Kako je Martinek doživel svojo prvo Veliko noč
Kako je Martinek doživel svojo prvo Veliko noč Oskar Hudales |
|
V rovu je bilo zatohlo. Po izmučenih obrazih so polzele potne srage. Ah, kaj bi bil dal človek samo za pet dihljajev svežega zraka! Enolično so pela kladiva, odkopana ruda je škrbljala v rov. Matrinek, ki se še ni bil povsem privadil temu življenju, je porival voziček, naložen s črno rudi, in težko sopel. Kako enolično je bilo to delo. Povsod ista pesem. Ko je po končanem delu zopet prišel na površje, se je ta pesem nadaljevala. Še zgoraj ni bilo nikoli sonca. Vse je bilo umazano, vse črno, od kamenja na cesti do listja na drevju. Martinka se je polaščalo neodojlivo hrepenenje, da bi zbežal odtod. Pa se ni mogel odločiti.
Pred nekaj meseci se je bil doma korl. Petnajst let mu je bilo in ni hotel priznati materi, da ima prav. Njeni očitki so ga razjezili, pa ji je zabrusil v obraz surovo besedo in odšel po svetu, da si sam poišče sreče. V rudniku je bil našel delo, zadovoljstva ne, ukloniti se in se vrniti pa ni hotel.
Tako se je bil sam obsodil v trdo usodo. Postajal je stroj brez duše. Življenje pa je šlo svojo pot. Terjalo je delo in žrtve od vseh, tudi od Martinka.
Strašno pokanje ga je nekega dene zdramilo iz dela in premišljevanja. Mahoma je napolnila rov neprodirna tema. Od nekod se je začulo grmenje rušečih se zemeljskih plasti, lomljenje jamskega lesa, obupni klici. Zaslišal je opotekajoče se korake. Več postav je v naglem begu šinilo mimo.
Bežijo! Kaj se je zgodilo?
Blazna groza se ga je polastila. Še zakričati ni mogel. Mrzel pot ga je oblil. Bežati. To je bila v tem trenutku njegova edina misel. Skočil je v temo in zavpil od bolečine. Z glavo je bil butnil ob trdo skalo. Topel curek krvi se mu je ulil po obrazu. Jel je tipati okrog sebe. Utipal je samo vlažne stene, ostrorobo rudo in mrzlo železje vozička, ki se stal v bližini.
Krčevit jok se mu je izvil. Z rokavom si je obrisal z lica kri, ki mu je silila v usta. Nehote mu je ušel klic: »Mati!« Beseda je gluho udarila v strašno temo.
Ko se je nekoliko pomiril, se je spomnil, da se kakih sto korakov dalje odceplja rov, po katerem bi lahko dospel v šaht. V srcu mu je zažarela iskrica upanja. Če doseže šaht, je rešen! Oprezno je stopal tik ob steni rova. Rana na čelu se mu je razbolela in ga pričela peči. Nekajkrat se je spotaknil, padel in si obtolkel roke. Stranskega rova še ni bil utipal. Ustrašil se je, da ga je morda zgrešil. Toda ne! Saj je še ves čas ob steni. Plazil se je dalje, dokler ni vendar že omahnil v stranski rov.
Morda se le reši. V duhu si je predstavljal pot, po kateri bo moral hoditi. Vedel je, da je ta rov zelo dolg. Moral bo hoditi po levi strani in se šele pri tretjem odcepu spustiti v drugi stranski rov, ki vodi prav do šahta. Ko bi le ne bilo tako strašno tema. Tipal je dalje. Vzduh je bil topel in zatohel. Korak za korakom je počasi prodiral po rovu. Nu, zdajci se mu je zazdelo, da je pod nogami začutil mehko zemljo in da se rov dviga. Kaj je to? Ali je zašel? Noge so se mu udirale v mehko prst, dvakrat se je spotaknil ob les, ki je križem ležal pred njim. Še korak in zadel je z glavo ob strop. Rov je bil zasut! Vzkrik strahu, razočaranja mu je planil iz grla. Vendar ni opustil upanja. Spustil se je nazaj in ko je začutil pod seboj trdnejša tla, je po vseh štirih zlezel na drugo stran rova. Utipal je nekaj toplega, mehkega. V svoje neizmerno veselje je zaznal, da leži pred njim človek, ki še diha. Pretipal mu je žepe in našel v enem izmed njih električno žepno svetiljko. Tresoč se od razburjenja jo je užgal. Pred njim se je dvigal kup zemlje, rude in jamskega lesa. Kaj sedaj? Odkopavati rov bi bilo blaznost. Kdo ve, kako daleč je zasut! Ob nogah mu je negibno ležal že starejši rudal, le prsi so se mu še dvigale. Ran ni bilo videti na njem.
