Marko Bruc in njegovi divji petelini
| Marko Bruc in njegovi divji petelini Janko Kersnik (1881) |
| |||||||||||||
(Po zanesljivih lovskih virih poroča Hri bovec). Vseg a spoštovanja i n vso časti rednemu d^htarju kompletneg a žiinozdravsištva Mark u Bruc u je nalonila nedavno vse zavisti vredna crtana v pobratimstvu z vrl o Diano , a je priženil pole g ljubeče, divne eako ter premnog o drugi h dragoenih premičnin vse letošnje — divje steline v prebogatem revirju svojega 'Ohrega tasta Oiroča. N i čud?, da se m u je porodil a oog slednjega prej neznana m u lovka navdušenost, . . . da, takova, da
- trdno sklenil , postreiiti vse svoje
eteline kčr z lastno puško. N i Čuda, l* ga je vrl o indignira l sicer vrl i Emisar, a še vrlejši, po vesoljni slo- 'eneki Krajin i proslul i love c Jr.ka kaleč, ko se je leta v prijateljski Nibi , h kater i sta pripadala oba, ilca pred letošnjo sezono hvalil , da 1 0 prv: petelin v Obročevem revirju •etos njegov; pr i tem se je opiral na dovoljenje gostoljubnega otca Obroča, ka r pa je bilo seveda v očeh Mark a Bruc a letoa povsem brezpravno , Umevn o je torej, da m u je užaljeni Mark o takoj blagodušno odvze l ono dovoljenje s kategoričnim, rezki m i n slovesnim zatrdilom : »Vs i petelini v Obročevem revirju bodo letos moji, prvič, ke r — so moji, — kajti znano v a m bodi, da sem jih priženil, — drugič, ke r jih bo m sam streljal i n tretjič, ke r isključujem krat- o vsakeg a lovea-gosta, bodis i tud i najdražjega m i druga, z letošnjega lova. Blago volit e upoštevati te moje besede, a bre z zamere!« Kruleč se je spoštljivo prikloni l i n skupno z mnogim i solovci, nekda njim i Obrcčevimi gosti, k i ji h je bil o slučajno več v tisti družbi, klavrno i n bre z zamer e upošteval trpke besede. Tod a molčati n i moge l star i pikiran i love c i n kmal u se m u je iz v i 1 nehote' vzdih : »Naj pa popadajo torej v božjem imen u letos ka r vs i petelini v revirju dobrega Obroča! Hej, vraga, prej bo m jaz divji petelin, ko t pa ti, Bruc , z a tako v lo v dostojen love c i n strele c Tud i če se ti nastav i na ce v kak a feanalja, j i ne od bi ješ niti peresa ne ! Sice r pa: lovsk i bla gor!« In molčati niso mogl i i vs i drug i prijatelji al i dobr i znanoi-lovc i ter jeli pritrjevati z rahlim i posmehi tovarišu Krulc u i n jel i dopolnjevati njegove skromn e besede z nežnimi, a te m neprijetnejšimi zbadljivkami. In slednje niso mogl e utihniti nikol i i n nikode r poslej. N o , i n od tedaj se je stalno pridružila k Markov i lovsk i navdušenosti prevroča želja po osveti . . . Ah , du b i že skor o napočilo hladno jutro prvega aprila ! Ovrge l bode takoj vse m tem zavidni m zbadljivcem njih neslane trditve , opral se pred njim i ter jih nesmrtno blamira l . . . In kmal o je napočilo hladno jutro prveg a aprila. V Obročev revi r n i bil o običajnih lovoev-gostov, pač pa je prisopiha l gospodar petelinov, gospod Mark o Bru c sam. Sa m v polne m pomenu besede, ke r je ležal njegov podloveo Škafar, k i je bi l po njegov i odredbi edini letošnji paznik petelinov v cele m revirju, slučajno hud o bolan. Zama n je odsvetoval izkušeni boln i podloveo neizkušenemu nadlovou prv i