Ljubezen Pavla Golažka
| Ljubezen Pavla Golažka Oskar Kamenšek |
| |||||||||||||
I.
Pavel Golažek je študiral na Dunaju. Dolg, suh človek vam je bil to in spredaj mu je manjkal srednji zob. Luknjo, ki je bila namestu njega, je porabljal akademik Golažek za to, da je vtikal tjakaj cigareto, ki pa jo je imel tudi vedno v ustih. Tako je vsaj na lep način prikril smeha željnemu in nesramno zbadljivemu občinstvu ta svoj ne edini nedostatek. Mimogrede omenjeno je imel lepo navado da je vsakega znanca pri vsaki priliki poprosil za tobak s stereotipnimi besedami: »Daj mi za cigareto — samo še deset jih imam!«
Drugače pa je bil Pavel jako dober fant. Vsakemu je rad pomagal in posodil, dasiravno se je vzpričo tega zgodilo, da je bil največkrat sam zadolžen, in sicer v taki meri, kakor samo še štabni oficirji. Ali v principu je bil strašno dober in usmiljen, zakaj proučeval je neprestano življenje ponižanih in ubogih. To pa je bil bržkone tudi vzrok, da se ni korenito bavil s svojo specialno stroko — morda tudi zato, ker je klasična filologija jako suhoparna in nima prave zveze z realnim življenjem; in tako se je obenem zgodilo, da ga domači niso posebno spoštovali in da se mu je parkrat pripetilo, da mu niso od doma poslali ni vinarja. Radi tega pa se je iz žalosti tupatam vdal alkoholu in enkrat je postal celo tako melanholičen, da je, ko ni bil že tri dneve ničesar jedel in mu ni mogel ali hotel nihče več posoditi, šel »direkta« na vlak in se odpeljal domov, zakaj Pavel Golažek je imel po zaslugi svojih staršev prosto vožnjo.
Kaj se je zgodilo nato doma, kake boje in težave je prestal v krogu svojih sorodnikov, se ne ve natančno; gotovo je le to, da se je vrnil črez štiri dneve na Dunaj in prinesel seboj precejšnjo vsoto denarja, ki pa so jo žalibože skoro vso okupirali upniki in slična golazen. Tedaj je tudi povedal o svojem izletu v domovino edinole to, da je bil došel ponoči v Ljubljano in da je hodil celo noč po nji tako zelo žalostnega in obupanega srca, da je nehote vzdihnil prav pri vhodu v Šiško:
»Ptiči imajo svoja gnezda, lisice imajo brloge, sin človekov pa nimam, kamor bi položil glavo ...«
Edinole to se je izvedelo o njegovem popotovanju in nič več. Nekdo pa jo je tedaj primerjal s popotovanjem vagabunda Nikolaja Nikiča v Knezovi knjižnici ter se je s tem silno zameril Pavlu Golažku. Morda je i radi tega pozneje vedno molčal o tem svojem izletu, vsekakor pa je bilo to vse skupaj prav malenkostno v primeri z velikim dogodkom, ki se mu je pripetil v življenju.
To je bilo namreč, da se je Pavel Golažek zaljubil. Zaljubil strastno in nesmrtno, kakor še nikdar in nikoli. Cela stvar ne bi imela sicer za druge nobene posebne važnosti in bi ostala čisto privatna stvar med obema udeležencema, če se ne bi bil začel Pavel Golažek popolnoma drugače nositi. Zakaj v periodi svoje ljubezni je postal ves drugačen. Lase, ki jih je bil poprej nosil prav kakor navaden človek kratko ostrižene — in nepočesane kakor filolog, je pustil sedaj rasti; mazal jih je vsak dan ter si delal svetlo prečo od temena do čela; brado in brke pod nosom si je bril vsak dan, a kotelete si je pustil prav do vratu.
»A l'anglaise«, je dejal zmeraj, kadar se je pogledal v zrcalo.
Tako pa je postal popolnoma secesionistična, sloka postava brez moči in življenja. Licu je skušal dati najbolj blaziran izraz, govoril ni skoro nič ali vsaj prav malo in še to skozi nos.
