Pojdi na vsebino

Konec novele

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Konec novele
anonimno
Izdano: Slovenski narod, 08. 02. 1908, (41/33), 1-2
Viri: dLib 33
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Med sodnim uradnikom Torinom in njegovo soprogo Anko je prišlo do razpora. Kar tako, kakor v sanjah. Zunaj na izletih je sedel včasih med obema avskultant Traven, še mlad, še krepak, še ravno tako velik, še natanko tako dobrovoljen kakor v davnih časih. V davnih časih; Anka je vedela zanje. Doma je še bila takrat, še čisto mlada, še naivna, še drhteča od Travnovih poljubov.

Nedelja je bila, gospoda je napravila izlet in tudi Turina in Anka sta bila med njo. Par voz se je peljalo z izletniki po beli cesti proti par ur oddaljenemu trgu, tekli so konji, pokal je z bičem mladi voznik. Pred očmi se je vila bela cesta daleč v daljavo, obrnila se navkreber in se izgubila za holmom. Polja so se širila na desni in levi, zadaj za njimi široke poljane, daleč tja do vznožja gor, ki so stale na vseh straneh. Vse okrog in okrog je bilo posuto z rožami, metulji so letali nad njimi, sedali po njih, se zopet dvigali in se spuščali više v višavo.

Vozova sta tekla po cesti drug za drugim; na prvem so sedele same dame, na drugem gospodje, veseli in razposajeni, kakor mladina. Serpentine so metali na prvi voz, kjer so se smejale dame, stezale za njimi svoje bele roke in jih lovile. Privezavale so jih k vozu, da je frfotalo krog njega vse polno raznobarvnih trakov, se lovilo v vetru, zahajalo med kolesa in se tam raztrgalo.

V najboljši volji so se pripeljali na kraj izleta. Pred preproste krčmo na deželi so izstopili in šli zadaj na sadni vrt, ki se je širil globoko dol v dolino. Posedli so okoli dolge mize, naročili vina, dame so pričele odvijati manjše in večje zavoje, ki so jih pripeljale seboj. Delile so vsebino med gospode, ki so veselo sprejemali, vse križem hvalili in delali poklone.

»Hvala za sladkosti, za sladke pridelke vaših mehkih rok,« je deklamiral čisto trubadursko debeli gospod davkar, vstal izza mize in brisal svoj večnopotni obraz.

»Jaz, jaz ...«

»Kje ste pa izgubili danes sapo, gospod davkar? ...«

Davkar ni mogel do sape in zato se mu je Traven smejal.

»Jaz imenujem danes gospoda c. kr. avskultanta Travna zaradi tega, ker se je izvolil pošaliti z mojo malenkostjo, točajem!«

»Nič malenkost, e, taka malenkost ...«

Traven je natakal kozarce in ko ga je natakal Anki, je polil po prtu.

»No, pazite, gospod Traven! ...«

»Ah, milostiva, oprostite moji nerodnosti ...«

Pogledal ji je naravnost v obraz, ona pa ni dvignila oči. Tisti večer ni sedel pri njej, daleč stran je bil, popolnoma na drugem koncu. Pel pa je tudi tisti večer in tudi tisti večer je poskusil davkar z basom svojo srečo. Ta mu ni bila mila in dali so mu znamenje, da bi utihnil. In takrat ga je karala tudi njegova žena.

»Tiho bodi! ... Ah, kako moreš biti ti vendar tako poreden!«

Druge gospe pa so jo mirile.

»Ah, milostna, pustite gospoda, če pa rad poje! Prosim vas ...«

Na ta način so govorile dame, gospodje pa so se začeli spravljati na govore. Ti so bili vsi brez vsebine in daleč je vse prekosil davkar, ki je govoril dolgočasno, da je Traven zazdehal.

»Bravo, govornik, Bog ga živi!«

Davkar še ni bil končal, a Traven ga je ustavil s svojimi klici in tudi sosede domislil nato in tako je bil končan davkarjev govor.

Turina je sedel pri njem, smejal se je njegovemu vedenju in včasih tudi njegovim dovtipom. Ti so bili domači, ali dobro izbrani.

Anka je bila odšla ob tistem času od mize in ko se je ozrl kasneje Turina po Travnu, tudi tega ni bilo več pri mizi. Tisti večer ga pač ne bi bila razburila nobena stvar, ali lotila se ga je radovednost; mirno je hotel priti vsemu do konca, mirno končati to dolgotrajno in mučno zadevo. Izgubil se je od druščine in je stopil iz vrta na cesto. Šel je daleč dol ob vrtu in tam, kjer sta stala dva zelo košata kostanja in je bilo čisto temno in daleč stran prva luč, tam je sedel na polpolomljeno klop in gledal gor proti gostilni. Čul se je hrup izletnikov, sicer pa je bila mirna in lepa noč. Samo temno je bilo popolnoma, ni mogel človek natančno razločiti, kaj stoji tam ob voglu gostilne. Ali Turina je imel dobre oči in videl je Anko in videl Travna, ki je stal tesno ob njej svoj bel slamnik na glavi. In tisti slamnik se je pomaknil globoko dol, ostal je tako dolgo in se je zopet dvignil. In to se je ponavljalo pogostokrat in bilo je videti v temi, kakor bi se gugala bela samotna stvar sredi tiste črne noči.

