Literarni pogovori 1877, 93

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Literarni pogovori
Josip Stritar
Literarni pogovori 1877, 108
Spisano: Zvon 1877
Viri: dLib, archive.org
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Lepo je to, da kažejo mladi pesniki slovenski toliko zaupanja do „Zvona“ in njegovega urednika. Pridno mu pošiljajo pervence svoje „okorne muze“, ali „lire“, kakor radi sami pravijo v svoji skromnosti. Eni prosijo, vsaj govoré takó, samo „dobrega sveta“; drugi želé, naj bi se kaka „pesmica“ vzela v list, ako že ne vse; če ni drugače, vsaj na zadnjo stran, katera pa ní nič prav v čislu; zgodilo se je pa tudi, da je tak mlad pesnik naravnost zahteval, naj se pesmi njegóve stavijo na pervo stran, ako pa to ní mogoče „iz kakega koli razloga“, vsaj na ono mesto, kjer so stale „tiste Dunajske elegije“. Kakó prijetno bi bilo, ako bi mogel urednik izpolnjevati táke nedolžne želje; ustreženo bi bilo pesnikom, ki želé javnosti svojim izdelkom, in ustreženo njemu samemu, ki potrebuje gradiva svojemu listu. Ali tu gré še nekomu tretjemu beseda; urednik je občinstvu odgovoren za blago, katero mu podaje. Kaj bi rekli bralci uredniku, ki ga poznajo, da ima takó stroge nazore o pesništvu, ki jim je tolikrat, takó odločno povdarjal zlasti čistoto, doveršenost oblike, ako bi jim v eno mér podajal pesmi, ki so popolnem v nasprotji z njegovimi, pravimi ali krivimi nauki, ki takó rekoč v lice bijejo njegóvim lepoznanskim načelom! Kaj bi bila po tem vredna vsa njegóva teorija, ako bi jo podiralo dejanje, pobijali jo izgledi?

Dobro vem, da sem, delajoč po tem prepričanji, nakopal mnogo neprijateljev in nasprotnikov sebi in svojemu listu; očita se mi samovoljnost, „nezmotnost“, despotnost; ali vse to me ne more motiti v mojem terdnem prepričanji. Z veseljem sem in bodem sprejemal v svoj list, kar se mi pošlje po mojem menenji dobrega, od kodar koli; nihče ní takó vesel, kakor jaz, ako mi pride, od kogar koli lepa pesem v roke, in tudi to se mi je že posrečilo, kakor je znano Zvonovim bralcem; nasproti pa me tudi ne bode ne priznano ime, ne osebno prijateljstvo odločilo, da bi jemal v svoj list, kar se mi vidi nezrelo. „Zvon“, po vsej svoji nameri, ne more dajati prostora „vajam“ in „poskušnjam;“ za to so drugi listi.

To pa, kar sem bil tu povedati primoran, naj ne brani nikomur, pošiljati mi svoje pesniške izdelke na pregled. Komur je v resnici do tega, da poskuša svoje moči, da zvé mojo sodbo o svojih poskušnjah, izkušal mu bodem ustreči, kakor vém in znam; samo da se ne smé nadejati same hvale, ki pravijo, da takó prijetno diši. Ako se mu bode tudi povedala kaka neprijetna, grenka beseda, naj jo voljno preterpi; pomisli naj zlati izrek: »Ho mè dareìs ánthropos ou paideúetai«. Saj smo tudi mi nekedaj v klopéh sedeli!

Takemu pregledovanju in pretresovanju je bila s perva odločena zadnja stran tega lista. Ker pa „Slovenski glasnik“ zavzema toliko prostora, da mu še težko zadostuje cela stran, primoran sem, odslej ta predmet, ki se mi zdi jako važen, jemati časi tudi v „Literarne pogovore“. Gradiva se je iz lanskega in letošnjega leta nabralo toliko, da bo treba izbirati in razpravljati samo to, kar se mi vidi posebno vredno razprave.

Tožil sem že nekedaj, kako ubogo malo koristi vse podučevanje. To mi zopet jasno pričajo razne pesmi, poslane mi na pregled. Stare napake, tolikrat že grajane, kažejo se mi, kamor pogledam, napake v mislih in v obliki. Svet se tako nerad uči! Ali to nas ne smé strašiti, ako ménimo, da vemo kje kaj koristnega povedati; saj se tudi duhovnik na leci ne utrudi, ne naveliča leto na leto ponavljati iste nauke, če tudi vidi, da največi del njegovega semena pada na peščena tla.

