Jurežev Rudi
| Jurežev Rudi Cvetko Golar |
| |||||||||||
Nihče ne verjame, če ne izkusi, namreč kako je hudo na svetu, da dobi vsak fant svoje dekle in vsako dekle svojega fanta. Sicer je obojega spola na širni zemlji strašansko veliko, da se lahko veliko izbira, vendar, kakor že rečeno, ni lahka stvar, da se najdeta moški in ženska, ki v obojestransko zadovoljnost orjeta potem ledino življenja ter prenašata križe in skrbi zakona.
Jurežev Rudi je bil nežna mestna živalica, ki se je v potu svojega 27-letnega obraza trudil, da bi prišel do kakega dekleta. Bil je notarski pisar od takrat, ko je z vso slovesnostjo dobil v tretji šoli kot repetent iz grščine tako debelo dvojko, da mu jih je oče nametal petindvajset trpkih batin na tisti del telesa, ki je za časa njegovega mučnega študentovanja sploh največ trpel, kakor so zatrjevali bližnji sosedje Jureževi. Vendar vse pretepanje je bilo zastonj: če je oče Rudija bolj tolkel po zadnjici, manj je bilo v glavi. Fant je sicer presedel cele dneve in noči za mizo pri knjigah, izbuljeno gledal skozi solze v neprijazne črke, ki so se mu videle navadno dvojno, vendar bučica njegova se nikakor ni hotela obremeniti z nepotrebno učenostjo. V dnevniku, ki ga je tisti čas pisal v svojem posebnem pravopisu, beremo: »Dandanes je svet tako napet, da dostojnemu človeku ni moči več shajati. Vsak naj študira! To je bedarija! Ali je David kaj v šolo hodil? Navaden pastir je bil, pa je le postal kralj. Zato mene ne veseli učenje, ker se mi vidi zlo sedanjega časa, ko hoče biti vsak bolj učen od drugega. Ponižnost, rekel mi je moj spovednik, je jako lepa in koristna čednost, ki si jo mora človek osvojiti v vsem svojem življenju. Zakaj bi človek tega zlatega nauka ne upošteval tudi pri učenju? Jaz ga hočem s tem, da nočem siliti v tisto, česar ne vem, ker sem prepričan, da se pri veliki vednosti človek na vzame toliko pregrešnega in prevzetnega duha, da je velika nevarnost za njegovo dušo. Zjokal bi se iz dna srca, če bi moral priznati, da sem si s pridobitvijo vednosti onesnažil svojo nedolžno dušo. Bog se usmili mojega očeta, ki še ni prišel do prepričanja, da je človek toliko srečnejši, čim manj ve, ter me zato bije dannadan. Naj bodo vse bolečine, ki jih trpim pod njegovimi udarci, za uboge duše v vicah!« Po teh besedah se je mladi filozof Rudi, kakor je razvidno iz dnevnika, razjokal, da bi se mrtvi kači utrgalo srce iz sočutja nad tako nesrečnim človekom, ki trpi toliko krivico.
Kmalu nato, ko je Rudi zapustil zoprne šolske klopi in nastopil službo notarskega pisarja, kjer ga niso spraševali, koliko zna grščine, mu je umrl oče. Rudi kot v pravem božjem strahu vzgojeni sinko, je točil debele solze za njim, vendar mu je nekaj notri reklo, da je bog očeta poklical k sebi le zaradi njega, Rudija, da ne bo v nevarnosti, da bi padel vsled učenja v grehe.
Imel je zdaj še mater, ki ga je ljubila z vso svojo srčno ljubeznijo. Ker ji je bil edini otrok, negovala ga je, kakor le znajo matere, ki store za svoje otroke vse. Kar je poželel Rudi, to se mu je spolnilo in če se mu ni moglo takoj spolniti, je bridkozajokal, da se je ljubeči materi trgalo srce.
Sploh je Rudi strašansko rad jokal. Če je pripovedoval prijatelju, kako se je moral učiti štirinajst dni grško abecedo, je jokal; če je pravil, kako ga je oče pretepal, je jokal; če se je spomnil, da mu je umrl pred desetimi leti edini bratec, je jokal in če je pripovedoval, kako se razjoka, kadar mu mati ne spolni takoj vsake želje, je zopet jokal. Nosil je seboj vedno po dva žepna robca; enega za nos, drugega za solze.
