Gospod Ciril

Gospod Ciril Ivan Tavčar

Izdano:	Ivan Tavčar: Povesti [2. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1897, 219–251
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zdaj si mrtev, gospod Ciril! Kakor vse člo­veštvo, si šel tudi ti pod rušo, in tvoj spomin je sedaj pozabljen.

Če te pa zopet pokličem v življenje, upam, da to ne bode vznemirilo tvojih trudnih kosti, katerim bodi večni počitek v hladni zemlji!

Kdaj sva postala prijatelja?

Tik naše vasi je imel malo posestvo. Sam zase je živel, leto za letom. Komaj smo vedeli, da je tu. Dejali smo mu »gospod Ciril«. In to zavoljo tega, ker se je nosil gosposko, in ker ga je tudi stara dekla njegova imenovala go­spoda Cirila.

Z nikomer ni govoril, nikogar ni puščal k sebi. Na dvorišču pri svoji koči je imel na verigi velikanskega psa. In ta je grozno lajal nad nami otroki, če smo brali rdeče jagode po melinah tam okrog.

Gospod Ciril pa je skoraj vedno sedel na klopi pred svojo hišico ter risal z debelo palico kroge po tleh, ali pa zamišljeno zrl proti nebu. Če si ga ogovoril, pa se je takoj ročno vzdignil ter mrmraje odšel v svojo kočo.

Ubogim je rad dajal. Vedeli smo torej, da je gospod Ciril dober človek in zavoljo tega mu tudi odpuščali, da ni nikdar prihajal v cerkev.

Nekdaj sem bil prišel z univerze jeseni domov. Dolgočasil sem se in nisem vedel, kaj naj bi počel.

Nekega dne sem lazil krog Cirilovega selišča. Polastila se me je misel, da bi ga ogovoril.

Ni mi dal odgovora. Srdit je vstal ter šel v hišo. Ali jaz sem drugo jutro zopet prišel, tretje tudi, in končno se je udal.

Od kraja sva govorila kratko, o vremenu, o njegovem vrtu. Kmalu pa sem mogel že dalje časa posedati pri njem, in sam ne vem, kako je počasi prišlo, da mi je začel čezdalje bolj zaupati in je postal bolj zgovoren.

In govorila sva. Gospod Ciril je bil duhovit in živahen; in če je govoril, je govoril goreče in kipeče.

Od tedaj sva postala prijatelja. Nikdar me ni vabil, naj zopet pridem. Ali prišel sem potem vsak dan, in vselej je govoril z mano.

Potem sem stopil v življenje. Usoda me je spravila v dotiko z dekletom, katero mi je trdilo, da me ljubi. Vzela je druzega in mene pozabila.

S potrto dušo sem zapustil mesto ter za nekaj dni pobegnil v domačo dolino.

Obiskal sem tudi gospoda Cirila. Pred svojo kočo je sedel in zrl v jasno nebo. Takoj me je spoznal, in govorila sva kakor nekdaj.

Opazil je mojo žalost in jaz sem mu pravil o nesrečni svoji ljubezni.

»Prijatelj,« je dejal, »kaj Vam hoče to? Čez malo tednov, in pozabite vso to nesrečo! Sedaj niso časi, da bi človek nesrečno ljubil! Pridite jutri k meni, in povem Vam povest svojega življenja. Morda Vam bode v tolažbo! Potem bodete šele vedeli, kaj je nesrečna lju­bezen!«

Obljubil sem, da pridem.

I.

Drugo jutro me je peljal v svojo sobo. Imel je ubožno stanovanje: leseni stoli, slaba postelja in prazne stene!

Sedla sva. Gospod Ciril pa je pričel pri­povedovati.

»Tedaj v moji mladosti so bili drugačni časi kot so sedaj. In mladi mi ljudje, kako smo živeli! Vse je bilo polno ognja, polno navdu­šenja. Svoboda nam je bila vzor in barikad smo iskali, smo si zaželeli, da bi prelili svojo kri za njo. A to je že dolgo tega! Nekaj časa pozneje je bilo, po uporu meseca julija v Parizu. A tedaj smo bili mladi in sesali smo ogenj iz mladonemških pesnikov. In bili smo kakor šampanjec, ki se burno peni čez kupo!«

In starec je vstal, in nekje tam pri svoji postelji izruval malo knjižico, jo odprl ter pričel glasno brati:

Sie sollen alle singen
Nach ihres Herzens Lust;
Doch mir soli fürder klingen
Ein Lied nur aus der Brust;
Ein Lied, um dich zu preisen,
Du Nibelungenhort,
Du Brot und Stein der Weisen,
Du freies Wort!

Kako mu je ponosno navdušeno donel glas, ko je bral krasne te Herweghove verze! Telo se mu je iztegnilo in bliski so mu švigali izpod čela!

Nekdaj je moral lep človek biti!

»Taki smo bili nekdaj!« je zdihnil ter skril knjižico. »A sedaj smo podrtija, stara podrtija, z mahom obrastla!«

In zopet je sedel ter nadaljeval: »Morda ste kdaj čuli ime Simona Raka, odvetnika? V katerem mestu da je prebival, je brez pomena. Bil je doktor Simon Rak za tiste čase veljak med odvetniki.«

»Tedaj odvetništvo še ni bilo prosto, in odvetniki so si s korci služili denarjev. Po de­želi so gospodarili graščaki, in bila so še tista patrimonijalna sodišča, pri katerih je bil graščakov oskrbnik tudi okrajni sodnik. Zjutraj je razsojal prepire, popoldne pa hodil po poljih svojega gospodarja ter opazoval hlapce in tlačane, da niso lenarili. Pravde je razsojal po­časno. Če pa se je na deželo pripeljal odvetnik iz mesta, je vsako uro zaračunjeval skoraj z zlatom. Pravde so bile dolge kakor morske kače in vlekle so se od leta do leta. Odvetnik, ki je imel troje ali četvero takovih pravd, je lehko živel brez skrbi ter preživil ž njimi sebe in svojo družino. In če je imel sina odvetnika, mu je zapustil najboljše — svoje pravde, da se je tudi sin živil od njih, kakor se je živil prej sam.«

