Krvavi denar
Krvavi denar Povest iz minulih časov Anton Stražar |
|
Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII. XXIII. XXIV. XXV. • dno |
I.
[uredi]Bogati kmet Šimnovec iz Zabrezja
je imel vsega v obilnosti,
le lastnih otrok nič ...
Divne naše Kamniške planine so se ravno bleščale v vsej krasoti, ko je koračil moravški kaplan Matijče maševat k eni izmed mnogoštevilnih podružnic moravške fare. Veseli ptički so delali s svojim petjem radost občno priljubljenemu gospodu. Na vrhu znanega klanca moravške okrajne ceste na Bobovniku se je ustavil duhovni gospod, da si nekoliko oddahne in naužije svežega jutranjega zraka. Zares krasno pomladansko jutro je bilo ...
Bila je šesta sobota po Veliki noči, naslednji dan, v nedeljo, pa imajo Zabrežani pri svoji podružnici običajno žegnanje. Radi tega je tudi že v soboto maša, da se izpostavi sv. Rešnje telo za naslednji slovesni dan.
Ko dospe prijazni kaplan do cerkve, so ga tam vaščani že pričakovali v obilnem številu. Po kratkem pozdravu pristopi k njemu kmet Šimnovec s prošnjo:
»Častiti gospod kaplan, kajne, saj pridete po sveti maši k nam na običajni zajtrk.«
»Kajpak, Šimnovec, Vašemu prijaznemu vabilu se ne odrečem.«
Mladi fantje, ki so že zarana pokazali svojo spretnost v pritrkavanju, so po končanem opravilu še posebno ubrano pritrkavali, ko sta stopala kaplan in Šimnovec nizdol proti lepi Šimnovčevi domačiji.
Brhka, komaj nekaj nad tridesetletna gospodinja je imela že mizo pogrnjeno z lepim belim čipkastim prtom, na nji pa na krožniku narezano potico, v stekleničici izborno domače žganje in pa skodelico s sladko kavo.
Na prijazno vabilo obeh, gospodarja in gospodinje, se vsede kaplan, poleg se prisedeta tudi mož in žena. Med zajtrkom začne Šimnovec:
»To veste, gospod, da sem že deset let oženjen; pa po teh letih sem prepričan, da nimam več pričakovati potomca. Ker mi Bog ne nakloni nobenega otroka, sem sklenil vzeti kakega fantiča za svojega. Gospod, ki poznate razmere v našem kraju bolje od mene, ali bi mi vedeli kaj svetovati?«
Kaplan Matijče použije po tem nagovoru še kozarček žganja, malo pomisli, nato pa odgovori:
»Šimnovec, ne smete godrnjati nad božjimi sklepi; vedite, kar komu Bog odloči, že ve, zakaj tako. Ker nimate upanja, da bi se veselili svojih otrok, je prav, da si vzamete kakega revčka v oskrbo. Seveda, priden mora biti. Saj taki otroci včasi še raje ubogajo ko lastni.«
»Jaz ga vzamem! Samo nasvetujte!«
Gospod Matijče pomolči – zamislil se je v neko zelo važno stvar – po tehtnem premišljevanju spregovori:
»Šimnovec, Vaši želji iz srca rad ustrežem. Pri nas v Moravčah vem za pridnega fantiča, ki je sedaj moj ministrant.«
»Čigav pa je?«
»A, čigav! Gotovo poznate Rjavčevo Meto. Težko ga preživlja ona; prav za prav, treba bi ga ji ne bilo – pa kaj hočemo! Kdo je dandanes brez napak? Drugače pa je fantič priden in bistrega uma, da si boljšega želeti ne morete.«
Isto jutro se je Šimnovec s kaplanom domenil še več važnih reči. Bilo je že sredi dopoldneva, ko se je vračal kaplan nazaj proti Moravčam. Sicer zgovorni gospod se tokrat po poti grede ni nič zanimal za marljive delavce po njivah, pa tudi ni mnogo občudoval krasnega dne. Ves ta dušni nemir pa je povzročal kaplanu Metin sin Jurče. Gospod Matijče je dobro poznal zapletljaje človeškega življenja, bolje ko vse svoje verne ovčice. Kot vestnega človeka ga je skrbelo, je li bo dobro storil Šimnovcu, ali ne, ko mu je nasvetoval Metinega sina Jurčeta ...
Gredoč proti Moravčam se je kaplan Matijče nekoliko pred trgom še ustavil na malem parobku Rjavem hribu. Brisal si je znojne kaplje. Pred njim se je v vsej krasoti videla Limbarska gora, božjepotna cerkev sv. Valentina, znana daleč naokrog vsem pobožnim romarjem.
II.
[uredi]V ponedeljek po zabreškem
žegnanju je Podlipčev Jozelj
privedel k Šimnovcu Metinega
sina Jurčeta.
Na vzhodni strani Moravč, par streljajev od okrajne ceste, ki vodi proti Pečam, je stala ob času te povesti Rjavčeva koča. Da njeni stanovalci niso bili bogati, to je lahko vsakdo videl na zunanjosti koče. Poleg lesene koče ni bilo drugega poslopja ko mala staja za par koz. V pričetku prejšnjega stoletja si je postavil to kočo Rjavčev Grega, ki je bil doma s trdnega grunta na peških hribih. Z doto 50 goldinarjev je kupil kos zemlje, si postavil hišico, pa se oženil. Da se je mogel preživeti, je delal s tesarji okoli. Ko je takole ob nedeljah počival doma po celotedenskem napornem delu, je bil vselej vesel. To radost pa mu je naklanjala njegova zdrava in prijazna hčerkica Marjetka.
»Ti, Micka,« tako je Grega pogostokrat govoril svoji ženi, »veš, najine Marjetke bi bilo škoda, da bi se kje mučila in žgala poleti na vročem solncu.«
»I, kaj pa bo? Prvo pastirica, potem pa dekla ...«
»To pa ne, Micka! Ko bo večja, jo izročiva teti v Ljubljano, da jo izuči za kuharico.«
Kakor je vedno namerjal Grega, tako je tudi izvršil. Brhki Marjetki je bilo petnajst let, ko jo je oče izročil teti v Ljubljano. Gibčna in razumna deklica se je v nekaj letih že privadila kuharstvu. Prvo službo je nastopila pri nekem gospodu na Sv. Petra cesti.
Oče Grega se je rad v družbi pohvalil s svojo hčerjo in je bil ponosen nanjo. Pa tudi moravška dekleta so kar škodeželjno gledala svojo nekdanjo ubožnejšo vrstnico, kadar je prišla domov na obisk. Marsikateri fant, ki jo je videl pri cerkvi, pa je porekel: »Kdo bi mislil, da je kočarja hči!«
Ali po preteku štirih let je prišlo drugače.
Prej tako ponosna Marjetka se je vrnila domov, ne več rdeča in cvetoča, pač pa z malim sinčkom v naročju ... Zvedave ženice so poizkušale dognati kaj o zgodbi in o otrokovem očetu – a zaman. Posebna radovednost pa je trla ženice, zakaj daje kaplan Matijče mesečno denar za prehrano malega Jurčeta in ga hodi sem in tja tudi pogledat.
Ko sta nekoč skupaj hodila moravški cerkovnik in kaplan Matijče, sta spotoma pila v javorških hribih pri Kolanču. Šla sta nizdoli precej okrogla, pa se cerkovnik opogumi in pravi:
»Gospod, ne veste, kako, zlodja, je moja babnica radovedna, kdo je oče Metinega otroka. I no, kako je to, da ga imate vi tako radi?«
Na to zvedavo vprašanje odgovori kaplan:
»Veste, Tomaž, kaj Vam povem? Če me še enkrat kaj takega vprašate, bo konec najinega prijateljstva. Pa kar hitro!«
Prestrašeni cerkovnik je postal takoj čisto trezen in se je opravičeval na vse mogoče načine. Šele, ko ga je Matijče zopet potolažil, je cerkovnik slovesno obljubil, da o tem ne bo nič več niti zinil ...
Ko je bilo malemu Jurčku štiri leta, sta pomrla Metina oče in mati za kozami, ki so takrat razsajale tudi po moravški dolini. Po smrti staršev je sama životarila Meta z malim, toda prikupnim Jurčetom. Brez posebnih sprememb sta živela enomerno do tiste sobote, ko je bil kaplan pri bogatem Šimnovcu na zajtrku.
Mati Meta je ravno nekega nedeljskega popoldneva učila malega Jurčka in ga izpraševala razne molitvice, ko je stopil v kočo kaplan Matijče.
»Dober dan, Meta! To je pa lepo od tebe, da učiš Jurčeta,« ogovori in pozdravi kaplan. Meta mu tudi odzdravi in ponudi stol.
Ko kaplan sede, začne znova:
»Ti, Meta, pošlji Jurčeta v kaplanijo; tam dobi fant jedila, ki mu jih bo dala naša kuharica.«
Brzonogi dečko odide, v koči pa ostaneta sama Meta in kaplan.
»Ne veš, s kakim namenom sem prišel k tebi. Torej poslušaj: prišel je čas, ko se boš poslovila od sina. V izrejo ga vzame bogati Šimnovec iz Zabrezja. Jaz sem že vse oskrbel. Če bo Jurče priden in pošten, utegne biti kdaj še dober gospodar.«
Meti stopijo solze v oči, a kaplan jo tolaži:
»Ne bodi žalostna, Meta; le pomisli, mar ni tako bolje za otroka? Ga li moreš ti drugače preskrbeti za bodočnost? Pa tudi ti ne boš pozabljena, ne boj se!«
»O, ubogi moj otrok! Tako mlad, pa se boš moral ločiti od matere. – Očeta svojega pa, bogvé, če boš kdaj videl ...«
»Saj ga tudi videti ne sme!« nadaljuje kaplan. »Le pomisli! Bog mu odpusti mlade in norostne čase; toda on je zdaj že poročen zdravnik, – o Jurčetu še ničesar ne vé njegova žena ... Ves zakonski mir med njima bi bil razrušen, ako bi zvedela o tem. Odpusti mu, on bo že vedno na skrivaj potom mene skrbel tudi zate. Zato sem ti porok jaz. Spominjam se še dobro tistih časov, ko smo se skupaj šolali v Ljubljani in ko se je seznanil Andrej Stoklas s teboj. Saj bi te bil vzel za ženo, toda on je rabil denar za zdravniške potrebe. Najti je moral bogato nevesto, sicer bi bile vse njegove študije ostale brezpomembne. Odpusti mu, Marjeta, jaz te prosim v njegovem imenu!«
Na vse to spregovori Meta le trpko:
»Vem, da se revščina in bogastvo ne zlagata. Da sem na to mislila takrat, bi vsega tega ne bilo in meni bi se bolje godilo. Tudi vem, da učen mož in neuka ženska ne spadata skupaj. A čemu tedaj zapeljujejo učeni ljudje preprosta dekleta?«
Tem prepričevalnim besedam kaplan ni vedel ugovora, zato je govorico spravil v drug tir. Domenila sta se z Meto nekaj podrobnosti o Jurčetu in da ga bo naslednji dan vedel k Šimnovcu Podlipčev Jozelj, Meta pa da ga bo pozneje kdaj obiskala na novem domu.
Še preden je naslednje jutro vzšlo solnce izza Limbarske gore, sta koračila Jurček in Podlipčev Jozelj proti Zabrezju. Ta Jozelj je bil nekake vrste večni popotnik. Pohajal je brez namena okrog, najraje pa le okrog izobraženih ljudi. V mladih letih je bil namreč v ljubljanskih latinskih šolah. Pa se mu je um omračil radi prehudega učenja. Ta nesreča mu je predrugačila vse življenje, vsi njegovi upi kakor tudi njegovih staršev, vse je bilo izgubljeno. Dasi je bil pozneje videti čisto pameten, ali pečat nesreče mu je za vedno ostal.
III.
[uredi]»Ta fantič mi je pa všeč! Je
tako bister in priden, samo če
kdaj še lump ne postane ...«
Le par dni je bil devetletni Jurček malo otožen na novem domu, pa ta otožnost je prešla kmalu. Kako tudi ne! Vsi, gospodar, gospodinja, stari stric Miha, hlapec in dekla, vsi so vzljubili umnega in prikupnega fantiča. Najbolj pa se je sprijaznil z Magdalenco, ki je bila njegove starosti in ji je bil Šimnovec stric. Gospodar jo je vzel za svojo, ker je njegova omožena sestra imela več otrok, pa le manjšo kmetijo; zato jo je lahko pogrešala.
Ko sta Jurče in Magdalenca v hribu nad cerkvijo skupaj pasla, ga zvedava deklica vpraša: »Jurček, ali so tvoj oče bili tudi tako dobri kakor so naš stric?«
Pri tem vprašanju je postal Jurče žalosten in deklica je izvedela:
»Magdalenca, jaz imam samo mamo, očeta pa ne poznam ...«
»Potem si pa revež!« ga z otročjo modrostjo pomiluje deklica.
Od tega časa deklica ni več izpraševala Jurčka po očetu.
V istem letu 1839., v vročem mesecu juliju, je neko nedeljo popoldne kaplan Matijče kar iznenadil Šimnovca. Prišel je k njemu na obisk, pa ne sam. Z njim je prišel še neki drugi gospod.
Šimnovec je ravno ležal za čebelnjakom in dremal, ko ga dregne kaplan s palico.
»No, no, dober dan, Šimnovec! Malo počivate v hladni senci. Prav, saj zadnje dni ste dosti trpeli z žetvijo.«
»O, Bog daj dober dan! Pa ravno tako želim tudi vam, nepoznani gospod! To me pa veseli, gospod kaplan, da ste me prišli obiskat. Stopimo no v hišo!«
Ko so sedeli v hiši pri dobri malici, pa vpraša kaplan, kako se kaj obnaša Jurček, je-li ubogljiv, ali kako?
»Ta fantič mi je pa všeč, ker je tako bister in priden. Samo če kdaj še lump ne postane ...«
Če bi bil Šimnovec pri teh besedah kaj pazil na tujega gospoda, bi videl, kako je postal zmeden in da mu je solza stopila v oko ... Tuji gospod, bilo mu jo komaj trideset let in je bil prijetne zunanjosti z malimi rumenimi brčicami, reče v nemškem jeziku kaplanu, naj pokličejo Jurčeta.
Dečko je bil kmalu v hiši; seveda je ostal kar pri vratih in je zvedavo ogledoval tujega gospoda. Šele na kaplanovo besedo se je upal stopiti bliže. Težak boj je imel v srcu dr. Andrej Stoklas, ker to je bil on, Jurčetov oče. Pred njim stoji lastni sinko, pa se mu ne sme dati spoznati za očeta ... Komaj se je premagoval, da ga ni vpričo obeh objel in zaklical: Moj sin! Pa tega ni storil ... Pogladil je Jurčka po licih in glavi ter mu govoril:
»Jurček, le priden bodi! Na, tu imaš desetak, naj ti kupijo zanj obleko in še kaj!«
Dečko je hotel poljubiti roko tako velikodušnemu gospodu darovalcu, pa tega mu ni dovolil, temveč je dejal:
»Je že dobro, Jurček; če boš priden, bom zvedel že od gospoda kaplana, pa ti bom še kaj podaril!«
Kmalu nato sta se kaplan in tuji gospod poslovila.
To so se pri Šimnovcu čudili vsi in blagrovali malega Jurčeta, ki je dobil kar deset goldinarjev za darilo. Hlapec Šimen je rekel proti dekli: »Hudiča! Meni pa noče nihče nič dati. Jaz se moram pa za toliko denarja truditi skoro pol leta.«
Stric Miha, ki si je prej pobliže ogledoval kaplanovega spremljevalca, je pa sam s seboj govoril: »Hej šenta, ne rečem dvakrat, če ni ta gospod vzel Rjavčevi Meti dekliškega venca!«
IV.
[uredi]Rokovnjači in druga taka sodrga
so dan za dnem nadlegovali uboge kmete.
Vse se je balo in treslo pred Pajkom iz Vrhovelj.
Še vse drugačno in bolj trnjevo življenje so imeli naši kmetski predniki kakor dandanes mi. Rokovnjači, cigani, desetine, pa valptov bič, to so bile neznosne nadloge, ki so trle naše očete. Pač je francoska vlada dobro stopila vagabundom in graščakom na prste. Pa ko je črnorumeni avstrijski orel znova razpel svoja krila nad našo kranjsko deželo, se je vrnilo vse po starem. Malomarna avstrijska vlada se je bore malo brigala za blagostanje naših prednikov.
Prav mrzel zimski dan je bil v letu 1845., ko je prišel mesar Grof iz Št. Vida k Šimnovcu prašiče klat. Prvo, kar jim je povedal zgovorni možiček, je dalo govora za ves dan. Vsi Zabrežani so se kar križali od groze.
Prejšnji večer je bil namreč pri Martinčku v Rafolčah strah in groza. Ko so že vsi spali, jih zbudi ropot voza in konj. Gospodarja pokličejo zunaj, da naj jim da pijače. Bila je že takrat, kakor je še dandanašnji, tam gostilna. Deset čudno našemljenih možakov se vsede za mizo.
Nekaj časa pijejo, nato pa ugasnejo luč in vdero v čumnato in klet ... Gospodinja je bila še toliko pogumna, da je kar v sami srajci skočila skozi okno in letela po vasi klicat ljudi na pomoč. Pa preden so se vaščani zbrali, so jo lopovi že odkurili z dobrim plenom; vzeli so suho meso dveh prašičev, nad 100 bokalov vina in še nekaj denarja. Seveda so oddirjali na vozu in jim slediti ni bilo mogoče.
Šimnovec, ki je sedel pri topli peči in špilil palčice za zavezo klobas, se je kar tresel ob tej novici. Še na vivček, ki ga je imel v ustih, je pozabil, da mu je padel na tla.
»Ti, Lovrenc, kaj pa misliš, kdo neki so bili ti lumpje?«
»I, kdo so bili,« nadaljuje Grof, »tisti lopov Pajek iz Vrhovelj je že bil, pa Prelovšek iz Gradišča. A saj, zlodja, ni skoraj dosti varno govoriti. Saj veš, da živimo v takih časih, da sosed sosedu ne sme nič zaupati in verjeti.«
»Preloži nam že Bog enkrat te težave!« vzdihne Šimnovec.
Proti večeru istega dne je k Šimnovcu prišel daleč naokoli znan berač Smolež. Usedel se je kar k topli peči, dobro vedoč, da dobi tudi on kako svinjsko dobroto, ki so se kuhale in pekle.
Ko je bil pridni in zgovorni klavec Grof z obema prašičema gotov in so vsi posedli okrog velike mize, kamor jim je gospodinja nanosila celo kopo dobrih pečenih klobas krvavic, so vsi nekaj časa kar molče jedli; nato pa se je začelo živahno govorjenje in žejo so si gasili z izbornim sadjevcem. K vsej veselosti je najbolj pripomogel berač Smolež, ki je pravil razne resnične in zlagane novosti, da so ga vsi strme poslušali.
Kot skrben gospodar je Šimnovec vedno zgodaj vstajal bodisi poleti ali pozimi. Zatorej je bil tudi naslednje jutro prvi na nogah. Prvo je pogledal vselej k živini; tam je bilo vse v redu. Nato gre proti kašči, ki je stala med hlevom in hišo. Namenil je namreč pripraviti par vreč raznega žita za mlenje, da ga dopoldne popelje Jurče v mlin.
Pa v kašči ga je čakalo silno iznenadenje!
Sneg okoli poslopja je bil ves razhojen, poznali so se tudi tirovi sani, in žito je bilo raztrošeno vmes. Kakor starčku so se začele tresti noge krepkemu možu, ki je skozi le priprta vrata stopil v kaščo ...
Žena in dekla, ki sta prišli tudi že med tem v kuhinjo, sta slišali obupen možev klic: »O, tatovi, tatovi!« V grozi letita h kašči, pa najdeta tam Šimnovca, ki je sedel na malem stolcu in je kar zmedeno zrl svojo ženo ... Tudi iz sosednjih hiš so radi hrupa prihiteli ljudje. Kot blisk se je raznesla govorica po vasi, da so tatovi pri Šimnovcu pokradli nad 50 mernikov žita, več kosov platna in tudi nekaj denarja, ki ga je imel Šimnovec tam shranjenega.
Berač Smolež, ki je koračil sredi dopoldneva po samotni moravški okrajni cesti proti Praprečam, pa je sam s seboj govoril: »He ja, he ja, dobro sem motil Šimnovčeve s svojimi storijami. Danes pa bo znal Šimnovec lahko samo eno pripovedko o svoji okradeni kašči. Par tolarjev mi danes ne odide; mora mi jih dati general Pajk kakor na domenjeno pogodbo, saj brez mene bi mu ne bilo šlo tako gladko. No, pa saj Pajk ni stiskač, on dobro plača svoje ljudi ...«
Med tem ne baš poštenim samogovorom je srečal Smolež Podlipčevega Jozeljna iz Škocijana.
»Kaj pa, kaj, Smolež, kako ti gre? Govoriš pa tako seboj kakor štirje. Pa ne, da bi se bil kaj s hudičem menil? Saj včasih smo rekli: Kdor sam seboj govori, se z zlodjem zgovarja!«
»Bodi no, bodi malo drugačen, Jozelj, saj škoda za tebe, ker si bil v šolah, pa včasi take otrobe vežeš. Stopi raje proti Šimnovcu, tam dobiš pečeno klobaso, ker so včeraj klali. Pa še nekaj: ti si se gotovo učil v črnih šolah, kako se bere Kolomon. Danes imaš priložnost, da Šimnovcu izslediš tatove, ki so mu nocojšnjo noč pobrali več ko polovico žita iz kašče, pa še druge stvari!«
»Veš ti, Smolež, boj se ti Kolomona. Če bi jaz kaj gledal v njem – mogoče bi pri tatinski družbi našel tudi Smoleža! – Pa mi ne zameri, prijatelj! Bodi mi pozdravljen in ne imej hudiča za strica!«
Kakor bi berača polil z mrzlo vodo, tako so slabo vplivale nanj te besede. No, tolažil se je: »E, kdo se meni za ubogega in zmešanega starega študenta; on je učen, pa jaz le bolje živim ko on, čeprav ne znam tistih preklicanih čačk in še nisem nikoli imel v rokah črnih bukev ...«
V.
[uredi]Po vseh vaseh so uvedli
straže zavoljo rokovnjačev.
Tudi Jurče je stražil – pa
ravno pri straženju je postal
njih pomagač.
V naši domači zgodovini in v ljudskem pripovedovanju so še ohranjeni spomini na tiste čase, ko so prebivalci poedinih krajev in vasi morali sami med seboj organizirati straženje svojega imetja zoper nadlego rokovnjaških in tatinskih tolp. Očanci, ki so se še osebno spominjali vaškega straženja, pa so po večini že odmrli.
Take straže so uvedli pri nas tudi v letu 1845., kmalu zatem, ko so predrzni tatovi pokradli pri Martinčku v Rafolčah in pri Šimnovcu v Zabrezju. Stražarji so se vrstili po redu in vsako noč je v vasi stražil le po en mož, ako je bila mrzla noč, pa menjaje po dva. Hiša, ki ni imela nobene sposobne osebe za stražo, je morala pa plačati prispevek.
Oborožen je bil stražnik običajno s »helebardo«, večinoma pa tudi z nožem in pištolo.
O svetem Pav', pravijo, vsaka baba od mraza prav'. Tudi tisto leto se je uresničila ta narodna prislovica, ko je stražnik stric Miha stopical po Zabrezju gor in dol in ravno zvečer po godovnem dnevu sv. Pavla. Čeprav je bil zavit v kožuh in imel na glavi kosmato ovčjo kapo, ki mu je zakrivala tudi pol obraza, mu je vseeno mraz silil v ude.
Stric Miha je torej hodil po vasi sem in tja in seveda izročeval vso tatinsko in roparsko sodrgo vsem hudičem, češ: kako bi se človek zdajle lahko imenitno grel doma na peči in zadovoljno spal! Možaku je bilo že nad 50 let, zato je imel mraz še večjo moč do njegovih udov.
Nekako okoli tretje ure v jutru pa gre Miha v domači topli hlev, kjer je ležal Jurče in sladko spal.
Stric zbudi fantiča in ga prosi, da bi nekaj časa hodil namesto njega po vasi.
»Zakaj pa ne, stric! Čeprav sem še mlad, pa se nič ne bojim! Le pojdite spat, da se malo ogrejete. Če bo kaj posebne sile, bom pa že sklical ljudi na pomoč! Enega ali dveh se pa ne bojim!«
S temi besedami odide pogumni petnajstletni Jurče takoj na stražo.
