Divja roža
| Divja roža Josip Premk |
| |||||||||||||
Moj oče je bil logar. Globoko v gozdu je bila koča vsa poraščena s slakom in bršljanom. Moja mati je umrla, ko je bilo meni komaj deset let. Tam, ob bistrem potoku, ki je šumljal za našo kočo, sem imela klopico, ki mi jo je napravil oče in tam sem preživela najlepše ure. Očeta navadno ni bilo doma, blodil je po lesu, večkrat tudi po noči in jaz sem bila prepuščena največ sama sebi. Hodila sem po gozdu, trgala cvetke in se pogovarjala s ptički, katerih je bilo okoli koče in na mojem majhnem vrtičku vse polno. V kajbicah, ki mi jih je napravil oče iz vrbovih šib, sem jih imela čez trideset, raznobarvnih ko cvetke v majskem polju. Mnogokrat sem posedala pri njih celo popoldne, jih učila peti, jim dajala zrna in žvižgala z njimi brezskrbno in veselo.
A v nočeh, ko očeta ni bilo doma in je blodil s puško bogvekje, sem sedla na klopico pred hišo in se zazrla v potok. Valčki so skakljali od kamna do kamna in vsak hip sem pričakovala, da se nenadoma dvigne iz njih zlatolasa vila, o kakršnih sem čitala, da se kopljejo v potokih. Včasih je zagrgljalo nekoliko močneje in že sem vzdrhtela, da se pokaže lepa ko kraljica, a ni jih bilo in skoro otožno sem odšla k počitku.
Pozneje pa, ko sem dorasla, me je to veselje minilo in ljubila sem še les tako mogočno, neizmerno kakor moj oče. V mesečnih nočeh sem odšla od koče, daleč v gozd, legla v travo in zrla v nebo.
O tiste krasne, nepozabljive noči! Bleda mesečina je lila raz nebo in vrhovi smrek so bili kakor srebrni; vsaka igla se je razločila in ko zapihljal veter, je zašelestelo tako bajno, kot da so se zganila srebrna drevesa v nočnem vrtu zakletega gradu. Vsa sem bila zadivljena v to divjo krasoto ... Nebo se mi je videlo tako blizu, da se mi je zdelo, ako se je utrenila zvezdica, da je padla za one temne bore in obležala na mahu. A še krasnejše je bilo, kadar je zvižgal skozi vejevje veter, da so ječale vitke jelke in se pripogibali vrhovi smrek eden k drugemu. Zdelo se mi je , kot da se podijo visoko gori čez les polnočni strahovi zvižgajoči na svoje čarobne piščalke. In potem so se pripodili črni oblaki in zakrinkali mežikajoče zvezdice. Bliski so razsvetljevali z zeleno svetlobo, da je bilo vse kot obžarjeno od blede luči in nato je zabučalo čez vrhove, kot da so odvrgli strahovi svoje čarobne piščalke in se zakrohotali na vse grlo ...
O tiste moje viharne noči! Pol ure od naše hiše je bilo malo jezero. Kroginkrog se je razširjal gozd in ležalo je tam skrito med zelenjem dreves ko drag biser. Ob poletnih nočeh sem se kopala v njemu, dasi bi to lahko tudi storila po dnevi, ker tako globoko v gozd razen mojega očeta ni nikdo zahajal. A po noči ko je blestela jezerska gladila, se mi je zdelo krasnejše in za vedno, kadar je odšel na večer oče, sem pohitela tja, odloživši obleko na bregu in se vzrla v mehke valove.
Tisto leto, ko sem dopolnila osemnajst let, je prišel k nama na počitnice Milan, sin nekega očetovega prijatelja. Bil je malo bolehen in upal, da za času počitnic v svežem gozdnem zraku ozdravi.
Z dušo, polno zlatih upov in blestečih ciljev na bodočnost, je stopil v našo logarsko kočo, kjer je upal, da se še kaj bolj utrdi za težavno pot, ki bi jo moral nastopiti tedaj, ko ježe odložil zrelostni izpit, a črna usoda je zapovedala drugače.
Jaz sem se ga razveselila, ker oče je z mano itak malo občeval, po smrti moje matere mu ni bilo za pogovor, postal je zamišljen in redko beseden. In tako je ostalo potem vsa leta.