»Doktor Simon Rak mi je bil oče. Pripravdal si je leto za letom mnogo denarjev. Sredi mesta si je bil sezidal lepo hišo. Stranke pa je sprejemal v francoskem fraku in z belimi rokavicami. Po preteku vsacega leta je svojim klijentom pošiljal težke račune v hišo in pla­čevali so, da se je vse trlo.«

»Doktor Simon Rak mi je bil torej oče. Imel sem še enega brata. Z mano je bil skupaj, skoraj v istem trenutku zagledal življenje. Bila sva dvojčka. Ime mu je bilo Metod; meni pa Ciril. Materi sva s svojim rojstvom bila po­končala življenje. Potem pa sva bila vzrejena skoraj kot drevo na livadi.«

»Dvojčka sva bila vendar silno neenaka v značajih. Jaz sem bil tedaj trdne, velike postave in močan kakor vitez iz srednjega veka. Metod pa je bil kakor ženska, drobnega telesa, in mehkih, mlekobelih lic. Njegovo modro oko je bilo milo in rahlo, da se je vsakemu raztajala duša, če je zrl v tisto oko. Ali v sla­botnem truplu mu je živela duša neizmerne kreposti! Česar se je lotil, to je moral vsekdar dopolniti. Nikdar ni bil sirov. Med govorico ni proklinjal in nikdar se ni napil vina čez mero.«

»Jaz pa sem bil divjega značaja, srdite jeze, da sem strahoval vso hišo, če so me bili razjarili. Pil sem močno rad vino in potrosil mnogo denarjev.«

»Če pa sem zvečer ali tudi pozno ponoči prihajal vina napit domov, me je pričakoval časih oče ter mi delal svoje opomine. A jaz prišedši iz družb, kjer smo se navduševali za svobodo in poštenost, sem se mu postavil vsekdar na upor. Stari je imel trdo glavo. A jaz tudi. In iskre so letele. A ob tacih prilikah je vselej prihitel Metod ter s svojo milobo utolažil raz­burjene viharje. Jaz pa sem imel neizrečeno rad tega svojega brata. Skupaj sva bila dokončala študije na vseučilišču, skupno eden in isti dan sva bila promovirana, in skupno sva bila tudi vstopila v pisarno k svojemu očetu. Malo sem delal; a Metod je delal tudi zame. Najtežav­nejša dela mi je odjemal ter jih dokončaval za mene. Če sem zbolel, ni šel od moje postelje. Časih sem bil sirov ž njim, a nikdar ni bil neje­voljen. In če sem prilazil pozno po noči domov, je vselej prežal, da mi je prišel odpirat vrata. Potem pa me je vlekel po stopnicah navzgor ter me je s čudno, dekliško potrpežljivostjo spravil v sobo, v posteljo. Bil je dober, o moj Bog, kako dober človek! In jaz bi bil tedaj srčno kri prelil za njega! Ali končno je usoda stopila med naju ter naju razmetala, pokončala!«

»Imeli smo nekje daljne sorodnike. Hipoma pa so bili pomrli ter zapustili otroka, dekleta. Tej stvari so mojega očeta postavili za varuha, da je oskrboval njeno premoženje. Nekega jutra je prišla v hišo. Pri kosilu smo se videli; poprej pa se še poznali nismo! Bili smo si v daljnem sorodstvu, a vendar sva ji z bratom dejala sestrična; in midva sva ji bila bratranca.«

»A kako se je takoj čutilo, da je ženska v hiši! Po koridorih smo hodili mehko, tiho in k jedi prihajali v črni obleki in z roka­vicami na rokah. Jaz pa sem necega jutra prišel hipoma do zavesti, da mlademu človeku ni spo­dobno, če hodi z nerazčesanimi lasmi. A od tedaj sem si vsako jutro skrbno razčesal svoje lase. Tudi Metod je očedil svojo zunanjost. Za­vijal se je v vse tedaj znane dišave. Bil je kakor ženska! A tudi stari seje hotel zopet pomladiti. Bele svoje lase si je mazal, da so se rdeče svetili. Z mano se ni nikdar več prepiral. Pričo sestrične pa je bil mil in rahel kakor med. Sumim, da je imel mož skrivne svoje misli, skrivne svoje na­mene. V sredi tem skrivnim namenom pa je brez dvombe tičala — sestrična Marija! In mnogokrat, mnogokrat je v njeni navzočnosti s ponosom poudarjal, da še ni tako star, kakor ljudje govorijo.«

»Sestrična Marija je bila kakor boginja, kakor sonce, ki nam je v hišo nepričakovano prisijalo. Opisaval Vam ne bodem, kaka je bila. Čemu tudi? Sedaj že počiva v zemlji, in krasota njena je že davno prah in pepel. Et in pulverem reverteris!«

In dvignil se je ter strastno hodil po sobi. Molčal je nekaj časa, in videlo se je, kako ga davijo spomini pretekli.

»Da sem jo ljubil, ljubil v prvem trenutku, to je gotovo. Nji na ljubo sem opuščal ponočevanje. V pisarni pa sem pridno delal. A nekega večera sem bil vendar zopet zašel v veselo družbo. Pozno ponoči sem pritaval do­mov. Prihitel mi je odpirat Metod. Pri stop­nicah pa je stala sestrična Marija ter imela svetilnico v roki. Težke noge sem vlekel s sabo. A še sedaj vem, da sem v svoji pijanosti imel zavest, da sem se sramoval pred njo. Bil sem mlad, kipeč. In ko sem prišel do nje, mi je prekipela strast.«

»Marija,« sem dejal s težkim jezikom, «kako imate Vi mehko lice!«

»Prav k nji sem pristopil ter jo z roko rahlo pogladil po svilnatem licu; takisto kakor dekletu v gostilni, ki nam prinese pijače! Kakor blisk me je pogledala, ponosno, mrzlo, potem pa rekla zaničljivo: »Bratranec Ciril! Vi ste — pijanec!«

»In odšla je ter pustila mene in brata v temi. Metod pa je zdihoval: »Razsrdil si jo, razsrdil si jo! Ali ti si tudi prekoračil vse meje!«

»Skesano sva odšla v spalnico. Metod me je spravil v posteljo, a ves čas mi je očital moje dejanje. Končno sem mu moral obljubiti, da jo prosim odpuščanja drugo jutro. Beseda »pijanec« pa mi je rojila po možganih vso noč, in še v sanjah sem se sramoval.«

II.