Prav ponosno je hodil Jurče s helebardo po vasi, eno roko pa je vedno tiščal v kožuhov žep, kjer je tičala nabasana pištola. Toda po preteku dobre ure mu je silni mraz do dobra ohladil njegovo korajžno kri. Sredi vasi na malem parobku je stal Lovretov kozolec, ki je imel zvečine vsa okna obložena s prosenimi otepi. V to zatišje se je odločil umakniti Jurče vsaj za nekaj časa pred mrzlo sapo.
Krenil je pod kozolec. Tu je bila naložena tudi stelja in konjska mrva. Jurče si hitro napravi v senu dobro skrivališče, da se ubrani hudega mraza. Tako skrit in v debel kožuh zavit, je ždel Jurče nekaj časa; pa začel se ga je lotevati dremež. V kratkem času je zadremal ...
Vsej okolici v grozo znani kolovodja nadležne sodrge, kakor so rokovnjače imenovali kmetje, Pajek iz Vrhovelj pa je opazoval mladega in neizkušenega čuvaja. Ko se je prepričal, da je trdo zaspal, mu odvzame helebardo, nato pa ga prime za obedve roki in kliče:
»Hejo, hejo, mladi čuvaj! Kako pa stražiš?«
Jurče se zbudi in hoče v zmedenosti poseči po orožju, po helebardi, toda ni je bilo nikjer, poleg tega pa ga je Pajek trdo prijel za obe roki.
»Nič se me ne boj, fantič, mene, starega poštenjaka Pajka iz Vrhovelj. Dobro jutro sem ti prišel voščit! Toda to ti povem: Ako se mi le ganeš ali zakričiš, ti odbije zadnja urica!«
Do smrti preplašen Jurče ni vedel, kaj bi storil ... Pa iz te zadrege ga znova reši sam Pajek.
»Da me boš poznal, fantič, da ima Pajek tudi dobro srce, vzemi tukaj le dva tolarja. Jaz te bom zdaj toliko časa čuval, da moji ljudje izvrše svoje delo. Ko bom pa čul sovino skovikanje, te izpustim! Takrat pa začni vpiti: Hejo, ljudje, pokonci, tatovi so v vasi, tatovi! Pa ujeli ne bodo nobenega, samo ti boš imel ujeta dva tolarja – kaj ne?«
Po preteku pol ure se je res začulo sovino skovikanje. Pajek zapusti Jurčeta in naglo odide.
Mladi stražnik Jurče zdaj začne kričati na vse grlo. Še preden je poteklo četrt ure, je bila vsa vas na nogah; vsi so bili zmedeni in preplašeni, kajti kaj kmalu se jim je nudil naslednji prizor:
Obupani Lovrač si je ruval lase od velike žalosti, kajti iz kašče so mu večjidel vse pobrali tatovi.
Za njimi pa ni bilo nikakega sledu več, kakor da so se v zemljo vdrli ...
Jurče je par dni taval žalostno okoli kakor mlad evangeljski Judež. Toda denar mu je tolažil vest, kajti bil je nekako sebičen, premagal se je in ni izdal glasovitega Pajka. In vse to je odločilo njegovo nadaljnjo usodo.
VI.
[uredi]Zabrežani niso vedeli, kam
je pobegnil Jurče v l.1849. pred
lovci in soldaškim stanom.
Jurče je bil bistroumen dečko. Le žal, da je poleg dobrih vrlin imel tudi napake: bil je zelo samsvoj, prekanjen in lakomen. Te slabosti, dasi v otročjih letih še čisto v mali meri, je opažal na njem tudi moravški kaplan Matijče. Skušal mu je ta plevel izruvati kar s koreninami – mislil je že, da je v resnici vse ukončal, pa se je motil. Čim je Jurče prehajal v fantovska leta, tem večje korenine so rastle v njem. Vtepel si je v glavo, da mora postati še imovit posestnik. Računal je na tovarišico Magdalenco, kajti pojmoval je dobro, da bo deklica kot ljubljenka Šimnovčevih nekoč dedinja vsega grunta in ponosna nevesta. Njo ujeti na srčne limanice, pa bo vse šlo lepo!
S prirojeno lokavostjo je Jurče tudi čisto premotil Šimnovca. Napeljal je nekoč ob ugodni priložnosti – bilo mu je že 18 let – svojega gospodarja na pogovor:
»Vi, boter, kajne, ne boste hudi, če vam po pravici povem, da se imava rada z Magdalenco. Priden bom, kar se bo dalo; kajne, da me boste rešili od vojaščine?«
V tistih časih so fante lovili k vojakom. Kdor pa je imel grunt, se mu ni bilo treba bati »suknje bele«, ki je bila v resnici strašno tesna vsakemu ujetemu fantu, kajti mladega so uteknili v vojake; domov pa, če se je še povrnil, je prišel že prileten možak ali pa kot pohabljenec.
Ves v veselju je bil zato Jurče, ko je gospodar očetovsko odvrnil:
»Nič se ne boj, fant; če boš tako priden kakor si bil doslej – ne boš soldat!«
A vendar je nenadoma prišlo drugače.
Šimnovi ljudje so sušili seno na Trdini; solnce je pripekalo, da je vsem kar lilo po obrazih, kakor bi jih s toplo vodo oblival. Še zgovorni stric Miha je kar molče obračal lepo dišeče seno. Nikomur se ni ljubilo govoriti, ker jih je mučila žeja. Ko so obrnili seno in od krajev prigrebli, pa so šli v seno pod košato lipo k odpočitku.
»Ti, Jurče,« začne čez čas zgovorni Miha, »si še mlad in si boš dobro zapomnil, kar ti bom sedaj povedal. Veš, tole lipo so zasadili tistega leta, ko so naši zmagali Turke pri Belem gradu. Tam je bilo hudo klanje, saj še danes pesem pravi: Stoji, stoji tam Beli grad, za gradom teče rdeča kri, da b' gnala mlinske kamne tri ...«
»Pa, stric, zdaj so se začeli naši znova z Lahom prekljati.«
»E, kaj bodo Lahi proti Turkom; teh bojazljivcev užene en naš kranjski Janez deset v kozji rog! Toda Turki so bili drugega kova! Kar na kole so natikali krščanske ljudi ali pa njihove glave. Bodi Bog zahvaljen, da ni teh vragov več na našo zemljo!«
»Mi Kranjci smo pa res reveži,« pritakne vmes Bokšetov Jaka, ki je Šimnovčevim pomagal, »včasih so nas stiskali divji Turki, povrhu pa še graščaki; zdaj pa rogovilijo Lahi, rokovnjači, tatovi in še druga golazen. Ali bo kdaj boljše ali nikoli?«
»Bo, bo, samo mi že ne dočakamo, kvečjemu pa sedanji otroci,« prevzame besedo Jozelj.
»Kako si misliš to stvar?« ga ogovori stric Miha.
»E ja, dragi moji, ko sem bil še v šolah, smo se učili marsikaj; prišel sem tudi do Šibilnih bukev; v njih sem bral čudne reči. Pa vam povem. Veste, da zdaj po vseh deželah vre, ljudstvo se hoče otresti nasilnega gosposkega jarma in tlake. Upori so po vseh večjih krajih, ljudje so izpregledali, da si morajo s silo priboriti svoje pravice! Pa tudi gosposki so se začele hlačke tresti, ker slutijo, da bodo morali popustiti, ker sicer bodo vse strune popokale! Tam v Šibilji se bere: Ko bodo ljudje letali pod nebom, pod zemljo in po zemlji z vozovi brez konj, takrat se bodo začele šele hude vojne. Oče in sin pojdeta skupaj pod orožje. Strašno bo na svetu. A ko bodo vojne končane, bo vse drugače. Kralji in cesarji bodo pregnani, narodi bodo postali svobodni. Pa tudi Ilirija, o kateri je pel naš Vodnik, bo znova oživljena in v njej bomo svobodni tudi Slovenci.«
»Ti si pa cel prerok, Jozelj! A kako dolgo bo tega?«
»Le verjemite mi, Šimnovec, da pride. Kdaj je pa vseeno,« odgovori prepričevalno Jozelj.
Med temi pogovori v hladni senci so začeli lesti temni oblaki izza Šmarne gore; šele votlo grmenje je predramilo Šimnovčeve ljudi, da so se hitro podali iz hladne sence k senu.
Hiteli so z delom, kar se je dalo. Šimnovec in Jurče sta pa odšla domov po vozove, da še spravijo posušeno seno tudi pod streho. Ravno zadnja dva vozova sta peljala domov gospodar in Jurče, ko se vlije ploha in med curki dežja tudi toča. Poprej od vročine, sedaj pa od dežja vsa premočena sta bila voznika, ko sta prišla pod streho.
Šimnovcu, ki že par let sem ni bil trdnega zdravja, je ta ploha toliko škodovala, da je legel. Nekaj časa niso smatrali domači njegove bolezni za opasno. Toda preden so žanjice začele žeti rmeno pšenico, so zabreški zvonovi zapeli zadnjo pesem Šimnovcu ... Jurče je skoro največ prejokal ob mrtvaškem odru svojega gospodarja. Ne samo radi užitih dobrot, temveč v zavedanju, da je s Šimnovcem izgubil mnogo ali pa tudi vse ...
Napočilo je leto 1849.
Kaka izprememba je medtem nastala pri Šimnovcu! Krepka gospodinja, vdova, je hitro pozabljala svojega rajnkega moža. Ljudje so začeli govoriti marsikaj, kar je zvedel tudi Jurče. Govorilo pa se je, da se bo gospodinja po Veliki noči znova omožila.
Toda popolnoma še kar ni mogel Jurče verjeti govoricam; hotel se je sam prepričati.
»Teta,« tako je začel govoriti Jurče neko nedeljo v postu, ko so sedeli za mizo on, Magdalena in gospodinja, »nekaj Vas bom vprašal, pa prosim, da mi tako odgovorite, kakor v srcu mislite! Dan na dan slišim od ljudi, da se boste kar po praznikih omožili. Rajnki boter, Bog jim daj nebeški raj, so mi obljubili, kar tudi Vi veste: Če bom priden, smem upati na kmetijo. Zdaj se bo pa kmalu začel znova prekleti lov na fante. Tudi mene že zadene strah. Zatorej bi pa le rad vedel, pri čem sem?«
V zelo neljubo zadrego je spravil Jurče s tem vprašanjem gospodinjo; pa tudi Magdalenca je postala nemirna in srce ji je začelo burno tolči – vedela je, da je sedaj gospodinja mejnik, ki bo razločil njeno in Jurčetovo bodočnost.
Ker gospodinja kar ni mogla hitro in točno odgovoriti, ji pomaga iz zadrege sam Jurče:
»E, teta, kaj bi slepomišili! Ako se boste omožili, Vam jaz ne morem braniti. Tisto pa povem: vojaške suknje ne bom nosil. A da bi bilo to celo zaradi Vas, je preneumno!«
»Ovbe no, Jurče, ljudje govore to in ono, ali pravega še do sedaj ni nobeden povedal. Pa zvedi Ti! Priletna še nisem, težko bi mi bilo stopiti v preužitek. Tega nečem, ker lahko še sama gospodinjim in gospodarim.«
Jurčetu se obraz navleče v čudne poteze – zdaj je doznal, kako je z njim ... Hitro vstane, odhajajoč odgovori še med vrati:
»Pa dobro! Bodite srečni, jaz sem zadnjo noč spal pri Vas in zadnjikrat južinal pri Šimnovcu – večerjal pa že ne bom več v tej hiši!«
Trdo je zaprl vrata za seboj in odšel venkaj na znano Trdino, kjer je tolikokrat sanjaril, da bo enkrat zemlja njegova in da ga bodo klicali za mladega Šimnovca ...
Sedel je tam na posekano staro hruško in začel razmišljati svojo temno, negotovo prihodnost ...
Iz mučne zamišljenosti in jeze ga predrami nežna, ljubka Magdalenca.
»Sédi tu k meni, Magdalenca. Zdaj vidiš, kako je ...«
»Nič ne maraj zato, moj Jurče! Za slabim pride vedno dobro! Če me ljubiš, kakor jaz Tebe – ves svet nama nič ne zmore!«
»Motiš se, Magdalenca. Že ena sama ženska nama je dosti prekrižala. Ali veš, kaj me zdaj čaka? Ne vesela poroka s Teboj, ampak puška soldaška. Pa to ti povem, ljubo moje dekle: če se vsi vragovi postavijo na glavo, vojaški puški uidem!«
»Kam pa hočeš za božjo voljo, Jurče?«
»Za enkrat še sam nič gotovega ne vem. Kamor pa pridem, Ti hitro sporočim!«
Dekle pri teh besedah zajoka in šele čez čas spregovori med solzami:
»Vidiš, Jurče, usoda naju začenja tepsti. Hudo mi je, spominjati se vseh srečnih trenutkov, ki sva jih preživela skupaj – pa kaj hočeva: tako se godi vsem ubogim ...«
Z nočjo vred je Jurče pospravil svojo obleko in kar je še štel za svoje imetje, da se odpravi iz hiše, pri kateri je bil skoraj deset let. Gospodinja ga pokliče v izbo in mu izroči ves denar, ki ga je imel shranjenega pri njej, poleg pa mu še sama priloži kupček križanih tolarčkov.
»Večerjo le še počakaj, Jurče, no!«
»Je ne bom čakal, teta! Bog Vam plačaj, kar ste imeli sitnosti z menoj in srečni bodite v novem zakonu! Z Bogom!«
Pri koritu ob cesti, kjer so napajali živino, ga je čakala potrta Magdalenca. Kratka je bila njuna poslovitev. Magdalenca se mu je naslonila ob prsi in govorila:
»Jurče, ali me boš pozabil, ali je to najin zadnji večer za vedno?«
Ves ta mučno-bolestni prizor je opazovala tudi gospodinja. Nehote ji je postalo tesno pri srcu. Pa zatrla je s silo ta čut usmiljenja v srcu in se domislila: Vsak je sam sebi najbližji ...
Molče in mrk je odšel Jurče iz Zabrezja. Po tem dogodku so vsi vaščani vedeli, da bo svatba v Šimnovčevi hiši.
O Jurčetu so pa rekli: Izginil je kakor kafra, kakor sneg spomladi ...
VII.
[uredi]»Mati moja, ali je res neki
dohtar moj oče? ...«
Rjavčeva Meta, Jurčetova mati, je že spala in precej časa je moral trkati sin, da se mu je oglasila. Zelo se je čudila mati, kako da tako pozno prihaja k nji na obisk – pa s celim zvežnjem!
Mati je užgala leščerbo, sedla k mali mizici, sin pa nji nasproti.
»Za božjo voljo, Jurče, pa menda nisi zapustil Šimnovčeve hiše?«
»Da, mati! Tudi Vas moram zapustiti, da me vtaknejo v prekleto vojaščino,« odgovori sin trpko. Nato pa v kratkih besedah, brez dolgih uvodov, izpove materi vse.
Meta si s predpasnikom briše solze in jokaje govori:
»O Bog, smiliš se mi, ubogi sin ... veš, da me tvoja nesreča huje tare ko tebe ...«
Sin nekoliko pomolči, nato pa zastavi materi vprašanje, ki se ga ni nadejala:
»Mati moja, ali je res neki dohtar moj oče? ...«
»Kdo ti je dejal, sin?«
»Zvedel sem to nocoj od Podlipčevega Jozlja.«
»Ne bom ti tajila! Vse izveš, saj enkrat moraš vedeti!«
Tako je Jurče slišal pripoved materino, ki mu jo je s solzami v očeh pripovedovala: o znanju z Andrejem Stoklasem, o kaplanu Matijčetu in Podlipčevem Jozlju. Kajti ti trije so skupaj študirali, kaplan in Stoklas sta srečno dovršila vsak svoje učenje, nesrečnemu Jozlju pa se je um omračil ...
»Ali veste sedaj, mati, kje biva ta moj oče, ki nič ne skrbi za Vas in zame?« vpraša z nevoljo sin svojo mater.
»Kar ti sedaj povem, Jurče, je tako resnica, kakor bi govorila pred samim Bogom! Kje je sedaj tvoj oče, ve samo kaplan Matijče in nihče drugi, tudi jaz ne. Mogoče pa ti kaplan pove, vendar ne smeš govoriti, da tvoj oče nič ne skrbi za naju. Le pomisli, koliko denarja sva že prejela od kaplana!«
»A, tako, torej je bil tisti denar od mojega nepoznanega očeta – ki se sramuje mene in Vas! Sram bodi takega človeka! Hej, zlodja, sedaj sem se pa nekaj domislil: takoj prvo leto, ko sem bil pri Šimnovcu, je s kaplanom prišel neki škric; še denarja mi je dal. Kaj pa, če je bil on moj oče?! ...«
»Da, pravi je bil! Toda pri meni se ni nič oglasil, vendar sem dognala, da se je s kaplanom mudil pri Šimnovcu. Vedi, jaz se ne potegujem za tvojega očeta, saj ti pravim, pojdi do kaplana, on ti mogoče kaj več pove. Samo tega ne govori, da je hudoben! ...«
Preden sta se podala k počitku, mu je mati hotela izročiti še nekaj denarja. Pa Jurče ga odrine od sebe ter ji govori:
»Ne maram, mati, za prvo silo že imam. Vi boste še bolj potrebovali od mene.«
»Kam si se pa sedaj namenil?«
»Še sam ne vem. Kamor mi bo bolje kazalo, tja jo mahnem. Svet je velik!«
Mati bi rada še kaj več govorila s sinom, ko sta se v zadnjih letih tako malokdaj pomenila. Toda Jurče je legel k peči in kmalu zaspal ...
Meta pa je sedela na postelji in še dolgo časa molila, prebirajoč debele molkove jagode. Zadremala je šele proti jutru. Zbudil pa jo je kmalu ropot, kajti sin je spravljal svoj zveženj za odhod ... Ob petelinovem petju je Jurče odhajal.
Dolgo, dolgo je še gledala mati za njim, brišoč si solzne oči ... Bila je močno žalostna, s težko mislijo v srcu: Sin odhaja v širni svet, mati ne ve kam, a sin sam tudi ne ...
VIII.
[uredi]Pred mestom Kamnikom je
bila znana »Ulagarjeva« krčma.
Tja so zahajali vsake vrste ljudje:
vojaški begunci, tobakarski
tihotapci, rokovnjači in taka
pisana družba. Med te ljudi je
prišel tudi Jurče ...
Mrzel veter je pihal s Kamniških planin, ko je v zgodnjem jutru koračil Jurče po veliki cesti. S kaplanom Matijčetom bi bil še rad govoril, pa ga ni bilo doma. Hodil je zelo slabe volje ...
V Dob je prišel naš mladi popotnik, ko je zvonilo baš sedmo uro. Krenil je k »Dragonarju«, v tistih časih najbolj čislano krčmo ob cesti, da dobi malo okrepčila. Ko je tam zajtrkoval, pride v krčmo nov popotnik, ki prisede ravno nasproti Jurčetu.
Neznanec Jurčeta pazno motri; ker sta bila sama v hiši, ga bolj potihoma vpraša:
»Odkod in kam, mladi prijatelj? Za vraga, jaz sem že tebe nekje videl, ali me ne poznaš?«
Jurče si pazljivo ogleduje neznanca. Bilo mu je okrog petdeset let; imel je lepo črno brado, telovnik pa žametast s srebrnimi gumbi. Sploh je bil opravljen kakor boljši kmetje tistih dob.
Neznanec se skloni čisto k Jurčetu in pravi: »Glej no, glej, fant, slab spomin imaš, ali ne poznaš Pajka, ha, ha!«
Jurče se nehote zdrzne pri tej novici – kajti domislil se je one mrzle zimske noči, ko je stražil ...
»Kam pa sedaj greš?«
»Sam ne vem kam.«
»Glej, zlodja, ali nisi več pri Šimnovcu? Saj so govorili, da boš enkrat mladi Šimnovec.«
Fant v glavnem pove Pajku vse izpremembe, ki so ga zadele. Pajk je med tem zajtrkoval; videlo se mu je, da je zelo ješč. Kajti velika suha svinjska klobasa mu je hitro izginila, žejo pa si je gasil s poličem vina.
»Torej še nimaš nič gotovega, kam bi se okrenil, da se skriješ pred vojaščino? Kaj pa, ali bi šel v našo družbo? Pa si brez skrbi pred vojaščino, fantič!«
»Kam neki bi pa šel?«
»Ne vprašuj! Ti pojdi z menoj, ako hočeš!« ...
Dobre pol ure po tem tihem razgovoru sta že koračila Jurče in Pajk proti Kamniku ...
Nizka in drugače nepriljudna krčma je bila Ulagarjeva. Pri domačinih ni bila ta hiša nič kaj v čislih. Pač pa so tja zahajali vsakovrstni tujci kaj sumljive zunanjosti. Dasi drugače pogumen, je Jurče s precejšnjo tesnobo v srcu stopil za Pajkom v to hišo.
Petero možakarjev je hkrati pozdravilo Pajka v krčmi – poleg so pa vsi kaj pazljivo ogledovali Jurčeta.
»Tovariši moji, ali vam ugaja ta fant, ki bo sedaj naš?«
»Je videti, da bo še enkrat pravi kajon, samo v šolo ga bo treba vzeti!« Tako mnenje izreče o Jurčetu Prelovšek z Gradišča.
Brez posebnih nagovorov je Jurče sedaj vedel, da je tovariš rokovnjačev, ki so se preživljali s tatvinami in po potrebi tudi z roparstvom. Poleg tega so se pa tudi pečali s tihotapstvom, hodeč na Hrvaško po tobak.
Ker je bil Jurče zelo lakomen na denar, se je kmalu kar pomiril s svojo vestjo, ko je prišel med to pisano družbo. Mislil si je: nekaj časa se bom pač klatil iz kraja v kraj, potem se bo pa že kako presukalo ... Kmalu je k družbi v gostilno prišlo še četvero ljudi; z mrakom so odrinili proti Tuhinjskem – vohunit, če se bo dalo kaj ukrasti ali drugače ugrabiti. Tako je Jurče hladnokrvno započel svoje novo životarenje v rokovnjaški družbi.
IX.
[uredi]Skoro bi se bilo doktorju Stoklasu
slabo godilo, ko se je sešel
z družbo tihotapcev-tobakarjev
v samotni gostilni onkraj Brežic.
Med tihotapci je bil tudi njegov
sin Jurče ...
V tretjem poglavju smo opisali snidenje dr. Stoklasa s sinom Jurčetom, ko je bil še pri Šimnovcu. Od tistega časa se je tekom desetih let mnogo izpremenilo.
Vrnivši se gospod Andrej z obiska pri svojem sošolcu, moravškem kaplanu, se je prijazni soprogi zelo čudno zdelo, da je bil tako otožen in duševno potrt. Skrbna Helenica je vpraševala moža, kaj mu teži srce, pa ni nič mogla izvedeti. Mislila si je, da se je morda prehladil ali da je drugače bolan. Pa ji je zanikal, naj ne skrbi za njegovo zdravje.
Kadar pa je hodil dr. Stoklas po samotnih vaških potih obiskujoč svoje bolnike, se mu je podoba njegovega sina Jurčeta vedno pojavljala pred očmi ... Smilil se mu je njegov ljubljeni otrok in vest mu je očitala bojazljivost, da se ne upa javno pokazati s svojim sinom – sadom brezskrbnih in vihravih študentovskih let ...
Poročil se je namreč dr. Stoklas, ko si je priboril obstoj za življenje, s Helenico iz imovite meščanske rodovine. Žena njegova je bila vzor zakonske ljubeznivke, a pogostoma je zalotila svojega soproga in se mu čudila, da je kar sredi besede obmolknil; če je bil pa pri oknu, se je zagledal kam v daljavo ... Spočetka je Helenica skrbno vpraševala svojega soproga, kaj je vzrok njegovemu dušnemu nemiru, ker pa ji soprog ni izdal ničesar, temveč jo sam tolažil, ga ni hotela več nadlegovati in se je sčasoma povsem privadila zamišljenosti svojega soproga. Glavno praznino v njunem zakonskem življenju je povzročalo le pomanjkanje otrok. Drugi tovariši Stoklasevi so po sprehodih vodili svoje otroke, dr. Andrej pa jih ni mogel. Rodila sta se mu dva kodrolaščka, a sta umrla že v detinskih letih. Gospa Helena je pogostoma vzdihnila proti svojemu možu: »Andrej, lepo je najino življenje v zakonu – toda zla usoda in nepoznano gorje sta v najinih srcih ...« Gospa bi bila še nadalje tarnala, ali videvši svojega potrtega soproga, da je ob takih besedah postal kar zmeden, je vselej hitro obmolknila ...
