Mutec Osojski
| Mutec Osojski Anton Aškerc |
| |||||||||
»Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan!
Pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan!
Prelepi skriti biser koroške ti zemljé,
bo li miru kraj tebe tu našlo mi srcé?« ...
Popotnik kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš?
Ob jézeru Osojskem po cesti mi hitiš?
Junaška ti je hoja in plemenit je stas,
oči žaré ti živo, a bled je tvoj obraz ...
Priromal je pod goro, do samostanskih vrat.
Pred samostanom sivi sprehaja se opat ...
A romar ta je mutec, nagovora ne zna;
odgovor on menihu na listu pisan dá ...
»Kaj čitam v listu tvojem? Iz Rima si prispel?
In tu pri nas ostati, počiti bi si htel? —
Le z manoj, mož pobožni! Če srce ti zvestó,
za hlapca nam očetom boš služil ti lahkó«.
Molčé gre za opatom čez samostanski prag.
Najnižji posle v hiši on dan opravlja vsak.
Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi,
poslednjemu na večer sen stisne mu oči.
In nihče več ne vpraša, kdo on je ter odkod,
kje zibelka mu tekla in kje njegov je rod.
Neznan, kot bil je prišel, in tuj ostane vsem.
Kdo pač bi ž njim se ménil — saj mož je tih in nem!
Bolnika dnes previdet osojski gre opat.
Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat.
Na postelji ubožni je mutasti bolnik:
S popotnicoj približa se mu izpovednik.
»Oh, oče moj častiti, poslušajte me zdaj!« —
Čuj, govori li mutec? Godi se čudo — kaj?
Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let?
In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred! ...
Počasi govoré si razbremenuje vest ...
O dneh preteklih burnih — oj dolga je povest!
Povest o škofu svetem — Stanislav mu je imé —
ki z mečem on je nékdaj prebodel mu srcé ...
*
In ko je na Osojah napočil tretji zor,
mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor.
Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal;
za njega v plašču črnem opat je mašo bral.
Pel mašo oča Tenho in molil je tako:
»Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!
Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,
brat Boleslav, kralj poljski ... zavreči ga nikar!«