Don Juan
| Don Juan Rado Murnik |
| |||||||||||||
Sloveči pravnik Ivan Bruc je sedel za mizo in zehal nad morilnimi pandektami. Skozi odprto okno je prinašal lahen veter prijetno vonjavo kostanjev, ki so cveteli spodaj na Marije Terezije cesti.
Ivan Bruc je počasi vstal, raztegnil roke in jih sklenil za tilnikom, se pretegnil in stopil pred ogledalo. Njegov obraz ni bil niti duhovit, niti zanimiv, niti prikupen. Slamnato rumene lase je nosil počesane v fantastično frizuro napol dresiranega Indijanca. Njegova ušesa niso bila dosti manjša kakor preste; ako bi bil Ivan Bruc mogel migati z njimi, bi bil lahko delal prijetno hladilen veter.
Navzklic vsemu temu si je domišljal Ivan Bruc, da je kaj lep in nevaren mladenič. Rad se je bahal s svojimi uspehi pri krasnem spolu in rad je slišal, če so ga imenovali prijatelji don Juan.
Godilo pa se je Ivanu Brucu takoj kakor navadno vsem onim, ki se šopirijo in veličijo s srečo pri damah; doslej so imele koketnega, nadutega domišljavčka še vse neusmiljeno za norca.
Ivan Bruc si je potegnil z roko po svoji rumenkasti grivi in se zadovoljno nakremžil sam sebi v ogledalo. Potem je stopil k oknu in gledal z drugega nadstropja doli na ulico.
Naenkrat je zagedal pri prozoru v prvem nadstropju nasprotne hiše, da se nekdo trudi pri koloturnih zavesah. Nežna bela roka se je zasvetila v popoldanskem solncu in pokazal se je mlad obrazek, svež, vesel, prijazen.
»Oh, ali je krasna!« je vzdihnil Ivan Bruc koprneče. »Te oči, to lice! Res, krasna je!«
Tedaj je nekdo potrkal na vrata. Vstopil je Ivanov tovariš Vinko.
»Na zdar, don Juan!« ga je pozdravljal hrupno. »E, kaj vidim! Že zopet koketiraš? Pusti ubogo žrtev! Ali ti jih še ni dosti?«
»Sedi tamle na zofo!« mu je velel Ivan Bruc, ves vesel, da bo imel pričo svojih triumfov. »Izvoli mirovati, sicer mi utegneš vse pokvariti.«
»Nič se ne boj, bratec!« mu je hitro odvrnil Vinko. »Nič ti ne bom hodil v zelje, saj bi bilo tako zastonj. Lepo tiho bom sedel tukajle skrit in opazoval tvojo donjuansko tehniko in njene uspehe.«
Vinko je sedel v zofin kot in si naredil cigareto. Ivan Bruc pa je milo in poželjivo gledal gospodično v nasprotni hiši in se iztezal, da bi bil kmalu padel skozi okno.
»Vinko, moj dražestni vis-à-vis se mi že smeje!« se je pohvalil Bruc.
»Če te le nima za norca!« se mu je rogal odkritosrčni Vinko.
»A seveda!« ga je zavrnil don Juan. »Tega ne razumeš. Če se dekle smeje, je to vedno dobro znamenje.«
»No, čestitam! Potemtakem ji hudo ugajaš.«
»Menda že!« mu je prikimal Bruc.
»Pa imaš res prokleto srečo, no!«
Don Juan pa je pritisnil svoj junaški palec, kazalec in srednji prst na svoje debele ustne in naredil z roko eleganten krog po zraku.
»Poslal sem ji zračni poljubček,« je razlagal Bruc Vinku. »O, kako ljubko se mi smehlja! O, kakšni zobki! Ha! Škoda — izginila je.«
»Adijo, mežnar!« se je norčeval Vinko. »Saj sem precej rekel, da ne bo nič.«
»Molči, lepo te prosim!« je godrnjal Bruc. »Kaj žužnjaš! Ti ne poznaš žensk. Ženske je treba študirati! Jaz sem jih študiral in jih še bom.«
»Saj ti ne branim. Trdim samo to, da si danes pogorel ali pa pozebel, kar ti je ljubše.«
»Ne bodi no siten!« je vzkliknil Bruc, že nekoliko razjarjen. »Lej, vrnila se je k oknu. Slamnik vrti v roki. O, da bi bil jaz ta slamnik!«
»Če ima slamnik v roki, pojde menda z doma,« je sklepal Vinko.
»Tako bo in nič drugače,« mu je pritrdil Bruc. »Vidiš, saj vendar uganeš tudi ti včasih kaj.«
V tem je narisal don Juan z rdečim svinčnikom veliko plamteče srce na polo papirja in ga pokazal nasprotnici. Mlada dama se je nasmehnila, zardela in hitro stopila z okna.
»Ima že slamnik na glavi,« je oznanjal Bruc. »Bomo videli, kam pojde.«
»I kam pojde?« je ugibal Vinko in dejal cigareto na pepelnik. »K učiteljici pojde brenkat kakšne sonatine ali sonate ali pa gre k šivilji.«
Don Juan je naglo poiskal palico in si naveznil lepši klobuk.
»Že gre, je že spodaj,« je povedal Vinku. »Spremlja jo kuharica s košaro. Na trg gresta. Slabo si ugenil prejle. Lej, lej, kako je elegantna! Takoj pojdem za njo.«
»Jaz tudi!« se je ponudil Vinko.
»Tebe ni treba prav nič z mano,« se je branil Bruc. »Ti bi utegnil vse pokvariti.«
»Nič ti ne pokvarim, ne, nič se ne boj! Kadar se ji boš hotel približati, že zaostanem zadaj in opazujem tvojo taktiko od daleč.«
Šla sta počasi za mlado damo in kuharico. Potrpežljivo je gledal Bruc, kako sta nakupovali jajca, zelenjavo, piščance. Naposled se mu je zdelo potrebno, da se poslovi od Vinka in stopi bliže zasledovani neznanki.
Nedolžno preganjana krasotica in njena kuharica sta imeli polne roke nakupljene robe.
»Saj ne moreva nesti sami vsega!« je slišal don Juan zvonki glas gospodične. »Treba bo postreščka.«
Tedaj je stopil Ivan Bruc bliže, se predstavil in uslužno ponudil svojo pomoč. Tudi mladenka mu je imenovala svoje ime, ki ga pa ni dobro slišal. Nasmehnila se mu je prijazno in mu poverila košaro z zelenjavo in jajci. Ves srečen je stopal Bruc poleg svoje dame in zmagoslavno namežikaval Vinku, ki je počasi hodil za njimi. V prijetnih pogovorih je prinesel Bruc težko košaro do cilja. Dama ga je prosila, naj počaka v predsobi — nagrade. Opajal se je z najslajšimi nadami. V kratkem se je vrnila z gospodom, ki ga je predstavila Brucu kot svojega moža. V rokah je držal odprto denarnico.
Don Juan ni čakal nagrade, tudi ni čakal radovednega Vinka, ampak jo je naglo odkuril domov, koder je naglo spustil zaveso na okno.