Nisem mogel gledati, kako sta si trgali deklinco iz rok, vpili pri tem zavoljo grunta in — zavoljo mene.

Nekega takega večera sem začutil, ko sem sedel v kamri na postelji, kako se tresem, slačil sem se, a mi je obleka sproti padala iz rok. In tiščal sem s: ušesa, da nisem slišal — zatem pa sem se začel zapahovati.

Po takšnem večeru, ko se je znova vse končalo z vpitjem ter z Zefinim pohlipavanjem — lahko, da sem pustil odpahnjena vrata — sem se znenada predramil; pravzaprav me je zbudil šepet. Nekdo me je tiho klical, me božal po licih in po rokah, me iskal — eh, bila je, prepoznal sem jo, po glasu in po rokah — Toplečka.

Zganil sem se in na pol dvignil.

»Južek, Južek,« je pošepetavala, »k tebi sem prišla, samo maličko sem prišla ...«

Eh, kako se ji je glas tresel, sama prošnja ga je bila; bilo mi je, ko da bi me z vodo polili.

»Zefa, pusti me, za zmerom me pusti,« sem šepetal in ji odrival roke.

»Jezus-jezus,« je stokala in vpraševala: »Zakaj, zakaj si takšen? Zakaj, zakaj si tako napravil?«

Nič nisem vedel, kaj bi storil. Dihala je vame, jaz sem se odmikal, nisem in nisem mogel prenesti izabele, ki jo izdihavala. Naslonila se je na posteljo in me naprej in naprej iskala z rokami — imela je trde, raskave roke.

»Južek otroka imaš z mano, deklinco ...«

Prosila je, glas pa je bil tak, ko da bi bila ne vem kako vesele volje, da bi z njim tudi mene spravila v dobro voljo. Toda ko so ji roke zdrknile po prsih, sem jo prijel za zapestji. Hotela se je iztrgati, postajala je divja, a jaz sem jo še močneje stiskal.

»Južek, ko boga te prosim, Južek ...«

Prosila je — ne, tega nisem več prenesel! Potegnil sem si odejo do brade, si jo podvil pod sebe. Pri tem sem jo nehote odpahnil, da je zdrknila s postelje in se ob njej sesedla.

Pokrila si je obraz z dlanmi, začutil sem to po dihanju; za tem pa sem začutil, da se je naslonila na stranico postelje in se začela tresti, dokler ni zatišano zahlipala.

Potegnil sem si odejo čez glavo in se obrnil v steno, a zaspal nisem; tulila je. Videl sem, kakor da bi jo gledal pri belem dnevu in z na stežaj odprtimi očmi, kako se pobira in kako se opoteka iz kamre, potegnjena v dve gubi, kakor na procesiji, s tistimi trdimi in raskavimi rokami na obrazu in laseh. Vlekel sem si odejo čez glavo, vendar sem slišal vsako njeno podrsavajočo stopinjo — eh, to življenje ne pozna milosti!

Ne, nikakšne milosti ni poznalo, vsaj kar se je mene tikalo — po nekem drugem takšnem večeru; po molitvi in po litanijah mi je Hana povedala, da bo dobila otroka, zatem pa mi je tudi rekla, naj svoje storim, če sem kaj moškega, naj se domenim za Toplečkino ali za Hedlovo domačijo.

»Samo maličko moža bi naj bilo v tebi, pa bi vsega tega ne bilo! Ali si se stare zbal?«

Bil sem tiho, nič tega ji nisem pokazal — a tisti večer sem jo zasovražil. Vso voljo mi je pobralo, komaj sem dočakal, da se je pobrala in me pustila samega. Na lepem sem se pa spomnil na Tuniko. Nisem več vzdržal, vendar nisem zajokal, ni bilo glasu, preveč me je dušilo.

XI.

[uredi]

To zavoljo Hanike je bilo pozimi, zvedel sem nekega dne pred božičnimi svetki, ko so o sestrini o Maričini možitvi že na veliko govorili po vseh hišah; svatovščina sama je bila malo po svečnici.

Prave zime ni bilo, sneg je zapadel šele za svečnico; bila je topla zima, kakor da bi se vreme prestavilo; vse je bilo blatno in mlakužasto okoli in okoli hrama, cele pocje od prikleta do kolarnice; nikamor več nisi mogel stopiti.

Nič drugače kot s takšnim kiselastim zimskim vremenom ni bilo z mano. Predevaval sem se po hramu od izbe do hleva, od štalink pa do gumne, od jutra do večera, ko da ne bi mogel stopiti nikamor od hiše, tudi za korak ne; vse mi je presedalo, vendar pa le nisem mogel od hrama, medtem ko se mi tja proti domačiji, kjer so se pripravljali na Maričino svatovščino, še pogledati ni dalo. Bili so časi, ko sem se rad zagledal tja prek proti domu, proti Hedlovini, zadnje čase pa mi je postajalo vse odveč; sam sebi sem se zdel ko pogorelec, ki je nekaj časa tekal v mlako po vodo in gasil, potlej pa — ogenj je zajel vse od kraja, sedel na škaf in samo še strmel, kako se mu pred očmi seseda goreče tramovje. Tako vseeno mi je postajalo.

Kak dan potem, ko mi je Hana povedala, kako je z njo, je naneslo, da sva ostala zjutraj sama pri dojvi. V izbi je kričala deklinca in se ni bilo bati, da bi kdo prišel po pocjah. Stal sem na dverih, z grabljami, ki jih še nisem odložil, in se zagledal v zakajeno šturmovko, visela je z žeblja na ojdrču in za sencami, ki jih je delala po stropu in po stenah. Hana, ki je sedela v senci pod lučjo in pod kravo, je vlačila za kravje seske in se zarežavala na kravo, ne da bi se pri tem opravilu kam ozrla; tako mi je bilo, ko da ji je odveč, da sem v hlevu z njo ko, da bi prav zavoljo mene butala živinče. Prestopal sem se in se pripravljal, da bi ji povedal, kar me je mučilo zavoljo najine reči, a tsem z vsakim njenim potegom po seskih huje in huje čutil, kako bo brez haska vsaka beseda, karkoli ji bom povedal. Nič drugače ni kazalo, ko da sem tudi jaz butnil naravnost, kakor je bila tudi njena navada. In tako sem jo potem, ko je znova butnila kravo in se zarežala nad njo, bolj povprašal, kot ji kaj rekel:

»Hana, odpravila bi si. A?«

Najprvo je bilo, ko da me ni slišala, ko da se ne bo zmenila. Znenada pa je bilo, ko da bi jo kaj pičilo.

»Kaj?« Nehala je z dojvo in čakala, da ponovim — in povedal sem ji znova.

Zdaj je slišala — in začela z dojvo. Čelo se je znova zableščalo, celo nekaj las si je popravila pod laneno ruto, le odgovorila ni; bilo je, ko da se sploh ne misli več meniti.

»Hana!« sem zaklical, trje ko poprej.

Sploh se ni več zmenila; zvedela je, kar sem hotel.

Toda meni ni bilo vseeno. In če sem že začel, nisem hotel nehati. Stopil sem bliže, do kraja nasršen, tresnil z grabljami, da je prhnilo izpod njih po nastelji in po kravi ter z jezo zamomljal:

»Zakaj ne zineš?«

»Uh!« je nevoljno vzkliknila in se na pol dvignila s stolčkom in z golido, z vsakim v svoji roki; zatem je, ko je poprej mimogrede pogledala v golido, rekla: »Jezus, le kakšna bo dojva?«

Gledal sem jo, nasršeno, kolikor sem le mogel; vse je drvenelo, a na meni ... ona, ona pa se je ta čas zravnala in prav tako gledala, mirno, ko da bi ji zares ne hodilo ta trenutek nič drugega po glavi kot skrb zavoljo dojve. Čelo je sijalo še bolj kot prej, bilo je docela v luči, lica so bila vsakdanja, mirna, skorajda malce začudena, bila je, ko da bi hotela povprašati in po čem se mi le meša; bilo mi je, da bi znorel.

»Dojva?« sem izgolčal in jo naprej in naprej jezno gledal.

»Poglej!« je dejala naglo in mi pomolila golido domala pod nos. »Poglej!«

Lahko sem videl, kako je plaval list po penastem mleku, vendar nisem pogledal v golido. Ves čas nisem umaknil pogleda z nje. Imelo me je, da bi ji potegnil golido iz rok, da bi ji izlil mleko, za katero se je tako bala, ko da bi ne bilo nič drugega na svetu ... kar sem znenada zagledal, kako so ji lica narasla in kako se je zasmejala.

»Norček!« je rekla.

Gledal sem jo, da, nisem pa vedel, kaj bi storil.

»Misliš, da je to kar tako?«

»Kaj pa Cafutovka,« sem izjecljal; to je bila ženska, bila je babica, ki se je spoznala na tako.

Potem ko sem to izrekel, nisem bil več tako nestrpen, oči so bolj prosile kot zahtevale. Samo ona sama, Hana, je mogla zdaj to reč razvozlati.

Toda Hana je rekla:

»Zdaj, ko že vsa fara ve ...«

»Kdo ve?« sem povpraševal in obupan pogledal.

»Kdo?« Dolgo je molčala in se onegavila, ko da bi tuhtala, ali naj pove, kar ima na jeziku, ali naj ne pove, dokler ni rekla:

»Plojevega povprašaj! Dekleta ...!«

»Strašansko se ti je mudilo!«

Bil sem divji, Hana mirna.

»Tebi, ljubček, tebi se je mudilo,« je odgovorila.

»Kakor Zefa si!«

»Njena hči, bog pomagaj! Jabolko ...«

Obrnil sem se, takega posmehovanja nisem več prenesel. Znašel sem se pred vrati, na pocjah, z grabljami v rokah; postavljal sem jih v blato pred pocjami, ko da ne bi vedel, kam naj jih postavim. Huje ko s temi grabljami je bilo z mano — v hlevu se je smejala Hana, iz izbe si slišal naprej in naprej dekličino vekanje, ko da bi ne bilo nikogar v hramu — eh, tako je bilo, ko da se pred milim bogom ne bi imel več kam djati.