Vsa lepota majnika je sijala v naravi, ko se je dr. Andrej nekoč odpravljal z doma v oddaljeno selo k nekemu bolniku. Šele na večer se je vračal proti domu.
Utrujen in potreben okrepčila se je spotoma oglasil v gostilni za Savo. Ker so pri »Ribiču« znali postreči vsakemu gostu, se je tudi dr. Andrej rad tu oglašal, kadar so ga že opravki nanesli mimo.
Ko je tisti večer sedel v stranski sobici, je s posebno pažnjo poslušal pogovore osmero pivcev, ki so sedeli pri drugi mizi. Spoznal jih je takoj za tobakarske tihotapce. Dobro so si gasili žejo in pridno prazničili kozarce pa tudi krožnike.
»Ti, Jurče,« tako je povzel besedo prvi, bil je Pajek, »dobro si se danes odrezal in vreden si naše družbe. Nisem se nadejal, da znaš udariti s takim pogumom po graničarjih.«
»Veste, Pajek, jaz sovražim vse škrice in gospodo! Pa čemu? Pravil sem že vam vsem, da sem nekega dohtarja sin. A preklet bodi oče moj! Zapeljal je mater mojo; jaz sem prišel na svet, lump pa je obrnil hrbet materi in meni. Sedaj ima gotovo kako gosposko babnico. Tako se ravna poštenost in pravica pri škricih! Fej jih bodi, prekletnike!«
»Ali pa ne moreš nikjer izvohati svojega ljubeznivega očeta, Jurče?«
»Za zlodja, vsako sled je zabrisal za seboj. Pa nič se ne bojim; enkrat se bova že kje sešla. In to rečem, takrat se poigram z njim kakor maček z miško!«
Vroče in tesno je postalo dr. Stoklasu pri srcu ... Glava se mu je sklonila na prsi, v grlu ga je dušilo. Omedleval je ...
Precej truda so imeli domači, da so predramili nezavestnega dr. Stoklasa; močeč ga s hladno vodo. Prenesli so ga v kamrico, kjer je v zmedenosti in le pol razumljivo šepetal:
»Gorje meni ... in mojemu sinu ... Sin moj, ti me preklinjaš, pa ne veš zakaj! ...«
Tudi pivce-tihotapce je silno zmedel ta dogodek. Najbolj pa je bil prizadet Jurče. Vrelo mu je v glavi ... po čelu so mu tekle hladne srage ... Da si opomore, gre na sveži zrak. Ko je bil tako zunaj, hodeč sem in tja ... zasliši peket konjskih kopit. V mesečini zapazi kmalu v razdalji kakih tisoč korakov graničarje na konjih. Jezdili so naravnost proti »Ribiču«!
Jurče plane nazaj v sobo in zakriči:
»Bežimo! Graničarji so nam za petami! ...«
Kakor bi trenil, se je gostilna izpraznila v divjem pobegu tihotapcev. Eden je v vsej naglici udaril tudi po leščerbi, da je nastopila tema. V peketu graničarjev in ropotu odbeglih tihotapcev pa se je v kamrici iz nezavesti prebudil dr. Stoklas. Njegove prve besede so bile: »Kje je moj sin?« ... Toda nihče prisotnih mu ni vedel odgovoriti.
X.
[uredi]Jurče zapusti svojo pisano
družbo. Z Jakobom Trdino dobi
delo pri pekih v Trstu.
Ono usodno noč, ko se je Jurče po čudnem naključju sešel s svojim očetom, je sklenil, da čimprej zapusti svoje tovariše. Srečno so ti ljudje odnesli pete pred svojimi najhujšimi sovražniki – graničarji. Brez vseh posebnih nezgod so čez par dni prišli v domači kraj. Ko so razprodali ves tobak, kar so ga prinesli seboj svojim starim odjemalcem, so se porazgubili vsak na svoj dom ter čakali nadaljnjih ukazov od poglavarja Pajka.
Jurče, ki ni imel nikakega domovanja, je zahajal zdaj k tovarišu Gregi Grčarju v vas Rudnik pri Kamniku. Ta vas je tako raztresena, da ne govore zastonj šaljivci, da je obsežnejša ko sam Trst.
Pri Grčarju se je Jurčetu dobro godilo. Tekom kratkega časa je tu spoznal domače razmere.
Imeli so pol grunta; gospodar bi se bil pač lahko preživljal z njim, toda je bil že tak, da je sodeloval pri »pisani družbi«. Nič ni zaleglo, ako sta ga žena in hči večkrat rotili, naj se otrese rokovnjaške družbe, naj bo pošten in pameten.
Grčar ju ni poslušal; prijal mu je lažji in boljši zaslužek pri tihotapstvu tobaka in raznem ukradenem blagu, nego trdo delo na polju. Ko se je prvič sestal Grčar z Jurčetom med tovariši, se mu je Jurče takoj prikupil. Ker je vedel, da nima nobenega stalnega bivališča, ga je povabil pod svojo streho na hrano in zavetišče. Jurčetu je ugajal tihi in od vseh strani z gozdom obkroženi kraj, kjer je samevala Grčarjeva domačija. Premeteni Grčar je takoj tudi spoznal v krepkem postavnem Jurčetu, da bi mogel postati vreden njegov naslednik kot mož njegove hčere Marjetice. Kajti sinovi so Grčarju vsi pomrli v otroških letih, zato je bila Marjetica edina določena za dedinjo kmetije.
Ravno pred odhodom isto nedeljo, ko sta se nato Jurče in dr. Stoklas videla v gostilni pri Brežicah, je deklica pasla na prijazni tratini goved, Jurče pa je sedel ob njej. Mladeniču je ugajala gibka Marjetica – spomin na Magdalenco mu je pač že popolnoma obledel v srcu ... Kajti Jurče se je začel ravnati po načelu: Bodi prijazen le tam, kjer se ti ponujata prid in dobiček!
»Jurče, odkrito govorim, da te je škoda ker si zašel v pisano družbo; glej sleherni dan si v nevarnosti, da te ubijejo ali zapro. Nisi mi še povedal, odkod si, kaj si doživel doslej in kako si zašel med te ljudi?« Tako je Marjetica zaupno začela pogovor, ki ji ga je že dolgo vzbujala radovednost pa tudi ljubezen.
»Vse izveš od mene, vse ti povem! Sediva tukaj-le!« odvrne Jurče kar pripravno.
Sedla sta ob parobek in Jurče je izpovedal vsa svoja dosedanja doživetja. Dekletu se je zasmilil nesrečni fant. Premeteni pripovedovalec Jurče je seveda vedel, da se železo samo takrat kuje ko je vroče, zato je marsikaj dodal ali po svoje zasukal. Marjetici so stopale solze v oči. Videvši to se Jurče skloni k njej, jo privije k sebi in pravi:
»Glej, Marjetica, nimam razen matere žive duše na zemlji, ki bi me ljubila ...«
Tedaj se mu deklica molče prisloni ob prsi, Jurče pa ji dvigne glavico in jo poljubi na rdeča usta s prepričanjem v srcu, da se mu je posrečilo ujeti ribico na trnik.
V sredini med mestom Kamnikom in trgom Mengšem je prijazni Holmec; na njem je prijazna cerkvica, posvečena Mariji Roženvenski. To ljubko svetišče napravi na vsakogar, bodisi domačina ali tujca prijeten vtis. Skozi diven gozdič stopajoč po beli poti navkreber proti cerkvi, ki stoji ravno nekako sredi holmca na zeleni tratini.
Drugo nedeljo za tem, ko je izvedela Marjetica Jurčetovo življenjsko izpoved, se je napotila popoldne na Holmec k Mariji. Vsakomur, ki bi bil opazoval mlado deklico po poti grede, bi se nehoté vsililo vprašanje: Kaj je tej devojki, da je tako žalostna, kaj ji tare mlado srce? ...
Marjetica se je napotila k Mariji Roženvenski, da pomoli za svojega očeta in Jurčeta, in prosi nebeško mater, da bi se obadva vrnila na pravo in pošteno pot, da bi se pri hiši začelo znova delovno in pošteno življenje.
Cvetoča, še nepokvarjena Marjetica je z vsem srcem vzljubila Jurčeta; ta njena ljubezen je imela tehtne razloge. Ljubiti ga je začela zato, ker se ji je smilil nesrečni fant, in v srcu je čutila ljubečo voljo, da ga privede na pravo pot.
Dolgo časa se je mudila Marjetica pred Marijo. Iz srca ji je kipela iskrena prošnja do nje, ki je imela na zemlji tudi dosti trpljenja in ji je znano vse zemeljsko gorje ...
Očitno utešena v srcu se je končno Marjetica vračala s Holmca po senčnati poti.
Če bi bila Marjetica malo opreznejša, bi bila lahko opazila, kako se je za grmovjem ob cesti plazil za njo in ji previdno sledil Kozobrinov Ureh. Ta fant je bil doma iz bližnjega Radomlja kot sin bogatega kmeta. Pa tudi o njem so sosedje marsikaj vedeli povedati, tudi kaj takega, kar bi mu bilo zadalo velike sitnosti pred sodnijo. Tudi o Urhu se je lahko reklo, da nima prav čistih rok in poštenih zvez.
Zahotelo pa se je Urhu, da bi postal mož Marjetkin; seveda njemu je bila ljubezen do deklice postranska stvar – glavni njegov cilj je bil le grunt. Dasi je že večkrat prišel Ureh k Grčarjevim in ga je tudi oče Marjetkin parkrat že omenil, je dekle kratko malo poreklo: »Tega pa že ne!«
Kakor bi iz tal zrastel se zdajci znajde sredi gozdne poti pred Marjetko Ureh! Deklica se ga je zelo ustrašila.
»No, no, Marjetka, nič strahu! Si bila malo v cerkvi?«
»Da, bila sem. Rečem pa, Ureh, da nisi pošten človek, ko kar tako skačeš pred mene in me strašiš. Kaj bi mi rad?«
»Vse ti povem, srček moj, samo malo počakaj!« vzdihne poželjivo fant in gleda dekleta tako sumljivo, da mu je morala takoj na očeh razbrati želje in namene.
»Ne utegnem čakati, povej spotoma!«
»I vraga, dušica – moraš počakati!«
Pri teh besedah spreleti deklico groza; pogleda okrog sebe, bila je zelo urna, pa skoči mimo vsiljivega Kozobrinovega Urha in hiti, kar ji je moči. Še preden se neokretni Kozobrin zave, da mu je švignila izpred nosa, je bilo dekle že dovolj daleč. Ker samota ni dolga, Urhu ni kazalo hiteti za deklico; zaškrtal je jezno z zobmi in klel kar na mestu, da mu je ušla ptička. Sklenil pa je tudi, maščevati se nad vsakomur, ki bi bil deklici bolj ljub kakor on.
Maščevalnemu Urhu se je kmalu skoro posrečilo izpolniti svojo zakletev, ko je zvedel o Jurčetovi ljubezni do Marjetke. Naklep svojega maščevanja pa je odkril v pijanosti svojemu prijatelju Trdinovemu Jaki v gostilni. Ampak Jaki se je smilil Jurče, da bi ga ta lopov spravil k vojakom v dolgotrajno službo. Ureh ga je namreč nameraval izdati možem-lovcem.
Ker pa je Jaka že itak nameraval znova iti po svetu, bil je za peka izučen, se takoj odpravi do Jurčeta, da ga opozori na pretečo nevarnost. Jurče ni bil presenečen, temveč je z naglico pospravil svoje borno imetje v sveženj in se kar začel poslavljati od Grčarjevih za takojšnji odhod s tovarišem Jakom. Grčarja ni bilo doma.
»O, Jurče, ali se še kdaj vidiva? ...« je tožila Marjetica.
»Kajpak, srček!« je odvračal Jurče. »Ko mi enkrat tvoj oče zapiše grunt, bom rešen vojaščine, ti pa boš moja sladka ženica! Ali sedaj mi gori pod nogami in ne smem izgubljati časa. Zbogom!«
Kratko je bilo Jurčetovo slovo od Grčarjeve hiše; v tolažbo pa je naročil žalostni deklici: »Marjetka, ko pridejo oče domov, jim razloži vse. Če mi izročijo Tebe in grunt, se kmalu vidimo! Jaz bom že sporočil, kje se bom ustavil – sedaj pa še sam ne vem, kam se podam ...«
Le še domačo suho klobaso sta Jaka in Jurče spravila pod streho, nato pa se odpravila na pot. Zunaj je bil večer, a ne preveč teman, da se je videla pot. Precej naglo sta koračila iz domačega kraja. Ko pa sta se bližala Trzinu, sta začela hoditi zložneje. Na vasi so peli fantje smešno pesem:
- »Le tist'ga 'mam rada,
- k' 'ma špičasta brada,
- pa tist'ga še raj',
- k' ma 'no hvačenco vkraj ...«
»Kreniva proti Trstu,« pravi na glavni cesti Jaka.
»Kamor te je volja, mi je prav!« odvrne Jurče in počasi nato poudari:
»Zdajle greva praznih žepov v svet. Ni vrag, da se ne bi domov vrnila z denarjem. Jaz sem že tak. Denar, denar, ta je poglaviten. Prej se ne vrnem!« – –
XI.
[uredi]Kaj vse je doživel Hkavec
iz Prapreč, ko je šel obiskat
svojo hčer v Trst.
Pičle četrt ure od Dunajske ceste proti južni strani je starodavna cerkev v gotskem slogu; stavba je iz šestnajstega stoletja in je bila prejšnje čase sloveča božja pot sv. Lukeža v Praprečah. Okrog cerkve je raztresenih nekaj hiš, komaj sedem po številu; to so Spodnje Prapreče. Znova toliko dalje severovzhodno stoji mali gozdič, imenovan Škrjanec, pa prideš v Zgornje Prapreče; tudi v tej vasi ni večjega števila hiš. Prav ob občinski poti, ki vodi v sosednjo Gradiško vas, pa stoji Hkavčevo domovje.
Sredi pretečenega stoletja je gospodaril tamkaj Hkavčev Martin, ki je imel hčerko Francko v dobri službi v Trstu. Redno vsako leto jo je šel enkrat obiskat. Dasi je bila pot do Trsta dolga osemnajst ur, jo je možak premeril vselej peš. Tako se je znova napotil do svoje hčere v zgodnji spomladi v letu 1853. Mož je doživel na tej poti toliko zanimivosti, da se je nanje spominjal vse življenje.
Očanca, gredočega proti Ljubljani, dohiti pol gosposki človek. Ko sta hodila nekaj časa skupaj, se ta sopotnik obrne proti Hkavcu in mu govori: »Veste, očka, če mi daste za maseljček vina, vam pa povem nekaj takega, kar si boste zapomnili za vse življenje. Glejte, za maseljček vina pa doznate tako skrivnost!«
Hkavca je mučila radovednost, kaj neki mu pove ta gosposki mož. Kreneta takoj v prvo gostilno pri Alešu; tamkaj mu Hkavec poleg vina naroči še zajtrk. Ko je tujec spravil oboje pod streho, se skloni h Hkavcu in mu stihoma pove na uho: »Očka, ni vse res, kar ljudje govore; to si dobro zapomnite!«
»Ongá, ongá,« takšno navado je imel Hkavec, to je spregovoril vsakikrat, kadar se mu je kaj posebnega prisodilo, »jaz bi bil tistemu škricu pripeljal eno za ušesa – pa, ongá, ko se obrnem okrog, ga že ni bilo nikjer tega lumpa, ongá!«
To je bila prva njegova novost na poti!
Po sebi je razumljivo, da je Hkavec utrujen dospel v Trst. En dan je kar potreboval, da se je odpočil; naslednji dan pa se je šel po mestu sprehajat, ali kot je rekel sam, zijala prodajat. Popoldne se je sprehajal po morskem obrežju, ogledoval pisane barke in spretne ribiče, ki so v malih čolnih lovili ribe. Ker je imel dosti časa, séde končno na klopico ob morskem obrežju. V bližini Hkavca na drugi klopici pa je sedel drug možak. Čez čas potegne ta mož listnico iz notranjega žepa in začne preštevati bankovce. Videlo se mu je, da je z veliko zadovoljnostjo prešteval svoje imetje. Pri tem delu prideta do njega dva fantiča v starosti štirinajstih let. Eden ga je spredaj motil z govorjenjem, drugi pa mu zadaj pripenjal suknjo h klopi. Ko je hotel možak spraviti listnico v žep – pa lop! – potegne sprednji frkolin možu listnico iz rok in zbeži, njegov tovariš pa za njim. Prestrašeni možak hoče planiti in leteti za pobalinoma, pa oj, preden si odtrga pripeto suknjo od klopi – sta mu lopova že izginila izpred oči. A stražnika ni bilo blizu.
»Ongá, ongá, to so pa falotje, ti tržaški otroci!« je rekel Hkavec, tolažil nesrečnega in neprevidnega moža. Obletela sta več ulic in poklicala s seboj še policaje, toda tatinska ptička sta že izginila.
»Dobro si bom zapomnil te tržaške falote; ob pet sto goldinarjev sem!« tako je tarnal okradeni možak. Za Hkavca pa je to bil drugi presenetljiv dogodek, ongá ...
Ker je bil Hkavec že desetič v Trstu, so mu bile že tudi dobro znane poedine gostilne, kjer se je za nizko ceno dobila poštena vinska kapljica. Zato tudi ta večer krene k »Mornarju« na vino.
Ko je tako počasi pil, čuje od sosednje mize v kotu slovensko govorico; sedela sta tam dva mlada Kranjca in sukala tale pogovor:
»Ti, Jaka, ali pa misliš, da se bo dalo to izpeljati in priti do denarja? ...«
»Imej no, imej pamet, Jurče, vse se bo naredilo, le pogum, in pij! Jutri bova že lahko bogatina ...«
Za Hkavca se fanta še zmenila nista, ker sta ga smatrala za »Trestinarja«.
Možak pa je s previdno pazljivostjo ogledoval oba fanta, a kar naenkrat si seže v lase in zagodrnja sam s seboj: »Ongá, ongá, tega Jurčka pa poznam; ta je bil pri Šimnovcu v Zabrežju, ravno ta, ongá! ...«
Zelo je bil radoveden, kaj se bosta še nadalje pogovarjala Kranjca, pa več ni mogel slišati kot edino to še:
»Torej jutri se bo videlo na Opčinah, ali bova imela srečo ali ne ...«
Nato sta fanta plačala in odšla. Hkavec pa je obsedel v gostilni in premišljeval: »Bog vé, kaj hočeta izpeljati. Govorita pa zavito, ongá ...«
Naslednji dan po tem razgovoru, ki ga je čul Hkavec v gostilni pri »Mornarju« je bila kaj vesela vojaška družba zbrana na Opčinah nad Trstom v Gregčevi gostilni. Za veliko mizo je sedelo sedmero vojakov, pod božjim razpelom v kotu za mizo pa so imeli majhen okovan kovčeg. V njem je bil denar, ki so ga redno nosili bližnji vojaški posadki od glavnega poveljstva iz Trsta.
Od teh sedmero vojakov je bilo pet prostakov, eden desetnik, eden pa narednik. V tej družbi pa sta bila tudi naša dva znanca Metin Jurče in Trdinov Jaka. Lahkomiselni narednik Blaž je oba poznal komaj po videzu, ker je večkrat že z njima pil. Toda tako nikoli, kakor ta dan. Vino je teklo od mize, plačnika pa sta bila Jurče in Jaka.
»Ti, Groga, ti si izboren fant, in ti, Tomaž, tudi! Vidva imata še kaj usmiljenja do nas ubogih vojakov! E, kaj se vama mara, vidva dobro služita, mi smo pa siromaki, čeprav služimo samega presvetlega cesarja!« tako govori narednik.
»Le pijte, fantje, pa bodimo veseli, saj človek živi samo enkrat!« mu odvrača Groga – s pravim imenom Trdinov Jaka. Kajti Jaka in Jurče sta imela zahrbtne namene s temi lahkomiselnimi vojaki in sta jima povedala čisto druga imena in drugačen poklic, kakor sta ga v resnici vršila. Dostikrat so že pili skupaj ti znanci, ali ta dan sta civilna prijatelja vedno klicala majolko za majolko vina na mizo.
Že vinjeni vojaki se niso nič menili, da jim je že zadnji čas, oditi k posadki z blagajno. Tudi niso zapazili, da njih plačnika nista tako pila iz kupic kakor oni, temveč samo pokušala vino in ga zlivala skrivaj pod mizo. Ko se je pa že večerilo, je Jaka skrivaj natrosil nekih praškov v vino. Ko so vojaki izpraznili tudi te čaše, so po vrsti začeli dremati in kimati z glavami ...
Stara krčmarica, gluha Mari, se ni dosti menila za pivce. Kadar je Jaka klical vino na mizo, ga je prinesla njena hči, ki je bila v kuhinji.
»Halo, Mari, zdaj pa k računu! Vojaki so že podremali, midva pa morava tudi domov!« pokliče Jaka krčmarico.
Ko je bil račun poravnan, odide krčmarica nazaj v kuhinjo. Jurče pa naglo pograbi okovani kovčeg in oba pajdaša s plenom izgineta v temno noč ... Ko se je čez čas vrnila v sobo stara gostilničarka Mari in užgala svetiljko, je godrnjala: »E, kake težave so s pijanimi ljudmi. Nocoj bom imela kar sedem dedcev v nadlego ...«
Vojaki so res spali kakor klade, brez sence zavesti, da je zanje to spanje usodno s strašnimi posledicami.
XII.
[uredi]Izmed sedmih vojakov,
ki jim je bila v pijanosti
vzeta »kasa«, sta bila ustreljena
desetnik in narednik,
prostaki pa obsojeni na
deset let težke ječe.
Tiste dni so v Trstu in v okolici govorili samo o sedmerih pijanih vojakih, ki jim je bila vzeta blagajna, in o dveh civilistih, ki sta jo odnesla. Še silneje in pretresujoče je učinkovala vest, ki je kmalu sledila, da sta bila desetnik in narednik ustreljena, ostali pa obsojeni na deset let težke ječe. A o obeh lopovih ni bilo sledu. Vsa poizvedovanja so ostala zaman, niti opisi se niso strinjali, in tako so oblasti opustile zasledovanje.
XIII.
[uredi]Kaj vse je doznal dr. Stoklas,
ko je znova obiskal
svojega prijatelja moravškega
kaplana Matijčeta.
Raznesla se je novica po okolici brežiški: da ima zdravnik dr. Stoklas nezakonskega sina in da je omedlel, ko ga je slučajno spoznal kot tihotapca v gostilni pri Ribiču za Savo.
Klepetava krčmarica Jera je tvezila vsakojake pravljice in jih na dolgo in široko pripovedovala zvedavim gostom, dasi v resnici ni dobro vedela, kdo izmed tistih tihotapcev je bil dr. Stoklasa sin. Slišala je le takrat doktorja v zmedenosti klicati sina. Pa vendar ga je ženica vsakemu gostu natanko opisala, češ, da je bil tak kakor sam bognasvaruj in grši ko levi razbojnik na križu.
Seveda je govorica prišla tudi do gospe Helene, dr. Stoklasove žene. Dobri gospe je bilo hudo pri srcu ob poniževalnem opravljanju in raznem namigavanju ljudi. Z jokom je govorila svojemu možu:
»Zakaj mi o tem nisi nikoli nič povedal? Vse bi že bilo izravnano. Tako pa je najina zakonska sreča narušena v njenem najlepšem sijaju! O, zakaj si mi stvar prikrival, zakaj si bil nezaupen!«
Dr. Andrej Stoklas je bil spočetka le obupan in je molčal. Ko je končno iz ženinega glasu spoznal, da mu odpušča, vendar pa si z njegovo lastno izpovedjo želi olajšati gorjé, je začel pripovedovati vse po resnici. Povest je bila dolga in Helena je jokala ob njej. S solzami pa je odpuščala in ni dostavila niti enega vprašanja. Pri vsem svojem pripovedovanju je dr. Andrej zamolčal le sedanjo usodo Jurčetove matere in ni povedal, ali še sploh živi in kje. To pa zaradi ljubega nadaljnjega miru, da je mogel še nadalje upati, da pojde včasih posetit kaplana Matijčeta. Saj so se mu ti obiski zdeli kakor novo pomlajenje v veselih in trpkih spominih na burna dijaška leta.