pohod bre z spremljevalca; ko pa gospodar le n i odjenjal, m u je popisal po možnosti dozdevno najboljše stojišče na glasovitom Visoke m hrib u ter pot do tja. Umevn o je, d a je nato neizkušeni gOBpoda r v pretemne m jutr u kmal u izgrešil neznan o dolgo pot do nezna neg a stojišča n a neznane m hribu , das i je ime l jasno gorečo svetilko s seboj. Mest o n a Visok i hri b bi bi l namreč Čez dolgo že skor o prileze l v gozdno kotlino Globok i dol, d a se n i malc e prej strahotna preveril, da g a vodi brezkončna pot nevzdržema navzdol, navzdo l . . . Prestrašen se je ozr l v nebo i n se prestrašil še bolj. Nobene zvezde več, vsenaokolt že bela, čimdalje živejša jasnina . D a b i vra g to proklet o jutro, to prokleto padajočo stezo s Škafarjem, z Viso k i m hribo m i n vsem i petelini vred ! . . . Jezno je zaškrtal izgubljeni lovec z zobm i i n v sveti; jez i pozabi l pih niti svetilko i n ubra l skokom a pot nazaj. K o jo je čez dolgo pripoka l do prvega razpotja, se je takoj preveril, da je zavi l ravno tu mesto na desno proti vrhu , pomotoma na levo. Zato je kreni l vsaj sedaj na desno i n se gna l že ves poten i n truden gor i v hrib . Tod a kmalu , prekmal u se m u je posmejalo nebeško solnce izz a Gradi ških hribo v in k o je dospel naposled venda r na Visok i hrib , ni bil o o petelinu ni duh a ni sluha , kaj-li o njegovem rajskomičnem petju. Umevn o je, da m u n i prav nič imponira l divn i razgled z višine dol i po širni pokra jin i v krvav o zlatih pramenih mladeg a solnoa i n da je i tu n a hrib u pozabi l pihniti svojo luč. Umevn o je, da BO je tud i vrni l brez petelina doli s hriba . Uzlovoljen je šel budit Škafarja ter m u ostro zabičil, da naj skor o ozdravi, sicer m u odpove službo i n nastav i drugeg a paznika ; zabičil m u je tudi, da m u naj najde takoj zanesljivega petelina i n da g a naj takoj o tem pismeno obvesti . .. K o se je vrni l domo v v mesto, je je l vestno izpolnjevati trdn i sklep, k i se m u je porodil medpotoma , namreč trdni sklep, da se ne prikaže zbadljivim prijateljem al i znancem , dokle r ji m ne utegne pomoliti pod nos prvo lovsko trofejo v podobi div jega petelina. In res se n i silno dolgo pojavil nikomu r i n nikjer . K a r ga odreši nekeg a večera brzojav zvestega paznika : »Vaša prisotnost nujno potrebna ! Uje l sem div jega petelina — živega! Škafar.« In že nastopnega jutr a zarana se je odpeljal gospod Mark o Bru c z vso svojo navdušenostjo i n i velikanski m kur« niko m po živi lovsk i plen. K o je potiska l presrečen slednjega z lastno rok o v svoj kurnik , je poslušal le napol vdaneg a pod ' lovca, k i je na široko pripovedoval, ća je presenetil petelina brusečega po tleh i n da se je le ta nenadno preplašen zalete l v bohotno robidov o grmovje ter se zaplete l vanje. Ve s ponosen na svoj prv i preredk i lovik i uspeh se je peljal takoj nato v mesto vsakdanje prakse . Trofejo v h urnik u je deponiral na dvorišču svoje hiše ter poslal nemudom a hišnico v bližnjo mesnico po pleče mastneg a fi^akar- •kega Arabca , k i m u je strla prejšnji dan »električna« nogo i n k i ga je on si m takoj nato obsodil n a lic u mesta na smr t Tod a nesrečni petelin