Tudi ko mu je pod nosom in drugod začel poganjati mah, znamenje nastopajoče moške dobe, je bil Jurežev Rudi »še vedno tako mehkega srca«, kakor je dejala njegova mati. Ko mu je nekoč odpadla kocinica iz brčic, jokal je Rudi tako srce pretresujoče, da je še njegova mati morala jokati.
Leta so potekala. Rudi je bil že prost vojakov – pri vojaškem naboru je zdravnika s solzami v očeh prosil, da bi ga ne potrdil: »Bitte Herr Doctor, mich nicht zu befestigen!« – polnoletnost je dosegel, jokal je pa še vedno rad, kolikorkrat je nanesla prilika. Ko sta se nekoč v pisarni njegovega šefa sprla očeta ženina in neveste zaradi dote nevestine ter so pri tem letala očitanja vsake vrste in končno, ko sta še materi posegli v boj, tudi klofute, začulo se je iz kota pri oknu ihtenje. Pogledajo tja: naš Rudi je jokal, ker so si ljudje taki sovražniki, ko se njih otroci ženijo in može med seboj. Potem naj bo pa dober svet!
Naš solzarski junak je med tem spolnil 27. leto, odkar je zagledal luč tega pregrešnega sveta. Dasi sta z materjo živela v najlepšem soglasju, mu je vkljub temu naenkrat postalo silno dolgčas. Tako osamljenega se je čutil; če je srečal prijatelja ali znanca v družbi lepega dekleta, ga je nekaj sunilo v srce kot kaka šivanka in ko je večkrat opazil isti sunek pri enakem srečanju, prišel je do spoznanja, da tega ne delajo ledvice ali segedinski golaž, kar mu je mati pripravila za večerjo, ampak samo in edino srečanje. In ko je natančneje pomislil, prišel je do zaključka, da ga tista šivanka ni zbodla, ker je srečal prijatelja, ampak ker je srečal z njim njegovo dekle, torej žensko.
Ženska! Ko je Rudi to besedo dodobra preanaliziral, postalo mu je vroče, da je potegnil z rokavom čez čelo. Ženska! Po zatrjevanju njegovega spovednika je to stvar manj vredna od moškega, vreča nesreče in greha, zato se je pa mora moški, ki kaj drži na svojo dostojnost in poštenost, povsod skrbno izogibati. Zapeljiva je kot kača v raju, kjer se je storil prvi greh, da še zdaj vsi trpimo zaradi njega. Zato se je Jurežev Rudi doslej žensk bal kot živega ognja.
Doslej, pravim, to je do 27. leta. Ko je pa začutil omenjene sunke v svojem srcu, se je pa stvar nekam preslikala, tako da je bilo tisto belo, ki je bilo preje črno. Naš Rudi je temeljito preštudiral vso »zadevo«, kot je zapisal v dnevnik, in končal v prepričanju, da ženske ni tako zametovati, kot se navadno glasi zapoved spovednikova. Prvo pa, kar je storil koncem tega študiranja, je bilo, da se je razjokal, da je bil doslej »tako neumen«.
Rudiju se je zaželelo po ženski s tako odločnostjo, da ni bilo temu prav nič oporekati. Ker je bil pa v celi stvari še docela neizkušen in nevešč, kupil si je pred vsem zbirko ljubavnih in snubilnih pisem. V tej zbirki je nato tičal noč in dan, še celo v pisarni jo je imel med akti in ker je bil nekoč registrator nekoliko brez glave, zanesel mu jo je seveda v omaro med zapuščinske spise po neki farovški kuharici.
Ko je Rudi čutil v sebi toliko moči, da bi si upal govoriti s tujo žensko, odločil se je, da poskusi svojo srečo. A ta korak je bil težak, neverjetno težak. Prijatelj, ki je uprav pred kratkim dobil svoj ideal, mu je svetoval, da je najpripravnejše, da tistemu dekletu, ko jo sreča in ki mu je všeč, izroči pismo, v katerem ji naznani svoje srčno nagnenje in ljubezen do nje ter določi sestanek z njo. Rudiju se je ta pot seznanitve zdela najprimernejša in drugi večer je že nosil v žepu rožnato pisemce, ki je kar duhtelo samih prisrčnih izrazov.