Navzlic pobotanju dr. Stoklasa s soprogo Helenico je stvar imela le eno posledico: premestila sta se iz Brežic v Višnjo goro in se tako izognila besedičenju, ki v brežiškem okraju kar ni hotelo pojenjati. No, senca spomina je vendar šla z njima in jima še včasih grenila ure, česar prej nista poznala.
Začetkom meseca avgusta v letu 1853. je dr. Stoklas znova obiskal svojega sošolca kaplana Matijčeta v Moravčah.
Iz Ljubljane je takrat vozila še znana c. kr. pošta po Dunajski cesti proti sosednji Štajerski. S to pošto se je vozil tudi dr. Stoklas do Lukovice. Tu pa je izstopil in nato v lepem nedeljskem predpoldnevu koračil po stranski moravški cesti proti Moravčam. Ker je imel s seboj precej težak pleten košek, je že v Lukovici gledal, kje bi dobil človeka, ki bi mu pomagal nositi. V znani gostilni pri »Slaparju« je bil slučajno Ilkovec[1] iz Prapreč. Ker je bila baš nedelja, se je sam ponudil za nosača, kajti vedel je, da bo dobil boljše plačilo za dobro uro hoje, kakor drugače za pol dne oranja.
Od očanca Ilkovca je zvedel dr. Stoklas spotoma marsikaj. Med drugim mu je tudi povedal svoje tržaške doživljaje:
»Vejo, gospod, ongà, ko sem bil letošnjo spomlad v Trstu, sem tam vsega hudirja videl, ongà. Ali vam povem?«
Seveda je dr. Stoklas želel slišati očanca in rekel mu je, naj pripoveduje svoje doživljaje, saj ga je bilo prijetno poslušati. Ilkovec je torej pripovedoval vso pot, zaključil pa takole:
»Vejo, gospod, ongà, sedaj naj povem še eno reč; samo to vas prosim, nikar tega pred kako gospodo dalje ne spravljajte, ongà. Kajti okrog gospode jaz ne hodim rad, raje molčim!«
Ko mu dr. Stoklas zatrdi, da bo molčal o vsem, pa izve od očanca, kar mu je zapiralo sapo ...
»Torej, vejo, gospod, ongà, jaz sem hodil po Trstu sem in tja, pa sem jo mahnil tudi v neko gostilno na dobro črnino. Pa, ongà, tam naletim na tistega Jurčeta, ki je bil pri Šimnovcu, oni ga niso poznali, jaz pa dobro. Pil je z nekim tovarišem, ki je bil nekoliko starejši od njega, a tudi Kranjec. Pa sem ujel na ušesa čudne skrivnosti. Pogovarjala sta se, da bosta postala bogata, če se jima nekaj posreči na Opčinah. Ongà, pa se je kar naslednje dni izvedelo in razneslo, da sta vojakom na Opčinah dva falota odnesla kaso, ker sta jih prej opijanila. Ongà, pet vojakov so zaprli na leta; dva pa ustrelili. Sedaj pa, ongà, jaz sklepam, da sta ravno Jurče in njegov pajdaš to hudobijo izpeljala ... Ali to so hude reči, o tem ni, da bi govoril človek, ongà ...«
Dr. Stoklas si je brisal potno čelo, slabost ga je obhajala. Toda z vso silo se je premagoval in sledil Ilkovcu z mračno mislijo: Toraj, ravno njegov sin, njegova kri, je bil soudeležen pri takem hudodelstvu! To se mora vse dognati! O dogodku samem je bil dr. Stoklas sicer informiran, saj je bral razna poročila v nemških listih – ali tega niti slutil ni, da krivda pada na Jurčeta, njegovega izgubljenega sina ...
Tudi Ilkovec je kar molčal, ko je videl, da je gospodu njegovo pripovedovanje šlo do srca, ali pa je smatral, da je dr. Stoklas že močno utrujen. Šele ko sta se bližala Moravčam, vpraša dr. Stoklas z rahlim glasom:
»Pa, očka, ali ste dobro videli, da je bil tisti fant v gostilni resnično Jurče?«
»Ongà, ongà, gospod, na to bi lahko prisegel.«
Zdaj je bilo dr. Stoklasu dovolj. V tem sta se že tudi približala kaplaniji. Dr. Stoklas je očancu Ilkovcu dal lepo napitnino, vzel kovčeg v lastne roke in se naglo odpravil k prijatelju. Ilkovec pa je počasi koračil nazaj proti Lukovici in se spotoma oglašal v krčmah.
Nadejal se je dr. Stoklas, da se bo nekoliko razvedril pri prijatelju Matijčetu – pa je bilo ravno nasprotno. – Kaplanu je kot nesrečni prijatelj razodel svojo dušno bol, ta pa mu je rekel:
»Vidiš, Andrej, sedaj lahko sam pripoznaš, kako važen je zakon. Le poglej take otroke, kakor je Jurče, ako jih nima oče v oskrbi, da bi jih vodil in strahoval, zabredejo na slaba pota. Bog zna, kaj bo še vse iz tvojega sina! Škoda ga je, ker je tako nadarjen. In če je v resnici on, ali ga bo še mogoče spraviti na pravi tir?«
»O Bog, vsega sem sam kriv!« vzdihne žalostno Jurčetov oče, dr. Stoklas.
Česar se je dr. Stoklas najmanj nadejal, ga je tudi še doletelo: udeležil se je pogreba svoje nekdanje Mete ...
Od tistega časa, ko se je Jurče odpravil z doma neznano kam, so potekla štiri leta. Meta ga ni več videla. Le Prelovšek z Gradišča, znani tobakarski tihotapec in član pisane družbe, je enkrat prinesel Jurčetov pozdrav iz rokovnjaške družbe.
Ta novica je ubogo mater tako potrla, da je začela kar vidno hirati. Preden pa je mogla doznati še o dogodkih v Trstu, jo je iz te doline solz že rešila koščena znanka smrt.
Meta si je želela ob smrtni uri, da je prišel k nji sam kaplan Matijče z zadnjimi tolažili sv. vere. Bolnica je iskreno prosila kaplana:
»O, gospod Matijče, če vam bo le mogoče sestati se še z Jurčetom, prosite ga v mojem imenu, naj pošteno živi, naj krene na pravo pot! Težko umiram radi njega ... Odpuščam tudi Andreju, očetu njegovemu, in ga odvezujem od vsega, kar mi je obetal v tistih mladih letih.«
Kaplana so čudno ganile te bolnične besede ... Čez dva dni je bil pogreb, Stoklas se ga je udeležil. Vsi pogrebci so se čudili prisotnosti tujega gospoda, kaplanovega prijatelja, ki si je ob grobu siromašne Mete brisal grenke solze. Dobro srce ima, so rekli eni, drugi pa ugibali marsikaj. Dr. Stoklas se seveda ni menil za govorice, temveč po povratku s pogreba izročil prijatelju Matijčetu lepo vsoto denarja s prošnjo, da on poišče osebo, ki bo oskrbovala in vedno sveže krasila Metin grob.
XIV.
[uredi]Pri »Granadirju« v Ihanu se je
Jurče sešel s tovariši iz »pisane
družbe«. Od njih je doznal dosti
novic.
Bila je krasna poletna noč. Na nebeškem svodu je kraljevala svetla luna v družbi neštetih zvezdic. Kaj prijetno se je torej zdelo v takem času potovati Jurčetu po cesti preko ljubljanskega polja proti domačim krajem. V rokah je sukal težko okovano palico z ostro konico in korakal zložno skozi svetlo noč. Gredoč proti Biščam začuje fantovsko petje, ki se mu bliža naproti. Jurče postoji nekoliko in premišlja, ali bi šel kar dalje po cesti, ali se skril v grmovje. Odloči se za poslednje, da fante v skrivališču pričaka. Skrit v gostem grmovju natančno opazuje krdelo krepkih fantov prihajati proti njemu. Spredaj ob poti, komaj par korakov stran, kjer je bil Jurče skrit, je stal visok jagned; tu se ustavijo fantje in Jurče čuje njihov pogovor:
»Hej, vraga, nocoj pa ne dobimo nobenega, da bi nam kaj za pijačo dal, ti vražja smola naša, ti!«
»E, veš, Grega, v vsaki jami ni raka, toda noč je še dolga; morda še izsledimo koga, da bo priložil za pijačo. Le zapojmo še po cesti! ...«
Fantje se res pevaje pomaknejo dalje.
Ko so bili že dosti daleč, stopi Jurče iz skrivališča in sam pri sebi misli: »Hm, dobro sem ukrenil, da sem se skril! Pa saj lump se lumpu izogne – taki smo ...«
Proti polnoči je že bilo, ko dospe Jurče v Ihansko vas. Po vseh hišah so bili ljudje že pri pokoju, le v znani gostilni pri »Granadirju« jo še gorela luč in se je čulo govorjenje malo vinjenih ljudi.
Jurče se oprezno priplazi do okna, da si skrivaj ogleda, ali se izplača vstopiti v gostilno ali ne. K sreči je bil pri enem oknu rdeči zastor zguban, da si je Jurče lepo ogledal vse goste. Sam sebi ni skoraj mogel verjeti, ko v njih spozna skoro same svoje nekdanje tovariše iz »pisane družbe«. Najbolj glasna med vsemi pa sta seveda bila Pajek iz Vrhovelj in Prelovšek z Gradišča.
Misli si sedaj Jurče in sklene: Stopim notri, da vidim, ali me le še kdo spozná. Če me spoznajo, dobro, če ne, še bolje ...
»Dober večer, fantje ali možje, kar ste že!«
»Bog daj, dober večer! Kaj boš pa ti povedal, odkod pa prihajaš tako pozno med žejne apostole?« odzdravi Pajek, ki ni več spoznal svojega bivšega sodruga po preteku osmih let.
»Ej, Pajek, ali vas še ni pograbila koščenka! Vi ste pa še zmeraj kavelj. Vprašate me, odkod prihajam in kam grem. Saj vam ne morem povedati, ker nimam, ker nimam nikakega doma.«
»Potem si pa revež; kar prisedi v našo druščino in pij!«
Jurče pije iz Pajkove čaše, nato ravnodušno prisede k družbi in naroči kar bokal vina.
Prelovšek je medtem prav pazljivo ogledoval Jurčeta, ki se je v tem času sicer res precej izpremenil, njegov obraz je postal možat, postava pa čvrsta in koščena. Toda Prelovšek je vseeno prvi pogodil novodošleca, starega znanca, z besedami:
»Hola, tovariši, vsi skupaj ste od vina že krivogledi, ali ne spoznate Jurčeta, Metinega sina, kaj?«
Tedaj Jurčetu vsi skupaj ponujajo roke v znak veselega svidenja; vsevprek ga začnejo izpraševati: zakaj jih je tako nagloma zapustil, kje je bil ta čas in kako se mu je godilo?
V glavnem Jurče vse izpove tovarišem – seveda le o onem dogodku pri Trstu je previdno molčal. Pač pa jim je začel razlagati, da je nekoč pri kopanju v morju rešil svojega mojstra pri utapljanju in zato dobil 500 goldinarjev nagrade. Jurče je tudi resnično imel tozadevno pisane dokumente in mu je moral vsakdo verjeti ...
»Veš kaj, ti, ki imaš sedaj denar, kupi Srobotnikovo kmetijo Pod Zabrežjem ob Moravški cesti in začni tam gostilno. To bo nekaj za tebe, kakor tudi za nas; bomo imeli vsaj enega domačega človeka – saj me razumeš!«
S tem Pajkovim nasvetom je bil Jurče kar zadovoljen in je poklical še par bokalov vina. Izvedel je Jurče nato še marsikaj: da so Gričarja iz Rudnika ustrelili graničarji pri Brežicah in da so drugi tihotapci komaj odnesli pete. Gričarica in hči Marjetica pa sta pomrli za kozami. Tako sedaj gospodari na gruntu brat rajnkega. Nato so mu tovariši pripovedovali o Šimnovki, da se je v drugo omožila in se slabo razumeta z možem. Tovariši so mu tudi povedali, da so se nocoj ravno vrnili z »ekspedicije« in da se jim je dobro obneslo, ker so v Boldinovi kašči dobili pri dvajsetih mernikih pšenice. Bili so torej lahko zadovoljni. Le eden med njimi je ves čas molčal. To je bil Matevž Potiskar; zaljubljen in izprijen študent. Končno tudi on odpre usta in kakor v šali vpraša:
»Ti, Jurče, jaz sem pa slišal, da je v »soldaških kasah« dosti denarja. Daj, vražji človek, tudi meni kaj povedati, kako bi si opomogel?«
Jurče je le za hip pobledel, nato mu je kri od razburjenja bruhnila v glavo. Planil je proti šibkejšemu Matevžu in hripavo siknil:
»Hudič zeleni, govori, kar veš, sicer ti bo odklenkalo!«
Preplašeni Potisek slednjič izpove, kar je slišal od Ilkovca – o čemer pa da sam ni popolnoma prepričan, je li res ali ne; samo okolnosti so take ...
Nato izvleče Jurče iz malhe neko pisanje in je da Potisku: »Na, to preberi na glas! Če pa nemški ne znaš, noben študent nisi bil!«
Potisek je sedaj prebral pisanje s potrdilom, da je Jurče prejel 500 goldinarjev, ker je rešil utapljajočega se mojstra Candrijana.
»No, sedaj veste vsi, odkod je moj denar, veste vsi! Kdor bo pa drugače govoril – mu že zavežem jezik! To mora pa vsak pameten tudi vedeti, da premorem še kaj več; v osmih letih se že kaj zasluži!«
Tovariši, ki so bili že precej vinjeni, se niso zmenili ne za eno in drugo, temveč pomirili Potiska in Jurčeta, nato pa pili, se režali in celo prepevali dalje. Zunaj se je javil že dan, ko so se odpravili. Jurče pa je legel za peč, vest ga je znova zapekla in ni mogel zadremati.
XV.
[uredi]Jurče je kupil Srobotnikovo
kmetijo. Vse poslopje
je preuredil, začel gostilno
in nekaj časa vlekel dekleta
za nos.
Takoj prvo nedeljo po prihodu v domači kraj se je Jurče napotil Pod Zabrezje, da si ogleda Srobotnikovo kmetijo. Hodil je po isti poti, koder je svojčas šel kot devetletni dečko v spremstvu Podlipčevega Jozlja h kmetu Šimnovcu. Torej po isti poti, kakor tudi kaplan Matijče, ki je hodil maševat v Zabrezje. Tudi Jurče se je nehote ustavil vrhu Bobovniškega klanca, pa se zazrl v divne Kamniške planine. Ko se je tako veselil krasnega dne in razgleda planin na severni strani, se mu zazdi, kakor bi v oblakih ugledal sedmero vojakov. Petero izmed teh jih je bilo videti kakor uklenjene v težke verige, dva pa sta bila videti vsa v krvi ... Dasi je bilo sredi dneva, vendar je Jurčeta zgrozilo v duši.
Začne nadaljevati pot nizdoli; prav hitro je koračil. Na levo stran ceste je bila raztresena po holmcu Zabreška vas, v sredi med hišami vrhu hriba pa je kraljevala bela cerkev sv. Lovrenca. Pred njim dobrih pet minut ravno ob cesti, pa je bilo Podzabreško selo s četverimi hišami.
K prvi hiši v znano Smolarjevo gostilno je krenil Jurče, da si pridobi dobro voljo in poizve kaj podrobnega o prodaji Srobotnikove kmetije.
Gostilničar, ki ni spoznal gosta, se popraska za ušesi:
»Ja, veš, fant, ali kar si že, za to kmetijo bo treba šteti 2000 goldinarjev. Tudi jaz bi kupil, pa ne premorem toliko suhega, čeprav imam dobro kmetijo. Gospod Blaž pa hoče imeti takoj izplačano na roko!«
»Kdo pa je ta gospod Blaž?«
»A kdo, Srobotnikov sin, ki je za profesorja v nemškem Gradcu. Izmed vseh živi sedaj še samo on, drugi so pomrli. Ker mu ni do kmetije, jo prodaja. To pa vem, da si bo izgovoril eno sobo, da bo zahajal semkaj o počitnicah.«
»Ako ni večje cene, se bo pa že plačalo!« pravi Jurče samozavestno. »Pojdem pa kar ogledat!«
Ko je Smolar to slišal, se je ugriznil v ustnico in postal slabe volje, – nevoščljivost in bojazen sta se ga polotila, zaskrbelo ga je takoj, da utegne ta človek začeti gostilno. To bi za Smolarja bilo huje, kakor da bi mu vsako leto potolkla toča na polju.
Smolarjev strah je bil upravičen, kajti že po preteku kratkih dni je vedela vsa okolica, da je v Podzabrezje prišel mladi gospodar Jurče, ki je svoj čas bil pri Šimnovcu. Prišli so zidarji in mizarji k hiši, vozniki pa so pripeljali velike sode vina.
Jurče je namreč takoj preko notarja izplačal gospodu Blažu vso kupnino in si začel urejati domačijo. Najel je služinčad, začel gospodariti in voditi gostilno. Imel je izborno vino in vedno dobre prigrizke. Gostje so se vedno raje oglašali pri njem, dočim je Smolar žalosten in jezen obenem gledal skozi okno.
Pa kako je znal Jurče govoriti gostom! Osobito pa se je prikupil mladim dekletom in njih materam. Tekom enega meseca, kar je imel gostilno, je zagotovo mislilo že petero deklet, da se bodo v kratkem sukale kot gostilničarke s ključi sem in tja, pa donašale veselim pivcem rujno vince in prigrizke. Vsaki je znal Jurče pihati na srce, resno pa zaenkrat ni mislil na nobeno. Špekuliral je, da si dobi bogato nevesto. Govorice o njegovem krivo pridobljenem bogastvu so počasi pojenjale, ker ženske so govorile le še o tem, katero si bo Jurče izbral. Jurče pa je »farbal« dalje, stregel gostom in jih zabaval ter dajal svojim tovarišem iz pisane družbe vedno zavetišče. Ali kakor mu je tudi raslo blagostanje in navidezno zadovoljstvo, sta se mu v duši vendar večkrat obudili vest in slutnja, da se mu krvavi denar utegne maščevati.
Pičle četrt ure od Jurčetove gostilne, kakor so sedaj ljudje splošno rekli hiši, je bival imovit kmet Brodar. Na Selu, kjer je Brodarjev dom, si je Jurče izbral nevesto, pošteno in brhko Miciko. To vam je bilo gledalcev, ko so vozili njeno balo na Jurčetov dom! Marsikateri oče, ki je imel zrele hčere za možitev, je zavidljivo vzdihnil: E, Brodar se lahko postavlja in moži hčere, ker ima tako bogastvo. A kaj bomo mi, ki komaj visimo na kmetijah!
Do zadnjega dne je bila nevesta Micika vedno vesela. Zadnjo noč, ko se je podala k počitku na rojstnem domu, pa je kaj malo spala in še v tem kratkem spanju je imela grozne sanje: videla je Jurčeta, svojega bodočega moža, v krvi, prešteval je veliko množino denarja in vsak denar, katerega se je dotaknil, mu je postal v rokah krvav ... V nadaljnjih sanjah ga je videla, kako so ga preganjali vojaki in jim je komaj uhajal. Ko je bežal proti nji, je obupno zaklical: »Reši me! ...« V tem se je prebudila ...
Razumljivo je torej, da je bila na slovesni poročni dan nevesta zelo otožna. Ženin Jurče jo je skušal razvedriti, a se mu ni posrečilo. Ko jo je vprašal, kaj ji je, mu ni hotela razodeti sanj, temveč se je oprostila: »Kaj bi ne bila resna, ko se poslavljam od doma in bom nastopila resni zakonski stan! ...«
Hrupna svatba je trajala dva dni kar na nevestinem domu; šele tretji dan so prišli na Jurčetov dom. Zato je po dveh prečutih nočeh kar hitro zaspala mlada žena poleg svojega moža. Pa kmalu jo je zdramilo moževo stokanje v snu. Kar groza je bilo mlado ženo, ko je čula v sanjah govoriti Jurčeta: »O, nesrečni denar! Ti nesrečni denar! Preklet mi bodi, ti moj prijatelj Jaka! ...«
Mlado ženo je spreletelo po vsem telesu, ker se je takoj spomnila tudi svojih sanj. Temnje slutnje so se je polastile. Ker je mož še vedno zdihoval, ga je zdramila iz mučnega spanja.
»O, ljubi moj Jurče, ti si imel pa grozne sanje; zato sem te zbudila, ko si se tako premetaval in govoril v snu!«
Ko mu je žena povedala, kaj je govoril, jo je začel tolažiti:
»Eh, imej pamet, Micika, sanje so sanje, jaz ne dam nič nanje.«
»Pa veš kaj, nekaj je pa tudi resničnih!« mu ugovarja žena.
Tako je bila že v prvi noči zasajena kal nezaupnosti v Micikino srce.
XVI.
[uredi]»Prehodil sem že veliko vasi,
sedaj sem te vendar našel!«
– – – – – – – – – – – – – – –
Jurčetu se je zdelo, kakor bi
se mu tla udirala pod nogami ...
Listje na drevju je začelo že rumeneti, ljudje so spravljali s sadnih vrtov sadje in zadnje poljske sadeže z njiv. Pri Ilkovcu v Praprečah so ruvali korenje na njivi, ki leži tik ob občinski poti in vodi iz Podpeči na Gradiše. Pozno popoldne je že bilo, ko pride po tej poti brusač, noseč na ramenih veliko krošnjo, v kateri je imel razne kamne in drugo tako orodje za brusitev: britve, škarje in nože, dalje tudi orodje za popravljanje dežnikov in pločevinastih posod. Prijazni tujec, kateremu je bilo okrog 40 let, prosi Ilkavčeve, če bi se mogel pri njih malo ustaviti in prenočiti, ker je hiša ravno ob poti. Ilkovec, ki je imel že več takih brusačev pod streho, ki so pri njem nočevali in brusili, mu odgovori:
»Ongá, ongá, veš, ležal boš lahko pri nas, mož božji, saj pri nas se vedno ustavijo brusači, ongá, in brusijo za vso vas, ongá. Ravno prav, da si prišel naokoli, imam že tako skrhano britev, ongá, da se mi kar zvezde utrinjajo pred očmi, kadar se brijem, ongá.«
Tako se je ta tujec utaboril kar konci Ilkovčeve hiše; stopil je po vasi in si nanosil skupaj britev, škarij, nožev, par polomljenih dežnikov in začel delati.
Zvečer je pa sedel pri topli peči in pripovedoval zvedavim ljudem razne zanimivosti iz širnega sveta.
»Ongá, ongá, ali v Trstu si že bil kdaj?«
Brusaču se od zadovoljstva zaiskrijo oči in hlastno vpraša:
»Kaj, očka, ali je vam kaj znano v Trstu?«
»I, ongá, saj sem gotovo vsako leto enkrat tamkaj; včasih še dvakrat, ongá. Veš, imam tam hčer, ki služi za kuharico. Ongá, tam se dobro zasluži. Od nas je bil tamkaj fant, sedaj po nekaj letih pa se je vrnil nazaj; ongá, da veš, sedaj je celo bogatin, kupil je grunt in krčmo ima pa mlado ženo, ongá. Ti rečem, ongá, v Trstu se zasluži, pri nas je pa bolj piškava, ongá.«
Ilkovec bi bil še natančneje govoril o Jurčetu in tistem dogodku na Opčinah. Pa takrat ni še preteklo mesec dni, kar ga je Jurče trdo poprijel in mu zagrozil, da ga zaradi obrekovanja izroči sodniji; zato Ilkovec ni hotel obširneje govoriti.
Pa brusač je bil že s to novico zadovoljen, le to še povpraša:
»Očka, ali veste tudi, da je bila pred štirimi leti sedmim vojakom vzeta v pijanosti kasa na Opčinah pri Trstu?«
»I, ongá, kaj ne bi vedel! Saj sem bil baš takrat v Trstu, ongá.«
»Tamkaj ste bili?« vpraša hlastneje brusač.
»I, ongá, saj sem rekel, da sem bil.«
»Pa, ali veste, kaj so govorili ljudje takrat?«
»Ongá, dosti so govorili, jaz pa ne govorim ničesar več, to rečem, ongá, da ne! Pa, ongá, zakaj se ti tako zanimaš za to reč?«
»Veste, očka, kaj bi se ne zanimal: saj je bil med tistimi vojaki tudi moj brat. Morda bi ta človek, ki ste pravili o njem, kaj poznal tista dva lopova? Saj sta bila iz vaših krajev doma, to vem! Jaz bi jih rad izvohal! ...«
Ilkovec prosi sedaj brusača: »Pa, ongá, jaz ti že povem, kdo je eden tistih dveh, ongá, ampak to rečem: Mene ne vtikaj vmes, da bi imel kake sitnosti pri gosposki, ongá«
»Ste brez skrbi, očka, jaz vas ne poznam, pa je dosti govorjeno! ...«
In sta se zaupno pomenila.