je vztrajno ignorira l frugalno mesno hrano , das i m u jo je servira l doht&r Mark o v vestno razrezani h tošSkih. Vs e prigovarjanje i n dobr i kanje je bil o zama n Naposle d se je jelo dozdevati dohtarju, d a je petelin I resno bolan in strahoma je jpl tub tati po svoji zdravniški navadi kak o in kaj; ka r se m u posveti v možgan-h i n hipom a je pohite l po silno priljubljeno sredstvo, k i sa m u j a bilo obneslo v praks i pr i razni h čveteroncžoih Id toli in tolikrat. K o se je nato povrni l k pernatemu pa oientu, je srečno izvršil z nemali m trudo m priljubljono operacijo z — brizgljo .. . A zamio ! Peteli n je po sUja l i po uspešni operaciji Čimdalje bolj klavern ter s hladni m obna šanjem prisili l kmal u gospodarja, da je jel že resno misliti na njegov zadnji akt. Obupa n je šel nabasat revolver , češ, da g a vsaj v predzadnjem hipu odreši preklavrne na ravne smrti v kurniku . T u se domisl i strahoma svojih znance v i n prijateljev — lovce v — zbadljivce v i n pošlje urn o po dva , t r i najbližje s povabilo m i n pozivom , da pridejo tskoj na njegovo dvorišče pogledet njegov prv i lovsk i ponos, k i se veseli zadnjih hipo v življenja v tesnem kurniku . In rea je privabil a siln a rado vednos t takoj par poklicani h na dvorišče Mark a Bruc a Z neprisiljenim smehljanjem B O poslušali slednjega, ko je trdil, da je po naključju sa m petelina — ujel, z neprisiljenim grohoto m so ga poučili, da j? petelin — vegetarijanec. Icposlovali so, da je ponudi l skor o petelinu razno žitno zrnje, vršičke, odgonke konife r i . dr . Peteli n je bi l kmal u kuriran , Mark o pa je vese l na svoj zdravniški uspeh odbasal revolver . Nat o pa bi bi l skoraj v prehude m srdu vrge l ra z dvorišče vso povabljeno družbo, kajti njeni člani so, indigniran i vsled neverjetnega i n zlasti po njihovih lov ski h načelih nedostojnega Markoveg a lova bre z puške i n krvav e smrti , pitali občutljivega triumfatorja z venome r novim i zbadljivkam i i n dovtipi, pristopnim i po večini le kos mati m lovski m ušesom ter vseskoz i preneslanim i za pero i n Širšo javnost.. . Mark o Bru c je vnovič sklenil , da se ne pojavi i poBlej nikomu r i n nikjer , dokle r ne pokaže nevredni m zabavljivcem nov e trofeje v podobi ustreljenega petelina . D a bi Bi časten uspeh zanaprej zagotovil, je po daljšem preuđarjanju odpotoval naravnos t k Škafarja i n m u zabičil, d a naj prveg a petelina, k i ga zasači poslej, takoj sa m — ustreli ; nato pa naj njega brzojavno povabi na — lov. D a bi pa podlovec t em raje molčal o te m diskretne m ukazu , m u je plačal i e vnapre j pristojni honorar . In res ! Kmal u g a je vzdrami l i z 8 8motnega življenja zopet nastopni telegram: »Pridite takoj. Peteli n je naš. Škafar.