Hana se mi je zdela grozna. Kaj sem videl na njej? Kaj me je zmotilo? Bilo mi je, da bi zatulil, da bi se razgrizel; a to je tudi bilo vse, kar bi lahko in kar sem storil. Pogledal sem po pocjah, na hram ob moji levi. Vlekel se je v temo ko podolgovata črna klada, ki samo čaka, da se zdaj zdaj zvali name — a jaz, ko da bi korenine pognal: nikamor se nisem mogel odtrgati.

Pri hiši skorajda nismo več govorili. Tako zapeto ni bilo še nikoli. Toplečka je največ prečumela pri deklinci ter potakala zibel, otrok ni in ni nehal vekati — mislil sem včasih, da se bo prečesnil, tako se je drl. Tunika je molčala bolj ko kdaj koli poprej, vseh se nas je ogibala. Edina, ki je bila glasna in ki je prepevala, je bila Hana, ko da bi bila do kraja srečna, da je tako, kakor je — da je zanosila. Vseeno nisem mogel opaziti, da bi pri hiši kdo kaj vedel; najbolj sem se bal zavoljo Toplečke. Čeprav se je Toplečka mulila, sem si lahko mislil, da tega ne bi prenesla, samo ko bi zvedela. Najhuje pa je bilo, da je bilo Hani vseeno in da bi ji celo prijalo, če bi se razneslo, kako je z njo. Če je bilo slepo vse pri hramu, pa ni bila slepa soseščina. Prve so me povprašale Plojevke.

»Južek, joj, kako si priden!« je vzkliknila Plojeva Anica, ko me je zagledala, in se zasmejala prek jarka.

Krčil sem jelševje, in toliko da se nisem ustrašil, ko sem jo zaslišal; mogla je biti na Gomili pri kom, da je prišla po našem tod mimo.

»Priden, maličko,« sem odgovoril in si popravil z rokavom lase nad čelom, da sem jo laže videl.

»Sploh si priden,« je ponovila in se v drugo na glas zasmejala. Začutil sem, nič si nisem mogel pomagati, kako me je oblila kri. Preplašeno, zmešano sem se moral zazijati v njo, kajti dekle je reklo, ko da bi me hotelo potolažiti:

»Kaj pa je to takega, Južek, saj ne boš ti, bo že Hanika zibala, jo bodo že mati naučili ...!«

Zahihitala se je in stekla, na široko je zakrilila z zavitkom, s katerim je prišla od šivilje ali od kod, medtem ko sem jaz samo zijal za njo; na brvi si ni mogla kaj, da ne bi postala in se, ko sem se tako zazijal za njo, se enkrat ponorčevala.

»Ali v tretje, Južek, gre samo!«

Zagnal sem kramp v izkrčeno grmovje in zaklel. To je bilo vse, kar sem lahko storil — zavoljo te preklete Plojeve dekline, ki se mi je tako na lepem maščevala.

Tako sem zvedel, kar je najbrž že cela srenja vedela. Nikamor več se nisem pokazal. Lahko tudi, da je Hana sama vse razglasila — da, nihče drug ko ona sama je to raznesla. Bilo mi je, da bi ne vem kaj storil z njo, a storil nisem ničesar — ženske okoli mene so me začele znova trapiti.

Na svetu ni bolj zastanega in bolj zagovednega časa, kakor je zimski; ljudje pretakajo vino in kolinijo, luščijo koruzo in tikvine koščice, prebirajo krompir po kleteh in napravljajo krmo; ves čas so drug na drugem, nikamor se ne morejo potegniti iz hrama; nikakšne prave opravke ni, od jutra do noči bi človek kaj mlel po zobeh, zlival pijačo vase, si nabiral maščobe ko prašiček, postaval bi po hiši in zijal za ženskami; kakšne drugačne opravke skorajda ni.

Kak čas smo se mogli ogibati drug drugega, kujati se in muliti, sčasoma pa se je vse razlezlo; bilo je, ko da bi zimsko dolgočasje napravilo iz nas povsem druge ljudi. Poprej skoraj nisem kadil, zdaj bi vlekel in vlekel; iz vsega, kar sem le našel pri hramu, sem zvijal cigarete, na veliko potegoval dim vase — in postaval po kuhinji, kjer sta dekleti, Hana in Tunika, pripravljali kuho. Toplečka se je držala pri deklinci, potakala zibelko in venomer kaj šivala in pletla. Na lepem, večkrat kakor je bilo potrebno zavoljo mleka in kaše, je pritekla v priklet in v kuhinjo, pogledala v peč, ko da bi imela ogenj na skrbi, in po kuhinji, ko da bi hotela po vsej sili kaj stakniti, ter si ves čas potegovala ruto na oči in bevskajoče ukazovala in ogovarjala dekleti; kar se je mene tikalo, se je obnašala, ko da me ne bi bilo več pri hramu. Vedno tega nisem prenesel, zlasti ne, če se je predolgo zadrževala v kuhinji; dvignil sem se od tam, kjer sem se pač poslonil, in odšel v hlev ali v kamro. Bal sem se, da bo zdaj pa zdaj zagnala vrišč zavoljo Hane, da se ji bo posvetilo, toda to se ko nalašč dolgo, dolgo ni zgodilo. Hana doma po vsej priliki ni ničesar izblebetala, med svet pa Toplečka skorajda ni več hodila — srenja, ta pa se nas je ogibala. Kadarkoli sem šel to zimo po nedeljah v mesto, vedno sem srečaval prvo Toplečko; pred vsemi je hitela od maše. Komaj da mi je kaj odgovorila; nekoč me je vprašala: »Kako je deklinci? Se joče?« — ne vem, zakaj. Še sreča, da me je srečala na samem, ljudje bi govorili in se smejali.

Nekaj pred svetki, potem ko smo v drugo klali, sem ostal večkrat do pozne noči v kuhinji, najprej sem moral zluščiti več košar koruze, zatem sem pomagal spraviti osušeno meso, moral sem zrezati in zmleti slanino. Ob takih prilikah ni nihče nobene rekel zavoljo pijače in Hana je vsak večer poskrbela, da je bila ročka polna. Vzela je posodo, odšla z njo v klet in postavila pijačo pred me, ko da bi samo jaz bil pri hiši. Potem je rekla Tuniki:

»Žabe mu spraži.«

Tunika je vzela celo plahto rdečkastega mesa, ki sem ga večerko izrezal iz špeha, ga vrgla v ponvo, še malo in žabe so se začele glasno cvreti. Ko so bile do črnega sežgane, ko so najbolj na glas cvrčale, jih je postavila pred me s kruhom in nožem.

Tako sem jih potem počasi rezal in jih počasi, kos za kosom, nosil v usta, jih zalival ter so oziral po kuhinji. Obe dekleti sta se obračali med škafi in pečjo, se sklanjali med žmikanjem in se stegovali v peč za drvmi. Bila je zima in obe sta bili košato oblečeni, na skrivaj sem ostajal z očmi na Hani, nič se ni še videlo; komaj komaj sem si mogel misliti, kako bi mi bilo pri duši, če bi se ob priliki, ko sva bila v kuhinji sama, in ko sem jo prebadal od zadaj z očmi, znenada ozrla, zagledala moj strah, obup, se zasmejala in vzkliknila, veselo, kakor je samo ona znala: »Reva, ali ne vidiš, da sem se ponorčevala, kaj?« A nič takšnega se ni zgodilo. Pač pa so me iz noči v noč, ko sem tako posedal, bolj in bolj mikale noge, ki so se kazale, rdečkaste in bele, ko sta se dekleti sklanjali po kuhinji ter žmikali repo in krompir za svinje; mikale so me podvihane roke — Hanine so bile močne, zalite — okrogli vrat, skuštrani lasje, ki so silili izpod nazaj zavezane rute; mikali so me razraščeni boki. To je bila Hana, tako sem jo gledal, lazil z očmi po njej, medtem ko moram povedati, da si njene sestre Tunike nisem upal tako pogledati; nič takega ni bilo na njej, vsa je bila šibka, nekam vase skrita, na tiste drobčkane, v jopicah skrite prsi, komaj da je še ostal kak spomin.

Neki večer — drezali smo vsi trije pozno v noč — je začela najprej Tunika zdehati in odšla po stopnicah v hiško spat, in ko se je za njo odpravila še Hana ter me pustila samega — še lahko noč mi ni rekla, niti tega, naj ugasnem luč, ko da bi me sploh ne bilo v kuhinji — sem stisnil pesti in komaj komaj sem se vzdržal, da nisem usekal po mizi. Nesrečen in do konca užaljen sem odšel v kamro. Začel sem se razpravljati, tudi sezul sem se, znenada pa sem se zravnal — docela sem se prebudil iz zaspanosti, tudi jeza je na lepem splahnela — si nataknil znova obuvalo, se za silo oblekel in odlezel potihoma, kolikor se je dalo, iz kamre in v priklet. Za trenutek me je bilo sram, ker sem se vdal, potem pa na to nisem več mislil. Tam, sredi prikleta, sem se potem ustavil. Poslušal sem, če se ne bi Toplečka s čim izdala, ali ničesar nisem zaslišal, še dihanja ne. Tako sem začel potem lezti bliže in bliže proti izbi, začel sem iskati kljuko, ki je znenada nisem in nisem otipal, a ko sem zadel nanjo, sem jo tudi že izpustil — v Toplečkini hiški je zavekala deklinca. Obstal sem, negiben, in odšel od vrat šele takrat, ko sem zaslišal potakanje zibelke.

Kaj za vraga, me je gnalo k njej? Kaj, za boga milega, me je oblezlo, da bi šel k njej in se ji začel opravičevati? Kar strah me je postalo, če sem pomislil, kakšnega vraga bi lahko nagnala po vsem tem molčanju v zadnjih tednih.