»Drugo jutro sem pozno, pozno vstal. Ali jasno mi je bilo, da moram k Mariji, da se mora zagrinjalo med nama pretrgati! Nisem bil boječega značaja in prav nič nisem premišljeval, kake besede da ji bodem govoril. Oblekel sem se praznično črno in umil si boleče oči. Proti poldnevi sem stopil k nji v sobo.«

»Pri oknu je sedela ter si z roko pod­pirala glavico. Bila je zamišljena ter zrla tja v daljo, Bog ve kam. Pri mojem vstopu je leno dvignila obraz proti meni. Pričakovala je strežaja. Zagledavši me pa se je hipoma dvignila raz stola ter uprla v me svoj pogled. Jaz sem obstal pri vhodu in goreče zrl na njo. In tako sva stala nekaj časa. Videla je gorečo ljubezen v mojem pogledu, in kakor iskra se ji je utr­nilo v mehkem očesu. In jasno mi je bilo, da me tudi ljubi. Čemu naj bi bil še govoril? Raz­prostrl sem roke ter vzkliknil: »Marija«!«

»Tedaj bi Vi morali videti tega krasnega dekleta! Prihitela je k meni in trepetala je in v sreči mi počivala na prsih. Potem pa se mi je iztrgala, letala po sobi in pela, in verovati ni hotela, da jo ljubim.«

»Moj Bog! Človek šele tedaj občuti, kaj je ženska ljubezen, šele tedaj, kadar mu je izgubljena za vedno, za večno! Tisti trenutki pa so bili brez dvombe najsrečnejši v mojem življenju!«

»V sreči strnjena sva hodila po sobi. Ta drobna stvarca je bila vsa raztopljena in v enomer mi je pravila, kako da je srečna, ker jo ljubi ta bratranec, ta strašno dolgi Ciril! In v istini sem bil dolg! In kadar me je hotela poljubiti, sem se moral prav močno skloniti, da sem ji dospel do rdečih, sladkih ustic! Moj Bog, to so bili trenutki, to so bili srečni trenutki!«

In vil je roke in zdihoval: »Moj Bog, to so bili srečni časi! A najhuje je, da si jih iz spomina izruvati ne morem, ne iz ponočnih svojih sanj!«

Molčal je nekaj časa.

»Tiste trenutke sva si obetala večno lju­bezen. Boga in vse svetnike sva klicala na pričo ter storila sto in sto priseg. Končno pa sem se skoraj s silo iztrgal njenemu objetju ter odhitel iz sobe. Pri vratih sem obrnil pogled še enkrat proti nji. Zopet je stala pri oknu ter bila obsejana od sončnih žarkov. Za mano je zrla ter mi z ročico in belim robcem majala v slovo. Na obrazu pa se ji je zarila vsa tista prečudna sreča, ki navdaja žensko, če v istini ljubi. In ona me je v istini ljubila! Ko pa je tedaj v svitu stala, pač ni menila, da je slovo ljubezni bilo storjeno, za življenje storjeno!«

»Odprl sem duri ter stopil na koridor. Tam pa je tedaj ob zidu slonel moj brat Metod. A obraz mu je bil bled kakor stena, ob katero se je opiral. Raz usten mu je bila izginila vsaka kaplja krvi. Kolena so se mu šibila, in roke mu onemogle visele ob strani. Iz njegovega pogleda mi je kipela nasproti nesreča, divji obup in črn pekel.«

»Metod,« sem vprašal plašno ter pristopil k njemu, »Metod, kaj ti je?«

»Ko pa sem mu prijel roko, je bila mrzla kot led. A takoj mi jo je iztrgal ter zaječal: Nič! Prav nič!«

»Potem se je ojačil ter pobegnil pred mano. Pri obedu ga ni bilo. Strežaj je povedal, da je bolan. In vse je preplašila ta vest. Malo smo govorili. Jaz pa si skoraj nisem upal pogledati Mariji v krasno oko. Že tedaj sem dobro vedel, da mi bode njena ljubezen vir nesreče. Brat Metod jo je tudi ljubil! In to je bilo! To je bilo! Pri vratih je poslušal ter čul najine obljube, najine prisege ter iz najinih poljubov sesal obup in grozo!«

»Po jedi sem šel v njegovo sobo. Ali v nji ga ni bilo. Sluga mi je povedal, da je odšel na vrt.«

»Za hišo smo imeli vrt, ali bolje, travnik obsajen s sadnim drevjem. Moj oče, praktičen mož, ni hotel imeti tistega nepotrebnega cvetja in ne tistih gredic, obsajenih s pisanimi travami, ki pa ne prinašajo nikacega dobička ter stanejo mnogo denarjev. Svoj vrt si je gojil kot travnik. Vsako leto je pod redkim drevjem zrastla vi­soka trava, in za seno in otavo se je dobivalo lepega denarja. Pri tem se pa še drago plačevanega vrtnarja potrebovalo ni!«

»V strahu sem hitel po ozkih stezah med visoko travo. Tedaj je bila pomlad že pretekla, in travnik krog in krog je bil v najlepši rasti. Tam v kotu, kjer je rastla trava skoraj kot človek visoka, tam sem dobil Metoda. V travi je ležal, tiščal obličje k hladni zemlji ter ječal, škripal z zobmi in z rokami pulil bilke iz ruše. Sam sebi pa je govoril besede temne in obupne.«

»Poklical sem ga. Takoj je planil kvišku, se mi zgrudil krog vrata ter dejal obupno: Ciril, kako sem jaz strašno, strašno nesre­čen!«

»Na ramo mi je položil trudno glavo. Ali narava je imela usmiljenje ž njim in razrešila mu je bolest notranjo, da so se mu solze ulile po obrazu, in da je ihtel kakor otrok.«

»Pod jablanovo drevo na klop sva sedla.«

»To je strašno, to je strašno! je klical. In tako nepričakovano je prišlo vse, tako urno, kakor blisk z jasnega neba! In čisto sem potolčen, in v meni je mrtvo vse, kakor na polju s točo posutem! Sedaj je konec vsemu! Sedaj sem pri bregu in svoj čoln privežem ter odidem; ali Bog ve kam! In upal sem podnevi in po­noči, da mi postane zvezda, jasna zvezda! Ali sedaj je vse ugasnilo, in noč, temna noč je krog mene! In da si ravno ti, rodni mi brat, stopil tako strašno razsajajoče v mojo usodo! Jaz pa bi jo ljubil, tako ljubil! Ciril, usmili se me in nikar se ne posmehuj!«