« Z navdušenjem se je odpeljal Bru c takoj do Škafarja. K o je ugleda l krasneg a ustreljenega petelina , ae je tol i viradostil , da je plačal podioveu vdrugič ves honorar . Z navdušenjem je poslušal slednjega, k o m u je javil , da im a št> eneg a zanesljivo n a muh i i n že opolnoči je mora l peljati izkušeni pazni k svojega gospoda do novospaženega stojišča. Medpotom a m u je ta na dolgo i n široko opisaval, kak o brus i i n kle - peče divji petelin, dokle r n i naposled velela previdnos t k trajnemu molku . Bru c je že tolikra t čul i z najrazličnejših ust opise tega rajskega »petja«, da B O m u je z Jajci dozdevalo, da g a je že večkrat čul, das i ga ni čul še nikol i In ždeč v temne m skrivališču za mladi m smrečjem ter strmeč z željnim pogledom kvišku v štiri košate Šope bližnjih starih borovoev, k i so se črtali kot raz - česane orjaške krpe pod zvezdnati m nebom, je nestrpno pričakoval zna n i h glasov izza teh orjaških krp . Le oater krivec , ki jih je zdaj sunkoma, zdaj rahl o zazibaval, je bajnoskrivnostno šumel in šelestel izza njih i n branil , da niso zasnival e niti za hip v sladke m pokoju . . . Tip-tip-tip.. . Čuj! H ipoma, nenadom a so se vzbudil i me d skriv nostni m šelestenjem zaŽeljeni gla sovi, toda rahlo, zamolklo , kot b i prihajali od neko d i z daljne daljave. Bru c je postal še bolj pozoren, odpe l ka r oba petelina na puški i n pomeri l proti košatim borovi m vrho vom . In zopet: Tip-tip tip .. . T o pot se je določno preveril, da prihajajo ti neubrani, klepsčcči, a tem bolj čarobni i n vabljiv i glasov i povsem od drug e strani, i n sicer bolj od daleč, daleč. Posta l je še milce , a ko so se kmal u vnovič oglasili enakomerno se ponavljajoči zvoki, ga je prevzel a neodoljiva moč i n ga skor o gnal a i nervozno naglico v sme r oni h zvo kov . Tod a predno je kreni ! v slednjo, se je splazi l jadrno maloe proti presenečenemu Skalarju, k i se je bi l umakni l mirn o v ozadje ter m u i glisni m šepetom ukazal , stopiti n a njegovo dosedanje mesto, dokle r ae ne vrne sa m i n utreliti takoj petdha, če zapoje kje v bližini; obenem m u pa je za svojo osebo napovedal lo v n a lastno roko. Še predno se je bi l Škafar dobro vzdramil i z nenadnega začudenja i n jel umevati gospodarja, je že izgini l le-ta po stranski, dokaj obhojeni Btezi navzdol. Plazi l se je varno i n oprezno me d mladim , večinoma še redkim gozdni m drevjem, ki n i še moglo ukleniti pre goste , prečrne sence pod se i n kro g sebe. Pozorn e vajene že poluteme , so ugledal e kmalu več šopov starih dreve s ne favno daleč pod seboj. In zopet: Ti p tip-tip .. . Oitr o i n rezko se je že glasilo to klepanj e BŠesu, k i se je stoprav sedaj z zadovoljstvom preverilo , da se glas i 'avno i z dozdevni h vzvišenih, drevesnih šopov. S pritajeno sapo, B podvojeno iglic o je hite l dalje ter spel pod fandalje višje i n gostejše drevje, dokle r se n i strahoma stresni! ob goli, precej široki goljavi, k i se je mahom a odprl a pred nji m .. . A glej! Sred i te goljave jedva kaki h sto ko rako v od njega pa stoji oni h par bujnoraslih šopov dreves, Šopov borovce v orjakov!.. . Polagom a i n lahno že bled i vzhodno nebo s a njimi . . . Ce ga nist a varal a vid i n Bluh, se mor a zdaj pa zdaj zganiti nekaj črnega, velikeg a n a teh orjakih i n se odzvati zopet z onim i trkajočimi, bajnim i glasovi. In vzdrževalo m u je lovsko srce v vročem koprnenju i n nehote* sta se že dvignil i rok i z napeto puško. A bor i B O le rahl o šelesteli, vejioe se rahl o priklanjale . Ah , pošten člov ek mor a res že postati pošteno ner vozen ! . . . Slednjič