Idealist (Ljudevit Klopčič)
| Idealist Ljudevit Klopčič |
| |||||||||||
Spisal Lajoš.
Dr. Milan Branič je bil sodnijski adjunkt v malem mestu naše Dolenjske.
Dasi je bil star že preko trideset let, je živel vendar kot zagrizen samec enolično in monotono sredi enako mislečih prijateljev.
Samo enkrat v vsakem letu pa se je naveličal kislega cvička in kranjskih klobas in je kar preko noči izginil na Dunaj.
»Da si zopet malo vzbudim stare spomine,« tako se je izgovarjal ob slovesu začudenim znancem, in res je potem živel na Dunaju par dni tako veselo, da bi se križale pobožne mamice, ko bi izvedele le par podrobnosti iz njegovega izleta.
Zadnjikrat v maju lanskega leta pa mu niti dunajsko življenje ni več vzbudilo onega veselja in navdušenja kakor prejšnja leta.
Ko je opravil par nujnih poslov, naredil nekaj obiskov pri znanih družinah in si zopet ogledal vse kavarne in gostilne, v katerih je nekdaj kot dijak popival, postalo mu je naenkrat dolgočasno.
Bilo je zadnji dan, ki ga je mislil še prebiti na Dunaju.
Na »ringu« je bilo popoldne vse polno ljudi, ki so šetali po drevoredu.
Ah, kdo ne pozna maja na Dunaju!
Na vse se lahko pozabi, kar je človek kot dijak doživel tamkaj burnih prizorov, pozabi se lahko na krasne stavbe in muzeje, da, pozabi se celo ono, kar je študiral dolga leta, ali eno ni mogoče pozabiti, in to je ono mlado sveže zelenje na širokem ringu, to so mladi lepi obrazi, lahko se zibajoči boki, srebrni, zvoni smeh, ki ti naenkrat zazveni na uho, da se ozreš in še sam zasmeješ, ko te šegavo pogledajo nagajive, žive oči. In to šumenje svile, ti fantastični vihrajoči slamniki na zlatih kodrih, te lepe okusne obleke in njih lahek, komaj čutljiv parfum in čez vse one male, dražestne nožice!
Nad celim mestom pa mlado nebo, smejoče se zlato solnce in povsod šum, ropot in smeh.
Branič se je sprehajal celo popoldne med pestro množico, a navdušenja, ki ga je čutil nekdaj ob taki priliki, se mu ni vrnilo.
Ah, kako je bil tedaj vesel, sredi med svojimi enakočutečimi prijatelji! Zavriskal bi najraje sredi množice, stopil bi h kaki lepo oblečeni deklici, ki je šla mimo, držeč se koketno za lahko krilce, stopil bi k nji in iz same razposajenosti bi jo poljubil sredi na rdeča usta in na bele zobke ali, da, tedaj bi poljubljal ves svet!
Zdaj pa je vse minilo.
Kamor je prišel, povsod so se mu vzbudili samo mladostni spomini, tako krasni, tako razposajenoveseli in nepozabljivi. Neka globoka žalost ga je obšla sredi pestre množice in ni ga hotela zapustiti.
Kje ste zdaj prijatelji nekdanji, kje tiste vesele urice, prežite v smehu in šalah, kje ste brezskrbni časi, kje si zlata mladost?
Zdainzdaj se je ozrl v njega zvedav obrazek, dvoje oči izpod širokega slamnika in lahen smeh na mladih licih. On pa je stopal brezbrižno hladno naprej.
»Sam, tako sam! Vse je veselo, vse ima prijatelje, ljubice ali žene, jaz pa tavam po svetu izgubljen list, gnan od jesenskega vetra.«
Čimdalje bolj se je vdajal Branič žalostnim mislim in nekako prijetna mu je postajala ta bol in vedno bolj se je poglabljal v njo. Izognil bi se zdaj veseli družbi znancev, neljub bi mu bil vsak, ki bi se mu hotel pridružiti in skrivno zadovoljstvo je občutil naenkrat v teh temnih mislih ...
»Komu je še kaj zame? Kdo mara zame — Nihče — niti enega človeka nimam na svetu, ki bi me v resnici ljubil. Brez ljubezni, sam bom enkrat izdihnil in nihče se ne bo z rosnimi očmi poslovil od mene. Suh list, ki pade z drevesa.«
Večer je že objel vse mesto in magično so se zasvetile med gostim zelenjem svetilke, ko se je Branič naveličal sprehoda in se podal v restavracijo v ljudski vrt.