»Divja strast se mu je srdila po telesu: In ravno ti, ravno ti! In jaz te še — umoriti ne smem!«

»Metod, sem vzkliknil, ali si popolnoma zblaznel!«

»In krog vrata se mi je oklenil, poljuboval mi obraz ter ihtel: Ne tehtaj mojih besed! Imej usmiljenje z menoj! Saj veš, da te so­vražiti ne morem! Ali jaz sem tako strašno nesrečen!«

»Odpeljal sem ga v sobo. Tolažilne moje besede so ga pomirile nekoliko. Sedel je na stol ter se zamislil tja v se. Ničesar se ni menil ter tako ostal do večera. Končno pa se je pustil spraviti v posteljo in videti je bilo, da hoče spati.«

»V temni noči sem se prebudil iz svojega spanja. Nekdo je bil prišel v mojo sobo ter mi z mrzlo roko tipal po obrazu.«

»Ciril, je dejal tiho, Ciril, ali spiš?«

»Tako sem se prestrašil poznega tega obiska, da mu nisem takoj odgovoril. Ko pa je videl, da ne spim, je dejal: Ciril, sedajle sem prišel! Poglej, povedati sem ti hotel, da si ti čisto brez krivde, da si ne napravljaš slabih spominov potem, in da si ne bodeš delal nepotrebnega očitanja! Ti si nedolžen, Ciril! In v ljubezni, oj, tako goreči ljubezni, jemljem slovo od tebe! Ciril! Ciril! Ali jaz ži­veti več ne morem! Vidiš, pri kraju sem, svoj čoln sem privezal in sedaj odhajam v grob!«

»Jaz pa sem planil iz postelje, in kakor bi trenil, sem bil v svoji obleki. Vi ne veste, kako železnega duha da je bil ta moj brat! Ko so ga, otroka, nekdaj zavoljo malega pregreška zaprli v sobo, si je prerezal žilo na roki ter hotel umreti, zavoljo malenkosti, Vam rečem, a prerezal si je bil žilo, da smo mu komaj rešili življenje! Takoj sem bil prepričan, da se umori, da si pokonča mlado življenje! A to se zgoditi ni smelo! Daroval sem mu svojo srečo, svojo ljubezen, in vse, kar mi je sladkega usoda bila odmerila! In to, mladi prijatelj, ni bilo dobro, ker vsak ima svoje pravice do sreče, do lju­bezni!«

»Metod, sem dejal, ti si hočeš umoriti svoje življenje! Moj Bog in zavoljo mene! Poglej, izruvati hočem strast iz svojega srca in pozabiti jo hočem, kakor da je nisem poznal nikdar. In tvoja naj bode in srečen bodi ž njo!«

»Prisegal sem mu vse svete prisege, da bodem Marijo zapustil, da je ne bodem ljubil več, in da jo bodem čisto, čisto pozabil, kakor da je nisem videl nikdar v svojem življenju!«

»In naslonil se je na mojo posteljo ter premišljeval dolgo, dolgo časa.«

»To bi bilo silno grozovito, silno grozovito! In midva sva si rodna brata! je zdihoval.«

»Končno pa je vendar prejel mojo žrtev. Človek v ljubezni do ženske je omahljiva stvar!«

»Čez malo dni potem pa sem vzel slovo od svojega doma ter se z očetovim dovolje­njem podal v tuje mesto. Ondi sem vstopil v pisarno pri očetovem prijatelju.«

»Od Marije sem se bil ločil brez slovesa. S pričetka sem dobival nekaj listov od nje, a zmetal sem jih v ogenj ter pustil brez od­govora.«

»Čez leto dni pa je postala Metodova žena. A jaz sem bil čisto pozabljen. To pa vem, da ga ni vzela iz ljubezni; pač pa iz srda. Bog se nas usmili!«

III.

»Pobegnil sem bil torej v tuje mesto ter ondi izkušal pozabiti, kar je bilo. Ali kako sem živel? Tedaj, dragi prijatelj, nismo bili tako sladkovodeni značaji, kakor ste mladi ljudje zdaj. Denes zagledate rdeče lice in takoj skipite kakor Etna, ko je v najhujšem bljuvanju. Jutri pa je zopet vse pozabljeno in če vam pride nasproti drug obrazek, pa v vašem srcu takoj zopet požene nova ljubezen. Nekdaj sem poznal mlado, puhlo glavo. Nosil je dolge, ko­draste lase, a menil, da ga zavoljo teh kodrov mora ljubiti vsako dekle. Ta mladi mož me je časih obiskal ter mi skoraj vedno pripovedoval o svojih zmagah pri ženskem spolu: kako da je ljubil to, kako ono. A ljubil jih je neizrečeno mnogo! Vprašal sem ga, če ne pride v zadrego, kadar mora novemu vzoru razjasniti novo svojo ljubezen. Pogladil si je brado (ali to, kar je imelo brada biti) ter dejal cinično: Dragi mi prijatelj, Vi veste, kaj da so bile v starorimskem pravu ,legis actiones'? Kdor je tožil, moral je pri vsakovrstnih tožbah govoriti vselej ene in iste slovesne besede. Rem meam esse dico! No, pa vsaj sami veste! Tako tudi jaz, kadar pri­čenjam novo ljubezen! Tudi jaz imam stalno svojo degis actio'. Stvar se pa takole vrši. Reciva, da ji je ime Helena. Helena! pričnem, denes se mi je o Vas sanjalo! A ni je ženske, da bi ne povprašala, kaj da se mi je o nji sanjalo. In jaz odgovorim takoj, da sem jo v sanjah poljubil na rdeča ustna. Sramežljivo povešanje oči in zardenje obraza! Vidite prijatelj, potem pa se jaz raztajam, kakor se raztaja led od sonca obsejan, ter prosim ponižno: Helena! Ali bi ne bilo mogoče, da bi se te moje sanje uresničile? Molčanje! Potem pa sramežljivo dvignjenje oči — in moja duša se izlije v njeno, in ljubezen je rojena! Kadar pa pride druga pri­lika, tedaj pa samo ime izpremenim ter v svojo formulo namesto Helene postavim Olgo ali Ma­rijo. Vidite, to je moja legis actio per amoris vindicationem!«