Izmed vseh punc, ki jih je srečaval dannadan, mu je najbolj ugajalo čokato dekle, ki je hodilo šivat k bližnji šivilji. Rudi je ni bolj poznal kot toliko. Tej so veljale vrste njegovega pisma, ki ga je nosil v žepu in v katerem je dopovedoval, kako mu ugaja njena zunanjost, pred vsem njena okroglost, kar je znamenje, da je zadovoljna. To, da mu je vzrok, da ji posvečuje vse svoje misli in da se mu je zanjo vselila v srce ljubezen. Upa, da mu ona to ljubezen vrne in da se tudi njeno srce razvname zanj. Da se pogovorita, naj pride drugi večer na sestanek. Rudi se je zjokal, da je napisal tako lepo pismo.
Nestrpno jo je čakal tisti večer. Pol ure preje, kot jo je navadno srečeval, je že bil na svojem prostoru, sfriziran nad vse skrbno, osnažene nohte – kar se mu je videlo naravnost praznično – novo kravato je nosil v rožnatih barvah, tanko paličico v roki in ličen klobuk na glavi, tako da ga je bilo res kar veselje pogledati. Dolgo je čakal svojo izvoljenko, naposled jo je pa vendarle dočakal. Kot navadno je šla sama. Rudiju je začelo utripati srce močneje, kri mu je udarila v lica in ko je prišla do njega, se mu je zdelo, da ga je nekdo zgrabil za goltanec. Skoraj bi bil zajokal. Napel je vse sile, potegnil iz žepa pismo, ga ji pomolil pod nos, izsilil iz sebe besede: »To je vaše!« potem jo pa jaderno odkuril, kajti težko mu je bilo pri srcu od same vroče ljubezni.
Tisto noč je Rudi mnogo prejokal, ker se mora toliko trpeti v ljubezni.
Ko je prišel drugo jutro Rudi v pisarno, ležalo je na njegovi mizi pismo. Tekel je z njim na stranišče in ga hlastno odprl. Našel je v kuverti pismo, ki ga je prejšnji večer izročil svoji izvoljenki, a to pismo je bilo z rdečo tinto podčrtano tupatam, pod njegovim podpisom je pa stala beseda »osel«. Rudiju so omahnile roke, iz oči so se mu pa vsule solze, debele kot lešniki in bridko je zdihoval nesrečni mladenič, da so prišli iz pisarne trkat na vrata, kaj da mu je.
Rudi je bil ozdravljen za par dni. Čokatega dekleta ni več srečeval, ker je odslej hodil po drugih potih. Tu je srečaval druga dekleta in v nekaj dneh se zagledal v suho dekle, ki mu je bila silno všeč. Sploh je zdaj imel Rudi simpatije samo do nedebelih punc, ker je po žalostni skušnji prišel do prepričanja, da so životne ženske bolj k slabemu kot dobremu nagnjene in če bi bil on poskusil prvo svojo ljubezen z deklico svoje debelosti – sam je bil šibka stvarica – bi gotovo bil drugačen uspeh.
Tudi način, kakor je naznanil prvo svojo ljubezen, se mu ni zdel pravi. S prijateljem, ki mu je dotični način nasvetoval, se je ostro sprl – odpovedal mu je prijateljstvo na štirinajst dni – ter si poiskal drugega, ki bi mu naj z dobrimi sveti in skušnjami stal na strani.
Po nasvetu tega prijatelja je Rudi storil tako-le:
Ko je šla tista suhotna punca zvečer domov z dela – bila je zopet šivankarica – pozdravil jo je Rudi z vso spoštljivostjo in jo vprašal boječe, če jo sme spremiti. »Kaj bi pa radi?« vprašala ga je ona z naglasom, ki je kazal nevoljo pa tudi preziranje vsiljivca. To vprašanje in ta naglas sta Rudiju vzela ves pogum, da jo je pocedil kot polit pudel, za njim se je pa čulo prešerno smejanje.
Rudi je doma prejokal vso noč, odpovedal takoj tudi novemu prijatelju prijateljstvo, to pot kar na tri dni, ter sklenil, da ne pogleda nikdar nobenega dekleta več, ker so vse enako hudobne.