Potem se je oddaljil slamnik, temna postava pa je še ostala. Slonela je ob drevesu in se ni dolgo ganila. Naposled se je pomaknila od debla in je izginila za vogalom.

Turina pa je sedel mirno na polpolomljeni klopi in njegove misli so bile popolnoma v redu. Zdaj je bilo prišlo spoznanje, zdaj je bilo treba storiti konec tistemu življenju. Treba je bilo potrgati vse vezi, spraviti se na samotno pot in pozabiti marsikaj. In Turinu je prišlo na pamet, da nima zdaj nikogar več na svetu, ki bi ga ljubil. Ta večer je umrl zadnji ...

Izletniki so peli, pesem se je vrstila za pesmijo, veseli smehi so plavali po vrtu. Drobni glasovi so bili vmes, drobni zvočni smehi. Mogoče je bil tudi Ankin vmes, pogledala je na Travna in se je veselo nasmejala.

Počasi so tekle ure, ni bilo konca petja in brezkončen je bil smeh. Turina je sedel na svojem mestu, naslonil se je nazaj na kostanjevo deblo in je strmel v temo. Čudno mu je stopilo ob tisti priliki pred oči življenje. Velika umazana reka se mu je zdelo vse in po njej so se premetavala umazana in blatna trupla ... Zdelo se mu je, da teče tista reka mimo njega, strmel je vanjo, gledal je blatna trupla, ki so se premetavala po njej. In ko je tako gledal, je opazil Ankin obraz. Da! to je bila Anka, to so bili njeni lasje in to so bile njene oči. Velike in temne oči so bile te, nesrečni tolmuni, umrl je tisti, ki se je kdaj potopil v njihovo globočino ...

Turina je bil vstal, hotel se je vreči v vodo za Anko, da bi jo rešil iz smradljivih valov. Ali ona ni marala.

»Ne! Meni je prijetno tukaj, jaz ne maram lepega življenja ...«

Krepko se je branila z rokami, ni se dala prijeti.

»Jaz ne maram, ne maram ...«

Turina pa jo je ljubil in mu je bilo žalostno. Kaj pa naj počne na svetu, ko nima nikogar, da bi bil vedno pri njem, da bi ga vedno ljubil ... Anka je njegova sreča in kakšno je življenje brez sreče na svetu? ... In drugič se je zagnal v reko in Anka se je branila z vsemi silami.

»Kaj boš z avtomatom? ... Pusti me tukaj; nikoli se ne bo ločilo od tod srce ...«

In tako je plavala Anka dalje z valovi, mimo njega so jo nesli in on je gledal za njo z žalostnimi in prestrašenimi očmi. Bal se je tiste samote, ki je čakala nanj, tistih spominov, ki so čakali kakor kače ...

Utihnilo je bilo petje med izletniki, Turina je opazil tuintam samotno postavo. Naposled se mu je približala ena popolnoma, Anka je stopila predenj, sklonila se dol in mu pogledala v obraz.

»Kaj pa sediš tukaj, Franc; mi vsi, poglej, te iščemo ...«

Vstal je in je odšel z njo in potoma je govoril popolnoma mirno.

»Sedel sem tam in sem gledal, kako se je ljubilo na vrtu dvoje ljudi. Postanem navadno sentimentalen ob taki priliki, domislim se na bogvekaj in potem nisem za druščino ... Za samoten in tih večer na polpolomljeni klopi morda pod košatim kostanjem ...«

Ko je izrekel zadnje besede, sta bila že sredi izletnikov in ti so šli okoli njega in so ga izpraševali, kje se je pač tako dolgo mudil.

»Glava me boli in zato menda nimam razpoloženja ...«

Sedli so potem na vozova in zopet so tekli konji dol proti mestu. V črno temo je bila zavita vsa okolica, kakor velike nočne pošasti so se videli samotni hrasti, ki so stali tuintam sredi polj. Nebo pa je bilo svetlo, silna množina zvezd je bila na njem in utrinjale so se pogostoma.

Dolga je bila pot za potnika, ki ni imel nikogar na vozu, ki bi bil lahko govoril z njim na tisto noč. In tako je Turina komaj dočakal mesta.

Stopila sta z voza in se poslovila, in ko sta se bila nekoliko oddaljila, je Turina opomnil Anko, naj ogrne mantiljo. Menil je, da je noč hladna in da bi se človek lahko prehladil.