Utrnil je luč. Opazil je, da njena svetloba že pojema. Moral jo je prihraniti za najhujšo silo. Pokleknil je k rudarju, mu odpel srajico ter mu položil na prsi in čelo hladne zemlje. Pa trud ni bil zaman. Čez čas se je mož zganil in zastokal. Martinek je zopet užgal luč. Rudar ga je pogledal s široko odprtimi očmi.
»Kje sem?« je dahnil.
»Sam ne vem,« je odvrnil Martinek. »V rudniku se je zgodila nesreča in sedaj sva v zasutem rovu. Ali se morete vzdigniti?«
»Roko imam zlomljeno. Strašno me boli in ves omotičen sem.«
Martinek ga je prijel pod pazduho in mu pomagal, da je vstal. Mož se je le s težavo pobral na noge. Vtaknil je zlomljene roko v nadrija, se nalonil ob steno in težko sopel.
»Pojdiva!« je kliknil Martinek in prijel moža za rokav. »Vsaj poskusiti morava, da se rešiva. Prej sem vam vzel žepno svetiljko. Slaba je že, zato bom svetil samo tam, kjer bo najbolj nujno. Jaz pojdem spredaj.«
Okrenil se je in previdno tipaje korakal ob steni rova. Rudar je šel tik za njim. Govoril ni nič. Le zdaj pa zdaj ga je Martinek slišal, kako je vzdihnil. »Moji otroci! Moji otroci!« Kakor se jima je zdelo, sta tako hodila že celo večnost v vednem strahu, da se jima usuje strop na glavo. Naposled sta spet dospela v glavni rov. Martinek je takoj začutil, da je bil tu zrak za spoznanje znosnejši. Nekje je vendarle moral imeti prost dostop. Posvetil je. Orodje je ležalo vse križem, kakor so ga bili pustili preplašeni kopači. V daljavi, do katere je segala medla luč žarnice, ni bilo videti, da bi bil rov zasut. Oba na mah sta začela vpiti na pomoč. Odgovora ni bilo ––
»Sama sva,« je čez čas rekel Martinek s tresočim glasom. Ni se mogel ubraniti krčevitega joka. Njegov spremljevalec je bil videti top za vse. Le venomer je tiho ponavljal: »Moji otročiči!«
Martinek ni mogel doumeti, koliko časa že tava v tej temi. Morda uro, morda vse popoldne, ali še delj. Rana na glavi ga je pekla čedalje bolj, polaščala se ga je žeja.