Znova sem se znašel sredi prikleta, znova sem stal sredi tihoče, ki mi je v tej hiši, v tem prikletu, že tolikokrat obdala; vstal sem in čakal, ko da ne bi vedel, kam sem se namenil — po stopnicah, v zgornjo hiško.

Tja nisem nikoli lazil, ne toliko zavoljo stopnic, ki so strahovito poškripavale, pač pa zavoljo Tunike ne; s Hano sva se vsepovsod dobivala, samo tja, v hiško pod streho, me ni bilo. Tako sem lahko tudi to noč največ zavoljo teh in takih reči obstal v prikletu in potem postaval, ko da bi tudi zavoljo Hane zbiral korajžo.

Potem je potakanje v Toplečkini hiški prenehalo, nastala je vse hujša tihoča, jaz pa sem začel počasi lesti — proti kuhinji in od tam proti stopnicam ter potem po njih, po tistem poškripavanju, kjer je bil vsak korak tak, ko da bi čakal na odvezo v spovednici. A tudi to je minilo, ne iz izbe in ne iz Toplečkine hiške ni bilo glasu, tudi deklinca ni več zavekala. Znašel sem se pred vrati, pod streho, obtipal kljuko, počasi pritisnil nanjo in odrinil vrata. Lampa — ne vem, kako da nisem, vse dokler nisem odprl hiške, zagledal nikakšne svetlobe — na mizici ob njuni postelji je še vedno brlela: ko da bi jo pozabili upihniti in da je zdaj počasi sama ugašala, cilinder je bil že do kraja zakajen. Priprl sem dveri in obstal. Ena, bila je Hana, ki je ležala obrnjena proti Tuniki — obe sta imeli samo eno posteljo — se je obrnila proti luči, da je pokazala sestri hrbet.

Nasmehnil sem se, da se ne bi prestrašila, ko bi me zagledala, a dekle si je samo potegnilo odejo nase, nekaj na kratko povedalo in obležalo negibno pod rdečkastim pokrivalom; ni odprlo oči. Zdrsel sem še bliže, še vedno s tistim bedastim nasmehom, a ko sem bil pri postelji, ko sem se je hotel dotakniti in tihoma predramiti njo, Hano, da se sestra, Tunika, ne bi zbudila, sem obstal kakor vkopan — stisnilo mi je prsi, začelo mi je biti srce, da sem ga naenkrat zaslišal, in postalo mi je tesneje kot mi je bilo malo poprej na zvežnjenih in razsušenih stopnicah, na tistem škripanju, a za Haninim hrbtom, v senci, ki jo je metala lampa, sem zagledal razodeto Tunikino zizo, eno samo, kako se je dvigala iz rokavcev, okrogla, rumenkasta kot mošančka. Zagledal sem se v to Tunikino zizo, kakor jo je odkrila Hana pri obračanju, zagledal sem se v drobno, črnikasto bradavičko, in znenada mi je bilo, ko da bi me pamet zapustila; bilo mi je, ko da so me lastne prsi zabolele; zadržal sem sapo, da ne bi dihal, da se ne bi slišalo dihanje, ves čas sem jo zadrževal, dokler nisem več vzdržal in sem izdihnil na dolgo, da so se mi prsi potresale.

Zatem sem zaslišal zatišan Hanin vzklik.

»Jezus! Ali te mesec nosi?«

Zagledal sem Hanine zbegane, na veliko odprte oči, kako so me gledale — kdo ve, koliko časa že! Videl sem, kako je vrgla odejo čez Tuniko in upihnila svetilko, vse obenem. Odrinila me je proč od postelje, me jela za božjo voljo nagovarjati.

»Pojdi! Ko boga te prosim, pojdi! Naj se Tunika prebudi ...! Čisto si ponorel ...! Kako pa gledaš?« 

Odmaknil sem se, se nasmehnil, čeprav je bila zdaj tema ter nisi po hiški ničesar več videl, in zašepetnil proseče nekaj najbolj bedastega, kar mi je moglo priti na jezik:

»Lahko bi prišla, veš ...«

Še zdaj ne vem, ali sem jo prosil ali sem ji očital — oboje je bilo več ko otročje; obnašal sem se ko pastir, ki so ga zalotili pri kraji, ki pa ne bi bil rad tepen, a bi vseeno rad pekel koruzo. A kaj pomaga, tak nesrečen človek sem: nisem si mogel pomagati.

Hana je zavzdihnila — trepetal sem, da se Tunika ne bi prebudila, potem pa sem se odkradel iz hiše. Ne vem, kako sem zlezel po stopnicah, kako sem prišel v kamro in legel na hrbet, ne da bi se razpravil. Bila je zima, pred očmi pa so se mi pokazale kamenščnice, tako živo, kakor da bi bilo spomladi in kakor da bi Tunika davi podrsela s črešnje po mojih prsih. »Kamenščnice, kamenščnice ...!« se mi je motalo po glavi, da me je Hana našla potlej oblečenega na ležišču in da je rekla:

»Razpravil bi se pa že lahko. Te naj še slačim?«

Začel sem se slačiti in se slekel, a vsevdilj sem čutil, kako mi je vse to odveč, s Hano vred, ki se je medtem zrinila pod odejo.

»Jezus, ali me je zazeblo!«

Zavzdihovala je in se tresla ter me potegnila k sebi, da bi se ogrela.

Ogrela, to se najbrž je; jaz pa sem, ko sem iskal njene prsi, mislil na Tunikine; objemal sem jo, nanjo pa toliko mislil, da mi je lahko povedala:

»Kaj se kisaš? Sama bom rodila, ne bo treba tebi, ubogi pubec!«

Preden je šla — bilo je proti jutru, petelin je že zapel — je vzdihnila.

»Eh, kakšna kislica si! Če bi vedela, ne bi prišla blizu. Po kaj si le prilezel ...?«

Vseeno pa je strgana ljubezen znova oživela; bila je Hana, ki jo je po vsej sili zakrpala, jaz pa sem se vdal.

In tako so bili potem krivi samo ti zadegani zimski dnevi, so bile krive samo te dolge zimske noči, ko ni bilo pri hramu kaj več početi, kot da si se po malem redil, da sva se začela s Hano znova meniti. Začela je ona, o gruntu — češ da bi prevzela domačijo, Toplekovo, ona, ki je najstarejša pri hramu, in da bi se vzela. Skraja je zastran tega težko izvlekla kakšno besedo iz mene, potem pa sem začel tudi jaz misliti na Toplekovo. Vdal sem se, drugega mi ni kazalo že zavoljo drugega otroka — kaj bi drugače mislil svet o meni? Mislil sem si, prava me je dobila v roke, nič več se ne da pomagati. O takih ženitvah so po fari večkrat govorili, tako se je živelo, tu se ni dalo nič pomagati. Nazadnje je bila vsa reč po godu tudi zavoljo Maričine možitve. Da ni ostalo vse samo pri najinem naklepanju, zato je poskrbela Hana sama.

Svetki tiste dni — bilo je okoli novega leta — so ji prišli prekleto prav; ne na božič ne na Štefanovo, noben svetek do svetih treh kraljev je ni bilo doma. Vračala se je pozno večerko, že v mraku, pa tudi v trdi temi — dnevov skoraj ni bilo, bili so spotegnjeni ko narezani jabolčni klojci — in prihajala k meni, kakor da ji je malo mar, kaj kdo v hramu misli. Vedno bolj sem čutil, kako se vdajam, čeprav mi nikoli ni šlo do konca v glavo, da se bo zgodilo tako, kakor je Hana sklenila in si vtrmoglavila.

Neko tako noč, ko sem bil že v kamri in sem slišal, da je prišla od nekod, in ko sem jo potem pričakoval, sem se znenada zavedel, da na pol sedim na ležišču, da sem si potegnil odejo čez glavo in da si zatiskam oči in ušesa; bil sem nesrečen, najraje bi se razjokal, a sam nisem vedel zakaj. Nisem jo čakal, a vseeno sem vedel, da bo prišla ... In ko je prišla, sem jo povprašal — počasi, vsako misel sem zase izgovoril; od domačije se nisem mogel posloviti kar tako, kakor se je na priliko njej zdelo.

»Dobro, Marica se bo na dom omožila, ali, Hana, domačijo, Hedlovo, bi moral dobiti jaz.«

Najprvo je molčala, ko da bi hotela do kraja premisliti, od kod zdaj tak veter, zatem pa se je obregnila.

»Bi se me rad znebil?«

Zdaj sem lahko obmolknil jaz, lahko da je bilo nekaj resnice na tem; vendar nisem hotel priznati, preveč sem se že vdal.

»Znebil?« sem povprašal enako obregljivo. »Lahko si misliš, kakšno bo Zefa zganjala. Ne gre mi v glavo, da bi sama od sebe predala grunt. Je nisi slišala?«

Ali prav o tem ni hotela Hana besedice slišati; govorila je, kakor da matere, Toplečke, sploh ne bi bilo več na svetu, kar se grunta tiče. Niti šepetala ni več z mano, domala na glas se je zadirala. Skraja mi ni bilo vseeno, Toplečka je bila vsega zmožna, na lepem bi se lahko prikazala v kamri; a sčasoma mi je bilo vseeno, tudi če bi kaj slišala ... — eh, še malo nisem vedel, kako bi se mi takšna brezskrbnost lahko že takrat strašno poveznila na glavo.

Največ se je Hana zanašala na stričeve, na Rudla in na materino sestrano.

»Kaj pa misli,« — menila je mater, se jezila in suvala z nogami pod odejo, »da jo bo kdo na kolenih prosil? Rudl je že govoril z Mihoričem in Mihorič mu je povedal, da se ta reč zavoljo grunta lahko kar spelje.«

»Spelje ...« sem dejal čez čas, ko je nehala s pobrcavanjem, in sem se zagledal v trame nad sabo. Mislil sem na Zefo, na deklino, ki ju zavoljo grunta, če bi ga hotel prevzeti, ne bi smelo biti, in sem se odmaknil.

Obrnila se je in se potegnila k meni.