so jel i prihajati v drevj e krepkejši sunk i vetr a i n o b te h s e je nenadom a zganil o v vrh u naj višjega bora. Razprostrl a s e j e me d vejami velik a Črna kep a i n bil o j e kot b i krilil a m široki m repo m sdaje i navzgor , zdajci navzdol. V te m p a j e zaklopotalo — ti p ti p . . . jedv a enkrat, dvakrat, . . . rahlo , krepkejš e . . . i n že je desni kazale c krčevito pritisni l ža jeklen i jezik dvignjene puške. Bum ! — Mogočen pok je zagr - m e l v širni gozd i n se prasketajoč izgublja l v daljne jeke. In Že je omahoval o v vrh u najvišjega borovea. Bum ! — Zopet pok, lope t grme nje v daljnih jekib. Zdajci pa je vendar omahnil o dol i z borovoa, a obene m rezk o zahreščalo i n glasno zarožljalo, napo sled pa udaril o z jaki m žvenketom ob tla . . . Bru c je ostrmel, puška m u je zdrknil a i z rok i n mrze l pot m u je žalil čelo. Bil o m u je, kako r da b i bil a zarožljala doli z drevesa nevidn a železna veriga , zažvenketali jeklen i oklep i i n treščili a trdi m padcem ob zemljo . . . V tem pa m u je zaklioa l daleč gor i i a hrbto m že navzdo l hiteči zvesti Škafar z zagrljenim svečanim glasom : »čestitam!« In k o n i Čul nikakeg a odziva , je ponovi l navdušeno vzklik : »čestitam!« » K meni ! Z a Bo^a ! Hitite , tecite!« se je izvil o grgraje i z gospodarjevih ust. Škafar jo je ubral, ko t b i g a nesl a čarovnica. »Luč ! Luč ! . . . Pomagajte!« Škafar jo je ubral, ko t b i ga ne* se l hudič. »Prižgite ! Posvetite ! — Luč!« Škafar se je spotaknil, pade l n a nos i n razbi l svetilko . Bruc a je prestrašil padeo do skrajnosti i n jedv a je š e grgral : »Luč ! LuČ!« . . . »Je n i več gospod!« je sahrope l sedaj Škafar i n s e pobral. Pade l je bi l le nekolik o korako v od Bruca . »Ubila se je leščerba vražja. O — oh, saj pravim ! .. . P a al i g a niste — petelina ? Saj Bt e celo — dnpliral i .. . O imat e g a gospod, primojdunaj!« a l bes vedi, vra g vedi!. . . Pe l je petelin, taml e na najvišjem boru, . . . vide l se m ga, streljal,.. . pa je zaropotalo, zarožljalo z drevesa ko t ato veri g i n oklepo v i n . . . vra g vedi, bea ved i —! « Bru c se je malc e pomiril . »Ka-a-aj?!.. . Hej, vra g n i bil , vra g ne Bili proti nebu, torej tud i ne pleza v drevesa,.. . pravijo . .. Sice r se ga pa tud i ne bojim — hudiča! Hej, korsjža! .. . P a poglejmo! Košček sveče sem ravno rešil iz razbite svetilke .. . Korajža!« Prižgal je konček sveče i n stopa l junaško proti borovcem. A prišel n i še prav pod nje, ko se naenkra t ustav i i n spusti svečko i i roke ; nato pa se urno prim e z obema rokam a z a okroge l trebuh i n grome k sme h zaor i po hladne m jutranjem vzdihu . »Vra g vedi, bes vedi ! . . . Kaj p a m u je vendar , da se toli krohoče —j zlome k onegavi? ! .. . D a b i te ! Kaj, kaj je vendar? ! . ..« »Ha-ha-ha ha!« »Kaj? Govor i — tepec!« »Haha!.. . E-e j pridit e pa poglejte! H a ha ! . . .« * O d smeh a tresoči B O love c je zdajci po večkratnih poizkusi h vžgal ftveplenko i n je l iskati končka sveče po tleh ; gospod Mark o pa ae je oprezno bližal. » I kaj je vendar ? Poka j to rezanje? ! .. . Govor i — tepec:« »Haha!... Ka j drugeg a ko t stara (besedilo manjka)