Polde Brdar, tako se je klical ta brusač, je naslednji dan koračil po okrajni moravški cesti proti Podzabrezju. Gredoč po samoti od Spodnjih Prapreč je govoril sam s seboj:
»Prehodil sem že veliko sveta; sedaj upam, da sem našel onega prekletega ptička; če me le ne bo goljufalo? Kar Bog ne daj, da bi me! Nad dve leti sem se sušil in stradal v hudi ječi, preden se mi je posrečilo ubežati. Pa če Bog dá, zastonj nisem sedel. Polde Brdar, ako si ujel ptička, skubi ga, saj ima dokaj perja! ...«
Pri Jurčetu je sedel za mizo Pajek iz Vrhovelj in imel pred sabo lunjek domačega sadnega žganja. Dasi je bilo možaku že nad 50 let, vendar je bil še krepkejši od marsikaterega fanta. Le v dolgih brkih je imel že nekaj sivih niti, kar ga je opominjalo, da se bo njegovo življenje nagnilo že k jeseni; seveda si poglavar pisane družbe še ni nič izpraševal svoje težke vesti; še na mar mu ni bilo!
Odkar se je Jurče nastanil Pod Zabrezjem in vodil gostilno, je bil Pajek ob vsaki priložnosti njegov gost. Sklepala sta namreč tudi kupčije, ker je Jurče kupoval od njegovih ljudi ukradeno blago.
»Ti, Jurče, sedaj pa pripravi britve, nože in nožiče, da jih daš nabrusiti; glej, brusač prihaja sem od Spodnjih Prapreč.«
Jurče stopi do okna k Pajku in reče:
»Hej, Pajek, veš, one nože pa res morava dati nabrusiti, da postriževa grehe s svojih duš; to vem, da imava vse grintave.«
Na ta robati odgovor pravi tudi Pajek podobno:
»E, veš kaj, mladi prijatelj, mislim, da sva si po hudobijah oba zelo enaka pred Bogom, eja, saj se poznamo!«
Brusač je prišel, v veži odložil krošnjo in vstopil.
»Dober dan, moža! Se bo dobilo kaj pod zobé in v grlo?«
»Bog daj, prijatelj! Pri meni se dobi vse, veš, vse; samo cvenka mora biti!«
»To vem, da vbogajme bolj malo dajete krčmarji,« se odreže pikro tujec in oči se mu čudno zasvetijo.
Jurče se kmalu vrne z mesom in vinom ter prisede nazaj k Pajku. Obenem pa je čudno pazljivo ogledoval brusača v naglem premišljanju, kje je že videl tega človeka; vroče mu je začelo prihajati, a sam ni vedel, zakaj.
Brusač je kmalu pojedel in popil maselc vina, vprašal za račun in plačal, nato pa pol tiho dejal:
»Vi, gostilničar, rad bi govoril nekaj samo z vami!«
»Ali pa je res tako važno, da ta očka ne sme slišati?«
»Tako važno je!«
»Pa grem jaz malo k hlapcu, Jurče; mu bom pa pomagal konje osnažiti; le pogovorita se in napravita dobro kupčijo!«
Pajek odide.
Čez čas reče brusač: »Poglejte za tem človekom, če je v resnici odšel v hlev, kajti gorje vam, če bi mene čul, kaj vam bom govoril!«
Po Jurčetu je zagomazelo, da se je kar stresel. Zato se mu je zdelo še dobršno, da mu je rekel čudni tujec, pogledati za Pajkom. Pogledal je res za njim in se prepričal, da je Pajek pri hlapcu in da sta pred hlevom snažila konjsko uprego.
Nazaj pa namesto pri hišnih vratih se je Jurče v sobo vrnil skozi kuhinjo in kamro. Tu se je ustavil in še nekaj iskal, kar je čul brusač, ker je nekaj zaropotalo in so se neka vratca zaprla ...
Jurče je hotel sesti k brusaču, pa ta mu reče:
»O ne, prijatelj, sedite na stol meni nasproti!«
»Zakaj pa?«
»Boste že izvedeli! A kaj bi nadalje vlekel! Kaj ste pa iskali sedaj v kamri, čemu se niste vrnili pri istih vratih, kakor ste šli pogledat?«
Jurče ni mogel v zadregi nič odgovoriti – še zlagati se je pozabil. Zato z nejevoljo odgovori:
»Povejte, kar želite! Mar ste vi moj sodnik ali valpet, da tako ošabno nastopate proti meni ...! Vam ne more biti nič mar, pri katerih vratih pridem v hišo; saj so vsa vrata moja!«
»Veste, dragi moj, lahko sem jaz še vaš sodnik in tudi kar ste rekli. Grem lahko pri vseh vratih v hišo, ker so vsa moja! Pa če jaz hočem, ne boste dolgo hodili po teh kotih! Torej, ali je vam še kaj v spominu oni večer na Opčinah ... tisti vojaki, vaš tovariš in pa žalostna usoda sedmerih? Dva sta bila ustreljena, petero pa nas je gnilo in stradalo v ječi. Pred letom smo bili pomiloščeni in, glejte, jaz sem vas sedaj srečno našel, ptiček!«
Grozen učinek so napravile te besede na Jurčeta. Sam se ni zavedel, da je v razburjenosti segel v notranji žep pri telovniku in izvlekel – samokres!
Pa brusač je vse to opazoval in s svojimi močnimi rokami kakor klešče stisnil Jurčetovo roko, potihoma govoreč:
»Tega vrana, ki zleže svinčeno jajce, pa kar lepo položi na mizo, ali še bolje: da te hudič znova ne premoti, saj si ves v njegovih krempljih, daj mačka meni, da ga denem v to-le omarico! ... Sedaj pa mirno sédi!«
Jurčetu se je zdelo, kakor bi se mu udirala tla pod nogami ...
»Torej, poslušaj me! Veš, jaz nisem tako hudoben, kakor si bil ti! Daj mi hitro 1000 goldinarjev, pa se zgubim od tebe, da me ne boš več videl. Nič me ne glej žalostno, saj tebi še dosti ostane; če pa pride še kdo mojih tovarišev naokoli, tudi tistega dobro obdaruj. Veš, bolje je vračati krvavi denar, kakor pa sedeti v ječi ...«
Jurče ni ugovarjal niti z besedo, temveč je s tiho kletvijo odšel venkaj in se čez čas vrnil z denarjem; brusač Polde pa je že med tem časom iz omarice izmaknil samokres in si ga vtaknil v žep.
»Torej sedaj pa zbogom, prijatelj! Najin račun je poravnan, kajne?« ...
Jurče jezno zaškrta z zobmi ... Ko je bil brusač že zunaj, na povratku proti Praprečam, zagodrnja Jurče sam s seboj: »Čakaj, vrag, saj ne boš dolgo nosil denarja s seboj ... Še danes boš stegnjen ležal v jarku! Pajk ti bo posvetil!« ...
XVII.
[uredi]»Stopi za brusačem, spravi
ga s pota; plačilo ne odide!«
– – – – – – – – – – – – – – – – –
Do krvi pobitega in v nezavesti
je našel Mihovec brusača
Brdarja ...
Čez kake četrt ure po razgovoru, ki sta ga imela Jurče in brusač, pride nazaj v gostilno Pajek; njemu ni bilo dosti do poštenega dela, zato se je tudi opravka pri hlevu takoj naveličal.
»No, no, Jurče, kaj pa sta imela tako skrivnostne pogovore s tem brusačem?«
»Kar hitro ti prinesem še kozarec žganja; a poslušaj: potem hitro stopi za tem brusačem, spravi ga s pota; lepo plačilo ti ne odide!«
»Za vraga, kaj se ti je pa zameril ta človek?«
»Ni časa dolgo in široko pripovedovati; le to ti rečem, da gre nam vsem za nohte! Bil je ta zlodej pri meni, povedal mi je, da so mu znana vsa naša dela; že veš, katera! ... Rekel mi je, če mu dam 1000 goldinarjev, bo molčal – drugače pa nas spravi vse – na varno! ...«
Pajek kar v dušku spije žganje, hudo pogleda in popade v kotu svojo okovano palico za odhod.
»Nič se ne boj, Jurče, še danes bo imel zavezan jezik! Hitro daj še požirek! In praviš, da si mu dal tudi denar; čigav bo?«
»Pol tvojega! Pa kar hitro na pot, morda še kaj doložim; samo hitro, da potepuh ne zmeša sledu!«
Pajek odide skozi vrata.
Ravno v veži sreča Jurčetovo ženo, ki se je vrnila z njive domov, kamor je nesla predjužnik delavcem, ki so ruvali repo. Pajek niti ne pozdravi, temveč jadrno hiti čez prag.
Odloživši košaro v shrambo, gre žena v hišo. Kar ustraši se, ko zapazi moža vsega prepadlega pri mizi, kjer je sedel ob žganju ...
»Za božjo voljo, Jurče, kaj pa ti je?«
»E, nič mi ni!« odgovori osorno mož.
»Mene nikar ne varaj, Jurče! Lepo te prosim, ne imej s tem Pajkom in drugimi takimi toliko zvez, saj veš, da jih že poznam, kaj so ...«
»Drži mi jezik za zobmi, delaj ti svoje delo v kuhinji, jaz pa svoje, pa sva zgovorjena!«
Mlada žena zajoka in odgovori:
»Glej, Jurče, ako se dela vse pošteno pri hiši, nimata mož in žena nobenih skrivnosti med seboj. Tako pa, kakor je pri nas ... o moj Bog, gorje meni!«
Z jokom odide mlada žena v kuhinjo.
Jurče se domisli svojega samokresa, ki ga je položil brusač v omarico. Stopi torej tja, a glej, samokresa ni več. Brusač ga je odnesel, kdo pa! Divji od srda začne Jurče kleti kar po vozarsko!
Žena je vse slišala zunaj, pristopila je k hišnim vratom in čula:
»Da bi ga sto hudičev vzelo, pa če bo po sreči, še danes dobim svoj samokres nazaj. To rečem, da mu bo drag hodil, Pajk ne udari premalo. In tistih denarjev zlodej tudi ne bo dolgo tresel v žepu! ...«
Opotekaje se, je odšla žena nazaj v kuhinjo. Žalostilo jo je še huje, ker ni dodobra vedela, kaj se znova plete. Dobrega gotovo nič. S solzami je nadalje premišljevala ob ognjišču, Jurče pa je šel za hlev po opravkih, a se ni ničesar lotil.
Naše verno ljudstvo je imelo že od nekdaj navado, da je postavljalo znamenja ali metalo suhljad na kraju kake posebne smrtne nesreče. Takim krajem pravijo »na grmadi«; vsak, ki pride tam mimo, se prekriža in zdihne: »Bog se usmili te duše!« Poleg tega pa vrže suho vejico na kupček. Običajno v »kresu« pa kdo zažge tisto suhljad, nakar tja znova mečejo vejice. To metanje vejic na krajih nesreč izvira še iz poganskih časov. Kajti s takimi »grmadami«, ki so jih zažigali pogani, so si gotovo mislili, da zažigajo tudi grehe pokojnih ponesrečencev. Tudi ne daleč rovske vasi pred Dolenjem, tik ob občinski poti, je prostor take »grmade«. Tam v obližju so že od nekdaj delali opeko, in nekoč so italijanski opekarski delavci ubili starega možička, ki jim je od kamniškega peka donašal kruh in jih terjal za dolžni denar ...
Omenjeni dan, ko je Jurče odštel brusaču tisoč goldinarjev, je po tej poti od Rov že v mraku stopal čevljar Mihovec iz Lukovice. Šival je v rovski vasi in se sedaj vračal domov. Ker je delal pri dobrem gospodarju, pri Špinu, je imel tudi dober likof. Prav židane volje je hodil, mrmrajoč razne narodne pesmi, lepe in kosmate. Pri tem je celo pozabil, da ga doma čaka huda žena.
Bogsigavedi, kaj bi bil še vse skupaj spravil, ko bi ne začul čisto v bližini sebe obupnega klica na pomoč. Krepki petdesetletni Mihovec vrže raz sebe čevljarsko ropotijo, čvrsto stisne v rokah okovano palico in pohiti, odkoder je čul klic.
Nedaleč od grmade najde na tleh človeka, z ustmi proti zemlji obrnjenega. Mihovec ga okrene in vidi v mesečini, da mu z vrha glave po obrazu teče kri ... Iz bližnjega jarka zajame kar s klobukom vodé in začne močiti nezavestnega nesrečnika.
Med tem časom, ko je Mihovec spravljal k zavesti človeka, ob katerem je ležala brusaška krošnja, se je že znašlo na mestu par delavcev, ki so se vračali iz bližnjih njiv domov in prihiteli bliže, ker so tudi čuli obupen krik. Posrečilo se je vsem, da so spravili tujca k zavesti.
»Pa kaj je mislil tisti hudič, da je šel pobijat tega ubogega brusača! Mar je menil dobiti pri njem denar, kali?« Tako je govoril čevljar okoli stoječim ljudem. Mlad in krepak fant pa, ki je tudi prišel blizu, je dejal: »Kar hitro se spravimo iz tega kraja; ko sem dirjal tu sem z njive, sem videl iz hoste stopati Pajka iz Vrhovelj, jaz bi rekel, da je več tolovajev v obližju. Kar zgubimo se!«
»E, fant, ti si pa bojazljivec; poglej mene, že sive lase imam na glavi, pa vsakega rokomavha se kar ne zbojim. Dobro se me bo vsak zapomnil, ako ga oplazim s to palico po butici!«
Tujec se je med tem zdramil in pogledal po ljudeh, ki so stali ali klečali okrog njega. Mihovec je bil ves oveseljen in je govoril: »Siromak, nič se nas ne boj! Rešili smo te iz rok tolovaja – ga li poznaš?«
Brusač Polde seže hlastno v notranji žep pri telovniku; ko se prepriča, da ima še denar v njem, je bil vesel. S slabim glasom pravi: »Dajte mi vode in prosim, pomagajte mi kam na varno!«
Krepak fant zadene brusačevo krošnjo in pobere čevljarsko ropotijo; Mihovec pa poprime brusača pod pazduho in začeli so pot proti vasi. Brusač je bil obvezan okrog glave z zmočeno Mihovčevo ruto. Brez posebnih nezgod pridejo počasi v Rafolče. Pri Martinčkovi gostilni je velel brusač se ustaviti. Kupil je vsem vina in dobro večerjo, četudi so se branili. Ko so torej posedli v gostilni, vpraša brusač čevljarja, kje domuje in če bi mogel pri njem ostati nekaj dni, da se do dobra pozdravi. Plačal da mu bo vse, saj ni brez denarja. Mihovcu se je popolnoma zaupal, ker je vedel, da mu je otel življenje. Čevljar mu z veseljem pritrdi, da ga vzame pod streho.
Po dobrem okrepčilu so nadaljevali pot po strmi gozdni poti Skrhaniji. Na vrhu pri brdskem gradu so se nekoliko odpočili, nato pa nadaljevali nizdol proti Lukovici.
To je gledala Mihovka, ko je njen mož prišel domov v taki družbi. Strme ga je poslušala ženica, ko ji je vneto pripovedoval ves današnji dogodek.
Brdar je v tem kar prisedel k topli peči in navzlic bolečini s skritim dopadajenjem opazoval brhko čevljarjevo hčerko, ki se je sukala po hiši in prinesla večerjo na mizo: krompir v oblicah in mlečno kašo. Seveda je hvaležni Brdar dal še za par bokalov vina; fantama, ki sta prišla poleg, pa še vsakemu po srebrno »cvancgarico«.
Še isti večer je Polde vedel za vse važne podrobnosti pri čevljarjevih: da Mihovec osebarkuje v tej Celarjevi koči, da je imel dva sina; prvi mu je umrl v mladih letih, drugega pa so ubili Pijemontezarji za laškimi griči ... Mihovec in ona da torej imata živečo le še to edinko, dvajsetletno Miciko, ki je šivilja kakor mati.
Čvrsti Brodar se je v kratkih dneh precej pozdravil, ali na odhod mu je bilo kar težko misliti. Vzrok je bil čisto enostaven: Polde se je z vsem srcem ogrel za prijazno Miciko, pa tudi deklé je bilo z njim kaj prijaznih besed. Tudi njej se je težko zdelo, da bi se prijazni brusač že kar odpravil od njih ...
Sedela je pri šivanju, Polde pa je za pečjo nekaj izdeloval za Mihovca. In Micika je polglasno pela:
- Nožek bom vzela,
- srček načela,
- de bom dobila
- tri kaplje krvi ...
- Ž njo pismo pisala,
- ga ljub'mu poslala ...
»Kdo pa je tvoj ljubi, Micika?« jo je naenkrat prekinil Polde.
»Tisti, ki ljubi mene in misli name!«
»A tako! Ali je daleč?«
»Zdaj ni daleč, a če pojde stran, bo pozabil name ...«
»Nikdar Micika!« pravi Polde in pristopi k njej. Tedaj sta si razodela ljubezen in sklenila, da se čimprej dogovorita s starši.
XVIII.
[uredi]Brusač je delal Jurčetu
velike skrbi. V pismu ga je
povabil v Ljubljano – Jurčetova
žena pa je smrtno
zbolela in umrla, ko je po
naključju dobila v roke brusačevo pismo ...
Sneg je zapadel v deželi; mraz je bil tak, da še stari ljudje niso pomnili hujših zim. Po hišah so pozno v noč brenčali kolovrati, stari očanci so pa posedali za toplimi pečmi in zvedavi mladini pripovedovali o divjih Turkih, o kralju Matjažu, o tlaki in desetini, o francoskih vojnah in tatinskih rokovnjačih. Tako so Zabrežani preganjali in preživljali dolge zimske večere.
Tudi Pod Zabrezjem pri Jurčetu je bilo kaj živahno v teh zimskih večerih. Vedno je bilo dosti pivcev. Za zabavo pa sta skrbela znani berač Smolež in pa Podlipčev Jozelj. Oba sta se zdaj kar vedno pogosteje držala pri Jurčetu, kjer jima je bilo tudi ponočno prezimovanje dovoljeno v toplem hlevu. Berač Smolež je bil nekak ogleduh pri pisani družbi, zato je razumljivo, zakaj ga je Jurče držal pri hiši. Jozelj pa je v gostilni izborno služil s pripovedovanjem raznih zabavnih pravljic in je s tem zadrževal vesele pivce, a po potrebi tudi tolmačil razna nemška pisanja iz brdskega sodnijskega urada.
Tako je bilo znova v takem večeru polno pivcev pri Jurčetu. Bili so razni gospodarji in vozniki, ki se jim pijača ni zlepa ustavila, v stranski sobi pa so sedeli ožji Jurčetovi sodrugi iz »pisane družbe«: Pajek iz Vrhovelj, Prelovšek iz Gradišča, Fajdiga iz Rafolč in falirani študent Potisek. Ni bilo še dolgo, kar se je zvečerilo, a dobre volje so bili obojni.
Nekako ob sedmih zvečer jo privozi do gostilne znani Koleščkov Videk iz Moravč. Ta je zahajal bodisi poleti ali v zimi redno vsak teden v Ljubljano. Tja je vozil razna živila, nazaj pa iz trgovin kavo, sladkor, sol, žveplenke in podobno drobnjavo. Ker je bilo mrzlo, je dal konja v hlev in stopil v hišo med vesele pivce. Vsi so mu ponujali piti, a preden se je Videk poslužil darežljivosti veselih pivcev, je izpraznil malo žganjice. Nato pa je sedel k topli peči, si naročil svoj polič vina in klobaso krvavico. Imel je tudi za Jurčeta zavitek iz Ljubljane, ki mu ga je na Figovčevem dvorišču v Ljubljani izročil tak in tak mož. Jurče hlastno seže po pismu, se z njim takoj poda v spalno sobo na desno stran veže, hitro raztrga ovitek in bere z okretno roko pisane črke:
- Neljubi moj sovražnik!
Čeprav si lump prve vrste, pa zaenkrat si se pošteno urezal, to ti dam najprej vedeti! Kajne, misli si, da bom sedaj že z nosom ril v zemljo! A Bog ni hotel ustreči Tvoji hudobiji. Lepo se zahvalim Tvojemu pomočniku, ki me je mesarsko lopnil po butici. Le povej rokovnjaču Pajku, da bo tudi on dobil kdaj vse vrnjeno in plačano. Tebi pa mirno sporočam, da se nameravam v kratkem oženiti, saj mi je že čas. Pa k Tebi ne pridem več na dom po doto, a tudi na dolgo Ti nočem pisati in izpraševati Tvojo črno vest. Le to: dva moja tovariša sta bila po nedolžnem ustreljena zaradi Tebe in Tvojega pajdaša, nas petero pa se je sušilo in stradalo v temni ječi; živi smo umirali v jetniških zidovih.
Ukazujem Ti za vse to, da prideš na dan sv. Katarine v Ljubljano k Figovcu. Čakal Te bom do poldneva v gostilni. Prinesi s seboj dva tisoč goldinarjev, enega še za stari račun, enega za Pajkov udarec. Ako pa bi Te ne bilo v Ljubljano v tem času k Figovcu, se le pripravi, da tudi Ti čimprej okusiš ričet, okove in hladno zidovje.
- Do svidenja – Tebi nadležni
- Polde Brdar.
- Ljubljana, ob Martinovem 1857.
Jezno je zaškrtal Jurče z zobmi, ko je prebral pismo. In Pajku se ni posrečilo pobiti tega človeka do smrti! ... V razburjenosti, ker ga je klicala žena iz kuhinje, je Jurče pozabil usodno pismo na mizi. Jurče je moral po vino v klet, žena pa tedaj stopi v spalnico, kakor je zadnje čase vedno opazovala moževe korake. V nagli radovednosti prebere pismo. Groza ... Zameglilo se ji je pred očmi ...
Ker gospodinje dolgo ni bilo nazaj v kuhinjo, jo pride klicat dekla. Pa najde jo ležati nezavestno poleg postelje ... Hitro pokliče gospodarja, ki prihiti ves razburjen in mu je bilo takoj vse jasno: poleg nezavestne žene je ležalo tudi usodno pismo ... Jurče ga zmečka in strga v roki in nato s pomočjo dekle spravi ženo v posteljo. Ostal je sam pri njej in jo močil z vodo, da se je zdramila. Prve njene besede pa so bile: »O, jaz nesrečna. Ti pa še bolj – ne zameri mi, da sem brala ... bolje bi bilo, da ne bi! ... Še imaš čas, spokori se, tudi jaz bom prosila za tebe! Meni ni več do življenja – bolje je tako ... Vedi, Bog je pravičen sodnik! ...«
Brez besede in z burjo v prsih je Jurče odšel iz sobe ... kakor Judež Iškarjot ...
Ob tako nenadni smrti Jurčetove žene so ljudje začeli marsikaj govoriti. Tri dni zatem, ko je brala tisto usodno pismo, je namreč Micika že odšla tja, kjer ni ne ubojev, ne goljufij in ne drugih enakih pregreh ...
Jurčetu se je zdelo, ko je gledal svojo ženo na mrtvaškem odru, kakor bi mu šepetala: »Še imaš čas, spokori se! Vedi, Bog je pravičen sodnik! ...« Te besede so mu huje zvenele po glavi kakor bi zvonilo deset zvonov hkrati ...
Ko je stal ob grobu svoje žene in so začele padati na rakev prve težke grude zemlje z votlim bobnenjem, se mu je zdelo kakor bi tudi sam bil v krsti in da padajo nanj vsi njegovi težki grehi. S težavo se je premagoval, da ga ni zgrudila slabost in da ni kar na moravškem pokopališču vpričo vseh mnogoštevilnih pogrebcev zaklical: »Bog usmiljeni, reši me! ...« Debele solze so mu kapale na tla, vest ga je razjedala ... Tudi zadnji berač, ki mora spati ves ušiv v stelji, bi ne menjal z njim ... A pogrebci, ki so videli tako prepadlega Jurčeta, so potem govorili: »Bog ve, ali je res tako ljubil svojo ženo! ...«
Na označeni dan sv. Katarine se je Jurče zarana podal v Ljubljano s potrtim srcem. Pri Figovcu se je sešel z brusačem, ki je bil kaj praznično opravljen. V stranski sobici je Jurče odštel z nejevolje v srcu zahtevanih 2000 goldinarjev. Le to je pripomnil:
»Človek, odslej me pusti v miru! Glej, s svojim pismom, ki ga je po naključju dobila v roke moja žena, si ji povzročil smrt!«
»Bog že ve, kaj dela! Zapomni si, da božji mlini meljejo počasi, a gotovo! Praviš mi, naj te pustim v miru; jaz te lahko pustim – ali eden te ne bo pustil nikdar: tvoja nemirna vest. Jaz se ti izognem – ali ne jamčim ti, da za vedno!«
Brez slovesa, z zelo potrtim srcem je odšel Jurče iz gostilne.