Fant je pa storil prehiter sklep.
V hiši, kjer je stanoval, je prebivala priletna ženica Čebulova Reza z rejenko Milko. Ta zadnja je opravljala vsa domača dela. Hodila je na trg, k vodovodu po vodo, v drvarnico po drva, k vodi prat. Rudi jo je večkrat srečal in kmalu nato, ko je storil gori omenjeni sklep, se mu je zazdelo, da se je prenaglil. Milka mu je bila naenkrat strašno všeč in čim večkrat sta se srečala, tem ljubša mu je bila. Vendar nagovoriti si je ni upal. Zdelo se mu je tu in tam, da ima tudi dekle eno oko za njega in fant se je zaljubil, da je kar gorelo njegovo srce. Pričakoval je, da ga morda ona nagovori in ker se to ni zgodilo, ostala je stvar pri starem. Milka je hodila k vodovodu, v drvarnico, na trg, vselej sta se pa srečala z Rudijem, ki je metal vroče poglede vanjo, ne da bi našel le najmanjši odmev. Fant je zopet prejokal noči nad kruto usodo in brezsrčnim dekletom.
Sčasoma mu je postalo pa le prehudo to življenje. Ni mu bilo več obstajati. Solze tudi ne upokoje človeka. »Naj se zgodi, kar se hoče,« sklenil je in pri prvi priložnosti je pozdravil Milko z »dober večer«. »Zdaj je šele dobro jutro,« odvrnilo mu je v smehu dekle in odšlo svojo pot. Rudi se je ugriznil v ustnice, kajti bilo je res zjutraj, on se je pa v svoji preveliki zaljubljenosti tako neznansko blamiral.
Vendar led je bil prebit.
Ko je drugikrat srečal Milko, pozdravil jo je zopet in pravilno, dekle mu je pa odgovorilo prijazno. Rudi je bil ves srečen nad tem nepričakovanim uspehom, da je jokal nad njim ter si slikal bajnokrasno prihodnjost, ki prinese njemu in Milki nebeško srečo. Sebe je imel namreč Rudi za silno dobrega človeka, katerega bi morala biti vsaka ženska vesela, da ga dobi in ker je smatral Milko istotako za sedež dobrote, bil bi njun zakon res najsrečnejši.
Tako je potekel teden. Rudi je Milko vedno pozdravljal in gledal, da ni zamudil nobenega trenutka, ko je šla po vodo, drva ali na trg. Vendar to mu končno ni bilo dovolj. »S samim pozdravljanjem ne pridem naprej,« je rekel in ko je prihodnjič srečal Milko, omenil je, da pojde tisti dan najbrž še dež. »Res?« je odvrnilo dekle, »no, potem bo pa mokro.« S tem je bilo vsega pogovora konec.
Rudi je znal citrati. Da bi Milka čula njegovo citranje, igral je pri odprtem oknu same zaljubljene, pri tem so mu pa tekle na citre solze, deloma zato, ker je tako zaljubljene citral, deloma pa tudi, ker je bil prepričan, da njegovo citranje doseže svoj namen.
No, fant se ni povsem varal. Ko sta se drugi dan srečala z Milko, ga je ta vprašala, če zna on tako lepo citrati. »Da, da, jaz, jaz!« je hitel jecljaje Rudi, »če hočete, pa pridem enkrat k vam citrat.«
»Jako veselilo me bo,« je odvrnilo dekle, »le pridite.«
Rudi je bil zvečer že pri Milki s svojimi citrami. Citral je, da je vse teklo od njega in kadar je kako milo in ganljivo zaigral, pritekla mu je solza iz očesa. Ker žensk tudi ni treba posebno siliti, da začno jokati, sta se tudi Reza in Milka spustili v jok, tako, da so jokali vsi trije. Ko je bilo pa tako ginljivo!
Rudi je odslej hodil dan za dnevom citrat k Milki. Zadovoljen je bil, da je govorila navadne reči z njim, da je hvalila njegovo citranje. Ženski sta seveda radi poslušali mile melodije, zato je Reza večkrat dala skuhati čaja in postregla z njim preprijaznemu sosedu. Ta se je branil sprva, češ, da mu gre taka opojna pijača v glavo in da postane takoj vrtoglav, vendar ker je bil dobro vzgojen, je končno pozabil na vse pomisleke in spolnil Rezino željo. Takrat je večinoma vselej jokal pri nadaljnem citranju.