»Ne ...« je zanosljal in utihnil. V tistih časih je bil res prav častitljiv in spoštovanja vreden, vzlasti vsled tega, ker si vzpričo svoje malobesednosti ni izposojeval baš od mnogih denarja in tobaka.
Tako ga je bila ljubezen v nekaj tednih čisto izpremenila.
Njegov ideal pa je bil v Ljubljani, in sicer jako malo secesionističen. Zdravo, debelo, rdečelično punče je bila in stanovala je v Gradišču. Zvala se je Meta. To nemoderno ime pa je bilo tudi edino, ki ga je vznemirjalo. Ali pozneje se je i temu privadil in dejal, da naj le človek neprestano ponavlja njeno ime, pa gotovo spozna ali si pa vsaj sugerira, da je Meta hiperdekadentno.
Ko si je bil tedaj še to sugeriral, je postal resnično perfekten v svoji ljubezni. Zato je tudi kmalu odšel v Ljubljano in se nastanil, ne da bi domači vedeli o tem, i sam v Gradišču — ravno nasproti svoji ljubljeni in oboževani Meti.
Izprva je sedel črez dan pri oknu, držal knjigo v roki in markiral, kakor bi se učil, da se tako najbolj prikupi idealu, ki si naj bi mislila: »Priden, marljiv dečko je to — zakaj ga ne bi ljubila?« Ponoči pa je brenkal na citre in zelo sentimentalne so bile melodije. Pozneje je dognal, da hodi Meta popoldne v šolo in zato je tiste ure porabil, da je hodeval na Tivoli ter se tam vdajal sladkim čuvstvom istinite, visoke ljubezni. Šel je navadno na najsamotnejši kamen in tu pel zaljubljene pesmi — tiho izprva in žalostno, pozneje pa izpozabivši se glasno in veselonavdušeno. Pel pa je navadno češke, kakor n. pr. tisto:
Holka modrooka, ne sedávej u potoka,
holka modrooka, ne sedávej tam;
v potoce se voda točí,
podemele tvoje oči,
holka modrooko, ne sedávej tam!
Češke pa je pel, ker je Čehe jako spoštoval. Dejal je vedno, da zato, ker so veliki egoisti. In sam je imel tudi nekaj sorodnosti z njimi: Kadar je pel najlepše in najbolj zaljubljeno, tedaj pa je vstala misel v srcu in mislil je Pavel Golažek med petjem na denar in mislil, koliko dote bi pravzaprav imela Meta ... Tu se vidi, da je bil Pavel Golažek v srcu pravi materialist in da so bili dekadentno-idealni pravzaprav le njegovi lasje in ostala zunanjost
II.
Tako je pel vsak dan do grla zaljubljen in pri tem mislil na Metino doto — in prav nič ga ni bilo sram ...
In v tistem času je spoznala Meta njegovo ljubezen. Skoro zajokal se je Pavel Golažek, ko je to spoznal. Zapazil je, kako je stopila k oknu ter se skrila za zaveso, odkoder je koketno zrla nanj. On pa je sedel nasproti in pobledel je in tresti se je začel vznemirjenja. »Oh, Meta! ...«
Nasmejala se je tedaj in njemu je veljal smeh; Pavel Golažek je bil presrečen.
Tako je prišla odzdaj vsak dan k oknu in on jo je gledal in koprnel. Da, eno noč se je bil domislil, da bi mogla Meta umreti, in tedaj se je ob sami misli jokal do jutra, ko je zagledal skozi okno, kako je stopala mala, debela, s knjigami v roki v šolo.
Vsak dan jo je zazrl pri oknu, od katerega se skoro ni več ločila: Pavel Golažek je gledal ter gledal, a Meta se je smejala ter smejala. Tedaj je živel najlepše dneve svojega življenja. Videl je svojo Meto črez dan, ponoči je sanjal o nji, in dozdevalo se mu je celo, da gotovo deluje nanjo s privlačno silo — zakaj kako bi sicer tolikokrat prihajala k oknu in ostajala ob njem?