Polde Brdar pa je tisto popoldne še kaj zadovoljno posedel v gostilni v družbi Mihovca in svoje izvoljenke Micike. Pogovorili so se dosti važnih reči. Tako, da ima Polde že vse uravnano za odhod na sosednje Štajersko v obližje Ptuja, kjer bosta z Miciko začela gostilno. Začudenemu Mihovcu in njegovi hčeri so stopali kar lasje pokonci, ko jima je Polde po poti grede pripovedoval podrobnosti o dogodku na Opčinah in drugo.
»Primaruša, v koži tega človeka bi pa jaz ne bil rad!« reče na te besede Mihovec.
»Da, očka, tak je on! Težki so njegovi grehi!«
Nekako ob deseti uri zvečer so dospeli v Lukovico. Kmalu so vsi sladko in zadovoljno zaspali.
XIX.
[uredi]V predpustu leta 1858.
se je Jurče ženil drugič pri
Tomažkovi Zefki; vse je že
bilo v tiru, pa je brusač
Polde posegel vmes in se je
vse razdrlo.
Kmalu po Novem letu 1858. je bilo.
Berač Smolež in Podlipčev Jozelj sta sedela v Jurčetovi gostilni za toplo pečjo. Ker ravno ni bilo v gostilniški sobi nobenega gosta, sta se znanca lahko nemoteno pogovarjala.
»Jozelj,« začne Smolež, »tebe je škoda, da se nisi izšolal. Zdaj bi bil gotovo že kak fajmošter kje na dobri fari. Imel bi poln hlev živine – pa ne uši, stenic in bolh. A tudi trebušček bi imel že kakor sodček, pa zalo kuharico, ej! Ali nič na to ne misliš in se ti »enako« ne stori pri tem?«
»Smolež, Smolež, le počasi in bolj pametno govori! Tudi ti bi bil lahko pošten človek. Zapomni si to-le: Imenitna gospoda je na petek meso jedla. Pa pride k tisti gospodi pobožen popotnik. Ti nejeverniki so ponujali svetemu možu meso, a ta jim reče: »Žlahtna gospoda, danes je postni dan, ne bom jedel mesa, ker nočem, da bi me hudič nesel v pekel.«
Ko so gospodje to čuli, se začno smejati starčku in mu posmehljivo pravijo: »Kaj nas brigata post in hudič, mi smo žlahtnega rodu, se lahko izkažemo s pisanjem!« Pa starček jim odgovori: »Zapomnite si, visoki gospodje: Gospod Bog bo poslal po vas takega hudiča, ki ne zna ne brati ne pisati, in vam bo kar ukazal: Alo, z menoj! Jaz ne poznam vašega pisanja in ne vem, kaj ste bili na zemlji; le to vem, da ste zdaj moji! ...« Tudi ti, Smolež, misliš, da se boš na onem svetu kar s svojimi zvijačami preril v sveta nebesa, pa se zelo motiš. Delaj, delaj pokoro, stara kost, dokler imaš še čas!«
Še bi se bila ta dva modrijana nadalje kosala in ugovarjala drug drugemu, da ni v hišo stopil kmet Tomažek, za njim pa Jurče. Moža sta imela važen pogovor, zato je Jurče ukazal obema zapečnjakarjema, naj gresta na skedenj hlapcu pomagat pri rezanici za živino.
Jozelj je hitro skočil iz toplega zapečka, bolj počasen pa je bil Smolež. Ko sta končno oba bila zunaj, pravi Jurče Tomažku:
»Očka, zdaj pa pijte, da spoznate mojo novo kapljico. Na zdravje!«
Možakarja pijeta, nato pa se razvije nastopni pogovor:
»Torej, očka, kakor sem že omenil, ženiti se mi bo treba znova; kaj pa hočem! Premišljal sem na vse strani, kje bi si poiskal novo družico. Pa uvidim, da bo edino vaša Zefka zame!«
Očancu se od zadovoljstva kar usta raztegnejo v smeh in brez pomisleka pravi:
»Naša, praviš, da ti je všeč, lej no! Nisem si tega mislil, da bi bila kdaj katera mojih hčera oštirka. A rečem, da nisi napačne izbral. Kar name se zanesi! Napravimo pa lahko še pred pustom. Veš, veš, taka reč, čimprej se skuha, boljša je! Veš, ko sem se jaz ženil, še skoro teden dni prej nisem ne poznal in nikoli ne govoril z dekletom, ki je postala moja stara. Kar rajnkega Duldeža, Bog mu daj nebesa, sem s sabo vzel, pa smo se kar hitro zgovorili. In vse je držalo ...«
Po sebi je razumljivo, da sta se možakarja pomenila tudi vse natančno o bali in doti. Večerilo se je že, ko pridejo v hišo hlapec, Jozelj in Smolež na malico. Da bi ničesar ne slutili o bodoči ženitvi, reče po kmečki zvijačnosti Tomažek:
»Torej, Jurče, za teličko boš dal deset križavcev, kakor sva se zmenila ...«
Šaljivi Jozelj, ki je v veži že ujel nekaj o ženitvi, bali in Zefki, pa s smehom pripomni:
»Očka Tomažek, kaj pa, če vi daste Jurčetu teličko in še križavce po vrhu! Ha, ha ...«
Vsi so se smejali.
Ostra mrzla burja je pihala, ko je na vaškem koritu v Zabrezju prala Tomažkova Zefka. Pa mlada deklica se ni menila za mraz. Še pela je med pranjem:
- Če bi jaz vedela, kje je moj ljubi,
- jaz bi mu kupila sama za svoje
- lajbelček žameten, da bi bil nameten,
- da bi ga nosil – fantič ti moj ...
Vesela perica bi pela še dalje, a jo zmoti Podlipčev Jozelj:
»Dober dan, Jozelj, kam te nese pot?«
»Bog daj dober dan, Zefka! Kaj se ti mara, ti lahko poješ zdaj, ko si nevesta. Ej, mladi svet, kako je tebi prijetno!«
Zefki pade od začudenja perilo iz rok ob tej novici, kajti ona še ni nič vedela o dogovoru med očetom in Jurčetom.
»Jozelj, Jozelj, ti si pa danes poreden! Pa ne zamerim, saj je predpust!«
»Predpust gori ali doli! Nič mi ne boš tajila, nevesta si pa le! Misliš, da Jozelj nič ne ve! Le glej, kadar prideš k Jurčetu, da me ne boš gonila od tople peči. Bog ti daj veliko srečo in stanovitno zdravje, otrok pa tudi obilo!«
Pri tej novici postane deklici tesno pri srcu. Ona da bi mogla postati žena Jurčetova, ki ima za seboj tako čudno preteklost! ... Za ves svet ne! Pa, da jo njen oče hoče kar s silo spraviti v nesrečo ...
Jozelj je medtem že odkorakal dalje.
Žalostna deklica pa je močila perilo s solzami. V tem žalostnem stanju jo zaloti njen ljubljenec Čudnov Jok; dekle ga ni opazilo prej, da ji je položil roko na ramo. Zefka se zdrzne, fant pa, ko vidi svojo ljubljeno deklico vso objokano, jo s skrbjo vpraša:
»Za božjo voljo, kaj ti je, Zefka? Čemu jokaš?«
Z genljivimi besedami, kakor se pogovarjajo le zaljubljeni ljudje, pove žalostna deklica vse, kar je pravkar doznala.
»Pa, Zefka, ali boš pozabila name in vzela tega človeka?«
»Nikdar, Jok! Če se ves svet podrè, ga ne vzamem!«
Ker se je Joku mudilo v mlin, stisne Zefki le roko, da se naj ne žalosti, nato pa odide pojoč:
- »Le tisti bo moj,
- ki pride nocoj,
- bo rinkco mi dal,
- pri meni zaspal! ...«
Čudnov Jok v Zabrezju je kaj zadovoljno živel s svojo materjo vdovo; poleti je hodil s tesarji, a tudi pomagal svoji materi pri večjih kmetskih delih. Dokler se ni neznanil s Tomaževo Zefko, je živel brezskrbno. A z ljubezenskim znanjem se je začelo zanj malo nemirno življenje. Ko je trdni kmet Tomažek zvedel o ljubezni, je po svoji bahavosti začel opravljati svojo hčer: »Kaj, s tem beračem mi greš v besedo! Nikoli ne boš njegova, tega pa že ne utrpim! Da veš, da ne!«
Ampak hči je ostala stanovitna v ljubezni in tudi oče jo je na videz kar pustil v miru. Ko pa se je dogovoril z Jurčetom, je začel drugače. Prihodnji dan, ko je Zefka doznala od Jozlja, kaj bo z njo, ji oče ukaže po zajtrku:
»Zdajle pojdeš v Lukovico; vzemi s seboj blago, ki sem ga kupil v Ljubljani, da ti Mihovčeva Micka pomeri obleko.«
Zefka se brez ugovora poda k svoji znanki, meneč spotoma po svoje: oče računa, da bo Jurčetova nevesta v tej obleki; pa ne bo šlo gladko! ...
Pri šivilji, prijateljici Miciki, je bil v hiši tudi ženin Polde Brdar. Prijateljici sta se začeli zaupno pogovarjati o vsem in tako tudi o prisiljeni ženitvi z Jurčetom.
Polde, ki je vse to poslušal, reče končno Zefki: »Stopi spotoma na povratku do Jurčeta, pa mu reci samo to: »Brusač Polde ti svetuje, da pustiš ženitev z menoj v miru!«
Ko je hvaležna Zefka hotela kaj več izvedeti o pomenu teh besedi, ji reče Polde: »Zaenkrat ne povem več; ako pa to ne bo zadosti, se sam oglasim. Boš videla, da mu bova sapo zaprla! ...«
To je gledal stari Tomažek začudeno, ko mu je Jurče par dni za tem povedal: »Očka, s svatbo ne bo nič. Si bom moral drugje poiskati! Tukaj so zadržki, drugje jih ne bo! Le nikar naj si ljudje ne mislijo, da se oženiti ne morem.«
Ko je razljuteni gospodar doma od hčere doznal, kaj je sporočila Jurčetu in kdo ji je nasvetoval, se sam napoti v Lukovico k Poldetu. In je doznal vse.
Ko se je proti večeru vračal domov, je premišljeval čudne zgodbe o Jurčetu in rekel pri sebi: »Temu človeku pa zdaj res ne bi dal hčere, četudi bi jih imel kakor ribničan lesenih žlic! Nak, zdaj pa že ne! ...«
Svatbo so pa le imeli tisti predpust pri Tomažku. Le Poldetu se je imel Čudnov Jok zahvaliti, da se mu je vse tako hitro in dobro obrnilo.
Na veseli dan Zefkine svatbe je Jurče skozi okno med svati videl tudi Poldeta. Iz jeze je tedaj začel piti in je pil ves dan. Kakor klada se je zvečer pijan zvalil na posteljo in med preklinjanjem zasmrčal. Na svatbi na so bili vsi židane volje.
XX.
[uredi]Vsi ljudje so bili veseli,
ko so orožniki zaprli rokovnjača
Pajka in še par njegovih
pajdašev v letu 1860.
Jurče se je v drugo oženil.
Kmalu potem, ko so dali
pod ključ njegove tovariše,
pa je zbolel in prebolevši ni
bil več prave pameti.
Vsakdo se z veseljem spominja na brezskrbna otroška leta; tudi meni ostane ta doba neizbrisno pred očmi. Še se spominjam: V zimskem času sem sedel na topli peči in poslušal očetove prijatelje, ki so sedeli na stolčkih, oče moj pa so čevljarili. Pogovarjali so se, kako je bilo »una leta«. Posebno so tarnali tisti, ki so se v mladih letih pečali z vozarenjem po Dunajski cesti. Kar sline so se jim cedile, ko so pripovedovali, kako dober zaslužek so včasi imeli. Dobri časi vozarenja so se končali, ko je bila dograjena železniška proga iz Ljubljane proti Celju.
Ti stari vozniki ali njih sinovi so vedeli pripovedovati dosti zanimivih zgodb iz vozarskega življenja. Posebno Flajšmanov oče iz naše vasi so dostikrat povedali: »Bilo mi je sedem let. Moj oče so bili skoraj vedno na cesti, ali so dajali priprego v strme klance, ali pa so jim poštni gospod iz Podpeči preskrbljevali vožnjo kar iz Ljubljane do Celja ali še dalje. Da, v Podpeči je bilo takrat živahno življenje, postajališče pošte, kjer so se ustavljali vsi vozniki. Poštni gospod pa je znal tudi ljudem postreči z dobrim vinom in slastnimi prigrizki po pravi ceni. Še sam cesar Jožef je prenočeval v Podpeči, sploh pa vsi imenitni takratni popotniki. Da je bil poštni gospod tudi v resnici izboren gospodar, je treba pomisliti po tem, da je osemnajst svojih otrok izšolal in spravil v dobre službe. Dva sinova, Kozma in Damijan, ki sta bila dvojčka, sta oba postala duhovnika ... Torej moj oče so se vračali zimskega večera s konji proti domu. Na mostu čez potok Radomljo pa so govorili malo s Česnom z Gradišča, ko sta se ravno srečala. Ker sta bila konja sama vajena pota proti domu, so ju oče spustili kar naprej, sami pa odšli potem po bližnji stezi za njima.
Gredoč proti hiši vidijo pri kamričnem oknu nekoga, ki je ruval mrežo. Oče zavpijejo: »Hejo, hejo, smo že skup!« V tem pridejo tudi konji po drugem potu domov. Vlomilca – bila sta Pajek iz Vrhovelj in falirani študent Potisek – jo ubereta na vso moč proti potoku Radomlji. Kajti ko sta čula tudi konje, sta mislila, da so prijezdili »gimpeljni«.[2] Prav nesrečen večer sta imela. Kajti ko sta dirjala za vodo, so ju resnično dobili »gimpeljni«, ki so baš bili na patrulji. Še isto noč so ju odgnali v brdske zapore.
Moj oče pa, ko so vse natančno ogledali okoli okna, so našli polno vrečo: v nji je bila raznovrstna obleka, nekaj mesa in nabita pištola. Vse razen pištole sta ukradla pri Erzinu v Blagovici ...«
Ta dogodek mi je za vedno ostal v dobrem spominu, no, saj sem ga tudi vsako zimo po enkrat slišal. Pa vrnimo se k povesti; to sem omenil le zato, ker docela spada semkaj!
Pajka in Potiska so sredi noči pritirali »gimpeljni« na Brdo. Sedeč v temni ječi, začne Potisek proti Pajku:
»Tako, Pajek, sedaj sva prišla v tisti kvartir, za katerega ni treba nič najemnine plačati. Slabim dnem greva naproti ...«
»Jaz se že ne zmenim dosti, če me tudi spravijo s svetá, saj to vem, da me nič več dobrega ne čaka na svetu. Kaj hočem! Smrti sem že itak blizu. Pa tudi čimdalje slabše nam že gre. Ti pa vseeno glej, da se kako izmuzneš. Zate, ki si še mlad, bi bilo prekleto neumno, da bi se v ječi živ sušil in gnil ...«
Take in podobne pogovore sta imela rokomavha v ječi. Preden sta zaspala, vpraša še Potisek:
»Pajek, a kaj, če ne bom mogel pobegniti? Mar pri obravnavah povem kaj še za druge tovariše?«
»Nikar, kajti če bi nato kdaj ušel, bi ti svoboda nič ne koristila, saj ti je znano, da se med nami izdajalstvo plača s smrtjo! Sedaj veš, kako se imaš ravnati!«
Novico, da so orožniki ujeli Pajka in Potiska, je prinesel berač Smolež k Jurčetu že naslednji dan, pripovedujoč zaupno:
»Veš, Jurče, pri Pajku sem bil in pri Potisku. Splazil sem se skrivaj do okna in jima dal nekaj tobaka. Pa prosila sta me, če bi se ju tudi ti malo spomnil s kakim žganjem in prigrizkom; kar daš, bom jaz ponesel njima.«
Jurče je postal zelo slabe volje pri tej novici. Kajti skrbeti ga je začelo, da pri obravnavi utegne priti v zvezo tudi njegova osebnost. Ko je Smoležu pripravljal zavoj za oba jetnika-tovariša, mu je pred odhodom naročil: »Smolež, nikar ne pozabi obema naročiti, naj mene nikar ne jemljeta v misli tam, kjer bi mi škodovalo ...«
Smolež, korakajoč po zmrzlem snegu, je sam s seboj govoril: »Tristo vragov, Jurče se tudi zelo boji za svojo kožo; sicer pa, prekleto, se še jaz bojim zanjo, ki je beraška.«
Ko je tako krecal proti Praprečam, ga sreča Jozelj in že z dalje vpije nad njim:
»Hejó, hejó, prijatelj, kam pa tako hitro? Aha, na Brdo greš? Gori imajo tudi še za tebe nekaj prostora – v Ljubljani pa so že vislice postavljene, hahá!«
»Le pomalem mi govori, Jozelj, in imej malo krajši jezik! Zapomni si dobro, da utegne tudi tebe tvoj jezik enkrat tepsti ...!«
Smolež je kar jezno odšel naprej, ne da bi se kaj pomenil s starim znancem Jozljem, ki je za hudirja vse izvedel in raznesel po vaseh.
Naslednjo noč sta Pajek in Potisek dobila k sebi še dva tovariša: Fajdigo iz Rafolč in Prelovška z Gradišča. Oba so kmetje izdali »gimpeljnom«, ki so ljuto začeli preganjati »pisano družbo«. Razumljivo je, da so jetniki vso noč premišljevali, kako se jim bo izteklo in kako se bodo zagovarjali. Najbolj zamišljen je bil Potisek; pa je tudi imel biti zakaj!
Še nikdar mu niso stopili mladostni spomini tako živo pred oči kot to noč. Vrstile so se pred njim razne slike iz mladih let: kako je kot nadarjen dečko odšel z materjo v ljubljanske šole. Spomnil se je materine iskrene želje: »Martinek, bodi priden, dobro se uči in pel boš enkrat novo mašo!« Minevala so leta. A Martinek je imel čedalje manj veselja do duhovstva. Prišel je odločilni trenutek – za vstop v semenišče. No, Martin Potisek je domačim kratko izjavil, da se lahko živi tudi v drugih stanovih. In domači tega niso hoteli razumeti – kakor potepenega psa so ga odgnali od rodnega doma! Potikal se je nekaj časa okrog, iskajoč službe, pa ni mogel dobiti sebi primerne. Zašel je med »pisano družbo« in postal njen drugi vodilni član. O mladostna lahkomišljenost! ... Sedaj pa je v brdski ječi in bodočnost se kaže pred njim čisto temna, zavožena in izgubljena. Glava mu je postala vroča; kakor bi s kladivom tolkel po njej, mu je bobnelo v lobanji. Naj velja kar hoče, ko ga bodo tirali proti Ljubljani, mora – ubežati! Boljše je naposled hitro končati življenje pod kroglo »gimpeljnovo«, kakor pa ginevati med mrzlimi jetniškimi zidovi ...
Pozno ponoči je jetnike skrivaj in predrzno obiskal Smolež; ne meneč se za nevarnosti, jim je prinesel, kar mu je izročil Jurče. Vse jim je razdal skozi omreženo okno in prejel njihovo zatrdilo, da je Jurče lahko brez skrbi, da ga pri obravnavah niti omenjali ne bodo.
Kot blisk se je raznesla po okolici novica, da je na ekspediciji v Ljubljano »gimpeljnom« ušel študent in rokovnjač Potisek. Ravno na znani samoti tik znamenja sv. Janeza pred Črnučami je pobegnil na desno v gozd kar z uklenjenimi rokami! Dva stražnika sta se na konjih pognala v goščo za njim in streljala. Pa Potisek se je izkazal spretnega. Iskala sta ga in iskala, a bilo je, ko da se je v zemljo udri. Preklinjala sta, da mora biti s samim hudičem v zvezi, ker ga nista mogla dobiti, in se vrnila nazaj k ekspediciji, da se v večernem mraku še kdo drugi ne izmuzne.
Jurče je že spal tisto noč, ko ga predrami trkanje na okno. Ni se malo začudil, ko ugleda ob oknu Potiska! V kratkem vse izvé od njega: da je dirjal v gozd, da so streljali za njim, a se ni nič zmenil, tudi ne, ko ga je krogla zadela v desno roko. Čeprav ga je močno bolelo, je vzdržal na begu. K sreči je bil v gozdu nekakšen velik kup stelje, v ta kup se je zaril in počakal trde noči. Z bolečo rano je nato po skrivnih potih odšel sem k Jurčetu ...
Na hitro mu zdaj dá Jurče nekaj okrepčila, ga oprosti verig in mu obveže skelečo in krvavečo rano. Ker ni bilo časa za daljše pogovore, mu Jurče prinese še staro obleko in nekaj denarja.
»Kam pa jo mahneš sedaj?«
»Ven iz Kranjske, doli na Hrvatsko. Ti že sporočim, kjer se bom ustavil. Zdaj pa adijo!«
Tako je Potisek izginil v temno noč z ranjeno roko v smeri proti hrvatski meji.
Kakor smo popisali, se je Jurčetu unesla nameravana ženitev s Tomažkovo Zefko. Pa kljub temu se je vendar še isto leto poročil, in sicer s Podleskovo Reziko iz bližnje Leševske vasi. No, ta Rezika je bila ravno zanj! Njej je bilo glavno, da se ji je dobro godilo, vse drugo pa postranska stvar! Stare brezzobe ženice so vedele dosti povedati o njej; nekaj je bilo res, nekaj ne, kakor po navadi. Glavno je, da je Rezika čisto pristajala Jurčetu in njegovi naravi.
Žena Rezika je tudi ta večer vedela, da se je oglasil pri možu begunec Potisek. Ko se je povrnil Jurče nazaj v spalnico, mu je samo rekla: »Le glej, da se boš ti dobro izmazal. Tvojim prijateljem gre sedaj trda. Jaz vse dobro vem, kako stvari stoje. Če bodo tudi tebe kaj klicali k sodniji, pazi, kako boš govoril! Kajti gorje, če te zaprejo, boš moral kar sam ležati!«
Opažali so vsi ljudje, kako je hujšal Jurče, ko so se vršile obravnave v Ljubljani. Morile so ga silne skrbi. Pogostoma je tekom obravnav hodil v Ljubljano in skrivaj poizvedoval o tekočem stanju stvari. Ko je bil znova tamkaj, ga je na povratku domov ujel spomladanski dež. Dasi je kar v diru podil konja, je vendar privozil domov čisto moker do kože.
Že ponoči ga je začelo zebsti in ker je razgret pil še vino, se ga je lotila vročinska bolezen; zjutraj je obležal. Bolezen je napredovala čedalje huje; začelo se mu je tudi blesti. V pretrganih stavkih se je spominjal dogodka na Opčinah, tistih vojakov in sploh vsega, kar je napak uganjal v življenju.
K bolniku je prišel tudi kaplan Matijče, a ga bolnik ni spoznal. Kaplan je z nekako grozo poslušal Jurčetovo zmedeno govorjenje in spoznal je iz njegovih besedi, da je Jurčetova vest obložena s težkimi krivicami.
Doma v kaplaniji je brzo napisal obširno pismo na sošolca dr. Stoklasa. Pismo je izročil Jozlju, da ga je osebno ponesel dr. Stoklasu in mu še posebej zaupno naročil, naj pride obiskat in zdravit težko bolnega sina.
XXI.
[uredi]Dr. Stoklas je iz zmedenih
besed svojega sina vse
izvedel. Zgrozil se je ob tem
in vzdihnil: »Moj Bog, moj
Bog, gorje njemu in meni!