A nad Milanom sem se varala. Mislila sem, da dobim tovariša, ki se bo veselil z menoj nad krasoto našega gozda, katerega bom navdušila za kras prirode, a on se mi je le smehljal ako sem mu pripovedovala, kako neizmerno ljubim ta gozd, kako se sprehajam in polegam ob lepih nočeh pod smrekami in občudujem bogastvo prirodnih krasot ...
Poslušal me je in se smehljal, kakor se smehlja človek, ko posluša lepo povest in misli na kaj drugega. In to me je užalostilo.
»Vi ste mrtvi,« sem mu dejala nekoč.
Tedaj me je pogledal začudeno; visoko je povzdignil obrvi, da so se mu velike sive oči še bolj razširile, in potegnil je z roko preko čela, kot da hoče odpoditi neljubo misel.
»Mrtev! Ne, ampak tako divje deklice kakor ste vi, še nisem videl nikdar. Da, vi ste se rodili v lesu in v njem ste odrasli, razumem, da ne morete biti hladni in brezbrižni napram vašim temnim borom, ki so vam bili večni drugovi. Ali vendar, da poznate še drugo življenje, ki se živi zunaj v pestrem svetu, potem bi tudi kmalu pozabili na ta potoček, ki vam je zdaj tako ljub. Da, vi bi morali v svet, vi ste rojeni za življenje, les pripustite samotarjem.«
S tem mi je povedal, da ne čuti z menoj in jaz ga nisem s pripovedovanjem o gozdnih krasotah več nadlegovala.
Prve dneve je prebijal večinoma pri potoku s kako knjigo v roki, ali s trnkom na vrvici, a ujel ni ničesar. »Slab ribič ste, Milan,« sem mu ponagajala in vrgla sama trnik v vodo.
On me je gledal zamišljeno, včasih nekaj tihoma šepnil in oči velike, sive, so se mu razširjale, kot da mi hoče nekaj povedati. A povedal mi ni ničesar, samo zazrl se je v me in me gledal dolgo, dolgo ...
»Zofka vi ste divja, kot ta les, ki se razprostira tu naokrog. Kaj bi storili z menoj ako bi vas razžalil?«
Jaz ne vem kaj je mislil s tem, zato sem skomignila z rameni. »Ne razumem vas, Milan.«
Za hip se je razgledal v potok, potem pa je povzdignil košate obrvi in me pogledal plaho.
»Jaz se vas bojim, Zofka.«
»Čemu?«
»Saj ne vem, a zdi se mi, da vi niste taka, kakor so druge deklice. V vas je samo pol človeka, drugo pa so znesli ti lesovi in močne vihre, zato ste tako divja! Vi ne ljubite nobenega človeka?«
Jaz ne vem, morda sem bila res taka, a ljubila sem vse, to se pravi, sovražila nisem nikogar, ki mi ni storil kaj žalega. Sicer pa sem jako malo občevala z vaščani, še manj z gospodo in zato sem se znala tudi mnogo bolj pogovarjati z mojimi ptički ko z Milanom, ki mi je govoril zelo nerazumljivo ...
Včasih je bil plah, da se mu je beseda tresla in zastajala v grlu, mnogokrat je celo sredi govora obmolknil, a kadar ni govoril, me je gledal s tistimi velikimi, sivimi očmi, kot da mi ima povedati bogve kaj.
»In bi li ne hoteli v mesto?« nič je poprašal nekoč, ko sva sedela v travi.
»Zdi se mi da ne!« sem mu odgovorila, ker nisem vedela, s čim me misli razžaliti.
»Ali vas smem poljubiti.«
Težko je izgovoril te besede, ves raztresen in zmeden je začel brskati po travi in upiral pogled boječe pred se.
»Čemu!« sem se začudila, ker tega nisem pričakovala. »Rad bi se dotaknil samo enkrat vaših ustnic, dovolite?«
»Ne, ne smete! Mene še ni nihče poljubil!« čez hip pa sem ga vprašala strahoma in radovedno:
»In kaj mislite s tem?«
»Sam ne vem.«
»Saj ste mi vendar zadnjič pripovedovali, da imate v mestu ljubico, ki je mirna in prav nič tako razposajena kot jaz.«
To ga je užalilo, dasi mu nisem hotela kaj očitati.
»Saj nisem mislil tako, Zofka. Sam ne vem, čemu sem vas tega poprosil!«
»Morda ker vam je dolgčas,« sem se nasmehnila, a on je ostal resen in zamišljen kakor poprej.