Poiskal si je nezasedeno mizo, čisto skrito in oddaljeno od ostale družbe. Godba je že svirala lahke dunajske poskočnie, kozarci in steklenice so žvenketali in kakor iz panja čulo se je živahno vrvenje, smejanje in ploskanje od vseh strani. Branič si je naročil večerjo in se nalahko gugal na stolu in opazoval oddaleč pestro družbo.
Toda dolgo ni ostal tako skrit in osamljen.
Par za parom se je približal tudi temu delu vrta in v kratkem času so bile zasedene skoro vse mize okrog njega. Naenkrat je bil zopet sredi dunajskega življenja.
Elegantni častniki so nosljaje dvorili mladim damam, čisto od blizo je čul veselo smejanje, žvenketanje ostrog in sabelj, razposajeno govorjenje in včasih mu je zadonelo v uho prijetno ime kake »Lili«, »Ani« ali »Vera« in zvedavo se je ozrl po mladih obrazih, polnih življenja, ne poznajoč skrbi in žalosti.
Otožne misli pa ga niso niti zdaj hotele zapustiti.
Ozrl se je proti ograji restavracijskega vrta in tam zadaj zazrl je zopet ono življenje, po katerem je tolikanj hrepenel. Tam so se sprehajali lahkoživi dijaki, koketirali na vse strani in med njimi so kakor podlasice švigale žarnooke Dunajčanke, z vednim smehom na ustih, s porednim bliskanjem oči, vedno pripravljene odgovoriti kakemu prenaglemu napadovalcu s sarkazmom in humorjem, da nesrečnežu za hip zastane sapa in da zastonj pomišlja, kako bi ji odgovoril.
Zopet se je spomnil Branič, kako prijetno je bilo takrat, ko se je sam gnetel v tej množici skupno s svojimi prijatelji, vedno iskajoč nov ideal, vedno brez denarja, zato pa v srcu dosti humorja in nobenih skrbi.
In nazaj si je zaželel tistih časov.
»Danes imam denarja, najedel sem se, sedim na vrtu sredi elegantnega občinstva - takrat pa sem bil dostikrat lačen in oddaleč sem gledal skozi ograjo na vrt in si želel, da bi mogel kdaj tako sedeti pri polni mizi. In vendar sem bil srečnejši takrat, kakor danes,« si je mislil in vzdihuje si prižgal drobno cigareto.
Tu ga je vzdramil iz sanjarij rezki, vojaški glas in zagledal je pred seboj častnika z mlado gospo.
»Ali je dovoljeno prisesti?«
»Prosim,« je odgovoril Branič in glas mu je zastal.
Pred njim je stala Liduška, ona prava Liduška, ki jo je tolikanj ljubil, ko je bil še dijak.
Tudi ona ga je spoznala.
»Ti, Milan, tukaj?« so veselo in začudeno vzkliknile njene rdeče ustne in dražesten, ljub smehljaj je zaigral na njenih licih in ji odseval iz globokih, jasnih oči.
»Kakor vidiš,« je zmedeno odgovoril Branič in naglo vstal. Ona pa je veselo nadaljevala proti svojemu soprogu:
»Star prijatelj moje mamice, dr. Milan Branič,« in med tem, ko sta si segla Branič in eleganten nad poročnik v roke, se je še vedno smeje Liduška vsedla poleg svojega starega znanca in pričela živahno ščebetati:
»Kolika sreča, kako iznenadenje, koliko časa se že nisva videla?«
»Zdi se mi, okoli šest let,« je smehljaje po kratkem pomisleku odgovoril Branič in kakor bi trenil izginile so mu iz duše one žalostne misli in sedečemu poleg nje se je zazdelo, da so se vrnili oni zlati, mladi časi in ž njimi veselje in brezskrbnost nekdanjih dni.
»Moja žena mi je že dostikrat pravila o vas,« se je vmešal v pogovor častnik — »jaz vaju nočem motiti, oprostita mi za trenotek in dajta si vzbuditi stare spomine. Dovolita mi, da grem za hipec k sosednji mizi, kjer sem tudi ravno opazil prijatelja iz mojih mladih let.«
Pozdravil ju je in se poklonil in hvaležno sta mu odzdravila Liduška in Branič.