»Kaj, ali misliš,« je začela, »da bo svet to gledal? Nazadnje ... nazadnje« — se je nasmehnila — »se boš še na Tuniko spravil, tak bikič!«

Zahihitala se je v odejo, da se ne bi preveč slišalo, ko da bi bil tole zdaj kak prepovedan razgovor, stegnila je roko čez mene ter me hotela objeti. Prijel sem jo za roko, jo položil na odejo in se odmaknil še enkrat na stranico, kolikor sem se največ mogel.

»Eh, nobene ti ne bi smela reči ...« In čez čas, ko se ni več smejala, sem še enkrat izvedel: »Resnica pa je le. Reci, če ni?«

Nič nisem rekel, tudi besede ne. Nič več ni opravila z mano.

Zjezila se je, se na pol oblekla in šla.

»Teslo južasto!«

Znova sem lahko samo zatisnil oči na vso silo, da so me kar zabolele, lahko sem si samo zatisnil ušesa z rokami — da ... da ne bi nič več slišal, da ne bi nič več videl. Ali vse to ni nič pomagalo. To s Hano, kar je govoričila, ni in ni bilo prav; to sem dobro vedel. In še eno je bilo, kar me tako noč ni zapustilo, tudi v spanju ne: okrogle dekličine oči, ki so me gledale, kadarkoli jo je Tunika prinesla v kuhinjo; deklinca je imela napete oči, in samo te so stremele in gledale iz bledikaste okrogle glavice.

Ne, nikakšno zatiskanje ni več pomagalo, v hiši je bilo narobe! bila je polomija, preden sem mogel preboleti domačijo in preden sem se mogel pripraviti na to, kako bom zagospodaril na Toplekovini. A tega, da bom tam gospodaril, nisem nikoli do kraja verjel. In — ali je bila Toplečka zares slepa, ali pa se je samo delala slepo? — Še prehitro so je to razkrilo.

Bilo je v nedeljo po svetih treh kraljih. Najprvo sem videl priti sem med njivami Rudla in sestrano, nekoliko za njima pa so pritekli po vratnikih mati, kod da bi se bali, da bodo zamudili. Bil sem v kolarnici, in ko sem jih zagledal, sem se potegnil v gumno — prav nič me ni mikalo, da bi se srečal z njimi. Vedel sem, zakaj prihajajo; bilo je Hanino delo, da bi se domenili za svatovščino, za v dvoje, za mojo in za Maričino hkrati. Marica, tako so se nekaj domenili, bi se omožila po svečnici. Tak, in zdaj so začeli tudi zavoljo mene prihajati kakor v snoboke. Strahotno se mi je zazdelo vse narobe; nekaj časa sem tičal v gumni in čakal, kaj se bo zgodilo, nato sem se spravil nad krmo in jo začel mešati.

Kmalu sem zaslišal Hano, da me je klicala — a se nisem oglasil. A dalje ko sem bil na gumni s svojimi mislimi, bolj živo sem videl, da je vse to s svatovščino, kar se je tikalo mene in Hane, pravzaprav samo Hanina ihta. Čas se je vlekel in vse, kar sem ujel, je bil glas Rudolovega govorjenja. In na Zefo sem mislil, na Zefo, ki je venomer tekala s svojim piskrčkom v klet, in pa na deklinico. Nisem mogel, da ne bi mislil na ti dve. To še dobro vem, da se mi jo zdelo: iz vsega tega Haninega naklepanja ne bo nič, razen ... razen če ne bi kar napravili, kakor je Hana rekla. Moram tudi povedati, da mi je bilo pri vsem tem vseeno tesno zavoljo Toplečke, tudi zavoljo tega, da bi ji speljali grunt.

Toda ogenj je bil v strehi prej, kakor sem prišel kam s pametjo; znenada je nastal v hramu en sam ženski vrišč. Morali sta biti, po glasu sem presodil, samo Toplečka in Hana; zazdelo se mi je tudi, da je začela deklinca vekati.

Odhitel sem v hišo in se ko nor zagledal v to, kar se je v izbi godilo — Hana in Toplečka sta si bili v laseh, se pravi, vpili sta druga na drugo, medtem ko so drugi, Rudlova dva in mati, stali v izbi, mati pri peči in oba Rudolova pri mizi, ter poslušali in gledali; sestrana je še vedno sedela, vsa jezna in razgreta.

Nisem vedel, kam bi stopil — vpitje je bilo zavoljo Hane, zavoljo njene nosečnosti: prišlo je tudi doma na svetlo! In zavoljo grunta — kar je bilo še huje.

»Tak, najprvo si otroku očé pobrala, zdaj bi me rada, bi me radi« — Toplečka se je ozirala okoli, največ k mizi, k Rudlu in k sestrani — »tudi ob grunt spravili ...!«

Rudl se je držal na smeh, odpiral je usta, a se ni mogel prav zasmejati. Sestrana je stokala od togote. »Ženska, ali nisi slišala,« je hotel Rudl po vsej sili dopovedati, »da bo otroka dobila!«

»Kaj, ali ga jaz nimam?«

Bila je takšna, da ni da ni govoril, a najhuje mi je bilo zavoljo matere. Stali so pri peči, se z vsem životom zganili, ko sem vstopil, a me niso pogledali, ko da bi jih bilo sram; zibali so se z rokami na trebuhu, ko da bi ves čas komu odkimovali in kakor da jim ne bi šlo v glavo, da morajo vse to v nekem tujem hramu gledati in poslušati. Tako hudo mi je bilo zavoljo njih.

Ženski sta si vse povedali. Toplečka je izbruhala vse, kar ji je priletelo na jezik. Znenada sem sredi prepira dognal, da ni Tunike — ves čas sem se oziral po izbi, v strahu, da jo bom kje zagledal, da bo od kod prišla — in sem bil nazarensko vesel, da je ni; nisem se pa mogel spomniti, ali je doma ali pa je odšla v mesto; preveč sem bil iz sebe.

Toplečka je bila vsa zelena, upadla, ko da bi jo skozi noč polovico pobralo; roke je molela stegnjene nazaj, nekam za hrbet, ko da bi mislila zdaj zdaj vse pognati iz izbe in iz hrama. Bal sem se, da se bo zagnala v Hano, to toliko bolj, ko ji je Hana nenehoma dopovedovala, naj nikar ne misli, da bo pri hiši samo po njenem, in mati mora pač vedeti, da imajo otroci prav tako pravico do življenja; dopovedovala ji je in se ves čas ozirala na strica in na sestrano.

»Ali ne, stric, da je resnica? Mati, vsaj eno pametno besedo bi poslušali ...«

Bila je prisebna, mirna, začudo pametna; nisem je še videl in ne slišal takšne.

Stric je skraja prikimoval, sčasoma pa je povsem prenehal; posadil se je na stol in se bolj in bolj zrival z njim proti mizi in k sestrani, ko da bi se hotel vsemu ogniti.

Toplečka si ni dala niti trohe dopovedati.

»Naj nihče ne misli,« je kričala, »da mi bo ta žota, takšna gnusnica, kdaj kruh rezala, meni in mojemu otroku. Samo storite to — mene in otroka, oba boste imeli na vesti!«

»Kdo pa ti je kriv, sirota stara!«

Bila je sestrana, ki jo je tako vprašala; ni mogla več molčati.

»Sirota?« je hlipnila Toplečka, se ozrla in jo pisano pogledala, se še tisti hip prijela za glavo, si pokrila obraz z dlanmi in zahlipala; zatem se je nagnila na posteljo in zakopala obraz v odejo.

Vseeno, bil je trenutek, ko se mi je Toplečka zasmilila; ne kot včasih, zavoljo betežnega moškega: tokrat se mi je zasmilila zavoljo nje same, strašno jo je stlačilo.

»Jezus, otrok nesrečni, kaj si si nakopal?« so povprašali mati in sklenili roke pod obličjem, ko da bi bili v cerkvi, ko da bi mislili poklicati boga na pomoč.

Tudi Hana je prenehala z dopovedovanjem.

Bil je trenutek, ko bi bil najbolj srečen človek na svetu, če ne bi imel s Toplekovim nikoli nikakšnih opravkov, ne z gruntom in ne z ženskami; ničesar takega si ne bi želel več, samo če bi bilo mogoče.

Toda bilo je tako, da ni bilo več mogoče; vse je pridivjalo in zdivjalo kakor ploha čez mojo glavo. Nič mi ni bilo prihranjeno. Resnica, nihče se ni zmenil zame, ko da bi me sploh ne bilo v izbi, vendar je vse potekalo tako, kakor da bi po meni skakali.

Najprvo je zavekala deklinca — oglasila se je vedno, ko bi se ne bilo treba; lahko tudi, da se je že poprej oglašala, toda zdaj smo jo vsi zaslišali; meni je bilo še bolj nerodno zavoljo matere, kar grozno mi je postalo. Toplečka je prisluhnila, planila je v hiško in pridivjala z deklinco nazaj. Držala jo je pred sabo z eno samo roko, ko da bi jo hotela komu dati ali jo v koga zagnati; bila je grozna, oči so ji letale po vsej izbi, ko da bi se ji zmešalo, nikjer se niso mogle ustaviti; a deklinca — na vse pretege se je drla in pobrcavala, vsa se je razmetala — ni nikamor priletela. Rudlova dva sta vstala, ni bilo, da bi gledal, a preden je kdo kaj storil, so se odprla vrata, v izbo pa je planila Tunika — nikoli nisem zvedel, od kod se je vzela — izmaknila Toplečki otroka, povprašala »Ste ponoreli?« in »Maličko tišji bi tudi lahko bili!« ter odhitela iz izbe in po stopnicah.

»Le kam je Franc gledal?« je zavzdihnil Rudl; spomnil se jo na pokojnega brata.