Tako hočem tudi jaz zopet poprijeti se neprijetnega Sisifovega dela, grajati stare grehe in napake, deliti mladini svete, dobre ali slabe, kakor znam. Kedor hoče, naj me posluša, kogar to dolgočasi, naj se drugam oberne! Začnimo torej!

V rokah imam pisemce, ki se začenja: »Vidé, da je pri vas že marsikedó dobrega sveta iskal in tudi našel, kar se pesnikovanja tiče, prederznem se tudi jaz poslati vam nekoliko pervih glasov iz svoje okorne lire. Spregovorite, prosim vas, nekoliko na zadnji strani lista o njih, akoravno katera pesem še zadnje strani vredna ne bó. Meni je za čas, katerega potratim s pesnikovanjem, ki ne bode morda nikomur koristilo.« ....

Zadnje besede — upam, da so iz serca govorjene — kažejo nam pametnega mladeniča, ki zna ceniti vrednost časa. Vreden je torej poštenega, moškega odgovora. Poglejmo pesmi njegove. Perva je: „Sloga;“ star, a vedno še dober predmet; samo treba, da ga človek zna dobro obdelovati, da ga prime za kako novo stran, kaže nam ga v „novi luči.“ Glejmo, kako nam slogo priporoča naš pesnik. Pesem slove, od besede do besede, tako:

Tam v zelenem logu
Pevajo spet tice,
Gorka jih ljubezen
Veže ko sestrice.

Tam na zlatem polji
Ziblje se klasovje;
Žanjec povezuje
Složno ga v snopovje.

V bisernih valovih
Riba poskakuje:
Maščevalnost, jeza —
V sercu ji je tuje.

Kralj narave krasne
Pa bledi zavida,
Vidi brata v solncu,
Plot na pot mu zida.

Sedaj, ko je že prepozno, vidim, da nisem stvari začel na pravem koncu. Treba je bilo podati pesem sámo, brez naslova in potem vprašati bralca, ko jo je prebral, kakor pri uganki: Kaj je to? Težko, da bi mi bil vsakdo takoj, brez daljšega pomišljevanja odgovoril: Sloga! In vendar se mi zdi, da nam pesnik ni hotel podajati uganke. S tem je izrečena konečna sodba o pesmi. Misel ni jasno razvita, nikar pa krepko, živo, plastično predočena, tako da bi se človeku prijela uma, segla mu v serce, da bi ga prepričala, ogrela, navdušila! A kaj je pesem, resna pesem brez tega!

Gotovo! Ako bodeš pesem prebiral in prebiral, premišljeval jo in prevdarjal, kakor kako „skrivno razodetje;“ začelo ti bode sčasom svítati, jel bodeš ugibati in slednjič bodeš morebiti celo ugenil, kaj je pesnik hotel. Ali to priča samo tvojo bistroumnost, nikakor pa ne pesnikove. Pesnik ní da bi samo hotel, treba da tudi more in zverši, kar hoče.

O pervem pogledu se vidi, da pesem razpada na dva dela, ki sta si, ali prav za prav, hočeta si biti v nasprotji, kar bomo takoj videli. O pervem pogledu, pravim, to nam kaže besedica „pa“ v 2. verzu zadnje kitice: Kralj narave krasne pa bledi zavida. Tu pa moram mimó gredé kar naravnost povedati, da sem pri pervem branji zadnjo kitico čisto krivo razumel; pri besedah: »Kralj narave krasne pa bledi zavida«, prišel mi je na misel — mesec; v tej misli me je tudi še poterjal 3. verz: »Vidi brata v solncu« (po nemško rečeno: vidi solnce, ki mu je brat); ali zadnji: »Plot na pot mu zida«, pokazal mi je še le, da sem na krivem potu; treba je bilo torej verniti se nazaj; po daljšem premisleku sem spoznal ali ugenil, da „kralj narave krasne“ mora biti — človek. Ali sem pa jaz sam kriv té neprijetne zmote? Ali ni morebiti pesnik nekako nejasno izrekel svojih misli? Pa pustimo to!

Pesnik nam torej, kakor smo srečno ugenili, v pervih treh kiticah predočuje, kako povsod v naravi vlada sloga, ljubezen; samo kralj narave, človek, goji z a v i s t v svojih persih. Poglejmo zdaj, kako nam predočuje pesnik slogo v naravi!

S.

(Dalje prih.)