Neko neznano, silno veselje nad današnjim svidenjem ju je povsem preobvladalo in v češkem jeziku sta radostno nadaljevala pogovor.
»Kje imaš svojo ženko?« je vprašala smejoč se Liduška in on nevede, zakaj se smeje, ji je ravno tako veselo odgovoril: »Nimam je še, naredil sem obljubo večnega devištva in sem vstopil med tretjerednike.«
»Tega ti ne verjamem,« se je zasmejala Liduška in zopet je čutil, kakor nekdaj, kako silno moč je imela ona nanj s svojimi bliskajočimi, globokimi očmi in svojim vedno radostnim obrazom.
Liduška pa je nadaljevala: »Ti ne veš, kako zelo sem vesela, da te zopet vidim, mislila sem, da se ne srečava nikdar več v življenju in ti, ali si kdaj mislil name — menda si čisto pozabil?«
»O Liduška, tega ne vprašaj,« za hip se mu je zmračilo veselo lice. Potem je s skoro izpremenjenini glasom nadaljeval:
»Ali mi boš hotela razložiti ljuba moja, kako to, da se je tedaj tako naglo izvršil v tebi preobrat?«
Z zvonkim, malo tresočim glasom mu je odvrnila ona:
»Ustmeno ti tega ne morem povedati, ako pa mi daš svoj naslov, pisala Ti bom o tem.«
Naglo je segel Branič v žep po listnico in ji izročil svojo vizitnico, ki jo je ona spravila v malo usnjato torbico.
»Ti seveda ostaneš še nekaj dni na Dunaju,« je prekinila siten molk in se nagnila zopet smehljaje k njemu.
»Žalibog, jutri moram nastopiti zopet svojo službo,« je vzdihnil Branič. »Silno rad bi ostal zdaj še tukaj, ko vem, da si ti na Dunaju.«
»Ah, škoda, škoda! Veselila sem se že, da naredimo skupno kake izlete v znane kraje. Ali se še spominjaš, kako prijetno je bilo v tistih časih v maju. Ti in jaz sva korakala naprej —« »in za vsakim voglom sva se poljubovala,« jo je prekinil Branič.
»O, ti si bil poreden in vendar se tako rada in tolikrat spominjam na tiste čase.«
»Tudi ti se spominjaš?« je iznenadeno vprašal Branič.
»Ah kolikrat in jokala bi, če se spominjam na nje.«
Ginjena je gledala nekam v daljavo, on pa je začuden strmel v njo. Naenkrat se je stresnila in pogledala mu zopet naravnost v oči, na obrazu se ji je še igrala žalost s smehom in kakor bi hotela vse otožne misli pregnati, je lahko smeje vprašala:
»Ali delaš še kaj pesmice?«
»Za koga naj jih delam? Komu naj jih čitam? Tebe ni tam, kjer sem jaz,« je trpko odgovoril Branič.
»Tudi jaz si želim nekdanjih časov nazaj, ali oni se ne vrnejo nikdar več. Strte so lepe sanje in prazen dim so bile mladostne fantazije.«
Solze je imela v očeh, ko je to govorila in ginjena mu je zrla v obraz.
»Za Boga, ti vendar nisi nesrečna?« je vzkipel Branič.
»Zdi se mi, da sem s svojim nepremišljenim korakom pokvarila svoje življenje. Ah, kako drugače bi bilo lahko.«
Vzdihnila je in si zakrila za hip rosne oči. Branič pa se je nagnil k nji in predno se mu je mogla ubraniti, je kakor v odgovor naglo poljubil njene prstke.
Za trenotek je nastal med njima otožen molk, ki ga je zopet prekinila Liduška.
»Ali se spominjaš zadnjega najinega slovesa? Takrat si mnogo zakrivil, da sem mislila, da me nisi ljubil.«
»Kako to?«
Ni mu mogla odgovoriti na vprašanje, kajti približal se je njen soprog izredno dobre volje.