»Kaj boste govorili?« ga je zavrnila svakinja. »Sami ste me obesili Topleku. Kdaj pa sem kaj imela od njega ...?«

Začelo se je javkanje, ki sem ga že poznal, za katerega se nisem več zmenil, toda zdaj pred žlahto in pred materjo, pred vsemi, me je kar grozilo. Toplečka se mi ni več samo smilila, zazdela se mi je strašna. Vse na meni je trepetalo, ne morem povedati, kako se mi je deklinca zasmilila; a bolj ko pred materjo ali pred kom na svetu mi je bilo narobe zavoljo Tunike.

Čez noč je splahnela želja po Toplekovem; Hana mi je prigovarjala, da bi šla k Mihoriču, županu, in se pogovorila zavoljo Zefe in zavoljo grunta, a jaz nisem šel nikamor; za nič na svetu ne bi hotel, da bi še enkrat tako vpili na Toplekovini; vzdrgetal sem vsakikrat, kadar sem se spomnil na Zefo in na deklinco, kako je vekala v njenih rokah, kako sem se zbal, da jo bo v koga zagnala. Oba, Hana in grunt, sta mi vsak dan bolj presedala; táko je bilo pri hiši, da sem do kraja vse s težavo prenašal: Zefino vpitje in muljenje, Hanino zajedavanje in pregovarjanje, Tunikine zajokane oči in ... potlej še tisto deklinčino vekanje — prevekala je cele dneve in cele noči, ko da otroče sploh ne bi imelo spanja.

Matere ni bilo več blizu, začeli pa sta prihajati Marica, nevesta, in Olga, kar se ni poprej nikoli dogodilo; prišli sta v kuhinjo ali v hlev, tja pač kjer sta bili Toplekovi dekleti in kjer ni bilo Toplečke — če je bila, sta počakali, da je odšla — ter začeli vsaka po svoje. Olga je pljuvala po ziznjakih ali po krmljenki — skozi zimo smo jih imeli v hlevu na toplem — ali pa je stikala po kuhinji ter venomer govoričila, kako pri njih, pri Toplekovih, vsega imajo, pri njih, to je pri nas doma, pa da je pogorelo.

»Pri vas je lahko vsega imate, pri nas pa še lepe čase ne bomo vsega spravili. Tu se bo čisto drugače ženilo ...«

Bilo je, skratka, samo takšno klepetanje, da ni bilo za nikamor; strašno mi je bilo zoprno.

Zatem je Marica, katero je, kakor je kazalo, zresnil zakonski stan, ki je bil pred njo, da se skoraj ni več zasmejala, premišljeno povedala:

»Hrvatovi« — Hrvatov je bil njen ženin — »pravijo, da ne bi čakali, tudi mati pravijo. Pri vas boste pač malo počakali, je že tako, pri nas pa ne moremo več čakati.«

Lahko sem si mislil, zakaj ne more Marica čakati; lahko sem samo hmknil, če sem se pri takem govoričenju smislil na Hano.

»Južek,« je povprašala mene, »Ali ne bi prišla s Hano za svatrvco in za svatrvčnjaka? Južek?«

Na tako nisem mogel nobene ziniti; samo tiho sem lahko bil. Ni pa bila tiho Hana. Naglas se je zasmejala, naglas je povedala, da jo je lahko Toplečka skozi kukerli brez skrbi slišala.

»Ali pojdem k zdávanju in bom prevzela grunt, ali pa nič! Jaz pa svatrvca, da bi se mi krave na Gomili smejale? Ha-ha-ha!« ni in ni se mogla dovolj nasmejati.

Kar je povedala, je bila resnica, Marica ni več silila. Pač pa je obrnila, da bi šla za svatrvco in za svatrvčnjaka jaz in Tunika — ne vem, kako ji je prišlo kaj takšnega na misel.

Ali zdaj šele se je Hana zasmejala.

»Da bi še Turiko, to tretjo —!«

Ne bom do kraja povedal, Hana je povedala; bila je ko farovška kobila, nikakršnega sramu ni imela — meni pa je postalo pred našima dvema, pred sestrama, grozno; a tudi pred Tuniko — pri priči je potegnila roke iz žmikanja, jih otepla in odšla iz kuhinje; vso kri mi je pognalo v glavo.

»Hana!« sem siknil; ne vem, kaj bi storil, toda pred sestrama sem jo lahko samo z očmi preblisnil; moral pa sem biti grozen, kajti tudi ona je pustila piskre in, čeprav med smehom, zbežala iz kuhinje.

Sestrama nisem nič obljubil, a zaklel sem se, da me Maričina gostija ne bo videla.

O, da me ne bi videla! Tiste dni, da, prav te dni bi lahko s starim Muršecem kosila in klepala, cela Gomila bi dišala po senu, za obed in za južino bi jedli sirove pogače, eh, pa je vse drugače prišlo!

Tuniko sta sestri nazadnje pregovorili, da je šla za svatrvco, tako je potem tisto nesrečno nedeljo, ko je odšla Marica k zdavanju, že od ranega jutra ni bilo več pri hiši.

Do večerke je bilo vse dobro, po hramu je bilo ko na vsak drugi zimski in svetešnji dan. Držal sem se v kuhinji, na toplem, napenjal ločne in prevezaval krplje, gledal sem Hano, kako se je obračala in se pripogibala po kuhinji — po svečnici se ji je že precej poznalo — ter gotovo že tretjikrat slišal Toplečko, kako je lezla v klet — samo Tunike ni bilo pri hiši. Tako je bilo, ko so se večerko, bolj proti večeru že, oglasile Črnkova harmonika in Šmigočeve gosli. Začel sem hoditi po hramu, da so me bili kmalu vsi koti polni; le da ni bilo kota, v katerem se muzika ne bi slišala, muzika in svatovsko krikanje.

Rano, še za dne, sem nakrmil živino, pomagal zanesti ženskama svinjam ter se spravil v kamro; obiral sem se po ozkem prostoru med križastimi okni in med posteljo kakor kak medved po kleti, poslušal sem gostovanje, muziko in krikanje ter se vrgel na ležišče, ne da bi se razpravil.

Prišla je Hana, se na pol poslonila na posteljo, na pol pa sedla, poiskala mojo pravo roko — imel sem jo prekrižano na prsih — ter jo po vsej sili — meni ni nič bilo za tako — zanesla na trebuh.

»Čutiš?« me je vprašala čez čas.

Premaknil sem se proč od nje.

»Kam se izmikaš?« me je vprašala.

Zavzdihnil sem.

Tudi ona je zavzdihnila.

Potem mi je rekla, naj se že razpravim.

Najprvo tega nisem nameraval, potem pa sem se bolj pustil razpraviti, kod da bi sam kaj pomagal. Bilo je ko vse tiste zimske noči po svetkih, vse mi je hodilo po glavi, samo Hana ne.

Nekaj je bilo, kar me je togotilo, huje in huje je pa lezla togota vame. Togota, da neki pobje tam krikajo, a da jim sam ne morem več odkrikati, žalost in jeza zavoljo tega, da je doma gostovanje — sam pa sem tu, na Toplekovem, se grizem in nočem, ne morem med svet. Na vse domače sem se jezil, zavoljo vseh mi je bilo težko, najbolj pa sem se zasmilil sam sebi.

Nazadnje je Hana vstala in šla, preden je odšla, je odprla okno, da se je zaslišala gostija, kakor da bi pod hramom svatovali.

»Kakšna jasna noč!« je zaklicala in vdihnila to mrzlo noč. »Vse je belo, vse se bleskeče!«

Ko da bi se v ranem jutru prebudila!

Znova si zaslišal krikanje, bilo je, ko da bi tam na oni strani nalašč izzivali.

»Zapri! Prehladila se boš!« sem zasikal.

Ona pa: »To je bil Palek; Palek, Tunikin svatrvčnjak!«

»Zapri, za hudiča! Kaj me briga Palek!«

Zaprla je in odšla — spat; a jaz nisem zaspal; obračal sem se, se premetaval po ležišču, si vlačil odejo čez glavo, pa nisem in nisem mogel zaspati.

Zatem, moralo je biti že precej v noč, me je začelo žejati; in zavoljo te preklete žeje sem se potem tudi oblekel, da bi šel v klet po pijačo. Če vsi pijejo, če se je Toplečka napila, zakaj se ne bi še jaz? Da, oblekel sem se, a ne vsakdanje, marveč svetešnje. Potem pa nisem odšel v klet, kajti ko sem prišel v priklet, sem zagledal svetlobo v izbi pri Toplečki. »Prekleta«, sem si rekel, »nažri se pijače in grunta! Da bi se ti enkrat za vselej zagolsnilo!« Potiho sem odprl prikletna vrata ter se nameril naglo po poškripavajočem celecu proti razsvetljeni in glasni svatovski hiši.

Ni bilo daleč, a to vem, da me je do kosti zazeblo. Spotoma sem dva ali trikrat zasukal glavo, vselej sem zagledal Toplečkino luč v izbi ter jo tudi vsakikrat preklel. Zavoljo nje sem se zaklel, da me ne bo na gostijo — ona je bila kriva, da sem to zakletev požrl.

Pred hramom doma sem počakal, da sta muzikanta zaigrala in da so zaplesali, zatem pa sem vstopil — zašklepetali so mi zobje ko od mraza — v priklet in v izbo. Prva me je zagledala Olga.

»Jezus! Marica, mati — Južek!«

Vrtela se je s svojim svatrvčnjakom in obračala glavo proti meni in proti mizi, izza katere se je začela dvigati Marica, z nafrkočenimi lasmi in z vencem na glavi ter me začela vabiti k mizi. Jaz pa sem obstal, ko da bi obtičal, cela gostija je zapičila oči vame, še muzika, se mi je zazdelo, je glasneje in bolj veselo vrezala. Marica ni več vzdržala. Pognala se je prek mize — videl sem Hrvatovega, ženina, kako ji je pomagal čez mizo — in se potegnila med plesalci — vse se ji je umikalo — do mene. Objela me je, me poljubila na eno, zatem na drugo lice, kar se še ni zgodilo med nami na Hedlovem.