Neki večer ni bilo Reze doma, ko je Rudi prinesel pod pazduho svoje citre k Milki. Ko mu je dekle povedalo, da sta sama in da gospodinje morda še celo uro ne bo domov, se je tudi pri vsakem komadu, ki ga je igral, zmotil. Tako grde disakorde je spravljal v življenje, da je kar trgalo po ušesih, končno so se mu pa utrgale kar tri strune. Žalostno je pobesil oči nesrečni igralec, zroč na potrgane strune, po licih so mu pa privrele gorke solze in se razbile ob citerni deski.
»Kaj vam je, gospod Jurež?« je vprašala deklica začudeno jokajočega gosta.
Ta pa se je spustil v popoln jok.
»Kaj vam je, gospod?«
Globoko je zavzdihnil, vzdignil glavo in oči proti dekletu in zašepetal:
»Gospodična!«
»Kaj je, gospod?«
»Gospodična, jaz vas imam rad, jaz vas imam strašansko rad.«
»No, potem vam pa še ni treba jokati,« je menila ona, »mislila sem, da je kaj hujšega.«
»O, še hujše je,« je dejal v solzah.
»Kaj pa?«
Zavzdihnil je zopet in rekel težkih besedi:
»Ne vem, če imate tudi vi mene radi.« Rekoč jo je pogledal tako bolestno, da bi omečil skalo. Dekle je pa odgovorilo:
»I, seveda vas imam rada, saj nimam nobenega vzroka vas sovražiti.«
»Radi me imate, Milka,« je skočil Rudi pokonci in planil k njej, »ah, recite še enkrat to sladko besedo.« Rekši jo je prijel za roko, hoteč jo poljubiti.
»Tako pa ne,« je rekla ona, »prosim, bodite dostojni v tujem stanovanju.«
Rudija so te besede streznile, da je stopil korak nazaj, milo pogledal dekle, ki mu je povedalo, da ga ima rada le toliko kot vsakega drugega človeka, potem pa pobral citre in jokaje odšel skozi vrata.
»Prismoda!« bi bil slišal, če bi bil čul dekle, ko je vrata zaprl.
Če je Milka mislila, da je s tem spoznal sosed, da ne mara imeti ž njim nobenih posebnih ceremonij, se je zelo motila. Rudi je sicer opustil dnevno posečanje Rezino in Milkino, v njegovem srcu je pa zorel sklep, da mora dobiti dekle, katero si je zaželelo njegovo srce. Da, mora jo dobiti, če ne zlepa, pa zgrda!
Štiri dni nato je prišla Milka k vodovodu s škafom po vodo. Ravno je natočila, ko je iz nekega veznega kota stopil k njej Rudi in dejal resno:
»Povej zdaj, ali me češ, ali me nečeš?«
»Kaj pa hočete od mene!« je vprašalo dekle, ki se ji je citrarjev nastop zdel nekam čuden.
»Vprašam vas, če me hočete za moža; če me ne marate, se na mestu zakoljem.«
Kdor pozna mehko žensko srce, ve, kaj se je zgodilo nato. »Oh, nikar, nikar,« je hitelo dekle in vleklo nož od njegovega vratu, »saj vas hočem imeti rada, rajši kot koga drugega. Vrzite proč tisto vražjo reč!«
Rudi jo je ubogal, vendar Milka mu je morala dati poljub, sicer, je zagrozil, da se vseeno zakolje.
Rudi je tako prišel do dekleta. Hodil je zopet citrat večer za večerom k Milki, ob nedeljah so šli ven, on, dekle, Reza in Rudijeva mati, dan za dnevom so pa romala pisma in razglednice od ljubečega fanta do neljubečega dekleta. Ta se sicer na noben način ni mogla ogreti za usiljivega mladeniča, ampak storila vsako dejanje nagnenja do njega prisiljena. Zato ji je postalo to življenje zoprno in silila je iz kraja proč. To pa posebno od takrat, ko ji je ljubeči Rudi pretil s samokresom, on, jokavi Rudi. Nekoč je namreč v gostilni spregovorila par prijaznih besedi z znancem, kar ji je vzel tako za hudo, da ji je pokazal samokres, rekoč: »Tale ti ozdravi vse take pregrehe!« Rudiju so na policiji odvzeli samokres, ljubosumen pa zato ni bil nič manj, pač pa še bolj.