»No, kako se zabavata, moja draga?« je pričel in ne čakaje odgovora, veselo blebetal:
»Jaz sem se zopet tako nasmejal, kot že davnej ne. Ta moj prijatelj je rojen humorist, žalibog živi v Galiciji. O ti Liduška, kako bi se ti smejala, Če bi ga čula! Sicer pa me je prosil, da mu oprostiš, ker te ne more danes pozdraviti, — cel dan namreč že popiva z ono družbo. Za jutri sem ga pa povabil k nam. In tudi vi gospod doktor, kaj ne da nas počastite?«
»Zelo rad, ali Žalibog moram se že danes odpeljati, da nastopim jutri zopet svojo službo.«
»To je škoda,« sta vzkliknila Liduška in njen soprog oba hkrati.
»Toda, kadar pridete zopet na Dunaj, nas ne smete pozabiti.«
»Gotovo mi bode v čast in veselje,« je radostno odgovoril Branič in vzel od nadporočnika ponudeno mu vizitnico.
Godba je ravno končala komad iz Wagnerjeve opere »Tannhauser« in navdušeno je ploskalo vse občinstvo.
»Na vaše zdravje in na veselo svidenje,« vzdignil je Liduškin soprog kozarec rujnega vina in veselo so zazvenketali nežni kozarci.
»Ali ste tudi tak oboževatelj godbe kot je moja Liduška?« je smeje spraševal skoro izigranega Braniča.
»O, jaz silno rad poslušam godbo, samo, da imam le redko kdaj priliko kaj slišati.«
Govor se je vrtel v neprestani dobri volji o Wagnerju, Verdiju in drugih mojstrih glasbe in izkazalo se je, da sta Liduška in Branič strastna Wagnerjanca, Liduškin soprog pa prijatelj melodijozne italijanske glasbe.
Naenkrat pa je prišel za Braniča čas slovesa. Nekako razburjeno mu je podala roko Liduška in kakor proseč so zrle njene velike oči v njega, ki se mu je ta hip zazdelo, da jemlje slovo od mladosti, ki jo je pustil na Dunaju in s katero se najbrže ne snide nikdar več.
»Pismo,« mu je še šepnila, komaj vidno s tresočimi rdečimi ustnami.
»Torej na veselo svidenje,« je po formalnih poklonilih naenkrat vzkliknil Branič, poljubil še enkrat Liduški roko, ki je bila tako fina, nežna, rahlo se tresoča, v srcu pa mu je postalo tesno, kot pri slovesu od najdražjega.
Ostroge nadporočnika so še enkrat zažvenketale in Branič je videl kakor skozi meglo njegov poklon in zadaj bel obraz, črni kodri, velike otožne oči.
Kakor pobit se je vrgel v fijakarski voz in nalahko so drčala gumijasta kolesa proti južnemu kolodvoru.
Bil je med zadnjimi popotniki, kajti komaj se je vrgel na mehko kupejsko naslanjačo, je vlak že zažvižgal in hropeč nastopil svojo pot proti jugu.
Branič je bil sam. Podprl si je glavo s komolcem in se zamislil v današnje svidenje. Ena za drugo so se mu porajale današnja slike, v sredi vsega pa je bila Liduška.
Zazdelo se mu je, kakor da je nekaj našel, kar je izgubil in nevede vedno pogrešal ... Nečesa mu je bilo treba, nekaj je izgubil in ni vedel, kaj je to bilo, danes pa se je zavedel da je bila to samo ona.
»Liduška, Liduška!« je otožno naenkrat vzkliknil in razpel roke, kot bi jo hotel objeti, ali roke so se lovile po praznem zraku. Stopil je pokonci in privil kupejsko svetilko, da je nastala skoro tema, potem pa se je zopet vlegel na blazine in skušal si predstavljati njo pred seboj. In zdelo mu je, da jo zopet vidi: vitka postava, velike modre oči, črni lasje, bel vrat in na licih oni sveži, nikdar usahljivi nasmeh »ah Liduška, zakaj nisi moja?«
Monotono so mu odgovarjala ritmično udarjajoča železniška kolesa: »V nedeljo zjutraj vstala bom, v Ljubljanco se peljala bom bombom, bombom, bombom, bombom ...«
Spomnil se je zopet svojih dijaških let, svoje mlade ljubezni ž njo, veselih dogodkov, poljubov, smeha in šale in se bolj mu je bilo žal, da je vse to izgubljeno.