»Jezus-no-Marija, Južek, prišel si! Jezus, da si le prišel! Tako mi je bilo hudo ...«

In na vsem lepem so jo oblile solze, ničesar več ni mogla povedati. Prijela me je, me odvlekla med plesalce proti mizi, se na lepem zmislila in me prijela za ples. Plesala sva, plesa ni in ni hotelo biti konec, muzikanti so nas gnali, da se je nazadnje, ko sem prišel malo k sebi, med gostovanci, začelo vse sukati okoli mene. Videl sem mater, kako stojijo s sklenjenimi rokami, kakor so jih sklenili, ko so me zagledali in jih pozabili razkleniti, videl sem Črnkovega harmonikarja, kako je napenjal mehe in mi pomežikoval, vsaj meni se je zdelo tako; videl sem Hrvatovega, ki me je čakal z vinom za mizo; samo Tunike, nje, Tunike, nje nisem nikjer zagledal; saj nisem je iskal, sploh se nisem spomnil nanjo pri plesu, a kasneje sem jo večkrat iskal po spominu med plesalci, ne spominjam pa se, da bi jo zagledal, da bi se mi zapisala v spomin.

Muzikant je stisnil harmoniko in Marica me je odvlekla k mizam. Vse je bilo židane volje in glasno, ko da bi bili pri Ploju na veselici. Spil sem vino, s katerim me je čakal Hrvatov, ženin, in še in še so mi nalivali; že zavoljo ljudi sem se moral začeti smejati.

»Tri božje osebe so, Južek, pij!« mi je klical čez mizo Jugov stric, neka materina žlahta, ki so ga naprosili za Maričinega starešino.

Nič ni pomagalo, moral sem piti, moral sem se smejati. Potem se je Jugov stric spomnil na žganico, prišel izza mize k meni — in znova sem moral piti, za vsako božjo osebo posebej. Zdajci pa je stopil starešina čisto k meni, me objel, se tudi on zjokal ter mi začel na uho pohlipavati, kako je prav, da sem prišel.

»Južek, Južek,« je jadikoval, ko da bi komu grozil in pokimaval. »Južek, Južek, vem, kako je ... meni ni treba praviti. Tako je, da bi moral tudi ti s Toplekovo, s Toplekovo ... kako ji je že ime?« — povedal sem mu — »sedeti tu tukaj poleg Hrvatovega in poleg Marice. Ali nič se ne obotavljaj, bo že drugače, se bo že obrnilo — na svetu se vse zasuče! Pij, Južek!«

Odkimoval sem, češ da mi nič ni, zato sem tudi prišel, medtem ko me je Jugov še vedno tolažil ter me pokal po ramenih. Prišla je Jugova, mala in široka ženskica, in potegnila starešino plesat. Gledal sem ju, kako sta se zaganjala, on dolginast in ona kratka, kako so se njene kikle opletale okrog stričevih nog — in tudi meni je postalo iznenada veselo pri duši, znova sem se zasmejal, kar dobro se mi je zdelo, da sem prišel.

Silili so me s pijačo, z juhami in z mesom, ko da bi kuharica iznenada samo mene videla. Potem je prišla po mene svatrvca, moral sem zaplesati. Bila je Hrvatova, ženinova sestra ali kaj, kakor se mi je videlo — te ženinove ljudi sem bolj malo poznal, bili so iz druge fare, od Vrbana. Svatrvca je hotela koj vedeti, če rad plešem, kajti ona bi kar do smrti plesala.

»Kod si pa doslej hodil?« me je radovedno povpraševala in mi kar naprej nekaj pripovedovala. »Svojega svatrvčnjaka sem čisto izmučila, ni mi kos; eh, izbrali so mi ga drugi ljudje!«

Hotel sem zvedeti, kdo je njen svatrvčnjak. Povedala je, zatem pa rekla:

»Jaz si take tepke že ne bi izbrala. Ne veš, kaj počenja, kako govori!« Zasmejala se je in povedala, vse. »Prijel me je za roko, tako mi jo je stisnil« — svatrvca mi je stisnila roko — »in me vprašal, če bi ga hotela imeti rada. Tako sem se mu smejala, da me je kar bolelo. Kar naprej je nekaj prezal, kako ne misli samo na ljubezen, ampak da misli tudi na gostijo. Uh, kako sem se smejala! Bila je cela spoved, pubec pa je postal žalosten. In zdaj moram sama stikati za plesalci. Starešinka me že postrani gleda, tetica se držijo strica, da je kar smešno. Poglej ju, kakšna sta! Ali ne?«

Prikimoval sem ji, ji moral za trdno obljubiti, da bom še in še plesal z njo, da ne bom nikomur izblebetal zavoljo naju dveh, na nobeno vižo pa ne njeni nesrečni tepki — najbolj za trdno pa sem ji moral obljubiti, da pridem koj, ko bo muzika, ponjo.

Lahko si mislim, da me ona ne more kar naprej in naprej nadlegovati; to da je moško opravilo. Ime pa ji je Tila ali Tilka, kar mi pač prej z jezika zleti.

Ob vsaki reči, ki jo je povedala, se je smejala od srca, da sem potem ta njeni smeh tudi jaz nalezel. Na lepem je zagledala, da nimam šopka, in si je brž odpela rožmarin z bluze ter mi ga pripela. Pri tem pripenjanju sem zagledal njene drobne prste, jo spreletel s pogledom ter iznenada zagledal, kako je na njej vse drobno, z glavo in z drobnimi uhani vred, ki so se kazali izza svetlih razčesanih las.

Tako bi se potem kmalu s to ženinovo svatrvco do konca gostovanja zaplesal. Potem je Jugov, starešina, poklical kuharico. Prišla je zavoljo mene, a ko sem se ozrl od mize, sem zagledal sestro, Lizo, Štrafelovo. Pozdravila sva se, nič kaj mi niso šle besede z jezika, in medtem, ko mi je kuharica zlivala juho na krožnik, sem se nehote ozrl po izbi, če ni kje tudi Štrafela. Nisem ga zagledal in kar začutil sem, kako mi je odleglo.

Toda Strafela je bil v hiši. Ko sva s Tilčko potem v drugo ali v tretje zaplesala, se je prikazal, zagledal sem ga med vrati, odprtimi na stežaj, kako se je majal in se prestopal, ko da bi se na ne vem kaj pripravljal, iznenada pa je zazijal, na široko se mu je zazdehalo, in zapel:

»Oja! Vse je veselo,
vse živi, vse živi — oja! —
samo moje srce ni ...«

Pel je, kakor da bi se zaganjal, ne da bi se menil za muzikanta, ter se razgledoval po izbi in po parih, ki so se na tesnem sukali. In preden mi je Tilčka do kraja vse povedala, preden mi je bilo vse tisto drobno na njej do kraja po volji, se je Štrafela zagnal med pare ter mi iztrgal plesalko.

»Naj živi ženinova svatrvca! Muzikanta! Polko!«

Vpil je, ko mu ni bilo treba prav nič vpiti, meni pa je bilo iznenada, kakor bi me na led postavil; na mah se mi je zazdelo, ko da ne bi imel kaj več iskati na gostiji in pod domačo streho. Spravil sem se za mizo, kjer sta me Marica in Hrvatov silila s pijačo, ter pil; ves čas pa sem se moral siliti, da nisem pogledal nazaj, kjer je vpil Štrafela, medtem ko se je Tilčka znova in znova na drobno in naglas smejala.

»Zlodej z njo!« sem si mislil, čeprav mi ni bilo vseeno, če se tudi njemu pritožuje zavoljo svojega svatrvčnjaka, ali pa celo zavoljo mene.

Tako so se potem pari vrteli, še enkrat in še enkrat; mene pa žalost, ki je znova na vsem lepem in še s hujšo silo legla name — tako dolgo že nisem bil doma — ni in ni hotela več zapustiti; otepal sem se je, a se je huje in huje zarezovala vame. Nalival sem si, ali pa mi je Marica sama nalivala, deval sem si na krožnike, a nič več mi ni dišalo.

»Ti ljudje, ta Marica in ta Hrvatov, se veselijo,« se mi je začelo mešati po glavi, »mene pa so lepo okoli prinesli — tu, na Hedlovem, bi se moral pravzaprav jaz ženiti, bi moral jaz prevzeti.«

Bile so reči, ki so me vedno bolj davile, z nikakršno pijačo se niso dale več zaliti, obtičale so mi nekje v prsih, druga za drugo, ter mi jemale dihanje. In — le po kaj je ta Štrafela, ta steklač, prišel k hramu?

Vstal sem in se začel razgledovati po izbi, ko da bi si izbiral plesalko, da ne bi starešina ali Marica opazila, kako je z mano in da sem na pobegu. To, kako je bilo z mano, ni bilo nikomur nič mar, najmanj pa komu pod to streho, kjer ne bom imel poslej kaj več iskati. Za tisto Tilčko, ki se je vsa spehana — še vedno je bila v Štrafelovih rokah! — nasmehovala plesalcu, Štrafeli, mi je bilo znenada toliko, kakor za lansko otepanje.

Toda med pari, ki so se zaganjali po tesni izbi, da so bili drug drugemu na nogah, sem zagledal — Tuniko in njenega svatrvčnjaka — Paleka. Tik mene sta priplesala, ne da bi me kateri zagledal. Tunika se je držala resno, skoraj žalostno; nič manj pametno in nič manj svečano se ni držal Palek. Mirno in enakomerno, kakor je tudi plesal, je podvigoval Tunikino roko, in zdaj pa zdaj sta se pogledala — prav zazrla sta si v oči. Bilo je tako, ko da bi Palek še vedno govoril in mislil, »Meni se Tunika smili ...« — ko takrat, ko sem čakal nanje za gabrovo mejo ob cesti.

Gledal sem ju in v prsih mi je začelo nabijati. Hotel sem se pobrati. Stopil sem ob steni proti peči, ko je neka ženska, po vsej priliki starešinka, pojadikovala za mojim hrbtom.

