Efeška vdova
| Efeška vdova Žiga Zois |
| |||||||
Nekdaj je bila na ajdovski deželi
Tak pridna žena, de moža štimala
In držala se ga ko smola jeli
Do zadne vure, de ga smrt pobrala.
K' so ga iz hiše ven nesli in bile peli,
Segla po nož', de b' si srce preklala;
Al zmislila, de b' blo premal trpeti:
Zalubo stri od lakote vumreti.
Teče tedaj na britof zunaj mesta
In se skrivaj zapre v pokopališe,
Kir ta mrtvi leži; sama nje zvesta
Dekla jo spremi in mokre oči si briše:
Ona nad trugo, vsa zvita ko presta,
Počas živlenja se vodrešit iše;
In na to vižo sta dva dna pretekla,
De stradata na smrt gospa in dekla.
Dekla jo prosi in dobri svet ne špara,
De b' se saj tak nesmilno ne umorila;
Al stanovitna vdova nič ne mara
Za nje besede; zastojn pomenila
Sta se strica za njo; vona ne bara,
Kaj bo mestna gosposka al žlahta strila;
De hoče umret, per tem trdno vostane
In se od lubga mrliča ne gane.
Na jenih starih groblah, za ograj'
Kir imajo ti mrtvi njih gomile,
Od kapelce ne dalej k'en lučaj
Mestne galge stoje inu kola gnile;
In ravno v tistih dneh en tolovaj,
Ktirga so dolgo vse rihte lovile
–Klukec, cele d'žele strah imenvan –
Je padel v roke in na smrt je bil djan.
Drugim za nauk so ukazali sodniki,
De Klukec ima tak dolgo viseti,
Dokler de ga bo kaj ostal' na štriki;
In ak se kdo podstopi dol ga vzeti,
Rešili ga ne bojo vsi svetniki;
On pojde namest Klukca meglo žreti.
Zlasti pa v to prepovd je zapopaden
Žolnir, ki bo na stražo kje posaden.
Naj ga varje tedaj, de dol ne pade,
Al de z vešam' po zraku mu ne uide,
Al de mu ga ponoči kdo ne ukrade;
Naj bode, kakor če, ak proč mu pride,
Obešen namest njega bo brez gnade!
Na to povele, k se pravično vide,
En mladi, lep in spremetni soldat
Na groble je poslan za varha stat.
Mine dan in se stri noč tak oblačna,
De se ne vid' pred nosam dva koraka.
Ta boga vdova, vsa sklučena in lačna,
Ne jenja žalovat, le smrti čaka.
Gori v kapelci lešerba mrtvačna.
Dolgčas soldatu, k ne pije tobaka,
Tedaj za lučjo perleze počasi,
čuti, de se kaj živga notri glasi.
K' je močni korenak, vzdigne vrata,
Umirajočo vdovo tam zagleda,
Nje glava je vsa zmršena in kosmata,
Zmedlena v licah, zapadena in bleda,
Vonder lepota nje mu srce obšlata,
Za ženo jo spozna rancga soseda.
Al ona nič ne vid', nič jo ne zmoti
In že možu z dušo ide nasproti.
Soldat skoči nazaj, hitro perpravi,
Kar ima za večerjo,
Vin' tud' pernese, vse doli postavi
Pred to lubo ženo, k' še komej gaba.
Dekla z veselam ga lepo pozdravi
In, des' je sama dost od lakot' slaba,
Kar narbol more, gospodino prosi,
De b' saj pokusla, kar ji h vustam nosi.
Al ona trdovratna se ne ozre.
Soldat tedaj stopi mednje inu reče:
»Lubezniva gospa, o kaj vam je,
De vaš kolovrat tako napak teče?
Vaš mož je dobro hranjen tam, kir je,
Vaših solza, vašga trplenja neče
In nič ne mara za vaše skrbi,
K' se njem' na vunmu svet' dobro godi.
Dokler je živel, velke hvale vredna
Je bla vaša lubezen in zvestoba;
Pa zdaj, k' je mrtvi, vsa sladkost popredna
Nič druzga ni k persilena kisloba.
O verjamite men', luba sosedna,
Vi ranciga zastojn kličete iz groba.
Držite se teh živih! Z njim' ne strada
Nikoli vdova tako lepa in mlada.«
Per ti besedi on ji za roko seže
In morebiti jo enomalo stiska.
Dekla, ki rada vid', de se kaj veže,
S pogovorom perserčnim jo pertiska,
Tako, de se počas nje jok uleže
In en mili pogled 'z oči zabliska;
Zdaj kaj jedi pokus, kaj lubga črkne,
Enmal sladkega vina 'z buče srkne.
Poglejte, kaj premore ena večerja,
Kako perložnost ženam h'do nagaja!
Vedova, že zalublena v žolnirja,
Tak potolažena in krotka perhaja,
De za sladke dari von jo že terja.
Al medtem, de jima noč prehitro odhaja,
Klukcov tovarši so na galge zlezli
In starega prijatla doli otvezli.
Vurno so ga tatje spravili na stran
In pobegnili čez hribe in doline.
Naš soldat, od lubezni ko pijan,
Ni mislil, kaj bo, če Klukec mu zgine.
Deklo pošle gledat, k' je blizo dan;
Z velkim straham ona nazaj peršine,
Komej je mogla to pregovoriti:
»Klukca ni več na galgah! Kaj je striti?«
Na to besedo vdova in nje žolnir
Ostrmita, ko b' bla od strele zadeta.
Vesele se prevrne v hud nemir,
Soldat zmisli, kar mu gosposka obeta:
Če ga v pest dobe, bo kratki prepir.
Že čuti vrv, k' se mu krog vrata opleta.
Sem ter kje misli, pa s' ne ve pomagat;
Od žalosti in straha že hoče scagat.
V teh bridkih težavah modra vdova
Nategama si zmisli eno pomoč,
De ji para ni blo. – »O, kaj se bova
Dalej žalila čez to vražno noč,
Lubeznivi soldat! Sama ko sova
Nečem ostat, ak ti potegnil proč.
De sreča men' ni dobra, dosti kaže,
K' se mi to noč spet tak nesmilno zlaže.«
Al pravična srčnost, lubezen živa
Se vsem nesrečam nasprot stavit znata.
»Veš kaj? Rancga moža iz truge vzemiva
In dejva ga na galge namest tata;
Mrlič ne mara, al ga trava pokriva
Al ga veter suši.« – »O, lub'ca zlata!«
Zavupije soldat, »o, ti si kos …«
In že mrliča na rami vun nos.
Lepo fletno tedaj sta ga vobesla
In oslepila mem' gredoče zjale,
De sta po sreč' svoje glave odnesla.
Al nazadnje so jih babe ven dale
In clo do krala se je reč iznesla.
Spoznal žensko premetenost, vredno hvale;
Proti kralici pa je djal na strani:
»Žena, k jo lepo pros', težko se ubrani …«