»Imel sem mladost, imel sem ljubezen, pa vse sem lahkomiselno zapravil, prav se mi godi!«
Tu se je naenkrat spomnil, da mu je Liduška rekla, da mu ne more ustmeno povedati, zakaj se je množila s sedanjim soprogom, ampak, da mu bo pisala. Kmalu nato pa je dejala, da je bil dan slovesa mnogo kriv njene sledeče možitve.
Ni dolgo razmišljal Branič o besedah, ko se mu je rešila uganka. Spomnil se je dneva svoje promocije. Liduška in njena mama ste bili navzoči, ko je dobil diplomo in obe sta mu srčno čestitali. Tisti dan je bila Liduška izredno dobre volje in ko je odhajal iz univerze roko v roki ž njo, smatrali so ga vsi kolegi za njenega zaročenca.
Drugi dan po promociji se je moral odpeljati v domovino in šel je po slovo na dom Liduške. Bila je sama doma.
Sedela sta vročega poletja popoldne v senčnati utici domačega vrta. Liduška pa je bila ta dan žalostna in pobita in v neki prisiljeni veselosti mu je igraje se pričela povijati mal šopek.
»Šel boš in boš pozabil name — ah, zakaj moraš oditi?« so šepetale drobne ustne in solze so se ji zalesketale v lepih očeh.
Branič ji je zatrjeval, da to ni mogoče, da bi njo pozabil, poljubljal ji je drobne prstke, ali pogovor med njima se ni mogel razviti.
Zunaj je bila neznosna vročina, zato je naenkrat dejala Liduška proti njemu:
»Ali ne misliš, da bi bilo v salonu hladneje, kot tu v lopici?«
»Gotovo,« je mehanično odgovoril Branič in oba sta odšla v salon.
Polutema, hlad, prijeten, omamljiv duh, mehke preproge, elastični divani in oni božajoči, uspavajoči mir, ki vlada v razkošnih vilah dunajskih bogatašev, vse to je čudovito vplivalo na Braniča.
Vsedel se je na divan nasproti njej in najraje bi skočil in jo potegnil in stisnil k sebi, zaprl oči, pritisnil ustnice na njeno lice in v sladki nezavesti bi zaspal.
Vročina, ki je vladala zunaj, mu je omamila moč in energijo, čutil se je onemoglega in oslabelega, samo želje njegove so plale k njej, samo njo bi ljubil, njej bi izpil dušo iz mladega, elastičnega, bujnega telesa. Vročina, ki je prihajala od nje, lahek parfum njenih las, polodprta usta, žejne oči, beli zobje, ah, vse ga je tako razburjalo, da bi jo ljubil blazno, da bi jo poljuboval in onemogel srkal v se duh njenih las, gorkoto njenega telesa in ji gledal čisto od blizu v njene modre, ljubeznive oči.
Skušala sta govoriti, — govoriti o ljubezni in zvestobi - a zaman.
Kakor pošast je viselo nad njima, sililo je drugega k drugemu, da bi si padla okoli vratu in se poljubovala na lice, na čelo, na prsi, ah, vsepovsod, toda oba sta nema sedela, pogledala si za hip v oči, nasmehnila se in oči zaprla.
Braniču se je zdelo, da je polna soba te strasti, dišalo je po njej in nosnice so mu trepetale. Polonemogla je slonela v naslanjaču Liduška, dihala globoko in venomer se nasmihala. Edin solnčni žarek, ki se je prikradel skozi temnozolene žaluzije v salon, se je igral v njenih laseh, ki so bili svetli, malce mokri od potu.
Tako sta tiha sedela v neznanem pričakovanju.
Včasih je hotel kaj reči Branič, ali zamisliti si ni mogel nič pametnega, ozrl se je v Liduško, ki je prekrižala nogi, da so se vidle do kolen lepo formovane, nežne nožice, onemoglo so je zopet nasmehnil in omahnil nazaj na naslanjače.
Začutil je zaporedoma, kako ga ona pošast prijema pri vratu, kloni mu glavo navzdol, sili ga, da bi vstal, da bi šel bližje k nji in tam bi ga pahnila, da bi padel naravnost njej v naročje v sladko nezavest.