»Saj, saj, najbolj pametno bi bilo, če bi se vzela, deklina pa bi šla od hrama ...«

»Kako jima štima, glej!«

»Jezus — Jezus, nesrečni otroci, če imajo tako mater!«

»Jezus, resnica je! Uboga Tunika ...«

Najbrž me ženski nista dobro poznali; ali pa me nista zagledali; tudi jaz se nisem ozrl. Pogledal sem po parih — da, držala sta se zares kakor ženin in nevesta. »Tak, zato je šla Tunika za svatrvco,« me je spreletelo, »zato se ni nič branila, kakor je bila njena navada.« Tudi tja k njima nisem več pogledal. Zagledala pa me je Tunika, ko sem se rinil iz izbe med pari in med muzikantoma.

»Jezus, Južek!« je vzkliknila.

Pri priči je prenehala s plesom in prišla s Palekom; držala ga je za roko in ga vlekla, ko da ga za nič na svetu ne bi mogla izpustiti. Postavila sta se predme, oba zadihana od plesanja, ko da mi bosta zdaj, zdaj kaj povedala, samo da si Tunika oddahne.

Ali ta čas sta muzikanta odrezala, pari so se ustavili, sredi izbe pa je začel vpiti na ves glas Štrafela.

»Oja! Hopsasa. Hedlca!« 
Oja!«

Pritekla je Liza in ga jela potiskati iz izbe. Sunil jo je proč, ne da bi jo pri tem pogledal ali se količkaj zmenil zanjo. Toda Lizika se je vrnila in začela znova z lepim. Hotela ga je po vsej sili spraviti iz izbe. Vnovič jo je odrinil, da se je komaj ujela na noge, jaz pa sem začutil, kako mi je vse zagomazelo po hrbtu. Nikoli nisem mogel kaj takega gledati in mirno prenašati. Tunika si je zakrivala oči in je bila vsa iz sebe; prišli so mati iz kuhinje in tudi oni so se prijeli za glavo — po meni pa je spreletelo, da si bodo zdaj zdaj začeli puliti lase, da se bodo začeli zaganjati z glavo v zid zavoljo teh svojih nesrečnih otrok. Štrafela ni odnehal, očitno je bilo, da tega tudi nameraval ni in da je iskal prepira. Okoli in okoli so ga mirili, a vse je bilo zaman, ko da bi gluhemu kričal dobro jutro.

V meni je zavrelo. Že sem se znašel pred njim, že sem ga prijel za suknjo in že sem mu zapičil oči v oči.

»Štrafela, pojdi!«

Bil sem kratek. Komaj komaj sem se zdržal, da mu nisem kaj hujšega povedal. Stal je, razkoračen, nikakor ga nisem mogel premakniti, ko da bi se vkopal. Začel je mahati okoli sebe in vnovič vpiti.

»Tak, iz hrama bi me radi vrgli, a? O, le počakajte, do pomladi počakajte, samo da se Štrafela povrne!«

»Ko račke pod koklo boste zlezli v zadrugo ... Koga boste takrat metali iz hramov? Haha-ha ...«

Buljil je v gostovanjce, ki so se nabrali okoli njega in ga gledali, ko da čakajo na hudo uro.

Štrafela pa, ko da je šele zdaj zagledal — mene. Strašno in na glas se je zarežal, da mi je kri zdrevenela. Potem je dvakrat zakrilil in dvakrat povedal:

»Ha-ha, tudi ti s svojim haremom — s svojo babjo kompanijo, si zrel za zadrugo!«

Znova se je divje zakrohotal.

Nikamor nisem pogledal, tudi slišal nisem nič okoli sebe. Samo tega se še spominjam, da sem ga pahnil od sebe ter da se je naenkrat, ko bi bil klada, zavalil proti peči in pod klop. Imelo me je, da bi ga pohodil — in ne vem, ne vem, zakaj potem tega nisem storil — eh, do kraja bi ga moral pohoditi! — toda pred sabo sem zagledal Tuniko, bila je vsa prestrašena, in lahko da samo zavoljo nje tega nisem storil.

Ozrl sem se okoli, zagledal, kako zdaj vsi mene gledajo, kaj se bo zgodilo. Vse je bilo preplašeno, kakor so lahko splašeni samo gostovanjci, če nastane tepež — potem pa se spominjam šele tega, kako sem se znašel zunaj v grabi pod hramom, kako je poškripaval sneg pod mano, pod stopinjami, in kako sem podrgetaval. Zaslišal sem klicanje: »Južek, Južek! Kam bežiš? Ne bodi no smešen ... Pridi no, plesala bi ...!« — Glas je bil Tunikin, a se nisem ustavil. Potem sta muzikanta vrezala glasno in okroglo, da bi zbrisala, kar se je na gostiji poonegavilo. Maričina svatovščina se je nadaljevala; ni me več potrebovala.

Odšel sem, — sneg je poškripaval, vse je bilo zamegleno, po drevju se je naredilo ivje, da se je vejevje povešalo. Potem sem se znenada zavedel, da stojim, da se prestopicavam. Stal sem pod kamenščnicami. Ozrl sem se po vejah, drevo sem spoznal po rogovili, in iznenada mi je postalo tesno, da bi se zjokal.

Pognal sem se naprej po celcu. Nič več se nisem zmenil, kod hodim, samo proč, proč od gostovanjcev, od hrama me je gnalo. Vzpel sem se po celcu prek njiv in prek klanca, prišel sem do hoste — taka tihoča je bila okoli mene, ko da je drevje okamenelo — in se pognal po gazi. Tako sem potem hodil, poslušal lastno hojo, cvileče poškripavanje, pokanje drevja ... in znova hojo ... dokler potem tudi harmonike nisem več slišal. V tej in takšni tihoči sem znova zagledal kamenščnice, ko da bi ne bilo noči in ne zime in ko bi ne bil sredi hoste. Bilo je sončno večerko, češnje so bile bele in napete, pri hramu nekje so zabijali tesarji. Tunikine prsi, trde in drobne ko kamenščnice, so zdrsnile po meni, da mi je bilo še zdaj ob spominu nanje tesno. Znova sem postaval po naših njivah ali pod orehom, med jelšami pri jarku, gledal tja prek na Toplekovo in mislil na Tuniko, na nevesto ter na domačijo, kjer bi lahko s Tuniko živela. Sedel sem in ves začutil, kako mi je postalo toplo pri duši, taka sladka tesnoba me je vsega objela ... — ko sem se znenada zavedal, da sedim na zasneženem deblu ob zvoženi gazi in da drgetam od mraza. Nikjer ni bilo več kamenščnic, ko da bi jih hladna sapa odnesla ter jih zamrznila. Okoli in okoli mene je bila hosta, vsa v srežju, in tak mraz je bil, da je pokalo, da je pod nogami poškripavalo. Štrafela, Toplečka, Hana in mati, vsak s svojo pametjo zavoljo domačije, vse se mi je zamešalo pred očmi, v meni pa je bilo tesneje in tesneje, da sem mislil, da mi bo prsi stisnilo. Zazdelo se mi je, ko da bi mi kri ledenela po nogah in naprej po telesu, da ... da sem začel poskakovati po gazi, dokler se nisem zavedel da tečem; samo eno bi rad, da ne bi zmrznil, da bi pritekel iz hoste ...

Sredi takšnega divjega teka in grozne želje, da bi kam prišel, samo do kakšne žive duše ... in ko mi je bilo, ko da bi bežal pred grozo v sanjah, sem znenada, ko sem potegnil glavo izza privihanega ovratnika, zagledal svetlobo, majhno štirioglato okno. Obstal sem in se zagledal v tisto svetlobo, dokler se nisem zavedal, da stojim pred Zatlerjevo kočo. Dolgo dolgo mi ni šlo v glavo, kako sem zablodil do nje — koča je stala na drugi strani hoste, v Lisičnjaku. In ko sem tako stal, ko nisem vedel, ali bi se obrnil ali bi poklical ljudi, so se odprle dveri, v njih pa sem zagledal v luči Zatlarico. Odpirala je boječe in se zagledovala v temo, vsa zgrbljena, ko da bi se bala, da bo zdaj zdaj katera priletela čez njen hrbet.

»Tina?« je potiho in boječe povpraševala. »Tina? Jezus, kod hodiš? V takih strahih sem ...«

»Zatlarca, jaz sem.«

Ženska se je zdrznila in prenehala z jadikovanjem. Še bolj je stegnila vrat ter povpraševala:

»Kdo pa je?«

»Jaz — Hedlov! Južek ...«

»Jezus, resnica!« je vzkliknila. »Jezus, kaj nisi na gostiji? Jezus, pa ne da bi se našemu kaj zgodilo? Jezus, nikar, ničesar hudega ne pravi ...!«

»Zatlarju?« sem povprašal in rekel: »Nič ga nisem videl.«

Priškripal sem bliže, v luč, ki je padala iz koče, ko znenada ženska vzklikne: »Jezus, kakšen pa si? V samem suknjiču? Saj boš zmrznil! Stopi no v kočo, za božjo voljo ...!«

Tako sem potem — eh, tudi to v svojo nesrečo! — stopil v kočo in se zatem še dolgo tresel v nji pri na pol topli peči, preden sem se do kraja ogrel. Pri mizi, pod lampo je sedela mutica, Zatlarčina deklina, in šivala. Vedel sem, da je mutasta, zato ji tudi nisem želel dobrega večera. Zatlarca je sedla nazaj za stroj — bila je šivilja — ter ga z roko, zatem z nogami pognala. Grel sem se ter se oziral po koči, po obeh ženskah in po šivanju; po vsem tesnem prostoru ga je bilo na kupe, naposled pa sem obstal z očmi na mutasti deklinci. Še vedno sem bil mrzel in zadihan; toda čim dalje so mi bile oči na dekletovem šivanju, na prstih, ki so vtikali iglo in potegovali nit, tem manj sem mislil na svojo nesrečo — deklinčina nesreča — bila je že celo dekle — je bolj in bolj lezla vame, ko da bi mi šlo znenada za lastnega otroka. Kar tesno mi je bilo, če sem jo tako gledal in se spomnil pri tem na Zatlarja, na tega nesrečnega pijanca, ki je dal otroku v zibeli žganja, da se ne bi drlo — otrok pa je ostal za navek mutast, deklinca ni nikoli spregovorila.