Nad nama so šelesteli bori, zamolklo je grgral potoček in visoko gori so se utrinjale zvezde in kapale tja za gozd, ko velike kresnice. Meni ni bilo za pogovor, ker sem vedela, da je ves zamišljen, a Milan je molčal in gledal v mesec, ki je jadral bledikast nad temnimi vrhovi. Včasih je pljusknila v potoku riba, hrošč je zabrenčal in se zaletel v kočo in tista breza tik potoka je bila videti, ko velika, bela sveča.
»Pa pravite, da ni lepo in da vam je dolgčas«, sem zavzdihnila, ko je blodil moj pogled za lesketajočimi se valčki.
»Ah ni mi dolgčas, kako bi mogel misliti na to a vi me jezite ker ste taki, ne vem kako bi vam rekel. No, da prav taka ste, kot je ta vaš les: šumi, včasih ječi in ne pove ničesar in ostane tak kot je ... Da, da to je čar prirode, a vi bi ne smeli biti taki.«
»Saj jaz ne šumim, govorim vendar —« sem mu hotela oporekati, a on me je pogledal ostro, kot da me hoče okarati.
»Govorite, seveda govorite o šelestu dreves in o nočeh, kar je isto, kakor šelest ali noči, no, pa kaj bi zopet govoril! Vi, da veste kako je moje dekle!«
»Kakšno?« sem povprašala, ker me je zanimalo, kako dekle ima ta mladič.
»Lepa je, vitka ko vila ob tolmunu, lase ima ko iz zlatih sončnih žarkov in ustnice sveže, ko rdeča jagoda. Njene oči niso črne ko vaše, temveč modre ko vijolice in spominčice ob potoku in njena polt bela ko iz mleka in krvi!«
»In vi, ki imate tako krasno ljubico, bi hoteli poljubiti drugo?« sem se začudila, a takrat je planil po konci in me pogledal resno, čez hip pa se je umiril in spregovoril tiho:
»Vse ima, samo nekaj ne in kaj je to bogvedi. Divja ni, a ljubezen mora biti — otročja in — divja.«
Nato je odhitel ob potoku in začudeno sem gledala za njim, dokler ni izginil tam za košatimi jelšami.
Tisto noč ga ni bilo, bil je gotovo kje v vasi, ali pa pri župniku, ali pri učitelju in vrnil se je šele drugi dan popoldne. Ko sem ga prašala, kje je bil se je prijazno nasmehnil in skomignil z rameni.
In zopet so tekli dnevi, kakor poprej.
Čez dan je posedal okoli koče, ali ležeč in mi pripovedoval o mestu in njegovih tovariših. Včasih je sredi pogovora obmolknil, me pogledal plašno in me potrepljal po rami.
»Zofka, vi ste čudni, kaj ne, da vas vse to nič ne zanima in vi ne bi hoteli v mesto?«
»Ne, vsaj zdaj še ne, ko je tukaj tako lepo.«
»Da, vi ste se zaljubili v te gozdove in boste umrli v njih,« je skoro zavzdihnil, čez hip pa je dostavil: »No, da, saj menda bi tukaj ne bilo težko umreti.«
In potem se je zagledal v potoček in mislil bogvekaj, ko pa so se bližale počitnice proti koncu, je postajal bolj redkobeseden. Malo je bil doma in še takrat, kadar je bil, me je samo pogledoval, govoril ni ničesar, a oče mi je pravil, da ga vidi večkrat tupatam polegati po gozdu.
»Zofka," mi je dejal neko jutro, ko sva se srečala na gozdni stezi. »Zofka, verujte mi, da vas srdim tako, kot še nisem srdil nobenega človeka na svetu. Oj težko se premagujem, da vam ne izbijem teh vaših gorečih oči , vi Zofka, kaj ste storili z menoj!«
Zadnje besede je skoro zakričal in nato je planil v kočo.
Takrat sem se ga zbala resnično — potem sem se mu umaknila. Ako je bil doma, sem vedno iskala dela, da mi ni bilo treba posedati pred kočo in šele ko je odšel v gozd ali v vas, sem stopila na prosto in poiskala očeta.
Nekega večera je oče zopet odšel in jaz sem ostala sama. Milana sem videl a, da je ležal pred kratkim tam za kočo, a ko sem se po očetovem odhodu pogledala skozi okno, ga ni bilo več. Bila sem gotova, da je zopet odšel, kakor že več večerov k vaškemu učitelju, a ker sem se bala, da bi se prej povrnil ko oče, sem zaprla kočo in odšla.