Bog bodi nama milostljiv!«
Ko je odhajal dr. Stoklas z doma, ni mogel svoji ženi po pravici povedati, kam gre. Rekel je samo, da mora h kaplanu Matijčetu, ki je obolel in želi ravno njegovega zdravljenja. Njegov spremljevalec, nekdanji sošolec Jozelj, se mu je v srce smilil, ko sta se vozila in hodila iz Ljubljane. Od njega je dr. Stoklas izvedel marsikaj – seveda je poizvedoval največ o sinu – in vse te novice so mu grenile srce ... V Dobu sta se poslovila; dr. Stoklas je Jozlju daroval celih dvajset goldinarjev. Ko sta se razšla, so obema stopile solze v oči ...
S tužnimi mislimi v srcu je dr. Stoklas sam nadaljeval pot po Dunajski cesti. Malo pred Krtinskim hribom pa je znova došel posebnega čudaka.
Ob kraju ceste po stezici je videl počasi hoditi možaka v gosposki ponošeni obleki, glavo pa mu je pokrival visok cilinder in na njem so bile zataknjene razne božje podobice.
Radovednost se je polotila dr. Stoklasa, kdo je ta posebnež.
»No, dober dan!«
»Hvaljen bodi Jezus Kristus, amen na vekomaj!« odzdravi čudni možak.
»Odkod in kam, očka ali stric, kar ste že?« vpraša dr. Stoklas.
»Milostljivi gospod, vejo, v Dobu sem bil; sem mrliče čuval po lepi krščanski navadi. Vejo, gospod, jaz se ravnam po največji zapovedi: da obiskujem na zadnji poti zemeljskega življenja vse pokojnike – kakor svoje dni očak Tobija. Vsi ljudje tukaj okoli me dobro poznajo, mene, Petovarjevega Bernarda iz Prapreč. Kličejo me vsi, kadar jim je potreba. Vejo, jaz, Petovarjev Bernard, sem bil že pri več sto mrličih za čuvaja. Nič se ne zmenim, če me hudobni svet zaničuje in zmerja in so mi dali ime: mrtvaški ptič. Kaj meni to mar. Jih bo že enkrat pravični Sodnik sodil in udaril, kakor je svoj čas hudobne Egipčane!«
»Torej imate samo ta opravek?«
»Kar mi je umrla moja rajnka žena – Bog ji daj sveta nebesa – se pečam zgolj s tem.«
»A ste bili tudi vi oženjeni?«
»Kako pa! Zakaj bi pa ne bil, saj je bil še sveti Jožef in drugi sveti očaki! Vejo, pa mi je zbolela moja Mica, pa sem ji rekel: Veš, Mica, kar v Ljubljano jo mahnem po meso za tebe, imenitno župico ti bom skuhal! Kar v treh dneh se boš pozdravila in boš znova urna kakor srnica! Pa sem ji postavil k postelji velik lonec suhih kuhanih hrušk s sladko hruševo vodo – ne vejo, kako je to dobro za vsakega bolnika! Pa sem jo ravsnil proti naši beli Ljubljani! Tam sem hitro dobil meso; kar celo glavo sem vzel, jo pobasal v vrečo in hajd nazaj domov! Ko pa pridem na Črnuče, vidim in slišim, kako so jokali pri neki hiši kakor Judje pred jeruzalemskim tempeljskim zidovjem. Stopim v hišo, imeli so mrliča. Seveda sem kar tam ostal. Mrliča sem lepo obril, položil na mrtvaški oder in čul pri njem oba dni in obe noči. Tretji dan pa pridem domov. To sem gledal, ko je bila moja bajta zaprta. Trkam in trkam, a ni bilo glasu v odgovor. Popade me sveta jeza, kakor Samsona, ko je z oslovsko čeljustjo udrihal po nevernih Filistejcih; z jezo in močjo se zakadim v vrata in kar hitro sem bil v hiši. Moj Bog, postelja je bila prazna in po mrliču je duhnelo ... žene pa, moje žene Mice, ni bilo več ... Nor divjam v vas, ljudje brezbožni se mi pa smejejo in mi povedo, da je moja Mica že v grobu. Umrla je, brez mene in brez moje zadnje postrežbe ...
Vejo, gospod, tudi naš fajmošter so držali s temi brezbožniki in me ozmerjali. Tak je dandanašnji svet, brez vsega usmiljenja ni prave vere! ...«
Ob tem pripovedovanju je spoznal dr. Stoklas, da ima pred seboj zares čudnega, tako čudnega človeka, da bi mu težko našel par v deželi kranjski. Dospela sta medtem na Prevoje; tam pa je bilo za Bernarda znova delo krščanskega usmiljenja. Ustavil se je pri Matižarju na levi strani prevojske vasi, kjer je baš umrl gospodar.
Zamišljeno pa je koračil dr. Stoklas skozi prevojsko vas, enako zamišljen kakor je bilo otožno vreme tistega dne: oblaki so se nižali in počasi je začel pršiti droban dež. Bilo je namreč koncem svečana.
Ustrašila se je Jurčetova žena Reza nepoznaneg a dr. Stoklasa, ko je takoj po pozdravu vprašal za moža in se ji predstavil kot zdravnik. Močno začudena ga je vodila k bolniku.
Jurče se je ravno zdramil iz težkega spanja, ko so se odprla vrata. Začel pa je znova blesti in govoriti: »Lepo vas prosim, pustite me v miru! ... Vse vam dam! ... Tebi, Polde Brdar, sem dal že dosti denarja ... tudi drugi ga dobite! ... Jaka, ti moj prekleti tovariš, tudi ti jim moraš plačati kakor jaz! ... Za vaju dva mrliča pa dam za maše na svetih Višarjah, samo pustita me v miru! ... O, pomagaj mi, Rezika ... lepo te prosim ... grabijo me, vzeti me hočejo!! ...«
Zmedeni bolnik je začel mahati z rokami in skušal skočiti s postelje. Veliko truda sta imela dr. Stoklas in Rezika, da sta ga pomirila na postelji. Zdravnik je dal v vodi pomešana neka zdravila in bolnik je kmalu postal mirnejši.
Ker je dekla prišla klicat gospodinjo, je ostal zdravnik sam pri svojem sinu.
Sklonil se je čezenj kakor mati nad otrokom v zibelki in govoril: »Jurče, moj sin Jurče! Bog, o Bog ... gorje tebi in meni! ...«
Bolnik, čuvši te besede, začne znova: »Da, da, kličejo me, kličejo, že gredo po mene! ... Sedaj me uklenejo kakor so druge in tirali me bodo v Ljubljano ... Mati moja, o mati! Rešite me! ... Tudi oče bi mi lahko pomagal ... pa jaz ne poznam svojega očeta; vsak ga pozna, le jaz ne, jaz zavrženec! Rešite me vsaj vi, mati moja! ...«
Solze, da, solze, debele kakor kaplje, so padale nesrečnemu očetu na bolnega sina ... solze kesanja in velike žalosti ...
Žena Rezika je vprašala neznanega zdravnika, ki ji je dal še zdravila in jo poučil, kako naj ravna z možem, za račun, pa se ni mogla načuditi, ko je čula:
»V teh dneh še večkrat pridem k vašemu možu, ker ostanem nekaj dni pri moravškem kaplanu Matijčetu. Jaz ne računam nič! Samo da vam moža pozdravim! Z Bogom! ...«
XXII.
[uredi]Deset let ni mnogo, a
vendar se lahko v tem času
marsikaj izpremeni. Tudi v
Zabrezju in okolici se je
marsikaj predrugačilo ...
Oddahnili so si naši kmetje, ko se je orožnikom posrečilo razgnati tatinsko »pisano družbo«. Polovili so skoraj vse te malopridneže in jih spravili na varno na znani ljubljanski »Žabjak«. Samo nekaj takih je ušlo, ki niso imeli nobenega domovanja, in med temi je bil tudi pobegli študent Potisek, ki je izginil na Hrvaško.
Jurče je prebolel hudo bolezen; gotovo bi bil podlegel, da ga ni zdravil sam njegov – lastni oče. Ljudje so ugibali, kdo bi bil ta nepoznani zdravnik, ki se je tako brigal zanj. Pa pri vsem ugibanju ga niso mogli pogoditi, dasi so govorili marsikaj. Le znani Šimnovčev stric Miha, ki ga je starost že precej upognila, a je še vedno bil bistrega uma, je vedel povedati čisto svoje mnenje. Ker je rad takole popil malo žganega, je pogostoma prihajal k Jurčetu. Tu je slučajno tudi parkrat videl zdravnika. Bistroumni možiček je hitro zaključil: »Hudirja, nimam zabite butice, nihče drugi ni ta zdravnik, kakor tisti gospod, ki je pri nas pred leti dal Jurčetu deset goldinarjev. Ni zlodej, da bi se oče ne brigal za sina. No, pa bolje bo, da stisnem jezik za zobé – o gosposki ni dobro nič spotakljivega govoriti. Ampak oče pa je njegov, to je tako, kakor amen v očenašu! ...«
Bolezen je bila Jurčetu toliko v korist, da ga je sodnija pustila v miru in ga ni nič klicala na Brdo. Vendar pa je bolezen zapustila v njem tudi žalostno sled: Često je Jurčetu šinila vročična zmedenost v glavo in kakor brez pameti je begal po hiši. Kadar ga je napadla ta sled, je uganjal take rabuke, da so imeli ljudje par dni obilo govorjenja.
Neki dan je prišel k Jurčetu berač in ga poprosil za požirek žganja. Baš pa je ta siromak naletel na nesrečni trenutek. Siromak je na Jurčetov ukaz moral sesti na klop ob mizi, Jurče pa je vzel iz omarice steklenico sadnega žganja; prisédel je k beraču in začel točiti.
»Na, sedaj pa pij, žejna revščina!«
Z veseljem je siromak izpraznil prvi kozarec dobrega žganja; a takoj se je stvar zasukala drugače. Ko se je siromak hotel zahvaliti in oditi, ga Jurče potisne nazaj in mu strogo ukaže:
»Kanalja žejna, nikamor mi ne boš šel, preden ne izprazniš steklenice! Drugače pa glej, da ne bo tale govoril! ...« Jurče ob tem potegne samokres iz žepa in ga pomoli prestrašenemu beraču pod nos ...
Kaj je hotel ubogi siromak, pil in vlival je žganje toliko časa, da se je onesvestil in se kakor klada zvalil pod klop. Slučajno sta v tem prišla v sobo dva moravška voznika, vozeč v Dob pesek, in sta otela berača gotove smrti, pretresujoč ga in drameč.
Drugi dan je siromak že toliko okreval, da je odšel dalje. Povsod pa je pravil: »Tam Pod Zabrezjem je oštir, h kateremu naj hodijo sami vragovi v goste – jaz pa se ga bom vselej dobro ognil! ...«
V poletju leta 1870. je bilo.
Po travnikih se je sušilo lepo dišeče seno v kopicah, ko se je vozil Jurče zvečer domov. Baš ga je znova napadla nesrečna slabost, po kateri so ljudje rekli Jurčetu, da »spet nori«. Kakor bi za njim drveli roparji, je podil ubogo konjsko paro, da je bila vsa mokra. V divjem diru je Jurče privozil na domače dvorišče ...
Jurče hitro izpreže, da gre v hišo. Pod oknom pa je postal, sam nevedé zakaj. Ko je tako stal pod oknom, čuje pogovor:
»Ti, Reza, srečna bo tvoja duša, ko si mi rekla in me povabila v hišo!« – Tako ji je govoril »pobožni Tonček«, ki je tistih dob v teh krajih sleparil osobito ženstvo. Bil je nekak verski prenapetež in slepar; velik vpliv je imel na ženske. Bičal jih je namreč do krvi in sleparil za denar. Govoril jim je, da jih bo z bičanjem rešil vseh grehov. Nekaj časa je posebno slovel in celo nekateri duhovni so mu sedli na lim. S seboj je imel tovariša, ki je po potrebi igral vlogo Matere Božje in se ob takih shodih na Tončkov skrivni ukaz prikazoval lahkovernim ljudem ...
»Pridi torej, Reza, drugi petek na naš shod, ki ga bom imel v Krumperškem gozdu nad Dobom. Ako bom uslišan, bom izprosil, da se prikaže sama Mati Božja. Če se boš dala bičati in še kaj darovala za samostan, ki ga bom zidal v Dobu, bom prosil Boga in Marijo, da se ti spreobrne tudi tvoj grešni mož, ki je obsut z grehi kakor gobavec z gobami.«
»Čakaj, hudič sleparski, sedaj se bo pa tudi tebi nekaj prikazalo!« zarjuje razjarjeni Jurče in pridrvi v hišo. K sreči za Tončeta je bilo okno odprto; v strahu in naglici plane kar skozenj in se reši, popustivši na mizi dobro večerjo, palico in klobuk. Da je laže dirjal, je Jurče še opalil za njim.
Sedaj pa je prišla na vrsto uboga žena. Jurče jo povleče za lase in jo začne neusmiljeno pretepati, grozeč ji tudi, da jo ustreli ... K sreči je grozno kričanje čulo par fantov, ki so bili na vasi in so prihiteli na pomoč. Pa še fantje niso zlahka ukrotili podivjanega Jurčeta. K tej rabuki sta končno naletela še dva orožnika, ki sta se vračala iz službe, pa sta aretirala Jurčeta in ga takoj odvedla s seboj na Brdo.
Do smrti prestrašena žena ni mogla zaspati kaj kmalu tisto noč. Šele po desetih letih je sedaj do dobra spoznala, kam vsakogar, ki se ženi le zaradi bogastva, to pripelje. V srečnem zakonu je treba ljubezni ne pa zgolj bogastva! Ljubezni pa ni ona skoraj nič užila ob strani svojega moža. Vzdihnila je na svoji postelji:
»O, moj Bog in Mati Božja, pomagajta mi iz tega žalostnega stanja! Ni dosti deset let, kar sem se poročila, ali koliko se je izpremenilo v tem času! Kako mi je bilo domá prijetno; tukaj pa imam tak pekel na zemlji! ... A trpela bom voljno – pa naj bo za mladih let pregrehe ...«
Svitati se je že začelo, ko ji je spanec zatisnil trudne oči. Pa še v sanjah so se ji vrstile doživljene prigodbe.
Kakor z bolniške postelje je vstala nastopno jutro, taka je bila. Kar pobegnila bi, da je ni zadrževala ljubezen do otrok in pa gospodinjska skrb za vodstvo kmetije in gostilne.
XXIII.
[uredi]Tako vožnjo, kakor sta
jo imeli Jurčetova žena in
njena mati Podleščevka iz
Ljubljane domov, je težko
kdo kdaj imel ...
Čeprav je bil Jurče pri gosposki zaznamenovan, da ni pri pravi pameti, so ga vseeno zaprli za tri mesece, ki jih je imel presedeti na ljubljanskem Žabjaku. Tako je torej tudi Jurče prišel v ječo kakor njegovi tovariši. Spodobilo bi se mu bilo itak več zapora za stare pregreške, ali znal je sam zmešati sled, nekaj so ga tovariši prikrili, nekaj pa njegova bolezen.
V takšnih razmerah, kakor je živela Jurčetova Reza, bi se marsikatera žena veselila, da bi bil zaprt njen hudobni mož; ali ne tako Reza. Izprva, ko je bila še jezna nanj, se ni dosti menila zanj. Ko pa je minil prvi teden, dva in še več, se ji je začel smiliti: vse mu je odpustila. Začela je šteti tedne in dni, kdaj bo prost, kdaj se vrne znova pod domači krov. Upala je, da se bo sedaj ves predrugačil v hudem zaporu in se vrnil kot dober zakonski mož, skesan, pošten in pokoren ...
Ravno v pričetku jeseni so se Jurčetu v ječi iztekli dnevi. Pri svoji materi je Reza dobila na posodo čisto nov koleselj, nji sami pa je hlapec dobro osnažil konja in tudi konjsko uprego kakor za nevesto. Pa sta sedli mati in hči na koleselj in pognali iskrega konjiča vranca proti Ljubljani. Ljudje ob cesti so kar gledali obe ženski, ki sta se peljali na tako lepem vozu in je znala Reza tako izborno ravnati vranca, kakor rojen kočijaž ...
Topel in prijazen je bil tisti jesenski dan. V znani ljubljanski gostilni »Pri Figovcu« so bili prav dobre volje Reza, mati in izpuščeni Jurče. Druščino pa jim je delal še takratni lukovški postiljon Franc (rajnki moj oče). Takrat še ni bilo kamniške železnice, zato so postiljoni vozili takrat iz Ljubljane v Lukovico, odtod v Trojane in dalje.
»Franc, pij!« tako so vsi trije silili našega postiljona. Postiljon pa je le samo pokušal vino in se opravičeval, da kadar vozi, ne sme dosti piti, kajti pri tej službi je moral imeti glavo čisto, ker je spotoma moral še pošto prevzemati in oddajati. Malo ga pa je France vseeno srknil in končno natančno ob določenem času zapregel ter odpeljal, Jurče z ženskama pa kmalu za njim.
Tam, kjer je znani Tavčarjev dvor, je Jurče došel postiljona in vpil, naj počasneje vozi, da pojdeta voza vštric. Pripeljavši se do srede takratnega lesenega savskega mostu, pa Jurče nenadno ustavi, izpreže v začudenje obeh žensk konja, ga zajezdi in reče le to: »Konj je moj, kajne, mati, voz pa vaš – torej jaz s konjem, vidve z vozom, pa srečno! ...«
Ženski sta prosili postiljona, da je zadaj k svojemu poštnemu vozu privezal koleselj. Jurče pa je v diru odjezdil na konju proti domu.
Ker sta se ženski bali sami iti domov, sta naprosili postiljona, da je šel z njima. A vendar ni bilo hudega. Jurče je bil ta večer izredno šaljiv in dobre volje; pozdravil je ženski z besedami: »No, no, sta srečno prišli domov! Kakšnega pa boste pili, rumenega ali rdečega? ...«
Reza in mati sta molčali. Končno se je Jurče podal spat, sami pa sta še dolgo ostali v pomenkih in tolažili druga drugo nad neprijetno sramoto in Jurčetovo zmedeno samovoljnostjo.
Niso še ljudje prenehali z govorjenjem o tej vožnji, že jim je dal nov dogodek dosti govorice.
Pobožni Tonček je priredil shod v Krumperškem gozdu. Stal je na vzvišenem prostoru in govoril veliki množici radovednežev; največ je imel lahkovernega ženstva okoli sebe, le par moških je bilo tudi poleg. Verski slepar je ravno pripovedoval množici, kolike važnosti je bičanje ter kako se z obilnimi denarnimi darovi izbrišejo grehi, da izginejo kakor sneg spomladi.
Pridigar je bil tako vnet, da ni slutil in opazil, kako se mu je tam izza trnovja skrivoma bližal Jurče. Kakor bi ga zemlja vrgla pred Tončka, tako se je znašel pred njim. Lažiprerok se ga je tako ustrašil, da mu je zastala sapa ... Domislil se je večera, ko je bežal skozi okno.
Jurče zdaj zavpije z močnim glasom nad njim:
»Prekleti slepar, izgineš!« V tem hipu mu že tudi pomoli samokres pod nos! Pobožni Tonček si komaj opomore od prvega strahu, da jo ubere, kar so ga noge nesle, proti Krumperškemu gradu.
Poslušalci so kaj začudeno gledali ta prizor, Jurče pa je še vpil za bežečim Tončkom: »Le glej, slepar, da te več ne dobim tod, drugače boš vohal svinec!«
Pomočnik pobožnega Tončka, takratni Slaparjev kolar, se je v tem ravno za stranskim grmovjem preoblačil v belo haljo, da bi na Tončkov migljaj predstavil Mater Božjo. Videvši Tončkov beg, jo misli ubrati za njim, a bilo je prepozno. Ko ris skoči Jurče proti njemu. Komaj se je sleparju posrečilo potegniti raz sebe belo haljo, krona iz pozlačenega papirja pa mu je padla na tla. Jurče ga sune v hrbet, da se možakar opoteče in pobegne, Jurče pa pobere krono in izpregovori razočaranim lahkovernežem: »Tepci! Vsaka šema vas slepari s prikaznimi in oslarijami! ...«
Poslušalce je postalo sram. Povešali so glave in se začeli razhajati. Jurče pa je z bistrimi očmi motril naokrog, toda svoje žene Reze ni našel vmes ... Zadovoljen se je torej obrnil in se podal proti domu, odkoder je odšel že zarana.
Jurčetu se je torej prav umestno posrečilo razkrinkati versko sleparstvo pobožnega Tončka in pomočnika. A navzlic temu so nekatere tercijalke še nadalje ostale zaverovane, meneč: »Jurče je ves v vragovi oblasti, zato ne more videti božjih ljudi ...«
Nedaleč znane Taborske cerkve pa je pobožni Tonček tičal pod skritim grmom in se rotil: »Sam zlodej je prignal tega človeka. A tudi on nima čistih rok, zato se mu moram maščevati!«
XXIV.
[uredi]Božja dekla – koščena
smrt – je začela pobirati
znance iz povesti.
– – – – – – – – – – – – – – –
»Ongá, ongá, kdo bi si
mislil, da te vidim, Micka
Mihovčeva! ...«
Ozreti se moramo zdaj na tovariše iz »pisane družbe«: na Pajka, Prelovška, Fajdigo in ostale, ki so dobili stanovanje na Žabjaku v Ljubljani.
Kakor je že Pajek dejal v brdskem zaporu tovarišu študentu Potisku, mu ni bilo več dosti mar za življenje – slutil je že, da bo v kratkem dokončal svojga življenja burno pot. Izprememba življenja v zaporu, slabo ležišče in pogosti posti so docela zlomili čvrstega Pajka. Še preden so bile končane obravnave, je Pajka poklical namesto ljubljanski sodnik sam nebeški Sodnik na odgovor, tisti Sodnik, o katerem nas uči naša vest in vera, da je neskončno pravičen, ki dobro plačuje, a tudi strogo kaznuje.
Prelovšek, Fajdiga in ostali pa so po preteku štirih let prišli na svobodo. Seveda se osobito Prelovšek in Fajdiga nista več lotila prejšnjega življenja, kajti ričet z Žabjaka jima je dobro ostal v spominu in ju spokoril.
Prelovšek je izročil kmetijo sinu, sam pa hodil tesat v gozde ali delat kmetom razne lesene stavbe. Tako se je znova lotil svojega rokodelstva, ki se ga je v mladosti naučil od svojega poštenega očeta. Največ dela je imel možak pri staroznanem Slaparjevem očku v Lukovici. Ta podjetni gospodar in gostilničar je trgoval tudi z lesom, zato je imelo pri njem vedno dosti ljudi jela in zaslužka. Še sedanji stari očanci radi pripovedujejo, kako je gospodaril rajnki Slaparjev očka. Flajšmanov oče iz naše vasi, ki so mi povedali največ te pripovesti, večkrat takole označijo rajnkega Slaparja, ki je bil pač najčvrstejša korenina v naših krajih:
»Ejá, to je bil možak! Po pet do sedem parov konj je bilo vedno na poti v gozd in iz gozda pa z lesom v Ljubljano. In grunt, ki so ga očka obdelovali! Dasi so imeli na več krajih dninarje na polju, ali vedno so jih nadzirali, da niso lenarili in preštevali letečih ptičev. Seveda, kdor je delal pri Slaparju, stradal kar ni; kar je bilo prav in pošteno, tako je moralo biti!«
Tistih dob torej, ko je hodil Prelovšek k Slaparju, je imel največ opravka z »arbolami«, to je z dolgimi smrekami, ki so jih iz naših krajev pošiljali v Trst za jambore na jadrnicah. Take lepe vitke smreke je Slapar spravljal posebno iz vrhpoljskega gozdovja v obližju Moravč. Ko se je Prelovšek znova neko jutro hitro peljal tjakaj s hlapci, so se kakor običajno ustavili tudi pri Jurčetu Pod Zabrezjem na običajni požirek žganja.
Prelovšek je bil tisto jutro kaj otožen, da se je mladi šaljivi hlapec začel norčevati iz njega: »Hej, očka, danes ste pa z levo nogo skočili iz postelje, da se držite, kakor bi metle vezali!«
»Fant, le tiho! Kaj bi ti pravil! ...« Več pa Prelovšek tokrat ni izpregovoril. Po malem okrepčilu so se odpeljali dalje.
V gozdu je Prelovšek zamišljeno zrl orumenelo listje na bukvah; kakor rumeni in odpada ono, tako ovenevajo tudi njemu in vsakomur dnevi življenja; zazdelo se mu je, da so njegovi že docela orumeneli ... Ko je Prelovšek hlapcem ravnal in obsekaval dolge »arbole«, je šlo vse lepo od rok. Popoldne so naložili in ko so se na povratku zopet zglasili na par požirkov žganja pri Jurčetu, je tudi Prelovšek postal dobre volje, a le za kratko. Ko so nadaljevali pot, so Prelovška prevzeli težki spomini. Umrli tovariš Pajek mu je stopil živo pred oči. Kako živo ga je videl! Kakor v sanjah ... Ko da bi stal ob njegovem grobu; pa se je naenkrat prikazal Pajk iz njega in ga hotel objeti ... On pa se ni mogel umakniti ...