»Takovi ste zdaj vi, mladi ljudje! Mi pa smo tedaj stalno in značajno ljubili. Tri dolga leta sem moral preživeti v tujini in tri dolga leta boriti srdite boje s svojim srcem. A ne eden trenutek nisem zatajil svoje ljubezni, in kakor vzvišeno sonce mi je sijal spomin na njo v temne prostore moje duše. Sam zase sem živel in ne enega prijatelja nisem imel. Pa saj tudi prijateljstva iskal nisem! Kdor se mi je hotel približati, je pobegnil takoj pred mojo osornostjo.«

»Ali nikdar nisem zatajil spomina na njo! V temnih nočeh pa me je časih obdala taka peklenska bolest, da sem planil raz svojega ležišča ter iskal tolažbe — pri žganih pijačah. Čestokrat sem se hipoma tako nalil, da sem izgrešil pot do svojega ležišča. Ko pa je sonce zasijalo skozi okna, sem ležal na golih tleh kakor zver v puščavi, in možgani so se mi sukali kakor vreteno v glavi. Telesno in du­ševno sem pešal ter hitel nasproti popolni pogubi.«

»Iz tacega življenja me je izvlekla vest, da mi oče umira. Moral sem zopet domov; pred smrtjo me je hotel še enkrat videti. Ali prišel sem prepozno; smrt mu je že bila za večno zatisnila oči. Pri hišnih vratih me je pri­čakoval brat Metod. Morda se je ustrašil mojega pogleda, moje podobe? Kakor senca sem izlezel iz svojega voza ter privlekel na svit osušeno svoje telo.«

»A tudi jaz sem brata Metoda komaj zopet spoznal. Koščen je bil postal kakor smrt na podobah. Oči so mu tičale globoko pod čelom ter se ondi neprestano sukale, kakor da bi hotele gledati na vse strani. Podal mi je tanko svojo ročico; bila je drobna kakor otrokova. Čutila pa se je kakor mokro usnje, neprijetno, grobno!«

»Potem pa me je takoj vlekel po stop­nicah; molčal je in ni mi rekel, da je vesel, da sem zopet prišel. Strastno je tiščal mojo roko v svoji. Na hodniku so naju srečavale stare ženske in otroci. Po vsem poslopju pa je bil razširjen mrtvaški duh. Prišedši do sobe, kjer je med zelenjem in cvetjem ležalo mrtvo očetovo truplo, pa mi je še bolj krčevito stisnil roko ter siknil med zobmi: Pustiva ga, pustiva!«

»Ko pa je obrnil pogled po mrtvem očetu, se mi je zdelo, da mu je šinilo iz oči besno sovraštvo. Vlekel me je v svojo sobo, varno jo odprl, me potisnil vanjo ter potem zopet za­klenil duri.«

»Božje jeze blisk gaje udaril, Ciril, ter mu treščil v pregrešno truplo! Ker zapisano in zapovedano je: ne želi si svojega bližnjega žene. A ta si je poželel ženo svojega — sinú!«

»Kako peklo je hipoma zazijalo pred mano!«

»Da, je kričal, da, tisti, ki me je postavil v to slabo življenje, tisti je pometal vse očetove dolžnosti od sebe ter povzdignil svoje oko k nji, ki je moja žena. A jaz pred svetom plašča nisem smel odkriti od peklenske te sramote, in kakor v vulkanu so se kuhale strasti v meni. Kakor senca sem sedaj, kakor vir sesušen, kakor zapuščeno pogorišče!«

»Ječaje je sedel na stol. Bil je prikazen, da se mi je živo usmiljenje vrinilo v dušo. Izgubljeno, potrto življenje! Polastila pa se me je tudi grozna misel, da sem svojo srečo, svoje življenje žrtvoval brez uspeha in brez sadu. Vse sem mu bil prepustil! A sedaj je proklinjal svojega očeta v grobu ter mu privoščil smrt in konec življenja.«

»In poglej, je zdihoval, tudi ona me je zapustila! In morda me ni nikdar ljubila! Kadar se prikažem ž njo na ulici, tedaj se raztezuje vsak gizdalin in napenja svoje oči ter se pase na njeni lepoti. In kar je najhuje, moja žena se vede, kakor da bi ji vse to dobro dejalo. Jaz pa sem Prometej na skali, in dan na dan se mi kljuje drob iz telesa! Moj Bog, ona me ni nikdar ljubila!«

»Jaz sem molčal. Revež je bil ljubosumen na ves svet.«

»Sesušen sem, je še dejal, kot vodnjak sredi puščave, in usehnili so vsi dobri sokovi po meni. Ta ženska me je pokopala pri živem telesu! Čemu nisi pustil tedaj, da bi si bil končal svoje življenje. V istini, srečnejši bi bil sedaj!«

»To je bila meni zahvala! Drugi dan so starega Simona Raka odnesli iz hiše. Zapustiti je moral svoje klijente in svoje denarje in vse, kar mu je bilo drago.«

»Dolga vrsta ga je spremila do pokopa­lišča, kjer so dokončane akte njegovega živ­ljenja položili v večno registraturo. Rako pa so mu bili obsuli s cvetjem in venci.«

»Zvonovi so peli in ,miserere' je žalostno donel. Doma pa sva ostala z Metodom. Pri oknu je slonel ter zrl za dolgim izprevodom. Suhi obraz se mu je napolnil s strastjo in hudobijo.«

»Bog ga je udaril, Bog ga je udaril, je šepetal, ter mu razsul stare kosti! Ker zapo­vedano je: ne želi svojega sina žene!«

IV.