V gozdu je bilo svetlo, da sem razločila senco vsake šibice in moji bori so šesteli tako tajno, kot da me plaho prosijo, naj ostanem med njimi, naj jih ne zapustim in ne odidem v mesto, ki mi ga je slikal Milan tako krasno in polno veselja.
Ozka stezica se je vila med grmičevjem, od koder so preplašeni odletavali ptički, ako sem se doteknila s krilom vejice, saj mojih korakov se ni čulo, bila sem bosa. ves ta čas, odkar je prišel Milan, že nisem stopala po tej stezici, ki je vodila k jezeru, po katerem se mi je že zelo tožilo.
Ko sem bila že precej oddaljena od naše koče, sem se začutila zopet bolj svobodno.
Težko mi je bilo cel večer, da bi najrajša šla in zajokala v vihro polnočno, potožila svojo bol glasno bledi mesečini in porosila s solzami mehki mah. Njegovih temnih pogledov nisem mogla prenašati, saj nisem znala, čemu me srdi in bi mi izbil oči, kakor je dejal. A obenem sem čutila do njega tiho mržnjo, ker me je sovražil in prosil za poljub, a ljubil drugo.
Prej se mi je zdelo, ko sem stopala po gozdu, vse tako svečano, sedaj se mi je zdelo, da se skriva za vsakim deblom temna senca, da me gledajo skozi vejevje tiste velike, sive oči, ki se mi bodo tiho približale in se zazrle v me v divji jezi.
Včasih je zahreščalo tam kje za grmičevjem, suha vejica je počila in prestrašena sem ostala, a bilo ni nikogar, vse naokrog je bilo tiho in kakor v temni stoletni stebri sredi gozdnega svetišča so stala debla; visoko gori so se stikale košate veje tako gosto, da je le tupatam podrl skozi srebrni trak mesečine in se lomil med grmičevjem ...
Stopala sem hitro in oprezno, sama svojega koraka sem se včasih prestrašila in zdelo se mi je, kot da me nekdo zasleduje, zato sem proti jezeru skoro stekla.
In tam sem se zopet oddahnila.
Bleda obla je ležala globoko v čisti vodi in vse nebo posuto gosto z zvezdami se je zrcalilo v jezerski gladini, kot da je potresenih na dnu jezera nešteto brušenih kristalov in sredi njih srebrna krogla. Senca visoke smreke je padala ravno črez sredo jezera, kot da se razteza od brega do brega dolga pošast, sicer pa je bilo svetlo, da se je videl vsak listič, ki je plaval, prinešen od vetra po gladki površini. Valčki komaj vidni so valovili sem do nasprotnega brega, kjer je bilo jezero najglobokeje in na obrežju mala trata.
Počasi sem odložila obleko in jo vrgla na grmičevje. Stopila sem do kolen v vodo in si najprej zmočila kakor vedno — vrat , lakti in prsi. Kadar sem stala tako razgaljena, z lasmi plapajočimi po hrbtu, do kolen v jezeru, se mi je zdelo, da sem podobna vili, ki se umiva v zgodnjem jutru ...
Potem sem se zagnala proti sredini in kakor, da sem razpršila sto kristalnih voda v velikih kolobarjih, eden za drugim so se večeli po vodni gladini in se bližali obrežju, za njim so sledili drugi, dokler nisem plavala tja črez globočino in splezala po polskem bregu na malo trato.
Tam na nasprotnem bregu je visela na grmičevju moja obleka, nabrala sem nekaj drobnih kamenov in jih pričela metati vanjo. Nekateri so padli v jezero drugi na breg, a prav, ko sem hotela zagnati zadnega, se je za menoj nekaj zganilo in bled ko stena, poln očaranja in poln strahu je padel predme na kolena Milan.
»Zofka, Zofka!«
»Beži, prokleti,« sem zakričala prestrašena, nevedoča ali naj se zakadim v valovje ali zbežim v grmičevje, da se skrijem pred njim – tako razgaljena.
»Zofka, milost!«
In predno sem se zmogla umakniti, me je krepko privil k sebi in iskal mojih ustnic.
V obupanem strahu sem se vrgla v jezero znak, a on me ni izpustil in padel je z menoj. Tam je bilo jezero globoko, voda skoraj globočine črna in ko je sunil pod menoj z rokami sem videla kako so zaplusknili valčki brega in zagrgljali votlo .. zamolklo ...