Peljali so že proti Št. Vidu. Prelovšek, ki je ravnal ali krmaril dolgo »arbolo«, kar naenkrat bolestno krikne. Hlapec ustavi in vidi Prelovška pritisnjenega z debelo smreko k hrastu, ki je rastel ob cesti. Ko osvobodijo moža iz nevarnega položaja, ga kmet Grof naloži skoraj nezavestnega na voz in ga hitro odpelje v ljubljansko bolnico.
Ravno je solnce zahajalo za vrhove in dajalo zadnje pozdrave jesenski pokrajini, ko se je v groznih bolečinah vozil Prelovšek v Ljubljano. Žalostno je pogledoval ubogi trpin še za slovo domače kraje; pred oči so mu stopili vsi mladostni doživljaji. Iz srca si je želel, da bi bilo hitro konec te vožnje in da bi vsaj še dosegel spovednika, ki bi ga spravil z Bogom ... Želja se mu je izpolnila.
A že tudi naslednji dan je s prijaznega gradiškega griča brnelo mrtvaško zvonjenje in oznanjalo Prelovškovo smrt. Umrl je ponoči, kmalu potem, ko so ga pripeljali v bolnico. A skesano je umrl, spravljen z Bogom ... Tako je povedala usmiljenka.
Tudi Jurče je zvedel o tem dogodku, saj je slišal zvonjenje na dom; zdelo pa se mu je, kakor bi zvonovi peli tako: Danes meni, jutri tebi! Danes meni, jutri tebi! ...
Znova je bila krasna cvetoča spomlad. Pa kljub temu je župnik Matijče prav zamišljeno zjutraj koračil po moravški cesti proti Zabrezju. Vso pot je imel v mislih ono šesto soboto po Veliki noči pred dva in tridesetimi leti. Takrat je bil dozorel in čvrst mlad duhovnik, ki se je z naravo vred veselil življenja. A sedaj je skoro že upognjen župni pastir v isti fari, kjer je prvič nastopil službo. Zavest staranja bi še ne bila tako trla moža, le spomini, spomini!
Tisto soboto torej sta se s Šimnovcem domenila, da pojde Jurče v izrejo. Ali kaj vse je postalo iz tega fantiča! Kake velike izpremembe je doživel duhovnik Matijče v tem kraju vso to dolgo dobo ... Znova se je ustavil vrh Bobovnika, ne le da si malo odpočije od strmega pota, pa da bi občudoval krasne Kamniške planine, ne! Potiplje po žepu v suknji, če ima še pismo umrlega sošolca dr. Stoklasa, ki ga mora izročiti Jurčetu. Videvši, da je še na mestu, nadaljuje pot počasi dalje.
Ljudje na njivah ob poti so spoštljivo pozdravljali priljubljenega dušnega pastirja. Tudi on jim je odzdravljal, ali govoril je le malo z njimi, kakor je sicer imel navado.
Videvši ga tako zamišljenega, so ljudje menili: Bogve, kaj je gospodu na srcu, da so tako otožni ...
Kakor običajno za šesto nedeljo po Veliki noči, tako je bilo tudi to soboto svetišče sv. Lovrenca že vse okinčano za prihodnji slovesni dan, ko imajo Zabrežani žegnanje.
Po današnjem opravilu gospod Matijče ni šel na običajni zajutrek k Šimnovcu, kakor prva leta. Šimnovca že dolgo, dolgo let ni bilo na svetu, pa tudi njegova žena je že umrla in tudi njen drugi mož. Šimnovčeva kmetija je bila že v lasti druge rodovine, edini sin iz drugega zakona pa je bil v ljubljanski šoli.
Gospod Matijče je krenil torej nizdoli proti okrajni cesti v Pod Zabrezje k Jurčetu, da mu odda pismo svojega rajnkega prijatelja.
Jurče kakor žena Reza sta se zelo začudila in oveselila gospodovega prihoda. Na prijazno prigovarjanje se je gospod župnik usedel. Kmalu je imel pred sabo zajutrek; sevé, da ju ni užalil, je tudi nekaj malega použil. Ko sta pa bila z Jurčetom sama v hiši, mu je oddal dr. Stoklasovo pismo, mirno, brez besede.
Radovednost je trla Jurčeta, kaj in kdo mu piše. Zato je takoj, ko je gospod Matijče odšel, stopil v kamrico in odprl pismo. Počasi je čital:
- »Mojemu sinu!
Jaz bom že v večnosti imel odločeno svojo večno usodo – ko boš Ti, Jurče, bral moje pismo. Jurče! Gotovo si me večkrat preklinjal, to vem, ali daj mi vsaj sedaj spravljivo roko v medsebojno odpuščanje, ko že počivajo moje kosti pod zeleno odejo in čakajo vstajenja na strašni sodni dan.
Sedaj, ko to pišem, spoznavam, kaj sem zakrivil, ker se nisem poročil s Tvojo materjo, kakor je bila moja sveta dolžnost! Bolje bi bil storil, da bi še čakal z ženitvijo par let. V tem času bi si bil že zbral potrebnega denarja, ki sem ga rabil za svoj zdravniški poklic. Vse danes uvidevam in se posebno kesam zaradi Tebe, ki si moj edini naslednik. Ako bi bil s Tvojo rajnko materjo sklenil zakon, bi bil Ti danes drug človek kakor si sedaj – Jurče! Ničesar Ti ne očitam, temveč le obžalujem Tebe in sebe.
Prva puščica se mi je vsadila v srce ko sem Te videl v tihotapski družbi onkraj Brežic. Kar si pa pozneje počenjal, sem doznal od ljudi in tudi od Tebe samega, ko sem stal ob Tvoji bolniški postelji in si v zmedenosti vse razodel. To me je popolnoma potrlo. S trpečim srcem, kakor takrat, Ti tudi danes naročam:
Še imaš čas, poravnaj na tem svetu svoje dolge – kajti v večnosti jih ne boš mogel! Vedi, da Ti je to pisala že tresoča roka tik pred smrtjo ... Jurče, Jurče, ali me boš ubogal?
Prilagam Ti večino svojega denarja, porabi ga za poravnanje grehov svojih in svojega očeta, ki Te je ljubil in se vedno kesal svojega ravnanja v trpki zavesti, da nosi pol krivde na Tvoji usodi.
Izročam Ti končno svoj očetovski blagoslov in želim, da bi Ti ne bil v prekletstvo. Ljubi moj sin, še imaš čas, spravi se z Bogom in ljudmi! – Tako Ti kliče v zadnji pozdrav Tvoj oče
- dr. Lovro Stoklas.«
Jurčetu pade pismo iz rok s šopom papirnatega denarja vred, sam pa pobledi kakor mrlič ... Pol nezavestnega ga zaloti žena in ga s pomočjo dekle spravi v posteljo. Po mrzlici je nastopila vročica in Jurčetu je v glavi žarelo, žarelo ...
S težko okovano palico je v družbi drugih sejmarjev v ponedeljek pred Binkoštmi zarana stopal proti Velenju tudi Ilkovec iz Prapreč na običajni sejem. Mož je takole včasih malo prekupčeval z voli, da je ujel kake goldinarčke za vedne potrebe.
Možakarji so bili zgodnji; ker še ni bilo nič živine na sejmu, krenejo v malo gostilno na zajutrek.
Ilkovec je takoj, ko je sedel za mizo, začel motriti prikupno krčmarico, posebno še zato, ker ni govorila štajerske govorice. Domišljeval in premišljeval je, kje je videl to žensko. Naposled se odloči, da jo kar domače vpraša po njenem domu.
Baš je enemu njegovih sopivcev prinesla juhe, pa očka Ilkovec zastavi besedo: »I, ongá, ongá, ne zamerite no, vi pa niste Štajerka, ampak Kranjica!«
Prijazna krčmarica ga pogleda in se z vedrim obrazom nasmehne: »Oh, očka, ongá – vi ste pa Ilkovec! Lejte no, saj sem Lukovčanka, po mleko sem včasih hodila k vam. Bog vas sprejmi, očka Ilkovčev!«
Ilkovčevemu očku se zdaj razjasni lice:
»Ongá, ongá, kdo bi si mislil, da te zopet vidim, Micka Mihovčeva!«
Kar na naglo sta se pomenila. Ker pa zaradi vedno prihajajočih gostov ni bilo časa za daljši razgovor, se domenita, da Ilkovec ostane zvečer na nočevanju, da se pomenita o tem in onem. Sejem je bil dober. Očka Ilkovec je dopoldne kupil par volov in jih popoldne že dalje prodal Korošcem, ki so dobro plačevali.
Zvečer pa se je podal v Brdarjevo krčmo. Vse prehitro jim je potekal čas, saj so si imeli tudi dosti povedati! Polde Brdar je tako izvedel vse novice iz kraja, kjer je bila doma njegova žena; zvedel je o Pajkovi smrti v ječi, dalje o Jurčetu in še vse ostalo. Micka je s Poldetom vred poslušala in izpraševala in vmes pridno stregla očki Ilkovcu – ongá.
Pa tudi Polde je ta večer povedal Ilkovcu vse svoje doživljaje: Z Opčin pri Trstu, o Pajku, ki ga je napadel, in o Jurčetu, ki mu je dajal denar. Dalje je doznal Ilkovec od Poldeta, da sta imela sprva gostilno ne daleč Ptuja, pred kratkim pa sta se preselila tu sem v Velenje.
Preden je naslednji dan odšel Ilkovec nazaj proti kranjski strani, mu je Polde natočil še dobrega brinjevca in obenem pomenljivo zabičal, naj zaenkrat še ne govori, kje se je nastanil s svojo ženico.
»I, ongá, ongá, kako si čuden, ali še nisi videl svetnika Janeza Napamuka v znamenju, ongá, s prstom na ustih, da je molčal, kaj se je češka kraljica izpovedovala! I, ongá, kaj ti rečem, Polde: tudi jaz polagam prst na usta! Pa srečno zdaj, zbogom! Še se bomo videli!«
Možak jo počasi mahne po cesti. Micika in Polde pa sta s praga gledala za njim, dokler ni kraj trga izginil za oglom.
»Micika, ti je dolgčas, ko vidiš Ilkovca, kako jo maha v domači kraj, ti pa moraš biti tukaj?«
»Kaj mi bo dolgčas, Poldek – moj dom je pri tebi!«
Žena ljubeznivo objame svojega ljubljenega moža in oba se zadovoljno vrneta v hišo.
XXV.
[uredi]Pri Jurčetu so meli proso.
Ko so pa videli gospodarja
v dimniku, so se od
groze razšli vsak na svoj
dom ...
Jurčeta je čimdalje huje grizla nemirna in pekoča vest zaradi hudodelstva na Opčinah in splošno zaradi vseh nepoštenosti v zavoženem življenju. Godilo se mu je enako, ko bosemu otroku, ki se mu v nogo zabode trn; kolikorkrat potem prestopi, pa ga zbode. Še bolj pekoča in nadležna je postala Jurčetova vest, odkar je bral pismo svojega očeta. Osobito zadnje besede v pismu so mu vedno zvenele: »Izročam Ti svoj blagoslov – da bi Ti ne bil v prekletstvo!« Napadi divjosti so ga čimdalje huje prijemali. Sploh so vsi okoličani le splošno rekli: »V koži tega človeka bi ne bilo dobro biti – saj je že ves obseden!«
Koncem polletja 1880. je bilo. Znova je Jurčeta napadla blaznost. Nekaj časa je razsajal okrog doma, nato si je pa zapregel konja v voziček in se odpeljal. Domači so bili kar zadovoljni, da so se takšnega gospodarja vsaj za par ur iznebili.
Prvorojeni, že osemnajstletni Jurčetov sin Lovrenc je rekel materi: »Veste, mama, kar naš oče uganjajo, je pa že strašno. Tako ne more dalje!«
»Hudo kazen imamo, ljubi sin – ali potrpi; nad Bogom ne smemo godrnjati. On že ve, zakaj je nam vse tako naklonil.«
Na te materine besede je sin obmolknil in šel na skedenj pripravljat, da pridejo zvečer menci met proso.
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –
Nekaj časa je Jurče brez namena dirjal s konjem po cesti, nato pa mu hipoma šine v glavo, da krene k svojemu staremu pajdašu Jaku v Prelesje.
Skoro sem pozabil povedati, da se je tudi Jaka nekaj let po izvršeni tatvini na Opčinah, ko se je zadeva že umirila, naselil v Prelesju, si z ugrabljenim deležem postavil novo hišico, uredil pekarijo in začel tudi trgovati z žitom in moko. A tudi njemu krvavi denar ni prinašal posebnega blagoslova. Marsikatera špekulacija pri trgovanju se mu je izpodnesla in kolikor je na eni strani pobral dobička, ga je ob drugi priliki zopet gladko izgubil. Počasi je postal previdnejši in je za silo izhajal s svojim obratom. Jurče se je večkrat oglasil pri njem, pa vselej je bilo enako: zaprla sta se v stransko sobo, nekaj časa mirno govorila in pila, nato pa se začela prerekati in tudi ruvati in lasati. Parkrat sta celo že dirjala okrog oglov. Ljudje, ki so videli takšno njuno početje, pa vendar pri vseh govoricah niso dognali, kaj imata moža med seboj.
Tudi ta dan je Jurče kar pridirjal v Prelesje. Izročil je hlapcu konja, sam pa odšel v hišo poiskat tovariša. Našel ga je za mizo pri malici. Jaka ga je povabil, naj prisede, kakor vedno. Nekaj časa sta jedla in pila in se prijateljsko razgovarjala. Toda Jurče je kmalu pokazal svojo nataknjenost. Začel je tovariša zbadati in kmalu sta bila v prepiru. Jurče se požene tovarišu v lase. Ker jima je bilo za prerivanje v hiši premalo prostora, sta drvela na vrt in se pehala sem in tja. Nabralo se je kmalu več radovednežev, večinoma žensk in otrok, ki so oddaleč gledali in poslušali njuno zmerjanje.
»Vrag, samo ti si kriv mojih grehov!« je sikal Jurče in se iznova pognal v tovariša. Ta pa se mu naglo ogne, se vzad požene na Jurčeta kakor volk in ga podere na tla.
»Na, baraba!« odvrne Jaka in Jurčeta s pestjo udari po glavi. »Mar mi ti in tvoj denar. Nisi boljši od mene!«
Jurčetu, penečemu se od jeze, se posreči osvoboditi eno roko in seči po samokresu. Toda Jaka to še pravočasno opazi in mu »mačka« izvije iz rok. Nato popade Jurčeta za ovratnik in ga tira na dvorišče. Jurče je ves obnemogel v svojem besu. Škripaje z zobmi je ves pokoren. Na dvorišču Jaka pokliče hlapca, da je brzo napregel konja. Nato oba posadita Jurčeta na voz, hlapec pa udari po konju, da se žival kakor blisk požene na cesto.
Mrk kakor Kajn je Jurče dirjal proti domu. Po obrazu je bil ves opraskan, lase je imel zmršene ... Ko zavije z glavne ceste na moravško cesto, sreča siromaka Petovarjevega Bernarda iz Prapreč. Jurče se zgrozi nad tem srečanjem z »mrtvaškim ptičem«, naglo seže po bič in oplazi siromaka sikajoč:
»Izpred oči, mrtvaški ptič!«
Siromak Bernard od strahu in bolečine plane v goščo ob cesti in drvi opotekaje se med koreninami, meneč, da mu je blazni Jurče še za petami. Šele, ko mu pojame sapa, se zgrudi po tleh in ko se prepriča, da je izven nevarnosti, začne loviti dih in prve njegove besede so: »Gospod Bog, ne prištevaj mu tega greha!« Nato se previdno vrne nazaj na cesto in poišče zavitek, v katerem je imel nekaj stare obleke in živeža, ki si ga je prislužil pri čuvanju umrlega Štupce v Zabrezju. Zavitek srečno najde in počasi odkoraka dalje po cesti proti Praprečam k bratu, ki je bil tam cerkovnik. Vso pot je premišljaj o današnjem dogodku in mrmral sam s seboj: »Jurče ni pri pravi pameti. Odpustil sem mu, čuvat ga pa ne grem, kadar umre. Samega zlodja ima ta človek za botra! Da, samega zlodja ...«
V Praprečah je medtem zazvonilo Zdravo Marijo. Bernard postane in moli, nato pa nadaljuje pot proti bratovi hišici.
Ravno z mrakom je tudi Jurče pridirjal domov. Konja je izročil hlapcu, sam pa odšel v hišo, ne meneč se za vesele fante in dekleta, ki so na skednju meli proso, se šalili, peli in smejali po stari navadi. Ko Jurčeta opazi žena, se mu tudi ona umakne iz kuhinje in se podá k mencem z besedami: »Jurče, večerja bo nocoj malo kesneje. Pa si sam poišči v čumnati.«
Jurče ne odgovori, temveč se poda naravnost v čumnato, si vzame suho klobaso, odcepi kos belega kruha, v steklenico pa si natoči sadnega žganja.
Da bi vsaj malo ukrotil pekočo vest, začne požirati žganje kakor vodo. Toda ta vražja pijača mu je stopala v glavo in mu še bolj razgrevala možgane in divjo kri. V omotici in polmraku se Jurčetu začne dozdevati, da se mu prikazujejo in rogajo grde ostudne pošasti, tako ostudne, da ga mraz pretresa.
Rad bi se malo oprostil tega groznega stanja, zato je le pil in pil. Že ves omamljen se odvali v kamro in na posteljo, se pokrije čez glavo, da ne bi videl grdih prikazni. Zaman! Nikoli mu še ni bilo tako kot nocoj. Čedalje več in vedno bolj ostudno spačenih podob se mu gnete pred očmi. Ena – tako se mu zdi – mu tišči pred usta šop rdečih bankovcev z besedami: »Na, žri, žri krvavi denar!« ... Drugi skrivni glas pa mu veleva na uho: »Končaj to prekleto življenje! Reši se sam!« ... Ta glas je bil obupani duši še najbolj vabljiv in vedno močnejši. Jurče ni mogel več vztrajati. Plane pokonci in dirja skozi hišo v čumnato. Duškoma spije iz soda še dva kozarca žganja ... pipo pusti kar odprto ... na oknu zagleda v svitu mesečine pripravno vrv. Zastrmi se vanjo s steklenimi očmi, nato jo popade in se kakor maček priplazi nazaj v kuhinjo ... Pod obokom so bili močni drogovi, na katerih se suši svinjsko meso od dima, ki prihaja iz krušne peči in se vali v dimnik. Jurče skoči na ognjišče, pripne konec vrvi na drog ob dimniku, si zapentlja zanjko okrog vratu in se spusti nizdoli ... Nikogar ni bilo blizu, skozi okence je lila večerna mesečina, na skednju se je šalila in prepevala družba mencev ...
Približno okrog 10. ure ponoči je bilo. Gospodinja in dekla se odpravita s skednja pripravit veselim mencem običajno »sredkupnico«: dobro zabeljeno kašo, cvrtja in pijače. Prva dekla stopi v kuhinjo, da užge luč in pripravi ogenj, gospodinja pa stopi v kaščo pripravit vse potrebno skupaj. Dekla naenkrat ob ognjišču z glavo zadene ob viseče noge, pogleda kvišku, zakriči in se sesede od groze. Na njen strašni krik prihiti gospodinja in vsi menci s skednja. Pred vrati se zastrmijo, ko ugledajo v medlem svitu mesečine Jurčeta na vrvi, nato pa se od groze začnejo molče razhajati vsak na svoj dom.
Jurčetov sin se prvi pogumno popne na ognjišče, odreže vrvico, hlapec pa prestreže truplo. Videvši, da je mrtev, odneseta gospodarja v hišo na klop pri peči in mu z belo ruto zagrneta obraz, ki je bil grozen: oči steklene in izbuljene, usta odprta, obraz ves spačen, opraskan in višnjev, lasje na glavi razmršeni ... Strašna podoba.
Zabrežani in okoličani že zdavnaj niso videli tako žalostnega pogreba kakor je bil Jurčetov. Ko se je zjutraj zasvetil dan, je domači hlapec Nejče položil gospodarja v naglo zbito krsto in ga peljal proti Moravčam. Na vozu pa so še sedeli trije žganjarčki, znani »Tišlarčkovi bratje«, ker je samo te bilo mogoče dobiti, da so prišli Jurčetu kopat jamo – v neblagoslovljeno zemljo. Vso pot so zbijali neokusne šale, eden je pel libero, drugi odgovarjal, in bogve, kaj vse bi še bili uganjali, da se niso ljudje, ki so ob cesti in skozi okna gledali to žalostno pot, začeli zgražati ter jih zmerjati.
Jutro je bilo oblačno in pusto, iz nizke megle je rosil droben dež. Le par otrok in žensk je na pokopališču od daleč gledalo te štiri pogrebce, ko so v kotu kopali jamo in končno vanjo zagrebli rakev z Jurčetom, gospodarjem podzabreškim ...
Tako je torej končal svojo zemeljsko pot Metin sin Jurče, ki je v mladosti kazal toliko nadarjenosti, a se sprevrgel v slabi družbi, v lakomnosti po denarju zapravil dobro vest in propadel v notranji razruvanosti. Krvavi denar ga je upropastil.
Pristavek
[uredi]»Sam se je sodil!« je
rekel Polde Brdar, ko so mu
v Krašnji povedali, kako je
končal Jurče.
Polde Brdar in žena Micika sta naslednje leto po Jurčetovi smrti obiskala znano Limbarsko goro k običajnemu shodu na binkoštni ponedeljek. Micika je pač vedno prosila Poldeta, da po dolgih letih zopet obiščeta domači kraj. V Krašnji so Poldetu povedali o žalostni Jurčetovi smrti. K tej novici je Polde rekel samo to: »Sam se je sodil!«
Pod Zabrezjem je Jurčetova vdova Reza gospodarila sama s sinom. Žalovala je nad svojo usodo in bolehala. Posebno hud udarec jo je zadel še isto spomlad, ko se je sin poslovil od nje, ker ni mogel preboleti sramote, ter se odpravil v Ameriko. Nikoli več ga ni bilo domov, tudi pisma so pojenjala in le težko je verjeti, da bi bil še med živimi.
Župnik Matijče je v pastirovanju osivel. Ob Jurčetovi smrti ga ni bilo več v Moravčah, preselil se je nekaj prej na mirno faro k Sveti Gori nad Vačami, kjer je tiho preživljal svoja zadnja leta. Jurčetova smrt ga je sicer globoko užalila, toda vedel je, da bi še tako pobožna molitev za njegovo dušo ne bila uslišana.
Drugo zimo, ko je bil župnik Matijče na Sveti Gori, ga je zadel pogreb, ki mu dolgo ni šel iz spomina. Neko mrzlo zimsko jutro ga pride cerkovnik klicat in mu sporoči, da pod farovžem leži zmrzel človek. Cerkovnik je svetil, ko sta stopila nesrečnika pogledat. Župnik Matijče ga takoj spozna: zmrzli človek je bil njegov nekdanji sošolec – Podlipčev Jozelj. Siromak je gotovo prišel na Goro obiskat edinega dobrodušnega tovariša Matijčeta, pa je obnemogel v snegu, tik pod njegovim domom. Spanec v ledenem nočnem mrazu ga je rešil vseh zemeljskih težav.
Debele solze so padale dušnemu pastirju na ubogega Jozlja, solze sočutja in genotja nad toliko nesrečno usodo tega desetega brata. Dal ga je spraviti na mrtvaški oder in bral je črno mašo. Ko ga je pokopaval, se mu je med pobožno molitvijo porajala misel: Zdaj je pa vrsta na meni!
Umrl je pet let pozneje, obžalovan od vseh, ki so ga poznali. Še dandanes živi med farani spomin na vzornega in dobrosrčnega župnika Matijčeta.
Tudi drugi, ki so bili zastopani v tej povesti, so se že vsi preselili na oni svet. Edino Flajšmanov oče, moj prijatelj in živa priča te zgodbe, se še krepko drže in mi ob primernih prilikah povedo kakšno zanimivo povest iz našega kraja. Daj jim Bog zdravja še mnogo let, nam vsem pa čisto vest, ki je največje bogastvo – kakor pravi naš stari narodni pregovor.