»Prijatelj! Hujše kot življenje v tujini mi je bilo potem življenje v domači, očetovi hiši. Poprej so me težili samo spomini, spomini pretekli! Potem pa sem tičal zopet v grozni sedanjosti. Poprej me je morila zavest, da sem si sam pre­trgal nit svoji prihodnjosti, in da sem to prihodnjost prodal, kakor Ezav nekdaj svoje prvorojenstvo.«

»Ali sedaj sem občutil, da nisem bil po­končal samo sebi srečne prihodnjosti. Pokončal sem jo bil tudi tistemu, kateremu sem v mla­dostnem svojem idealizmu hotel podeliti naj­večjo srečo. Na duhu in na telesu je bil brat Metod pokončan po kratkem zakonu. Nekdaj je poslušal svete prisege, katere sva si z Marijo prisegala. In v duši mu je kot ostro želo obtičala zavest, da ga morda ni ljubila tedaj, ko je stopila ž njim v sveti zakon. In ta zavest ga potem ni za eden trenutek ni zapustila. Pri vsakem, na ka­terega se je žena ozrla, je slutil takoj, da ima pregrešne namene do nje, da mu jo hoče vzeti. V tej svoji besnosti je zagazil tako daleč, da je lastnega svojega očeta zapredel v preklicane te svoje slutnje, in da je potem satanično se grohotal, ko so mu roditelja odnesli v grob! To je bil blagoslov, katerega sem si bil na­pravil z nespametno bratovsko svojo ljubeznijo! Sejal sem ljubezen, ali pognali so strupenih rastlin strupeni vrhovi!«

»Obupni kes mi je neprestano moril dušo. Vsak trenutek mi je bilo, da si moram svinčenko pognati skozi razbeljene možgane. In še bolj me je peklo njeno obnašanje! Pri mizi smo se prve dneve videli časih. A tedaj ni nikdar uprla oči v me. In če sem jo boječe kaj povprašal, mi ni dala odgovora. Zaničevala me je! Ali bila je v svojem pravu — ker tudi nji sem bil pokončal življenje! To je moralo biti zakonsko življenje na strani taki revi, kakor je bil brat Metod! Vedno je tičal za njo in vedno hotel vedeti, kaj da je počenjala ta in ta čas, kaj da misli sedaj, in kam da gleda! Bog jima ni bil dal otrok ter je tako razrušil zadnjo stezo, po kateri bi se bila morda še zediniti mogla.«

»Po očetovi smrti je bila meni oddana njegova pisarna. Tolažilno mi je bilo, da sem se mogel vreči v delo ter ž njim vsaj nekoliko pomiriti notranje, razsajajoče viharje. Ves dan sem tičal med akti ter pregledal vse, kar mi je prišlo pod prste. Kmalu sem bil na glasu dobrega odvetnika. Zvečer pa sem lazil po go­stilnah ter si s pijačo nalival želodec. Pričelo se je staro življenje!«

»Ognja v svojem srcu pa nisem mogel pogasiti. Se sem jo ljubil, ljubil kakor morda nikdar poprej ne! Tej zavesti se nisem mogel ubraniti! Iz svoje pisarne sem videl na vrt. Tja je prišla Marija zdaj in zdaj ter hodila z žalostno povešano glavico po stezah. Jaz pa sem prežal tam gori za gardino ter s svojimi očmi pogoltnil vsako njeno stopinjo. Bila je sedaj v svoji nesreči krasnejša kot nekdaj, ko se ji je bil razcvetel cvet prve ljubezni. Vnemal sem se za njo ter si jo poželel — njo, ki je bila mojega brata! Časih je tudi brat Metod prikrevsal za njo na vrt. In gugal se je krog nje ter iztegoval proseče roke proti nji. Beračil je za njeno lju­bezen! Ali ponosno je vselej takoj odšla z vrta ter njega pustila ondi, koprnečega in zdihavajočega. To je bilo peklensko življenje, ki je trlo troje ubozih bitij na zemlji! A končno je zatrlo vse tri!«

»Svojega brata nisem mogel več ljubiti. Ogibal sem se ga, in v njegovi družbi mi je vselej strašna teža tiščala na dušo. V svoji revščini se mi še smilil ni. Pac pa se mi je dozdevalo, da bi ga bil prav lahko sovražil. In v trenutkih sem ga tudi v istini sovražil!«

»Ali Metod me je venomer nadlegaval s svojo ljubeznijo. Pri vsaki priliki je k meni prisopel ter mi potožil svoje gorje. Navadil se je bil tudi pijančevanja. Skoraj vsak večer je prihitel k meni ter zahajal z mano v gostilno. Tam pa se je napil tako, da ni mogel stati, in da sem ga moral skoraj nesti domov. Pri slabotni mu natori je zavrelo takoj vse po njem, če je le količkaj čez mero pil. Potem pa se mu je raztopila duša, da je solze točil in neprestano jokal!«

»Umreti ne morem! je zdihoval čestokrat, umreti ne morem, dokler živi ona!«

»In živel je. A končno je prišel odločilni trenutek!«

»Nekdaj sem ga pozno v noči privlekel domov. Skoraj brez zavesti je bil. Spravil sem ga v posteljo ter odšel potem po temnem ko­ridoru proti svojim sobam. Tedaj pa mi je satan vdihnil misel, kaj da ona počenja sedaj. Bila je to misel, ki jo proklinjam še denes! Hipoma se je po meni vznetilo tisočero strasti. In hotel sem vedeti, kaj da počenja v pozni tisti uri žena mojega brata? Pred njena vrata sem hotel leči na gola tla, poslušati njeno spanje ter jo v mislih tisočkrat odpuščenja prositi, da sem ji tako grozno razbil srečo živ­ljenja!«

»Kakor tat sem se plazil po stopnicah, navzgor v drugo nadstropje. Ondi je imela svoje sobe; ondi je živela ločena od zakonske postelje svojega moža. Z rokami sem tipal ob steni. Noge so se mi tresle. Počasi sem vzdigaval korak za korakom ter stopal kvišku. Po vsem telesu mi je gorel ogenj. Pozabil sem na vse zakone svete nravnosti in na vse ukaze večnega Boga!«

»Pri vsaki stopinji pa sem poslušal, če se ne čuje kaj v daljnem poslopju. A ostalo je tiho vse. Samo nekje v sobi se je oglasila ura ter bila polnoči.«

»Dospel sem na gornji hodnik in po temi se vlekel proti njenemu stanovanju. Krog malega ovinka se zasukavši pa sem hipoma stal pred njeno sobo. Moj Bog, pred isto sobo, v kateri je bil nama pognal cvet prve ljubezni, v kateri sva si prisegala večno zvestobo. Imela je odprta vrata. Iz sobe je prihajal lahen svit ter narejal na steni nasproti rumeno liso.«

»Spala še ni! Tudi okna so bila odprta in hladen piš je vlekel čez sobo in potem čez koridor. Ali meni vroče krvi ohladiti ni mogel!