Reza in Milka sta dober mesec nato odrinili v drugo mesto. Rudi je pri njunem odhodu britko jokal ter obljubil, da obišče kmalu svojo ljubico. Sicer ga ni nihče vabil in želel, vendar je čez štirinajst dni spolnil svojo obljubo. Prinesel je seboj citre in milo in ginljivo citral, da so zopet jokali vsi trije. Ko je odhajal, ni hotel vzeti seboj citer, da je imel v prihodnje vzrok priti. Prihajal je namreč najmanj vsak mesec, prinesel Milki zdaj to zdaj ono, citre so pa vedno ostale pri njej. Ker je fant vselej ves objokan prišel in jokal, predno je šel, kazalo se mu je dekle prijazno iz usmiljenja, da bi si res morebiti kaj ne napravil, če bi mu pokazala, da ne mara zanj.
Minulo je tako leto. Rudi je Milki nanosil že vse polno darov, pričenši od pavole pa do Marijine podobice v zlatem okvirju. Tudi knjige ji je kupoval, da bi ji ne bilo dolgčas, kadar bi njega ne bilo pri njej. V resnici je pa bilo dekletu prav takrat najbolj dolgočasno, kadar je sedela nasproti svojemu neljubljenemu ljubimcu.
V novem mestu se je Milka seznanila z dr. Šivanko. Hodila je v gledališče, kjer se je storilo znanstvo. Ta doktor je bil silno medenih besedi, sladak skozinskoz, zato je neizkušenemu dekletu, ki je gledala in videla samo zunanjost, ugajal in se ji priljubil. Živahno dopisovanje je bilo v najlepšem tiru, ko je prišel Milko zopet obiskat Rudi.
Dekle je temu že v zadnjem pismu naznanila, da naj si izbije iz glave, da bi onadva kdaj bila mož in žena. Ves razburjen je prihitel Rudi k njej in ji prinesel zopet daril, misleč, da jo še enkrat prepriča, kako velika je njegova ljubezen do nje in da se ji bo dobro godilo pri njem. Vendar to pot ni našel prijaznega obraza ne prijaznih besedi. Dasi je jokal kot otrok, vendar vse je bilo zaman. Dekle mu je povedalo, da ga ne mara in da je to njen odločen sklep.
»Imaš že morda drugega?« je vprašal Rudi v joku.
»Res ga imam.«
»Kdo je to?«
Povedala mu je.
»Čak' hudič!«
Dejal je klobuk na glavo in šinil skozi vrata.
Odšel je nad dr. Šivanka.
Dobil je svojega tekmeca pri kosilu.
»Ali veste, kdo sem jaz?« ga je vprašal ostro in ga meril gori in doli.
»Doslej še ne.«
»Kaj pa mešate moji Milki glavo! Svetujem vam, da jo pustite pri miru, sicer vam zdrobim bučo. Varujte se me!« Po teh besedah je hitro odšel, a najbrž zato naglo, ker je bil dr. Šivanka velik človek, ki bi bil morda zlomil kaj na Rudiju, če bi ga bil prijel v roke.
Prišel je naš junak še enkrat k svoji ljubici, prosil zlepa za njeno ljubezen in grozil grdo, če ne usliši njegovih prošenj. Ko je pa videl, da je res vse zastonj, povezal je svoje reči v culico, se še enkrat britko zjokal, potem pa odšel potrtega srca in skrivljenega hrbta na svoj dom.
Odslej je pustil Milko pri miru. Ni ji več pisaril, le ko je izvedel, da jo je dr. Šivanka pustil na cedilu, ravno ko je dekle že dodobra bilo prepričano, da bo v kratkem gospa doktorica, poslal ji je razglednico z napisom: »Ali me češ, če te čem?«
Ker ni dobil nobenega odgovora, je bilo zveze med njima enkrat vselej konec in naš Rudi se ni nikdar več jokal zaradi kake nesrečne ljubezni, pa tudi kake srečne se ni veselil.