»Pavel Golažek, sreča se ti kaže, um ti je dan — zakaj ne bi zdaj začel svoje ljubezni intenzivnejše, zakaj bi jo samo gledal ter se pogovarjal z njo le v mislih? Stopi tja in povej ji vse, kar čuti tvoje gorko, navdušeno srce!«
Tako se je domislil nekega dne Pavel Golažek in skoro mraz ga je spreletel ob teh mislih. A bili so tedaj vroči dnevi in čas je šel proti koncu junija. Ker pa je bil Pavel v tem mesecu solidno živel, je imel še toliko denarja, da se je napotil v gostilno in tam premišljeval svojo nakano.
Izprva se mu je zdelo sploh nemogoče, da bi kdaj nagovoril Meto, ko pa je izpil liter vina, je postal levu podoben in cela nakana se mu je videla malenkost.
»Rečem ji: Meta — gospodična Meta, ali dovolite, da vam povem svoja čuvstva? In gotovo prikima in rdečica ji oblije žlahtno lice. Pa ji povem, kako jo ljubim — in dejala bo: Jaz vas tudi. Pa ji dejem nato: Meta, srce zlato moje! Zovi me Pavel, zakaj za tega so me krstili ... Da, lepo bo in kaj bi se bal? Niti drznosti ni tu nobene — saj me pravzaprav že pozna in ljubiva se tudi že: zakaj pa tiči sicer vedno pri oknu? — Stopim pa ji povem vse ...«
V takih prijaznih mislih je Pavel Golažek plačal in odšel proti domu. Tedaj je zapazil, da stopa baš pred njim Meta — mirno in veselo se je zibala pred njim in šolska torba ji je cincala v roki. Pospešil je Pavel svoje korake, da jo dohiti in ... nagovori. Malo nesigurni so bili sicer njegovi koraki, a tem bolj sigurne so bile njegove nade in njegov sklep.
Približal se je in snel klobuk. Nikogar ni bilo blizu in tako mu je še to dalo korajže.
»Gospodična Meta, dovolite, da Vam ...« Tako je začel ter ji mislil povedati svoja čuvstva.
Postrani ga je pogledala Meta in smeh ji je zaigral na licu.
»Aha, to ste Vi,« ga je prekinila, »tisti, ki igra citre in ponoči in podnevi sedi pri oknu ...«
Malo zmešalo je to Pavla Golažka in zazdelo se mu je, da stvar ne pojde tako gladko.
»Torej Vi ste tisti, ki ima dolge lase in kotelete in ki zmeraj kadi ...« Poravnal si je Pavel Golažek svojo dekadentno frizuro in postalo mu je žalostno, prav žalostno pri srcu.
»Vedno sem Vas rada gledala, zakaj ugajali ste mi ... A zakaj si ne pustite plombirati in ustaviti zob ? ... Kako pa se pišete ? ...«
»Morda pa me vendar ljubi,« je pomislil Pavel Golažek in vzdrgetal v upu in obupu.
»Dovolite, gospodična Meta, da Vam povem svoja čuvstva ... Zovem se Pavel Golažek —«
Tedaj pa je bilo kakor bi bil odrezal vso svojo ljubezen. Meta se je glasno nasmejala in se smejala venomer. Zakaj tako čudno in smešno se ji je zdelo njegovo ime. In kakor se je že zdavnaj smejala zobu, ki mu je manjkal, njegovi frizuri in obnašanju, tako se je smejala sedaj še njegovemu imenu.
Smejala se je vse do doma. Tužno je stopal Pavel Golažek poleg nje in tako hudo mu je bilo, da ni izpregovoril ni besedice, ko pa je odhitela v vežo, se je obrnil proti svojemu stanovanju in pozabil se je celo posloviti. In bilo mu je na ulici, kakor da bi se mu zasadil nož v srce, ko je začul Meto, ki je med smehom in veselostjo ponovila v veži njegovo ime.
»Pavel Golažek!«
Zagrnil je Pavel Golažek na stanovanju vsa okna, šel k mizi in prisegel sveto, da pove vsakemu, da se silno moti, če misli kdo, da je Meta secesionistično in moderno ime ali dekle.
Drugi dan pa se je povrnil k staršem v Šiško in dejal, da je ravnokar prišel z Dunaja.