Ne en trenutek nisem premišljeval, ali smem stopiti v to svetišče, ali ne. Saj je bila moja od nekdaj! Prodal sem jo bil v pregrešni kupčiji, katera pred stolom božje milosti, ki ureduje naše življenje, veljati ni mogla, ni smela!«

»Prestopil sem prag. Bila je še vsa oble­čena. Samo dolge lase si je bila spustila čez tilnik. Pred svetim razpelom je klečala in glavo tiščala v svoje roke. Truplo se ji je bolestno pretresavalo. Ječaje je molila: Sveti Jezus! Dodeli mi vsaj spanje ponoči! Pusti mi spo­mine v duši, pusti mi trnjevi venec tega zakona, pusti me še živeti v tem trpljenju, ali dodeli mi vsaj spanje ponoči! In jokati tudi več ne morem! Dodeli mi zopet solze, dodeli mi tudi solze!«

»Morda sem bil storil korak proti nji, ker je glavo hipoma povzdignila ter se obrnila proti meni. Nasproti mi je zrlo dvoje suhotnih, mrtvih oči, brez vsacega življenja skoraj. Takoj je vstala od klečala. Ponosno je vrgla lase čez pleča ter jih potisnila z obraza. Kri ji je zalila lice in oči so se ji napolnile z divjim srdom. Besede ni mogla izpregovoriti. Ali jezno je dvignila roko proti meni.«

»Marija! sem vzkliknil proseče, Marija, ti me bodeš poslušala! Ti me moraš poslušati! V tej pozni uri sem se kot divja zver priklatil do tebe. Oblaki so se nakopičili med naju, in ti moraš dovoliti, da jih vsaj za eden trenutek potisnem na stran!«

»In ko ni ničesar odgovorila, sem se še bolj razvnel ter ji povedal vse. Pravil sem ji o svoji gorki ljubezni in o sreči, ki se mi je bila odkrila, da me tudi ona ljubi; pravil ji o svojem bratu, o njegovi strasti do nje; pravil ji o tisti grozni noči, v kateri seje hotel samega sebe umoriti; pravil ji o bratovski svoji žrtvi in o žalostnem svojem življenju v tujini!«

»Marija! sem dejal, ti me zavreči ne smeš, ne moreš! Pešala mi je duša, pešalo mi telo, ali na te sem vedno, vedno mislil! Po tebi sem hrepenel z vsem svojim srcem! Ti si mi bila zvezda, katere svit mi nikdar ni ugasnil! Ti si mi še sedaj zvezda, katere svit me vabi za sabo, katere svit me v življenju ohrani! Marija, ti me ne smeš zavreči!«

»Ječaje se je zgrudila na stol.«

»Marija, ti me moraš zopet ljubiti! Raz­drobiti hočem te okove, v katere si ukovana sedaj, in zopet te hočem pridobiti, če se mi na upor postavi tudi ves svet! Ljubezen ima večne svoje zakone, in po večnih teh zakonih si moja pred svetom in pred Bogom!«

»Pregrešna strast me je s tako silo preobdala, da sem pristopil k ženi svojega brata ter jo goreče k sebi privzdignil. Zgrudila se mi je na prsi in njeni dolgi lasje so me obsuli. Mehko svoje lice je tiščala k mojemu ter me z belimi svojimi rokami tesno objela. V solzah se topeča je ihtela: Bog je sodil! Dodelil mi je zopet solze! Ciril! Ciril! Jaz te ljubim še vedno!«

»Vidite prijatelj! tak je človek, tak je člo­vek, če ga strasti mečejo tja in sem s svojimi valovi.«

V.

»Ko pa sva tako sesala ves strup pregrešne ljubezni, je naju prebudilo čudno grgranje. Ne­kako tako kakor nastane tedaj, če postaviš polno lakotnico na sodovo veho. Marija se mi je takoj iztrgala ter plašno zakričala. Potem pa jo je za­pustila zavest. Lahno sem jo položil na njeno posteljo.«

»Ondi pri vhodu pa je stal brat Metod; komaj polovično napravljen. Vil je roke po zraku in napenjal debele oči. Poskušal je govoriti, ali samo tisto grgranje je spravljal iz grla.«

»Čudno sovraštvo mi je takoj preplulo dušo. In tedaj bi bil z mirno krvjo gledal, če bi bil ta človek ginil v vodi, v vodi ali pa v ognju.«

»Ti si upal na mojo pijanost, dragi mi bratec Ciril! Pozabil pa si, da ima ravno tu spodaj brat Metod svojo spalnico, in da ta vsak glas iz spalnice zakonske svoje žene čuje, če se je še tako napil, dragi mi bratec Ciril, hi! hi!«

»Takoj so mu pošle zopet besede, in zopet je vil svoje roke po zraku. Planil sem k njemu.«

»Pojdi!« sem divje zakričal ter mu pograbil roko in ga vlekel po temnem koridorju za sabo.

»Sedaj sva poravnala svoje račune, Metod, sem govoril zamolklo, sedaj naj usoda razsodi med nama!«

»Naj razsodi, naj razsodi! se je togotil.« 

»Oba živeti več ne smeva, Metod!«

»Oba živela več ne bodeva! Tudi meni je to jasno, bratec Ciril!«

»Dobro! Pojdi torej z mano! Jaz sem vedel, da pride ta trenutek!«

»Ti si to vedel! Ti si se na vse to pri­pravljal, brate Ciril! Oba živeti več ne smeva!«

»Pritavala sva do moje sobe. Odklenil sem jo.«

»Sedi!«

»Z zobmi škripaje je sedel.« 

»Ti hočeš mojo ženo, Ciril!« 

»Usoda naj razsodi, Metod!« 

»Usoda in božja pravica!«

»Prižgal sem luč. Kakor v megli sem videl brata Metoda bledi obraz. Oči so mu bile s krvjo zalite. Na čelu pa se mu je videla otek­lina, da je bil pogled njegov še groznejši. Plazeč se po temnem hodniku je bil nekje z glavo treščil ob steno! Sklonjen je tičal na stolu ter si s pestmi ril po laseh na glavi.«