Od nekod je zasmrdelo po dimu. In zdajci je zopet počilo, da ju je skoraj oglušelo, obenem pa se je žarko zasvetilo. Tema, ki je nastala za tem, je bila še hujša in bučno grmenje je votlo bobnelo po rovu. Močan puh je vrgel Martinka po tleh. V naslednjem trenutku je bil spet na nogah, prižgal luč in tuleč od blazne groze stekel po rovu naprej. Zdelo se mu je, da se za njim odpira zemlja, ki ga hoče požreti. Rov se je tresel, na glavo so mu padale grude zemlje in manjše kamenje. Za tovariša se ni več zmenil. Bežal je in bežal, kolikor so ga nesle noge. Ko se je zemlja umirila, je obstal in se ozrl. Rudarja ni bilo več videti. Martinek je zdaj vedel, da mu je zasulo tovariša in – izhod rova! ... To mu je pognalo v kosti nov strah in okrenil je v staro smer. V ušesih mu je pričelo zvoniti. Luč je vse bolj in bolj medlela, dokler ni povsem ugasnila. Blodil je po temnem rovu in kakor v sanjah, pada, zopet vstal in lezel naprej, dokler se ni zgrudil in se na smrt izmučen ni mogel več dvigniti. Od nekod se je začulo kokotanje vode –––
Pred očmi so se mu vsrajali spomini. Pomlad je zunaj v deželi. Njegova rojstna vasica čepi kakor bela golobica sredi nežnega pomladanskega zelenja. Kmalu bo Velika noč. Žene ponesejo potice k blagoslovu, dekleta bodo v novih svilenih rutah, fantje bodo sekali piruhe. In mati bo pripravljala toliko dobrot. Ko se je spomnil nanjo, mu je stisnila srce doslej neznana bolest. Spomnil se je tistega dne, ko je odhajal. Užalil jo je na smrt, a vendar ni bila jezna. Jasno je stopila pred oči, taka, kakor je bila tisti dan, ko je s solzami v očeh izlila vso svojo bridkost: »Le pojdi Martinek. A name boš gotovo še mislil.« Takrat je ni poslušal. In sedaj? Sedaj mora umreti tako sam, globoko pod zemljo v tem strašnem grobu, ki si ga je izkopal s svojo trmo. Ah, kako lažje bi mu bilo, če bi jo mogel prositi odpuščanja. –––
Čedalje hujši glad ga je mučil in čutil je, kako ga zapuščajo moči. Zaželel si je smrti, da bi ga rešila.
V ušesih mu je zvonilo. To zvonenje se je naposled izpremenilo v šumenje, ki je naraščalo od trenutka do trenutka. Zazdelo se mu je, da pada nekam v neskončnost.
Ko se je Martinek zavedel, je ležal v beli postelji, v veliki svetli sobi. Ob stenah je opazil še več postelj z bolniki. Spoznal je, da je v bolnici. Potegnil si je roko preko oči, kakor človek, ki se zbudi iz težkega sna. Ko je otipal obveze na glavi, se je spomnil vse prestane groze. Okrenil se je nekoliko in zagledal dvoje zasolzenih oči, ki sta se v presrečni skrbi mehko upirali vanj. Martinek je gledal svojo mater. Prihitela je bila takoj, ko je izvedela, kakšna nesreča se je zgodila v rudniku, v katerem je delal njen sin. V trenutku so bile pozabljene vse bridke ure, ki ji jih je bil prizdejal. Čula je ob njegovi postelji, odkar so ga bili prinesli napol mrtvega iz rova.
Martinka je objela neizrekljiva radost. Iztegnil je shujšane roke proti njej in vzkliknil: »Mati! Moja mati!«
Sklonila se je nadenj in ga objela. Njene tople solze so mu orosile obraz. Zaihtel je ves blažen in poprosil: »Mati, odpustite!« V odgovor ga je vroče poljubila.
Ves dan je sedela pri njem in izpovedala sta drug drugemu svoje gorje. »Domov moram,« je dejala ob slovesu. »Zdaj vem, da si rešen. Drugi teden je Velika noč in doma me čaka delo. Ko boš zdrav, piši, da ti pridem naproti.«
Na Veliko nedeljo dopoldne je Martinek izstopil na domači postaji. Ko je stopal proti vasi, je od vsepovsod plalo mlado življenje in odmevalo v njegovem srcu. Vse gorje je bilo pozabljeno. Obhajal je svoje vstajenje, sja se je vračal zopet v naročje doma, v naročje te dehteče domače zemlje, ki je redila njegove dede, ki bo preživela tudi njega. Le ena grenka misel mu je kalila srečo: misel na nesrečnike, ki bodo še dalje rili pod zemljo in ubijali svoj in svojih bledih otročičev kruh.
Sredi polja mu je prišla mati naproti. Tiho sta se objela.
»Mati,« je rekel Martinek z glasom, ki je razodeval vse njegovo srce, »danes sem doživel svojo prvo, resnično Veliko noč.«
Iz zvonika so zabučali zvonovi ...