Kraljica Vida
| Kraljica Vida |
Ljudska pravljica
| |||||||||||
Nekoč je v naši dolini živela lepa in dobra kraljica. Živela je v Bijačah in je imela polno hlapcev in dekel. Ljudje iz Nadiške doline so jo imeli radi, ker jih ni preganjala in je vedno dala vbogajme revežem.
Ko so se Atila in njegovi roparji približali, je kraljica Vida poklicala ljudi iz vse doline, naročila jim je, naj vzamejo s sabo, kar morejo, in vsi skupaj so se šli skrit gor v Landarsko jamo. Tam so imeli vodo, možnar za pšenico in peč za kruh. Ko je prišel Atila dol v Nadiško dolino, je našel vse vasi prazne.
Nekega dne je eden od roparjev videl, da se sredi prepadene stene nekaj premika. Tako so šli vsi pod to čelo in tam prežali.
Minevali so tedni in meseci: Atila in njegovi roparji se niso ganili. Nekega dne je kraljica Vida videla, da je ostal samo še en mernik pšenice. Je klicala ljudi in jim dejala:
- Prav malo bi še živeli od te pšenice; jo je boljše porabiti, da potegnemo roparje za nos.
Naslednji dan je tako šla tja pred jamo, sipala dol pšenico in glasno klicala:
- Kar preštejte: kolikor zrn pšenice, je klicala, toliko vreč žita imam še v jami!
Ko je Atila to videl, je zbral svoje roparje in se pobral iz doline. Tako so se kraljica Vida in njeni ljudje vrnili na svoje domove in spet živeli v miru.