»Jaz sem pripravil dve kupi.«

»Vidiš, Metod, tu sta dve kupi iz barvanega stekla! V vsako nalijem vina, ali v eno nasujem tudi strupa! Ali vidiš to vse?«

»Vidim! vidim! je kričal. Le nalij in toliko, da te umori, če si vliješ v goltanec!«

»V kupi sem nalil vina, a v eno nasul tudi strupa. Potem pa sem ugasnivši luč kupi na mizo postavil ter ji prestavljal semintja, da končno nisem več vedel, v kateri je strup.«

»Metod! sem dejal zamolklo, sedaj pa še ti prestavljaj, da mi ne očitaš potem, da sem ti ukradel življenje!«

»Ječaje je tipal z roko po mizi in pre­stavljal kupi. Potem pa sem zopet prižgal luč ter sedel k mizi. Metod mi je sedel ravno nasproti ter s svojimi očmi pogoltnil vsak moj migljaj. Med nama pa sta stali zeleni tisti kupi, v katerih eni je čepela gotova smrt.«

»Metod, sem dejal, sedaj še enkrat pre­stavi kupi, da ne bodeš mislil, da te hočem oslepariti. Naj razsodi usoda med nama!«

»In vzdignil se je ter s tresočo roko še enkrat prestavil kupi. Pri tem pa je hlastno zrl vanji, da bi morda videl, v kateri da tiči strup.«

»Metod! Sedaj si izvoliva vsak svojo kupo! Kdo naj prične?«

»Jaz, jaz! je siknil, iztegnil koščeno roko ter pograbil kupo, ki je stala na moji strani. Morda je videl poprej, da je tekočina v tej kupi čistejša, kot pa v oni na njegovi strani.«

»Ciril, sedaj pijva!«

»Oba sva pila ter zrla eden na druzega, da pač vsakdo izpije svojo kupo. Še sedaj ga vidim, kako je pijoč kviškoma povzdignil obraz ter svoje oči sovražno tiščal na me. Pil je hlastno, tako da se mu je nekoliko krog ustnic usulo ter se mu izlilo po bradi na belo srajco.«

»Tudi jaz sem izpil in potem zatisnil oči. Razburjenost te noči in pa tudi čezmerna pijača sta provzročili, da so mi onemogli vsi živci po telesu. Sedaj v odločilnem trenutku pa so me zapustile zadnje moči in silna slabost mi je prerila drob, da sem bil takoj brez vsake zavesti.«

»Drugo jutro sem se prav zgodaj prebudil. Za gorami je sonce ravno vstajalo, a v sobi je bilo še mračno. Na mizi je bila sveča čisto do­gorela. Prvi trenutek nisem vedel, kje da sem. Prav ničesar se nisem spominjal. Dozdevalo se mi je pač, da je vso noč ležalo težko breme nad mano, in da sem imel puste, dolge sanje. Z roko sem si premel oči in skušal vstati. Vse truplo me je zabolelo. V glavi pa mi je tičala praznota.«

»Končno sem se vendar vzdignil. Ko pa sem se proti oknu obrnil, me je silovita pri­kazen po vseh kosteh tako pretresla, da so se mi zajezili lasje na glavi. Ondi v kotu je čepelo drobno truplo brata Metoda. Roke je krčevito tiščal k trebuhu, kakor da bi mu še vedno raz­sajale po njem strupa peklenske moči. Odprte oči so mu bile čudno bele, in krog krvavo razgriznjenih ustnic so stale pene! Bilje strašna, grozna prikazen!«

»Meni pa se je takoj vse razjasnilo, in hipoma sem vedel vse, kar se je bilo prigodilo v pozni noči med nama. Kakor strela me je udarilo! In ko sem gledal njega od muk zaviti obraz, me je pograbila z vso silo zavest, da sem morivec njegov!«

»Pobegnil sem iz sobe ter divjal potem ves dan po gozdovih krog mesta. Ali ne en trenutek me ni zapustila tista grozna, strašna podoba mrtvega brata, katerega sem bil umoril. Kakor Kajn sem lazil okrog, in hudobna vest me je bičala s svojimi biči!«

»Potem pa v življenju nisem mogel dobiti miru. Mariji se nikdar več nisem upal stopiti pred obraz, ker med njo in mano je zeval umorjenega brata strašni spomin. Ali vsaj je potem kmalu umrla in jaz še sedaj ne vem, kje da ima zapuščeni svoj grob. V to samoto sem se podal in sedaj molim k Bogu, ki nas ustvarja ter nas pušča umirati po svoji volji, da bi me tedaj, ko bo govoril svojo sodbo čez nas, ne obsodil preostro, ne tako ostro, kakor bi zaslužil.«

***

Starec je umolknil. Njegova pripovest me je živo pretresla.

»In sedaj sem kot jelen, ki se mu je ris zagrizel v tilnik, in ki potem s tem strašnim bremenom bega po gori! Časih se mi še v sanjah prikaže obličje mrtvega brata Metoda; ali med dnevom me nikdar ne zapusti!«

»To je moja pokora, to je moja pokora!« in zdihovaje je legel po postelji.

Jaz pa sem tiho odšel. Ko sem stopil zopet na jasni svit, mi je bilo, kakor da sem prišel iz stare katakombe. Med cvetočim drevjem sem stopal ter s kipečim srcem zrl na jasno nebo, na zelene gozdove po gorskih rebrih in na gorske vrhove, od zapadajočega sonca se žareče. In hvalo sem dajal usodi, da mi je dopuščala zreti na naravni ta kras brez obtežene vesti! — Dajal sem ji pa tudi hvalo, da mojemu srcu ni bilo dano tako strastno ljubiti, kot je ljubil gospod Ciril.

Zavoljo ene same ženske ugonobiti si življenje ter si zatreti dušne svoje moči, to je brez dvombe huda nespamet!

Gospod Ciril je malo let potem umrl, svoje veliko premoženje pa je zapustil dobrodelnim zavodom.

V hladnem grobu je gotovo srečnejši, nego je bil v življenju!