Že se je naslonil na roke, da bi vstal, že se mu je oprla noga ob tla, da bi stopil, blišči mu kakor v ognju pred očmi in že hoče storiti drugi korak, ko se zopet spomni in ojunači:
»Kaj bi se zgodilo? Ne, ne, ne smem!«
In Liduška ga gleda, gleda ta boj in ona sama je vsa izigrana, brez moči, onemogla. Niti zakričala ne bi, ko bi stopil k nji in se pritisnil na njeno razburjeno srce, vsa kri ji sili v glavo in čudna vznemirjenost se je je polotila. Raztrgala bi rada kaj, zlomila bi kaj, tako so razburjene njene roke. Tako pa leži v naslanjaču, ničesar nima v rokah in kakor v mrzlici se ji trese telo.
Kar naenkrat je zazvonil hišni zvonec. Streznila sta se hipoma oba, Liduška si je naglo popravila frizuro, Branič pa si je obrisal potni obraz in se pogledal v ogledalo.
Imel je ves razžarjen obraz.
Prišla je mama Liduškina.
Branič je ostal še nekaj časa v družini, potem pa se poslovil in nekam slabe volje se je še tisti dan odpeljal v domovino.
Lahen poljubček v navzočnosti njene mame, in sladke in otožne njene besede so bile zadnje, kar je vzel v srcu kot spomin od nje.
»Da se kmalu vidiva in ne pozabi name,« je še vzkliknil sam čisto ginjen, ko ji je zadnjikrat podal roko.
Prišlo pa je drugače.
Dasi se je neprestano v domovini z radostjo spominjal svoje lepe ljubice na Dunaju, ji vendar na njena ljubezniva, nežna pisma ni nikdar odgovoril in se vedno le pripravljal, da jo zopet obišče in da ji ustmeno pove, da je ona še vedno njegova edinica. Toda leto po njegovem odhodu z Dunaja so naenkrat prestala vsa njena pisma in tudi Braniču se je zazdelo, da pričenja pozabljati na njo. Vendar ga je neprijetno dirnilo njeno poročilo, ki mu je po treh letih suho naznanjalo, da se je poročila z ulanskim častnikom.
»Kaj sem tedaj izgubil, to čutim šele danes,« je vzdihuje pri teh mislih vzkliknil. Jasen mu je tudi postal sedaj ves njegov nemir in njegova nezadovoljnost, ki ga je nevede zakaj mučila zadnje čase. Globoko v srcu je skrita počivala še vedno neopažena njena podoba. Včasih v sanjah samo, ali v tihih jesenskih večerih mu je stopila pred oči, tiha in očitajoča. Ali še tisti, ali drugi dan si je pregnal ljubo podobo iz spomina, in ko je sedel v družbi veselih prijateljev, mu je vedno docela izginila. Vendar se je vračala v samotnih urah vedno in vedno, danes pa je uvidel, da je ona vse njegovo življenje, da je nje polna vsa njegova duša.
»Ah, zakaj nisem tedaj poslušal glas one strasti, kako bi bilo danes vse drugače. Ali to so bili moji moralni principi, bil sem idealist in to je vzrok moje kazni.«
Jasno mu je postalo, da mu tudi v pismu ona ne bo povedala drugega in v svesti si je bil, da je res on vse sam zakrivil.
Na nebu se je že blestela rumenkastordeča jutranja zarja, od daleč je videl Branič žareti v njenej krasoti vrhove Kamniških planin, naenkrat je še globoko zažvižgala lokomotiva, vlak se je gibal počasneje in počasneje — en sunek in je obstal.
»Ljubljana!«
Branič je skočil pokonci, zmel si oči, pograbil svojo malo potno torbico in izstopil. Po cestah je bilo še vse mirno, le tuintam je zagledal železniškega uslužbenca, hitečega z veliko usnjato torbo na kolodvor. Nobenega voza ni bilo čuti, vse je počivalo v onem sladkem, solidnem miru, ki vse uspava in ki je lasten menda samo ljubljanskemu mestu.
Branič je stopajoč po tihi ulici postal zopet otožen.
Staro življenje monotono, dolgočasno in malenkostno se je zopet pričelo. Popoldne se bo odpeljal naprej na Dolenjsko in tam bo zopet sredi pravd, sredi prepirov in opravljanj, podnevi v pisarni, zvečer v gostilni. In nič ljubezni, nič poezije, sama trpka, neusmiljena borba za kruh.