»Koliko let pa ima?«

»Let?« Ženska je zašila rob in povedala: »Aprila bo v trinajstem.«

»Kakšna škoda, kako lepa deklinca!« sem zavzdihnil.

»Jezus, da je resnica!« je pokimala Zatlarca.

Nekaj časa vsa oba molčala.

»Koliko pa je bila stara,« sem povprašal, »ko se je to zgodilo?«

Šivilja se je ozrla.

»Ko ji je dal žganje.«

»Jezus — ja,« je zastokala, ko da se je šele sedaj spomnila, »shoditi je hotela, a je potem, po tistem, v vsem zaostala ...« Ženska s povedanim ni bila zadovoljna. »E, ali zdaj je kar dobro, čisto se je popravila, tudi zrasla je že zadosti za svoja leta,« — ženska je znova obmolknila — »samo mutasta je ostala.«

S to mutico v duši sem potem odšel, ženska me ni mogla več zadržati, tudi s čajem ne, na katerega se je spomnila in ponudila, da bi mi ga skuhala ... S to mutico, z njeno nesrečo v duši, sem prijel nekako srednočke pred Toplekov hram.

Zaslišal sem muziko z gostije, a na Maričino gostovanje nisem hotel več misliti; preveč so se mi vsi do kraja zamerili. Bil sem do smrti zbit in hotel sem samo še spati; prespati vse: Maričino svatovščino, Štrafelo, Zatlarjevo mutico in svojo žalost.

V izbi je bilo svetlo. Ali se je Tunika vrnila ali pa je bila Zefa pri otroku — deklinca je na ves glas vekala. Zaropotal sem z vrati, a se niso dale odpreti; bila so zaprta. Čakal sem, a nihče mi ni prišel odpirat. Moral sem do okna in tam potrkati. Okno je bilo zaledenelo, nič nisi videl skozenj.

Najprvo sem zaslišal neko momljanje, bilo je Zefino, potem njene korake v prikletu — nato mi je ženska odprla.

Bila je v bluzi in rdeči spodnjici, a ko sem stopil v priklet, je zadišalo po žganjici, ko da bi prišel v žganjarno. Vsega me je spreletelo, deklinca, ki je vekala, se mi je znenada zasmilila.

»Pila si! Žganje si pila,« sem ji očital — vem, bilo je jezno in surovo, drugače nisem mogel.

Zazijala se je vame, ko da me meri, se obrnila in odšla v izbo, da sem zagledal njene dolge, težke, kostanjaste in po hrbtu spuščene kite, tiste, ki so me nekoč zmotile. Sredi izbe se je ženska obrnila in hripavo zavpila:

»Svojega sem pila, kaj koga briga!«

Nisem vedel, kaj bi ji odgovoril, kaj bi storil — toda pustila je odprta vrata.

»Zapri vrata!« sem zavpil.

Ženska je stala in me gledala, znenada pa se je vrnila in vrata na stežaj odprla.

»Si ponorela?« sem jo povprašal in jo nasršeno pogledal. »Deklinca ti bo zmrznila.«

Ona pa je stala in me gledala ko poprej. Kljubovala je.

Takrat sem planil v izbo, zatresnil vrata za sabo, v glavi pa mi je bilo samo eno, kako ji bom enkrat za vselej vse povedal.

»Znorela si!« sem ponovil. »In napila si se! Na otroka bi se lahko zmislila!«

»Kaj pa ti? Ti se dostikrat zmisliš! Na, tu ga imaš!« Planila je k postelji, dvignila deklinco in mi jo prinesla.

Še danes ne vem, kako je bilo. Ali je tudi deklinca dišala po žganju, ali pa je zadišalo žganje znova od Toplečke? — jaz sem takrat za sveto mislil, da je deklinco z žganjem napojila ... kakor ... kakor je Toplečka to znala.

Položil sem deklinco na posteljo, kolikor sem zmogel lepo in mirno, kajti ves sem se tresel, zatem pa sem stopil proti ženski.

Zasmejala se mi je, zarežala se, ko da bi mislila, za vraga, da jo bom objel ali kaj, a jaz sem jo prijel za kite, zahihitala se je, zatem sem si ovil kite okoli rok, zatem okoli njenega vratu, glasneje in glasneje, vse bolj in bolj divje se je režala, ko da bi jo s temi kitami okoli vratu še huje dražil, jo žgečkal; znenada pa se je vrgla vznak na posteljo, da je potegnila tudi mene nase ter se znova na ves glas zasmejala, pijana, da sem se je otepal ... Da, tako je bilo, tudi oklenila se me je — — — vsaj potem ... potem, ko se že dolgo ni več smejala, ko sem se komaj izvil iz skrčenih rok, se me je grozno oklepala. Z njenimi lastnimi kitami sem jo zadavil. —

Hedlov je obmolknil za nekaj dolgih trenutkov, zatem pa je še in še spregovoril, počasi in na kratko, da mi je ostala beseda za besedo v spominu.

— Potem se ni nič več zgodilo. Samo deklinca je vekala na postelji. Ali tja in na žensko nisem več pogledal. Sedel sem na klop za mizo in si zaril prste v lase.

Potem je prišla Tunika; vrnila se je s svatovščine. Ne bom pravil, kako je zajokala.

Nato je pritekla po stopnicah s hrama Hanika. Njo je samo ena reč zaskrbela — zakričala je:

»Kaj bom pa zdaj jaz, sirota? Otroka bom dobila, nesrečni človek! Kaj si storil ...?«

Čakal sem, kdaj bo planila vame, me razpraskala, čisto pred očmi mi je krilila s prsti; a tega ni storila. Gledal sem jo, kako je divjala, toda Hanika se mi ni smilila.

Potem so prišli drugi, tudi od našega hrama, z gostovanja ... Potem so me odgnali. —

XII.

[uredi]

Tako je sredi neke noči Hedlov nehal s pripovedovanjem, ko da je pripoved končal. Nekaj večerov zatem nisva govorila, nisem ga hotel nadlegovati; tudi Hedlov sam ni več na pol vstal na ležišču in začel pripovedovati.

Vsak večer, preden smo polegli, je hodil po kajhi, ko da bi plesal po njej ter gledal nekam skozi križe, kakor da bi premišljeval, kaj mi bo še povedal; toda to se ni več zgodilo.

Nekega dopoldneva, na nedeljo — to sem zvedel, ko sem prišel zvečer na spanje — so ga odgnali na vizito. Obiskala ga je Hana.

Nikakšnega pravega spanja ni imel več po tej nedelji, in neko noč, ko so drugi po pogradih zaspali, me je znenada povprašal:

»Ali bo to, kar govorijo o zadrugah, resnica? Da bo šlo vse tja? Kakšno življenje bo tam?«

Spreletela me je ta beseda o življenju. Ali ga je začelo znova skrbeti? Mučilo, tako strašno, kakor je pripovedoval, ga najbrž ni več, čeprav je hotel nekoč na vsem lepem zvedeti od mene, če bi smel, ko pride ven, vzeti Hano.

Vseeno pa mi je še neka reč pri Hedlovem ostala zakrita, tisto o Tuniki; tako bo ostala za vedno, sem si mislil, ko so ga neko jutro odgnali. Prignali so ga v pisarno, ga preoblekli, zvečer pa mi je jetnik iz krojačnice prinesel pomečkani list papirja. Našel ga je v Hedlovi obleki. Pisanje je bilo na štirih straneh, papir je bil vse povprek drobno popisan.

»Ljubi Južek!

Ta list ti bo prinesla Hana. Bodi dober z njo. Takšnega močnega otroka sta dobila, čisto Tebi je podoben. Tudi materina deklinca se je popravila. Jaz, ne zameri, sem vzela Paleka. Nisva več doma, ne pri nas ne pri njih ne bi mogla biti — šla sva v zadrugo. Palek se ni hotel doma prepirati, sicer pa je zdaj tako vseeno zavoljo gruntov. Če hočeš živeti, moraš delati tu ali tam.

Še to Ti moram napisati, zdaj Ti lahko. Imela sem Te rada. Od tistih kamenščnic naprej — saj se še spominjaš vaše črešnje pod okolom — sem Te imela rada. Pa Tebe je potem vse drugo boli zmotilo. Jaz Ti pa tudi nisem hotela biti v napoto, ne bi zmogla tega. Vem tudi, da Ti je bilo včasih hudo zavoljo mene. Bala sem se, da ne bi bil še zavoljo mene tako nesrečen, in tako sva se potem s Palekom zmenila. Mislim, da je tudi za Tebe bolje, da je tako. Tebe čaka Hana, čisto drugačna je postala, od jutra do noči se ubija na gruntu — in dva otroka ima na skrbi. Kaj če, sirota, drugega — in na Tebe čaka. Rada Te ima. Nekega dne boš prišel domov, na Toplekovo; morala bosta trdo prijeti, če boste hoteli živeti, vidva in otroci. Tudi zate bo še življenje na svetu. Kaj bi ne bilo — troje ljudi Te čaka.

Tisto noč, ko so mati umrli, si se mi najhuje zasmilil — ne misliva več na to, kar se je zgodilo, ne Ti in ne jaz. Tudi kamenščnice pozabiva. Hana to ve, vse sem ji povedala. Nič ni rekla, saj veš, kakšna je včasih, ali vseeno Ti lahko napišem, da ni jezna zavoljo mene. Tudi Ti misli nanjo ter jo imej rad; moraš jo imeti rad, tudi oba otroka.

Te pozdravlja čez hribe in doline

Tunika.«

To je bilo zadnje, kar sem zvedel o Hedlovem — nikdar več ga nisem videl, nikoli več kaj slišal o njem. Lahko, da so ga odpeljali drugam, lahko, da so ga izpustili; če so ga — kako se je zbogal z življenjem? Čakala ga je Hana, čakala sta ga otroka — Zefin in Hanin ...