»To je zdaj vseeno,« je rekla Anka in ni ogrnila mantilje.

»Kdaj mi boš pa povedal to, kar ti je treba zdaj povedati ...«

Vprašala je resno, a gledala je v tla.

»No, tudi to ti bom povedal!«

Prišla sta bila v stanovanje in Anka je ostala v srednji sobi. Legla je na zofo in ni odložila obleke.


II.

Jutro se je bilo storilo zunaj, vstajalo je solnce izza gor, počasi se je napravilo na svojo navadno pot. Žarela je še jutranja zarja na vztočni strani, zlata reka je tekla dol po tistih daljnih vrhovih in se je izgubljala po grapah in razpokah. Rosna so bila zunaj vsa polja, kaplje so padale od drevja na zelene bilke, ki so se pripogibale globoko do tal. Kakor prebujen je stal gozd v daljavi, zmajavale so vrhove visoke smreke, svetila se je rosa po vejah mnogoletnih borov.

Turina je vstal, napravil se je in je šel k zajtrku v srednjo sobo. Anka je čula; sedela je na zofi v pomečkani obleki in ko je vstopil, ga je pozdravila.

»Dobro jutro, Anka!«

Kava je bila že na mizi, in Turina je sedel in prijel za žlico.

»Kaj ne boš prisedla, Anka?«

Vstala je in je sedla k mizi, ali kave se ni doteknila. Turina pa je obšlo tedaj mrzlo čuvstvo. Zastudilo se mu je vse, gledal je na Anko z neprijaznimi očmi.

»Da ne bo tako tiho, bi pripovedoval človek lepo historijo ...«

Mrzel smeh je bil na njegovem obrazu in sovražno so gledale oči.

»Pripoveduj jo ...« je rekla Anka poltiho, popolnoma bleda je bila, nobenkrat ni dvignila oči, in ko je segla z rokami v lase, je videl, kako se ji trese desnica ...

»Živel je svoje dni dober človek in zaljubil se je ta človek v malovredno žensko ...«

Govoril je počasi, vsako besedo je naglasil posebej in gledal je v njen bledi obraz.

»No, s svojo smrtjo je sicer dokazala, da ni bila popolnoma malovredna ...«

Nasmehnil se je z zoprnim smehom, vstati je hotel in oditi. Ali takrat je vstala tudi Anka, stopila je pred njega in mu je zastavila pot.

»Sediva, da poveš do konca ...«

Dvignila je trepalnice, pogledala mu je naravnost v oči ...

»Kako mu je dokazala, da ni bila popolnoma malovredna? ...«

Anka je vprašala popolnoma ostro in mu je gledala naravnost v oči.

»Njen mož je imel namreč za vsak slučaj v tretji sobi v spodnjem predalu svoje pisalne mize nabit revolver ...«

Tedaj je vstala Anka in tudi Turina je vstal in odšel. Odšel je iz stanovanja po stopnicah dol, in ko je bil v pritličju, je slišal zamolkel strel. Nekaj težkega mu je padlo na srce, obrnil se je na mestu in stekel po stopnicah gor nazaj v stanovanje. Naglo je odprl vrata v tretjo sobo in je obstal na pragu. Na sredi sobe je ležala Anka, sence je imela krvavo, blizu nje je bil na tleh revolver in spodnji predal pisalne mize je bil potegnjen daleč vun ...

Služkinja je klečala pri njej, čakala je in vpila na glas, Turina pa jo je pomiril.

»Pokličite potrebne ljudi!« je rekel in je odšel.

Zunaj so ga srečavali ljudje, tisto dopoldne ni videl nikogar. Nikomur ni odzdravil tisto dopoldne, naglo je šel po ulicah, zavil je v vežo velike hiše in je tekel po stopnicah v prvo nadstropje. Tam je pozvonil in je vprašal, če je Traven doma. Bil je doma, sedel je pri mizi in bral časopis.

»Dobro jutro ...«

Traven se je začudil.

»Kaj pa je, Turina?«

»Pred par minutami se je ustrelila Anka.«

Traven je skočil po koncu in prijel Turina za obe roke.

»Ti lažeš, ti lažeš ...«

Zavpil je, divje so gledale oči, popolnoma bled je bil njegov obraz.

»Anka je mrtva.«

Turina je povedal čisto hladno. Traven pa je zakril obraz, vrgel se na postelj in je na glas zajokal.

»In te smrti si kriv ti in spodobilo bi se, da bi ti pljunil v obraz in bi te z nogo sunil s sveta kakor psa ...«

Turina je stal sredi sobe, Traven pa ni čul ob tistem slučaju ničesar: na postelji je ležal na obrazu, roke je tiščal na oči in glasno in krčevito je ihtel.